Po tednih prepričevanja, da se brez tehtnih razlogov ne vohuni za državljani ZDA, so se v javni debati pričeli pojavljati zaskrbljeni glasovi, kaj to pomeni za prihodnost internetnih družb Silicon Valley-a, domačih imen, ki jih uporabljamo dnevno. The Atlantic se je razpisal o strahovih, da bi EU zahtevala lokalizacijo strežnikov teh velikih družb na ozemlju Evrope, kar se sliši malo nesmiselno, saj bi velik del internetnega prometa še vedno lahko šel preko ZDA, da o podmorskih kablih, za katere naj bi bil specialist USS Jimmy Carter – podmornica vohunov, sploh ne govorimo. Posodobitev, nedelja: Guardian je pravkar umaknil članek, ki povzema razkritja Wayna Madsena, da se ameriški ‘dragnet‘ razteza na sedem EU držav “Imajo [vseh 7 držav in ZDA] dostop do optičnega omrežja Tat 14, ki povezuje Dansko z Nemčijo in Nizozemsko, Francijo ter VB in posledično do velikih količin podatkov, vključno s telefonskimi klici, emaili in dostopi uporabnikov do spletnih strani.” Kopija članka tukaj.

In tudi Silicon Valley, ki je poln tujcev in Američanov prve generacije, je soočen s krutim paradoksom interpretiranja ameriške ustave, ki da daje pravice zgolj državljanom, nikakor pa ne ljudem. Možna škoda, ki se zdaj zrcali v prihodnosti za ameriške posle v zvezi z internetom, je nadvse podobna nedavnim zgodovinskim dogodkom, ki smo jim bili priča v ti. kriptografskih vojnah. Le-te so se dogajale v rani mladosti javnega interneta, kjer so bila podjetja, kot sta Lotus Notes in Netscape, omejena pri izvozu programske opreme s kriptografsko zaščito, ki bi presegala 40 bitov entropije. NSA in druge agencije so poleg tega terjale vgradnjo ‘zadnjih vrat‘ v komercialno komunikacijsko opremo (Calea, Clipper čip in podobni ehelonski poskusi), kar je predstavljalo velike ovire za ameriška podjetja, ki so se hotela uveljaviti v tem novem elektronskem svetu.

Podjetja so pri reševanju te težave šla celo tako daleč, da je Netscape pri izdelavi mednarodne verzije brskalnika pristojnim uradnikom izdal 88 bitov entropije v 128 bitnem SSL ključu. Prišlo je celo do zmede med ameriškimi uporabniki, ki so si na veliko nameščali mednarodno, zlomljivo verzijo Netscapovega brskalnika. Podobno se je zgodilo z Lotus Notes, kjer je nekdo nedavno uspel razbil razkriti del ključa NSA in v njem ironično našel registracijo na organizacijo z imenom ‘MiniResnica‘, ki spada pod skupno ime ‘VelikiBrat‘.

Pod pritiski industrije je potem leta 1996 Bill Clinton podpisal predsedniški ukaz, ki je kriptografijo umaknil s seznama vojaških streliv, kamor so jo umeščali do tedaj zaradi nadzora nad izvozom iz države. Leta 2005 so z ukinitvijo izvoza iz Velike Britanije celo objavili konec kriptografskih vojn. Vendar se s STASI 2.0 očitno obujajo tudi kriptografske vojne 2.0, ki jih stari kripto-punk Julian Assange kliče že dlje časa. Kogar zgodovinska plat, ki nas je pripeljala do sem, podrobneje zanima, je obvezno čtivo knjiga Crypto, avtorja Stevena Levya.

Bruce Schneier, ki sem ga letos že povzemal v eseju ‘Moč in internet‘, je za CNN spisal novega z naslovom ‘So ZDA pričele internetno vojno?‘, kjer ugotavlja, da se dandanes izdeluje namensko narejena internetna orožja, ki so v naprej namerjena, ter pripravljena na sprožitev proti nasprotnikovi infrastrukturi skoraj v trenutku odločitve. Kar je seveda precej več, kot se je do sedaj obtoževalo Kitajsko. Ob tem pa te dejavnosti internet destabilizirajo in ga ne pomagajo narediti bolj varnega.

‘Predsedniška direktiva 20′, izdana lanskega Oktobra, a jo je v celoti objavil šele Edward Snowden, orisuje ameriško kibervojno politiko. V njej je opisan tudi ofenzivni del ti. “Offensive Cyber Effect Operations“, oz. OCEO, ki je imel oznako “top secret“. Kar je opisano, je namreč zelo nevarno.

A preden so lahko kiber-napadi uničujoči, je potrebno preučiti podrobnosti računalniških sistemov in njihovih ranljivosti. Če jih ni, jih je potrebno ustvariti, da dobimo ‘zadnja vrata‘ v sisteme in šele nato zgraditi kiber orožje, načrtovano posebej za ta sistem.

Tak je primer sovražne kode imenovane ‘logična bomba‘, ki jih lahko sprožimo nekje v prihodnosti. A zdaj je treba še vzdrževati vdor v tuja omrežja, saj se sistemi vedno spreminjajo, da kiber orožja sploh učinkujejo. Kar je podobnost z nuklearnem arzenalom med hladno vojno, saj so tudi naša kiber orožja v naprej namerjena in pripravljena na sprožitev.

Militarizacija interneta, ki jo je naložil Obama na U.S. Cyber Command, je učinkovita, kot je razvidno iz Snowdenovih obtožb, je NSA vdirala v tuja omrežja po vsem svetu: “Hekamo hrbtenice mrež — npr. velike internetne ruterje — ki nam dajo dostop do komunikacij stotisočev računalnikov, ne da bi bilo treba hekati vsakega posamezno.” “Nisem razkril nobenih operacij ZDA proti legitimnim vojaškim tarčam“, je dejal. “Pokazal sem kje je NSA hekala civilno infrastrukturo kot so univerze, bolnišnice in zasebna podjetja, ker je to nevarno.”

NSA in U.S. Cyber Command sta v osnovi ena in ista stvar. Obe sta bazirani v Fort Meade v Marylandu in obe vodi general Keith Alexander. Isti ljudje, ki hekajo hrbtenice mrež, so tudi tisti, ki gradijo orožja, ki uničijo te hrbtenice. Marca se je v senatu Alexander hvalil, da je formiral več kot ducat ofenzivnih kiber enot.

Dolgoletni opazovalec NSA James Bamford je prišel do enakega zaključka v nedavnem profilu Alexandra in U.S. Cyber Command, napisanim pred Snowdenovimi razkritji. Pisal je o mnogih kiber orožjih, ki jih kupujejo ZDA, od podjetja z notoričnim imenom Endgame Systems, (le-ti so se v javnosti pojavili v vdoru Anonymous v HBGary, ko smo izvedeli, da njihova letna naročnina na rootkite in 0dni ranljivosti skupaj z informacijo o geografskih legah ranljivih strežnikov, stane 2 milijona in pol dolarjev):

“Po poročanjih C4ISR Journala in Bloomberg Businessweeka, Endgame ponuja obveščevalne podatke agencijam kot so U.S. Cyber Command, NSA, CIA in Britanska obveščevalna agencija — z unikatnim zemljevidom, ki kaže točno kje so locirane njihove tarče. Poimenovan Bonesaw, zemljevid prikazuje geolokacijo in digitalen naslov o skoraj vsaki napravi, ki je priklopljena na internet po vsem svetu. Klient preko spletnega vmesnika izbere tarčo — npr. Peking, Kitajska in vtipka ime ciljne organizacije kot je Ministrstvo za javno varnost — ali vtipka njen naslov, Zhengyi Road 6. Zemljevid potem pokaže katera programska oprema teče na računalnikih v stavbi in katere tipe malwara že vsebujejo (pogost je črv Conficker ali kakšen drug botnet, kar pomeni, da so stranska vrata že odprta), skupaj z menujem posebej napravljenih exploitov, ki bi jih lahko uporabili za tajen vstop.

“Kupovanje in uporaba takšnih naročnin s strani držav bi lahko bilo videno kot dejanje vojne.” ‘Če izvajaš izvidniške akcije na nasprotnikovih sistemih, polagaš eletronsko bojno polje in se pripravljaš, da ga boš uporabil‘, je napisal Mike Jacobs, bivši vodilni v NSA, v McAfeejevm poročilu o kiber vojskovanju. Vprašanje je, kdo je še na listi strank tega skrivnega podjetja? Brez nadzora ali regulacije kiber orožij so podjetja v kiber-industrialnem kompleksu svobodna, da prodajajo storitve komurkoli želijo.

Čas je, da ustavimo to norost. Zato Schneier poziva k mednarodnim pravilom kiber vojne in več transparentnosti naših vlad, v tem kar počnejo. Kot pravi je MAD (medsebojno zagotovilo uničenja), doktrina iz hladne vojne, imela nekaj smisla zaradi dveh velesil, ki sta bili soočeni. Na internetu je vse vrste različnih moči, od držav do precej manj organiziranih skupin. Arzenal kiber orožij sam kliče po uporabi in kot smo videli pri Stuxnetu, je vedno zraven kolateralna škoda za nedolžne. Zato zaključi, da smo bolj varni z močno obrambo, kot z nasprotno uravnovešenim napadom.

Edward Snowden

Poleg njega je treba omeniti še Thomasa Drake-a in J. Kirk Wiebe-a, enako sodelavca NSA, ki sta se že pred Snowdenom odločila spregovoriti o nepravilnostih in grožnjah, ki jih prinaša nadzor nad vsemi. Vsi trije so pred kratkim imeli intervju za usatoday.

Semantične debate o neposrednem dostopu NSA do strežnikov velikanov sodobnega spleta so nesmiselne ob izjavah žvižgačev skupaj z objavami AP, da imajo vladne agencije kopijo surovega toka interneta, ki ga kopirajo neposredno z optičnih kablov, le-ti predstavljajo hrbtenico interneta, ki je fizično v ZDA – kar pomeni, da lahko ta tok vedno zavrtijo nazaj v času, če vedo točno kaj in kdaj to iščejo. Zato ne potrebujejo neposrednega dostopa do strežnikov Googla in ostalih, saj so meta-podatki dovolj, da sami najdejo iskane dogodke, vključno z nešifrirano vsebino, v kopiji interneta, ki jo držijo na svojih strežnikih.

Washington Post pa poroča še o imenih drugih programov namenjenim zbiranju podatkov o državljanih (MAINWAY, MARINA in NUCLEON). Vse to riše dokaj žalostno sliko dežele svobodnih, a nadzorovanih in po Snowdenovih besedah, njegova motivacija izhaja prav iz te grožnje demokratični družbi, kot jo takšno zbiranje podatkov predstavlja.

Jasno nam more namreč biti, da več kot 10 let zbiranja in profiliranja družbe in skupin znotraj nje v rokah peščice predstavlja precej višjo oviro vplivanja na razvoj družbe, kot je to veljalo še nedavno, v ne-omreženem svetu. Vladajoči namreč lahko vedno vedo (in posledično tudi vplivajo) kako živa ter povezana je opozicija Statusu Quo, medtem ko se tudi pravni red spreminja v vedno bolj drakonsko orodje ščitenja tega statusa. Na primer, Martina Lutra Kinga so aretirali kar 30x, a v zaporu, od koder je lahko vodil opozicijsko gibanje, ni nikoli preživel dolgo. V kontrastu z Aaronom Swartzem, ki je aktivistično skušal udejstvovati svoja prepričanja, za kar mu je grozilo do 50 let zapora in mnogih iznajdb zaporniškega sistema v ZDA, ki danes onemogočajo vodenje opozicije iz takšne situacije. Navsezadnje vsi komentatorji opažajo, da bi takšno orodje nadzora še kako prav prišlo STASIju, UDBI in ostalim takšnim agencijam tistih časov.

Kako je torej s temi pojavi pri nas? Evropska direktiva nas sicer zavezuje k ti. ‘retenciji prometnih podatkov‘, kar v bistvu pomeni, da so telefonski operaterji zavezani hraniti bazo meta-podatkov o svojih strankah. Ta je na voljo ob policijskih preiskavah, ni pa poročil, da bi tudi pri nas skušal nekdo zlorabiti te meta-podatke. Ker si je težko predstavljati, da bi v Sloveniji imeli svojo kopijo interneta, moramo predpostavljati, da uporabljamo kakšno drugo, morda nemško*, če so se kaj zgledovali po Američanih, potem imajo tudi oni kakšen takšen program. Angleži ga verjetno že imajo, saj veliko sodelujejo z ZDA, kot je nedavno razkril Guardian, so leta 2009 vohunili za člani G20 konference s postavljanjem navideznih kiber kavarn in hekanji Blakcbery telefonov obiskovalcev konference.

Informacijska pooblaščenka se tudi (ne)uspešno bori proti združevanju baz, ki jih vodi država ter s primeri kot zavrnitev snemanja cest s strani Googla in pozneje z odobritvijo ob brisanju določenih podatkov, kaže, da je mogoče težave informacijske tehnologije vsaj delno ukrivljati k starim normam zasebnosti.

Ko so se ljudje začeli množično preseljevati v mesta, so s tem za seboj pustili ‘nadzor vasi‘, kjer se je o vsakem članu skupnosti vedelo skoraj vse in še kaj več za povrhu. Kot da bi nekaj manjkalo so si kmalu zgradili Facebook, da so lahko zopet vedeli vse o vseh in vlada jim je veselo pomagala z bazo vseh baz, super-Facebookom, ki bo morda celo spodnesel Google v njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili umetno inteligenco. Ali bi zgodovinarji in sociologi, podobno kot vohuni, tržniki in ekonomisti ‘ubijali‘ za podatke iz te baze vseh baz, dostopa do vmesnika PRISM? To je za nekatere gotovo prizma optimizma, ne pesimizma, kot je za Snowdena.

Še več, v neki tehno iluziji bi razočarani nad politiko najraje dali strojem moč vodenja družbe in prizma bi v tem primeru predstavljala začetni bazen podatkov. Če zanemarimo teror neprestanega nadzora, ti podatki pridejo prav preveč ljudem in to je tudi razlog, zakaj po vseh teh letih razkritij ne znamo opraviti s tem v skladu z ideali ustanovnih listin naših družb.

Kaj čmo, a gremo na raje na kakšen cryptoparty?

* Prav te dni je bilo objavljeno, da se nemškim vohunom v prihodnjih letih obeta 100 milijonov evrov za nadzor interneta

Moč in internet

Vse disruptivne tehnologije spreminjajo tradicionalna ravnovesja moči in internet ni nobena izjema. Standardna zgodba pravi, da daje moč brezmočnim, a to je zgolj polovica zgodbe. Internet opolnomoči prav vse. Močne institucije so morda počasne v koriščenju novih moči, a ker so močne, ga lahko uporabljajo bolj učinkovito. Vlade in korporacije so videle ne le, da lahko internet uporabljajo, lahko ga upravljajo po svojih interesih. Če se ne začnemo namenoma pogovarjati o prihodnosti, ki si jo želimo, ter o informacijskih tehnologijah, ki omogočajo to prihodnost, bomo pristali z internetom, ki koristi obstoječim strukturam moči in ne družbi na splošno.

Vsi smo živeli skozi disruptivno zgodovino interneta. Celotne industrije, kot so potovalne agencije in video sposoja, so izginile. Tradicionalno založništvo — knjige, časopisi, glasba — je izgubilo moč, medtem ko so jo Amazon in drugi pridobili. Podjetja osnovana kot oglaševalske agencije, npr. Google in Facebook, so dobile veliko moči. Microsoft jo je izgubil (kot je to težko verjeti).

Internet je spremenil tudi politično moč. Nekatere vlade so izgubile moč, ko so se državljani organizirali na mreži. Politična gibanja so postala lažja ter pomagala strmoglaviti vlade. Obamina kampanja je internet uporabila na revolucionaren način tako leta 2008 kot 2012.

In internet  je spremenil družbeno moč, ko smo nabirali stotine “prijateljev” na Facebooku, twitali našo pot do slave ter našli skupnosti za najbolj obskurne hobije ter zanimanja. In nekateri zločini so postali lažji: goljufija lažnega predstavljanja je postala kraja identitete, kršitev avtorskih pravic je postala deljenje datotek in dostop do cenzuriranega materiala — političnega, seksualnega, kulturnega — je postal trivialno preprost.

Zdaj močni interesi iščejo načine kako namenoma upravljati ta vpliv v njihovo korist. Nekatere korporacije ustvarjajo internetna okolja, ki maksimizirajo njihov profit: Facebook in Google, med mnogimi drugimi. Nekatere industrije lobirajo za zakone, ki naredijo njihov poseben poslovni model bolj profitabilen: telekomunikacijska podjetja hočejo imeti zmožnost razlikovanja med različnimi tipi internetnega prometa, podjetja zabavne industrije hočejo zlomiti delilce datotek, oglaševalci hočejo neoviran dostop do podatkov o naših navadah in preferencah.

Na vladni strani se internet vse bolj cenzurira — in to bolj učinkovito — kot kdaj koli prej. Policijske sile po vsem svetu uporabljajo internet za podatkovni nadzor z manj sodnega nadzora in včasih pred kakršnim koli zločinom. Vojske kuhajo kiber oboroževalno tekmo. Internetni nadzor — tako vladni kot komercialen — je v vzponu ne samo v totalitarnih državah, ampak tudi v zahodnih demokracijah. Tako podjetja kot vlade se zanašajo na propagando, da bi ustvarile lažne vtise javnega mnenja.

Leta 1996 je kiber-libertarec John Perry Barlow objavil svojo “Deklaracijo neodvisnosti kiberprostora.” Vladam je povedal: “Nimate nobene moralne pravice vladati nam, niti si ne lastite kakršnih koli metod vsiljevanja, ki nas bi jih lahko bilo resnično strah.” To je bil utopični ideal in mnogi med nami smo mu verjeli. Verjeli smo, da bo internetna generacija, tisti, ki lahko hitro objamejo družbene spremembe, ki jih prinaša tehnologija, hitro izmanevrirala bolj težke institucije prejšnje dobe.

Realnost se je izkazala za bolj zapleteno. Kar smo pozabili je, da tehnologija poveča moč v obe smeri. Ko so brezmočni našli internet so naenkrat imeli moč. Toda medtem ko so neorganizirani in okretnejši prvi našli uporabe novih tehnologij, so se na koncu močni velikani prebudili k potencialu — in imajo več moči, da ga še povečajo. In ne le, da internet spreminja ravnovesja moči, ampak lahko močni spremenijo internet. Ali se še kdo drug spominja, kako nesposoben je bil FBI v preiskovanju internetnega kriminala na začetku 90.tih? Ali kako so uporabniki interneta gnali obroče okoli cenzorjev na Kitajskem ali tajnih policij bližnjega vzhoda? Ali kako naj bi digitalni denar napravil vladne valute zastarele, ali kako bo organiziranje preko interneta naredilo politične stranke enako zastarele? Zdaj se vse to čuti kot davna zgodovina.

A ni vse eno-stransko. Množice se občasno organizirajo okoli posebne teme — SOPA/ACTA, Arabska pomlad in tako naprej — in tako lahko blokirajo nekatera dejanja močnih. A to ne traja. Neorganizirani se vrnejo nazaj biti neorganizirani in močni interesi prevzamejo vajeti nazaj.

Pogovori o prihodnosti interneta so moralno in politično zapleteni. Kako uravnotežimo našo zasebnost proti potrebam organov pregona, da preprečijo kršitve avtorskega prava? Ali otroške pornografije? Je sprejemljivo, da nas sodijo računalniški algoritmi, ko nam postrežejo z iskalnimi zadetki? Ali ko nam postrežejo časopisne novice? Ko smo izbrani za dodaten pregled s strani letaliških varnostnikov? Ali imamo pravico popraviti podatke o nas? Jih izbrisati? Ali hočemo računalniške sisteme, ki pozabljajo stvari po preteku določenih let? To so zapletena vprašanja, ki zahtevajo smiselno razpravo, mednarodno sodelovanje in ponavljajoče rešitve. Ali je kdo prepričan, da bomo kos nalogi?

Nismo in to je vzrok za skrb. Ker, če ne skušamo razumeti kako oblikovati internet, da njegovi dobri učinki odtehtajo slabe, bodo močni interesi napravili vso oblikovanje. Načrt interneta ni zakoličen z naravnimi zakoni. Njegova zgodovina je naključna nesreča: prvotni manko komercialnih interesov, vladno benigno zanemarjanje, vojaške zahteve po preživljivosti in odpornosti ter naravna nagnjenost inženirjev, da gradijo odprte sisteme, ki delajo preprosto ter z lahkoto. Tej kombinaciji sil, ki je ustvarila včerajšnji internet, se ne bo zaupalo, da bo ustvarila jutrišnjega. Bitke za prihodnost interneta se odvijajo prav zdaj: v zakonodajah po vsem svetu, mednarodnih organizacijah kot sta ITU in WTO, ter telesih za standardiziranje interneta. Internet je kar ga napravimo in je neprenehoma ponovno ustvarjen s strani organizacij, podjetij ter držav s posebnimi interesi in agendami. Ali se borimo za prostor ob mizi ali pa bo prihodnost interneta nekaj, kar bo napravljeno za nas.

Internet je eksplodiral s posvetili Aaronu, a naj dodam le uradno izjavo njegove družine.

Mogoče so tako negativna dejanja tudi potrebna za vznik bolj čutečega, zavestnega sveta, ki ve čemu se trudi in služi, kot pravi Nara Petrovič v včerajšnji Sobotni prilogi, a da so nujna, smo jih napravili sami, ker smo dali moč iluzijam, da nas okujejo v zlati brlog.

Danes, kot tudi v Sloveniji novinarji povzdigujejo rabo spletnih storitev za organiziranje množic kot orodja, ki nas bo pripeljalo v svobodnejšo družbo, je dobro, da še enkrat pogledamo kritiko sodobnega mišljenja ljudi, da so zgolj stroji – ‘sebični gen‘, ki tvorijo del večjega stroja in morajo upoštevati ‘naravno ravnovesje‘, dva izmed mitov, ki imata močno prisotnost v moderni propagandi.

Kritiko je podal Adam Curtis v triologiji dokumentarcev “Vse nas stražijo stroji ljubeče milosti“, natančneje v drugem delu, poimenovanem “Uporaba in zloraba vegetativnih konceptov“, kjer raziskuje kako so ideološki pomeni v navidez nevtralnih idejah pomagali ljudem sprejeti mišljenje o nas samih s strogo mehanicističnega zornega kota, kjer smo v viziji zgolj računalniki vpeti v neko višjo matrico, ki obvladuje tudi naravo – le da smo slednjo razumeli iz želje po harmoniji kot ekvilibrij – začetni ekologi, ki so nam prinesli pojem ekosistem, so predpostavljali, da zaradi nekega ravnovesja v naravi ekosistem po naravni nesreči ali drugi motnji, vedno teži nazaj k ekvilibriju, da se vzpostavi nazaj prejšnje stanje.

Čeprav napačno, je tovrstno mišljenje postalo osnova za zagovarjanje statusa quo v svetu, ki mu vladajo bogati in beli, nekaj kar so protestniki med prvo okoljsko konferenco Združenih narodov davnega leta 1972 očitali okravatenim in samooklicanim rešiteljem ekosistemov. Če obstaja naravno ravnovesje in red, je naloga politike pač ohranjati ta red. A na žalost kaj takšnega, kot je ta pojem ne obstaja, saj so naslednje generacije ekologov uvidele pravo dramatično dinamično naravo, katere edina stalnica je sprememba, brez težnje po povrnitvi v prejšnje stanje, ampak bogastvo mnogih stanj v vedno svežih kombinacijah.

Vendar pa to novo razumevanje ekosistemov ni nikoli zajelo domišljije množic, ki je svoje iskanje ravnotežja udejanjila vse od teorij enakosti v hipijskih komunah, do sodobnih teorij opolnomočenja elektronske mreže za organiziranje družbe proti svojim oblastnikom – v obeh primerih zanemarjajo dinamično resničnost ljudi, ki niso zgolj stroji, da bi se vedli na predvidljiv način in posledično ostanejo brez odgovora, kako se soočiti z njimi. Komune so povečini trajale največ 3 leta, saj so prej omenjeni dinamični odnosi med ljudmi povozili egalitarno idejo o enakosti ljudi, ker manj močni posamezniki niso imeli na voljo orodja za enakovredno zoperstavitev močnejšim.

Podobno nas opozarja Curtis, so srednjeročne posledic twitter revolucij od leta 2003 katastrofalne. Gruzija 2003, Kirgistan 2005 in Ukrajina 2004 so delovale kot udejanjanje sanj kalifornijskih računalniških inženirjev o povezanem in omreženem svetu, kjer ni nihče glavni, ampak mreža proizvede egalitarni učinek. A v vseh teh revolucijah je trenutek svobode bil le bežeči moment. V Ukrajini je Janukovič nazaj na oblasti skupaj z očitki o zadnjem evropskem diktatorju, medtem je iz Kirgistana pobegnil predsednik z očitki korupcije, Gruzija pa pada na vseh kazalcih razvoja družbe in nič bolje ne kaže podobnim krajem iz seznama twitter revolucij, Iran, Tunizija, Egipt.

S protesti v Sloveniji je gotovo podobno, čeprav skušajo gibanje napolniti s pomeni, da je to mogoče rojstvo novega gibanja za človekove pravice, ki se zavzema za boj proti korupciji, kot to poskušajo pri ameriški Slate Magazine, kjer Slovenijo postavljajo ob bok drugim Indignados gibanj po svetu, je to le del zgodbe o ljudeh na ulicah.Vsekakor moramo najprej premagati miselnost o nas samih kot zgolj strojih, in to lahko naredimo le na način, kot pravi Terence McKenna:

To kar je civilizacija, je 6 milijard ljudi, ki skušajo osrečiti sami sebe tako, da stojijo en na drugih ramenih in si brcajo v zobe drug drugemu. Ni prijetna situacija.

Pa vendar se lahko postaviš malo nazaj in pogledaš na ta planet ter vidiš da imamo denar, moč, medicinsko razumevanje, znanstveni know-how, ljubezen in družbo, da ustvarimo nekakšen človeški paradiž. A vodijo nas najmanjši med nami – najmanj intelegentni, najmanj plemeniti, najmanj vizionarski. Vodijo nas najmanjši med nami in mi se ne upiramo proti dehumaniziranim vrednotam, ki so podane kot nadzorne ikone.

To je nekaj, kultura ni tvoj prijatelj. Kultura je zaradi drugih ljudi in zaradi različnih institucij, cerkev, tovarn, shem za pobiranje davkov, kar hočeš. Ni tvoj prijatelj. Žali te. Vzema ti moč. Uporabi in zlorabi te. Z nikomur od nas kultura ne ravna dobro.

Vseeno pa poveličujemo kreativni potencial posameznika, pravice posameznika. Razumemo čutečo-prisotnost izkušnje kaj je najbolj pomembno. A kultura je perverzija. Fetišizira objekt, ustvari potrošniško manijo, pridiga o neskončnih oblikah napačne sreče, neskončnih oblikah napačnega razumevanja v obliki zvitorepih religij in prismojenih kultov. Ljudi vabi da se pomanjšajo in dehumanizirajo sami sebe tako, da se vedejo kot stroji – memetski procesorji memov, ki jih podajajo iz Madison Avenue in Hollywooda…

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Edini način boja proti tej kulturi pa je ustvarjanje še več kulture!

Kjer  človek ni razumljen več zgolj kot stroj, program, ratio. Vsekakor priporočam ogled vseh treh delov, ki pa jih ni ne na youtubi, ne na archive.org, ki ima spravljenih večino Curtisovih dokumentarcev, je pa zato na voljo na na hudourniški mreži.

Izmed ostalih držav pade v oko Hrvaška lista najbolj gledanih, ki ima na prvem mestu nepričakovano Zakon o sprječavanju internetskog piratstva. Spodaj je naštetih vseh 100 najbolj gledanih člankov v slovenski wikipediji, za ostale države, ki jo imajo v svojem jeziku pa je na ogled na povezavi tukaj.

11. Evropa	43 060
12. Državni prazniki v Sloveniji	40 315
13. Facebook	39 870
14. Tone Pavček	39 455
15. Avstralija	38 402
16. Jože Plečnik	38 192
17. Ivan Cankar	37 217
18. Zdravljica	36 915
19. Lionel Messi	36 204
20. Visoka napetost	35 107
21. Prva svetovna vojna	34 884
22. Primož Trubar	34 305
23. Nemčija	33 874
24. Španija	33 436
25. Velika noč	32 332
26. Zemlja	32 227
27. Zgodovina Slovenije	31 511
28. Justin Bieber	31 003
29. Prežihov Voranc	30 086
30. Seznam poštnih številk v Sloveniji	29 953
31. Izrael	29 862
32. Wiki	29 166
33. Božič	28 687
34. Evropska unija	27 952
35. Olimpijske igre	27 195
36. Geografija Slovenije	26 878
37. Francija	26 407
38. Bosna in Hercegovina	25 869
39. Janez Janša	25 788
40. Pust	25 483
41. Poljska	25 072
42. Poletne olimpijske igre 2012	24 206
43. London	23 933
44. Harry Potter	23 463
45. Rusija	23 329
46. Alan Turing	23 288
47. Geografija Evrope	22 723
48. Italija	22 552
49. Cristiano Ronaldo	22 264
50. Evropsko prvenstvo v nogometu 2012	22 082
51. Avstrija	22 039
52. Josip Broz – Tito	21 898
53. Seznam slovenskih filmov	21 556
54. Brata Grimm	21 145
55. Nizozemska	21 030
56. William Shakespeare	20 933
57. Srbija	20 332
58. Nogomet	20 106
59. Krščanstvo	19 848
60. Voda	19 463
61. Okostje človeka	19 252
62. Celje	19 038
63. Dan žena	18 791
64. Herman Potočnik	18 591
65. Luna	18 443
66. Penis	18 416
67. Cirilica	18 380
68. France Bevk	18 282
69. Celica	18 116
70. Švica	18 062
71. Trikotnik	17 816
72. Azija	17 753
73. Rimski imperij	17 747
74. Tina Maze	17 720
75. Valentinovo	17 558
76. Nikola Tesla	17 555
77. Josip Jurčič	17 349
78. Hrvaška	17 291
79. Gibanje Zemlje	17 058
80. Kanada	16 941
81. Afrika	16 895
82. Kače	16 827
83. Srednji vek	16 804
84. Judje	16 177
85. Islam	16 156
86. Wolfgang Amadeus Mozart	16 041
87. Meningitis	15 858
88. Anton Tomaž Linhart	15 744
89. Triglav	15 723
90. Brazilija	15 702
91. Valentin Vodnik	15 664
92. Grčija	15 656
93. Oton Župančič	15 527
94. Indija	15 443
95. Krst pri Savici	15 376
96. Hans Christian Andersen	15 312
97. Sveti Miklavž	15 288
98. Enakonočje	15 199
99. Adolf Hitler	15 093
100. Clara Schumann	14 980

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

P.s.

Nara pa je konec avgusta v Sobotni prilogi Dela objavil tudi predstavitev dogajanj in idej za drugačen ekonomski model, kot sta kapitalizem in komunizem. V njem najdete opis zanimive prakse ‘pravične‘ ekonomije z drugimi vrednotami, kot je trenutno edina, torej denar, ki pa je seveda samo sredstvo in tako samo sam sebi namen.

Na presenečenje večine, pa v obširni in podrobni raziskavi ugotovi, da ima Joga, kot jo poznamo danes, svoje korenine v zahodnih idejah lepega telesa – na prelomu prejšnjega stoletja se je staro-grški ideal lepote obujal v novem zanosu, ki je bil viden v razcvetu športa ter navdušenja nad gimnastiko. Sokolska gibanja v slovanskih deželah so bila osnovana na nacionalnem ponosu, podobno kot druga nacionalistična gimnastična gibanja po vsej Evropi, ki so inspiracijo črpale iz strahu pred odtujitvijo tradicionalnim vrednotam, ki jih je ogrozila hitra industrializacija družbe. Obrat v zgodbi pa se zgodi, ko te ideje poženejo korenine v političnem nacionalizmu Indije, tedaj še koloniji Britanskega imperija.

Adam Curtis lepo predstavi ta del plati idealiziranja razvoja popolnega telesa, ki je vračala samozavest tudi Indijcem, katerih že po konstituciji manjša telesa, od angleških zavojevalcev, so vidno pridobivala na ‘samozavesti‘. V prispevku “Bodybuilding and Nation-building” te ideje popelje še dlje, saj prikaže, da lahko tako na fascinacijo nad ti. ‘New Age‘ filozofijami, kot tudi grajenjem nekaj takšnega, kot je država Irak, gledamo v luči premetenega odgovora na stisko bivših imperialistov, katerih kolonialna doba se je počasi iztekala in je agonija izgube položaja gospodarja zahtevala ta odgovor – ki pa se je našel v imperiju enega, imperiju posameznika, kar zelo dobro odzvanja s sodobno ideologijo individualizma.

Tradicionalna Joga ima zelo malo položajev in večina teh je variacija osnovne sedeče meditativne poze. Stoletja je bila joga sistem meditacije in filozofskega izpraševanja, pravi Singleton in ne sistem telesne pripravljenosti. V 30. letih 20. stoletja pa je bila ustvarjena popolnoma namišljena duhovna zgodovina za novo vrsto Joge – ki pa so jo prodali kot nekaj starodavnega in mističnega nazaj na zahod. Kot v knjigi pokaže Mark, se je vse zgodilo v palači Jaganmohan v Mysoru, kjer je bil Maharaja fanatik na fitnes in si je omislil telovadnico. Tja je povabil K.V. Iyerja, originalnega indijskega učitelja ‘body-buildinga‘, grajenja telesa. V sosednji sobi pa je bil tedaj neznani učitelj joge T. Krishnamacharya, ki je prevzel njegovo jogijsko telesno kulturo grajenja telesa ter jo potisnil precej dlje.

Razvil je namreč radikalno utelešeno verzijo joge, ki je postala osnova za skoraj vse oblike moderne joge. Domišljijo je dodatno razplamenela trditev Krishnamacharya, da je njegov sistem star 5000 let in je osnovan na starodavnem tekstu Yoga Kurunta. Za tekst naj bi mu povedal guru iz Tibeta, zato ga je šel iskati in naj bi ga “našel” v knjižnici v Kalkuti. Teksta ni videl nihče drug, učencem pa je razložil, da so original pojedle mravlje. Mark jasno pokaže, da je prava inspiracija precej bolj verjetno, kot iz pet tisoč let starega zvitka, prišla iz gimnastičnih vaj in telesnih zvijanj bodybuilderjev, prisotnih v sosednji v telovadnici palače v Mysoru.

Če zaokrožimo je prvotno nacionalistična ter nravstvena skrb – da bo industrializacija spodjedla temelje tradicionalnega, z naravo povezanega človeka, kar je vzpodbudilo fascinacijo zahodnega sveta s telesom in med drugim prineslo v obstoj mnogo športov ali na primer celo obuditev olimpijskih iger – obenem vplivala tudi na oblikovanje politične identitete ekonomsko vzhajajočih ljudstev vzhoda, ki so te ideje predelali svojimi svetovnimi nazori in kot produkt prodali nazaj na zahod, kjer je obljuba najdbe zdravja v predpisanih telesnih pozicijah, ki telo aktivno oblikujejo, zlahka našla svoj novi dom – bolj ko je bila ‘očiščena‘ mentalnega trpljenja ‘nesmiselnega sedenja pri miru‘, ter povezana s poznanim fizičnim trpljenjem graditeljev grškega ideala telesa, potrebnega kot prvo stopničko do ideala uma, ki telo prisili v to kiparjenje, bolj je bila sprejeta na zahodu, ki je bil zadovoljen, da je dobil ‘staro novo‘ in bil še zdrav povrhu (če ni šlo zaradi prisiljene poze kaj resno narobe), pa kaj potem, če je zraven popolnoma ignoriral izvorno jogijsko sporočilo in iskanje mirnosti uma?

S takšno lahkoto je mogoče prodati ljudem njihove lastne interpretacije, da je potem manjšini oteženo učenje tistega tujega in pravzaprav nasprotnega naši kulturi in našim resnicam, kar res ponuja jogijska in ostale starodavne tradicije, ki so vedno onesnažene z interpretacijami časov, od koder so podane in kamor jih podajajo.

Adam Curtis

Adam v tokratnem prispevku pripoveduje zelo nenavadno zgodbo o tem, kako so ignoranco evangeličanskega dela populacije v ZDA v 70. letih prejšnjega stoletja obrnili, ter načrtno vpeljali religijo v politiko. Seveda z namenom, da se jo uporabi kot revolucionarno silo. In oboji, ki so počeli to – tako v ZDA kot v Iranu – so svojo inspiracijo jemali iz uspešnih akcij ter revolucionarnih teorij levičarskih organizacij, ki so do tedaj uspeli transformirati družbo na zelo radikalen način. To je pozabljena zgodba, kako so v 80. letih idealisti iz ameriške strani prišli skupaj z idealisti iz iranske strani – in o katastrofalnih posledicah tega sodelovanja.

Na ameriški strani se je Paul Weyrich, član ti. ‘nove desnice‘ v sedemdesetih letih infiltiriral v zborovanje radikalne levičarske skupine in bil zaprepaden nad količino načrtovanja in taktik, ki so jih uporabljali. To ga je pripeljalo do spoznanja, da desnica misli, da bodo ljudje volili za njih samo zato, ker imajo prav, kar ni dovolj, saj medtem levica dosega ogromne uspehe z ljudskimi (‘grassroots’) gibanji. In to se je namenil popraviti Weyrich, ki se je spomnil na fundamentaliste in evangeličane, ter ji skušal aktivirati kot mogočno silo v politiki.

Težava pa je bila, kako jih prepričati. Vodil jih je namreč pietizem – prepričanje, da pravi kristjan ne le posveti svojega življenja bogu, ampak obrne hrbet tudi sekularnemu svetu. Dobro življenje se živi skozi lastna dobra dejanja in na politiko se pozabi.

In ironično ali ne, je prav levica pomagala Weyrichu aktivirati fundamentaliste. Vse od poznih 60. let jim je uspelo uveljaviti reforme o vseh vrstah moralnih vprašanj – istospolne pravice, splav, spolna diskriminacija. In to je šokiralo centralno Ameriko, glavno zaledje kristjanov, ker je politika spodjedala način njihovih zasebnih življenj. Zadnji kamenček je odvalil predsednik Carter, ki je razveljavil dobrodelni status fundamentalističnih verskih šol, kar jih je še posebej bolelo, ker je bil tudi Carter evangeličan, eden izmed njih, ne pa da je verjel, da mora biti vera ločena od politike.

Na drugi strani luže je imel Homeini podobne probleme z verskimi prepričanji Šiitov. Ta struja je imela precej kvietistični odnos do politike – ena izmed glavnih ceremonij je ‘Šiitska pritožba‘, kjer se verni sami sebe ritualno bičajo. In skozi stoletja je bil to simbol umika pred svetom – in predvsem umika od politike in moči. Ljudje morajo čakati v svetu polnem senc in zlega – na povratek 12. imana. To je pomenilo, da je politična moč zla in degradirana, zato ne smeš imeti nič z njo.

Homeini se je odločil to obrniti – in da bi to lahko tudi naredil, se je kot Paul Weyrich v ZDA, obrnil k idejam politične levice.

Uporabil je prevode Franza Fanona, revolucionarja in ‘marksista tretjega sveta‘, za slikanje nove vizije šia islama. Tvoja dolžnost, je dejal Homeini, ni več, da ostajaš pasiven, ampak da zgrabiš moč in naženeš hudobne ter pokvarjene vladarje. Ne čakaš več na mesijo, ampak se boriš in prevzameš moč zdaj. Vodi pa te seveda duhovščina.

In to je osnovni temelj zadnjega prispevka, iz katerega se potem razvijajo še zanimive smeri zgodbe, o sodelovanju teh dveh struj, iranski revoluciji, Carterjevi izgubi na volitvah, zasedbi ameriške ambasade v Teheranu in končno praznine islamske revolucije, ki jo je napolnila šele iransko-iraška vojna ter ‘želeti-si-umreti‘ odnos do življenja, ki je sledil iz teh dogodkov, pa vse do današnjih časov in Ricka Santoruma.

Tudi tokratni blog je izdatno podprt z video prispevki iz BBCjevega arhiva, zato bom tukaj s krajšim povzetkom končal klicanje pozornosti na članek z naslovom:

Za koga bi volil Bog?

Adam Curtis

Odličen članek z odmevnim naslovom Direktor Google Ideas vključen v ‘menjave režima‘ je prispeval Al-Akhbar. Glavna zvezda je Jared Cohen, nekdanji svetovalec Condoleezze Rice in Hillary Clinton ter član zunanjega ministrstva ZDA. Tu je postal znan kot snovalec ti. ‘državništva 21. stoletja‘, katerega najslavnejši primer praktične uporabe poznamo iz nedavne zelene revolucije v Iranu (ali ‘Twitter revolucije‘ kot jo je imenoval zahodni PR), ko je prav Cohen prepričal družbo Twitter, da je prestavila redni servis strežnikov, ki je bil načrtovan sredi revolucionarnega vrenja v Iranu.

Vir informacij o menjavah režimov na bližnjem vzhodu, pa naj bi po trditvah Freda Burtona, podpredsednika Stratforja, bil kar eden glavnih donatorjev za predsedniške kampanje Baracka Obame in nekdanji CEO Googla, Eric Schmidt, ter vodja varnosti na Googlu, Marty Lev. Vodilni v Googlu naj bi bili namreč sumničavi, da je Cohen usklajeval svoje delovanje z Belo hišo, saj je bil lanskega februarja že nekaj časa zaposlen kot direkor Googlovega možganskega trusta imenovanega Google Ideas in v tej svoji vlogi potoval predvsem po bližnjem vzhodu.

Pričetek emailov omenja prav njegovo srečanje z Waelom Ghonimom le nekaj ur preden je slednjega prijela tajna policija. (doc-id 1122191)

Ta potovanja so pozneje vodilni v Googlu sicer večkrat prekinili, saj so se bali, da jemlje prevelika tveganja. Burton celo tako zelo nasprotuje domnevni prikriti vlogi Googla v spodbujanju vstaje, da Cohena opiše kot ‘sneto sekiro‘, “katerega smrt ali ugrabitev bi bila najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila“, zato da razkrije Google in s tem zanika odgovornost ameriške vlade, ki se od tega lahko distancira in Google ostane sam z ‘vrečo dreka‘.

Burton responded, “GOOGLE is getting WH [White House] and State Dept. support and air cover. In reality, they are doing things the CIA cannot do. But, I agree with you. He’s going to get himself kidnapped or killed. Might be the best thing to happen to expose GOOGLE’s covert role in foaming up-risings, to be blunt. The US Gov’t can then disavow knowledge and GOOGLE is left holding the shit bag.” (doc-id 1113596 - doc-id 1121800)

Kaj je Google Ideas?

Kaj torej nekdanji državnik, ki zagovarja politizacijo tehnologije, počne v Googlu? Lanskega julija Financial Times poroča, da je Google Ideas zavezan idealističnim aktivističnim senzibilnostim skupaj z osnovnim zasledovanjem globalne širitve Googla – kar je dvogovor zamegljevanja meje med poslovnim in političnim dejanjem.

Prvi javni dogodek je Google Ideas priredil lansko leto junija v Dublinu. Na srečanju imenovanem  “Vrh proti nasilnemu ekstremizmu” se je zbralo približno 80 ‘bivših‘ ekstremistov, vključno z bivšimi muslimanskimi radikalci, neo-naciji, člani ameriških tolp in drugi. Google je objavil, da je namen srečanja “sprožiti globalno debato, kako najbolje preprečiti mladim ljudem, da postanejo radikalni in kako de-radikalizirati ostale” in obljubil, da bodo “ideje, ustvarjene na srečanju v Dublinu, vključene v študijo, ki bo objavljena pozneje v tem letu.”

Tako so se zbrali v skupini Against Violent Extremism, ki je zdaj očitno zapuščena, saj je med zadnjimi aktivnosti na strani članek iz lanskega septembra o kampanji proti vsebini idej, ki jih razširja, zdaj že pokojni Al-Awlaki. Al-Awlaki je zaradi kontroverznega uboja, ki ga je naročil predsednik Obama, postal centralna točka vprašanja, ali lahko predsednik brez sodišča tako naroča uboje svojih državljanov.

Kljub temu pa je revija Foreign Policy januarja poročala, da je Brookings Institute, eden najstarejših in najvplivnejših možganskih trustov v Washingtonu, DC, imenoval Google Ideas kot “najboljši novi think tank ustanovljen v zadnjih 18 mesecih”, kar pomeni, da bomo o Google Ideas gotovo še veliko slišali.

———

Posodobljeno: Tudi Pentagonu Google pobira kadre. Pred dnevi je bilo objavljeno, da Regina Dugan zapušča službo direktorja DARPE v obrambnem ministrstvu za novo, še neimenovano službo v Googlu.

Eli Pariser je lanskega maja na TED Talks opisal algoritme, ki nam danes persofinicirano podajajo rezultate naših zanimanj na skorajda vseh glavnih platformah, vse od iskanja do novičarskih platform kot je Yahoo news. A prezentiranje informacij glede na naše osebne okuse ima lahko tudi nepričakovane posledice ti. ‘filtrirnih mehurčkov‘, kjer nismo soočeni z informacijami, ki bi lahko izzvale ali razširile naš pogled na svet. V devetih minutah Eli strastno zagovarja, da je konec koncev to slabo za nas in za demokracijo.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

S kakšnimi težavami se soočajo uporabniki, ko se odločijo zapustiti te velikane, lahko preberemo po celem spletu in najverjetneje imamo to tudi statistično priložnost izkusiti.

Mogoče presenetljivo pa je dobre in zdrave konkurence veliko. Zato naj na hitro predstavim alternative vsaj za iskalnike, ki spoštujejo zasebnost svojih uporabnikov.

Duck Duck Go

Duck Duck Go je odličen iskalnik, zgrajen prav z namenom izogibanja filtrirnih mehurčkov in spoštovanja zasebnosti uporabnikov, saj trdijo, da ne sledijo aktivnostim svojih uporabnikov. Na žalost še ni lokaliziran na Slovenijo - 9.12.12 so dodali tudi Slovenijo, kot svojo regijo - in ne dosega tako globokih povezav, kot jih zna Google, saj lahko neposredno z uporabo ti. ‘Bangov‘ oz. navadnih klicajev pred imenom strani iščemo po kompletno indeksiranih zgolj nekaj stotinah strani. Je pa všečno oblikovan in navajen prinašati relevantne rezultate.

SeekS

Naslednji zelo obetajoč projekt nosi ime SeekS. Z njim je mogoče najti obilo dobrih povezav. Obljublja odprto ter necentralizirano platformo za iskanje, ki uporablja moč množic oz. skupine, da priskrbi odlične rezultate.

Je tudi všečno oblikovan in ponuja veliko preglednosti.

Ixquick

Zadnja konkurenca je Ixquick, ki se oglašuje kot najbolj zasebni iskalnik na internetu. Samo oblikovanje oziroma logotip je na prvi pogled neprivlačno in delovanje bolj počasno, medtem ko so zadetki zanimivi in tudi točni.

Iskalnike, ki spoštujejo zasebnost uporabnikov, je mogoče določiti tudi kot privzete za iskanje v vaših brskalnikih, navodila so tu.

Žalostna novica pa je, da je konec februarja prenehal obstajati izvorni iskalnik za zagotavljanje zasebnosti na Googlu, imenovan Scroogle. Lastnik Daniel Brandt je bil zadnje mesece žrtev napada ddos napadov, ki so uničila večino strežnikov, poleg tega pa tudi Google brez ovir ni več hotel sodelovati, tako kot prva leta. Scroogle je podatke črpal iz Googla, a jih je prej anonimiziral.

Med zanimivejšimi objavami najdemo tudi pogovore o Carlosu Šakalu, znanem venezuelskem teroristu iz obdobja hladne vojne, ki je zdaj v zaporu v Franciji.  Vir informacij pravi “podatki, ki jih imam, so osnovani na skupku javnih in zaupnih informacij, s katerimi sem se srečal med svojim delom v Izraelu in Evropi in nisem prepričan, katere so še zaupne, zato me ne imenujte kot vira, če uporabite informacije.” Ta vir so medtem že identificirali kot predsednika zasebne obveščevalne službe NorAm.

Težava je v tem, ker tako rekoč prodaja informacije, za katere sam pravi, da ni prepričan, da so že javne. V prodanih informacijah trdi, da je tudi Carlos za “dober denar” prodajal obveščevalne podatke zahodnim tajnim službam o arabskih državah, kar hkrati razloži zakaj ga nikoli na muho ni vzel Izrael.

Razlog, zakaj so se ga Francozi in Američani leta 94 odločili aretirati, je v njegovi varnosti. Koalicija arabskih obveščevalnih agencij, na čelu katerih je bila iraška, ga je hotela usmrtiti na poti iz Sirije v Češkoslovaško, kamor se je odpravil prevzeti sredstva. Načrt je bil, da ga napadejo v Budimpešti, kjer si je lastil nekaj varnih domov.

Te trditve pa se seveda prodajajo pod taktirko zasebne družbe, kjer se zabrišejo meje med vladno, zasebno, legalno in nelegalno obveščevalno dejavnostjo. Seveda s poslovnimi načeli profita. Nesorazmerje s posameznikom ne bi moglo biti večje, če tej sliki dodamo Bradleya Manninga, vira večine novic lanskega leta. On je namreč takšne informacije objavil zastonj, neprofitno in si s tem nakopal sveto jezo tudi Obamine administracije, ki je še posebej motivirana za preganjanje takšnih dejanj.

Vdor v HBGary predlansko leto je vsaj sprožil neko kongresno preiskavo, katere rezultatov pa ni bilo veliko, oziroma nič do sedaj. Kaj bo s Stratforjem? Iz tega mora slediti zelo dobra kritika privatizacije obveščevalne dejavnosti, ki so jo razgalili ti vdori, kjer vidimo, da si v zasebnem sektorju – brez sodnih odredb ali dokumentarne sledi – lahko operejo roke tako zasebno, kot javno ‘inkorporirane osebe’.

In še zadnja stvar, ki se mi jo zdi vredno omenjati, je poročanje analitika Reva Bhalla, o ‘zaprtem‘ sestanku s polkovniki zračnih sil ZDA, ZK in Francije. Američani so posredovanje v Libiji videli kot “sanjsko operacijo” in hkrati niso gledali, kaj bo sledilo v prihodnosti.

Upornike so hoteli spremeniti v močno bojno silo, podobno kot jim je uspelo z zatiranimi v Afganistanu, ko so jih izurili v bojno silo – a nikakor niso hoteli razumeti skepticizma analitika Stratforja, nad katerim so se samo čudili.

Resolucijo v ZN so skoraj v celoti spisali Angleži in na tem sestanku je črno na belem zapisano tudi, da je vojna v Libija bila vseskozi vojna energetskih interesov:

… Anglež pravi, da v tej kampanji Združeno Kraljestvo poganjajo energetski interesi. BP trpi po izlitju v ZDA<druga opcija je širitev v Siberijo (problemi z Rusijo), Vietnam in .. libija. Odstranitev Gadafija vidijo kot najboljšo pot za izpolnitev njihovih energetskih interesov…

In še to:

Zgodba o Bin Ladnovem pokopu na morju, ki se po prepričanju piscev emailov Stratforja naj ne bi zgodil, je zadnje dni zakrožila po spletu in zdaj je izzvala tudi komentar Pentagona, ki pa je vse skupaj zanikal.

Da pa vse skupaj le ni takšno presenečenje, so poleg ‘čudnih‘ izjav, ki jih je sam objavljal in enomesečne odsotnosti na Twitterju, pa se velja spomniti tudi, da so njegovo pravo identiteto razkrinkali že marca lansko leto. Takrat je ‘odpadniška‘ skupina Anonimnih prvih generacij predala svojo temeljito raziskavo o članih napadalnega odreda LulzSec ter drugih članov Anonimnih spletnemu mediju Gawker. Motivacija za to dejanje izhaja iz izvornih motivacij gibanja Anonimnih, ki so temeljila na amoralnih motivacijah in nikakor ne na moralnih ali političnih, iz katerih črpa motivacijo novejša transformacija Anonimnih. Ker so bili nekdanji člani gibanja, so brez težav dobili dostop do bolj notranjih IRC klepetalnic ter pozneje objavili svoja vprašanja ter dogajanje v njih, skupaj s seznamom domnevnih identitet. Pogovore iz teh klepetalnic so zdaj na zahtevo FBI odstranili s svoje strani.

Sabu je bil tudi član hekerske skupine ‘Internet Feds‘, a je po priznanju avgusta lani, pričel delati s pravimi ‘Fedsi‘ in danes je očitno kulminacija njihovih večmesečnih trudov. Kar pa čudi in ob pomanjkanju informacij ne gre drugače, pa je decembrski vdor v Stratfor, katerega posledice bi lahko omejili, če ne že preprečil. Novinar Spiegla je sicer objavil, da so mu viri potrdili Foxovo poročanje o aretacijah, ter da se je FBI infiltriral v LulzSec in tako poznajo ozadje vdora v Stratfor. Zato zaenkrat deluje, kot da so zavoljo zbiranja dokazov dopustili ta vdor.

FBI je sicer pravkar dal javno objavo o današnjih aretacijah z naslovom: “Šest hekerjev v ZDA in na tujem obtoženih kaznivih dejanj, ki vplivajo na več kot milijon žrtev; Štirje glavni člani “Anonimnih” in “LulzSeca” obdolžena računalniških vdorov in peti član se izrekajo za krive; član “AntiSeca” tudi obtožen kraje zaupnih informacij približno 860,000 strank in naročnikov Stratforja.“

Iz nje sledi, da je vdor v Stratfor v resnici delo Jeremya Hammonda iz Chicaga. Vsi so se izrekli za krive. Objavljena pa je že tudi “zaprta obtožnica“, kjer pa je videti, da je del obtožnice tudi premikanje teh ukradenih datotek, ter da je imel vsaj dva sostorilca, ki pa v njej nista imenovana.

V dveh dosedanjih člankih ‘Vohunske drame‘, o objavi emailov iz Stratforja smo že opazili Slovenijo. V desetih dneh je objavljenih 712 emailov in tam najdemo tudi dokument z naslovom “Europe Analytical Guidance“, ki zna koga zanimati. V njem je namreč zanimiv detajl, da veliko breme za razpad Jugoslavije leži tudi na plečih Mednarodnega denarnega sklada, ki je po Titovi smrti umaknil kreditne linije Jugoslaviji.

Ostale zanimive objave bom povzel v ‘Vohunskih dramah 3‘, ki še sledijo.

A ni bilo treba čakati dolgo, da smo dobili prvo omembo Slovenije. Danes so mediji povzemali zgodbo iz emailov Marka Papica, o pravih vzrokih za odstop Iva Sanaderja pred tremi leti. Razlog naj bi se skrival v organiziranem kriminalu, ki naj bi vladal hrvaški, kot posledica vojnih dobičkarjev, ki še dolga leta po vojni uničujejo regijo s svojo dejavnostjo. Tudi v Srbiji, kjer pa naj bi po umoru Zorana Đinđića vsaj počistili z najmočnejšimi klani.

K sreči Slovenija ni omenjena v takšnem kontekstu, se pa pojavi v isti gruči emailov, oz. v emailu z naslovom “Vpogled – Slovenija/Hrvaška: Kako sta se spravili/Kako sta sestavljeni (How they made up). Vir podatkov naj bi bil iz Švedske in s tesnimi povezavami s Carlom Bildtom.

Email se ukvarja s stagnacijo širjenja EU in pritiskih Berlina na Slovenijo, naj se zmeni s Hrvaško za zaključek pogajanj o vstopu v EU, kar naj bi bilo odločilno za konec pogajanj. To naj bi potrdil tudi hrvaški ambasador v EU, kot pravi, je tisto, kar je Zagreb dal Sloveniji, bilo delno ponujeno že prej, v takšni ali drugačni obliki. Konča se s švedskimi ugovori, da tako Makedonija, kot Hrvaška uporabljata Slovenijo/Grčijo kot priročno taktiko za zadrževanje zahtevanih reform.

Kaj je Stratfor?

Oglašujejo se kot globalna obveščevalna družba, seveda v zasebni lasti, a z globokimi povezavami z vladnimi agencijami vsepovsod. To še posebej nazorno kažejo njihovi emaili. Stratfor je (bil?) tako pomembna družba, da so med njegovimi klienti tudi ameriški Marinci, ki imajo sami svojo obveščevalno aktivnost, a vseeno Lt. Colonel Bill Gresham, vrhovni oficir v HQ piše v emailu družbi: “Zanima nas–terorizem;dnevna obveščanja in karkoli od Georga Friedmana. Dodatno, situacija v Iraku in Afganistganu.” Friedman je CEO, ki je postal znan po navodilu o f/s/p nadzoru za pridobivanje informacij (finančni, seksualni, psihološki).

Največje uspešnice iz 442 emailov

Seveda je treba te emaile jemati skrajno pazljivo in poskusiti ločiti analize vredne od popolnih neumnosti. Od 442 trenutno objavljenih prilagam subjektivnih top 8:

#8. Stratfor in bivši direktor Goldman Sacha pričenjata z naložbenim skladom. George Friedman in Shea Morenz načrtujeta naložbeni sklad z imenom Stratcap. “S Straforjevimi obveščevalnimi podatki bomo analizirali trgovanje v geopolitičnih instrumentih, predvsem z državnimi obveznicami, valutami in podobno…”

#7 Rusija in Izrael sta izdala lastne stranke v trgovini z orožjem. Nekaj mesecev pred vojno leta 2008 med Gruzijo in Rusijo, so se Gruzijci trudili najti zamenjavo za svoja brezpilotna letala, ki so jih kupili sicer od zaveznika, Izraela. Težava je bila v tem, da so Rusi lahko pohekali letala in jih prisilili pristati, ker so jim Izraelci dali podatkovne šifre. V zameno so od Rusov dobili kode za iranske Tor-M1 raketomete, ki so jih izdelali seveda v Rusiji.

Obenem je na istem mestu omenjeno, da Turčija deli podatke z Izraelom o ruskem S300 sistemu, ki ga krekajo že osem let, če bi ga nekoč kupili Iranci od Rusov 8 (ali pa ga mogoče že imajo). Emaili so iz leta 2009 in interno ocenjeni kot najvišja ocena kalibra ter zanesljivosti. Atlantic se ob tem provokativno sprašuje, če ni kar Izrael pomagal začeti vojne v Gruziji?

#6. Ameriška vlada ima že vloženo obtožnico proti Julianu Assangu. V  januarju 2011 je v kratkem emailu potrjen sum nekaterih, da je proti Avstralcu Julianu Assangeu vložena skrivna obtožnica v ZDA. Email ne omenja zloglasnega “1917 Espionage Act-a”. A če je informacija resnična, kako lahko ima informacije tajnih sodišč tudi Strafor?

#5. Pakistanci so vedeli kje je bil bin Laden. Ti emaili namigujejo, da je večje število pakistanskih vojaških in obveščevalnih predstavnikov vedelo za Osaminovo lokacijo v Abbottabadu.

#4. Osame bin Ladna niso pokopali na morju. V emailih so obveščanja po uboju Osame in o prevozu njegovega trupla v Dover, Delaware, ZDA. Podpredsednik Fred Burton napiše v sporočilu, “Truplo je namenjeno v Dover, moralo bi biti že tu.” 5. Maja, 2011 poroča, da je truplo na poti v ZDA, s ciljem natanko v “Vojaški institut patologije, Bethesda.” — v bližino Washingtona, DC.

Iz tega so že prišli zaključki, da je mogoče pokopan v bližnjem odlagališču, kamor so, kakor poroča WP, odlagali ostanke mrtvih veteranov iz nedavnih ameriških vojn.

#3. Podcenjena analiza sposobnosti LulzSec (napadalni odred Anonimnih). Marc Lanthemann je dobro povzel, a podcenil sposobnosti LulzSeca,

“Kiber napadi nekaj pomenijo samo v dveh primerih: ena: ukradeš robo. dva: onemogočiš kritične mreže.

medtem ko lulzsec in anoni LAHKO teoretično naredijo številko 2, to ne pomeni da kdaj tudi bodo, saj to pomeni prepričati hordo nerdov, da je ddosanje telekomov dobra ideja. Največ škode lahko realistično naredijo z odkrivanjem napak zavarovanih omrežij in s krajo informacij (številka 1). Za to ne rabiš milijon ljudi, le nekaj zelo dobrih z gigantskimi računalniki. Res ni moje mnenje, da bi kateri od njih lahko naredil kaj tako resnega. Medtem ko so vrhunski hekerji nevarni, se ne bodo razkrili kot del katerekoli skupine ampak bodo najverjetneje delali za NSA ali Kitajce.”

#2 Ameriška domovinska varnost skrbi gibanje Okupiraj. In v te namene so izdali ličen pdf pamflet vsega, kar morate vedeti o gibanju.

#1 Dow Chemical skrbi sistemska kritika zlorab vladavine korporativne moči. Andy Bichlbaum iz skupine The Yes Men na Democracy Now! pojasni vlogo Stratforja za obveščanje o Bhopal aktivistih. The Yes Men so postali cilj pozornosti, ker so naredili ponarejene strani za Dow Chemical, kar je zmedlo novinarje BBC, ki so jih ob 20-letnice nesreče povabili v goste, kjer so dali spodnje šokantne izjave:

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

in prihaja..

..še 5 milijonov emailov? Nawaat poroča o 5000 emailih o Tuniziji, skozi katere se pravkar prebijajo.

Za konec pa še citat iz l’Espressa, ki je naredil intervju z Assangom:  ”Busheva administracija bi bila bolj zadržana kot Obamina. Busheva je zajemala talce in jih brez sojenja pošiljala v Guantanamo ali drugam. Obama se ne trudi niti s tem, preprosto izvaja letalske atentate na ljudi, vljučno z lastnimi državljani. Obamina pozicija je precej bolj ostra, kot je Busheva bila kdajkoli.”