Posterous je zanimiv iz več vidikov. V prvi vrsti nam nudi večino stvari, ki nam jih nudijo druge blogerske platforme – urejevalnik besedila, možnosti nalaganja različnih večpredstavnostnih vsebin in druge. Toda bolj kot na spletni vmesnik se Posterous zanaša na elektronsko pošto. Objavljanje je namreč možno tako, da preprosto pošljemo sporočilo in storitev ga samodejno objavi. Pošljemo lahko besedilo, povezavo, video ali glasbo in storitev samodejno ustvari zapis ter nam pošlje sporočilo, da smo bili nadvse uspešni pri objavljanju.

Še bolj zanimiv pa je Posterous z vidika centralizacije. Integriran je namreč s številnimi storitvami in nam omogoča, da preprosto objavljamo posodobitve tudi na njih. Če želimo določen zapis objaviti tudi na Twitterju, preprosto pošljemo elektronsko sporočilo na naslov twitter@posterous.com. Če želimo isto posodobitev objaviti na Twittru in Facebooku, samo dodamo še eno storitev v formatu twitter+facebook@posterous.com. Možnosti so skoraj neomejene, saj je podprtih storitev ogromno od LinkedIna in Twitterja do Xange in WordPressa.

Posterous lahko tako služi kot blog ali kot za uporabo preprosto osrednje mesto za združevanje vseh dejavnosti vaše spletne osebnosti. Pri tem nudi tudi možnost spremljanja ostalih uporabnikov, podobno kot Twitter ali Tumblr. Seveda vključuje tudi predloge, ki jih lahko preprosto spremenite, če želite. Gre za zanimivo storitev, ki sicer nudi zelo osnoven nabor tradicionalnih blogerskih možnosti, obenem pa preseneča z dodatkom res zanimivih inovacij, kjer izstopa ravno možnost povezovanja različnih storitev. 

Zaključek

Kljub vsem prezgodnjim napovedim o umiranju blogov si upam trditi, da smo še daleč od tega. Trenutno smo nekje v fazi streznitve, v kateri imamo na eni strani uveljavljene ponudnike, ki so prevetrili negotove začetke, ter mlajše, bolj pogumne ponudnike, ki se želijo vzpeti na prestol. Za vsakega, ki bi si danes želel začeti z bloganjem je veliko izbire in storitve se med seboj razlikujejo dovolj, da lahko podprejo tudi najbolj inovativne vsebinske zamisli.

Je pa nekaj očitno – le težko bo uspeti platformam, ki naj bi omogočale vse vsem. Blogger in WordPress (ter deloma Livejournal in Typepad) že pokrivata celoten obseg teh platform. Ob tem se Blogger še bolj posveča nezahtevnim uporabnikom, WordPress pa zahtevnejšim. Tumblr in Posterous poskušata ponuditi manj in drugačne možnosti, ki so namenjene specifičnemu občinstvu.

Pri tem je zanimivo še nekaj – predvsem novejše platforme odpirajo prostor novim pristopom k vsebinam in spodbujajo drugačne pristope k bloganju. Klasičen blog z besedilom in nekaj slikami je dozorel in sedaj se iščejo novi načini, s katerimi želijo ljudje uresničiti svojo ustvarjalnost. Kakorkoli torej pogledam, lahko rečem, da je prihodnost svetla.

Blog Hapax Legomena obstaja se sicer skriva tudi nekje na posterousu, ni pa ravno aktualen. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – Tumblr

Tumblrjeva nadzorna plošča

Danes Tumblr opisujem kot nekakšno mešanico Twitterja in Bloggerja. Nudi namreč bolj raznolike možnosti ustvarjanja vsebin kot Twitter, saj lahko objavljate fotografije, video posnetke, citate, besedilo, povezave ali mešanico vsega naštetega. S tega vidika je torej bistveno bližje Bloggerju, saj ne vsiljuje omejitve glede dolžine. Po drugi strani pa nudi osnovne družabne možnosti, kot so sledenje prijateljem ali zanimivim uporabnikom, “rebloganje” in seveda vseprisotni “všeč mi je”.

Preprostost na prvem mestu

Osnovna značilnost Tumblrja je preprosta uporaba. Ob prijavi v sistem vas pozdravi vmesnik, ki od vas zahteva samo eno informacijo – kaj želite objaviti. Nato kliknete na sliko, povezavo ali karkoli že in preprosto naložite sliko ali vpišete povezavo, dodate vrstico ai dve besedila, če vas že srbi, in objavite. Ima pa osnovni vmesnik, oziroma nadzorna plošča še eno nalogo – služi kot zbirno mesto za objave uporabnikov, ki jim sledite. Če ste namreč pri pregledovanju drugih blogov na Tumblrju kliknili “Follow”, se vam nove objave prikazujejo v osnovnem vmesniku – podobno kot pri Twitterju. Skratka, celoten postopek uporabe Tumblrja je res preprost.

Uporabnikom je na voljo tudi lepa izbira predpripravljenih tem, ki so večinoma zelo okusno oblikovane. Uporabnik ima tako hitro občutek zadovoljstva s svojim delom. Seveda je lahko predloge blogov mogoče tudi prilagoditi, za kar pa mora uporabnik že brskati po kodi CSS. Predloge je mogoče tudi kupiti, menim pa, da se za to prav veliko ljudi ne bo odločilo.

Osebno moram priznati, da je končni rezultat bloganja na Tumblrju skoraj brez izjeme fantastičen. Moj blog na Tumblrju mi je vedno, ko ga odprem, zelo všeč, kljub temu, da ga nisem prilagajal niti malo.

Fuck Yeah!

Moj blog na Tumblrju

Sedaj pa še k morda zanimivejši temi. Tumblr se je izkazal kot odlično orodje za agregatorske in tematske bloge. Veliko blogov namreč zbira vsebine z drugih blogov in jih objavlja. Prav tako so zabavni tematski blogi, kot so različni Fuck Yeah blogi. Recimo Fuck Yeah Sharks, Fuck Yeah Advertising in Fuck Yeah Condiments. Obstaja celo spletna storitev, v katero vpišete besedo in preverite, ali obstaja Fuck Yeah blog na to temo. Imenuje se Is It A Fuck Yeah? Po njihovem štetju jih je čez 10,000.

Skratka, Tumblr je zanimiva blogerska platforma, ki je botrovala nastanku nekoliko drugačne kulture bloganja s poudarkom na preprostosti in osredotočenosti na posamezne vsebine. Se mi pa zdi, da so od vseh ogromno naredili za razširitev bloganja na širšo javnost. Glavni razlog za to so preprostost bloganja ter preprostost spremljanja ostalih blogov, ki poteka preko enakega vmesnika.

Še kratek seznam priporočenih blogov, ki jih spremljam.

The Impossible Cool

Catalog Living

Give Me Something to Read

Best of Wikipedia

Datavis

Daily Seinfeld

Blog Hapax Legomena obstaja tudi na Tumblrju, povezava pa se skriva v besedilu zapisa. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Veliki pregled blogerskih platform – WordPress

WordPress se šteje med rešitve za “resne” blogerje. Vešči uporabniki lahko prilagodijo praktično vse na sistemu – od videza do izvorne kode dodatkov in celo sistema. Uporabniki imamo prav tako na voljo nešteto različnih predlog, dodatkov, vključkov in druge šare, s katero lahko iz čistega bloga naredimo pravi balzam za psihedelične duše.

Pred kratkim je WordPress dosegel različico 3.0, kar jasno govori o njegovi zrelosti. Novosti je precej in velika večina jih je usmerjena ravno k prilagodljivosti. Ta poudarek jasno odraža dejansko stanje na trgu, saj čedalje več ljudi WordPress uporablja bolj kot vsestranski sistem za upravljanje vsebin kot pa blogersko platformo.

Novosti vključujejo novo privzeto predlogo, prenovljen upraviteljski vmesnik, združeno kodo večuporabniškega sistema, kar omogoča, da na eni namestitvi gostuje več blogov. Prav tako je več poudarka na urejanju navigacije po straneh ter podpora za različne tipe vsebin. Skratka, WordPress počasi mutira v bistveno bolj kompleksen in prilagodljiv sistem za upravljanje vsebin.

Toda s tem WordPress na nek način svet bloganja zapira širši javnosti. Nič ne rečem, namestitev aplikacije je razmeroma preprosta in še vedno se lahko uporabnik odloči za že gostovano rešitev, kot je WordPress.com ali druge. Toda dejstvo je, da je že osnovni vmesnik izredno napreden. Seveda dovoljuje veliko svobode, toda če so mi izkušnje kaj pokazale, je to, da ljudje ne želijo vedno zmogljivosti in prilagodljivosti.

WordPress bo seveda rastel naprej. Če že kaj, mu te mutacije odpirajo nova vrata na nova področja in torej drugačno prihodnost. Še vedno ostaja daleč najboljša izbira za vse, ki si želijo zmogljive in vsestranske blogerske platforme. Tu zaenkrat nima resne konkurence.

Še pregled novosti v WordPressu 3.0

Blog Hapax Legomena se je začetek tega leta preselil z Bloggerja na WordPress. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Veliki pregled blogerskih platform – uvod in Blogger

Najprej bi rad naslovil zgornje vprašanje. Osebno mislim, da Twitter in Facebook ne bosta nadomestila tradicionalnih blogov iz preprostega razloga – gre namreč za komunikacijski orodji, ki se sicer lahko uporabljata za ustvarjanje vsebine, vendar sta pri tem izjemno neučinkovita v primerjavi z blogi. Blogi, po drugi strani, so orodje za ustvarjanje vsebine in tako manj primerni za komunikacijo. Stanje vidim torej bolj kot dopolnjujoče se storitve kot tehnologije, ki bi se med seboj izpodrivale. Komunikacija vedno potrebuje neko vsebino in za vsebino so primernejši blogi, ki lahko sprožijo komunikacijo prek drugih kanalov.

Toda obenem to pomeni, da se spreminjajo tudi blogi. Današnja podoba blogov in platform je bistveno drugačna od tiste, ki smo jo imeli, ko sem začel blogati pred štirimi leti. Blogi so po eni strani postali bolj profesionalni in v določenih segmentih začeli neposredno konkurirati medijem, čeprav tega v Sloveniji morda niti ne opazimo. Po drugi strani so določene platforme prepisale kar nekaj poglavij od družabnih medijev, ki so v enakem obdobju doživeli izjemno rast.

Na kratko bom predstavil štiri platforme, ki kažejo največ življenja in so tako ali drugače najpomembnejše: Blogger, WordPress, Tumblr in Posterous. Začel bom kar z Bloggerjem, platformo, od katere sem se poslovil lani konec leta in nato nadaljeval z WordPressom, trenutno platformo.

Blogger – starosta gostovanih blogerskih platform

Blogger je med največjimi ponudniki gostovanih blogov. Googlova storitev nikdar ni nudila največ možnosti ali res izrednih možnosti, toda dejstvo je, da nudi dovolj preproste možnosti, da dejansko omogoča vsakomur, da vzpostavi in na hitro oblikuje svoj blog.

V zadnjih šestih mesecih so dodali kar nekaj novosti, s katerimi so naslovili nekatere izmed najbolj perečih pomanjkljivosti. Med njimi so možnost dodajanja samostojnih strani, urejanje teme bloga z vizualnimi orodji ter statistiko. Dodajanje samostojnih strani je tako ali tako higienski minimum, zanimivejši pa sta drugi dve novi možnosti.

Urejevalnik predloge bloga je izredno zmogljiv in omogoča podrobno spreminjanje tudi najmanjših lastnosti bloga – od pisave v naslovu do širine zapisov in postavitve elementov strani. Priznati moram, da sem ob tem, ko sem prvič videl urejevalnik, skoraj obžaloval menjavo platforme. Iz urejevalnika bi se lahko veliko naučile ostale platforme, saj je izredna zmogljivost skrita v preprostem vmesniku, ki tudi uporabnikom, ki si niso ravno blizu s tehnologijo omogoča, da ustvarijo privlačne bloge po svoji želji.

Zanimiva nova lastnost Bloggerja pa je statistika. Vmesnik je podoben tistemu v Google Analytics, seveda pa ima manj možnosti. Na hitro lahko pregledate najbolj priljubljene strani, število obiskovalcev, število naloženih strani ter vire prometa. Zopet gre za možnost, ki je več kot očitno namenjena posameznikom, ki bi lahko cenili to možnost, nimajo pa znanja ali volje, da bi na svoj blog ročno namestili Google Analytics.

Blogger tako po mojem mnenju ostaja vodilna splošna blogerska platforma za splošno rabo. Namenjena je manj zahtevnim uporabnikom in jim nudi tisto, kar potrebujejo, obenem pa je še vedno mogoče pokukati pod pokrov motorja in nastaviti določene stvari. V osnovnem paketu je vključenih dovolj stvari, da osebni spletni dnevniki in tudi  bolj ambiciozni projekti, lahko brez težav živijo uspešno in dolgo življenje. Preprostost uporabe dopolnjujejo najrazličnejše dodatne možnosti, ki jih je mogoče dodati s pomočjo dodatkov in razširitev.

Blog Hapax Legomena se je začetek tega leta preselil z Bloggerja na WordPress. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

O prehodu z Bloggerja na WordPress

Ta pristop je napačen iz dveh razlogov. Prvi je konkurenčni vidik “dirke proti dnu”, ki zmanjšuje razlike med mediji in njihovimi vsebinami. To so zavohale tudi farme vsebin, o katerih sem že pisal. Začele so pripravljati za iskalnike optimizirane povzetke najbolj vročih novic, s čimer so hitro resno zagrizle v število uporabnikov, ki obiščejo tradicionalne medije. Ti so seveda nezadovoljni in se zadnje čase ukvarjajo s tem, kako bi zaščitili koncept “vročih novic”, s katerim bi lahko preganjali druge vire, ki poročajo o enakih dejstvih.

Toda to ni zares nič novega – Wikipedia s svojim stalnim prilagajanjem vsaj meni že nekaj časa služi kot nekakšen novičarski portal. Če zasledim naslov, da se je nekje nekaj zgodilo, pogosto najprej obiščem Wikipedio, kjer izvem najbolj osnovna dejstva o dogodku. Če me zadeva bolj zanima, začnem iskati tudi drugje, toda za osnovno informacijo je Wikipedia več kot dovolj.

To je torej prvi vidik – manj poudarka na kakovosti vsebin pomeni večje konkurenčne pritiske in medije odpira grožnjam. Toda ljudje vendar nočejo poglobljenih vsebin in raziskovalnega novinarstva. Dolge in poglobljene vsebine v digitalnem svetu so nepraktične in predrage.

Poudarek na vsebini

Da to ni v celoti res, kaže zanimiv poizkus spletnega medija Slate. Določenim avtorjem so dali štiri do šest tednov plačanega “dopusta”. V tem času so morali pripraviti poglobljeno zgodbo o tematiki, ki jim je blizu in jih zanima. Članki so bili izredno brani – najbolj brani članek je dosegel 4 milijone ogledov. Toda medij trdi, da ne gre samo za število prikazov temveč tudi za izgradnjo blagovne znamke. Njihov cilj namreč ni biti vse vsem, temveč točka za določeno izbrano ciljno skupino.

To je razumljivo. Medij, kot je Slate, s splošnimi novicami ne more tekmovati z novičarskimi velikani, kot so CNN, NPR, New York Times, AP, Reuters in drugimi. Iskati morajo torej manjši krog bralcev, ki želi več kot samo kratek pregled novic dneva. Za svoj trud so bili nagrajeni, kar jasno kaže, da kakovostne in poglobljene vsebine dejansko pomenijo konkurenčno prednost.

Toda pri nas tega razmišljanja ne vidim. Kar vidim je celo morje portalov in tradicionalnih medijev, ki imajo pod praktično vsako novico napisano kratico STA ali pa kakšno drugo agencijo. S tem se po eni strani odpirajo konkurenci, po drugi strani pa postopoma uničujejo vrednost svojih blagovnih znamk.

Ko pritisnem gumb Objavi, lahko samo upam, da je Hapax Legomena dovolj poglobljena. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Samodejno pripravljanje vsebin za Kindle

Pustinja v zaprtem vrtu

O samem zmanjšanju števila obiskovalcev niti ne bi pisal, saj je bil velik upad tako ali tako pričakovan. Nenazadnje so bili tudi uredniki časopisa prepričani, da lahko pride do 90-odstotnega upada. Kar je bolj zanimivo, so druge posledice. Prva, na katero sam nisem pomislil, ko sem razmišljal o potezi, je pomanjkanje komentarjev. En izmed analitikov je ugotovil, da je izbrana zgodba na strani The Times dobila 4 komentarje v 2 urah, na strani Guardiana pa je ista zgodba prejela 117 komentarjev v 90 minutah. Osebno sicer nisem nagnjen h komentiranju, vendar verjamem, da je za določen del obiskovalcev udejstvovanje v skupnosti in komentiranje celo pomembnejše od same zgodbe.

Drugi dejavnik, na katerega bi rad opozoril, pa je zmanjšan vpliv, ki ga s seboj prinašajo bistveno manj dostopne vsebine. Vsaka javna osebnost se v taki situaciji vpraša, ali naj da intervju za medij, ki ga lahko bere le majhen odstotek ljudi. V svetu odnosov z javnostmi so pomembne številke in vsak medij, ki so odloča za plačljive vsebine, mora pomisliti tudi na to. Manj dosega pomeni manj ekskluzivnih zgodb in posledično manjši vpliv, kar še zmanjša pripravljenost ljudi, da za vsebine plačajo. Gre za začaran krog, ki ga ne bo ravno preprosto presekati.

Je pa zaenkrat jasno, da The Times s plačljivostjo spletnih vsebin ščiti predvsem svojo papirnato različico. Do kakšne mere je to smiselna dolgoročna strategija je vprašljivo, vseeno pa kaže, da bodo na spletu zmagale brezplačne vsebine ne glede na kakovost.

Ostajamo brezplačni. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Požareport.si najavlja plačljivost

Z blokiranjem oglasov uničujete spletne strani

Komentarji in slovenski mediji

Apple Mail

Elektronska pošta je verjetno najpomembnejši del izkušnje za računalnikom, takoj za spletom. Apple Mail svoje delo opravi solidno, čeprav odkrito povedano, ne vidim strašne prednosti pred drugimi odjemalci. Deluje kot odjemalec za več računov, sam vmesnik in izkušnja pa sta enaka kot smo jih vajeni pri odjemalcih iz zadnjih 15 let.

Žal sem ga nehal uporabljati skoraj takoj, kajti pri odgovorjanju na sporočila mi je začel v Gmailu dodajati nekakšne dodatne oznake, ki se preprosto ne skladajo z mojimi v spletnem vmesniku. Druga zamera je bil skrajno nelogičen filter neželene pošte. Za nezaželene je označil sporočila, ki so bila že na prvi pogled popolnoma legitimna, za večino komercialne pošte (na katero sem sicer naročen) pa ni imel nikakršnih težav. V povezavi s tem je moteče tudi to, da privzeto naloži slike v vseh sporočilih, za katera ne meni, da so nezaželena. Nalaganje slik spemerji namreč uporabljajo kot signal, da je račun aktiven, in večina odjemalcev že nekaj časa privzeto ne nalaga nobenih slik v sporočilih.

Za domače uporabnike je sicer popolnoma sprejemljiv. Nastavitev računov se je izkazala za dovolj preprosto, vključene pa so tudi osnovne možnosti za upravljanje nalog in zapiskov. Prav tako ne nudi možnosti za združevanje sporočil v pogovore, kar je zame ključnega pomena. Gmail ima to rešeno genialno, čeprav se zavedam, da veliko uporabnikov niti ne želi te možnosti. Ti pa aplikacija z barvo označi med seboj povezana sporočila, kar je dokaj sprejemljivo.

Safari

S Safarijem nisem preživel veliko časa. Ravno dovolj, da sem preizkusil možnost Reader, ki ti prikaže le članek in združi več strani v eno samo dolgo besedilo. Simpatična možnost, ki pa se jo da dobiti tudi na drugih brskalnikih. Za Safari se mi zdi, da po ničemer ne izstopa od konkurenčnih brskalnikov, zaradi česar je nekakšen pastorek celotne scene. Šele pred kratkim je dobil mehanizem za razvoj razširitev, s čimer šele sedaj dohaja Firefox in Chrome, ki imata to že dlje časa.

Odkrito povedano mi je bistveno lažje preprosto namestiti Google Chrome in z obstoječega računalnika prenesti zaznamke in ostalo šaro, ki jo potrebujem, da začnem z delom takoj. Poleg tega ima Chrome nekaj razširitev, ki so preprosto preveč dobre, da bi se jim odpovedal.

iCal

iCal je koledar in svojemu namenu služi dobro. Možno ga je povezati s spletnimi koledarji, kar je lepa možnost. Prav tako nudi možnost dodajanja opravil, ki se sinhronizirajo nazaj v odjemalec za pošto. Kaj dosti več o njem ni za povedati.

iPhoto

iPhoto je hecna aplikacija. Na nek način mi je izredno všeč, po drugi strani pa me je nekaj nelogičnosti popolnoma vrglo iz tira. Recimo, možnost objave fotografije na Flickr ali Facebook neposredno iz aplikacije je izredno kul. Googlova Picasa ti seveda ne omogoča nalaganja fotografij neposredno na Yahoojeve strežnike. Toda v iPhoto lahko na Flickr fotografijo naložiš samo v pogledu galerije. Ko fotografijo odpreš, malo urediš in zadovoljen z rezultatom želiš stvar naložiti na Flickr, gumb ne deluje.

Pri nalaganju na Flickr me je zmotilo tudi to, da fotografijo naloži v skupino, ki nosi enako ime, kot si ga dal sam ob nalaganju fotografij v iPhoto. Vsakič znova ustvari novo skupino, ki nosi enako ime. Torej imam sedaj na Flickru tri skupine z imenom Hehe, v vsaki pa se nahaja ena fotografija.

Drugače pa iPhoto dela vse, kar od aplikacije za osnovno urejanje in pregledovanje fotografij pričakuješ. Osnovno uravnavanje barv, svetlobe, gumb za hitro samodejno popravilo in različne učinke. Če bi prešel na Mac OS X za stalno verjetno ne bi nameščal druge programske opreme za upravljanje s fotografijami.

iTunes

iTunes je iTunes. Lahko ti je všeč in lahko ga sovražiš, jaz pa trdno sodim v drugo skupino. Prenapihnjena aplikacija, ki s porastom iPodov, iPadov in iPhoneov počne bistveno preveč stvari, da bi bila res udobna za uporabo. Včasih si želiš samo poslušati glasbo in iTunes je zame preprosto prenapihnjen. Dejstvo je sicer, da na Macih očitno deluje bolje kot v sistemu Windows. Toda iTunes smo verjetno vsi že preizkusili in če vam je všeč, potem jo uporabljajte.

iChat

Program za takojšnje sporočanje. Žal ima podporo samo za MobileMe, AIM, mac.com ter Jabber in Google Talk. Manjka vsaj podpora za Windows Live Messenger, ki je verjetno še vedno najbolj razširjen protokol v Sloveniji. Drugače se mi zdi aplikacija odločno preveč kičasta z oblački in drugimi vizualnimi učinki. Nisem sice uspel preveriti možnosti, kot sta skupna raba namizij in video klepet, ker vsaj drugi uporabniki Macov, ki jih imam na storitvah spletnega klepeta, uporabljajo Adium.

iWeb

Ustvarjanje spletnih strani, ki je videti, kot da je prišlo iz devetdesetih. Vsaj vključene predloge so izrazito kičaste. Na nek način sicer razumem, da je aplikacija na voljo, saj omogoča preprosto ustvarjanje strani in nalaganje na MobileMe ali celo FTP, vendar se mi odkrito zdi, da so tovrstni urejevalniki spletnih strani izgubili bitko s sistemi za upravljanje vsebin in bloganje, kot so Blogger, WordPress ali Tumblr.

Stickies

Stickies so samolepilni papirji za pisanje opomb in idej. Evernote žal ponuja toliko več možnosti, ki vključuje sinhronizacijo na kup platform, da preprosto Stickies niso nikdar prišli do izraza.

Končno mnenje

Vključene aplikacije spodobno opravljajo svoje delo in kljub pritožbam lahko razumem, da je lepo prižgati računalnik in začeti z delom, ne da bi moral nameščati veliko specifičnih aplikacij za posamezne naloge. Tu gre zamera pri “navadnih” osebnih računalnikov predvsem na proizvajalce in trgovce. Namesto, da bi nova mašina s sistemom Windows že vključevala nek izbor aplikacij (lahko bi šlo za Windows Live nabor ali pa za mešanico Google in drugih rešitev), ti raje prodajo računalnik s preizkusnimi različicami protivirusnih programov in druge šare, ki je dejansko nikdar ne potrebuješ.

Integracija s spletnimi storitvami je dokaj solidna in relativno hitro imaš vpisane podatke in druge nastavitve, ki jih potrebuješ, da podatke potegneš iz oblaka. Domnevam, da MobileMe odpre še nekaj dodatnih oblačnih možnosti, vendar brez iPhona in najmanjšega namena, da bi plačeval naročnino, to le težko potrdim.

Toda po drugi strani Mac OS X ponuja le malo, česar ne bi bilo mogoče dobiti tudi na operacijskem sistemu Windows. Glavna prednost je torej predvsem vnaprejšnja namestitev in integracija posameznih aplikacij. Uporabniku, ki nima namena brskati po spletu za novimi rešitvami in mu je relativno vseeno, kaj uporablja, nudi večino stvari, ki jih potrebuje na preprost način. In čeprav meni osebno to ni tako pomembno, saj se preveč rad igram z različnimi stvarmi, lahko v celoti razumem, da je to določenemu naboru ljudi izredno pomembno.

Preizkus MacBooka na blogu Hapax Legomena se nadaljuje. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Igre na Macu

Upravljanje namizja na Macu

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Storitev izpljune tudi skript za značko, ki jo lahko objavite na družabnih omrežjih ali blogu.

I write like
Stephen King

I Write Like by Mémoires, Mac journal software. Analyze your writing!

Storitev je med drugimi preizkusila tudi znana kanadska pisateljica Margaret Atwood in ugotovila, da piše kot Stephen King.

Da kratkost tega zapisa ne bi bila čisti nateg, dodajam še šopek pesnikov, ki berejo svoje pesmi, da zadovoljite svoj literarni fiks:

Charles Bukowski – The Secret of My Endurance

Robert Frost – The Road Not Taken

Dylan Thomas – Do Not Go Gentle Into That Good Night

Če mislite poslušati samo eno, poslušajte Dylana Thomasa. Njegovo branje je dobesedno nepozabno.

Blog Hapax Legomena ni ravno poezija, vendar vseeno več kot vreden pozornega branja. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Tu vstopi rzširitev AutoPager, ki je na voljo za Chrome in Firefox. Deluje izredno preprosto: ko pridete do konca strani in bi morali klikniti na gumb za naslednjo stran, AutoPager samodejno naloži nove strani pod že prikazanim besedilom. Tako lahko brez odvečnega klikanja preberete članek, kot si je to zamislil bog, ko je ustvaril svet.

AutoPager temelji na pravilih, ki jih lahko določate za vse strani, ki še niso v sistemu. Zaenkrat še nisem naletel na nepodprto stran, je pa lepo vedeti, da lahko tudi uporabniki sami brez težav dodajajo nove strani. Skratka, če vas motijo članki razdeljeni na posamezne strani, priporočam AutoPager.

Vsi članki na blogu Hapax Legomena so na eni sami strani. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Google Chrome sedaj privzeti brskalnik

Feedly je zanimiv dodatek za branje virov RSS

Malo zgodovine za vse, ki ne sledite dogajanju na področju iger. Steam je platforma za digitalno upravljanje iger – preko enega samega vmesnika lahko namreč igre kupujete, posodabljate in igrate. Prav tako se lahko preko Steama povežete s prijatelji in z njimi sodelujete v večigralskih igrah. Steam seveda vsebuje tudi upravljanje digitalnih pravic (DRM), vendar na razmeroma prijazen način, ki večinoma ne moti uporabniške izkušnje.

Skratka, Steam je sedaj na voljo tudi za Maca, kar mi je omogočilo, da sem preizkusil nekaj iger, med katerimi so bile Half Life 2, Team Fortress 2 in Civilization 4. Proces je izredno preprost – s spleta si prenesete odjemalca Steam in vse igre, ki ste jih že kupili in tečejo na Macu, so na voljo za prenos. Z dvema klikoma jih prenesete in počakate, da se prenesejo. Ko je prenos zaključen so igre pripravljene na uporabo in ne potrebujejo nobenega dodatnega nameščanja. Enako se samodejno prenašajo tudi posodobitve in ostala vsebina. Nekatere igre podpirajo celo shranjevanje v oblaku, kar pomeni, da imate ob naloženi igri na Macu tudi vse shranjene igre, nastavitve in vse ostalo.

Izkušnja je razmeroma dobra. Prenosnik je dokaj dobro poganjal zgoraj navedene igre. Nalaganje je sicer trajalo dlje, kot sem to vajen z namiznega računalnika, toda same igre so delovale dobro tudi pri največji ločljivosti in vklopljenih vseh podrobnostih. Vsake toliko časa je sicer prišlo do manjših zastojev, vendar sem bil prijetno presenečen nad zmogljivostjo prenosnika. Edina igra, ki je imela težave je bila Civilization 4 – Beyond the Sword, ki je kakšnih 20 minut delovala v redu, nato pa se je grafika nenadoma izkazila in jo je bilo treba zagnati ponovno.

Še nekaj je zanimivo/zabavno. Ko zaženeš igro sicer kot miška tihi prenosnik začne besno pihati. Obremenitev grafike in procesorja očitno poskrbi za izdatno segrevanje.

Dobra plat Steama je tudi, da vam za uporabo že kupljenih iger na Macu ni treba ponovno plačevati. Če ste igro kupili za Windows in deluje tudi na Macu, jo lahko brez težav prenesete. Sedaj pa na kratko o igrah, ki so na voljo in sem jih preizkusil. Pozor vseh iger nisem namestil na Maca, torej moje izkušnje temeljijo na PC-ju.

Half Life 2

Saga o znanstveniku Gordonu Freemanu, ki lastoročno rešuje svet, je med najbolj priljubljenimi igrami. In to z dobrim razlogom. V igri se znajdete v zloveščem mestu City 17, ki ga vodi zlobni znanstvenik, ki je stopil v nesveti pakt z vesoljci iz druge dimenzije. Vaša naloga je preprosta – zaustaviti ga in osvoboditi ljudi v mestu. Na svoji poti se boste spopadli s policisti in vojaki ter seveda vesoljci. Sliši se klišejsko, toda zgodba je vrhunsko prikazana, še posebej navdušujoči pa so vnaprej pripravljeni dogodki, ki niti za trenutek ne prekinejo občutka, da ste v resnici tam. Na Macu sta na voljo tudi obe nadaljevanji, Episode 1 in Episode 2.

Team Fortress 2

Team Fortress 2 je med najbolj priljubljenimi večigralskimi igrami. Prvoosebna strelska igra temelji na skupinskem delu. V igri namreč prevzamete vlogo enega od devetih razredov, med katerimi so vojak z bazuko, razstreljevalec z minometom, piroman z metalcem plamena, zdravnik, inženir, vohun, hitri skavt, počasni “heavy” z brzostrelko in ostrostrelec. Vsak od njih ima svoje prednosti in slabosti in nobena ekipa ne more uspeti, če nima uravnotežene sestave.

Igranje je bliskovito. Kot začetnik ste lahko veseli, če živite več kot minuto in sploh kaj dosežete. Toda sčasoma hitro spoznate področja, na katerih se igra odvija in začnete delovati bolj taktično. Risankasta igra za še več zabave vključuje na stotine dosežkov, kot so 1000 žrtev, preteci 1000 kilometrov, zažgi 10 skritih vohunov in podobne. Poleg tega Valve igro neprestano razvija že od leta 2007, kar pomeni, da vsakih nekaj mesecev dobite nova orožja, nove zemljevide in nove dosežke. Vse brezplačno. Nič čudnega, da je igra še po treh letih med najbolj igranimi.

Portal

Spet Valve, spet prvoosebna igra. Le da tu ne gre za streljanje temveč za reševanje logičnih ugank z uporabo portalov. Zbudite se kot dekle v raziskovalni ustanovi, glas iz zvočnikov pa vam razloži, da morate opraviti nekaj preizkusov, nato pa boste prejeli torto. Seveda kmalu ugotovite, da vse le ni tako nedolžno, kot je videti na prvi pogled. Uganke rešujete preprosto – na voljo imate orožje, ki ustvarja dve vrsti portalov: oranžne in modre. To pomeni, da lahko, na primer, na eni steni ustvarite en portal in na drugi steni drugega ter se sprehodite iz enega konca sobe na drugega. Zabava je zagotovljena.

Torchlight

Tretjeosebno akcijsko igranje vlog. Prevzamete vlogo junaka ali junakinje, ki mora mestece Torchlight očistiti podzemnih hudobcev. Na poti skozi različna okolja srečate na stotine pošasti, zbirate opremo in uroke ter izboljšujete svoje sposobnosti. Igre je preprosta, vendar vseeno močno pritegne, saj je izredno zabavna.

Civilization 4 (in vsi dodatki)

Civilization 4 je najnovejša v vrsti poteznih strateških iger, v kateri prevzamete civilizacijo ob njenem nastanku in jo popeljete skozi zgodovino do prestola najuspešnejše civilizacije na svetu. Kraljica strateških iger nudi globino, ki je večina drugih iger ne. Sprejemate odločitve glede vsega – državne ureditve, religije, izumljanja tehnologije, vojne, …

Tu je še nekaj iger: Altitude je risankasta večigralska igra z letali, priporočam pa tudi miselno igro World of Goo.

Seveda Steam na Macu še ne pomeni, da boste veselo igrali večino najbolj priljubljenih sodonih iger. Call of Duty, Battlefield Company, Dragon Age: Origins, Mass Effect in večina drugih iger ne deluje na Macu. Toda še ta mesec lahko pričakujete Starcraft 2, ki pa sicer verjetno ne bo na voljo preko Steama. Valve je s Steamom založnikom preprosto odprl vrata do platforme, za katero se v preteklosti preprosto ni izplačalo tiskati CD-jev, škatel in druge fizične robe. Z digitalnim zagotavljanjem vsebin so stvari seveda nekoliko drugačne. Igranje na Macu torej seveda ni najlažje opravilo, toda nekaj več izbire pa je kljub vsemu na voljo.

Torej, če nameravate imeti računalnik za igre, Mac še vedno ni najboljša izbira. Kljub temu pa vsi, ki žalostno strmite v OS X in vam v življenju manjka zabave, sedaj lahko posežete po nekaj res solidnih igrah.

Pisec bloga Hapax Legomena je v Team Fortressu najraje Demo ali Pyro. Posvečeni veste o čem govorim. Ne zamujaj novih vsebin in se naroči na vir RSS ali pa mi sledi na Twittru.

Povezani zapisi

Veliki preizkus prenosnika MacBook Pro

Upravljanje namizja na Macu