gregorjev foto blog

Toronto streets V

2010-06-22T19:56:15Z

Kot obljubljeno v prejšnji objavi iz Kanade, se tokrat posvečam ljudem oz. bolje napisano t.i. “street fotografiji” oz. po slovensko ulični fotografiji. Že nekdaj me je ta zvrst precej zanimala, saj komaj ljudje zapolnijo mesto in ga oživijo. Mesto brez ljudi je samo po sebi mrtvo in ne more dihati. Različna mišljenja ljudi, različne kulture, različne rase, različne starosti mestu vlijejo dušo in ga oživijo. Fotografirati oz. zajeto ravno to esenco mesta je ključ pri street fotografiji. Fotograf mora, v kolikor želi zabeležiti esenco mesta, delovati kar se da tiho, v ozadju, brez da je opažen. Tako lahko zajame ljudi v njihovi naravni okolici in zajame človeka takšnega kot je v okolici kot je. Prav zaradi tega so mojstri street fotografije uporabljali majhne rangefinder fotoaparate, ki so s svojimi objektivi dovolj majhni, da jih je težje opaziti, fotograf pa je z njimi bolj okreten in oprezen.
Osebno sem se na zadnjem obisku v Torontu trudil doseči tudi jaz. Tokrat mi vreme ni šlo na roko, saj je bilo zunaj ledeno mrzlo in so posledično ulice bile dokaj prazne. Če pa je kdo hitel po ulici, pa je le ta bil tako oblečen, da je bil komaj razpoznaven. Na ulicah je bilo tudi precej brezdomcev, ki si jih lahko že na daleč prepoznal, saj so v večini primerov ležali kar na tleh, nad jaški, iz katerih je pihal topel zrak iz podzemne in raznih kurilnic ter tako držali svojo telesno temperaturo dovolj visoko. Ko naju je s Špelo že precej nazeblo, sva odšla v bližnji Starbucks na spenjeno mleko z nekaj vode in kofeina. Fuj. Raje imam domačo podaljšano kavo z mlekom, a takrat je prav zaradi mraza pasalo spiti nekaj toplega. Spodobi pa se tudi, da “uživaš” kulturo v kateri se nahajaš. :) Ko sva se po nekje uri dovolj zagrela, sva se še sprehodila po eni izmed glavnih ulic, kjer je bilo nekaj več ljudi. Fashion junkiji očitno ne čutijo mraza, saj sta prosojna majčka in odprta jakna povsem dovolj. Na koncu pa spet na podzemno in proti toplemu domu pakirati za naslednjo etapo – Kubo.

Bistriški vintgar malo drugače

2010-06-14T18:41:47Z

Z bratrancem Miranom, ki je tudi fotograf in se v večini ukvarja s fotografiranjem narave, sva se odločila, da bova obiskala Bistriški vintgar. Krajinska fotografija in fotografiranje narave sta zame bile zvrsti kjer sem se koval kot fotograf začetnik, zato se vedno rad vrnem v to zvrst in tu in tam posnamem kakšno fotografijo narave. Pol ure hoje do slapa Šum, visoke temperature in vlaga ter petnajst kilogramov opreme na hrbtu so bili krivi, da sva na cilj prispela mokra, kot bi se stuširala. Po petih minutah sva počasi spet pridobila sapo. Bolj, ko sem gledal nahrbtnik, manj volje sem imel, da bi iz njega vzel aparat, nanj namestil filter ter postavil stativ. Zato sem se hitro odločil za alternativo in iz žepa potegnil iPhone ter pričel “škljocati”. Zaradi enostavnega rokovanja s telefonom sem fotografiral nekoliko drugače, kot bi sicer z aparatom nameščenim na stativ. Nastale fotografije sem obdelal kar v enem izmed “app-ov” na telefonu. Zanimiva obdelava je dodala svoj pečat in končni rezultat me je precej pozitivno presenetil.
In še nauk zgodbe: Včasih je treba izbrati alternativo, če želiš na določen motiv gledati drugače. Tako lahko nastanejo fotografije, ki sicer ne bi. Dodatnih petnajst kilogramov opreme na hrbtu pa lahko dobro vpliva na povečanje moči v nogah in povečanje kondicije. :) Omenjen nauk je možno posplošiti.

Toronto streets IV

2010-06-09T19:22:08Z

Tokrat pa že četrta objava s fotografijami iz Toronta. Kljub temu, da sva s Špelo v Kanadi oz. Torontu ostala osem dni, bi bil greh, da se ne bi zapeljala z metrojem v downtown in da ne bi prepešačila nekaj glavnih in najbolj zanimivih ulic, pa čeprav sva Toronto dodobra prečesala že pred dvema letoma. Že ko sva sedla na podzemno železnico, sva takoj začutila, da se kaj dosti ni spremenilo. Podzemna je ostala povsem enaka, ljudje podobno, le da so tokrati bili oblečeni kot eskimi. Na poti do downtowna je kar nekaj postaj, vendar ena izmed njih je prav posebna, imenuje se Museum. Ime ni dobila kar tako, saj je postaja okrašena z različnimi “kipci” in sklupturami, ki bi lahko mirno stale tudi v kakšnem muzeju. Ob najinem zadnjem obisku sva to postajo sicer videla, vendar sem jo pozabil fotografirati. Odločila sem se, da tokrat ne bom ostal brez fotografij. Iztopila sva globoko v downtownu, kjer je bilo na moje presenečenje precej malo ljudi. Kmalu sem ugotovil tudi zakaj: bilo je namreč hudičevo mrzlo, veter je pihal kot za stavo, tu pa tam pa je v kako ulico prineslo tudi sneg. Obiskala sva nekaj znamenistosti, sicer pa precej na “random” hodila po ulicah. Da ne bo tematika preveč raznolika, se tokrat posvečam bolj arhitekturi, v naslednji objavi pa pridejo na vrsto tiste klasične “street” fotografije.

Quick fashion

2010-05-19T19:56:59Z

Pred časom sem bil s kolegico Jelko zmenjen za kratek photoshoot, saj je potrebovala nekaj portretov za svoj CV. Na lokacijo portretiranja sem prispel nekje deset minut pred dogovorejno uro. Zraven je bila tudi Špela, da bi mi lahko asistirala. Ker sva torej imela še nekaj časa je iz čistega dolgčasa padla ideja, da narediva nekaj spontanih modnih portretov. Včerna svetloba je bila več kot odlična za fotke brez dodatne osvelitve.

Prašum: AV kompozicija za zvok in sliko

2010-05-16T18:44:17Z

V času od 10.5. do 14.5. sem se udeležil multimedijske delavnice Prašum: AV kompozicija za zvok in sliko. Delavnico sta vodila glasbeni ustvarjalec Cameron Bobro in fotograf mag. Luka Dekleva. Zaradi precej splošnega opisa delavnice na spletni strani na začetku sploh nisem imel ideje, kaj pričakovati od nje, zato sem okleval, ali se je naj sploh udeležim. K sreči sem izbral pravo odločitev, saj sem že prvi dan ugotovil, da se bom na delavnici naučil marsikaj novega. Cameron je odličen glasbenik, glasbeni teoretik, skladatelj,… skratka vse mogoče kar se tiče glasbe in še kaj več. Luka, diplomirani fotograf, pa ima ogromno znanja kar se tiče fotografije, gibljive slike in ustvarjanja glasbe z eksperimentalnimi inštrumenti. Glede na to, da me zadnje čase vse bolj zanima film oz. video, sta njuno znanje in izkušnje bila več kot dobrodošla. Tako smo obdelali vse od osnov glasbene teorije, do glasbe v filmih, eksperimentalne glasbe, začetkih fotografije in filma, teorije kritike, tehnik fotografije, pa vse do raznih fotografskih in glasbenih ustvarjalcev. Najbolj zanimiv del je bil ustvarjanje z audio vizualnim eksperimentalnim inštrumetom. Gre v bistvu za nekakšen elektronski glasbenih inštrument oz. sistem, ki je v našem primeru vključeval računalnik, midi kontroler, filtre, kamero in televizijo. Omenjeni elementi so povezani v nestabilni sistem. Inštrument dela na principu šuma, ki ga s pomočjo računalniškega programa, midi kontrolerja ter filtov omejimo in spremenimo toliko, da dobimo uporaben zvok oz. celo glasbo. V spremljavi s še kakšnin elektronskim inštrumentom lahko postane zadeva precej zanimiva in poslušljiva.
V sledečem videu je možno videti mojo malenkost igrati na omenjen eksperimentalni inštrument. V ozadju je še glasba sintisajzerja, ki ga je igrala Mihaela.
Zraven pa še izsek iz glasbenega ustvarjanja kot mp3 datoteka - Glasbeni eksperiment.

Pa naj še kdo reče, da nimam posluha… :)

p.s.: Cameron in Luka: še enkrat hvala za vso znanje in izkušnje.

Smučar

2010-05-12T19:04:19Z

Jure, dober kolega, se je pred nekje dvema letoma na smučišču v Italiji precej hudo ponesrečil. Kljub nošenju čelade je od udarca počila njegova lobanja. Imel je veliko sreče v nesreči, saj je zelo dobro okreval. Pred nekje enim mesecem pa je imel še dodatno operacijo, kjer so mu v lobanjo vsadili implantat za ojačanje mesta, ki je bilo počeno. Od nesreče se sedaj poznajo le brazgotine in bežni spomini.
Prav zanimivo je, da me je Jure prosil, če bi lahko naredila nekaj simboličnih fotografij, ki ga bodo spominjale na samo nesrečo. V večini primerov ljudje želijo na takšno izkušnjo čim prej pozabiti, vendar ne Jure. Ob taki nesreči ti tudi postane jasno, da moraš uživati vsako sekundo, ki ti je dana.
Želela sva predvsem simbolične fotografije, zato sva se odločila, da portretiranje izvedeva v polni smučarski opremi in tik po zadnji operaciji. Povsem so vidni tudi šivi in otekline od same operacije, ki simboliko še dodatno povečajo.

Toronto streets III

2010-05-07T19:36:54Z

S Špelo sva Toronto dodobra prečesala že pred skordaj dvema letoma, ko sva bila nazadnje tam (Toronto streets in Toronto streets – part II). Takrat smo prvič na ogled mesta odšli kar z avtom in iz njega sem tudi fotografiral. Tudi tokrat smo prvič šli kar z avtom. Po prvem občutku se kaj dosti ni spremenilo. Prav zanimivo je bilo gledati meni znane zgradbe, imena cest, kioske… Počutil sem se kar bolj domače, kot pa ob prvem obisku. Najprej smo se odpravili v strogo mestno jedro, ki pa je bilo žal zaradi dokaj nizkih temperatur kar se tiče ljudi na pločnikih precej prazno. Podobno kot pred dvema letoma, sem tudi tokrat fotografiral kar z avtomobila, le da je tokrat bilo potrebno fotografirati skozi steklo, saj bi bilo verjetno precej neprijetno sedeti na 0 stopnij celzija, če bi bilo okno ves čas odprto. :) Vprašal sem ali bi se morda lahko ustavili kje v kakšni trgovini v stilu H&M, saj bi si rad nabavil sončna očala za Kubo (Ray Ban sončna očala sem raje pustil doma, da jih ne bi izgubil, popraskal, ali da na Kubi ne bi čudežno izginile:). Marko je hitro dal idejo, da gremo v trgovino od svakinje. Trgovina je do zadnjega kotička zapolnjena z raznimi stvarmi: igračami, miselnimi igrami, raznimi pripomočki,… Omenjena trgovina je tudi kar znana, saj so v njej posneli sceno filma Good Will Hunting, kjer Will in Skylar poskušata sončna očala. Sicer pa tja zahajajo tudi znane osebnosti iz showbiznis scene po razne modne dodatke, pripomočke, sončna očala,… Po izboru sončnih očal (kateri model sem izbral, boste videli iz ene izmed prihajajočih objav s Kube:), smo se odpravili naprej. Ker smo se že kar nekaj časa vozili po Torontu, me je zgrabila tista ta prava štajerska žeja :). Marko je tudi za to vedel hitro rešitev (nenazadnje je tudi on Slovenec) in že smo bili na poti proti Cadillac baru. Notranjost bara je zelo zanimiva, saj so dele starih Cadillacov uporabili kot elemente interierja. Po super pivu in ananasovem soku za Špelo smo počasi imeli dovolj od mesta in se v zgodnji fazi sončnega zahoda odpravili domov.

Kanada: Here we go again

2010-05-02T20:11:32Z

Kot obljubljeno, po objavi Novemu potovanju naproti, se tokrat že posvečam Kanadi oz. natančneje Torontu. Zakaj naslov Here we go again? Preprosto zato, ker sva s Špelo Kanado oz. njene sorodnike obiskala že pred slabima dvema letoma.
Po najinem letu in toplem sprejemu v Torontu, smo se naslednji dan odpeljali proti centru mesta v “kavarno” Second Cup, saj je bil Marko tukaj s kupcem dogovorjen za prodajo ene izmed svojih kitar. Čeprav marsikdo ob besedi Kanada in zima pomisli na zelo nizke temperature in metre snega, je na omenjen januarski dan sijalo sonce brez oblaka, temperature so bile povsem sprejemljive, okolica pa je bila brez snežne odeje. Morda je prav to bilo krivo, da so bili pred kavarno mize in stoli, kjer so na dnevno dozo kofeina, nikotina in debate prihajali “lokalci”. Po njihovem načinu obnašanja se je videlo, da verjetno sem hodijo precej redno. K sreči smo v kavarni sedeli čisto pri oknu, kupec kitare pa je tudi nekoliko zamujal, zato sem po nekaj časa opazovanja pričel fotografirati karizmatičnega gospoda – “lokalca”, ki je pred kavarno debatiral že ob našem prihodu. Rahlo zatemnjeno okno kavarne mi je dajalo ustrezno krinko, da nisem bil opažen, saj je ostati neopažen po mojem mnenju eden izmed ključnih elementov za dobro “street” fotografijo. Prav zanimivo je bilo opazovati in fotografirati, kako je gospod reševal križanko, kadil cigareto in intenzivno debatiral z drugimi “lokalci”.

Earth day – dan zemlje

2010-04-23T13:03:35Z

Včeraj posneto, danes zmontirano. Po motu: Bolje pozno, kot pa prepozno za Zemljo.

Posneto s Toshiba Camileo S20 s 60FPS.

München – kante za smeti

2010-04-15T18:01:58Z

Mojo pozornost med bivanjem v Münchnu so pritegnile tudi “kante” za smeti. V Nemčiji imajo ločevanje odpadkov zelo dobro urejeno, hkrati pa je ozaveščenost ljudi na precej visoki ravni. Prav zaradi tega sem se odločil, da se jim fotografsko posvetim. Podobno, kot pri prejsnjih objavah, sem tudi tukaj z iPhone-om posnete fotografije obdelal s Polarize app-om.