Gregor Harih fotografija

Festival Sanja Matsuri

2016-03-13T17:28:13Z

Če je festival Kanamara Matsuri precej odštekan, potem verjetno festival Sanja Matsuri sodi med bolj klasične. Je eden izmed največjih Šinto festivalov v Tokiu in ga prirejajo v čast trem možem, ki so ustanovili budistični tempelj Senso-ji. Večina dogajanja se odvija znotraj samega templja, del pa se odvija zunaj na ulicah, okrog “mikoshi-jev” – prenosnih svetišč. Ulice so zaprte za promet in sprehajanje po njih zna biti prav prijetno. V festival so vključeni tudi različni drugi dogodki, ki vključujejo ples in glasbo. V treh dneh festival obišče nekje do 2 milijona ljudi. Tako si je verjetno precej enostavno predstavljati za kakšne množice to gre. Pa kar na fotografije.

Ulice zaprejo za promet.

Tradicionalno obuvalo.

Tudi pes sodeluje na festivalu. Njegova obleka pritegne številne poglede.

Glavna ulica s trgovinicami v smeri proti templju. Kaj sem že rekel, da je bila nepopisna gneča? :)

Izložba ene izmed prodajaln.

Tradicionalne maske.

Prihod v tempelj.

Večina tistih, ki obiščejo festival se pridejo priklonit k oltarju, hitro zmolijo in v posebni zbiralnik odvržejo nekaj kovancev.

Na stopnicah je počival zanimiv gospod. Vprašam ga ali ga lahko fotografiram: Sumimasen, anata no shashin wo totemo iin desu ka?

Fotografiranje rož ali zaseda? :)

Table z napisi.

Festivalsko dogajanje tudi precej sproščeno.

Pes.

Pogled po ulici za templjem Senso-ji. V ozadju Tokyo Skytree.

Počitek na tleh.

Prenosno svetišče oz. mikoshi.

Sodelujoči na festivalu.

Povorka s prenosnim svetiščem Mikoshi.

Pri tem so sodelovali otroci.

Že od majhnih nog jih učijo tradicije in pravilnega vedenja.

Še en Mikoshi na ulici in nosači v tradicionalnih oblačilih.

Gneča na ulici.

…

Ta gospod je v tej pozi stal nekaj minut. Za izvajanje yoge torej ni potrebna samota, tišina in sedeč položaj. :)

Gneča pri glavnih vratih.

Gneča pred templjem.

Gneča v templju Senso-ji.

Umivanje rok.

Proti večeru so ulice še vedno polne ljudi v tradicionalnih oblačilih.

Čas je bil za večerjo. Večina restavracij na Japonskem v izložbi razkaže svoj meni v obliki skrbno izdelane plastične hrane. Tako vsekakor ni dovma kako bo kasneje jed izgledala na krožniku. :)

Asakusa, Sumida in Ueno

2016-02-01T08:30:02Z

Asakusa je okrožje v Tokiju, ki je znano predvsem po budističnem templju Senso-ji, ki gosti številne festivale skozi celo leto. Vsekakor pa so zanimive tudi druge ulice in znamenistosti, zato je smiselno skreniti tudi z glavne ulice. Asakusa leži severovzhodno glede na centralni del Tokija in ima največje število stavb, ki izvirajo iz obdobja petdesetih in šestdesetih let. Na vzhodni strani okrožje omejuje reka Sumida, ena izmed večjih v Tokiju. Prav po reki je poimenovano tudi okrožje Sumida, ki je najbolj znano po stolpu Tokyo Sky Tree, ki je s svojimi 634 metri najvišja stavba na Japonskem, najvišji stolp na svetu in druga najvišja stavba na svetu. V neposredno bližini pa je tudi glavna stavba oz. sedež pivovarne Asahi s svojo znamenito stavbo z ognjem na strehi.

Arhitektura na Japonskem je drugačna in zanimiva. Veliko stavb ima za fasado ploščice.

Če je Vietnam znan po številnih električnih stebrih s kaotičnimi kabli, so le ti na Japonskem precej bolj urejeni.

Reka Sumida in pogled proti Asakusi. Možna je tudi vožnja z barčico.

Ladja Himiko, ki jo je oblikoval znani kreator animejev in mang Leiji Matsumoto.

Rešilni obroč ob reki.

Ena izmed ulic.

Tudi Japonska ni brez brezdomcev. Presenečen sem bil nad čistočo in urejenostjo njihovih bivališč.

Most in njegova stara konstrukcija.

Brezdomec uživa na soncu.

Medtem na nasprotni strani opazim zanimive refleksije v stavbi.

Mačje oči in srce lahko služita kot dodatna leča za kreativne fotografije. :)

Pogled proti Tokyo Sky Tree in sedežu Asahi pivovarne.

Od blizu imajo stavbe zanimive odboje in barve. Prava perspektiva lahko da odlično kompozicijo tekstur.

Odboj stolpa Tokyo Sky Tree v sosednji stavbi.

Še nekaj odbojev…

Vsi policaji so vselej zelo urejeni in prijazni.

Ena izmed ozkih ulic v Asakusi. Nekje v sredini se odpre pogled na Tokyo Sky Tree.

Družina na nedeljskem sprehodu.

Par s stilom.

Sledil je premik v sosednje okrožje Ueno. Številni Japonci imajo kljub rednemu transportu s podzemno težave in raje preverijo linijo na zemljevidu podzemne.

Gospod s sončnimi očali.

Prihod v Ueno.

Večerne ure…

V Ueno je velik park imenovan Ueno park s številnimi templji in svetišči. V centru parka je tudi veliko jezero.

Jezero Shinobazu.

Ko je pričel padati mrak, sem se počasi odpravili nazaj proti Asakusi, saj sem želel videti osvetljene stavbe sedeža pivovarne Asahi in stolpa Tokyo Sky Tree.

Na podzemni številni delavci skrbijo, da transport s podzemno poteka brez težav. Čistejše in bolj točne podzemne še nisem videl nikjer.

Na podzemni so določeni že bili rahlo odtujeni. :)

Pri izhodu iz podzemne je na, kitaro podobnen inštrument, Shamisen igral ulični glasbenik.

In kmalu se odpre pogled na osvetljene stavbe sedeža pivovarne Asahi, ki jo je oblikoval znani oblikovalec Philippe Starck. Številni prebivalci Tokija zabavno imenujejo ogenj na strehi kar zlati kakec :). Nekoliko levo pa še mogočno stoji Tokyo Sky Tree.

Zanimiva scena in svetloba.

Nazaj na podzemno in počasi proti domu.

Kanamara Matsuri

2016-01-08T12:41:12Z

Japonska kultura je precej drugačna od naše in človeka enostavno polarizira – ali ti je zelo všeč, ali pa sploh ne. Sam sem se z njo srečal relativno hitro, še kot otrok, saj sem na satelitskem tv-ju gledal številne nemško sinhronizirane Japonske animeje, ki so me takrat čisto prevzeli. Drugačnost, iskrenost in neka duša teh risanih filmov so vplivali na mojo prvo pozitivno izkušnjo z japonsko kulturo. Verjetno me je prav zaradi tega na nek način privlačila dežela vzahajajočega sonca. Ko se je ponudila priložnost, da za nekaj časa obiščem to državo, seveda nisem okleval. Po nekaj časa bivanja na Japonskem sem videl, da ljudje niso pretirano verni, so pa precej tradicionalni s čimer povezujejo tudi vero. Tako prirejajo številne festivale, ki so namenjeni temu in onemu. Oblačila, dogajanje in okrasitev so na festivalih popolnoma določeni in so posledica dolgotrajne tradicije. Japonci pa ne bi bili Japonci, če ne bi imeli nam Evropejcem tudi kakšne čudne festivale. Eden izmed takšnih je prav Kanamara Matusuri oz. poslovenjeno Festival jeklenega falusa. Gre za festival, ki ga prirejajo vsaki pomlad v svetišču Kanayama v Kawasakiju, jugozahodno od Tokija. Glavni motiv festivala je, kot že ime nakazuje – penis, ki ga upodavljajo v obliki oltarja, ilustracij, sladkarij, dekoracij, itd. Legenda pravi, da je pred veliko časa v vagino neke ženske naselil demon z ostrimi zobmi (vagina dentata) in kastriral dva moška na poročno noč. Da bi se ženska rešila demona je prosila kovača, da izdela jekleni falus, ki bo demonu izbil zobe, kar je privedlo do vzpostavitve tega svetišča. Svetišče Kanayama je postalo popularno tudi med prostitutkami, ki so v svetišču prosile za zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi. Festival se je pričel že davnega leta 1977 in je z vsakim leto rasel in rasel. Dandanes je festival tudi turistično precej obiskan, hkrati pa organizatorji tudi zbirajo sredstva za raziskave proti HIV. Da spet ne bom predlog, naj povem, da sem bil presenečen, kako resno jemljejo svoje delo tisti, ki pomagajo pri organizaciji festivala. To je pri njih nekaj plemenitega in pomembnega. Sicer pa je gneča na festivalu vplivala na to, da si imel občutek, da je vse skupaj en velik kaos, kjer se vsake toliko prikaže kaka podoba falusa in vagine. Pa naj fotografije govorijo svoje…

Gneča in prenosno svetišče v obliki falusa v daljavi.

Nosači se vzpodbujajo s petjem pesmi v ritmu. Pri tem padejo v trans.

Nosači…

Prenosno svetišče s falusom in nosači cosplayerji.

S sprednje strani varujejo nosače pred gnečo obiskovalcev.

Lizalke v obliki falusov so precej popularne med ženskami.

Tradicionalna festivalska noša.

…

Številne prodajalke pridejo na ulico opazovat dogajanje.

Drugi se ne pustijo motit.

Spet tretji čakajo na kupce.

Zavržena lizalka v obliki falusa.

Gneča.

Manjše travnate površine izkoristijo za piknike ob festivalskem dogajanju.

Fotografiranje s falusom.

Prodaja umetnin s falično obliko.

Medo.

Avkcija raznih ročno izdelanih tort in izrezaljne zelenjave.

Fotografiranje…

Portret gospoda s falično čepico.

…

Številni izkoristijo festival, da se oblečejo v svoje domišljijske like…

Težkanje.

Žuljavi falus.

Številni se precej vživijo.

…

Lepta po “moško”.

Ter še video reportaža festivala.

Navdušen nad festivalom sem vtise premleval s prijatelji v lokalnem baru. Festivali na Japonskem so zanimivi, pa naj bodo takšni ali drugačni.

Sprehod po Tokyu

2015-12-14T17:57:22Z

Misel na to, da bom nekje daleč stran od doma, brez prijateljev in znancev, brez poznavanja jezika moral preživeti in delati tri mesece je iz dneva v dan postajala vse hujša… Zima na Japonskem tudi ne prizanaša in “redukcije” porabe elektrike, ki jih določena podjetja izvajajo po katastrofi v Fukušimi, so vplivala na, da je bila temperatura v inštitutu, kjer sem delal kar nekaj stopnij pod mejo udobja. Tako je tudi morala iz dneva v dan padala. K sreči obstaja Twitter in njegovi super uporabniki. Takrat sem zapisal sledeče:

Imamo kakega sonarodnjaka v Tokyu? Vesel bi bil kakšnih nasvetov. Od ponedeljka naprej pa v Tokyu tudi dosegljiv za kakšno pivo in čvek.

— Gregor Harih (@gregorharih) January 31, 2013

Odziv je bil kar precejšenj in s pomočjo retvitov mi je Luka posredoval nekaj imen sonarodnjakov, ki živijo v Tokyu. Hitro sem napisal emaile in čakal na morebitne odgovore. Na moje presenečenje sem precej hitro prejel tudi povratni email Aleksandra. Po nekaj pink-ponk emailih sva se kar hitro dogovorila, da se dobiva. Prva priložnost je bil “dvoranski” nogomet z mojimi sodelavci na vrhu ene izmed Tokijskih streh. Po prvem rokovanju in nekaj izmenjanih besedah sva hitro ugotovila, da obema manjkajo prijatelji in da imava oba preveč časa čez vikend. Tako sva po nogometu sklenila, da se spet dobiva naslednji vikend, raziščeva kak predel Tokija, se ustaviva na super ramenu in kasneje spijeva še kako rundo piva… Tako so naslednje fotografije nastale na enem izmed teh raziskovanj. Če sem v prejšnji objavi pisal, da me je Odaiba razočarala, da je izjemno malo ljudi, potem je tokrat sledil kontra šok, saj so bili ti predeli nabito poln…

Postaja Shibuya.

“Shibuya crossing” oz. križišče v Shibuyi, ki ga hkrati prečka tudi do 3000 ljudi.

Na postaji je zmeraj veliko ljudi. Kljub temu pa japonska vljudnost in ponižnost vpliva na to, da te množica ne moti.

Vse stavbe so izkoriščene v promocijske namene. Vse se sveti in iz vsakega kota prihaja nek zvok. “Sensation overload” oz. preobremenitev čutil. :)

Še pogled v drugi smeri.

Shibuya je skoraj zmeraj polna. To je tudi kraj kjer se srečajo številni Japonci. Nato nadaljujejo v eno izmed številnih izakaj (njihovih tipičnih gostiln).

Preko prehoda…

Pogled v eno izmed trgovinic, ki so na skoraj vsakem vogalu. Vsaka je skrbno založena s svežo hladno in tudi vročo hrano, pijačami in drugimi drobnarijami…

Promet po manjših ulicah je precej omejen ali pa je sploh prepovedan.

Spet druge ulice so prometno precej pomembne.

Premik v predel Shinjuku. Postaja Shinjuku je najbolj prometna postaja. Po podatkih naj bi dnevno služila tranzitu 4 miljonov ljudi, kar je največ na svetu.

Tudi tukaj so ulice polne…

Drugje so že zapirali… Na fotografiji zunanja stran “Yakitori alley” – ulice kjer strežejo yakitori (piščančje ražnjiče).

Pogled skozi okno…

Reklame, reklame in še enkrat reklame… :) Pozitivno je to, da imajo v večini primerov za za vsako jed tudi fotografijo. Tako je mogoče naročati tudi s kazanjem. :)

Večerna ponudba.

Nazaj na eni izmed glavnih ulic.

Na drugo stran. Tudi tukaj se vse stavbe svetijo. Prav ironično je, da so se v inštitutu trudili zmanjšati porabo elektrike z manj kurjave, tukaj pa z njo ravnajo razsipno. Samo da je potrošnja…

Črnobela izvedba fotografije sicer skrije barve, a ne more skriti svetlosti reklamnih panojev.

Tudi tukaj ne…

Shinjuku in Shibuya sta predela Tokya kjer se gre na zabavo. Tako je ob večerih tukaj polno mladih, ki se poskušajo otresti stresa z njihovih prezahtevnih služb.

Služba na Japonskem

2015-12-06T20:24:50Z

Februarja 2013 sem imel to priložnost, da sem odpotoval za tri mesece na raziskovalno v Tokio na Japonsko. Vsi smo že kdaj videli kakšne posnetke Japonske, kjer nam prikazujejo ulice polne ljudi, številne utripajoče reklame na ulicah in tehnologijo na vsakem koraku. Tudi sam sem pričakoval podoben prizor, a se je ob prihodu na umetni otok Odaiba, kjer sem imel stanovanje za tri mesece, izkazalo da je to eden izmed najmanj obljudenih delov Tokia in s tem precej nezanimiv. Oddaljenost od doma, zimske temperature in okolica brez dogajanja me je na začetku kar pribila na tla. Vsekakor pa se nisem prepustil samopomilovanju in sem hitro poprimil za fotoaparat in šel narediti nekaj nočnih posnetkov… V naslednjih nekaj tednih sem hitro spoznal, da je preostali del Tokia precej drugačen, predvsem bolj živ, zanimiv in vreden tromesečnega razsikovanja… O tem pa kaj več v prihajajočih objavah.

Pogled s Telecom centra.

Ja, tudi Japonci so imeli svoje obdobje kopiranja. V daljavi Tokyo tower, ki je po videzu precej podoben Eiflovem stolpu.

Notranjost Telecom centra.

Zelo malo obljudena postaja metroja.

Cesta…

Tokyo center. Zanimiva stavba z luknjo v sredini. :)

Prehod preko ceste.

Stavba kjer sem delal – National Institute of Advanced Industrial Science and Technology.

Park in Telecom center v ozadju.

Nakupovalni center, kjer sem med tednom večerjal. Spred nakupovalnim centrom pa ogromen Gundam.

Stanovanjski stavbi na desni.

Panoramsko kolo.

Prazne ulice.

…

Park in nakupovalni center.

Zanimiva skulptura v središču parka.

Glavna stavba Fuji TV na levi.

Da, tudi kip svobode imajo. :) V ozadju Mavrični most.

Ladje na panoramski vožnji.

Nakupovalni ceneter Aquacity. V ozadju zanimiva arhitektura Fuji TV.

Tokyo international exchange center – poslopje kjer sem stanoval tri mesece.

Poletna moto tura

2015-11-10T18:35:28Z

Sodelavec je pomladi odšel službeno za tri mesece v Sarajevo. Tako smo preostali sodelavci, ki se včasih tudi radi zapeljemo z dvokolesnimi stroji odločili, da ga obiščemo. Seveda pa direktna pot ne bi bila smiselna, saj je pri vožnji z motorjem pomembna pot in ne cilj. Tako smo zasnovali krožno vožnjo, kjer smo se prvi dan ustavili v Jajcu, naslednji dan pri sodelavcu na koncu sveta – majhni vasi Podvinjci blizu Visokega, tretji dan v Bihaču in četrti dan se ločili, kjer sva midva s Špelo pot nadaljevala na Pag, ostali moto kolegi pa nazaj domov. Pojavila se je seveda tudi ideja po dokumentiranju potovanja v obliki fotografij. Tako sem si od kolega sposodil njegov GoPro. Nastavil sem intervalno fotografiranje na 30 sekund in vožnja se je začela. S celotnega potovanja je nastalo preko 3000 fotografij, kar je seveda precej podaljšalo selekcijo dobrih fotografij. Iz celotnega potovanja je tako nastalo nekje 100 uporabnih fotografij in nekje tretjina je takšnih, ki jih z veseljem objavim. :)

Kljub temu, da sem vozil relativno blizu sodelavca, kamera GoPro s svojim širokim kotom zajemanja povzroči, da sodelavec zgleda precej daleč stran.

Po nekaj privajanja ugotovim solidno razdaljo. Nekje na poti mimo Zagreba…

Kar nekaj cest na tem delu je ravnih dokler ti seže oko.

Skoraj v Jajcu. Točenje goriva in “regroup”. :)

Naslednji dan si ogledamo še Mlinčiče nekaj naprej od Jajca.

Kamero namestim sodelavcu na belanco, da sva na kakšni fotografiji še midva s Špelo.

Spuščanje proti Ramskemu jezeru.

Vožnja na Ščit – polotok na Ramskem jezeru.

Pot nadaljujemo naprej… Cesta dela in ureditev precej spominja na našo…

…

Nekje na poti proti Podvinjcem se delno zgubimo. Pot s Špelo nadaljujeva samostojno preko druge poti kot ostali…

Iskanje prave poti.

Zanimiva rdeča prst.

Še nekoliko spračevanja za pot…

K sodelavcu v Podvinjce smo prispeli z kratkim razmikom. Za dobrodošlico nas je čakala čudovita domača rakija. Za večerjo nam je sodelavec z družino postregel same domače in odlične jedi. Hvala Jasmin in Klavdija. :)

Odhod naslednji dan…

Ob reki.

Pokrajina proti Bihaču se precej spremeni. Nekoliko me je spominjala na naš kraški svet.

Naslednji dan pot nadaljujemo nekaj kilometrov skupaj, nato se ločimo. S Špelo pot nadaljujeva proti Gospiću, Karlobagu in nato po Jadranski magistrali preko pašgea mostu na otok Pag.

Planotast Velebit.

Na vrhu Velebita se pogled odpre proti morju.

Priča sva tudi nesreči…

Proti Pagu…

Prečkava most in že sva na Pagu. Po nekaj dnevih vsakodnevne vožnje motoristično opremo vrževa v kot na plaži pozabiva na vsakodnevni stres. Šimuni je zares lep in miren turistični kraj.

Ne traja dolgo, ko nama postane dolgčas. Seveda je potrebno obiskat tudi mesto Pag.

…

Večerna svetloba pričara čudovite barve.

Večerno kruzanje…

Naslednji dan se odločiva za obisk plaže Ručica blizu kraja Metajna. Pokrajina na Pagu mi je res zanimiva in lepa.

Tudi goli del otoka je zanimiv. Kot bi pristal na luni.

Cesta vijuga tik ob morju. Kaj hočeš več? :)

Popoldan pa nazaj proti partmaju.

Enega izmed večerov izkoristiva še za ogled najsevernejšega kraja Lun in starega nasada ogromnih oljk.

Vožnja proti apartmaju v večernih urah.

Kljub številnim stresenim fotografijam najdem vmes eno vsaj približno ostro. Zamegljenost zaradi hitrosti doprinese k dinamiki fotografije.

Pot proti domu je bila vsaj s fotografskega stališča manj zanimiva, zato sem se odločil, da s fotografijami končam na tem mestu. :) Celotna tura skupaj z dopustom je bila odlična moto in foto izkušnja. Z GoPro-jem pred tem še nisem snemal in fotografiral, zato so me fotografije pozitivno presenetile. Kdor je pripravljen na nekoliko dolgotrajen postopek selekcije fotografij, ki je posledica intervalnega fotografiranja, lahko pričakuje nekaj zanimivih fotografij, ki odlično služijo za dokumentiranje poti pri vožnji z motorjem.

Zadnji sprehod po Istanbulu

2015-10-20T17:08:51Z

Ostalo nama je še dobro popoldne raziskovanja, saj naju je naslednji dan zjutraj čakal prevoz na letališče in seveda let domov. Dan sva seveda izkoristila, da sva si pogledala še znamenitosti zgodovinskega okrožja Fenerja in Balata, zaključila pa sva z obiskom verjetno največje znamenitosti Istanbula – Haggie Sophie.

Nedeljsko sproščenost je bilo mogoče čutiti s številnimi prijaznimi pogledi…

Fotografiranje ga niti najmanj ni motilo…

Razpadajoč avtomobil sredi ulice.

Pixel art. :)

Mošeja Yavuz Selim.

Pogled preko na novejši del mesta…

Pogled v notranjost mošeje…

Čas za fotografiranje… :)

Smrtno nevarno. Smrtna glava je prav zabavna. :)

Ena izmed ulic.

Stara arhitektura.

Brez stopnic.

Nedeljsko posedanje.

Moški…

Potret z avtoportretom.

Čakanje na kosilo.

Sredi dotrajanih hiš se najde tudi kakšna luksuzna.

Portret dečka.

Rekonstrukcija.

Stara lesena in zaraščena.

Pogled proti mošejam.

Valensov akvedukt, ki je služil kot glavni transportni sistem pitne vode v Konstantinopel.

Fatih Anıt Park.

Akvedukt z druge perspektive.

Na koncu si ogledava še Haggio Sophio. Vstopnina je kar visoka. Seveda jo ravno v času najinega obiska obnavljajo.

Detajl lestenca.

Hodnik v višje nadstropje.

Delovni oder sem izkoristil za zanimive vzorce…

…

Večer zaključiva z odlično večerjo s tradicionalno hrano. Polna novih vtisov se vrneva v hotel.

V treh dneh obiska Istanbula sva naredila precej kilometrov in tako kar solidno raziskala najbolj zanimive dele Istanbula. Vseeno pa sva ugotovila, da je bilo premalo časa, da bi si ga lahko ogledala kot treba. Tako sva se odločila, da se ob priložnosti vrneva in raziščeva dele mesta, ki jih tokrat nisva uspela.

Fener in Balat – Istanbul

2015-12-27T18:29:49Z

Odločila sva se, da bova v kratkem obisku Istanbula poskušala videti čim več. Tako sva dnevno naredila tudi do 20km peš, saj je to edini način, da lahko maksimalno vidiš in seveda tudi fotografiraš. Za najin zadnji dan v Istanbulu sva odpravila do mestnega okrožja Fener in Balat, ki sta polna zgodovine, a turistom manj znana. Ulice so polne starih, lesenih stavb in cerkva ter sinagog še iz Bizantinskega obdobja. Po podacu Konstantinopla je ta predel postal precej grški, kar je mogoče opaziti še danes.

Zanimiva kavarna nekaj korakov stran od najinega hotela.

Nedeljski hobi.

Mošeja Atik Ali Pasa.

Počitek pred mošejo.

Pogovor v podhodu.

S tramvajem sva se pripeljala do Konstantinopelskega obzidja od koder sva pot nadaljevala peš.

Ostanki Konstantinopelskega obzidja.

Obzidje je slabo vzdrževano in razpada. Blizu obzidja je mogoče najti tudi mini smetišča in razpadajoče avtomobile.

Še notranjost…

Mošeja Mihrimah Sultan

Še pogled z obzidja.

Naprej naletiva na zanimiv tovornjak.

Veliko stavb je v slaben stanju.

Pogled v manjšo trgovino.

Stara arhitektura.

Fener in Balat imata tudi predele kjer se ulice dvigajo in spuščajo.

Barve.

Precejšnje število stavb je lesenih.

Kaos.

Določene ulice delujejo urejene.

Zaznati je bilo nedeljsko umirjenost.

Zastave…

Avtoportret v izložbi.

…

Prevoz.

Skladnost barv.

Še ena izmed mnogih…

Ulična igra.

Zanimivi so tudi dimniki, ki brez pravila štrlijo iz sten številnih stavb.

Portret družine, ki je imela piknik v parku.

Bolgarska cerkev Sv. Štefana

Zraven je manjše pristanišče Fener.

Čakajoč…

Spet v hrib se nama odpre pogled proti Özel Fener Rum Lisesi – Phanar grški ortodoksni šoli.

Ustanovljena je bila leta 1454.

Ulično življenje – Istanbul

2015-10-02T14:01:52Z

Nadaljevala sva najino raziskovanje po Istanbulu. Kot uličnega fotografa me vsekakor najbolj pritegne ulično življenje v kombinaciji z mestno arhitekturo. Na tem področju Istanbul vsekakor ne razočara, saj je arhitekturno in zgodovinsko zelo bogat, življenje pa se dogaja na ulicah.

Yeni Cami oz. Nova mošeja blizu Galata mostu.

Čas je bil za kosilo. Tradicionalna hrana ne razočara. :)

Številni ozki prehodi med ulicami nudijo odlično priložnost za zanimive portrete.

Notranjost mošeje Rüstem Pasha.

Mošeja Rüstem Pasha in v ozadju Nova mošeja.

Podhod pod Galata mostom je bil nabito poln.

Galata most s številnimi ribiči.

Ribič in v ozadju Galata stolp.

Ladjice za turiste…

Druga stran obale kaže precej drugačno podobo.

Ulična prodaja torbic.

Vse za gradnjo in dom. :)

Vmes kakšna stavba tudi manjka.

Staro, staro…

Ulica proti Galata stolpu je stara, a s karakterjem.

Galata stolp na katerega se je mogoče povzpeti in opazovati Istanbul v vseh svoji veličini. Midva sva počakala na večer, saj je bilo trenutno vreme vse prej kot primerno za fotografiranje.

Ulični glasbenik.

Pokopališče v mestu.

Glavna ulica proti trgu Taksim.

Še nekaj uličnih glasbenikov in selfie.

Starinski tramvaj, ki vozi po tej ulici.

Potniki.

Pogled skozi.

Cerkev Sent Antuan Kilisesi oz. cerkev Sant’Antonio di Padova je največja cerkev v Istanbulu.

Pred njo je zanimiv kip Jezusa na križu, ki je deformiran. Ob opazovanju ustvari zelo čuden občutek. Fotografira ni fotomanipulacija. :)

Ker je pričelo nekoliko deževati sva se umaknila v bližnji trgovski center z zanimivo notranjostjo.

Kdo opazi prodajalca dežnikov?

Kip na trgu Taksim.

Nato sva uporabila gondolo, ki vozi na relaciji Taksim – Kabataş.

Tako sva prišla do mošeje Dolmabahçe. Kombinacija notranje osvetlitve in mraka zunaj je ustvarila čudovit kontrast.

Dolmabahçe urni stolp.

Ker sva bila omejena s časom in se je vreme nekoliko popravilo, sva se odločila, da obiščeva Galata stolp. Pogled kljub slabemu vremenu ni razočaral.

Pogled na Haggio Sophio in Modro mošejo.

Pogled na številne mošeje.

Raziskovanje Istanbula

2015-09-24T16:23:43Z

Utrujena od leta in večernega raziskovanja sva večer popadala v posteljo. Kljub temu pa sva le s težavo zaspala, saj so celo noč prenavljali sosednjo mošejo, v sobi je bilo pretoplo in kofein večerne kave se še kar ni hotel razbliniti. Naslednji dan sva se prebudila v hladno a sončno jutro. Da ne bi zapravljala časa po nepotrebnem sva se hitro uredila in opravila na obilen zajtrk. Hotel je imel zares odlično ponudbo tradicionalnih jedi. Najin hotel je bil v samem starem mestnem jedru, kar je bilo odlično, saj sva bila tako le v nekaj minutah ob glavnih turističnih atrakcijah. Tako sem lahko jutranjo svetlobo izkoristil za nekaj fotografij Modre mošeje in Haggie Sophie.

Modra mošeja v jutranji svetlobi.

Ter še Haggia Sophia. V ozadju bližajoči se temni oblaki.

Zanimiva arhitektura, ki mi je delovala precej netipično za Istanbul.

Kar preko ceste je Basilica cistern. Je ena izmed stotih podzemnih “cistern” oz. bazenov v Istanbulu, ki je služila za shrambo vode. Na fotografiji steber z obrazom Meduze.

Notranjost je fascinantna. Svetloba, ki jo dajejo luči naredijo svoje.

Simetrija.

Naprej v bližnji prodajalni tradicionalnih svetilk. Res znajo izkoristit vsak del trgovine. :)

Obnova.

Jutranji pekovski izdelki.

Gospa.

Vhod v Grand Bazaar oz. Veliko tržnico, ki je največja v Istanbulu. Vsebuje 61 pokritih ulic z nekje 3000 trgovinami, kjer je mogoče najti vse.

Moj pogled pritegnejo najprej umetelno izdelane pipe.

Pogled po bazarju. Za fotografiranje si splača vzeti čas, saj je motivov zares veliko. Vseeno pa je fotografiranje oteženo, saj spretni trgovci skušajo svoje izdelke prodati vsakomur.

Nakit je eden izmed pomembnih delov bazarja.

Seveda tudi njihove tradicionalne posode za čaj in kavo.

Med uličicami se odpre čudovit atrij, ki ponuja nekaj miru od gneče na bazarju.

Gneča.

Pogled.

Smer.

Kape.

Mojster gramofonov. Gospoda sem fotografiral cca. 20 min., da sem dosegel želeno postavitev.

Ročna izdelava.

Čelada na pol glave.

Prodajalna s čevlji.

Izven bazarja je glavna ulica popolnoma polna.

Konfekcija.

Kebab in nosač čaja. Slednji v jutranjem času po bazarju švigajo in dostavljajo prodajalcem sveži čaj.

Pogajanja.

Viseče…

Ulična prodaja.

Ulični portret.

Malo naprej in prideva v Spice bazaar oz. bazar z začimbami. Tukaj

Pogled po bazarju z začimbami.

Vmes je mogoče najti tudi suho sadje.

Ter raznorazne čaje.

In seveda pribor za pripravo čajev in kave.

Prodajalci čakajoč stranke.