Društvo humanistov Goriške

Popotnica današnjim protestom

2011-10-15T12:30:00.002+02:00

Neoliberalizem nas uči, da smo sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja. Zakaj bi tudi banke, ki skupaj z vsemi njihovimi strokovnjaki, modelčki, računalniškimi simulacijami itd. odločajo, komu dati kredit in komu ne, ne bile odgovorne za to, da so se pač odločite dati kredit napačnim podjetjem? Podjetja propadajo, ljudje izgubljajo službe, države bankrotirajo – zakaj ne bi tudi banke?

Pravijo nam, da zato ne, ker so banke preveč pomembne za celotno gospodarstvo; ker so krvni obtok, po katerem teče kri gospodarstva (denar). Razen prek bank baje ne poznamo načinov, kako dati infuzijo stagnirajočemu gospodarstvu. A jih res ne? Morda je čas, da si jih izmislimo. Se mar ne na ta način odvija razvojna evolucija?

Banke baje ne morejo propasti, ker bi s tem upniki morali odpisati svoje terjatve – depozite. Država naj bi sicer jamčila za pologe v višini do 20.000€. V vsakem primeru pa ljudje, ki danes protestirajo, najbrž nimajo kaj dosti izgubiti. Torej!?

Marijana Koren

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Goriška pokrajina v škofijski razdelitvi

2011-03-04T12:47:00.000+01:00

Prejšnji teden smo v Društvu humanistov Goriške, skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, podpisali odprto pismo predsedniku vlade. Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren sta pripravila odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil tednik Demokracija. Zdi se nam primerno, da širši javnosti obelodanimo naše enotno stališče o tem pomembnem vprašanju, ki čedalje bolj pogosto prejema odgovore, ki niso vredni imena resne presoje.

1.) Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se s spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi.

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.

Vir: Delo

2.) Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali. V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot faktorja v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, čeprav se mnogi tega ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizaciji. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.

3.) Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.

4.) Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.) Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.

6.) Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti.

v imenu Društva humanistov Goriške:

Luka Lisjak Gabrijelčič in Marijana Koren

Prispevek odraža stališče društva.

Vabilo k pisanju

2011-01-19T13:47:00.002+01:00

Vabimo vas k sodelovanju pri tretji številki revije RAZPOTJA.

Revija je sestavljena iz več sklopov

prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema druge številke je Svoboda informacij? (glej spodaj). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
tretji sklop je premislek o filmih. V tem sklopu avtorji podajo razmislek o problematikah, ki jih podajajo določeni filmi. Filmi morajo biti iz leta 2010.
zadnji sklop so preostali teksti, ki se reflektirano in premišljeno lotevajo neke aktualne problematike.

Teksti so lahko esejske ali strokovne narave. Vendar naprošamo pisce, da pišejo jasno in razumljivo, saj je revija namenjena širokemu krogu bralstva. Ker to ni znanstvena revija, naj se citati in reference pojavljajo zgolj tam, kjer je nujno.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani (recenzije lahko tudi krajše). Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 28. 2. 2011 (zaželeno tudi prej)

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG

iztočnice-------------------------------------------------

Svoboda informacij?

Tema tretje številke Razpotij je svoboda informacij in informiranja. Vprašaj v naslovu nakazuje, da iščemo prispevke, ki se bodo lotevali vprašanj, povezanih s konceptom svobodnega pretoka informacij, njegovimi morebitnimi mejami in protislovji, političnimi in socialnimi implikacijami ter drugimi vprašanji, povezanimi s to temo.

Tema je zastavljena kot presečišče dveh problematik: tradicionalnega razsvetljenskega ideala svobode govora in izražanja ter mnogo sodobnejšega pojma informacije, na katerega so vezani sodobni fenomeni informacijske revolucije in informacijske družbe. Sprejemamo prispevke, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki bodisi ene bodisi druge problematike, kakor seveda tudi njune povezanosti.

V spodnjem seznamu predlagamo nekaj možnih sklopov, v katere se lahko vključujejo posamezni prispevki. Ti sklopi so mišljeni zgolj kot iztočnice za avtorje. Ni nujno, da so prispevki omejeni le na spodaj predlagane vidike: z veseljem bomo sprejeli članke, ki se bodo problematike lotevali tudi iz drugih perspektiv.

1) Informacijska teorija ter teorija medijev. Kaj je pravzaprav informacija? V čem se razlikuje od podatka in kako je povezana s konceptom medija? Ali lahko ideal svobode govora in izražanja, ki je bil v svoji genezi tesno povezan s svobodo vesti, avtomatično prenesemo na svobodo širjenja, izmenjave in posredovanja informacij? In če ne, kako lahko na novo definiramo polje človekove svobode v upravljanju z informacijami?

2) Svoboda govora in njegove meje. Vprašanje »sovražnega govora« kot mejnega primera ali poskusnega kamna svobode govora. – Kje je meja med pravico javnosti do informiranja in pravico do zasebnosti (kar odpira nadaljnje vprašanje odnosa med javnim in zasebnim). – Kako uskladiti pravico do svobodnega izražanja mnenj in pravico do dobrega imena? Je sploh smiselno vztrajati pri zadnji kategoriji ali bi morali iti proti njeni ukinitvi, kot npr. v ZDA? – Ustavnopravni vidiki zaščite svobode govora in njihova aplikacija v Sloveniji (s tem vprašanjem je povezana tudi kontroverzna slovenska sodna praksa, vključno s prepovedjo literarnih del, zaporo spletnih strani itd.) – Kaj pa vprašanje blasfemije oz. žalitve religioznih čustev (spomnimo se na znamenitih karikatur Mohameda)? – S temi vprašanji je tesno povezana tudi široka problematika svobode tiska in medijev nasploh. Po eni strani lahko v številnih državah opazujemo poskus krčenja svobode medijev s strani političnih oblasti (npr. pri naših sosedih Italiji in Madžarski), po drugi pa smo soočeni z vse večjo oblastjo samih medijev, kar odpira vprašanje o novinarski etiki (v kontekstu, ko se mediji vse pogosteje razglašajo za nadzornike oblasti, je tudi zanje na mestu znamenito vprašanje, »kdo nadzira nadzornike?«)

3) Aktualna razsežnost. Številni fenomeni, ki smo jim priča zadnjem času, kot so Wikileaks ali (ne)uspeh »piratskih strank« po Evropi, kličejo k premisleku. Ali lahko resnično pripomorejo h krepitvi »demokracije od spodaj« ali gre za »informacijski terorizem«? – S tem je tesno povezana podtema avtorskih pravic, tako v Sloveniji (SAZAS) kot drugod. Pri tem se odpira široka problematika lastništva nad intelektualno in umetniško produkcijo, obuditve zamisli o »ustvarjalni gmajni« (creative commons) in polemike okoli tega, do katere mere smemo koncept zasebne lastnine aplicirati na informacije (mar ni DNK tudi zgolj informacija?)

4) Tema, o kateri je vredno posebej premisliti, je tudi poplava informacij. Do katere mere nam sodobno (pre)obilje informacij dejansko pomaga k boljši informiranosti? Ali sodobne tehnologije (npr. internet) res pripomorejo k bolj egalitarni participaciji v izmenjavi informacij ali dejansko povečujejo moč določenih centrov moči, ki imajo znanje in možnost za filtriranje tega neskončnega števila informacij? – Kakšna je vloga sodobnih tehnologij pri preobrazbi tradicionalnega načina difuzije informacij (pomislimo npr. na fenomen Wikipedije)?

Na ta in podobna (ali pa tudi čisto drugačna) vprašanja pričakujemo vaša razmišljanja, analize, komentarje, vrednotenja. Prispevki naj bodo dolgi med 3 in 7 strani v wordu (z velikostjo črk 12 in razmikom 1,5). Zaradi narave revije, ki ni znanstvena publikacija, temveč časnik, namenjen širši poglobljeni javni razpravi, avtorje prosimo, naj sklice na bibliografske reference omejijo na nujno potrebno.

DHG na socialnih omrežjih

2011-01-13T21:16:00.000+01:00

Sledite DHGju na tviterju http://twitter.com/DHGoriske
in se pridružite skupini na fejsbuku http://www.facebook.com/group.php?gid=26963949532

DHG na televiziji

2011-01-06T19:40:00.000+01:00

Danes na TV Primorka
Miha Kosovel in Jure Kralj o društvu in reviji
ob 17h in 22h

vabljeni k ogledu

Povabilo k pisanju prispevkov za revijo Društva humanistov Goriške

2010-10-21T16:46:00.000+02:00

Spoštovani člani, simpatizerji, prijatelji DHGja ter preostali ljubitelji razjasnjujoče besede,

Vabimo vas k sodelovanju pri novonastajajoči reviji našega društva.

Revija je sestavljena iz treh sklopov

prvi sklop je tematski in iz različnih zornih kotov osvetljuje določeno problematiko. S tem želimo neko aktualno, vendar na obrobje potisnjeno problematiko, premisliti in razbrati pomembne implikacije, ki jih ta problematika nosi v našem vsakodnevnem življenju, tako na osebni, kot tudi lokalni ali globalni ravni. Tema prve revije je politika in znanost (glej priponko). Iztočnice iz priponke so zgolj okvirne, vsak se lahko loteva teme kot in kar si želi.
drugi sklop so recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letu 2010.
zadnji sklop so preostali teksti, ki jih, po želji, hoče kdo od vas prispevati. Teksti morajo biti humanistične, družboslovne ali znanstvene narave, fenomen, ki ga obdelujejo pa mora biti jasno in premišljeno predstavljen.

Teksti so lahko esejske ali strokovne narave.

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani. Pisava je velikost 12, razmik med vrsticami mora biti 1,5.

Rok za oddajo tekstov je 5. 11. 2010

Tekste pošljite na RevijaDHG@yahoo.com

Za vse ostale informacije smo na voljo na zgornjem naslovu.

Pišite, čakamo vas,

Lep pozdrav,
uredništvo revije DHG

Nekaj iztočnic za pisanje prispevka:

Delovni naslov »Politika in znanost« je tako splošen, da je mogoče nanj postaviti takšno množico tematskih vprašanj, da vsako predstavlja svojo raziskovalno temo. Tako naslovljen širši projekt Društva humanistov Goriške pa se je zaradi finančnih in časovnih omejitev zožil na izdajo ene publikacije, ki bo v sebi nosila vso kaotičnost preširoko zastavljenega naslova.

Širina tega naslova je spodaj sistematizirana v nekaj sklopov, ki lahko potencialnemu piscu ponudijo neko splošno orientacijo v tej temi. Ti sklopi pa ne smejo biti razumljeni kot vnaprej začrtane omejitve te teme, ampak le kot ponujene iztočnice za premislek. Vsak pisec je zato svoboden, da povezavo med naslovnimi pojmi (politika, znanost) postavi v drugačno perspektivo.

1. Temo politika in znanost lahko razumemo v perspektivi odnosa med družbo in razvojem tehnično naravnanih znanosti. V tej perspektivi se tema osredinja okoli sprememb, ki jih prinaša razvoj novih tehnologij, ter njihovih učinkov na družbo. V preteklosti lahko vidimo kopico tehničnih iznajdb, ki so preoblikovale tako naš vsakdanjik kot tudi temeljna družbena razmerja. Znanstvena fantastika ali kanček domišljije pa nam ponuja premislek o tem, kako bodo razvijajoče se tehnologije preoblikovale družbo prihodnosti. Zastavljajo se predvsem vprašanja možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo, ter morebitne potrebe po regulaciji le-teh. Ta vprašanja lahko zastavljamo splošno ali tudi zelo konkretno, mnoga nemara še niso bila postavljena, nekatera pa potrebo po premisleku zbujajo že dlje časa. Kakšne so naprimer možnosti, ki jih aktivni demokraciji ponuja svetovni splet? Kakšne so pasti svetovnega spleta in koliko je legitimna potreba po njegovem nadzoru? Bi morala politična volja omejiti poskuse kloniranja človeka? Sta uporaba evtanazije in/ali splava družbeno/etično sprejemljiva? Bi morala politična volja na kakršen koli način omejevati znanstveno raziskovanje (npr. bioloških in nuklearnih orožij)? Kje so meje sintetičen biologije? Kakšna je vloga človekovega svobodnega odločanja, če kognitivne znanosti dokažejo vseprevladujoči determinizem?

2. Drugi predlog je, da naslovni besedi postavimo v zvezo: politika kot znanost. V tej perspektivi postanejo zanimivi pojavi povezani s scientifikacijo političnega odločanja. Politika postane znanost o upravljanju neke populacije oz. za politiko postanejo ključne različne znanosti kot so: statistika, demografija, ekonomija ipd.

Demografija je recimo tista, ki nam daje napovedi o prihajajoči nevzdržnosti svetovnega stanja: na eni strani grozi rasti svetovnega prebivalstva pomanjkanje naravnih danosti (vode, raznih surovin, neobnovljivih virov električne energije), na drugi strani planeta pa staranje evropskega kontinenta grozi z uničenjem socialnega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Migracije, ki sicer predstavljajo rešitev za evropski socialni sistem, zbujajo v različnih državah spore in odpore, bojda zaradi kulturnih nesorazmerij. Zahteva po političnem reševanju omenjenih problemov izgleda zaradi njihove grožnje legitimna, vendar nemalokrat – če že ne praviloma – zbuja etične pomisleke (npr. kitajska politika enega otroka, nedavni Sarkozyjevi prijemi, ki spominjajo na evgeniko XX. stoletja, aktualno daljšanje delovne dobe, ki zbuja proteste po starem kontinentu, uvajanje švicarske demokracije proti gradnji minaretov, …)

Na področju ekonomije se pod temo politike in znanosti lahko obregnemo ob enostavno merilo gospodarskega razvoja, ki ga predstavlja BDP. Stremljenje po doseganju čim višje številke pa mnogokrat pušča vnemar politične odločitve, ki bi pripomogle k drugačnim razvojnim prioritetam neke pokrajine ali države.

Statistika postaja vse bolj osrednji inštrument tako političnega kot poslovnega odločanja. Učinki tega so v vse večjem oskrbovanju statističnega povprečja in zanemarjanju statističnih osamelcev (kdo bo naprimer financiral razvoj zdravil za zelo redke bolezni, če so zdravila za boj proti visokemu holesterolu najbolj dobičkonosna). Statistično razmišljanje ima po drugi strani za posledico normalizacijo pogostih pojavov, ki postanejo s tem neproblematične danosti. Če je depresiven vsak deseti prebivalec neke populacije ali če vsako drugo podjetje ne redno izplačuje plač, se nam to zdi že naravna danost naše družbe.

V Sloveniji smo na sceni političnega odločanja priča fenomenu, ti. strokovnjaku. Namesto politične argumentacije, katero lahko pričakujemo od izbrancev ljudstva, se namreč na sceni pojavljajo takšni in drugačni strokovnjaki, ki s strokovnimi mnenji zastopajo politične odločitve. O tem ali homoseksualci lahko posvojijo otroka tako svoje mnenje podaja domnevno neodvisni strokovnjak o razvoju otrok.

3. Temo politika in znanost lahko obravnavamo tudi iz vidika medsebojnega prepletanja konceptov iz obeh sfer. Če je bilo v 2. točki prikazano, kako se politika v svojem odločanju vse bolj poslužuje znanstvenega postopanja, pa prevzema tudi znanstveno raziskovanje vse bolj demokratično obliko. Zaton posameznikov kot znanstvenih avtoritet nadomeščajo demokratične znanstvene skupnosti. Vsak raziskovalec prispeva svoj košček mozaika v globalno zakladnico znanja neke stroke. Stoke se združujejo v interdisciplinarno raziskovanje po načelu, da je skupina vedno več kot vsota posameznikov. Priča smo izginotju polihistorjev, ki bi lahko obvladovali celotno zakladnico znanja.

4. Ne nazadnje je v navezavi politike in znanosti ključno vprašanje financiranja znanstvenega raziskovanja in izobraževanja. Naj se raziskovanje financira iz privatnih fondov in posledično tudi privatizira prek patentov in licenc? Ima javno financirano izobraževanje in raziskovanje še kakšen drugi smoter, kot je dodana vrednost, ki jo ustvarja znanje povezano z gospodarstvom?

Servis virtualnih samomorov prepovedan, ker je “kršil pravice uporabnikov”

2010-10-13T12:23:00.000+02:00

Ali je samomor zločin? Ali nemara greh? Kaj pa če je storjen v virtualnem prostoru?

S popularizacijo pojma virtualna realnost (ki so ga v slovenščino prevedli popolnoma neprimerno in zavajajoče kot “navidezna resničnost”) na začetku devetdesetih se je ta predstavljala kot nekaj “tam onkraj” – za žicami ter ničlami in enicami, kot nekaj sanjskega, kar ne uboga fizikalnih zakonov. Povezana je bila z velikimi čeladami in rokavicami, s katerimi je posameznik doživljal simulacijo nekega drugega okolja od tistega, kjer se je takrat fizično nahajal. Z razmahom interneta se je virtualnost razširila oziroma poglobila, saj so se računalniški uporabniki začeli množično srečevati v nekem novem okolju, v katerem je vprašanje fizične razdalje odpadlo, hkrati pa je postalo vse prisotno na enaki ravni in z enako hitrostjo.

Druženje je – poleg trgovanja – nedvomno ena od osnovnih oblik uporabe interneta. IRC, Messenger, forumi, socialna omrežja in ostale oblike virtualne komunikacije so vedno privlačile računalniške uporabnike. A vse to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je prinesel Facebook. Enostaven umesnik in poudarek na izmenjavi fotografij je nagovoril tudi množico tistih, ki prej računalnika skorajda niso uporabljali, oziroma vsaj ne v take namene.

Ena ključnih novosti pa je bil tudi prehod iz vzdevka, ki si ga je uporabnik nadel v prejšnjih oblikah spletnih skupnosti, do pravega imena in priimka z osebno fotografijo, kakor nastopa na Facebooku. Če so se mnoge prejšnje oblike druženja poigravale z osebno identiteto ali vsaj temeljile na neprepoznavnosti uporabnika, je Facebook tista platforma, ki je uporabnike najbolj razgalil. Oziroma drugače: je tista platforma, na kateri se uporabniki najraje razgaljajo kar sami.

Tako se je v manj kot treh desetletjih zgodila neverjetna razlika – od družbe skrivanja in vohunov je nastala družba eksibicionistov, kjer vsakdo brez sramu razgali sebe, kot da je virtualnost res le nekaj navideznega, ki nima tiste teže fizičnega sveta. Hkrati pa se vse bolj pogosto dogaja, da se ljudje v družbi pogovarjajo o tem, kaj se je zgodilo na Facebooku – kdo je kaj komu rekel, kaj je kdo “lajkal” in kdo je kaj objavil.

Facebook je s tem zrasel v korporacijo in začel osebne podatke in medosebne povezave prodajati organizacijam, ki so prej morale plačevati fokusne skupine in za podobne analize trga, da bi lahko izvedele stvari, ki jih zdaj ljudje z veseljem kar sami objavljajo.

A za celotno spletno druženje je poleg te splošne radodarnosti z informacijami značilno še nekaj – življenje je večno. Nikjer ne obstaja možnost za nekaj tako žalostnega in nemisljivega kot je smrt. Na Facebooku ni prostora niti za možnost, da uporabniku nekaj ni všeč (kljub mnogim prošnjam in zahtevam ne obstaja gumb “I don’t like”), češ da kritika ni prava smer. Le pozitivne izjave so mogoče in prav takšne aplikacije.

In tako se je med stotinami aplikacij našel tudi Seppukoo, ki je ponudil nekaj zelo enostavnega, a tudi prav toliko izvirnega – uporabnikom Facebooka je ponudil možnost virtualnega samomora: osebni profil je spremenil v spominski zid s poslednjimi besedami, sporočilo o dejanju pa poslal vsem “prijateljem”. Seppukoo (po japonski besedi za “rezanje želodca”) je torej ponudil odrešitev od svojega virtualnega življenja.

Avtorji servisa, italijanski medijski umetniki Les Liens Invisibles, so najprej ustvarili kopico profilov znanih osebnosti, ki so že storile samomor. Tako so Jim Morrison, Kurt Cobain, Ian Curtis, Vladimir Majakovski najprej pridno nabirali prijatelje, se družili, pisali po zidovih in se navduševali nad objavljenimi vsebinami, nato pa 5. novembra 2009 vsi skupaj storili samomor. Odziv je bil velikanski, saj jim je v nekaj minutah sledilo še 50.000 drugih uporabnikov. Seppukoo je pervertiral tudi Facebookovo logiko prijateljevanja, saj je tekmovanje v številu prijateljev zamenjal s tekmovanjem na koliko ljudi uporabnik s svojim samomorom vpliva tako, da so ga tudi sami storili. Čim bližji “prijatelj” je naredil samomor, tem več točk je lahko za to dobil.

Ob tem velja omeniti, da Seppukoo ni zares uničil profila, ampak le spremenil njegov videz (namesto modrega je postal rdeč), ob ponovni prijavi pa se je stran povrnila v svoje staro stanje. A to je bilo že dovolj – že 16. decembra se je namreč družba, ki hrani vse te osebne podatke in ki sploh ne omogoča njihovega izbrisa, odločila tožiti mali umetniški kolektiv zaradi – kršenja pravic.

Odvetniška pisarna Perkins Coie, ki zastopa tudi Microsoft, Google, Intel, T-Mobile in skorajda vse ameriške demokrate vključno s predsednikom Obamo, je tako v imenu Facebooka vložila zahtevo za izklop servisa in izbris vseh pridobljenih podatkov.

V obrazložitvi nameravane tožbe so med drugim zapisali, da je Seppukoo pridobival podatke, ki pripadajo drugim, pa tudi da je kršil intelektualno lastnino Facebooka. “Težava” je bila namreč v tem, da je uporabnik Facebookovo geslo vnesel na strani Seppukoo, ta je nato ustvarila spominski zid na samem Facebooku, ti zidovi pa so bili nato prikazani tudi na strani Seppukoo, skupaj z vsemi podatki iz profilne strani. Facebook je torej menil, da gre za neustrezno komercialno delovanje in kršenje zasebnosti in avtorskih pravic.

A kot je v odgovoru zapisala odvetnica Les Liens Invisibles, pri Seppukoo ni šlo za komercialno dejavnost, ampak umetniški projekt, prav tako pa tudi ne za krajo podatkov, saj so se uporabniki Facebooka sami odločili, da bodo posredovali podatke in s tem zaključili svojo prisotnost na tem najbolj popularnem omrežju. Ob tem je še poudarila, da informacije, ki jih morajo izbrisati, sploh ne pripadajo Facebooku, ampak njegovim uporabnikom:

“Facebook ne more zahtevati izbris podatkov, ki mu ne pripadajo, saj s tem deluje proti svobodni volji lastnikov teh podatkov. To ni zaščita zasebnosti, temveč prej kršenje svobodne volje državljanov, da lahko odločajo svobodno in vsak zase, kako bodo uredili svojo osebno sfero.”

Pismo je bilo poslano 22. decembra, Facebook pa nanj še do danes ni odgovoril. Servis ne deluje več, spominski zidovi in lestvica najbolj vplivnih samomorilcev pa je še vedno tam.

Zgodba je nemara precedens novega svetovnega reda. Svoje osebne podatke smo radodarno posredovali korporaciji, ki tako de facto postane njihova lastnica in lahko sama odloča o tem, kdo jih lahko uporablja in kdo ne.

In ker so takšni podatki prava zlata jama za raziskovalce trga, je misel, da bi nekdo s posebno gesto oznanil odhod iz skupnosti, popolnoma blasfemična.

Izhoda ni, virtualno življenje je večno.

Za več informacij in celotno dokumentacijo si oglejte stran www.seppukoo.com.

Blaž Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

O posvečenem prostoru resnice

2010-09-06T10:50:00.000+02:00

Začelo se je tako. Pred nekaj tedni sem se zapletel v pogovor z mojim kolegom. Podrobnosti pogovora bodo zgolj zameglile bistvo, ki ga želim tu izpostaviti, kar je pomembno je, da mi v nekem trenutku le-ta kolega zatrdi: „ ... vendar ta-in-ta filozof je boljši od tega-in-tega.“ Vsak dan, ki je od takrat minil, mi to izjavo predočuje kot vedno bolj problematično.

Torej, kaj sploh pomeni „Filozof A je boljši od filozofa B“?

Obdržimo v našem vpraševanju naivnost in preprostost. V kolikor je en filozof boljši od drugega, pomeni, da, analogno na avtomehanike, boljše opravlja svoje delo oz. boljše dosega cilje svojega dela od drugega. Kaj pa je cilj/smoter dela filozofa, po katerem bi lahko opredelili, da je en filozof boljši od drugega? Oziroma lažje, kaj sploh je cilj dela filozofa? Cilj avtomehanika je spraviti avto v optimalno delovanje na čim krajši in čim cenejši način. Cilj literarnega komparativista je kritično in racionalno pristopiti ter razumeti specifike literarnih del in njihova kategorizacija. Cilj družboslovca je na racionalen in praktični način opisati ustroj delovanja družbe. Kaj pa je cilj filozofa? Njegov cilj je motriti in ugotoviti resnico, resnico stvarstva, resnico, ki je onkraj parcialnih ciljev, ki tiči implicitno v vsaki parcialnosti, s katero se ukvarjajo druge vede in znanosti.

Ta delitev ciljev/smotrov je očigledno platónska, kjer se določene vede ukvarjajo s parcialnim, iluzoričnim, medtem ko pa se filozof ukvarja z absolutnim, in je s treznega današnjega (današnjega ne kot trendovskega, temveč kot živeti v svetu hic et nunc) vidika v nebo vpijoči nesmisel. Ali lahko filozofija sploh še trdi, da je njen cilj spoznati resnico? Vprašanje bom še nekoliko zbanaliziaral: študent, ki gre študirati psihologijo, bo usposobljen za teoretično in praktično poznavanje ustroja človekovega duševnega aprata. Ali bo vsakdo, ki bo šel študirati filozofijo tudi usposobljen za spoznanje resnice? In, ali študenti filozofije sploh še v to verjamejo? Nadalje, ali filozofija, filozofija kot institut, lahko sploh še trdi, da si lasti resnico nad stvarstvom, ali ni nekega tihega konsenza, da za to so bolj primorani znanstveniki narave? In končno, ali študenti filozofije sploh še verjamejo v filozofijo kot tisto, ki naj bi pripeljala do neke resnice?

Da bi podkrepil mojo rezoniranje bom podal še eno resnično anekdoto, ki sem jo iz prve roke slišal že pred nekaj leti in jo vedno znova rad ponovim. Neki študent je bil na izpitu iz fenomenologije pri profesorju Branku Klunu. Le-ta ga je povpraševal o intencionalni zavesti pri Husserlu. Študent je zbrbrljal zahtevani odgovor, nakar ga profesor resno pogleda in mu reče: „Kolega vidim, da znate, ampak, ali mislite, da je to res?“ Študentu se je zdelo to vprašanje tako smešno kot neumno, češ, kaj pa to vprašanje sploh počne v študiju filozofije. In to ni bil edini. Vsakemu študentu filozofije, ki sem mu povedal to prigodo, se je isto namrdnil ali pa začel nekaj fantazirati o temu, kaj sploh pomeni to res in kaj sploh pomeni resnica itd. Vendar če se še filozofi tako pohujšujejo nad vprašanji, ali je tisto o čemer govorijo zares res, potem je povsem upravičeni očitek tistih zunaj, da je filozofija le čvekanje in ukvarjanje samih s sabo; in obratno, je opravičeno vsako čvekanje imenovati filozofiranje.

Na tak način lahko tudi razumemo navdušenost filozofov (oz. študentov filozofije) nad Heglom. Enkrat sem celo nekega študenta po uri Nemške klasične filozofije slišal izjaviti, da Hegel je vrhunec filozofije in vse, kar se je zgodilo po njem je zgolj neuspešen poskus narediti nekaj novega po njem. In vendar, če bi ga vprašal, ali meni, da je to kar govori Hegel resnično, v smislu, da je to zares res, bi me pogledal, kot da sem padel iz krompirjevca.

No, ko smo že pri Heglu, ali ni nekoč tudi on pokazal njegovo nezanimanje za vprašanja o tem, ali je to, kar govori, resnično. Na očitek nekega (kot kaže zelo pronicljivega) študenta, da se njegovo govoričenje ne sklada z dejstvi, (kar bi lahko prevedli, da se ne sklada s svetom, o katerem Hegel govori,) je Hegel v svojem imperatorskem slogu izjavil, da je to pač toliko slabše za dejstva, (oziroma za resnico o svetu, o katerem govori, da govori resnico.)

Ostanimo naivni. V kolikor tako Hegla, kot preostale manj slavne udeležence tega spisa, ne zanima, ali je resnica, ki jo dokazujejo in izrekajo, zares res, s čim se torej sploh zares ukvarjajo? Ali ni neka globoka razpoka med resnico, kot jo razumemo v vsakodnevju, v življenju v svetu hic et nunc, in resnico, ki jo izgovarja filozofija? Ali ni filozofska resnica bolj podobna literarnemu učinku, kot je za leposlovje estetski učinek? Ali ni v tem primeru filozofija neka specifična literarna smer, ki proizvaja filozofsko resnico? Analogno na umetnost, ali ni filozofija posvečen prostor, kjer se zgodi resnica, kot je muzej neki posvečen prostor, kjer se zgodi umetnost? (In ali si ne delita tako umetnost kot filozofija isto krizo? Ali nista oba že izredno skeptična do samih sebe?)

A vendar, ali sta obe resnici tako raznorodni, da je zgolj slučaj, da uporabljamo isti označevalec? Trdim, da ne. Za pomoč se bom tu obrnil na Derridaja.

Derrida v svojem razmišljanju o smrti poveže dva avtorja iz dveh koncev zgodovine filozofije, Sokrata in Heideggra. Sokrat v Fajdonu imenuje filozofijo kot skrb za lastno umiranje v smislu melete thanatou, kar bi lahko heideggerjansko brali kot skrb za smrt. Torej v točki soočenja s smrtjo, tistega, česar nihče ne more prevzeti namesto mene, se posameznik individuira, obrne k sebi. Ta obrat k sebi, razmišljanje, prevpraševanje o sebi v svetu in svetu okoli mene rodi filozofijo. Filozofija se torej rodi v točki skrivnosti par excellence, ki je smrt. In vendar bi lahko tej zgodbi nekaj dodali, kar kroji nadaljnjo usodo filozofije. Sokrat pred to skrivnostjo ne obmolkne, temveč začne govoriti. Začne govoriti zgodbo. V individuirajoči trenutek soočenja s smrtjo poseže univerzalizirajoči trenutek govorice. Ta govorica hoče ta travmatični fenomen faktičnosti smrti udomačiti. Sam trenutek je povsem parodičen, saj oče-filozof Sokrat za to udomačitev ne uporabi več razuma, temveč neko zgodbo, kot da bi hotel pokazati dvojno igro filozofije, torej tiste edine, ki se hoče soočiti s poslednjimi skrivnostmi, ter tiste, ki v istem zamahu te skrivnosti udomačuje. Soočenje in predočenje faktičnosti se v istem trenutku obrne v kritiko faktičnosti, v njegovo izničitev.

In ali ni parodičen – kot je konec koncev parodičen vsak posameznik, ki je pod vplivom greha napuha – fenomen Hegla. Ali ni njegovo dokončanje metafizike ravno pokazalo votlost le-te. Nočem biti žaljiv, Hegel je zagotovo eden večjih svetovnih umov. Vendar pa njegova resnica ni resnica, za katero bi vztrepetali v nočnih urah, ko ne moremo zaspati. Ni resnica pred katero bi padli na kolena. Je logično-intelektualistična resnica, resnica omejena na glavo in ne na srce, je stricto sensu akademska resnica. Nič nam ne pove, če nismo že prej študirali filozofijo, če se nismo izgubljali v prepirih racionalistov in empiristov, razsvetljencev in nemških klasikov. To je resnica, ki nam nič ne pove in nam ne naredi nobenega impakta v našem življenju. Je brez-vezna v pravem pomenu besede, saj med svetom, o katerem ona govori, in svetom, v katerem živimo hic et nunc, ni nikakršne veze.

Vsa postheglovska (postmetafizična) filozofija začenši s Kierkegaardom (ali Nietzchejem, če vam je ljubše,) želi ravno ponovno vzpostaviti to vez, vez med mojim življenjem in filozofijo.

In vendar: ali ni filozofija kot že vzpostavljen institut, kot posvečen prostor, tudi moč te filozofije udomačil? Ali ni filozofija kot posvečen prostor še razmišljanje o nam najbolj lastnih stvareh spremenila v debato v aeropagitu? V filozofiji kot posvečenem prostoru je vsako vpraševanje in vsaka diskusija na isti ravni. Da bi lahko filozofija postala zares tehtna, bi se potemtakem morala samoukiniti. Uničiti ta posvečeni prostor zgolj zato, da bi lahko resnico jemali resno.

Uničenje tega posvečenega prostora moramo jemati tudi strukturalno. V drugih vedah je vsako preizpraševanje, ki je izven strokovno zamejenega, izvrženo v filozofijo, češ „nehaj filozofirati!“ Z ukinitvijo tega filozofskega prostora bi lahko filozofija vstopila v preostale vede kot njen notranji refleksivni element.

Vendar je takšen scenarij še zame, ki sem se zaprisegel naivnosti, prenaiven. Žalostna resnica je, da z ukinitvijo instituta filozofije, bi vsako vpraševanje v ostalih znanstvenih vedah bilo še bolj diskreditirano, vpraševanju in razmišljanju pa bi manjkala resni pristop in rigoroznost, ki ju filozofija kot institut goji.

(Opravičujem se bralcem za preveč vprašajev!)

Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Hlapec Jernej in njegova pravica

2010-08-28T09:05:00.002+02:00

Pravkar prebiram še eno legendarno Cankarjevo pripoved. Hlapec Jernej in njegova pravica je klasično cankarjansko branje in iz tega vidika ne potrebuje dodatnega opisa. V pričujočem komentarju se bom osredotočila le na osnovni konflikt te klasike, zato ga kratko obnavljam.

Hlapec Jernej je štirideset let delal na Sitarjevi kmetiji. V tem času se je v potu in žuljih njegovih rok kmetija širila in bogatila ter v njegovem trudu pridobila sedanjo razkošno obliko. Gospodar Sitar je bil z Jernejem zadovoljen in ga njegovem položaju navkljub ni obravnaval toliko kot hlapca, temveč bolj kot sebi enakovrednega člana gospodinjstva, ki je pri mizi vedno sedel ob gospodarju. Nekega dne pa stari Sitar umre, hlapec Jernej se znajde kot najstarejši pri hiši, gospodar pa postane Sitarjev sin, t.i. mladi Sitar. Ta je kot kaže nekoliko travmiran od položaja, ki ga je v hiši zasedal hlapec Jernej, ter ga odžene iz kmetije rekoč, da je že dolgo čakal ta trenutek. Hlapec Jernej se ozira po domačiji, ki jo je soustvarjal štirideset let, in ugotavlja, da je s to zemljo spletel tako močne vezi, da se mu je od nje težje posloviti kot od lastne matere (!). Ker to ločitev občuti kot globoko krivico, se odpravi iskati svojo pravico do župana, sodnikov itd., da bi se lahko vrnil na domačijo s sodbo, da mu pripada ostati tam do svojih poslednjih dni.

(Vir: http://www.kellscraft.com)

Značilnost vsake tragedije je po Heglu ta, da predstavi konflikt dveh volj, ki imata vsaka zase pravico do obstoja; gre torej za soočenje oz. nekompatibilnost dveh stališč, ki sta vsako zase po svoji logiki utemeljeni, vendar kljub temu nezdružljivi, saj običajno izhajata iz različnih načel. Druga značilnost dobrih konfliktov pa je ta, da kot klasike vztrajajo skozi čas. Oboje je značilno za povest o hlapcu Jerneju.

Čeprav se nam v dobi enakopravnosti lahko dozdeva, da je tematika hlapcev in gospodarjev ter njihovih pravic nek residuum preteklosti, sta osnovni konflikt Hlapca Jerneja in iskanje njegove pravice v današnjem času prav toliko živa kot tedaj. Danes pač ne govorimo več o razmerjih med gospodarji in hlapci, čeprav družbene vloge, ki jih ti nazivi označujejo, še vedno obstajajo – to lahko postane jasno ravno skozi spor o pravici hlapca Jerneja.

Osnovni načeli, ki se spopadata v konfliktu Hlapca Jerneja, govorita o pojmovanju lastnine in teoriji njene upravičene pridobitve. Za mladega Sitarja je lastnina, skladno z veljavnimi pravnimi normami, pravica, ki po neki že obstoječi družbeni razdelitvi nekomu pripada ter se po določenih pravilih tudi prenaša naprej. Jernejevo stališče pa bi lahko strnili v neko delovno teorijo lastnine, kakršno je naprimer postavil John Locke, ko je razpravljal o prvi zasedbi lastnine. Zemlja oz. kakršna koli druga oblika lastnine pripada tistemu, ki jo je prvi pričel obdelovati, tj. vanjo vlagati svoje delo.

Uporaba sintagme hlapcev in gospodarja seveda ni več v duhu časa, so pa razmerja med lastniki in delavci ali obdelovalci neke tuje lastnine in njihovi konflikti prav takšni kot v pripovedi o hlapcu Jerneju; in še več: tudi splošno družbeno prepričanje, napram kateremu hlapec Jernej zaman išče svojo pravico, je iz tega vidika prav tako močno usidrano v duh časa kot tedaj.

Protest delavcev Gorenja

(Vir: http://www.delo.si/clanek/88345 , foto: Foto: Blaž Samec, Delo)

V recesijskem letu smo videli stečaje mnogih podjetij in prizori delavcev, ki odhajajo iz podjetja po tem, ko so vanje vložili štirideset let dela, v rokah pa jim je ostalo le nekaj terjatev za mesečne plače, so postali vsakdanji. Kljub bedi teh prizoru pa bo marsikdo v skladu z družbeno prakso rekel: lastnik je tisti, ki v podjetje vloži kapital in ga s tem ustvari in zažene, delavec pa pač prodaja, ker ima v lasti, svojo delovno silo; da pa s svojo delovno silo skozi leta tudi sam soustvarja to podjetje ni bistveno, saj sam kljub temu ni njegov lastnik. Stvar postane nekoliko bolj konfliktne narave, ko človek sreča kakšnega trendovskega delodajalca, ki se v skladu s sodobni menedžiranjem zgraža: »Nekdo pride k meni iskati delo in prva stvar, katero me vpraša je: Koliko bom zaslužil? – jaz pa mu rečem: Koliko pa boš ti doprinesel mojemu podjetju?« Moj odgovor je seveda bil, da človek ne prid k njemu delat zato, da bi kaj doprinesel njegovemu podjetju, ampak zato, da dobi plačilo, in ko bo končal delati, bo prav tako odšel, ne da bi iz podjetja odnesel, kar je vanj doprinesel.

Tovrstni problem je v ekonomiji oz. menedžmentu dobro znan problem upravljanja, ki se pojavi tedaj, ko lastnik podjetja ni isti oseba kot njegov upravljalec (menedžer z lepo slovensko besedo), kar vodi do konflikta dveh volj. Menedžer bo namreč podjetje vodil tako, da bo od njega v danem trenutku ali kratkoročni perspektivi imel čim več koristi, lastnik pa bi rad naprej plodil svoj kapital v obliki ponovnega vlaganja ali pa izplačila dobička. Neka že utečena strategija reševanja tega problema je, da se konflikt odpravi na takšen način, da postane sam menedžer lastnik podjetja. Neka legenda naprimer kroži, da je bila prva poteza Jankoviča ob vstopu v Mercator ta, da je prisili zaposlene, da svoj denar vložijo v Mercatorjeve delnice. Takšne poteze pa so običajno omejene na vrhnji menedžment podjetja, običajni delavci pa ostanejo iz njih izvzeti. Kot izjema se vzpostavlja dobra praksa japonskih podjetij, v katerih bojda delavci z leti dela poleg tega, da se povzpenjajo po hierarhiji podjetja, postajajo vedno le bolj tudi njegovi lastniki. Prav smešna pa je po drugi strani situacija delniških družb, ki se preprodajajo na borzi: če pomislim, sem tudi sama prek delnic solastnica kakšnega podjetja, za katerega niti ne vem, s čim se ukvarja, vendar imam iz naslova delnic neke lastniške pravice nad njim, delavec, ki v njem morebiti dela že štirideset let, pa najbrž nikakršnih.

Metelkova

(Vir: http://www.donacije.si/)

Drugi zanimiv primer sodobnih hlapcev in gospodarjev (lastnikov in obdelovalcev lastnine) so t.i. squat-i. Gre za zapuščene prostore nekih neznanih lastnikov, katere (ker so že zapuščeni in na razpolago) zasede skupina ljudi ter začne v njih živeti in delovati. Do konflikta pride običajno še po dolgem času, ko lastnik opazi, da so njegovi prostori zasedeni in preoblikovani v drugačne namembnosti (v Sloveniji je recimo splošno znan primer Metelkove, čeprav obstajajo še mnogi drugi). No, če bi o teh primerih povprašali mojo mamo, bi najbrž podobno kot sopotniki hlapca Jerneja na poti do njegove pravice povedala, da ta prostor seveda ni njihov ter da človek ne more kar tako zasesti tuje lastnine ter dodala sklep po analogiji, da je to tako, kot če bi kar nekdo prišel in se vselil v našo hišo. Analogija seveda po mojem nekoliko šepa, saj od omenjenih zapuščenih prostorov nima nihče ne individualne ne družbene koristi, čeprav pravica do njih ali vsaj do najemnine pripada nemarnemu lastniku. Predstavljate pa si lahko kašnega sqouatter-ja, ki kot hlapec Jernej pravi: »Štirideset let sem živel v tem prostoru, delal v njem, ga ohranjal … kje je zdaj moja pravica?«

Toliko v premislek o družbi, v kateri, čeprav ne več s tem imenom, še obstajajo hlapci Jerneji in gospodarji ter konflikti in lastnina, ki najbrž ni najbolj učinkovito (kot bi rekli ekonomisti) ali najbolj pravično (kot bi rekli hlapci) razporejena.

Marijana Koren

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.

Samo model. Samo model?

2010-08-18T19:19:00.011+02:00

Pretekli november se je tik pred Kobenhavensko konferenco o globalnem segrevanju zgodil manjši škandal imenovan Climategate. Nekdo je vdrl v računalniški sistem univerze in razkril dopisovanja raziskovalcev klimatskih sprememb. Za samo znanost o klimatskih spremembah razkriti emaili ne pomenijo veliko, ne doprinašajo novih dognanj in ne zavračajo uveljavljenih teorij in hipotez. Ob novicah o tem dogodku pa se je spremenil javni odnos do te teme. Ustvarilo se je nezaupanje do rezultatov raziskav o globalnem segrevanju, ki je naraščalo s špekulacijami o pomenu razkritih emailov.

Če koga zanima kaj več o samem Climategateu, si lahko na Guardianovem blogu Freda Pearcea prebere več o tem. Jaz se v znanost klimatskih sprememb ne bom spuščal, porabil jo bom samo za primere ob razpravi.

V času po Climategatu sem od večih prijateljev in znancev slišal, da je bilo končno pokazano, da znanost o globalnih spremembah ni več tako gotova in da so končno razkrili luknje v razlagah, ki da jih še raziskovalci ne razumejo in nanje nimajo odgovora. Res je, prav gotovo je v tej znanosti še veliko nedorečenega. Kot naravoslovcu pa mi nedorečenosti in nejasnosti v raziskavah še ne pomenijo, da so moje hipoteze ali teorije napačne. Zato me dejstvo, da tudi na področju klimatskih sprememb ni vse z vso gotovostjo zaključeno, ne preseneča in ne vliva nezaupanja do raziskovalcev tega področja.

Si pa lahko predstavljam, da je to novico sprejel drugače kdo drug, ki je imel drugačno predstavo o tem, kako naj bi ta znanost potekala. Izjava na katero se bom obesil v tokratnem zapisu je bila nekaj takega:''Pri globalnem segrevanju ne drži vse s tako gotovostjo kot si misliš, drevesne letnice po katerih sklepajo na temperaturo v preteklih desetletjih so le model.''

Na izjavo imam dve pripombi, prva je, da so drevesne letnice le podatki in ne model. Zato bom poskušal najprej poskušal razložiti kaj je model. Druga pripomba je, da jaz ne vidim kaj je narobe s tem, da je nekaj samo model.

input, putput, output

Najkrajše povedano je model nekaj, s pomočjo česar podatke obdelamo in nato dobimo rezultat. V primeru z merjenjem debeline letnic dreves je rezultat, ki ga dobimo po obdelavi, neka temperatura.

Kako naj si torej predstavljamo model? Če si dovolim uporabiti primerjavo, lahko rečem, da je model kot stroj v katerega nabasamo podatke. Ti podatki so potem obdelani z orodji stroja. Po obdelavi nam stroj izvrže rezultat. Orodja stroja so lahko kaj takega kot sorazmerja fizikalnih količin, predpostavke in tudi poenostavitve, pa še kaj bi se našlo. Na kratko torej: input, nekaj vmes, output.

Če ta domišljiski opis prenesem na primer drevesnih letnic, so vnešeni podatki debelina drevesnih letnic. Model je zbirka pravil, ki podatke obdela. Kar je pri obdelavi upoštevano so povezave med debelino in temperaturo, odšteti je treba tudi vplive sušnih in deževnih obdobji, predpostaviti npr. da je drevo vedno bilo zdravo. Kot končni rezultat pa v tem primeru dobimo neko temperaturo, recimo da povprečno letno temperaturo.

Še en primer bi lahko bil napoved segrevanja ozračja v prihajajočem stoletju glede na trenutne razmere. Potrebovali bi podatke o trenutni temperaturi, podatke o pričakovanih koncentracijah CO2, in oceno naravnih vgradnih procesov CO2. Za napoved bi upoštevati povezavo med segrevanjem in količino toplogrednih plinov na prvem mestu, potem pa še kaj drugega. Vse zveze med temi podatki, ki bi nam na koncu dali napoved sestavljajo model za napovedovanje. Je pa res, da tukaj že na nivoju podatkov nekaj ocenjujemo in pričakujemo, kar je seveda še par spremenljivk in negotovosti več.

Namišljeni tornadi in teoretični plini

Zdaj vemo kaj je model in lahko se vprašamo kaj naj bi pomenilo, da je nekaj ''samo'' model. Obtožba leti na to, da v sestavljanju modela nujno uporabljamo poenostavitve. Poenostavitve so nujne, tornada zagotovo ne bomo simulirali atom po atom, to bi bilo precej nepraktično.

Pri simulaciji tornada bi se kdo lahko pritožil, da je to slab opis tornada, ker njegova bistvena lastnost manjka. Simuliran tornado namreč ne podira hiš. Lahko bi se igrali norčka in vprašali zakaj naj bi se znanstveniki sploh ukvarjali z računalniškimi tornadi, saj niso ti tisti, ki so nevarni. Naj se raje ukvarjajo s tistimi, ki podirajo hiše, kot pa z nekimi namišljenimi. Pri tem pa je vendar jasno, da pri preučevanju nastanka tornada podrtih hiš še ne potrebujemo in da je eksperimentiranje s tornadi v realnosti precej težje. Težje hkrati pomeni, da se manj naučimo, kljub realnemu tornadu, ki ga preučujemo. S poenostavljanjem ni torej nič narobe, dokler vemo zakaj in kako ga uporabljamo.

Naslednji očitek bi lahko bil to, da sorazmerja in zveze (npr. med debelino letnic in temperaturo) mogoče ne veljajo v vseh primerih oziroma se nanašajo na nek abstrakten fizikalen sistem, ki ima malo veze z realnostjo. V splošni kemiji je dobro znan sistem enačb, ki opisujejo idealen plin (pV=nRT). To je teoretičen plin pri katerem so delci plina točkasti, se med sabo ne privlačijo ali odbijajo. Pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku se večina plinov vede v skladu z modelom idealnega plina. Ko tlak večamo se razlike med napovedmi modela in meritvami večajo. Enačbe za idealni plin prav tako ne govorijo o faznih spremembah (utekočinjenju pri nižjih temperaturah). Vendar je enačba zelo koristen pripomoček pri opisovanju veliko dovolj preprostih procesov, da pa se jo seveda razširiti in zakomplicirat, da je uporabna tudi v bolj eksotičnih pogojih. Brez osnovne enačbe seveda tudi enačb z razširitvami ne bi bilo.

Lahko se sedaj še sami sprašujete kdaj se nek opis dovolj tiče realnosti, da ga imamo za več kot ''le'' teorijo. Kako ločimo med opisom in realnostjo v primeru preučevanja pojavov subatomarnega sveta? Tam je teorija, ki jo imamo, edini in najboljši opis. Je ta edini opis nevreden upoštevanja ker ne vemo, če je realen? Ali je sploh treba ukvarjati z realnostjo ali nas zanima samo napovedljivost - da se rezultati in teorija skladajo?

Modeliranje našega okusa

Naslednji filozofsko kulinaričen primer lahko lepo prikaže do sedaj omenjene očitke in razloži zakaj to niso usodne pomanjkljivosti.

Sam vem, katera hrana mi je dobra in katera ne, za nove kombinacije pri kuhanju pa uporabljam nasvete ter občutek. Ali bi lahko z nekim opisnim modelom napovedoval, kaj mi bo dobro in kaj ne? Kako bi lahko vnaprej vedel, zakaj mi je lubenica ljubša od melone? V obeh sadežih je veliko molekul, ki dražijo receptorje na celicah mojega jezika. Od tam pelje na tisoče povezav v možgane, se prepleta, poveže z raznimi centri v možganih in nekako proizvede določen občutek. Nesmiselno se je ukvarjati s tako zapletenim biološkim pojavom. Raje bom poskusil postavit opisni model. Ker v vsakdanu prav dobro shajamo brez podobnih norčij, je primer smešen, a poskusimo vseeno.

Sestavil bom seznam jedi, ki so mi všeč in ki jih ne maram.
+1: puranji file, riž, rezanci, smetanova omaka, na žaru, svinjina, bučke, gobice, sir, naravna omaka
-1: paprika, paradižnikova solata, koruza, pomfri, sladko kislo

S seštevanjem točk posameznih jedi lahko napovemo menije, ki jih še nismo jedli, a nam bodo všeč. Model je še kar v redu, osebi ki mi predloži tak seznam bi lahko skuhal večerjo in ne bi udaril močno mimo, ni pa težko videti, da je preveč poenostavljen. Takšen kot je, ne upošteva kombinacij jedi. Določene jedi raje jemo skupaj kot druge, pri tem modelu pa ločimo le na dobro in slabo. Bolje bi bilo, če bi imeli še točkovanje +2, +3 itd. Nadalje se najljubše jedi se iz seznama ne da razbrati. Z zavedanjem vsega tega in malo volje bi se ga dalo narediti boljšega.

Drugi problem je, da je model uporaben le, ko se gre za glavne jedi. Jaz se tega pri uporabi zavedam, a uporabiti ga utegne nekdo drug, ki pod njemu ljube jedi doda sladoled in dobi: smetanov sladoled s koščki piščanca. Če pa menija ne sestavljamo po pravilu priloga-meso-omaka, maksimalno število točk dobimo, da zmečemo vse +1 jedi na en krožnik. Precej slabo.

Nauk filozofsko kulinaričnega modela je, da je zaradi približkov naš opis lahko daleč od dejanskega naravnega pojava (ekscitacija brbončic na jeziku in celotno dogajanje v možganih), ampak še vedno nekako deluje. Nadalje, obstajajo dobri modeli, ki natančno opisujejo izbrani pojav, in slabši modeli, ki so omejeni le na določene primere ali pa dajo le grobo napoved. Ampak tudi najboljše modele lahko uporabimo slabo (smetanov sladoled s koščki piščanca), pri nepopolnih pa z zavedanjem vseh slabosti in poenostavitev, dobimo smiselne rezultate (idealni plini, uspešna večerja narejena po zgornjem seznamu).

Model gor, model dol, a do sedaj prav nič o bodočem segrevanju

Kako torej vsa ta suhoparna debata pripomore k razpravi o klimatskih spremembah, ki jo imamo s prijatelji v najljubšem baru? Ko med pogovorom naslednjič naletite na to temo, lahko moje mnenje kot argument povzamete ali če vam je ljubše tudi spodbijate.

Sam trdim, da model sicer lahko jemljemo kot le neke na kup zmetane enačbe, ki se realnega sveta ne tičejo najbolj direktno, ampak moramo vedeti, da je to najožje dojemanje pojma modela. V širšem pojmovanju ta namreč ne zajema samo vseh sorazmerij, poenostavitev in drugih zvez. Če pogledamo širše, vidimo, da za razumevanje samih modelov potrebujemo tudi druga, ne tako eksplicitna znanja.

Da lahko raziskovalec sestavi nekakšen model, mora ta imeti zajetno poznavanje naravnih pojavov iz njegovega področja, poznati mora vse metodologije merjenja, pridobvanja podatkov, ob opisovanju pojavov pa se zaveda vsega kar je izpustil in zreduciral v približke. Model tako nikoli ni le model, ampak tudi vse preostalo znanje, ki sodi zraven.

Ob razpravljanju o delu klimatologov zato vstopamo v prostor, ki ga oni precej poznajo, mi pa smo nasprotno šibki v naših argumentih. Drugače je seveda, ko razpravljamo politične odločitve, ki iz teh dognanj sledijo. Tu ima lahko vsak svoje mnenje. Zagovarjamo lahko neskončno rešitev, od tehnoloških (varčne hiše, električni avtomobili), do tistih iz kategorije nazaj k naravi (samoomejevanje, samopreskrba s svojo nivo), spodbujamo različne alternativne in/ali obnovljive vire energije. Problematiko lahko tudi ignoriramo razlagajoč, da nas bo na koncu tako ali tako pobralo od izbruha enega vulkana ali trka asteroida.

Sam se lahko strinjam ali ne strinjam z večino klimatologov, a kot biokemik z mojim znanjem k razpravi ne morem kompetentno pristopiti. Nasprotno imam lahko pri delanju politike tako kot vsak tudi sam svoje kakršnokoli mnenje. Na tem področju bi idealno vsak prispeval k javni razpravi.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Goreči grm bankovcev

2010-08-01T09:56:00.000+02:00

Avgusta 1994 je umetniški kolektiv z imenom K Foundation zažgal miljon angleških funtov. Bill Drummond in Jimmy Cauty sta to storila na odročnem otoku (ker je sicer zažiganje denarja nelegalno.) Ta vsota je predstavljala vse, kar sta zaslužila z glasbenim bendom The KLF, ki je imel nekaj hitov.

Dejanje požiganja denarja sta posnela, posnetek lahko brez težav dobite na Netu: Watch the K Foundation Burn a Million Quid. Gledanje posnetka mi daje podobne občutke, kot če bi gledal kak snuff film, na kar se vprašam, če ni morda prav to namen posnetka - da se zgrozim nad tem, da me takšna reč lahko zgrozi.

Stvar sta snemala z domačo kamero in nista prodala pravice filma kakšni TV; ne gre za to, da bi s sežigom denarja zaslužila še več denarja. Novembra '95 se odločita, da razpustita K Foundation in se zavežeta 23 letni tišini o dogodku. Kljub temu je Drummond parkrat vendarle spregovoril.

Fundacijo sta ustanovila z namero, da bi z denarjem, ki sta ga prislužila s pop bendom (kot že rečeno, the KLF) - pomagala umetnikom, ki niso imeli tolikšnega uspeha kot onadva, a na koncu vendarle skleneta drugače:

We realised that struggling artists are meant to struggle, that's the whole point. Instead the duo decided to create art with the money.

Skratka, namesto, da sta denar uporabila za financiranje mladih umetnikov, sta naredila umetnino iz denarja. - In to je, ga sežgala. Na javnih predvajanjih filma so ljudje predvsem spraševali reči tipa: kaj pa če tvoj otrok zboli in bi potrebovali denar za operacijo in zakaj nista denarja raje podarila ljudem, ki ga potrebujejo? - Nisva žgala hrane ali oblek - le papir, sta odgovorila.

Ker sama nista ponudila interpretacije umetniškega dejanja, ne bom niti jaz. Namen tega bloga je le, da usmerim vašo pozornost na to presenetljivo in nenavadno gesto, obenem pa da opozorim na sledeče.

Če brskate material na Netu o sežigu, boste videli, kako se postopoma, od 1994 naprej, njuna gorečnost za dejanje zmanjšuje. Najprej imajo njune izjave še nek anarhističen, uporen prizvok, kasneje pravita, da sama ne vesta, zakaj sta to storila - da je dejanje brez smisla in kasneje še da najdevata nove in nove smisle vsak dan (tj., da je dejanje, ki sta ga naredila v preteklosti, vir vselej novih smislov v sedanjosti: da je nesmiselno, a osmišljujoče). Nazadnje pa vendarle leta 2004 Drummond izjavi, da mu je žal. - Da skratka dejanje obžaluje ... zdaj je dejanje le še nesmiselno in nič več.

To pa ne zmanjša umetniškega dejanja. Gotovo je dejanje poskus osvoboditve iz krempljev vseprisotnosti trga, vseprisotnosti menjave v človeških odnosih. Tako bi tudi smislu lahko rekli denar duha. - Kar smo izgubili v funtih, smo pridobili v smislu (življenja). - Prelahko! - požig naj bo še brez vsakršnega smisla. Šele tako, vnemar, zastonj, tjavendan - šele tako je požig zares to, kar mora biti. Ni nikakršnega povratka, nikakršne menjave v drugo valuto, v npr. "valuto smisla".

Bodisi umetnika nista na ravni svoje umetnine ali pa - kar je bolj verjetno, a vseeno - sta namerno šele s tem, ko izrazita obžalovanje, zares ločita od svoje umetnine, in ona od njiju. Umetnina se emancipira od umetnika.

Tem bolj se ogenj njune strasti ugaša, tem močneje žari goreči grm bankovcev iz 1994.

Jure Kralj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Naša vsakdanja elektrika

2010-07-08T12:07:00.000+02:00

Od začetnih izkušenj z jantarjem, ki se je začel svetiti, če ga je človek podrgnil, pa do prvih poskusov z električnim tokom s trzanjem žabjih krakov je minilo najmanj dva tisoč let. Elektrika, kot je pojav dobil ime po jantarju (starogrško elektron), je od začetkov njene manipulacije konec 18. stoletja do danes nesluteno vplival na razvoj civilizacije, ki jo lahko označim kar za električno civilizacijo in preostali del razmišljanja na različne načine utemeljujem to oznako.

Pa začnimo naštevanje: televizija, radio, prenosni telefoni, hladilniki, feni za lase, razsvetljava, nekoč walkmani, discmani, danes mp3 playerji, ipadi,... in računalniki. In še ogromno izpuščenega. To je nekaj najbolj samoumevnih elementov vsakdanjika (v največji meri zahodnega) človeka, poleg zraka, hrane, pijače, življenjskega prostora in spolne želje. To je tisto, kar nam danes pomeni elektrika. Druženje ali branje ob prižgani luči ponoči, pisanje seminarskih nalog (še 20 let nazaj so bili pri nas v igri pisalni stroji), igranje, dopisovanje, skypanje na računalniku, pisanje mailov prijateljem, sorodnikom, ponudnikom ali profesorjem, in seveda pobiranje z neta skoraj česarkoli si že človek zaželi, od glasbe, filmov do knjig. Preveč je, da bi se res lotil naštevanja pa tudi preveč dolgočasno, ker je tako samoumevno.

Že samo s tem naštevanjem smo na dobri poti do oznake 'električna civilizacija'. Poleg vseh teh stvari, ki smo se jih bolj ali manj navadili, bi rad izpostavil še neko drugo plat pojava elektrike in sicer (samo)spoznavno. Elektrika kot zrcalo in ne zgolj kot roka. Vendar o tem nekoliko kasneje.
Vse do Luigija Galvanija, profesorja anatomije v Bologni, ki se je nekega dne leta 1780 pri seciranju žab v laboratoriju po nesreči z nožem dotaknil živca v žabjem kraku, tako da je ta nepričakovano trznil, so sicer poznali elektrostatične pojave (seveda ne pod tem imenom), niso se pa ukvarjali s kvantitativnim spoznavanjem električnega toka. Da ta obstaja, je sicer prvi ugotavljal Francoz du Fay nekje pol stoletja pred njim. Galvani je napisal Razpravo o silah elektrike pri mišičnem gibanju, ki je izzvala množično zanimanje pri fiziologih. Nekateri so odkritje primerjali s francosko revolucijo, ki se je bila zgodila ravno nekaj let poprej, drugi so mislili, da bo mogoče z njo obujati mrtve in pozdraviti številne bolezni. Poskusov se je lotil vsak, ki je premogel dve kovini in žabo. Od vsega začetka je torej električni tok povezan s človeškim živčnim sistemom in v tem smislu tudi z možgani. Glavno proučevanje možganov danes poteka jasno z električnimi napravami kot so elektrode, CT naprave ('computed tomography') in naprave za jedrsko magnetno resonanco.

Optični telegraf

Nadalje se je elektrika začela uporabljati za namene komunikacije. Vse do prvega desetletja 19. stoletja je najhitrejši način komunikacije bil tako imenovani optični telegraf. V Franciji je 1792 začela delovati linija optičnih telegrafov, ki je štela 556 stolpov z znaki na razmiku okoli 30 km. Ta je povezovala sever Francije z njenim jugom, kar je prišlo zelo prav Napoleonu, ki se je hotel braniti pred zunanjimi sovražniki, zato je dograditev sistema tudi podprl. Hitrost prenosa je bila okoli 2 besedi na minuto mimo določene točke, kar je še vedno bolje od kresov za obveščanje ob vdorih Turkov nekaj stoletij poprej (no, tam sploh ni bilo možnosti kodiranja signala, šlo je samo za to ali Turki prihajajo ali ne, torej 1 ali 0, digitalno rečeno). Električni telegrafi so v vsej praktičnosti razkrili lastnost elektrike, da neverjetno hitro potuje po (električno prevodni) snovi, poleg tega pa lahko nese motnjo oziroma sporočilo veliko bolj daleč kot zvok, ki se pogosto zaduši že na manj kot kilometru razdalje. S telegrafi se je začelo prvo omreževanje sveta z električnimi žilami, ki je mejo med celinami prvič preseglo 1858 s položitvijo čezatlantskega kabla na morsko dno (na relaciji Irska-Kanada). Sicer je deloval samo dva tedna in so ga morali še dvakrat polagati, preden je povezava 1866 končno res zaživela. Leta 1902 je bil planet prvič okrog in okrog povezan z električno komunikacijsko žilo.

Sledil je izum telefona, za katerega je bilo potrebno odkritje materialov, ki so električno dovzetni za nagle spremembe zračnega pritiska, čemur pravimo zvok v običajnem pomenu besede, in ki zvočne impulze tako pretvarjajo v električne in obratno (patentiral ga je Bell 1876). Kasneje se je prenos zvočne informacije preselil tudi kar na potovanje po zraku. Prvi koraki so se zgodili najprej z odkritjem brezžičnega prenosa na daljavo z za tisti čas intrigantnimi poskusi Nikole Tesle, ki so burili domišljijo, in Marconijevim sodelovanjem pri razvoju in postavitvi prve redne radiotelegrafske linije (1898). Kmalu potem je bilo mogoče v potujoče elektromagnetno valovanje zakodirati tudi zvočno sporočilo, kar se je manifestiralo z množičnim izbruhom radijskih postaj po svetu v dvajsetih letih preteklega stoletja. Že tu je komunikacija dosegla neslutene razsežnosti – poslušati človeka, ki je oddaljen več sto kilometrov je bilo nekaj povsem novega. Od tod do mobilnih telefonov je sicer še več kot pol stoletja razvoja, z njimi pa se je 'tisti na drugi strani' še bolj približal, imamo ga tako rekoč pri roki, če le pritisne na gumb, ko ga pokličemo.

Nikola Tesla

Svetloba je kot oblika elektromagnetnega valovanja bila dojeta v 1860-ih, kar se je seveda zgodilo postopoma, vendar najbolj prelomno z Maxwellovo teorijo elektromagnetnega (EM) polja (1865). S tem bolj teoretičnim odkritjem se je začela tudi pot manipuliranja s sliko. Tako kot so se naučili manipulirati z radijskim spektrom EM valovanja, so se kasneje naučili tudi z njegovim vidnim spektrom. Rezultat je bil, za začetek, televizija, bolj splošno rečeno pa slikovni prenos. Za to je bilo potrebno le še odkritje, da lahko s katodnimi žarki (curki elektronov), vzbujamo nek določen tip snovi, da zažari za kratek čas, recimo televizijski zaslon. Tako se je začelo še bolj kompleksno kodiranje slike in njen prenos na daljavo (ki pa še vedno poteka v radijskem delu EM spektra).

O tem kakšne posledice je imelo to za družbo je bilo napisane ogromno literature, moj namen je tu samo 'kukanje' v električne temelje naše civilizacije. Neposredni prenosi iz skoraj kjerkoli, dopisovanje v realnem času z ljudmi od vsepovsod, prenos vojnih spopadov v živo, posnetki iz vsakdanjih žurov na youtube, igranje računalniških igric z nekom iz Japonske, dogovarjanje za prevoz iz Ljubljane v Gorico z neznano osebo v treh minutah preko ustrezne internetne strani, sestavljanje ogromnih lahko dostopnih baz podatkov (v smislu vtipkaš – najdeš), recimo obsežnih družinskih dreves, pogled na Sonce preko satelita SOHO v realnem času na internetu, GPS navigacija na nekaj metrov natančno, Google Earth,... Spet bi bilo preveč dolgočasno naštevati dalje. Z električno manipulacijo je svet tako rekoč vedno pri roki, priročnost sveta je v tem smislu postala nekako pretežno električne (oziroma elektromagnetne) narave. Zdi se mi, da tudi Heideggrov pojem biti v svetu z električnim medijem dobi svojo poudarjeno nazorno podobo, čeprav pri njem seveda nikakor ni bil mišljen v tehnološkem smislu.

Kako izgleda Zemlja ponoči

Električne 'motnje' je v 'sporočila' prvi preoblikoval Morse s svojo znano abecedo (1809). Tako je nastala prva električno kodirana informacija, ki je sicer bila sestavljena le iz dolgih in kratkih piskov. Brez večjega poglabljanja bi ugibal, da je tu bil storjen prvi uvodni korak v dobo informatike, ki temelji na elektronski tehnologiji. Kar je v tej smeri sledilo v razvoju manipulacije elektrike je bila še iznajdba pomnjenja podatkov na magnetno dovzetnih medijih. Prostor informacije se je neverjetno zmanjšal, saj sedaj za eno knjigo ne potrebujemo enega litra prostornine, kolikor ga recimo zavzema ena knjiga, temveč manj kot kubični milimeter ustrezno namagnetene snovi.

Manipulacija elektrike pomeni tudi spust v mikro svet (milijoninke metra), še več, tudi v nano svet (milijardinke metra), tako na tehnološkem kot na znanstvenem področju, kar gre tako ali tako z roko v roki. Kvantna mehanika na primer in 'opazovanje' atomskega sveta namreč temelji povsem na elektronskih napravah. Naše roke v mikro in nano svetu je EM valovanje ustreznih valovnih dolžin (torej mikrometrskih, nanometrskih). Iz njihove interakcije s snovjo lahko skonstruiramo sliko tega očem nevidnega sveta. Dimenzije so tako majhne, da ne moremo več govoriti o sliki kot takšni (naravno dani), temveč o konstrukciji slik, saj so te valovne dolžine manjše od valovne dolžine vidne svetlobe in moramo sliko nekako spretno sestaviti – seveda z elektronsko manipulacijo. Vsakršno poseganje v ta svet dosegamo z električno izjemno občutljivimi materiali, ki jih uspemo kontrolirati z našimi relativno velikimi in okornimi rokami, vse skupaj pa s pomočjo električnih vezij, ki ta stik stabilizirajo tako, da nekaj majhnega (trk dveh delcev) spremeni nekaj velikega (številko na zaslonu). Merimo lahko nanometrske premike in čase reda 10 na -15 sekunde in to dogajanje prenašamo v makro svet.

Elektrika je tako temelj znanosti, saj so računi, s katerimi danes preverjamo hipoteze veliko preveč zapleteni in zamudni, da bi jih delali na roko. Ob odkrivanju delovanja celice so na primer za izračun nekega električnega potenciala celične zaklopke porabili dva tedna. Danes je to narejeno v nekaj minutah. Pa tudi če pomislimo na preprostejše račune za trenutne praktične potrebe se s hvaležnostjo spomnemo kalkulatorja, ki nam prihrani več časa, kot si mislimo. Računanje za namene vesoljskih poletov, kjer je potrebno upoštevati čim več realnih dejavnikov in se čim manj zanašati na idealizirane približke, je brez računalnikov nepredstavljivo, da napovedi vremena ne omenjam. V visoki znanosti pa tudi računalniški izračuni lahko trajajo dolgo, na primer izračun mase enega osnovnega delca lahko traja tudi po več mesecev.

Še eno področje, na katero je človek prodrl s pomočjo elektrike, je vesolje in spoznavanje le-tega. Seveda se zvezde opazujejo že odkar se človek zaveda sebe in okolja, saj so ena izmed najbolj stalnih stvari na svetu (odtod ime zvezde stalnice) in so bile do supernove, ki je eksplodirala okrog leta 1600, tudi pojmovane kot takšne. Opazovanje zvezd je tako nudilo osnovo za koledarje in določanje časa. Vendar je človek zvezde opazoval samo v vidnem delu spektra, odkar pa se je slika o EM spektru poenotila, se je začelo raziskovanje vesolja tudi v drugih delih spektra, kar nam je dalo veliko podatkov o dogajanju v vesolju. Slike s svetovno znanega Hubblovega teleskopa v mnogih primerih niso narejene v vidnem delu spektra, temveč so šele naknadno obarvane, oblike pa se ujemajo z obstoječimi objekti v vesolju.

Zanimivo je pomisliti na prodor elektrike na področje umetnosti, najočitneje glasbe. Pred časom sem na radiu slišal zaporedno predvajano muziko iz osemdesetih, devetdesetih in iz preteklega desetletja. Očitna je bila sprememba zvoka k bolj sintetičnemu oziroma elektronsko predelanemu in generiranemu. V glasbi se je elektronika, ki se je sprva uporabljala za ozvočevanje in snemanje sicer začela uporabljati v kreativne namene že s pionirsko elektronsko skupino Kraftwerk na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vnašanje zvokov električnega izvora v glasbo je potem postajala vse pogostejša praksa. Ne samo, da je zvok pridobil na raznih efektih, ki jih generirajo razne elektronske komponente (noise, distorzija, razno razni efekti), temveč se kot glasba danes predstavljajo tudi povsem elektronsko sintetizirani zvoki.

Skupina Kraftwerk v lutkovni različici

Eno glavnih vprašanj, ki jih je manipulacija elektrike prinesla, je med drugim tudi tisto o pristnem in umetnem. Večkrat lahko slišimo in beremo o nepristnih odnosih pri komunikaciji preko Facebooka, o računalniško retuširanih slikah, zavajajočih hologramih, o negativnem odnosu do elektronske glasbe kot nenaravne in podobno. Posebno zanimiv pojav je internet, ki omogoča brskanje po neštetih kotičkih, ki do neke mere sovpadajo s kotički v naših glavah. Ne bom pozabil, kako sem pred leti prvič nekoga gledal brskati po netu: ko je brezobzirno odpiral in zapiral okna, skakal od enega do drugega in tako dalje, sem mislil, da bom izgubil tla pod nogami. Prešel me je velik občutek nelagodja človeka, kot da bi se izgubil v labirintu. Digitalni svetovi, če lahko tako rečem, imajo povsem realne učinke. Nikjer lebdeči virtualni svet interneta (no, podatki že morajo biti shranjeni na namagnetenih materialih strežnikov) deluje kdaj tudi kot utopija, v kateri lahko svoje podobe poljubno konstruiramo in (so)ustvarimo svoj svet, tako kot ga (so)ustvarimo na primer z urejanjem stanovanja.

Seveda se pri tako 'lebdečem' stanju stvari kaj hitro pojavijo možnosti zlorab. Pojav hekerstva ali računalniških virusov je dobro znan, za slikovne, video in zvočne ponaredke smo prav tako že vsi slišali in podobno. Če privzamemo elektronske podatke za dejstva, so izkrivljanja možna prej kot pri fizičnih dokumentih, ki se jih je seveda sicer tudi ponarejalo na veliko. Sprašujem se, kaj ostane kot jamstvo. Verjetno samo zaupanje v vir(e). Elektrika je bolj izmuzljiva, peresno lahka in zato verjetno hramba podatkov z njeno pomočjo zahteva še več pozornosti, kot je je bilo do sedaj namenjene temu. Kakršenkoli namagneten material se zlahka razmagneti, ne samo, če ga fizično poškodujemo kot knjigo, temveč že z vplivom magnetov ali že kar s previsoko temperaturo, pri kateri se spremenijo magnetne lastnosti materiala za hrambo podatkov.

Manipulacija elektrike je torej ena glavnih predpostavk sodobne znanosti in izgradnje našega vedenja o delovanju narave in človeka. In ravno pri slednjem se lahko vprašamo ali to velja le za biološko delovanje človeka ali pa s poseganjem v električne lastnosti človeka (torej živčni sistem) segamo tudi v tiste vidike njegovega bivanja, ki presegajo golo biološkost. Tega vidika se je najbolj intenzivno lotila nevroznanost.

Za zaključek, ker nikoli ni odveč, naj pripomnim, da moje podane perspektive na civilizacijo kot električno ne gre jemati v kakšnem absolutnem ali reduktivističnem smislu. To je zgolj ena od njenih plati, ki se mi zdi ključna. Morda se bo ta vidik komu zdel preveč znanstveno utesnjujoč, vendar sam znanosti razumem kot širšo racionalno dejavnost postavljanja modelov, ne pa kot izključujoče podajanje slike sveta ali kaj podobnega. V tem smislu menim, da je elektromagnetizem tisto presečno področje znanosti, tehnologije, (umetniškega) ustvarjanja in celo mišljenja, ki nosi vprašanja za nas same v prihodnosti, za spoznavanje tega, kdo smo. Ne v smislu, da je elektrika orodje za spoznavanje sveta, temveč, da spoznavamo, v kakšnem smislu in do kolikšne mere smo tudi sami elektrika, in to ne v instrumentalnem smislu besede, temveč v nekem odprtem, raziskovalnem, samoiskalskem smislu elektrike kot poimenovanja vezi med naravo in človekom. Mogoče bi bilo bolj prijetno za ušesa, če bi namesto o elektriki v tem kontekstu govoril kar o svetlobi kot vezi človeka s svetom.

Peter Lukan

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

2. tradicionalni piknik Društva humanistov Goriške

2010-07-07T17:18:00.001+02:00

Spoštovani člani in članice, ljubitelji in ljubiteljice, podporniki in podpornice DHG-ja,

vabimo vas na 2. tradicionalni piknik, ki se bo zgodil na istem mestu kot lani, torej na sotočju Idrijce in Bače v bližini železniške postaje Most na Soči.
Če se torej še niste odpravili na (zaslužen) dopust in si želite prijetnega vzdušja z jedačo in pijačo, potem ne odlašajte. Piknik je namreč namenjen sproščenemu druženju članov in simpatizerjev društva. Ob hladni reki in toplem soncu se bodo razvijale plodne in tudi neplodne debate, ki so vedno dobrodošle. Med drugim bo snidenje tudi priložnost za vse, ki želite svetu društva podati predloge, pripombe, ideje, kritike in ostale komentarje o preteklih in prihodnjih programih društva.
Za tiste, ki si boste želeli ogledati tekmo za tretje mesto, bo za to poskrbljeno v bližnjem lokalu.

Pričakujemo vas torej v soboto,10. julija, od 15. ure dalje pri Bači pri Modreju. Vsi, ki želite prespati, ne pozabite na spalne vreče, armaflexe in toplejša oblačila.

Ob tem še prosimo, da SVOJO UDELEŽBO POTRDITE NA E-MAILU dhgoriske@gmail.com, in sicer DO PETKA ob 23.59.

Ker pa so časi težki in vas je društvo skozi leto pridno razvajalo, bomo primorani pobirati 7 evrov na udeleženca.

lep pozdrav,

vaš in naš DHG

P.S.: Vsem tistim, ki nimate prevoza oziroma ne bi želeli voziti, vam svetujemo, da pridete z vlakom, iz katerega izstopite na postaji Most na Soči, nato pa, ko prečkate most, zavijete proti desni in po cesti previdno prepešačite do kraja piknika (10 minut hoje), ki se bo nahajal v neposredni bližini velikega mostu, ki prečka Idrijco. Urnik odhodov vlaka si lahko ogledate na tej povezavi: http://www.slo-zeleznice.si/sl/notranji_promet/vozni_red_s_cenikom/.

O živčnosti v izpitnem obdobju

2010-06-21T20:12:00.000+02:00

Smo v času, ko je izpitno obdobje v polnem razmahu. Prav to dejstvo me je danes napeljalo k temu, da sem se odločil premisliti, sicer nekoliko počezno, katera je osnovna dinamika tega pojava v navezavi na znanje in izkazovanje znanja.

Pisal bom o dveh vidikih tega neprijetnega pojava: 1. o tem, da ima lahko živčnost vsaj dva izvora, ki sta si v logičnem nasprotju in 2. o težavah določanja mesta, kjer se živčnost pojavi ali o tem, kako se živčnost reproducira in preskakuje od subjekta na subjekt.

Velika večina nas je izkusila obliko živčnosti, ki se pojavlja takrat, ko moramo izkazati svoje znanje. Nekatere oblivajo potoki potu, nekateri se nenadzorovano tresejo, spet drugi pa bolj ali manj zavestno a vztrajno in nervozno potresavamo z nogo, da bi skozi motorično sprostitev odvedli nekaj presežkov psihične energije, ki se je zgostila v prenapetih živcih. Samoumeven izvor živčnosti je tu najprej praznina, manko v znanju ali tisto, čemur smo navajeni reči neumna glava, ki se, čeprav se je bolj ali manj trudila z učenjem, praktično ničesar ni naučila. Znanje tu ni sistematizirano z vzročno-posledičnimi povezavami, zato so povezave zgolj asociativne, brez trdnih logičnih povezav (najskrajnejši predstavnik asociativnega znanja je tisto znanje, ki je pridobljeno po metodah različnih mnemo-tehnik, ki jih je eno malo morje). Površno znanje je tako ogroženo samo s seboj; ko ponikne ena asociativna vez, takoj za njo zgrmi v brezno celotna serija, ki za seboj pusti le odprta usta in trapasto strmeče oči. Živčnost v tem primeru izvira iz možnosti brkljarije, ki grozi, da bo vsak čas porušila videz znanja, oz. da bo razbila utvaro, v katero ne bomo mogli več verjeti, utvaro, ki zamolklo šepeta besede »saj se boš znašel … na nek način«.

Drugi izvor živčnosti je prav nasproten in izvira iz polnosti nekega znanja, iz presežnega znanja ali iz situacije, ko smo toliko že investirali v neko pridobivanje znanja, da pri izkazu le tega preprosto ne smemo zgrešiti, kajti spodlet bi predstavljal časovni bankrot. Obsežnejše in bolj kvalitetno je znanje, tem večja je živčnost, kajti človek ima kaj izgubiti. »Vse vedeti« lahko postane tudi »preveč vedeti, da bi lahko zgrešil«, ta pa lahko vodi celo v »nič vedeti«. Vendar pa vidik investiranega časa, ki lahko gre v izgubo, ne izčrpa te strani živčnosti. Skušajmo si zamisliti (ali se spomniti na) situacijo, ko smo dosegli zavidljiv nivo znanja, ki se je zgradil na podlagi skorajda sholastičnega večtedenskega študija. Tudi v tej situaciji se lahko primeri natančna repriza zgornjega slučaja: znanje, ki je bilo sklenjeno v trden oklep logično in sistematično povezane vednosti, klecne pod težo živčnosti in se sesuje kot hiša iz kart. Kakopak je prvi pomislek ta, da je bil zopet na delu le videz vednosti, blef, ki mu je tako lahko in prijetno nasesti. Zagotovo je tudi ta razlaga ena izmed možnih, najbrž je celo najpogosteje tista pravilna, a vendar se za tem pojavom skriva še neka zanimiva dinamika primerov, ko ta razlaga ni prava. Dopuščam možnost, da je mogoče nekaj zares znati in hkrati klecniti na preizkusu znanja. Mislim, da je ta vidik mogoče zadovoljivo razložiti prek vpeljave druge točke, ki sem jo najavil v uvodnih besedah.

Najbrž nas je že veliko opazilo, da je živčnost visoko prenosljiva »bolezen«. Možnost in s tem nevarnost okužbe v prostoru, kjer se nahaja le ena sama živčna oseba, je mogoče dokazovati z zanemarljivimi stopnjami značilnosti. Tako se živčnost premika iz človeka na človeka, kdaj se pri nekomu pomudi za daljše obdobje, drugič pa se nahaja na dveh mestih simultano. Premika, premešča in reproducira se tako dolgo in tolikokrat, da kmalu za seboj izbriše sledi svojega izvora, dokler ne ustvari videza, kot da je od vedno že bila prisotna in dejavna. Živčnost je lahko tako trdovratna, da se trenutka, ko smo postali živčni, ne moremo niti več spomniti – kot da bi sama živčnost trenutek, ko se je pojavila, za seboj izbrisala, da bi pred seboj ustvarila svojo nepopustljivo hegemonijo. Tako lahko postane nekdo, ki premore resnično znanje, ki je povezano v koherenten sistem, živčen preprosto zato, ker se živčnosti okuži od nekoga drugega. Dejanskega razloga za živčnost ta oseba sploh nima in zato se lahko primeri, da tudi sam notranji razlog živčnosti sploh ne obstaja. V tem primeru se na človeka živčnost dobesedno prisesa kot nekakšen tujek, ki pa ga občuti karseda osebno.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Gattaca

2010-06-11T09:09:00.000+02:00

GATTACA je naslov filma, ki nam, preden si ga pogledamo, povzroči težave, ker ne vemo, kako ga pravilno izgovoriti. Ne sprašujte se, kako se ga izgovarja, beseda namreč ne pomeni nič in ni iz angleščine. Naslov ni niti iz kakšnega drugega jezika, ki bi ga lahko govorili, ampak je napisan v jeziku DNA. Štiri črke G, A, T in C predstavljajo štiri gradnike DNK (Gvanin, Adenin, Timin, Citozin). Lahko bi si mislili, da to zaporedje biokemikom ali molekularnim biologom pove kaj več, ampak to ni tako, avtorji so si tak naslov preprosto izmislili.

V filmu smo premaknjeni v čas ali bolje rečeno v svet, kjer lahko pred zanositvijo izberemo genetsko najbolj popolnega od zarodkov, spočetih v epruveti. Tak svet se ponaša z otroci, ki so bolj postavni, ne potrebujejo očal, nimajo predispozicije za rakava obolenja ali srčni napad in še veliko drugih prednosti. Boljši geni omogočajo kvalitetnejše življenje, uspešnejšo kariero, boljšega partnerja. Kako naj se v takem svetu znajde gensko povprečen človek? Kot vemo, se kdaj pač zgodi in vsega ne moremo načrtovati. Vincent, katerega zgodbi skozi film sledimo, je spočet ''iz ljubezni'', po navadni poti, z vsemi genskimi slabostmi, ki bi morale sicer biti izključene. Kot tak že v izhodišču nima možnosti postati astronavt ali npr. olimpijski prvak in je s tem obsojen na dela ljudi nižjega razreda. A Vincent noče biti čistilec oken, kakor mu narekujejo geni, z vso močjo se takemu genskemu determinizmu upira. To proizvede snov za zgodbo filma in ustvari polemiko med dvemi pogledi: genskim determinizmom in močjo volje posameznika. Boj med tema pogledoma je glavna tema filma.

GATTACA je znanstveno-fantastičen film, ki bi lahko bil v svojem žanru malo bolje sprejet, kot je. Razlog je predvsem v tem, da se lahko znanstveno fantastiko gleda na različne načine. Tistim, ki gledajo te filme zaradi akcije, posnetkov vesolja ali nepredstavljivo napredne tehnologije, film ni všeč. GATTACA naštetega namreč ne vsebuje, vsebuje pa meni toliko bolj pomembne elemente - fiktivno okolje uporabi, da lažje predstavi določeno temo ali filozofski problem. GATTACA na ta način razpravo o vplivu genov zelo uspešno preoblikuje v film. Natančneje povedano ta vzame pod drobnogled družbeno dojemanje genskega determinizma, ki se izoblikuje z dostopom genskih tehnologij.

Tukaj genskega determinizma ne bom polemiziral, bi pa rad kot biokemik zapisal nekaj o tehnologijah, ki se pojavljajo v filmu. Svet ''Gatake'' omogočijo predvsem že omenjena tehnologija, ki omogoča, da dobi otrok najboljše gene. V filmu sicer ne povedo natančno, kako to počnejo. 'Izboljševanje otrok'' bi lahko bilo narejeno na več načinov. Možnost je, da izmed zarodkov nastalih z oploditvijo v epriveti izberemo tistega, ki faktorja tveganja (npr. za šibkejše srce) ni podedoval in le tega vstavimo v maternico. Novica (nove biologije) o nečem takem je bila objavljena pred malo več kot letom. Recimo, da lahko v prihodnosti obstajajo tudi drugačne možnosti s ''popravljanjem'' genov. A napovedoval ne bom nič in raje zapisal: napovedovat je težko, še težje, če gre za prihodnost.

Druga tehnologija, ki omogoči obstoj ''Gatake'', je sekundno branje zaporedja DNK. V filmu lahko namreč stopimo do posebnih trafik, kjer zaposlenim izročimo las nekoga, v naslednjem trenutku pa nam že izročijo seznam vseh lastnosti lastnika lasu. Ali je sekundno branje celotnega genoma možno? Še kar zanimivo vprašanje, če pomislimo na to, da hitrost s katero lahko prebiramo DNK nepresano raste, cena takih storitev pa eksponentno pada (spodnji graf).

Verjetno prav takšna hitrost prebiranja DNK, kot jo vidimo v filmu, ni dosegljiva, a to niti ni tako pomembno. Nekaj ur ali dan časa čakanja na rezultate za razliko od sekundnega branja ne bi spremenilo veliko, rezultati povrnjeni v dnevu, bi še vedno omogočali obstoj sveta ''Gattake''. »Gatako« bodo tehnologije v prihodnosti omogočale, vprašanje je, kako se bo razvilo družbeno mnenje. Film prikaže eno možnost razvoja družbenega mnenja o genskih tehnologijah. Čeprav je ta vidik vreden premisleka zaradi morebitnih diskriminacij zaradi genov, bi se po mojem mnenju v družbeno zavest prej zapisalo nekaj drugega. V javno zavest bi prej prišle trač storitve, kot na primer ''Ugotovite kdo je vaš idealni DNK partner''. Znanstveni in medicinski dosežki, ki jih take tehnologije omogočajo, so vsekakor pomembni, a v javno zavest se prebijejo tehnologije, kot so facebook ali youtube, torej zabava.

Modra črta, ki predstavlja ceno ene prebrane črke DNA je v dvajsetih letih padla za šest velikostnih razredov. (vir: http://www.synthesis.cc/2009/09/the-bio-economist.html, nazadnje obiskano dne 8.6.2010)

Tudi če zaporedje preberemo v sekundi, ostaja problem razumevanja nepregledne gruče Ajev, Cjev, Tjev in Gjev oziroma natančneje povedano, kaj kateri gen počne. GATTACA je posnet v devetdesetih in takrat je bil duh genskega determinizma verjetno bolj prisoten kot danes. Sanje o genu za inteligenco, nagnjenosti h kriminalu so se razblinile ob bližjem pogledu na človeški genom in znanje, ki se je od začetka moderne genetike nabiralo skozi desetletja, je pokazalo, da so stvari malce bolj zapletene, kot bi si kdaj želeli.

Ste na primer pomislili, zakaj pri nanizanki CSI Miami iz DNA, ki so jo našli na kraju zločina, ne izdelajo računalniški model obraza zločinca. Pri iskanju tega bi jim pomagala že barva oči. Ta pa ni tako enostavno napovedljiva, določa jo več genov in mutacij, katerih vzajemno učinkovanje je težko napovedati. Kljub temu je napredek opazen tudi na tem področju in zanimivo se je vprašati, do kam bomo z razumevanjem prišli (Biosingularity Blog – Show me your DNA and I'll tell you your eye color). Zgodbe za prihodnost so drugačne od tistih, ki smo jih preposlušali v otroštvu. Pepelka danes verjetno ne bi več izgubila čevlja ampak facebook profil, v prihodnosti pa mogoče le nekaj prhljaja z zadostno količino DNK.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Sem za arbitražni sporazum - toda vseeno bom obkrožila proti!

2010-06-02T09:03:00.005+02:00

Res je, da v preteklih devetnajstih letih Slovenija ni izpogajala boljšega sporazuma od prihajajočega arbitražnega, saj nikakor ni vseeno, kdo naposled odloči o poteku meja po morju in kopnem. Arbitražno sodišče, ki je ustanovljeno prav v ta namen, je gotovo najugodnejša in najfleksibilnejša mednarodno-pravna instanca, pristojna za odločanje o mejnem sporu, ki ga Slovenija in Hrvaška nista uspeli sami razrešiti. Če je edina “zunanja” alternativa arbitražnemu sporazumu razsodba Meddržavnega sodišča v Haagu, potem je rešitev, kakor se ponuja skladna predloženemu arbitražnemu sporazumu, manj tvegana.

Ni zanemarljivo dejstvo, da v okviru pogajanj pretekle vlade do mejnega spora, ki naj bi ga reševalo sodišče v Haagu, sploh ni prišlo; nemara zato, ker so se pogajanja pretekle vlade nekje na sredi poti ustavila in trčila na neprekoračljiv zid, ki naj bo z arbitražnim sporazumom končno že prekoračen. Toda edino, kar z dvomom načenja obe možni rešitvi, je uvid, da med odločanjem o arbitražnem sporazumu ali njegovi že spodleteli alternativi razsodbe sodišča v Haagu sploh ne gre za odločitev med dobrim in slabim, temveč za odločitev med slabim in slabšim. Ne prek haaškega sodišča in niti s pomočjo predlaganega arbitražnega sporazuma ne bo Slovenija obdržala ozemlja, ki si ga je izborila ob osamosvojitvi. In to je vendar naš edini cilj. Vendar pa je dviganje prahu okoli spodletelega poskusa reševanja mejnega spora pretekle vlade nepotrebno, saj s to izjemno pogruntavščino, da lahko mejni nesporazum rešimo prek arbitražnega sporazuma, načenjamo povsem novo pot.

Jasno je, da se zaplete že pri prvem koraku, ker se vlada obnaša, kakor da je sporazum, ki sta ga Pahor in Kosorjeva podpisala 4. novembra 2009, edini možni arbitražni sporazum. Toda to sploh ni res. Sporazum Pahor-Kosor je prvi poskus rešitve mejnega spora, toda ni treba, da je zadnji, kaj šele odločilni. Daleč od tega, da si boljšega izhodišča ne moremo izboriti, daleč od tega, da ne moremo izpogajati ugodnejšega arbitražnega sporazuma in daleč od tega, da je to naša edina možnost, ki je ne smemo zavoziti. Obstaja bistvena razlika med “prvi” in “edini”: prvi nastop arbitražnega sporazuma ni nujno, da je kar že edini.

Arbitražni sporazum, ki bi vseboval odločbo, da ima Slovenija teritorialni izhod v mednarodne vode, bi bil ugodnejši od sedanjega arbitražnega sporazuma, ki vsebuje odločbo, da mora arbitrarno sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem. In to je le en predlog spremenjene odločbe arbitražnega sporazuma. Skratka, na tem področju se da postoriti še marsikaj in zavajajoče je mišljenje, da je sporazum Pahor-Kosor edini možni in najugodnejši sporazum.

Banalno je morda dejstvo, da smo komaj po devetnajstih letih spoznali, da v politiki nahajamo sposobnost diplomatskega reševanja mejnih sporov in predlog arbitražnega sporazuma, kakor ga sedaj predlaga vlada, je ključen korak v tej smeri, toda to je prvi korak in ni treba, da kar že zadnji. Arbitražni sporazum: da! Toda ne arbitražni sporazum iz dne 9. novembra 2009.

Mateja Možir

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.

Tri utvare arbitražnega sporazuma

2010-05-30T13:13:00.004+02:00

Slovensko javnost v zadnjih dneh in tednih razvnema arbitražni sporazum s Hrvaško. Tega sta že pred časom podpisala predsednika obeh vlad, nato ga je ratificiral hrvaški sabor, ki mu je zelo hitro – in to z navadno večino – sledil še državni zbor. Vmes je svoje mnenje o sporazumu izreklo še ustavno sodišče, ki ga je proglasilo za skladnega z ustavo. Pri tem pa je, skorajda hkrati, opozorilo, da bi bila lahko končna odločitev arbitražnega sodišča vendarle v nasprotju z ustavo. Zakaj? Zato ker bi utegnili z odločitvijo o arbitraži dobiti manj, kot smo pravno in dejansko imeli na dan 25.6.1991.

(Vir: Atlas okolja, Agencija RS za okolje)

Skratka, po mnenju ustavnega sodišča imamo pred seboj ustavno skladni arbitražni sporazum, katerega učinki pa bi bili lahko protiustavni… Na temelju te ustavnopravne akrobacije smo nato zajadrali v srčiko referendumske kampanje, ki je iz nas, kot vselej, izbezala vse najboljše – kakor tudi najslabše. Mnenja so se kresala, padale so težke besede, tudi takšne o ljubosumju zaradi tako dobrega sporazuma, ogromno argumentov – še posebej s strani najvišjih predstavnikov ljudstva – pa je šlo naravnost na roke Hrvaški.

Tako je predsednik vlade povedal, da danes nimamo teritorialnega dostopa do odprtega morja in s tem demantiral ustavno sodišče. Ministrica za notranje zadeve je na glas razlagala, da njena policija nadzira le še polovico Piranskega zaliva. In ostala je politično živa. Še dobro, da ni uporabila kar izraza Savudrijska vala. Spet drugi – samozvani razumniki – pa so se posmehljivo obregnili ob nasprotnike arbitražnega sporazuma, češ da terjajo dostop do odprtega morja skorajda kot neko pravico po božjem pravu.

In Slovenija je seveda sekularna država, Boga pa – kot smo se naučili v garaži slavnih – vendarle ni; zato tudi teritorialnega dostopa do odprtega morja ne moremo imeti. Tega nam – tako minister Vlačič – odreka že samo mednarodno pravo, bolj natančno njegovo ius cogens pravilo, da se teritorialno morje lahko razteza samo 12 navtičnih milj od obale. Sloveniji pa do odprtega morja manjka kakšnih 15 milj. Tako očitno piše v Hrvaških učbenikih, ki so bili še do pred kratkim edini vir za študij mednarodnega prava v Sloveniji.

Kakorkoli že, če pustimo ta kanček ironije ob strani, bi se veljalo osredotočiti na 3 ključne argumente zagovornikov arbitražnega sporazuma, zakaj je ta sporazum dober. To so: 1. ker nam daje teritorialni, fizični stik z odprtim morjem; 2. ker izrecno onemogoča prejudice; 3. ker bomo končno rešili problem, s katerim se ubadamo že več kot 20 let, in se usmerili v prihodnost.

(Piranski zaliv, vir: MMC RTV-SLO)

Trdim, da so ti argumenti zelo šibki in kažejo zgolj na to, kako slabo so slovenski pogajalci v primerjavi s hrvaškimi opravili svoj posel.

1. Teritorialni stik: v sporazumu ni nikjer navedeno, da mora arbitražni tribunal določiti teritorialni stik slovenskih voda z odprtim morjem. Hrvaška je to možnost celo izrecno izključila s svojo enostransko izjavo, ki ji je Slovenija utemeljeno nasprotovala. Ključni argument zagovornikov arbitražnega sporazuma, da gre res za teritorialni stik z odprtim morjem, je v tem, da 3b člen narekuje, da se določi stik Slovenije z odprtim morjem. Slovenija pa je njen teritorij, s tem tudi teritorialne vode in tako tudi njihov stik z odprtim morjem.

Toda ta argumentacija spregleda ključni element. Namreč mejo. Slovenija se začne in konča na svojih mejah. Določitev meje pa je urejena, ne v 3b členu, temveč v 3a členu, ki določa, da se meja določi zgolj v skladu z mednarodnim pravom in brez upoštevanja morebitnih drugih načel in okoliščin; še najmanj zunanje pravičnosti. Torej, povedano bolj plastično, ko bo tribunal, kot mu je naloženo, najprej začrtal mejo in ugotovil, da se ta konča daleč od odprtega morja, Slovenija nikakor ne bo imela teritorialnega dostopa do odprtega morja, ampak v najboljšem primeru neke vrste koridor. V vsakem primeru manj kot na dan 25.6. 1991 in kot imamo še danes.

2. Drugi argument, da je arbitražni sporazum dober za nas, ker se je Hrvaška odrekla vseh enostranskih dejanj, storjenih po 25.6. 1991, je naravnost smešen. Zagovorniki sporazuma se namreč ponašajo z nečem, kar smo imeli že doslej. Od Badinterjeve komisije dalje izhaja, da meja med Slovenijo in Hrvaško temelji na načelu uti possidetis iuris. Dobesedno: državi posedujeta danes, kar sta posedovali na opredeljeni datum 25.6. 1991; vse, kar se spreminja naknadno brez soglasja obeh držav, je mednarodnopravno neupoštevno. Ergo, prejudici so že doslej bili mednarodnopravno neupoštevni, še posebej, ker je Slovenija nanje vselej reagirala z diplomatsko noto. To pomeni, da v tej točki arbitražni sporazum Sloveniji ne prinaša ničesar novega, še najmanj pa kakšnih pozitivnih točk.

3. Nenazadanje trditvi, da je sedaj vendarle napočil skrajni čas, da rešimo vprašanje meje, bi verjetno nasprotoval malokdo. Vprašanje je le za kakšno ceno. Najbrž ne za tako visoko, kot jo zahteva dotični arbitražni sporazum. Točki 1 in 2, opredeljeni zgoraj, sta dokaz za to.

Menim, da si Slovenija zasluži boljšo pravno podlago za razrešitev spora s sosednjo državo in je tudi nedvomno v njeni moči, da jo izpogaja.

Matej Avbelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Nostalgija ali o svobodi po Igorju Dernovšku

2010-05-28T11:07:00.002+02:00

Alenka Puhar, v svojem že legendarnem delu Prvotno besedilo življenja, opisuje nenehno sklicevanje na zlato preteklost s strani inteligence 19. stoletja. Na primerih pokaže, kako so generacija za generacijo tarnali nad sodobno razbrzdano, neukrotljivo in neubogljivo mladino ter posledično nad propadom družine in razkrojem idilične vaške skupnosti. Po drugi strani pa so povzdigovali v zvezde zlate stare čase, kjer je bil svet jasen in pravilno razporejen, kjer so vladali pristni odnosi med člani družine, kjer so otroci, iz ljubezni do staršev, jih v spoštljivosti in ponižnosti ubogali in starši so, iz ljubezni do otrok, se za njih popolnoma žrtvovali. Vsak izmed teh avtorjev, ki bi lahko drugemu bil oče ali sin, so preko celotnega stoletja uporabljali vedno isto formulo: »Dandanes je svet pokvarjen, zloben, grabežljiv, nekoč pa je bil lep, preprost, jasen in medsebojno prijazen.« Avtorica nameni nadaljnih 400 strani, da pokaže, da to še zdaleč ni res. Starševska skrb za otroke se je skozi leta večala, kar je za posledico imelo manjšo smrtnost otrok, (ki je na začetku stoletja bila skoraj 50%!!!), večjo skrb za higieno ter oblačila. Opuščalo se je povezovanje otrok, v katerih je v lastnem blatu otrok preživel 6 mesecev, ter različne magične uroke, kot je pljuvanje otrok v obraz ter po porodu dajanje otroka v razžarelo krušno peč, da se mu napne »starikavi« gubasti obraz. Skozi stoletje se je tudi vedno bolj večala empatija do otroka, kar je prinašalo s seboj posledično opuščanje nenehnega pretepanja otrok (ker otrok itak pozabi na udarce) ter vedno večja skrb proti spolni zlorabi, ki je bila v preteklosti mnogo bolj prisotna, kot je danes. Ena pomembnejših točk pa je bila postopno šolanje otrok. Še sredi stoletja je bilo popolnoma normalno, da otroci (od 6. leta dalje) delajo tako v tovarnah kot v rudnikih ali plavžih, da ne govorimo o delu na kmetiji. Sklep, ki se avtorici ponudi je, da propagirana zlata doba je zgolj utvara, saj je svet iz konca stoletja bil svetlobna leta bolj normalen, prijazen in lep, kot je bil svet iz začetka 19. stoletja.

Avtorica izpostavlja ta refleks, refleks strahu pred sedanjostjo in opevanjem preteklosti, torej nostalgijo, kot upor konzervativizma proti novemu in liberalnemu. Vendar moramo se vprašati, ali nostalgija res pripada konzervativnemu (tj. desnemu) političnemu spektru?

Zadnje čase me nenehno zaskeli v ušesih, ko slišim ravno iz ust levo usmerjenih komentatorjev, aktivistov in umetnikov, kako je bilo nekoč boljše in kako smo danes manj svobodni kot takrat. Pred kratkim sem na Radiu študent slišal nekoga, ki je zatrjeval, da je danes obdobje sužnosti in mizerije, medtem ko je v 80. letih bilo mnogo več svobode, kot je danes. Ta izjava me ne bi presenetila, če bi prišla iz ust Mirana Potrča. Problem je, da je to izjavo podal Igor Dernovšek, frontman pank skupine Niet. Vehementno in brez kančka sramu je pljuval, kako lepo in rožnato je bilo pod staro jugo in kako je danes grozno in slabo. Normalen človek se seveda vpraša, kaj zaboga je za gospoda Dernovška svoboda. Verjetno je zanj svoboda imeti koncerte v skrivnih luknjah in upati, da tokrat ne vskoči milicija in se s pendreki znaša nad 16-letnimi mulci, nesvoboda in mizerija pa imeti koncert pred 2000 ljudmi in pri tem pobrati 4000€. Verjetno je zanj svoboda imeti debelo kartoteko zgolj zaradi načina oblačenja in nesvoboda biti novinar Dnevnika (kar namreč dotični osebek tudi je) in napadati vsakega politika, kadarkoli se ti zaželi.

Lahko bi še in še naštevali, vendar nimamo prostora. Dejstvo je, da diskurz opevanja Jugoslavije in posebno 80. let nima nikakršne resnične osnove. Finančno in ekonomsko je Juga tonila vedno bolj in bolj, tako da od samoupravljanja bi nazadnje ostala samo samopašnost. To, da je delavec imel več pravic kot danes, je nora izmišljotina, saj ima vsak posameznik dandanes ne samo več garantiranih pravic, ampak tudi možnost, da se njegov glas sliši in da se organizira. Tisti, ki pravijo, da si nekoč dobil delo takoj, ko si doštudiral, izrekajo sicer resnico, vendar ne celotne. Delo je bilo mnogokrat tudi ječa, saj je človek lahko delal točno tisto, kar je dobil, bazirano seveda na svojem pedigreju. In tu je še zadnja točka, svoboda. Vedno se je lažje upirati, vendar je infantilno zahtevati, da te bodo ljudje cenili vedno, ko se boš uprl. Ko je diktatura, je scati po parlamentu herojsko dejanje, ko je svoboda, je to neumno dejanje. Svoboda zahteva od človeka več miselne energije in več napora. V 80. ni bilo več svobode, bilo je osvobajanje, bili so akti, ki so hoteli pripeljati do normalnejšega sveta.

In zdaj je tu. In ljudje so ugotovili, da ne znajo delati nič pozitivnega, da se znajo zgolj upirati. In tako jočejo, da je konec umetnosti, konec filozofije, konec politike, da živimo v dolgočasnem svetu, brez nikakršne vizije za prihodnost. Vendar vsakdo (tudi vsakdo od njih), ki trezno in dobro premisli, bi izbral raje današnji čas kot osemdeseta.

Miha Kosovel

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

So res naredili sintetično življenje?

2010-05-22T19:07:00.017+02:00

V spletnem Delu in na strani Žurnala je bila objavljena novica z naslovom Znanstvenikom prvič uspelo ustvariti sintetično življenje oziroma Ustvarili umetno življenje. Naslova ne bi mogla biti bolj zavajajoča, v nadaljnem tekstu pa ni najti dobre pojasnitve za kaj naj bi se šlo. Za kakšno raziskavo gre, bom razložil v štirih točkah:

1. Branje: V prvi stopnji so raziskovalci z inštituta Johna Craiga Venterja prebrali celoten zapis na DNA bakterije Mycoplasma mycoides. Kar so prebrali so nato spravili v računalnik. Del digitaliziranega zapisa bi izgledal nekaj takega kot

“...AGGAATAAGATAGATAGAAGATATGAATGAAGGAGAGAGATTACACGATAGGGCCAATACGGATCACAGGGATTACAAAGCATAGACTAGACATCGATACGGTAGCTATAAATCGATCGCCCTGCTAGG...",

celotna dolžina genoma bakterije, ki so ga prebrali pa obsega 1.08 miljona takšnih črk DNA.

2. Urejanje: Ko so zaporedje črk v DNA enkrat imeli na računalniku, so raziskovalci zaporedje lahko poljubno preuredili. Lahko si predstavljate, da so raziskovalci kombinacije štirih črk A, C, T in G premetavali kar v Wordu. Delo v Wordu bi bilo precej zamudno in zato za tak namen obstajajo posebni programi, a bistvo urejanja DNA zaporedja v osnovi ostaja blizu urejanju Wordovega besedila. Če bi torej imeli DNA zaporedje bakterije v Wordu bi lahko copy-pejstali gene drugih bakterij, brisali celotne odseke DNA, dopisovali druge gene itd.

Raziskovalci v tem primeru tako radikalno v DNA zapis niso posegli. Spremenili so le nekaj kosov DNA zaporedja, vendar tako, da na delovanje celice to ne bi smelo vplivati. Na nepomembnih mestih zaporedja DNA so črke premetali in preoblikovali v laboratotiju specifični žig. Bakterija s tako DNA je tako označena kot krava, ki ima za ušesom odtisnjeno svojo številko. Če bi recimo taka bakterija pobegnila iz laboratorija, bi zaradi žiga lahko izsledili laboratorij, ki ji je lastnik.

3. Sinteza: Ko so imeli končno verzijo zaporedja DNA v računalniku, so to hoteli imeti še v epruveti. Podjetje Blue Heron Biotechnology je znanstvenikom po naročilu kemično sintetiziralo naročeno DNA. Po koncu prvih treh korakov so tako raziskovalci imeli v epruveti spremenjen, sintetiziran genom bakterije M. mycoides.

4. Presaditev: Sama gola DNA v epruveti ne počne nič in zato so jo morali vnesti v ustrezno celico. Sintetiziran genom so zato vsadili v bakterijo druge podvrste, ki jo bom imenoval receptorska.

Podobno kot pri transplantaciji organov imamo tudi tukaj nekoga, ki daje (donor), in nekoga, ki sprejema (receptor). Posebnost te biokemične transplantacije je v tem, da DNA niso prenesli direktno iz ene celice v drugo, temveč da so DNA donorja naredili sintetično in jo nato prenesli v receptorja.

Kar se je nato zgodilo je bilo, da je po sprejemu donorskega genoma receptorska bakterija svoj stari genom zavrgla in se začela vesti po navodilih nove DNA, ki jo je imela v sebi. Kmalu je postala enaka donorju, celotna zgradba in sestava receptorske celice je čez čas ustrezala sestavi in zgradbi donorske celice.

Kaj lahko po tej razlagi zaključimo

Preglejmo še enkrat vse korake: bakteriji Mycoplasma mycoides Capri so raziskovalci prebrali nukleotidno zaporedje, ga preuredili, sintetizitali in vnesli v Mycoplasma mycoides Capricolum. “Nova” bakterija se po presaditvi vede kot donorska bakterija. Pravzaprav nova bakterija ni nova, saj bakterijo Mycoplasma mycoides Capri sicer najdemo v naravi. Edina razlika med Mycoplasma mycoides Capri, ki jo najdemo v naravi, in bakterijo nastalo na koncu opisanih štirih korakov, je samo dodan podpis avtorjev.

Mirno lahko zaključimo, da na bakteriji ni nič sintetičnega in da v raziskavi ni bilo ustvarjeno nobeno sintetično življenje. Mogoče bi lahko bil rekli, da so naredili sintetičen genom, ampak tudi to je malo za lase privlečeno. Že res, da je DNA v bakteriji bila ustvarjena kemično na naših strojih in ne s celično biološko mašinerijo, ampak načina sinteze se v končnem izdelku ne pozna. DNA, umetno narejena ali ne, je vedno samo DNA. Na isti način je voda vedno samo voda, ne glede na kemijski način po katerem je nastala.

Konkreten dosežek raziskovalne skupine je omenjen le redkokje (ne na slovenskih portalih). Precej težko je prebrati takšno količino podatkov brez da bi delali napake. Ob kemični sintezi 1.08 miljona nukleotidnih baz pa naletimo na enako oviro. Ko genom najprej preberemo in ga nato sintetiziramo obstaja možnost, da bakterijska celica ne bo delovala zaradi seštetih napak branja in sinteze. Prav zaradi izbrisa ene same nukleotidne črke na zaporedju, so raziskovalci doživeli zastoj raziskav, saj jim presaditev ni delovala, dokler napake niso izsledili.

Kar nameravajo s to bakterijo v naslednjih letih narediti, je zmanjšati število genov v genomu na najnižjo možno raven. Bakterija bi se s tem poenostavila in mogoče bila zaradi tega bolj razumljiva. Po vsem tem procesu pa bi svoje jedro bioloških procesov še vedno nujno obdržala in zato ne bila drugačna od življenja kot ga poznamo. Da bi lahko nekaj imenovali umetno življenje, bi to moralo biti izgrajeno na principih, ki se vsaj malo razlikujejo od znanega.

M. mycoides JCVI-syn1 po vsaditvi novega genoma (vir: www.jcvi.com, celotna povezava s klikom na sliko)

Odgovor na to, koliko bodo opisane nove metode prišle prav raziskovalcem, bom prepustil času. Za konec bi se raje spet vrnil na naslove časopisnih člankov, ki so v prvi vrsti sprožili to pisanje. Prav zanimivo je namreč spremljati naslove glede na oddaljenost od vira. Naslove novičkarskih člankov sem naštel že na začetku. Na strani inštituta, kjer so raziskave potekale, najdemo že bolj premišljen naslov, ki se glasi “First Self-Replicating Synthetic Bacterial Cell”. Če naslov prevedem in preoblikujem bi ta izgledal kot Prva umetna bakterijska celica zmožna samopodvajanja. Med prvo umetno bakterijsko celico in prvim umetnim življenjem je mogoče majhna razlika, vendar je zadnja besedna zveza bolj kričeča in zato uporabljana od novinarjev.

Naslov originalnega članka objavljenega v znanstveni reviji pa gre “Creation of a Bacterial Cell Controlled by a Chemically Synthesized Genome”. Tu ni napihovanja novice, v naslovu ni govora o ničemer sintetičnem, ampak le o kemični sintezi. Zaključek te objave bo zato nasprotje veličastnega naslova.

S sprehodom od naslova do naslova smo šli prek sintetičnega življenja in sintetične bakterijske celice, nismo pa pristali niti pri sintetičnem genomu, ampak le pri kemično sintetiziranem genomu.

Jaka Kragelj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Ni vsak kamen, ki pade v parlament, simbolno dejanje

2010-05-21T20:25:00.005+02:00

Od sredinih dijaško-študentskih (vrstni red ni naključen) kravalov je minilo že dovolj časa, da so se pričeli oglašati številni tkalci javnega mnenja: psihologi, sociologi in filozofi. Novinarji jih sprašujejo za bolj ali manj strokovno mnenje o razlogih, zakaj je prišlo do fizične oskrunitve stavbe državnega zbora. Pričakovanja novinarjev so jasna in tega se zavedajo tudi nekateri vprašani: odgovoriti morajo na takšen način, da bo za dejanji metanja granitnih kock, jajc in ostalega potrošnega materiala postalo vidno, da ne gre le za gnev, ampak za simbolno dejanje zoper stavbo, ki kot spomenik simbolizira marsikatero državno kategorijo. Kakšen nesmisel!

Stavba državnega zbora in sproščene enote policije (Vir: MMC RTV-Slo)

Nauk spodnje zgodbe želi biti: ni vsak kamen, ki prileti v stavbo državnega zbora, simbolno dejanje.

Znano je, da velika večina »protestnikov« ni vedela, proti čemu protestirajo, za njihovo navzočnostjo v Ljubljani ni stala nikakršna politična ideja. Človek bi tako ali tako pričakoval preveč, mnogo preveč, če bi mislil, da imajo študentske organizacije kakršenkoli konkreten predlog za dopolnitev zakona o malem delu. Pred slabim mesecem jih je minister Svetlik celo spodbudil, da naj pripravijo amandmaje, iz česar seveda ni bilo nič, če so pa že en mesec pred tem pričeli s pripravo »protestov«. Nekateri temu rečejo prioritete. Če že od študentskih organizacij ne more človek pričakovati zametka kakšne bilke politične kulture, četudi tiste najbolj sramežljive, pa bi najbrž lahko povsem upravičeno pričakoval, da je vsaj večina samooklicanih protestnikov informirana glede zakonskih sprememb in ima zato izoblikovano idejo, v imenu katere so se na ta dan znašli pred državnim zborom (ravno takrat je tudi zasedal). Ampak izkazalo se je, da ni ne informiranosti in ne ideje.

Dogodek je že veliko razumnikov zmotno postavilo ob bok delavskim protestom (ti se seveda pišejo brez navedkov). Kar druži delavce, ki protestirajo, in krdelo, ki se je formiralo v sredo, je le kolegialnost, ki nastane povsem samodejno, ko si množica deli skupen prostor in čas. Tu pa se primerjava tudi ustavi. Ustavi se zato, ker med sindikati in študentskimi organizacijami ni mogoče potegniti nikakršne vzporednice. Sindikati v Sloveniji, pa če z njimi simpatiziramo ali ne, so kar dobro organizirana interesna združenja, ki angažirano in mnogokrat vsebinsko posegajo v delo zakonodajalca. Nekdo bi lahko ugovarjal, češ da si sindikati lahko privoščijo ustanovitev delovne skupine, ki pripravlja amandmaje k zakonom, ki so v proceduri, vendar temu ugovoru odgovarja vesolja Slovenija že vsaj dva dni. Če ima ŠOU-Lj. možnost ponuditi 3.000.000 € za nakup lokala Bachus, potem najbrž ne bi smel imeti težav z izplačilom nekaj napotnic študentom ekonomije in prava, ki bi v popoldanskem času te amandmaje lahko pripravili (povprečen študent bi bil zadovoljen že s 5€/h). Ampak volje za pravo politično delovanje, ki edino daje težo in kredibilnost zahtevam, ni.

Vojska z naperjenim orožjem zoper delavce, USA 1912 (Vir: Wiki)

Ko se torej na cesto zapodi krdelo, ki v ozadju nima jasne vizije, informacij, politične ideje, predvsem pa pameti, primerjava z delavskim protestom pade na polni črti. Zgovorno ni le to, da ko delavce vprašaš za program zahtev, znajo v povprečju bolje artikulirati svojo voljo, ampak to, da imajo predvsem dobre voditelje, ki zmorejo osmisliti dejanja – tudi nasilna – pa čeprav le demagoško. Dejanje, kakršno je bilo obmetavanje stavbe državnega zbora, ni bilo nikakršen sestop iz ideje k akciji, kakor bi radi predstavili nekateri. Natančneje: za dejanji krdela ni mogoče videti nikakršnega simbolnega obmetavanja državnega zbora, tj. političnega telesa, ampak le neposredno in barbarsko izživljanje nad mrtvim marmorjem in okenskim steklom. Dejanje je simbolno šele takrat, kadar množica iz neke jasno artikulirane ideje stopi v akcijo, da bi s pestjo poteptala tisto, kar ne more s političnim delovanjem. Le takšna dejanja so protesti, ki padejo pod politične kategorije, vse ostalo so izgredi, ki so materija za izključno policijsko obravnavo. To pa predpostavlja, da je pred samo akcijo že obstajalo neko politično delovanje ali vsaj volja za vsebinsko poseganje v zakonske predloge. Slednje dijaki in študenti niso pokazali in to predvsem zato ne, ker jim primanjkuje artikulirano vodstvo. Zato za sredinimi izgredi krdela ne morem videti simbolnega dejanja, ampak le razgreta srca mladih najstnikov, ki se v vrtoglavem ugodju pijane glave postavljajo pred svojimi vrstnicami in vrstniki.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Z denarjem do več denarja – Sorosov primer iz denarne zgodovine

2010-05-20T10:48:00.005+02:00

George Soros je ime, ki se pojavlja pod oznako filantropa in mecena – predvsem pa pod oznako valutnega mojstra. V tem zapisu se mu bom posvetil zlasti pod zadnjo oznako, ki postavi premo-sorazmerno z njegovim zavidanja vrednim ekonomskim čutom – na določeni ravni – pod vprašaj njegovo filantropijo. Vendar pa prikazati Sorosa kot zlikovca ni namen tega pisateljevanja, namen je predvsem osvetliti globalni učinek, ki so ga proizvedla nekatera specifična dejanja in manevri. Sorosova osebna zgodovina je dolga, za nas pa postane zanimiva predvsem od leta 1970 dalje, ko soustanovi Quantum Group of Funds na Nizozemskih Antilih (avtonomno ozemlje Nizozemske), kjer, kot se za ugledno otočje spodobi, ne poznajo davka na dohodek, premoženje in dediščino. Pogledali si bomo, kako je Soros kot glavni upravljalec hedge sklada leta 1992 spravil na kolena Bank of England (centralno banko Združenega kraljestva) in s tem svojemu skladu s preprostim, a genialnim, manevrom prisvojil okrog 2 milijardi $. Ampak za začetek najprej nekaj informacij iz ozadja, ki so morebiti malce zapletene in dolgovezne, a so ključne za celostno razumevanje sicer preprostega Sorosovega manevra.

Nizozemski Antili

Zgodba je tesno zvezana z ukrepi Evropske skupnosti (danes je preimenovana v Evropsko unijo) natančneje z evropskim mehanizmom deviznih tečajev, ki je v prenovljeni različici še danes del Evropskega monetarnega sistema (ureja dvoletno prehodno obdobje vstopanja države kandidatke v EMU). Leta 1979 so se nekatere evropske države pod vodstvom Francije in Nemčije odločile, da se odpovedo povsem fleksibilnemu deviznemu tečaju. To je preprosto pomenilo, da valutni trg ne ureja z igro ponudbe in povpraševanja valutnih tečajev samodejno, ampak da centralne banke aktivno posegajo z operacijami na odprtem trgu in s tem ubranijo želeni nivo valutnega tečaja. Cilj takšnega posega je bil prilagodljivo fiksiranje valutnih tečajev, s čimer bi onesposobili velika tečajna nihanja in s tem povečali stabilnost monetarnih sistemov (predvsem doseganje stabilne inflacije) znotraj Evropske skupnosti. Fiksno stopnjo deviznega tečaja je vsaka država dobila glede na povprečje vseh deviznih tečajev, ki so nastopali znotraj mehanizma. Razen Italije, kot seveda veleva trajna zgodovinska značilnost tega naroda, so morale vse države skrbeti za to, da devizni tečaj ni upadel ali zrasel za več kot 2,25% (za Italijo je bila ta meja skoraj 3x večja, 6%).

Poglavitna naloga evropskega mehanizma deviznih tečaj je bila zagotavljanje stabilne inflacije, kar pa je zahtevalo strogo disciplino pri izvajanju denarne in fiskalne politike paktirajočih držav. Vendar pa je padec berlinskega zidu v letih, ki so sledili, zahteval visoke državne izdatke v procesu unifikacije Nemčije, kar je vodilo v darežljivo fiskalno politiko. Vemo pa, da izdatno trošenje države (infrastruktura, sinergijski projekti, razvojni projekti …) nezadržno vodi v povečevanje količine denarja v obtoku in s tem v visoko inflacijo. Kot se v teh razmerah spodobi je Deutsche Bundesbank (nemška centralna banka) za to, da bi omejila inflacijo, zvišala obrestno mero. Preprosto povedano: denar je postal dražji, zato je postala potrošnja dražja, temu je sledila umiritev rasti cen in dosežena je bila spodobna raven inflacije. Povišanje obrestne mere v Nemčiji je imelo direktne učinke v Združenem kraljestvu, ker je sistem fiksnega deviznega tečaja v evropskem mehanizmu deviznih tečajev zahteval usklajevanje obrestnih mer med državami. Zato je morala Bank of England, da bi 2,25% omejitev spremembe tečaja ne bila presežena, prav tako povišati obrestno mero. Vendar pa je bilo leta 1992 v Združenem kraljestvu gospodarsko stanje zelo mizerno. Povišanje obrestne mere, kot rečeno, vedno podraži denar, kar ima za posledico to, da slabe gospodarske razmere še dodatno poslabša. Eno izmed najbolj osnovnih makroekonomskih načel in vodil denarne politike veleva, da v obdobju gospodarske stagnacije centralne banke znižujejo obrestno mero, kajti s tem postanejo krediti cenejši, zato se poveča investicijska dejavnost narodnega gospodarstva, temu sledi ustvarjanje novih delovnih mest in s tem postanejo razmere bolj ugodne za gospodarski razcvet. Združeno kraljestvo se je torej znašlo v nemogoči situaciji: evropski mehanizem deviznih tečajev je zahteval povišanje obrestne mere, da bi valutni tečaj ostal v želenih mejah, stanje v narodnem gospodarstvu pa njeno znižanje, da bi se spodbudila investicijska dejavnost in s tem gospodarska rast.

Bank of England

Natančno ta razkorak je izkoristil Soros, ko je stopil v vojno s centralno banko Združenega kraljestva. Posameznik in 10 milijard $ arzenala v zaledju proti državi (ta znesek, zgolj za predstavo o kakšni številki govorimo, ker je časovni zamik skazil primerljivost, znaša približno 25% slovenskega BDP-ja v letu 2009). Soros se je dobro zavedal, da je narodno gospodarstvo pomembnejša prioriteta kot nadnacionalni mehanizem uravnavanja deviznih tečajev in da zato obrestna mera preprosto ne more ostati dolgo na visoki stopnji. Takrat je stavil, da bosta visoka stopnja brezposelnosti in slabe gospodarske razmere Združeno kraljestvo prisilila v depreciacijo funta in naposled izhod iz evropskega mehanizma deviznih tečajev. Opremljen z 10 milijardami $ je začel t.i. špekulativni napad na funt prek nemške marke. Tako si je izposojal funte in stavil na to, da bo vrednost funta v naslednjih tednih deprecirala oz. upadla (short pozicija), s funti je nato kupoval nemške marke (oz. finančne instrumente, ki so bili denominirani v markah), računajoč, da bo vrednost marke porasla (long pozicija). V razmerah fiksnega deviznega tečaja, kakršnega je postavljal evropski mehanizem deviznih tečajev, je morala imeti centralna banka Združenega kraljestva velike rezerve mark, da je lahko pokupila tako velike količine funta, ki so jih Soros in njegovi sledniki želeli prodati takoj, ko so si jih izposodili. Soros se je zavedal, da te rezerve niso neomejene in da centralna banka slej ko prej ne bo mogla več kupovati funtov, zaradi česar bo depreciacija funta proti marki neizbežna posledica.

Ko so centralni banki rezerve kopnele, se je odločila za poslednji manever: iz že tako visoke 10% obrestne mere je najavila, da jo bo zvišala na 12%, čez nekaj ur pa celo na 15%. S tem je želela spodbuditi trenutno povpraševanje ostalih subjektov po funtu in s tem nanje prenesti nalogo kupovanja funta, ki bi jo morala opravljati sama, a jo je zaradi kopnenja rezerv opravljala čedalje teže. Vendar Soros in ostali veliki valutni igralci temu manevru, ki je bil izključno namenjen zavajanju, niso nasedli, vedeli so, da je to poslednji bojni krik centralne banke, ki je potrošila vse topove iz svojih rezerv. Že čez nekaj ur, na črno sredo iz dne 16.11.1992, je centralna banka razglasila kapitulacijo in zapustila evropski mehanizem deviznega tečaja. Seveda je takoj zatem sledil ponoven upad obrestne mere na 10%. Kaj pa posledice?

Soros in valutni igralci, ki so se mu pridružili pri uresničevanju strategije, so si pred 16.11.1992 izposodili milijardne količine funtov in jih takoj prodali ter investirali v sredstva denominirana (ovrednotena) v markah. Ker valutni trg ni bil več v ravnotežju (zasičen je bil s funti), ti pa so kar deževali po valutnem polju, na katerem so primanjkovale marke (povpraševanje po njih je bilo ogromno), je bila neizbežna posledica nova vzpostavitev ravnotežja z apreciacijo (visokim vrednotenjem) marke in depreciacijo (nizkim vrednotenjem) funta. V naslednjih tednih je funt v primerjavi z marko izgubil kar 15% svoje vrednosti. Kaj to pomeni? Zamislimo si, da smo si pred črno sredo izposodili 100.000 funtov in jih prodali za marke po tečaju DEM/GBP=2,9. Dobili smo 290.000 DEM. Po črni sredi je devizni tečaj DEM/GBP postopoma upadel za 15% na DEM/GBP=2,465. Da bi v teh novih razmerah dobili nazaj 100.000 funtov, kolikor jih dolgujemo nekemu posojilodajalcu, pa ne potrebujemo več izhodiščnih 290.000 DEM, kolikor smo jih dobili ob prvi valutni zamenjavi, ampak le še 246.500 DEM. Preostalih 43.500 DEM smo lepo pospravili v žep (v našem primeru smo zanemarili obresti izposojanja funta, ampak te bi ne bistveno znižale abnormnega 15% donosa). Takšne valutne špekulacije predstavljajo pač klasični princip trgovanja na valutnem trgu. Ampak pri Sorosu je dejansko šlo za več kot špekulacijo, saj je z 10 miljardami $ (tem pa so v pomoč priskočili dodatne milijarde iz ostalih hedge skladov) sam dejansko ustvarjal valutno realnost funta v iztekajočih dneh leta 1992. Soros ni bil človek, za katerega bi veljalo, da se je podal v »go with the flow«, ampak je sam ta »flow« ustvaril.

Zehn deutsche Mark

Nekateri izračuni so pokazali, da je Soros s svojim manevrom vsakemu Britancu »vzel« 20 funtov. Poleg tega je pošteno pretresel nacionalno gospodarstvo in ustvaril prepih v evropskem mehanizmu deviznih tečajev, ki je v 90' letih postavljal temelje za uvedbo Evropske monetarne unije skupaj z evrom. Sorosovo ime se pojavi tudi v azijski finančni krizi, ki je kulminira leta 1997. Špekulativni napadi so se vršili zoper azijske države po podobni logiki, kot je zgoraj opisana, le da so bile posledice veliko bolj katastrofalne za družbo. Tajska je denimo vse špekulativne napade povezala z imenom Soros, jih etiketirala pod zahodnim kolonializmom, ki da se širi v finančne posle, kar je naposled vodilo v uvedbo kapitalskih omejitev, s čimer je upadla selitev predvsem ameriškega kapitala v to državo. Zaradi takšnih finančnih viharjev so padale vlade, vojaške hunte so pridobivale na moči in sploh se je za določeno obdobje tudi zaradi špekulativnih napadov na valute, če nekoliko karikiram, ustavil veličastni gospodarski pohod azijskih tigrov, ki so zakorakali navkreber po koncu 2. svetovne vojne. Da ne bo pomote, nočem trditi tega, da je špekulativni napad na Tajsko, kjer se je azijska finančna kriza začela, edini razlog za pričetek te krize, je pa nedvomno prilil nekaj olja na ogenj dolgov te države, ki so bili denominirani v dolarjih. Ko domača valuta izgublja na vrednosti v razmerju z dolarjem, v katerem moraš odplačevati kredite, se višina tvojih kreditov iz dneva v dan povečuje, dokler se pač ne znajdeš v situaciji plačilne nesposobnosti, na robu bankrota.

Ali iz te in podobnih zgodb sledi to, da je Soros družbeno neodgovoren akter, ki si čisti vest s humanitarnim delovanjem in mecenstvom takšnih in drugačnih vrst? Ali je le igralec na globalnem parketu, ki zgolj igra po notah tržnih zakonitosti, ki so onkraj morale, onkraj dobrega in zlega? Da bi ta blog zapis ne postal še daljši in zato še manj berljiv, kot najbrž že je, bom odgovore nečimrno prepustil morebitnim komentarjem.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Prihajajo študentski protesti – gremo na žur!

2010-05-15T11:37:00.003+02:00

Spet prihajajo študentski protesti. Tokrat bo Študentska organizacija zanje porabila najmanj 50.000,00€, kar znese približno 21 letnih štipendij, za katere bodo protestirali. Ljubljanske ulice bo zopet zasedlo rajanje študentov, ki bodo predvsem izkazovali to, kar jim pomeni študentsko življenje. Ponavlja se scenariji iz pred štirih let, ko so se na t.i. črno sredo (19.4.2006) študentje angažirali proti Bajukovim reformam študentskega dela – z edino razliko, da je podmladek Nove Slovenije tokrat na strani protestnikov.

No, protestirali so češ še za celo kopico drugih stvari. Tudi sedanji Zakon o malem delu ima določene pomanjkljivosti, o katerih se študentje (ta termin se sedaj že v splošnem uporablja za označevanje pripadnikov Študentske organizacije Slovenije) sicer niso pripravljeni pogajati. Vendar: povod teh protestov je vedno lahko le eden in isti – reforma študentskega dela in posledično izpad iz proračuna Študentskih organizacij.

19.4.2006, protest študentov (ups, koncert)

Prav žalostno je, da se študenti, ta cvet bodoče inteligence, vedejo kot najbolj ozkogleda interesna skupina, ki jih skrbi samo za svoje bone in ohranjanje študentskega dela, pri čemer ne zmorejo niti te koristoljubne daljnogledosti, da bodo čez nekaj let tudi sami (uspešno ali ne) prenehali biti študenti in takrat sami ne bodo zmogli dobiti zaposlitve – zaradi študentskega dela. Kaj šele, da bi videli izkrivljanje, ki ga na trgu delovne sile povzroča študentsko delo in nesorazmerne profite nekaterih na račun tega. Kaj šele, da bi onkraj lastnega interesa utegnili videti bedo naraščajoče brezposelnosti in zanikrnih pokojnin, za katere je malo delo – čeprav ne optimalna, lahko vsaj zasilna rešitev. Za tako ozkogledo mišljenje si protestirajoči študentje ne zaslužijo niti ene dodatne štipendije. Nasedajo argumentom, da brez študentskega dela ne bodo mogli študirat, čeprav imajo od študentskega dela v sedanjem formatu lahko korist le študentje, ki dejansko nimajo nobene intence študirati, temveč bi le radi bili zaposleni in prejemali redne prihodke. Ker pa je dandanes lažje dobiti status študenta kot pa redno zaposlitev, je tudi študentsko delo – brez zdravstvenega, pokojninskega itd. zavarovanja – v redu. Če pa zmore kdo študirati ob 8 urnem delovniku, je jasno, kako neresno je pri nas opredeljen študij – kar je pravzaprav to, zaradi česar bi morali študentje protestirati.

Kar me ob organizaciji teh protestov najbolj skeli, je grozljiva moč propagande. Koliko dodatnih študentov lahko na ulico spravi dodatni evro, porabljen za oglaševanje protestov? Ko bomo odgovorili na to vprašanje, bomo videli, kako poceni je študentski intelekt. Študentje in dijaki, ki bodo v sredo za dva glaža vina in en povprečen bend protestirali proti malemu delu, ne da bi v resnici vedeli, kaj jim sedanje študentsko delo prinaša, so sramota za študentski stan.

Bolj razdelan članek z naslovom "Študent sem, torej delam: študentsko delo ali o pravici biti najbloj poceni delovna sila na trgu", začinjen z nekaj anekdotami, si lahko preberete tukaj.

P.S. Videla sem propagandne plakate, ki razobešeni po celi Ljubljani, vabijo: "Skupaj na štrajk!" A ni to žalitev za delovsko gibanje? Štrajk? S čim boste pa grozili ... z odpovedjo brezplačnemu študiju?

Marijana Koren

Prispevek odraža mnenje avtorice in ne nujno tudi društva.

Amor fati, I. del

2010-05-09T12:20:00.003+02:00

V tem blogu bo šlo za kratek (a jedrnat) razmislek o Nietzschejevem mottu, amor fati, ljubezen do usode.

Amor fati je rešitev enačbe človeškega stanja; odgovor na uganko človeške eksistence in morda kar formula sreče. Kaj pa vam je konec koncev v življenju še povzročalo trpljenje, če ne to, da niste zmogli z nasmeškom in dobrodošlico sprejeti »strelice vse nasprotne usode«?

Da bi razumeli, zakaj je Nietzscheju to odgovor na človeško uganko, se obregnimo najprej ob misel volje do moči. V delu z istim imenom jo Nietzsche opredeli tako, to voljo do moči: je tisto, iz česar lahko izpeljemo vse ostale živalske gone; a poda še druge opredelitve, npr., je rezultanta vseh teh parcialnih gonov, sil; a obenem: »sila ne obstaja«, so le učinki; še dalje pa celo, volja sama ne obstaja, je fikcija; reče tudi: volja interpretira, je moč interpretacije etc.

Rad bi se vprašal, zakaj ta ekstremna oscilacija v opredelitvi volje. Navedek:

»Ni ne »duha«, ne razuma, ne mišljenja, ne zavesti, ne duše, ne volje, ne resnice, vse same neuporabne fikcije.« (Nietzsche tu pravi, da volja ne obstaja!)

A vašo pozornost bi rad ulovil pri tem navedku:

»Zmagoviti pojem »sila«, s katerim so naši fiziki ustvarili Boga in svet, potrebuje še dopolnilo: treba mu je dodati še notranjo voljo, ki jo označujem »volja do moči«, se pravi kot nepotešeno hotenje po izkazovanju moči; ali uporabi, izvajanju moči, kot ustvarjalni gon in tako naprej.«

Kaj sploh je moč? Moč, moči. Zagotovo nek moči postati dejansko. Dvomim, da si kdo od nas moč lahko misli še drugače. Če nam kdo reče, imam moč, da to storim, vendar tega ne bom storil, ga bomo posumili strahopetništva. In upravičeno, ker moč je moči postati dejansko. Oz. je zmorenje.

A moči ne verjamemo na besedo, temveč, kolikor je moč moči postati dejansko, ostaja le možnost. Če je bistvo moči prav v moči postati dejansko, tedaj če moč ostane le možnost, ji zmanjka prav tista dejanskost, ki bi jo potrdila kot moč. Hočem reči to, da edini način, da dokažemo moč, je ta, da jo preprosto udejanjimo.

Nietzsche zato pravi, da volja do moči pride do vpadljivosti le takrat, ko je zablokirana; skratka, pravzaprav zaobstoji – ker je na sebi fikcija – le kot nekaj, kar postane za nas vpadljivo kot neuresničena težnja-k. To za nas pa ne more pomeniti drugega kot nemoč. Skratka, »volja do moči« obstaja le kot spodletela. Zakaj? Ker kot uspela pač ni volja, težnja, a kar dejanskost!

Razumimo to točko, ki nam obenem razloži nenehno navzrkrižje mišljenja tega filozofa, ki more in mora enkrat v krščanstvu videti najvišjo šibkost, a obenem zmagovito moč (ni premagala vse ostale tradicije, čeprav s »hlapčevsko moralo« in z mečem?) – v Kristusu »idiota na križu« in obenem nadčloveka, v Judih neokusne nizkotneže, ki jim je mar le za golo preživetje (in so brez bolj plemenitih instinktov), a v isti sapi za najbolj pametne, spretne, duhovne ljudi, etc. Vse, kar je potrjeno v dejanskosti kot zmagovito, je že maksimum moči. (Razmišljajte, kolikor hočete, a vedno boste prisiljeni uvideti, da je dejanskost maksimum moči.) – Seveda tu ni protislovja v tem, da on napada dejanskost; saj je tudi sam del dejanskosti in njenega večnega polemosa.

Maksimum moči bi bilo preprosto tisto, kar je zmožno vse dejanskosti, tj. kar absolutno zmore. Takšne formulacije pa dobimo pri Heglu, natanko takrat, ko opisuje um. Tako je »/.../ izkazano, da je um, - /.../ - substanca, kot tudi neskončna moč /.../« In: »Da je takšna ideja tisto resnično, večno, kratkomalo močno, da se razodeva v svetu in se nič v svetu ne razodeva razen nje, njenega veličastja in časti /.../« (Iz Hegel, Um v zgodovini.) Božja omnipotenca je v tem, da je vsaka Njegova misel, intenca, volja – isto kot dejanskost; Bog je bitje, pri katerem te razlike ni: in prav zato je neskončno močno bitje. Kar misli, to je; kar hoče, to je.

Chesterton zato v Nietzscheju in Tolstoju razbere neko »budistično blokado«: o prvem pravi, da se ne more odločiti za eno pot, ker so vse poti enako dobre (o drugem pa ravno nasprotno, a seveda z istim rezultatom). Prav ima Chesterton, saj je maksimum moči za človeško bitje prav absolutno zmorenje reči JA! vsemu, ker vsako zanikanje ostane v odnosu privacije, manka, nedejanskosti, nemoči!

Nietzschejev amor fati zgošča namero postati le še pritrjevalec, kot se izrazi, kot izrazi svoj življenjski cilj – postati tak, ki bo govoril vsemu le »Ja!« - vsemu in vsem, »Ja in amen!« - to je bil Nietzschejev osebni ideal. – Kako? Si ni predstavljal moči na bolj patetične načine, z dobrimi starimi »velikimi Evropejci« (vsem znana klapa: Julij Cezar, Aleksander Veliki, Napoleon Bonaparte, etc.)?

Ne nujno, saj je tudi želja po oblasti, vladanju njemu toliko kot še en izkaz notranje šibkosti. Želja, da si podjarmimo drugo, drugačno, zunanje, je izraz notranje nemoči. (Vidite, kako tudi to sledi iz gornjih razmislekov?)

Pritrjevanje vsemu pomeni, da v vsem vidimo umno, ja, celo dobro, da dejanskost enačimo s hotenim, ker jo enačimo z maksimalno močjo. (Vsak »tako se je zgodilo« zamenjati s »tako sem hotel!« - kot pravi sam.)

Slovita Heglova formula, da KAR JE UMNO, JE DEJANSKO in KAR JE DEJANSKO, JE UMNO, je prav takšna formula absolutne potrditve, pozicija pritrjevalca, pozicija, ki bi jo rad dosegel Nietzsche, oz. kdor si želi reči vsemu »Ja!« -

Tu bi vas – v upanju, da sem bil razumljiv in vsaj malo zanimiv - naslednjič rad popeljal k razmisleku o Previdnosti.

Jure Kralj

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Razmišljanje o pojmu pravne države v luči novega družinskega zakonika

2010-05-06T13:12:00.014+02:00

Že nekaj časa lahko v slovenskem javnem prostoru zasledimo prekomerno, človek bi rekel celo neokusno rabo pojma pravna država. Omenjeni pojem je bil že tolikokrat uporabljen in izrabljen, da je že zaradi tega izgubil del svojega pomena. Kar seveda ne preseneča, saj nam razmere dajejo slutiti, da je to najbolj priročen pojem, ki ga občan lahko uporabi, ko želi karkoli že opravičiti ali pa izsiliti. Z njim lahko opraviči kakšno rečenico, ki jo estetski ali pa moralni čut a priori obsoja, kot je denimo neokusno izražanje svoje nestrpnosti, nad to pa zabije žebelj pretveze o svobodi govora, češ da jo, karkoli že napleta, ščiti pravna država.

Seveda takšna uporaba pojma pravna država, prek katere je slednja vpoklicana, da bi opravičila kakšno neokusnost, ni nič novega, še manj pa nekaj alarmantnega. Veliko večja nevarnost nastane takrat, ko pojem pravne države izrablja v izkrivljene namene sam zakonodajalec, natančneje takrat, ko želi upravičiti sprejem zakona, ki je neživljenjski. S tem merim na to, da želi prek abstraktnega zakona ustvariti neko realnost, ki do tega trenutka ni obstajala. Nevarnost takšnega ravnanja tiči predvsem v tem, da obstoj izsiljene realnosti ni nič drugega kot odsev partikularnega interesa zakonodajalca ali pa kakšne interesne skupine, ki nanj pritiska.

Vzemimo nov družinski zakonik, ki si med drugim prizadeva poleg ureditve statusa otrok, ki že bivajo v istospolni partnerski skupnosti, uzakoniti tudi možnost posvojitve. Mnogi, ki takšni praksi niso povsem naklonjeni, a ji tudi niso povsem nenaklonjeni, opozarjajo, da slovenska družba še ni pripravljena na sprejetje takšne prakse, bo pa v neki nedoločljivi prihodnosti. Po njihovem prepričanju bi ceno te družbene nepripravljenosti plačal prav posvojeni otrok sam, saj družba, ki domnevno na takšno prakso še ni navajena, otroka v istospolni skupnosti stigmatizira. Stigmatizacija otroka obstaja kot problem zato, ker otrok ni pravica staršev, ampak oseba z vso karakteristiko, ki jo ta pojem vnaša v svet. Otrok je torej oseba, ki jo stigmatizacija lahko prizadene. Ustvarjati razmere, celo pravne razmere, skozi katere bi lahko bil nekdo prizadet, se zdi skregano z vsako zmožnostjo razsojanja, ki jo premoremo.

Intuitivno bi se ta argumentacija morala povzpeti na piedestal večnih resnic, vendar pa, ko se človek vpraša, katera so še preostala znamenja, ki so jih otroci primorani nositi, odkar jih je ovila nit usode, sprevidi, da je takšnih pečatov, ki si jih otroci niso vtisnili sami, neštevno mnogo. Vprašanje je, do kod bomo argument stigmatizacije razpotegnili – to je nevralgičnega pomena. Če mu ne nadenemo nobenih meja, potem bi bilo pod obnebjem njegove veljave povsem legitimno vprašati se, ali je prav, da imajo heteroseksualni invalidni starši otroke, ali je prav, da jih imajo revni starši itd. Skratka, ali je v teh in podobnih primerih stigmatizacija še v mejah vzdržnega? Lepo vas prosim, kdo bo arbiter v teh nemogočih razmerah? Arbiter vzdržnosti – to je živo protislovje. Poleg tega pa že zdravi razum posumi zaradi naključnosti, ponavljam, naključnosti posledic, ki nastanejo iz takšne ali drugačne stigmatizacije. Posledice za otroka, ki živi v skupnosti z invalidnima staršema, so lahko bolj negativne, kot bi bile posledice, ki bi izhajale iz življenja v istospolni skupnosti. Ali pa nasprotno, tega pač ne more predvideti noben psiholog ali psihiater, kajti tu gre za mimohod naključja v pravem pomenu besede.

Obstaja pa še druga stran zgornjega problema. Vprašati se moramo, kako je mogoče spoznati, kdaj je neka družba pripravljena na uzakonjenje nekih praks, ki jih sicer tradicionalno zavrača. Kdaj torej nastopi tista točka v času neke družbe, ko zakonodajalec ne izsili neke realnosti, temveč ponudi pravni okvir, da zaščiti neko prakso, ki si je pridobila pravico biti? Še najbolj nevešče oko lahko opazi, da se med tradicijo in novimi praksami bije nepremostljivi boj. Tradicija po svojem lastnem pojmu ne more sama absorbirati vase nove prakse, pa naj intelektualci še tako izumljajo himerične pojme kot je živa tradicija. Vsak vpis novega v tradicijo je nasilen, ker je tisto, kar je novo, njena zunanja meja, ki predstavlja negativno plat njene definicije, rob njenega obsega. Prav zato je tradicija neprestano v negativnem odnosu z vsem tistim, kar je novo, progresivno, napredno – kar pa še ne pomeni, da je povsem monolitna tvorba, ki da ji ni zadano nikakršno formiranje in oblikovanje. Saj je, kot vse na tem svetu, tudi sama nastala. Naj poskusim torej ponuditi neko rešitev omenjenega problema.

Tradicija obstaja kot vsakokratna realnost, na katero naleti zakonodajalec, ko kalibrira domet svoje prakse. Vračajoč se k primeru novega družinskega zakonika v drugem členu, ki si prizadeva urediti probleme istospolnih skupnosti, razmišljam, da družba, ki temelji na tradicionalni celici heteroseksualne družine, ne bo nikdar zares pripravljena na to, da bi povsem ravnodušno sprejela zakonik, kakršen je trenutno v obravnavi, vse dokler bodo homoseksualci v manjšini. Glede česar lahko s statistično gotovostjo sklepamo, da bo ostalo vedno tako. Naloga zakonodajalca zato je, da se umesti na nepremostljivi razkorak med zadržano avtoriteto tradicije in bučnim glasom nove prakse. Obstoj istospolnih skupnosti je realnost, ki je nova toliko, kolikor še nima pravnega okvira, ki bi ji podelil jasno družbeno vlogo. Zato v tem primeru zakonodajalec ne ustvarja tistega problema, ki sem ga zgoraj imenoval poskus izsiliti neko realnost, ampak kaže na problem tega, kaj pomeni umno ravnanje.

Na tem mestu si zaradi dolžine, ki bi od bralca zahtevala preveč časa, ne morem privoščiti daljše ekspertize o tem, kaj natančno um je, ampak naj zadošča, da ga opredelim z navezavo na odgovornost. Umno ravnanje zakonodajalca ni samo upoštevanje strokovnih ugotovitev pri odločanju, ampak prav toliko tudi vnaprejšnje privzemanje odgovornosti za posledice odločitev, ki onemogoča sklicevanje na stroko ob morebitnih negativnih izidih. Njegova naloga ni ta, da lahkotno udejanja glas večine ali pa herojsko za vsako ceno zaščiti manjšino, ampak da prisluhne glasu uma, ki ga je edini zmožen voditi skozi pot, na kateri zaradi magnetnega polja med tradicijo in novimi praksami ne deluje noben vnaprej zagotovljen kompas, ki bi ga usmerjal proti levi ali desni. Privzemanje odgovornosti je tesno zvezano s tavajočim naključjem, kajti brez odprtosti za množico možnih izidov, izmed katerih so nekateri ugodni, drugi pa neugodni, bi pojem odgovornosti sploh ne bil potreben. Potemtakem ali je družba pripravljena na sprejetje nove prakse, ki jo uokviri pravna ureditev, sploh ni vprašanje, ki si ga lahko zastavimo vnaprej, in zaradi tega ne more biti kriterij pri odločanju. V resnici je prav nasprotno, zastavimo si ga lahko le v neki sedanjosti, prek katere lahko za nazaj ugotavljamo, ali je družba nanj bila pripravljena.

Gregor Kardinar

Prispevek odraža mnenje avtorja in ne nujno tudi društva.

Prenovljena spletna stran: www.dhg.si

2010-04-28T13:35:00.007+02:00

Po dolgih in mukepolnih porodnih težavah se je rodila končna različica spletne strani društva. Dodali smo nekatere nove vsebine in obogatili stare. Med pomembnejšimi novostmi je nedvomno zavihek Gradiva, pod katerim bomo objavljali zlasti transkripcije predavanj ter avdio in video vsebine, ki se tako ali drugače dotikajo projektnega delovanja društva. Odslej boste tudi tisti, ki zaradi časovnih, geografskih ali kakšnih drugih preprek ne morete priti na naše dogodke, imeli možnost, da nam prisluhnete.

Pomembna novost je tudi spletni forum, na katerem nas lahko nagovorite, pograjate, pohvalite, nam posredujete kakšno sugestijo za bodoče dogodke in projekte, pričnete debato itd. Prav tako smo v procesu ponovnega zagona tega bloga, ki bo v prihodnjih tednih in mesecih nasejal nova semena polemosa.

Vljudno vas vabimo, da nas obiščete in spremljate na www.dhg.si