PUST ZA OTROKE – VARNOST NA PRVEM MESTU!
S tem ne želimo uničiti zabave, vendar sonce že zelo hitro zaide v času pusta… seveda so nekatera praznovanja organizirana že podnevi, vendar včasih zabavne igre hitro preidejo tudi v večerni čas. Vendar lahko razne varnostne dodatke hitro povežemo skupaj s pustimi kostumi – mimogrede lahko na kostum prilepimo nekaj preprostih dodatkov, zaradi katerih bo vaš otrok bolj viden za vozila. To so lahko razni trakovi, neonske nalepke, ki bodo še dodatno popestrile kostum, ter predvsem varovale vaše otroke.

Nosite luč za varnost

Svetlobni dodatki za vaše otroke

Naše razne svetilke so prazničen in cenovno ugoden način, ki poskrbijo za varnost vašega otroka v času pusta. Obstaja več različnih možnosti osvetlitve, ki se lahko ujemajo s pustnim kostumom vašega otroka. Tako imamo tudi svetlobne meče za oboževalce zvezdnih vojn, žareče čarobne palice, ki izvajajo magične uroke tistih, ki si želijo, da bi bili sošolci Harry Potterja na Bradavičarki – magični šoli za čarovnike in čarovnice. Predvsem je pomembno to, da date otrokom nekaj, kar se sveti, tako da bodo izstopali. Če to povežete z njihovim kostumom, bodo to tudi z veseljem nosili!

Dodajte odbojni trak za varnost

Nikoli ne podcenjujte moči dobrega staromodnega odsevnega traku. Ta stvar je zelo enostavna in ne bo “uničila” videza pustnega kostuma vašega otroka. Tako imamo recimo na zalogi tudi Iron Manov reaktor, ki je prevlečen z dodatkom odsevnega traku. To je majhen in enostaven dodatek, ki pa lahko ogromno prispeva k varnosti pustnega kostuma za vašega otroka.

Problem v našem podjetju je tudi v tem, da imamo samo dve delovni sobi in v obeh je ena Mitsubishi klimatska naprava. Na steni so vgrajene prav tako, da pihata v dva sodelavca, ki klimatske naprave ne preneseta in tu se začne naš skupinski boj. S sodelavci imamo sicer zelo korekten in dober odnos in smo celo prijatelji vendar pri »zadevi klima naprave« kakor smo že poimenovali vsakoletni problem, ne najdemo skupnega jezika. Prav tako je bilo tudi z letošnjim prvim vročinskim valom, ki je poleg neznosne vročine prinesel še neznansko napetost.

Letos smo že kar na začetku napisali nekakšen kompromisni urnik kjer smo določili čase odhodov na malico za tiste sodelavce, ki prenašajo klimatske naprave in tistim, ki te ne prenesejo. Vendar tudi tako nismo rešili problema za dolgo saj se nekateri začeli počutiti omejeni v času, ki jim je določen za malico. Ena od sodelavk je rekla, da od kar ima določen čas za malico ne more dobro delati, ker jo nenehno preganja ura, ko se mora odpraviti na malico. Poleg tega je ravno v tistem času, ko mora na malico najbolj produktivna in jo malica samo zmoti sredi delovne vneme, na vrhu vsega pa še lačna ni ob tisti uri.

Ob takšnem nenehnem nezadovoljstvu je vzdušje v podjetju prav neprijetno. Kakorkoli si želimo rešiti vedno znova nastalo neprijetno situacijo, nastane nova še bolj nerešljiva situacija. Zdi se, da so klima naprave za naše podjetje resen in nerešljiv problem. Vendar razmišljanje o tem kako bi ga rešili nikoli ne usahne. Menim, da se ne smemo pustiti, da nam klimatske naprave takole kvarijo našo siceršnjo harmonijo na delovnem mestu. Zato sem se odločila, da naredim konec temu in pozvala sodelavce, da naj vsak dobro razmisli kako bi se lotil reševati »zadevo klima naprave«. Vsaka ideja je dobrodošla, tako sem naročila, da naj jih spišejo na list papirja in ga nepodpisanega vržejo v škatlo, ki je bila kreirana prav za to problematiko. Na škatlo sem namreč napisala motivacijski stavek: »Klimatske naprave – mi se ne damo!«

Sodelavcem je bila ideja všeč, še posebna moja škatla, ki je prinesla v naše podjetje zopet nekaj smeha. Prav zanimivo je bilo gledati odziv sodelavcev s kakšno vnemo so metali napisane ideje v škatlo. Seveda samo ponuditi moraš možnost sodelovanja pri problemu in že je večja možnost, da se zadeva s klima napravami reši. Tako smo na posebnem sestanku prebrali vse ideje, pokramljali kakšne možnosti realizacije ima vsaka od njih in končno prišli do rešitve s katero so se, po glasovanju z dvigovanju rok, vsi strinjali.

Klima naprave nam sedaj ne delajo več problemov saj so sodelavci, ki jih za delo potrebujejo v eni sobi, ostali pa v drugi sobi. Tako smo popolnoma izkoristili naša dva ločena delovna prostora. Kljub temu, da naš direktor ni najbolj zadovoljen, ker smo po sobah sedaj čisto zmešani glede na vsebino našega dela, se je še vedno to izkazalo za pravo rešitev. Saj bo takšna razvrstitev trajala zgolj toliko časa, dokler bo vroče. S tem bomo tudi poskrbeli, da se bodo vsi sodelavci med seboj v istih delovnih prostorih še bolje spoznali. Da, iz vsega slabega pride nekaj dobrega.

Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Nika

Dva stila laminatnih talnih oblog

Obstajata dve vrsti laminatnih talnih oblog. Obe vrsti kupite kot paket desk. Ampak tukaj je razlika: Konstruiran les je narejen iz plasti pravega lesa, ki je povezan skupaj z vsako plastjo, ki je pravokotna na tisto, ki je spodaj in nad njo, kar omogoča stabilnost. Zgornja plast je visokokakovostna tanka plast trdega lesa, prevlečena z akrilnim koncem. Plastični laminat je pa povsem umeten, s plastjo melamina na dnu, s centriranim sredstvom, ki je nasičena s smolo, in z lesenim trakom na vrhu, ki je zaščiten s plastjo čiste trde plastike.

Projektiran les je za tiste, ki imajo raje videz naravnega lesa. Toda cena tega laminata je precej višja. V povprečju je približno dvakrat več stroškov kot s plastičnim laminatom. Njegova tanka zgornja plast, ki je narejena iz lesa je bolj dovzetna za vdolbine, praske in obarvanost. Toda za razliko od plastičnih laminatnih talnih oblog, ga je mogoče obnoviti vsega skupaj trikrat. Obnovi se ga s previdnim brušenjem in lakiranjem. Zaradi tega lahko pričakujete, da bo dlje časa obstojen kot plastični laminat. Če nameravate v bližnji prihodnosti prodati svojo hišo, lahko kupci plačajo več za videz pravega lesa.

Plastični laminat je za tiste, ki želijo videz lesenih talnih oblog v prostorih, kjer pride do stika z vodo ali pa so izpostavljena večji obrabi. Notranji premaz in plastični notranji sestavni deli laminata so zelo trpežni. Odporna so na vlago, kremplje hišnih ljubljenčkov, rolerje in drsalke, pesek… Proizvajalci so pri izdelavi plastičnega laminata dosegli videz pravega lesa. Večina ljudi ne more niti ločiti laminata od pravega lesa.

Ne pozabite LV (luksuzni vinil) laminat.

Laminatna tla niso edina možnost, ko pridemo do vzdržljivosti in enostavnosti vgradnje. Naslednjič, ko ste v trgovini, si oglejte tudi luksuzni vinil (LV) tla. V teh talnih oblogah je plast razkošne vinil plošče (LVT), ki je podobna keramični ploščici in luksuzni vinilni plošči (LVP), ki posnema videz lesa. Obe vrsti sta izredno odporni, najlažji za namestitev ter popolnoma odporni na vlago ter vodo. Ker je luksuzni vinil tako gibljiv, je odlična izbira za montažo na neenakomerno podlago.

Ne pozabite na podlogo

Vsi laminatni podi potrebujejo plast podlage. Tega ne smete preskočiti. Podlaga preprečuje, da bi se tla pogreznila v podnožje. Omogoča tudi enostavnejšo namestitev plošč, ker se v podnožju izbrišejo nedoslednosti montaže. Nekaj podlage ima samolepilni trak, ki se priključi eni vrsti v drugo. Drugi zahtevajo ločen trak. Pazite, da uporabite vse, kar je potrebno. Kupite posebno orodje za laminat in lesena tla. To boste potrebovali, da bi združili talne obloge, kjer vsaka vrstica stoji ob steni.

Izberite takšen dizajn, ki ustreza vašemu življenjskem slogu

Če živite umirjeno življenje, izberite kateri koli dizajn tal, ki vam je všeč. Ampak, če imate otroke, hišne ljubljenčke in veliko obiskovalcev, bodite bolj previdni pri izbiri. Talne obloge z raznolikim zrnatim vzorcem, nizko sijajno površina, bodo videti veliko bolje, veliko bolje čiste, kot tla s sijajnim, monolitnim vzorcem zrn.

Izogibajte se širokim deskam, razen če je podlaga enakomerna

Navodila vam bodo pokazala, kolikšna neenakomernost podlage dopušča blagovna znamka in vrsta talnih oblog, ki ste jo izbrali. Na neenakomernih tleh se bodo širše deske težje zaskočile skupaj, in prišlo do več vrzeli pod deskami, ki jih boste občutili, ko boste hodili po tleh. Torej, če je vaša betonska ali lesena podlaga precej neenakomerna, je bolje, da izberete ožje deske.

1. razlog: Nemški in angleški jezik si delita isto jezikovno osnovo
Angleščina je uvrščena med germanske jezike, in se je razvil iz nemškega jezika! Čeprav so latinski in francoski jeziki več stoletij imeli velik vpliv na razvoj angleščine, je nemški jezik še vedno obravnavan kot „dedek“ angleškega jezika!

Ta bližina jezikove osnove pomeni, da imajo angleški govorci prednost pri osvajanju osnov, ko se začnejo učiti nemščino. Dejansko ima 26% angleškega besednjaka skupne točke oziroma izhajajo iz nemškega jezika. Več jezikov je zaželeno, da jih usvojite, med katerimi je definitivno na prvem mestu angleščina. Tudi drugi jeziki kot so francoski in španski jezik, so priljubljeni izbori. Je pa zaradi podobnosti med angleščino in nemščino, gotovo vredno razmisliti o znanju nemškega jezika, saj je le-ta »dedni jezik« angleščine, zaradi česar se ga je predvsem lažje naučiti.

2. razlog: odkrijte novo stran sebe
Številni učenci jezikov potrjujejo, da imajo v različnih jezikih nekoliko drugačne osebnosti . Različne intonacije, poudarki in geste so neločljivo povezani z jezikom. Pri tem je treba prilagoditi način, kako se jezik naravno obnaša v družabnih okoljih. V nemščini to pomeni biti neposreden. To lahko zveni nekoliko zastrašujoče, vendar ne skrbite! Opazili boste postopne, organske spremembe, ko boste postali bolj usposobljeni pri izražanju sebe na nove načine in skozi različne vidike vaše osebnosti.

3. razlog: Oktoberfest je bolj zabavnen, če govoriš nemško
Da, v Nemčijo lahko prispete kot turist, ne da bi govorili veliko nemško, in zagotovo boste lahko nosili „Dirndl“ ali „Lederhosen“, in s tem izgledali bavarsko, vendar brez razumevanja jezika v govorjenem okolju, se ne morete popolnoma povezati z okoljem, ki ga obiskujete. Če govorimo z ljudmi v njihovem jeziku in se jim tako na področju kulturne približamo, je to edini pravi način, da vstopimo v njihov svet razumevanja, dojemanja.

Obrazložitev 4: “Ich bin ein Berliner”
Ko je JFK v svojem slavnem govoru leta 1963 omenil glavno mesto Nemčije, je le to od hladne vojne postalo kulturno žarišče. Iščete novo poklicno avanturo? Nemčija ima eno najmočnejših gospodarstev na svetu, njena večja mesta, kot so Berlin, Hamburg in München, pritegnejo vrhunske talente iz celega sveta na področju inženiringa, zabave, razvoja programske opreme, založništva in umetnosti.

Razlog 5: Bodite „brainiac“
Nemščina je pomemben jezik na področju filozofije, znanosti, zgodovine, literature in umetnosti. Ljudje, ki študirajo na teh področjih, pogosto ugotovijo, da je razumevanje nemščine predpogoj. Tudi, če svojega znanja nemškega jezika ne uporabite za takšne zahtevne dejavnosti kot so magisterij in doktorat, je učenje drugega jezika preprosto dobro za vaše možgane. Zanje in učenje drugega jezika je pokazala, da izboljšuje spomin, spretnosti za reševanje problemov, abstraktno sklepanje, empatijo in celo odloži začetek demence! A ni to res dober razlog, da bi se naučili drugega jezika?

Razlog 6: Odkrijte svojo dediščino
Več kot 15% Američanov ima prednike iz Nemčije. Če vas zanima ponovno povezovanje z vašimi koreninami, ni globljega in bolj neposrednega načina kot z učenja jezika vašega prednika.

Koliko ljudi lahko biva v avtodomu?

Odvisno od dimenzij in notranje opreme. Obstajajo različice z dvema spalnicama do 8 ali 9 ležišči istih dimenzij. Tudi v skladu z večjim številom ležišč se povečujejo tudi dimenzije in s tem tudi cena.

Minimalna oprema?

Novejše različice so običajno bogatejše z opremo in bolje opremljene. Kuhinja, WC, tuš, rezervoar za vodo in kanalizacijski sistem so ponavadi osnovna oprema.. Če kupujete starejšo prikolico ali avtodom po nizki ceni, boste vedno lahko improvizirali, npr. dodajali stvari, ki jih želite.

Na primer, lahko namestite svojo klimatsko napravo, ki jo lahko uporabite tudi za ogrevanje ali namestite poseben ogrevalni sistem. Možnosti dodatnega opremljanja so zelo široke in odvisne od tega, koliko denarja ste pripravljeni vložiti.

Najem avtodoma ali kamp prikolice – Kaj je stroškovno učinkovita alternativa nakupovanju?

Vizualno lahko kupite zelo privlačne, dobro opremljene in kakovostne nove avtodome ali kamp prikolice različnih proizvajalcev, vendar bodite pripravljeni plačati več deset tisoč evrov. Rabljena vozila so precej cenejša, cena pa je seveda odvisna od stanja, opreme itd.

Zato je najbolje, da najprej najamete recimo avtodom in potem kamp prikolico, preden se odočite o končni odločitvi o nakupu. Oglejte si, kaj je prava stvar za vas in nato vržite denar na mizo.

Ni vam ni treba oditi z avtodomom ali prikolico samo za počitnice na morje!

Tisti, ki se boste odločili dati denar za nakup avtodoma ali prikolice, niste “obsojeni” na odhod dvakrat letno na morje. Vsak vikend lahko obiščete bližnji piknik prostor in si pripravite žar in spijete nekaj piva ali kozarec vina brez strahu pred policijo, saj boste lahko šli domov naslednji dan. Enako velja za ribolov.

Avtodom omogoča enostavni obisk oddaljenih sorodnikov, saj vam ni treba spati z njimi, ampak boste imeli po večerji vso svojo zasebnost na kolesih.

Prikolica za kamp in avtodom sta dva povsem različna koncepta. Lahko bi rekli, da avtodome večinoma uporabljajo tisti, ki večkrat spremenijo kraj dopustovanja, medtem ko so avtodomi večinoma za ljudi, ki svoje celotne počitnice preživijo v enem kampu. Če “krožite” od kampa do kampa, lahko vidite več krajev, uživate v več plažah itd zato vam priporočamo nakup avtodoma.

Četudi ste mogoče mnenja, da so tovrstni načini komunikacije bolj za mladostnike, pa ni res, ker vsak človek potrebuje družbo in nekoga, s katerim se bo ujemal. Ne glede na starost. In žal ni vsakemu bilo usojeno, da bi svojo srečo srečal kar tako, mimogrede in se zato morajo določeni ljudje potruditi tudi drugače, da takšno osebo tudi najdejo. Nič hudega, danes je kar nekaj načinov. In eden najzanesljivejših so prav zmenkarije. Zakaj? Ker običajno se teh udeležujejo osebe, ki iščejo enako. In, kje drugje bi lahko našli najbolj primerno osebo? Verjetno nikjer.

Ker je splet že tako odlično sredstvo za spoznavanje novih ljudi, so tudi zmenkarije na spletu odličen način, da se spoznamo z drugimi ljudmi, ki so iskanju enakega kot mi. Pa vendar, obstaja kar nekaj različnih strani, portalov, smsjev, forumov in drugih možnosti, kjer ona ali on išče njega, njo, različne stike, itd. In je prav, da se tudi sami odločimo za zmenek, če želimo najti sebi primerno osebo, ki bo kakorkoli dobro vplivala na naše zadovoljstvo in srečo.

Ni treba, da smo sami, če tega ne želimo. Ni se potrebno zgolj kujati in iskati srečo oziroma čakati nanjo. Potrebno je tudi zanjo nekaj storiti in najboljši način je, da poskušamo najti primerno osebo zase prav s pomočjo zmenkraije, ki so dandanes res odličen in eden najboljših načinov, da najdemo tisto, kar iščemo. Tako več ne bomo nikoli sami in bo ob nas vedno oseba, zaradi katere se bomo počutili občutno bolje in nam bo prinesla zadovoljstvo. Čeprav mogoče verjamemo v usodo in smo prepričani, da to kar nam bo namenjeno nas bo počakalo, pa vendar je potrebno kdaj pa kdaj tudi usodo izzvati oziroma stopiti ji naproti in se tudi sami potruditi, da jo soustvarjamo in ne zgolj čakamo pri čemer nam lahko pomagajo sms stiki.

Recimo, da obstajata dve vrsti pisateljev, tisti, ki pišejo o sebi, in tisti, ki pišejo o drugih. Ali drugače: obstajajo pisatelji, ki so del zgodbe, ki jo pišejo, in zgodba teče skoznje kot vlak po tirih in je pisatelj strojevodja, lokomotiva, vagoni, vsi potniki in kovčki hkrati. In obstajajo pisatelji, ki pišejo o zgodbah, vlak-zgodbo opazujejo kot postajenačelniki izza stekel postajne hišice, kakor kretničarji podstavljajo tire v pravo smer in vlak-zgodba se jih dotakne le kot piš mimo drveče konstrukcije, ki jim privzdigne robove uniforme, ali jih le kot hrušč zaviranja zaboli v ušesih. Na videz. Kajti tudi ti pisatelji, ki pišejo o drugih, v resnici pišejo o sebi, prikrito, skromno, z distanco, z zavračanjem, morda zgolj nezavedno, a vendarle: o sebi.

Na prvi pogled je Šiškin pisatelj, ki življenje predvsem opazuje in si z njim nikoli preveč ne maže rok, niti s tinto, ki bi se mu v navalu navdiha razlila po napisanem, saj je za kaj takega preveč priseben (in seveda piše na računalnik). Rus s švicarskimi manirami zgodbe zapiše jasno in natančno začrtano, bralcu jih preda kot že sestavljene modelčke, ki redko pustijo prostor za bralčev angažma. V Učni uri kaligrafije se ta angažma zvede na bralčevo prepoznavo učne ure literarne šole ruskega zlatega veka, saj v njej Šiškin (tudi slogovno) preigrava starega znanca ruske literature, malega človeka-uradnika, le da je ta modernim časom primerno bolj odkrito shizofren, kar še bolj omogoča, da skozenj spregovorijo Gogolj, Čehov in ostala kompanija.

V Zvoniku Svetega Marka Šiškin – spet, na prvi pogled – spregovori kot arhivar, ki je našel pisma-dokumente neke nenavadne ljubezni med Rusinjo in Švicarjem iz časa ruske revolucije in se odločil svojo zanimivo najdbo odkriti svetu. Njegov skromni uvod k zgodbi pa daje slutiti, da se ljubezensko dopisovanje takšnih skrajnosti, nihajoče med pragmatičnostjo in lovljenjem ideala, lahko zgodi tudi znotraj enega človeka, med možganskima poloblama kakega Rusa s švicarskimi manirami recimo in nenadoma to ni več zgodba o drugih.

Plašč s pasom je že navzven najmanj zgodba o drugem. Preko množice zgodb, ki pahljačasto vznikajo in se med sabo povezujejo kot bolj ali manj oddaljena kolena v razvejanem družinskem drevesu, se povzpnemo do dveh izvornih celic: ena je Šiškin, pisatelj, ki se z zrele distance odraslega spominja svojega otroškega in mladostniškega sveta – v katerem je zagrešil tudi molk do mame in se kasneje zanj, pravi, spokorjeval v svojih romanih ter se v Plašču s pasom, kot kaže, vendarle pomiril in si odpustil –, za katerega se zdi, da se ni kontinuirano prelil v svet Šiškina, pisatelja, saj se zgodbe (tokrat njegove osebne) berejo prav kot zgodbe o drugem. Druga izvorna celica Šiškinovega drevesa je prikrita oda občutku, ki ga je prvič doživel kot enajstletni deček na dači, oda »točkam prenosa«. Trenutkom, ko »dobi skladatelj melodijo, pesnik verze, zaljubljenec ljubezen, prerok boga.«

Zdi se, da Šiškinove zgodbe nihajo med tema izvornima celicama, med katerima obstaja vrzel, prav tista med peronom in vlakom, v katero kot otrok ni padel, ker ga je za pas na plašču ujela mati. In smo spet na začetku: biti na peronu ali biti na vlaku …

Neustavno financiranje občin

Če se ne motim je Q7 bager firme Audi, ki ga drugače vozijo mlada dekleta in tetovirani nasilneži na sprehod v BTC.

Mogoče (samo mogoče) bi se obrestovalo pogledati, kakšno inflacijo imajo na tujem – na primer v domu svobodnih in deželi hrabrih (ZDA). Očitno je, da svetovni trgi doživljajo sredjne velik kolaps in da je evropska inflacija samo blag pomladni dežek v primerjavi z ameriškim viharjem.

Nekako ne uspem dojeti, kako je Bajuk lahko tudi teoretično odgovoren za krizo svetovnega gospodarstva. In zakaj velestrokovnjaki rdečega bloka tako vehementno vztrajajo, da Slovenija ni del te ekonomije…

Jaz svojih uspehov ali neuspehov ne pripisujem nobeni vladi, ker menim, da lahko sposoben človek uspe v kakršnih koli pogojih. Vseeno mi je, katera vlada mi krade težko prigaran denar. Moti me bolj to, da je v Sloveniji tak apartheid

Kristjani in pretežno desno usmerjeni državljani smo demonizirani, prikazani kot cerkveni hlapci in brezvedni maloumni ničetje.

Na lastna ušesa sem slišal praznino odgovorov mladih bodočih volilcev o njihovi prihodnosti. Dolgolasi 16 letnik je kot svojo največjo željo povedal, da bi cerkvi vzel oblast, da bi imel več svobode in bi lahko delal karkoli. Naj mi nekdo pove, kako lahko brezbožno dete, ki ni prestopilo praga nobenega svetišča s takim žarom zatrjuje, da ga cerkev omejuje? Zato, ker je tako programiran. Ker so tako prigramirani njegovi starši… Ker je taka celotna slovenija… In ker temu ne bo konce še sto in sto let.

Narod brez možganov in srca.

Če se ne motim je Q7 bager firme Audi, ki ga drugače vozijo mlada dekleta in tetovirani nasilneži na sprehod v BTC.

Mogoče (samo mogoče) bi se obrestovalo pogledati, kakšno inflacijo imajo na tujem – na primer v domu svobodnih in deželi hrabrih (ZDA). Očitno je, da svetovni trgi doživljajo sredjne velik kolaps in da je evropska inflacija samo blag pomladni dežek v primerjavi z ameriškim viharjem.

Nekako ne uspem dojeti, kako je Bajuk lahko tudi teoretično odgovoren za krizo svetovnega gospodarstva. In zakaj velestrokovnjaki rdečega bloka tako vehementno vztrajajo, da Slovenija ni del te ekonomije…

Jaz svojih uspehov ali neuspehov ne pripisujem nobeni vladi, ker menim, da lahko sposoben človek uspe v kakršnih koli pogojih. Vseeno mi je, katera vlada mi krade težko prigaran denar. Moti me bolj to, da je v Sloveniji tak apartheid

Kristjani in pretežno desno usmerjeni državljani smo demonizirani, prikazani kot cerkveni hlapci in brezvedni maloumni ničetje.

Na lastna ušesa sem slišal praznino odgovorov mladih bodočih volilcev o njihovi prihodnosti. Dolgolasi 16 letnik je kot svojo največjo željo povedal, da bi cerkvi vzel oblast, da bi imel več svobode in bi lahko delal karkoli. Naj mi nekdo pove, kako lahko brezbožno dete, ki ni prestopilo praga nobenega svetišča s takim žarom zatrjuje, da ga cerkev omejuje? Zato, ker je tako programiran. Ker so tako prigramirani njegovi starši… Ker je taka celotna slovenija… In ker temu ne bo konce še sto in sto let.

Narod brez možganov in srca.

Neustavno financiranje občin

Lev Detela: Tri zvezde: roman o celjskih grofih in Veroniki Deseniški, II. knjiga; Založba Ved; Ljubljana 2008

Dvojezični – slovensko-nemški – literat Lev Detela v drugem delu romana Tri zvezde zaključi življenjsko pot protagonistke Veronike Deseniške in prav tako (četudi simbolično) uprizori propad njenih rabljev, Celjskih grofov.

Nadaljevanje romana je logično sosledje dogodkov, ki so krojili prvi del. Atmosfero radoživosti, brezskrbnosti in le bližajoče se oddaljene nevarnosti, zamenja strah kot glavni nosilec vsakega izmed dveh obširnih poglavij.

Avtorjeva struktura dela ostaja ista. Giblje se med javnim delovanjem (anti)junakov, katerega občasno prekinejo izpovedni pasusi posameznika. V ospredje nekoliko bolj stopi Deseniška sama, ki pred razjarjeno celjsko srenjo pobegne v gozd. Grof Herman, ugašajoča zvezda na celjskem gradu, se neoziraje na svoje protinasto telo in odločitev sodne dvorane (slednja je dekle oprale vsakršne krivde) požene za domnevno čarovnico, ženo svojega najstarejšega sina. V zgodbo mogotcev, v katero je vpleteno dekle z vasi, se občasno integrirajo posamezni drobci ljudi z obrobja, resnicoljubnih pesnikov in (ne)bogaboječih duhovnikov. Slednji – sicer le kot tvorci obrobnega motiva – zaokrožijo zgodovinski roman in fiktivnosti dodajo večjo verodostojnost. Ne gre verjeti, da je celotna pripoved verodostojna, je pa mogoča. Vsekakor gre za roman, kjer preteklost Slovencev ni le lucidno izmišljena, ampak se v njem prepletata resnica (temelječa na Slavi zgodovine Kranjske) in pisateljeva domišljija.

Veronika Deseniška je v srčiki dogajanja; dekle, ki je zamajalo že tako trhlo celjsko rodbino in se vanjo celo priključila, v dotičnem delu nosi več kot le vlogo žrtve. Je simbol vseh žena in deklet, ki so zaradi izrojenih pogledov in dejanj mogočnežev zgorele na grmadi. Naša junakinja sicer gorečim zubljem – predvsem zaradi naprednejših in nepodkupljivih sodnikov – uide, nasilni smrti pa vseeno ne. Menda je njen konec še vedno uganka za zgodovinarje in tudi pisateljska peresa, saj učbeniki in zapisi kronik pripovedujejo različne zgodbe. Detelova interpretacija nesrečnega in grobega konca ene izmed najbolj skrivnostnih slovenskih žena preseže na splošno sprejeto (šolsko) razlago o utopitvi. V naravi, kamor je kot mlado nedolžno dekletce tako rada zahajala, jo – prej posiljeno pod težo Hermanovih vitezov – do smrti pretepejo. Njen konec je skoraj istočasno tudi propad celjskih grofov, ki kmalu klonejo pod habsburškimi meči.

Vzrok nasilnih dejanj, posiljevanj in varanja v dveh kratkih povedih zgovorno (četudi olepšano) strne Barbara, Hermanova hči: Na svetu smo pač zato, da uživamo, se ljubimo, spoznavamo drug drugega … Da prefukamo ta dolgočasni čas, v katerem moramo živeti. O pravi ljubezni je bolj malo besed. Tudi Friderik naj bi – po strokovni literaturi sodeč – zavoljo lastnega življenja zatajil ljubezen do Veronike in jo tako celo on, ujet v očetovo zanko, sam poslal v grob.

Tri zvezde že dolgo ne svetijo več. So le bled opomin in ogledalo slovenske mentalitete. Fikcija ali realnost, to niti ni več tako zelo pomembno. V vsakem, še tako namišljenem in na videz nemogoče (iz)živetem delu, je vsaj kaplja preverljivih dejstev.

Tokrat so tudi naši tekmovalci igrali glavno vlogo. Predvsem Ferjan je bil zvezda večera, saj je za Avstralcem Wiltshirom postal drugi dvojni zmagovalec (zlati znak in Babičev pokal) v zgodovini tega tekmovanja. Matejev nastop je bil najprej pod vprašajem, vendar so njegove zmage in veliko število njegovih privržencev na koncu le prepričale organizatorje, da so mu poslali vabilo za dirko. Ker je še prejšnji večer dirkal v angleškem Oxfordu, je v soboto (na dan dirke) ob pol dveh popoldne priletel na brniško letališče. Kljub temu, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo najboljše (še vedno je imel vročino, bolela pa sta ga zob in grlo) pa se je takoj po prihodu domov lotil priprave svojih motorjev. Na stadion Matije Gubca je prispel malo pred iztekom časa za tehnični pregled.

Na dirki pa je Matej blestel. V 15. vožnji ga je sicer premagal mali Danec Clausen. Matej je sicer bolje štartal in povedel, v tretjem krogu pa ga je Clausen prehitel po zunanji strani. “Vozil sem po sredini steze, čeprav bi moral še bolj zunaj. Morda sem naredil tudi drugo napako, ker nisem gledal nazaj,” je po porazu razmišljal Matej. V dodatni vožnji za zmago pa Matej napake ni več ponovil in se tako na najlepši možni način oddolžil odličnemu Dancu.

Najboljših osem se je potem v dveh polfinalih in finalu pomerilo še v dirki za 7. Babičev pokal. V prvem polfinalu je Parkerju štart bolje uspel, kot Ferjanu, ki je dejal, da ta večer notranja pozicija ni bila najboljša. Matej je potem do cilja napadal Avstralca, vendar je dirko končal ‘samo’ na drugem mestu, ki pa ga je kljub temu pripeljalo v finale. V zadnjem nastopu sobotnega večera pa se je Matej oddolžil tudi Parkerju, ki tokrat ni mogel ogroziti njegove zmage. “Vročina in premalo hrane, ker zaradi grla ne morem jesti, sta me kar precej zdelala, tako da sem v zadnjem krogu zmanjšal hitrost. Zelo sem vesel današnjih zmag. Hvala vsem članom mojega kluba HOPLA in seveda vsem ostalim gledalcem, ki so navijali zame in mi pomagali do zmag,” se je po uspehu veselil Matej. Po dirki se je množica mladih še dolgo gnetla okrog Matejevega kombija in čakala na njegovo sliko ali plakat!

Odličen je bil tudi naš drugi predstavnik Izak Šantej, ki je tudi nastopal z nezaceljeno poškodbo kolena. Na dirki za zlati znak je le za las zgrešil tretje mesto, v polfinalu Babičevega pokala pa je premagal tudi Clausena, v finalu pa žal ni ponovil vožnje iz polfinala.

Roman Špitaler se je tudi zelo trudil, enkrat je z odličnim štartom celo povedel, potem pa se je pokazalo, da Roman nima dovolj dirk, da bi se lahko kosal z odličnimi tujci.

Razočarala sta lanski zmagovalec zlatega znaka Danec Pedersen in lanski zmagovalec Babičevega pokala Madžar Tihanyi. Na koncu pa je tudi Italijan Maida upravičeno zmajeval z glavo, saj je zbral vsega skupaj 5 točk.

Nazaj