Najvplivnejši javni intelektualec današnjega časa, kot mu pravijo, psiholog Jordan Peterson z univerze v Torontu, je najprej razburkal akademski svet, nato medije, posledice pa segajo tudi v poslovni svet. 49 milijonov ogledov njegovih predavanj na YouTubu, več kot milijon kupcev njegove knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos (Založba Družina, prevod Niki Neubauer, 2018) razprodana svetovna turneja predavanj v več kot 50 mestih, vse to kaže, da je tenkočutno izrazil obstoječe razočaranje nad relativizacijo osnovnih človeških vrednot in nad indoktriniranostjo zahoda (zlasti univerz in medijev) z relativizmom, v katerem je vse enako dobro in enako vredno; v katerem nam pripada vse, kar si želimo; v katerem prav in narobe ne obstajata.

S takimi stališči, ki jih kot iskriv in angažiran polemik rad sooča z nasprotno mislečimi v javnih debatah, je Peterson marsikomu stopil na žulj. Napadajo ga, recimo, zagovorniki ženskih kvot. Njihove ambicije segajo od povsem razumnih, kot je enako plačilo za enako delo, preko samo na videz razumnih, npr. paritetna zastopanost moških in žensk v organih upravljanja podjetij v zasebni lasti, do nadvse bizarnih, npr. enaka količina prostora na športnih straneh dnevnega časopisja, namenjenega športnikom in športnicam. Enakopravnost ljudi in enake možnosti, da se potegujejo za katerikoli položaj ali funkcijo, zanje nista dovolj, pač pa naj bi država morala z zakonodajo zagotoviti kar enakost izidov, npr. »pravično zastopanost« žensk na inženirskih delovnih mestih v tehnoloških podjetjih.

V takem ozračju ni čudno, da ima veliko ljudi vrh glave neprestanih jadikovanj o diskriminaciji, krivicah, patriarhatu in izkoriščanju. Večina zrelih ljudi se sčasoma zave, da od življenja ne more pričakovati neke imaginarne pravičnosti, tako kot ni pravična evolucija, katere proizvod smo. S kuhanjem zamere na ves svet, s prelaganjem krivde na vse druge, si človek le še dodatno škoduje.

V tej luči Petersonova preprosta pravila za življenje marsikomu zvenijo kot svež glas razuma: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes (4. pravilo); Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet (6. pravilo). Delajte, kar je smiselno, ne pa, kar je prikladno (7. pravilo).

Jedro njegovih napotkov je, da se je treba postaviti zase, prevzeti vajeti svojega življenja v lastne roke in ga spraviti v red s prizadevanjem, da izboljšamo tisto, kar lahko — pri samem sebi in v tistem delčku sveta, ki je v našem dosegu. Glede na odmevnost njegovih predavanj in hitro naraščajoče število njegovih sledilcev, očitno tudi tako bazičen nauk — če mu sploh lahko tako rečemo — dobro zajame današnji duh časa.

Razlogov je več. Poleg trivialnega – da se volilne preference skozi čas spreminjajo – je glavni ta, da večina predvolilnih anket v naših medijih ne izpolnjuje nujnih pogojev metodološke korektnosti, ki velja v statistiki; ta je namreč kljub drugačnemu slovesu eksaktna veda. Da bi imele številke uporabno vrednost, da bi res odražale podporo posamezni stranki, mora biti brezhibno vse troje:

1. kaj merimo;
2. kako merimo; in
3. kako prikazujemo rezultat.

Seveda pa se da na anketne rezultate vplivati že samo s tem: a) katere možnosti ponudimo anketirancu (samo parlamentarne stranke ali tudi bivše parlamentarne stranke, npr. SLS, ali tudi stranke, ki še nikoli niso sodelovale na parlamentarnih volitvah, npr. Šarčeva ali Požarjeva), b) kako izbire ubesedimo in c) v kakšnem vrstnem redu jih naštejemo.

 Kako merimo: vzorec anketirancev mora biti nepristranski in dovolj velik, vsakič nov, če gre za periodično merjenje, in ustrezati mora (vsaj)  geografski in starostni strukturi volilnih upravičencev. Je to pri telefonskih anketah zagotovljeno? Izvajalske agencije praviloma ne razkrivajo niti metodologije niti izvedbe, zato smo upravičeno skeptični, še zlasti upoštevajoč dejstvo, da so naročniki varčni in ne želijo plačevati za resne terenske ankete.

 Kako prikazujemo rezultat: z navedbo numerusa, s prikazovanjem številčnih rezultatov na toliko decimalnih mest, kolikor je signifikantnih, in pa, najpomembnejše, z navedbo intervalov zaupanja. Kjer tega ni, so »izmerjene« številke  brez pomena. Še več: če jih novinar interpretira, kot da ima ena stranka več podpore od druge, kljub temu, da rezultat takega sklepanja ne dopušča, gre za zavajanje (namerno ali ne). In če navaja, da se neka stranka s 3 % podporo po »teh meritvah ne bi uvrstila v parlament«, je to na meji zavestne manipulacije – saj je zaradi premajhnega vzorca interval zaupanja bistveno prevelik. Tem, elementarnim zahtevam ne zadosti tako rekoč nobena objava. Ni verjetno, da so za to krivi izvajalci (tem je mogoče očitati zgolj to, da gredo naročnikom na roko s tem, ko zavestno delajo z neustreznimi vzorci in da dopuščajo popačeno prikazovanje rezultatov njihovega dela, s čimer sami sebi pljuvajo v skledo). Veliko bolj verjetno so za to krivi novinarji in njim nadrejeni uredniki, ki zaradi lastnega nerazumevanja (ali ker naj njihovi bralci in gledalci teh statističnih pojmov itak ne bi razumeli) izpuščajo ključne metodološke podatke.

Enako pomemben kot statistični vidik je sociološki, ki ima dve plati. Prvič, v razmerah enostranske družbene klime ljudje ne želijo anketarjem izpovedati domnevno družbeno nezaželenih izbir. To je bilo očitno pri glasovanju o družinskem zakoniku, kjer so vodilni mediji ponavljali tezo, da so njegovi nasprotniki nekakšni »zahojenci«, podobno kot je Hillary Clinton proglasila Trumpove podpornike za »deplorables« ali bednike.

Drugič,  ker so najvplivnejši mediji v Sloveniji zaradi nazorskega prepričanja večine urednikov in novinarjev nagnjeni na levo, je opaziti neenakomerno obravnavo kandidatov. Manipulira se tudi z določanjem naslovov člankov o anketah, prebiranjem (t.i. cherry-picking) pri izpostavljanju podatkov, količino prostora, ki ga namenjajo posameznim strankam, ter s tem, katere stranke mediji kar vnaprej razporedijo v kategorijo »outsiderjev«. Zelo zanimiva bi bila tudi analiza, s kakšnimi fotografijami akterjev (simpatičnimi ali nesimpatičnimi) časopisi opremljajo intervjuje s političnimi akterji v predvolilni kampanji.

Koliko je tega, in ali to tega prihaja namenoma ali po naključju, prepuščam v presojo bralcem. Tistim, ki bi si radi utrdili odpornost pred manipulanti na splošno, pa priporočam svežo knjigo praktičnih primerov, Terenski vodnik po lažeh: kritično razmišljanje v informacijski dobi, Daniela Levitina (prev. Andrej E. Skubic, založba UMco, 2017).

Sodeč po raziskavah je namreč finančna pismenost pri nas porazna, tako pri mladostnikih¹ kot pri odraslih.² Posledice so takoimenovani ‘finančni karamboli’, ki jih je bilo toliko, da se jih ne da našteti: od afere Catch the Cash, preko Finanzas Forexa in Remiusa do kreditov v švicarskih frankih. Slaba pismenost potrošnikov je bila prepoznana tudi v procesu vključevanja v organizacijo OECD, v katerem se je Slovenija zavezala to stanje korigirati. Zato je vlada leta 2010 sprejela lepo zveneči Nacionalni program finančnega izobraževanja (NPFI), ki velja še danes.

Poročila nam postrežejo tudi s cvetkami, kot je na primer: »V delovno skupino OECD za finančno varstvo potrošnikov je MF imenovalo svojo javno uslužbenko, ki je tudi članica delovne skupine Government Expert Group on Retail Financial Services (GEGRFS) pri Evropski komisiji, ki se ukvarja z maloprodajnimi finančnimi storitvami in finančnim izobraževanjem potrošnikov. Za MF je spremljanje razvoja finančnega varstva potrošnikov in sodelovanje predstavnice MF v tej delovni skupini pomembno zaradi izpolnjevanja zavez, ki izhajajo iz sporazuma o pogojih pristopa Republike Slovenije h konvenciji OECD.« Mladostniki, ki vstopajo v aktivno življenje, v katerem se bodo soočali s finančnimi odločitvami, od tega nimajo nič.

Trinajstega decembra 2017 so se osnovnošolski in srednješolski učitelji, ki vodijo krožke Mladi in denar, srečali na Ekonomski fakulteti v Ljubljani na dnevu finančnega opismenjevanja. Pričakovali so tudi odgovore na vprašanje iz uvoda, torej, kaj nameravata stroka in politika storiti pri finančnem opismenjevanju. Žal jih niso dobili, kajti tako ministrica Makovec Brenčič kot direktor Zavoda za šolstvo Logaj sta tik pred zdajci odpovedala udeležbo, predstavnik šolskega ministrstva pa je povedal, da razne interesne skupine nenehno pritiskajo za vključitev nove učne snovi ob tem, ko so urniki šolarjev že itak zelo natrpani. Za osveščanje prihajajočih generacij pred potencialnimi novimi finančnimi karamboli bodo (poleg tistih redkih staršev, ki so tega sposobni) očitno skrbeli le entuziasti pri popoldanskih krožkih.

Toda vedno ni bilo tako. V zadnjih stotih letih je bil dosežen nesluten napredek pri varnosti letenja, ki je neprimerljiv z drugimi področji človekovega udejstvovanja. Zakaj tolikšen napredek ravno tu, ne pa tudi drugje? Novinar in nekdanji vrhunski športnik Matthew Syed je v svoji knjižni uspešnici Black Box Thinking (Nauki črne skrinjice) uporabil letalsko črno skrinjico kot simbol za proces, ki je zaslužen za današnje varno letenje: učenje iz preteklih napak.

Kako zelo drugače je to pri drugih človekovih dejavnostih! Syed se najprej loti zdravstva. Tam je v preteklosti med zdravniki prevladoval »kompleks bogov«; zaradi dolgotrajnega in zahtevnega usposabljanja je nastal vtis, da so zdravniki nezmotljivi, ti pa so svoje napake prikrivali ali jih racionalizirali, češ, »se zgodi.« Napak in zapletov niso dovolj temeljito preiskovali, zato se iz njih niso ničesar niso niti kolegi v isti bolnišnici, kaj šele kdo drug. Stanje se je začelo izboljševati pred kakimi dvajsetimi leti pod pritiskom javnosti zaradi mnogih nepotrebnih smrti pacientov. Študija, objavljena leta 2013 v reviji Journal of Patient Safety, navaja 400.000 prezgodnjih smrti v ZDA¹ letno zaradi preprečljivih zapletov (napačna diagnoza, dajanje napačnih zdravil, poškodovanje bolnika med posegom, operiranje napačnega dela telesa, nepravilna transfuzija, padec s postelje, opekline, preležanine in postoperativne komplikacije.)

Nič bolje ni v makroekonomiji. Znani dovtip pravi, da so ekonomisti napovedali devet od zadnjih petih recesij. Ekonomisti namreč radi napovedujejo pojave v gospodarstvu, zelo neradi pa za nazaj preverjajo, katere napovedi so se uresničile, katere ne in zakaj ne. Zato znotraj ekonomije (za razliko od npr. fizike ali biologije) tekmuje množica raznorodnih teorij, veda pa ne napreduje tako hitro, kot bi lahko.

In nazadnje še kazensko sodstvo in pravosodje na splošno. Kolikokrat ste bralci te revije videli sistematično analizo vseh razveljavljenih sodb v določenem obdobju, z identifikacijo razlogov zanje in korektivnimi ukrepi? Samuel R. Gross, profesor na pravni fakulteti univerze v Michiganu, je ocenil: »Če bi preverili vsako zaporno kazen tako temeljito, kot pod drobnogled vzamemo smrtne obsodbe, bi imeli v ZDA v zadnjih petnajstih letih 28.500 razveljavljenih sodb namesto 255, kolikor jih je bilo v resnici razveljavljenih.«² Namesto analize sodnih zmot (veliko krivičnih obsodb je bilo nedvoumno dokazanih z uporabo vzorcev DNK) se govori, da so razveljavitve sodb normalen pojav, ki »se zgodi«, ki ga ni treba preiskovati ali si prizadevati, da bi jih bilo čim manj. Syed na to pripominja:

»Če bi se inženirji tako obnašali do svojih napačnih sklepov, danes ne bi imeli niti delujočih pralnih strojev, kaj šele letal.«

V njej očitajo Združenju bank Slovenije ter dr. Alešu Ahčanu, dr. Damjanu Možini in dr. Rajku Pirnatu zavajanje ter uporabo naslednjih logičnih zmot in napak v argumentaciji: neresnica, omejevanje podatkov, ad auctoritatem, lažna dilema, posplošitev, nabito vprašanje, spolzka strmina, slamnati mož, tu quoque, sklicevanje na splošno prakso, ad populum, dekontekstualizacija, red herring (napačna sled) in zmota relativnega pomanjkanja.

Avtorji brošure (celostranski pogled v novem oknu) sicer niso navedeni, spodaj piše samo »Združenje Frank 2018″. Naj se soočijo javno objavljeni argumenti. Verjetno pa se bo tudi v njihove trditve v brošuri vtaknil kdo tako podrobno, kot so se oni v gradiva svojih nasprotnikov.

Samo en primer: na prvi strani dokumenta »Finančni učinki Zakona o konverziji kreditov CHF«, Združenje Frank zatrjuje, da so analizo opravili na »reprezentativnem vzorcu 984 kreditov v CHF«, kar naj bi pomenilo »dobrih 6 % vseh podeljenih kreditov v CHF v Sloveniji.«

Vendar pa so podatke o teh kreditih zbirali tako, da so se kreditojemalci sami prostovoljno javljali za posredovanje podatkov. Takšno vzorčenje nikakor ne zagotavlja reprezentativnosti vzorca. Na tak način dobljen vzorec (tako kot pri vsaki spletni anketi, ki temelji na prostovoljni odločitvi o sodelovanju) sicer lahko je reprezentativen (če so imeli s temi prostovoljci zelo veliko sreče), vendar bolj verjetno ni. Vsekakor reprezentativnost ni dokazana in avtorji dokumenta tega niso niti poskusili dokazovati. Zatrjevanje, da je vzorec reprezentativen, ga še ne naredi za dejansko takega.

Kaj pa se je zgodilo potem? Najprej strmoglavljenje, potem pa desetletna stagnacija. Skorajda ni vlagateljev, ki bi s katerim koli balkanskim vzajemnim skladom kdaj koli realizirali dobiček. Gibanje vrednosti točke sklada ALTA Balkan daje žalostno podobo:

klikni za povečavo

Balkanski skladi so dokaz iz prve roke, da ne velja hipoteza »če v skladu ostanem vsaj deset let, bom zagotovo v plusu«. Da ne bo pomote, to isto velja tudi za njegova konkurenta, KD Balkan in Triglav Balkan.

V tujini bi od tako neuspešnega sklada že zdavnaj dvignili roke in ga pripojili h kakemu drugemu ali ga likvidirali (odprodali naložbe in izkupiček razdelili vlagateljem). Imeti takega »loserja« v ponudbi skladov namreč ne pomaga pri trženju, poleg tega pa so neuspešni skladi ponavadi relativno majhni in stroškovno neučinkoviti.

Slovenske DZU vseeno ohranjajo balkanske sklade pri življenju, nekaj malega si kajpak tudi od njih odrežejo upravljavske provizije. Poleg tega pa se leto za letom vrstijo napovedi (pri katerih sicer sodelujejo tudi sami upravljavci), da je Balkan tik pred tem, da se kot ptič feniks dvigne iz pepela in poleti na stare nivoje in še višje. No, zadnjih deset let se te napovedi niso uresničile.  Seveda pa ni nemogoče, da bodo trmasti upravljavci in vlagatelji, ki še vedno verjamejo vanje in v Balkan, enkrat res imeli prav.

Zakaj pa vlagatelji z začetka sploh še vztrajajo deset let in več, kljub globokemu minusu? Možni razlogi so še najmanj trije: a) kognitivna disonanca, b) težko si je priznati napako, da so nasedli bombastičnim obljubam, c) dokler izgube ne realizirajo, jih psihično ne boli.

Po nekaj komplikacijah sem konec januarja podatke dobil, vendar precej manj od tistega, kar sem zaprosil. Poslali so mi naslednji dve tabeli: žičnice (stanje na dan 1.12. 2017) in vlečnice (stanje na dan 1.12. 2017), ki vsebujeta seznam naprav, datum zadnjega strokovno tehničnega pregleda in datum veljavnosti obratovalnega dovoljenja naprave.

Zaprosil pa sem nekaj več, in sicer za naslednjih 8 podatkov:

• ime ali oznaka naprave
• tip naprave (npr. vlečnica, enosedežnica, dvosedežnica)
• datum, kdaj poteče trenutno veljavno obratovalno dovoljenje naprave
• datum, kdaj je bil opravljen zadnji strokovno tehnični pregled naprave
• ime podjetja, ki je napravo izdelalo (npr. iz varnostnega poročila po Pravilniku o žičniških napravah za prevoz oseb)
• leto, v katerem je bil datiran projekt iz 2. odstavka 29. člena Pravilnika
• kapaciteta naprave (št. prevoženih oseb na uro) iz projekta
• višinska razlika (med zgornjo in spodnjo postajo) iz projekta

Preostalega nisem dobil, ker — kot so zapisali — teh podatkov nimajo (kljub temu, da Pravilnik v 29. členu navaja varnostno poročilo in varnostno analizo, ki se jo ne da narediti brez vpogleda v tehnično dokumentacijo same naprave).

Ministrstvo za infrastrukturo torej vodi nekakšen register žičniških naprav, jih pregleduje, jim podaljšuje obratovalna dovoljenja, vendar ne za nobeno od njih ne ve, koliko je stara in kdo jo je izdelal.

Takšno stanje ni ravno ohrabrujoče, kar se tiče kakovosti zagotavljanja varnosti smučarjev na slovenskih smučiščih.

Zanesljivost je vrlina, s katero zavarovalnica stoji in pade. Enako velja za njene zastopnike. Od zanesljivega zastopnika najprej pričakujemo ustrezno predstavitev, iz katere bo popolnoma jasno, za koga dela. Lahko je zaposlen na zavarovalnici, morda na agenciji, ki zastopa več različnih zavarovalnic, ali pa je samostojni podjetnik. Nobena težava mu ni povedati, koliko časa je že v tem poslu in od kdaj ima licenco za opravljanje zastopniških storitev. Tudi za vas kot stranko je njegova »kilometrina« pomembna, saj kaže na strokovnost. Kdor je že dolgo v tem poslu, je v preteklosti preživel tako obdobja borzne evforije kot obdobja pesimizma. Ko bo govor o sklepanju naložbenih zavarovanj, vam bo tak izkušen zastopnik znal pojasniti dogajanja na delniških in obvezniških trgih ter predstaviti odnos med donosnostjo in tveganostjo tovrstnih življenjskih polic.

Raznovrstnost izkušenj zastopniku pomaga pri vživljanju v položaj stranke in njene potrebe. Na primer, če ima sam ali je imel doma majhne otroke, dobro razume, kako živijo mlade družine. Seveda pri tem igra pomembno vlogo tudi sposobnost empatije. Pri zastopnikih, ki imajo radi delo z ljudmi, to enostavno začutimo. So kar so: pristni, brez kakršnegakoli pretvarjanja ali vsiljivosti. Vse to je dobra podlaga za vzpostavitev zaupanja stranke v zastopnika, ki je nujno potrebno, saj mora tudi stranka, če želi dobiti najustreznejši nasvet, pošteno razkriti svojo situacijo. Če bomo zastopniku zamolčali kak pomemben podatek (npr. zdravstveno stanje ali ukvarjanje s tveganim športom), lahko zaradi tega pozneje utrpimo materialne posledice.

In če pogledamo z nasprotnega konca, kakšni pa so signali, iz katerih lahko sklepamo na nevestnega zastopnika? Če vas ne posluša, ali če vztraja pri svojem, ne da bi upošteval vaše argumente, in vam skuša na vsak način prodati »trenutno aktualni produkt«, to ni dober znak. Pretirana prijaznost ali izumetničenost ravno tako ne vzbujata zaupanja, pač pa puščata vtis preveč agresivnega prodajalca. Sem in tja v Sloveniji naletimo na osebe, ki imajo sklenjenih šest, sedem ali še več polic življenjskega zavarovanja z nizkimi zavarovalnimi vsotami. Zanje lahko sklepamo, da so bili žrtve takega nevestnega zastopnika, ki je gledal bolj na svoj interes (zaslužek od provizij) kot na interes zavarovanca, kajti tolikšna zbirka podobnih polic za nikogar ne more biti optimalna. Na srečo so danes ljudje vse bolj informirani in osveščeni, kar pripomore k temu, da sklepajo primerna zavarovanja – taka, ki vsebujejo tista kritja, ki so zanje relevantna.

Še to: če zastopnika med pogovorom z vami zmoti telefonski klic, mu tega nikakor ne štejte za slabo, kvečjemu obratno. Dober zastopnik je namreč vedno na voljo svojim strankam, še posebno, ko pride do škodnega dogodka. Njegov hiter odziv lahko tudi vam kdaj pride prav.

In danes, je vse drugače? Napredek je prinesel veliko sprememb, toda najbolj daljnosežni sta bili široka dostopnost kontracepcije ter večje možnosti za šolanje in zaposlovanje žensk, ki  niso več obsojene samo na vodenje gospodinjstva in vzgojo otrok, kot je to veljalo v celotni zgodovini človeštva do 20. stoletja. Tradicionalnih omejitev pri sklepanju partnerskih odnosov je (vsaj v zahodnem svetu) manj, transportna in komunikacijska sredstva so tako »skrajšala razdalje«, da je izbira potencialnih partnerjev, vsaj načeloma, velika.

KDO S KOM

Toda obenem so se zvišala tudi pričakovanja oziroma merila žensk, ki so dandanes v veliki meri ekonomsko neodvisne. Kako pomembno vlogo igra denar pri današnjih partnerskih odnosih? Sociologi ugotavljajo, da še vedno precej pomembno. Človeška narava se v zadnjih stotih letih namreč ni spremenila toliko, da bi sledila tehnološkim in družbenim spremembam.

Naravne zakonitosti se ohranjajo, saj tehnologija in farmacija nista mogli odpraviti bioloških razlik med spoloma. V ženski naravi je, da skrbi za gnezdo. Zato žena vseeno, kljub današnji materialni neodvisnosti, potrebuje občutek varnosti. Včasih se je ta tendenca odražala tako, da so se ženske poročale »navzgor«, torej, da je bil ženin nekoliko višji po statusu od neveste (in izobrazbi, kar pa je bilo itak skoraj neizogibno, saj so bili ženskam na voljo le ‘nižji’ poklici).

Če pogledamo sestavo aktivnega prebivalstva, vidimo, da je danes to nemogoče. Če sta oba partnerja zaposlena, je danes najbolj verjetno, da imata podobno višino plače. Kadar je odstopanje med njunima plačama veliko, pa je bolj verjetno moški tisti, ki ima višjo plačo. Povprečna plača moških v Sloveniji je za 4,9 odstotka višja, čeprav so manj izobraženi: visoko izobraženih moških je okoli 84 tisoč, žensk pa kar 109 tisoč. Za te visoko izobražene ženske enostavno ni dovolj potencialnih partnerjev za poročanje »navzgor«.

Suha statistika sicer pravi, da za zvezo ni obetavno, če ženska zasluži več od moškega. Ekonomist Jože P. Damijan je v članku s pomenljivim naslovom Prekletstvo ženske emancipacije na podlagi ameriških študij razložil, da »ženske (podzavestno) niso zadovoljne z moškimi, ki zaslužijo manj od njih«. Po ameriških podatkih taka razmerja trajajo manj časa in tudi moški se v njih počutijo slabše, saj naj bi bila okrnjena njihova tradicionalna vloga hranitelja družine.

MED DRZNOSTJO IN »ZIHERAŠTVOM«

Toda do sklepanja zakonskih in izvenzakonskih zvez seveda kljub vsemu prihaja, pari pa so se prisiljeni soočati tudi s finančnimi vprašanji. Slovenski pari nanje niso dobro pripravljeni, saj izobraževalni sistem finančni pismenosti ne posveča velike pozornosti in po zadnji raziskavi so slovenski mladostniki po finančni pismenosti pod povprečjem držav OECD. Razlike med spoloma pri pogledih na finančna vprašanja so statistično dokazljive na raznih področjih. Moški so bolj nagnjeni k tveganju, zato bolj gravitirajo k podjetniški karieri. Ženske bolj cenijo stabilnost, zato jih bolj privlačijo varne službe v javnem sektorju. Tudi pri varčevanju je opazna razlika: pri bolj tveganih načinih plemenitenja prihrankov je udeleženih neprimerljivo več moških kot žensk.

Finančna situacija je najbolj napeta, kadar je eden v paru nezaposlen. Tudi v tem primeru gre (statistično) bolj verjetno za moškega. Na vsakih 100 brezposelnih žensk je leta 2013 prišlo 118 brezposelnih moških. Če izvzamemo brezposelnost, je največji finančni zalogaj parov in družin reševanje stanovanjskega problema. Skupno bivanje je zaradi visokih nepremičninskih cen in slabše dostopnosti kreditov težko izvedljivo. Kamen spotike je lahko tudi izbira bivališča. Bi živeli v mansardi ali prizidku hiše staršev? Ni ravno rečeno, da se to ne more obnesti, a nevarnost, da bo to dejstvo negativno vplivalo na partnersko zvezo, ni zanemarljivo majhna.

KO SE TVEGANJE URESNIČI

Največjo finančno grožnjo v obdobju finančnih krizi pa predstavlja (poslovno) propadanje podjetnikov in posledice za osebno premoženje. Marsikdo od nas verjetno v krogu znancev in prijateljev pozna primer, ko je šel podjetnik v stečaj, zapadli dolgovi pa so obremenili tudi njegovo zasebno premoženje in premoženje v solasti njegovega zakonca. Banke so namreč praviloma za poslovne kredite zahtevale zavarovanje z osebnim premoženjem, kadar ni bilo dovolj premoženja podjetja — v predkriznih časih optimizma in poceni denarja pa se je marsikateri podjetnik pretirano zadolžil. In tako lahko zaradi napačnih poslovnih odločitev ali zaradi plačilne nediscipline kupcev pride do prave nočne more: prodaje stanovanja ali hiše pod prisilo, rubeža osebne lastnine, celo do osebnega stečaja. Vse to lahko pretrese še tako trdno zakonsko zvezo. Enako velja za nesrečne stanovanjske kredite v švicarskih frankih. Marsikdo je bil tedaj, po nasvetu kakega prijatelja, »pameten« in je raje izbral kredit na obrestno mero LIBOR (ki je bila nižja) v frankih, kot na EURIBOR v evrih. Tak kredit je bil bolj tvegan, kot so si takrat udeleženci predstavljali in naraščanje anuitet je porajalo tudi očitke tistemu v paru (običajno moškemu), ki je za tak kredit bolj navijal.

V primerjavi s takim izidom so ostali vidiki skupnih financ v partnerski zvezi prava malenkost: delitev gospodinjskih stroškov, kolikšen del prihodkov gre za skupne družinske potrebe in koliko ostane za lastne hobije, načrtovanje večjih skupnih nakupov. Vse to je zlahka rešljivo, če sta partnerja zmožna racionalne komunikacije in vidita pred seboj skupno prihodnost, pa čeprav eden prinese »k hiši« veliko več kot drugi in četudi je prizadet moški ponos zaradi nižjega dohodka.

Denar ljubezni ne pričara, lahko pa jo razdre. Statistika lahko služi tudi kot opomin: na vsakih 100 porok v Sloveniji pride 38 razvez.

1. Koritnik, B.: Krediti v švicarskih frankih: čigave so težave?, v zborniku Vlahek A. in Damjan M. (ur.), Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, Ljubljana: GV Založba, 2015, str. 407–425
2. Vuksanović I.: Ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev, PP 6/2015, str. 23–24
3. Sedmak B.: Pričakovane omejitve tečajnih tveganj za potrošnike pri posojilih v tuji valuti, PP 13/2015, str. 8–9
4. Matelič M.: Še o valutni klavzuli in potrošniških kreditnih pogodbah v CHF, PP 34/2015, str. 11–12
5. Rozman, R.: Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo 3–4/2016, str. 454
6. Sladič, J.: Monetarna politika Švicarske narodne banke je akt iure imperii, o katerem avstrijska sodišča ne morejo odločati, PP 30–31/2017, str. 19–20
7. Varanelli, L.: Komentar sodne odločbe o švicarskih frankih: nekaj pomislekov in dilem — poskus reševanja problema, PP 32/2017, str. 14–15
8. Preininger, R.: Odgovor na komentar sodne odločbe na temo kreditov, nominiranih v švicarskih frankih, PP 33/2017, str.9–10
9. Sladič J.: Sodišče EU ne vidi razloga za neveljavnost potrošniških kreditov, nominiranih v švicarskih frankih, PP 34/2017, str. 6–9
10. Preininger, R.: Še na temo potrošniških kreditov, nominiranih v švicarskih frankih, PP 35/2017, str. 14–16
11. Sladič J.: Luxembourg locuta, causa finita, PP 36–37/2017, str. 26–30
12. Kristan, J.: O švicarskih frankih, kreditih, interventnem zakonu in pravnem mnenju dr. B. M. Zupančiča in dr. C. Ribičiča, PP  41–42/2017, str. 32
13. Preininger, R.: Sodišče EU dokončno na široko odprlo vrata ničnosti potrošnikih kreditnih pogodb, PP 41–42/2017, str. 13–16
14. Sladič, J.: Ali pravo EU res zahteva ničnost posojilnih pogodb s potrošniki glede posojil v CHF? PP 43/2017, str. 15–16

Vsakdo, ki ima plačano članarino v katerikoli splošni knjižnici, si lahko v enem popoldnevu ogleda argumente in ustvari lastno mnenje o problematiki. Mislim sicer, da se niti eden od poslancev, ki bodo predlog zakona dobili na mizo, ne bo informiral o argumentih, pač pa bo pritisnil na tisti gumb, kot mu bo ukazal njegov strankarski šef.