Vse pa le ni tako črno. Lahko celo kliknete na povezavo na prenovljeno Hapax Legomeno, se malo preklikate po strani in mi v komentarjih zaupate svoje mnenje, pohvale ali kritike. Še posebej bom vesel, če odkrijete kakšno pomanjkljivost, kamor sodijo neprevedeni napisi in podobno.

Hvala za razumevanje in seveda lep pozdrav.

Že začetek komada nam z orglami da vedeti, da se spuščamo v religiozne vode. Melodični punk The Thermals podpira biblično besedilo, v katerem se srečajo Bog, Noe in Jezus. Bog, recimo, Noetu pove, da bo deževalo, svojemu sinu pa, da je čas, da pride domov. Udarno, premišljeno in zabavno.

9. Radiohead – Karma Police

Kljub svojemu statusu Radiohead niso moj najljubši band. Karma Police, po drugi strani, pa je definitivno en mojih najljubših komadov. Klavir se genialno prepleta z vokalom in ritem sekcijo, medtem ko kitara lepo pusti dihati. Toda kar je res genialno, je Yorkeova kitica “For a minute there, I lost myself”, ki lahko pomeni karkoli, obenem pa nam da vedeti, da vse le ni tako hudo resno, kot smo si mogoče sprva mislili.

8. The Shins – New Slang

Melodičen in nežen pop, ki združuje liričnost Beach Boys z estetiko alternativne glasbe. James Mercer s svojim nežnim glasom in neverjetnim posluhom za vrhunske melodije ustvarja čudovito glasbeno pokrajino. Alternativna glasba le redko zveni tako privlačno in pop ni skoraj nikdar tako inteligenten.

7. Modest Mouse – Black Cadillacs

Pri Modest Mouse sem imel enak problem kot pri Sonic Youth – kako izbrati en komad iz serije vrhunskih skladb. Black Cadillacs je med bolj melodičnimi zadevami in tako predstavlja lepo vstopno točk v mračni, hrupni in kaotično svet Modest Mouse.

6. Franz Ferdinand – Take Me Out

Že začetek komada Take Me Out je genialen. Odkrito povedano, verjetno bi večina bendov ta del uporabila za večino svojega komada. Franz Ferdinand ga drzno odvržejo v manj kot minuti in se brezskrbno vržejo v brezkompromisno plesno točko, ki ne popusti dokler ne izzvenijo zadnji akordi.

5. Death Cab for Cutie – Soul Meets Body

Death Cab for Cutie so nežni, lirični in spevni, Soul Meets Body pa je poleg tega še pop. Relativno hiter ritem za njihove razmere dopolnjujejo akustični prijemi in seveda prepoznavni vokal, ki nam pojasnjuje melanholične besede. Death Cab for Cutie si svojo slavo med poslušalci neodvisne glasbe vsekakor zaslužijo.

4. Cop Shoot Cop – Any Day Now

Spet majhen zavoj v marginalne vode. Cop Shoot Cop uradno sodijo pod industrijski rock, čeprav bi jih osebno imenoval predvsem inovativne. Z zahtevnimi ritmi in hladno instrumentalno podlago ustvarjajo učinek tesnobnosti in grožnje. Any Day Now združuje vse te elemente z osebno izpovedjo in odlično razdelanostjo, ki vključuje tako glasne dele kot nežnejše elemente.

3. U2 – The Fly

Osebno imam za U2 eno samo besedo – precenjeni. Seveda razumem njihovo privlačnost in spektakularnost, ampak njihova glasba me le redko prepriča. Svetla izjema je celoten Achtung Baby in predvsem komad The Fly, ki najde odlično ravnotežje med njihovim bombastičnim popom in nekoliko bolj alternativnimi prijemi. Zapackani in težki uvod odlično dopolnjuje refren, U2 pa na albumu dejansko zvenijo odkrito in iskreno.

2. Pixies – Monkey Gone to Heaven

Pixies že imajo eno mesto na seznamu, vendar morajo dobiti še enega. Monkey Gone to Heaven je prvi komad od Pixies, ki sem ga slišal v življenju in po več kot 15 letih ostaja en mojih najljubših komadov. Klasičen preprost ritem dopolnjejo nezmotljive kitare in čelo. Besedilo je tipično za Pixies – v osnovi nerazumljivo – govori pa o opicah, smeteh, človeku, bogu, hudiču in New Jerseyju. Seveda pa kljub relativni umirjenosti komada ne manjka niti tipično kričanje Francisa Blacka.

1. The Beatles – Strawberry Fields Forever

Skladba o sirotišnici je ena največjih umetnin rock glasbe. Genialni aranžmaji, psihedelično vzdušje in dejstvo, da je končna skladba sestavljena iz dveh različnih posnetkov z različnimi hitrostmi, naredijo to skladbo nepozabno. Poslušajte jo vsaj dvakrat.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 – 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)
100 pesmi, ki jih morate slišati (25-11)

Verjetno najbolj marginalen komad na seznamu, ampak verjemite mi – ko sem bil v srednji šoli, so bili NoMeansNo pomembna stvar. Victory je počasen in dramatičen, skoraj 8 minut trajajoč komad, ki združuje vrhunsko instrumentacijo, bombastičen vokal in temačno besedilo. Zadeva vsekakor ne bo za vsakogar.

24. B-52’s – Love Shack

New wave strateški bombniki so z Love Shack dosegli svoj največji komercialni uspeh, kar ni presenetljivo, saj gre za enega velikih pop komadov. Komad pričara pravi občutek zabave in poslušalcu se zazdi, da dejansko stoji na veliki zabavi, na kateri igra ta komad. In seveda – Kate Pierson.

23. Dead Kennedys – Kill The Poor

Dead Kennedys so letos poleti dobili novega člana, ki je res pravi rocker. Kakorkoli že, Dead Kennedys zvenijo tako, kot mora zveneti pravi punk – agresiven, politično angažiran in nespoštljiv. Politične reference so danes žal nekoliko zastarele, glasba pa še vedno zveni tako prepričljivo kot ob svojem nastanku. In ne pozabite – Dead Kennedys niso punk band ampak new wave.

22. Nirvana – Lounge Act

Z Nevermind so Nirvana neodvisno glasbo postavili v središče zemljevida glasbe. Trio iz Seattla je lastnoročno postavil nove meje sprejemljivega v pop glasbi in bi se tudi brez samomora Kurta Cobaina zapisal v zgodovino. Lounge Act je izbran iz zelo pomembnega razloga – basovska linija na začetku mi je osebno nekaj najboljšega v rock glasbi. Drugače Nirvana tu pokaže svoje mojstrstvo grunge pristopa z mešanjem tihih in glasnih delov ter vrhunsko melodiko, ki pa nikdar ne skrije resnične energije ene največjih rock skupin.

21.Therapy? – Screamager

Severni Irci Therapy? na Screamager zvenijo bolje kot kdajkoli prej ali kasneje. Punk-rockerska izhodišča s priokusom metala ter vrhunsko ritem sekcijo poosebljajo vse, zaradi česar so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja tako kul za alternativno glasbo.

20. dEUS – Suds and Soda

Belgijski dEUS so z Worst Case Scenario ustvarili vrhunski album, ki odlično prepleta psihedelične rockerske pristope s sodobnejšimi elementi. Pop refren dopolnjujejo violine in doorsovske klaviature v kaotični harmoniji.

19. Rolling Stones – Paint It Black

Pravijo, da se ljudje delimo na tiste, ki imajo raje Beatle in tiste, ki imajo raje Stonese. Osebno so mi Beatli ljubši, vendar so zgodnji Rolling Stones kljub temu odlični. Paint It Black s sitarjem in mračnjaško atmosfero je nedvomno en vrhuncev britanske invazije.

18. Smashing Pumpkins – Quiet

Iz uvoda, ki se sliši kot, da bi se vlekel skozi blato, se do refrena razvije tipičen pop komad, tako značilen za album Siamese Dream. Billyju Corganu kljub vsem njegovim napakam ni mogoče očitati, da nima posluha za hite, čeprav pri tem potrebuje približno 2000 nasnetih kitar. Hja, ste mislili, da lahko ena sama kitara ustvari ta zvok?

17. Les Savy Fav – Scotchgard the Credit Card

Energičen in melodičen post-punkerski komad mi je padel v uho takoj, ko sem slišal album Let’s Stay Friends, na katerem so se Les Savy Fav odmaknili od svojih hrupnih korenin in začeli igrati bolj pop glasbo. Mehak uvodni začetek se hitro umakne glasnejšemu refrenu s fantastičnimi kitarskimi rifi.

16. Cyndi Lauper – When You Were Mine

Prava škoda je, da je Cyndi Lauper tako neznosno zlajnana. Ravno zato sem izbral morda malo manj znan komad When You Were Mine. Gre za priredbo Princeove skladbo, še posebej zabavno pa je, da Lauperjeva v besedilu ni zamenjala spola in prav tako poje o ženski. Drugače je komad tipično njen – veliko sintetizatorjev in prodorni vokal, ki ti je bodisi všeč ali pa ti para živce.

15. NOFX – Linoleum

Kalifornijski punk ni bil nikdar tako sproščen, kot takrat, ko so ga igrali NOFX. Medtem, ko se je večina drugih bendov ukvarjala z resnimi temami in vprašanji o vesolju in življenju, so se NOFX zabavali. Linoleum kot uvodni komad plošče Punk in Drublic pokaže ravno to – bobni v galopu, našpičene kitare in zajebantsko besedilo. Komad traja malo več kot 2 minuti, dihati pa nam da šele po minuti in 15 sekund, časa za vdih pa imamo 15 sekund, nato pa NOFX svoje oddivjajo do konca.

14. Eminem – Lose Yourself

Še en redkih raperskih vnosov na tem seznamu je Eminemov največji hit. Čeprav bi lahko brez skrbi izbral karkoli z albumov Slim Shady LP in Marshall Mathers LP sem izbral ta komad, kljub temu, da je glasbeno precej nenavdahnjen. Se mi pa zdi zdi zabavno, da je človek, ki je skrbno ustvaril malo četico alter egov, v tem komadu odlično pomešal svojo shizofreničnost, film in resnično življenje.

13. Yeah Yeah Yeahs – The Sweets

Yeah Yeah Yeahs so preprosto preveč dobri, da bi jih poznali le po trapasti reklami. The Sweets je nežna in počasna zadeva, ki pa na koncu vseeno zveni dovolj ostro, da jih ne bi ravno zamenjali za mevže. Newyorški trio je krasna kombinacija inovativnih pristopov k punku, rocku in plesni glasbi, ki si zasluži več kot le reklamo za mobilne telefone.

12. Blonde Redhead – Spring and Summer Fall

Blonde Redhead komad začnejo kot neposredni potomci Sonic Youth in tudi kasneje ne razočarajo. Zasanjane in hrupne kitare se prelivajo čez preprost in nepopustljiv ritem. Imajo pa Blonde Redhead nekoliko bolj hipnotičen zvok, ki je lahko na trenutke še bolj privlačen kot trdi rockerski prijemi svojih duhovnih predhodnikov.


11. Nine Inch Nails – Mr. Self Destruct

Prvi komad na albumu The Downward Spiral se začne z neizprosnim industrijskim nabijanjem, ki se v sredini komada dobesedno razblini v hipnotičnem premoru, nato pa se vrn nazaj na začetek. Če ob tem pomislimo, da je bil album posnet v hiši, kjer je Charles Manson ubil Sharon Tate, celotna zadeva dobi še dodatno dimenzijo in intenzivnost.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 – 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

Priznam, da Bowieja poznam bolj površno, oziroma predvsem zgodnejšo robo. Toda Space Oddity izstopa s svojo zgodbo pogovora med astronavtom in nadzornim centrom na Zemlji. Bogata instrumentalna podlaga je sicer vrhunska, vendar je ravno zgodba tisto, kar me resnično pritegne. “Ground control to Major Tom, your circuit’s dead, there’s something wrong.”

39. Duran Duran – Hungry Like the Wolf

Duran Duran so boy band osemdesetih, toda težko zanikaš, da lahko skoraj 30 let stare komade še danes poslušamo brez občutka sramu. Govorim o sramu do umetnika ali izvajalca, ki ga ponavadi čutiš ob slovenskih igranih nadaljevankah ali zabavnih oddajah.

38. Simon & Garfunkel – A Hazy Shade of Winter

Javno moram priznati, da sem zelo dolgo mislil, da so to skladbo napisale The Bangles. No, v resnici sta avtorja Paul Simon in Art Garfunkel, bolje znana kot glasbena podlaga Dustinu Hoffmanu. Kar me pri tem komadu res pritegne je kitarska linija, ki sem jo slišal tako v folk izvedbi (ta izvedba), rockerski (The Bangles) in punkerski (Snuff). Ne glede na zvrst, gre za vrhunec energetične pop melodike.

37. Pearl Jam – Rearview Mirror

Eddieju Vedderju komad ni bil všeč, ker je šel preveč v uho. Hvala bogu, da ni poslušal svojih instinktov. Pri Rearview Mirror imaš resnično občutek, da sediš v avtu in zreš v vzvratno ogledalo. Pearl Jam so bili morda najbolj pop usmerjeni na prvem albumu, toda Rearview Mirror presega klasične grunge smernice in tako ustvarja vrhunski pop rock komad.

36. Madness – Our House

Britanski pop ska je mogoče na Our House že preveč pop. Ampak komad je simpatičen, ima privlačne trobente in težko si pomagaš, da ne bi zraven malo pomigal in si pel.

35. Rancid – Ruby Soho

Ko smo že ravno pri odmevih reggaeja in skaja, poglejmo še čez lužo. Rancid so bili z Out Come the Wolves nekakšni Clash naše generacije – iz čistega punka so stopili v reggae in ska vode ter ustvarili enega najboljših punk albumov devetdesetih. Tim Armstron mogoče poje, kot da bi imel v grlu razbito steklenico in proti koncu komada se zdi, da ne bo zdržal, toda kaj ni ravno to poanta punka?

34. The National – Mistaken for Strangers

Pijani ritem z minimalistično inštrumentacijo pusti dovolj prostora mračnemu vokalu, da se lahko vživimo v srebrne luči pred Citibankom. The National so eden vrhuncev sodobne neodvisne produkcije, Mistaken for Strangers pa lepo prikazuje, kako se lahko v rocku združijo čustva in udarnost.

33. Sisters of Mercy – Temple of Love

En bolj zanimivih pop eksperimentov, ki je povezal darkerje Sisters of Mercy z jemensko židinjo Ofro Hazo. Komad je dolg 8 minut, vendar dolžine skoraj ne opaziš, saj besno drvi skozi svoj temačni tunel, vmes pa se ustavi na Bližnjem vzhodu.

32. Blur – Song 2

Brez domišljije imenovan komad je drugi na albumu in traja natančno dve minuti. Dolgo sem razmišljal, ali naj ga sploh vključim, vendar sem se na koncu odločil, da med priporočili preprosto mora biti. S svojo agresivnostjo kar izstopa iz opusa britanskih Blur, refren pa je himna najrazličnejših skupin, od alternativnih športov do rockerjev. Woohoo.

31. Bad Religion – Generator

It’s the generator, nam pojasnijo Bad Religion v tem komadu. Za bend, ki je bil v svojih besedilih praviloma vedno precej neposreden, je Generator poln na pol pesniških podob. Pravzaprav nisem v celoti prepričan, da pornografsko morje v resnici kaj pomeni, toda vmesni del s svojo new wave liričnostjo in hard core akordi Generator postavi nad ostale komade Bad Religion, ki se vse prepogosto zanašajo le na melodičnost.

30. The Pogues – Fairytale of New York

Od alkohola utrujeni Shanov vokal bolj avtentično ponazori pravi “duh Božiča” kot milijon posladkanih zborčkov izpetih zvezdnikov. Duet, v katerem slišimo obtožbe, ki običajno ne sodijo v božične pesmi, je vrhunsko zabaven, komad pa je najboljši primer spevne kombinacije rocka in irske narodne glasbe, ki nam je Slovencem tako ali tako zelo pri srcu.

29. Talking Heads – Once in a Lifetime

Da, Talking Heads dobijo še eno mesto. Once in a Lifetime je komad, ki ti da misliti. Poigravanje z vprašanji, kot je “How did I get here?” in odgovorom “Same as it ever was” dopolnjuje poskočna in pozitivna skladba. David Byrne in Brian Eno sta s tem komadom ustvarila rock umetnino.

28. The Breeders – Cannonball

Breeders so še en poganjek s trupla Pixies. Cannonball je tipičen primer glasbene estetike iz devetdesetih – prehodi med mirnimi in glasnimi deli, našpičene kitare in pop elementi. Sama Kim Dial (kot, roko na srce, tudi Francis Black) ni imela genialnosti Pixies, jo je pa nadomestila z izrednim posluhom za pop.

27. Spoon – Finer Feelings

Spoon so vrhunski primer minimalizma. Ko poslušaš komad na trenutke nimaš občutka, kot da bend sploh igra. Toda v primeru Spoon minimalizem doda več kot odvzame in rezultat je privlačna in poskočna skladba, ki je komercialno izredno privlačna. Kar so nam verjetno tudi želeli povedati.

26. Wolf Parade – You Are a Runner and I Am My Father’s Son

Spet smo pri sodobni neodvisni glasbi. You Are a Runner je ritmično repetitiven in večino težkega dela prepusti kitaram in vokalu ter tako ustvari enega težje dostopnih komadov na mojem seznamu, ki pa je kljub temu privlačen, če mu človek nameni več kot le eno površno poslušanje.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 – 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišate (55-41) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1) 

Grunge metalci na plošči Badmotorfinger niso nikomur prizanašali, še posebej ne s komadom Jesus Christ Pose. Uvodno drvenje se ne ustavi skozi skoraj šest minut in histerično kričanje kitar se odlično prepleta z mračno ritem sekcijo.

54. Green Day – Longview

Če se punk albuma proda 15 milijonov, je to sploh še punk? No, Dookie je verjetno vrhunec punkovske lirike – pop skladbe, ki svoj navdih jemljejo pri Ramones, obenem pa dodajo še merico kalifornijskega pozitivizma. Longview je odlična mešanica počasnega in pop punkerskega nabijanja.

53. DJ Danger Mouse – Encore

Morda mi bo kdo očital pomanjkanje domišljije, ampak ta komad si zasluži uvrstitev. Genialna mešanica komada Glass Onion Beatlov in komada Encore Jay-Z-ja. Kultura remiksanja mi nikoli ni bila blizu, toda tole je slastno.

52. Noir Desir – Le Vent Nous Portera

Inovativna in melanholična francoskih Noir Desir mi je že ob prvem poslušanju sedla v uho, obenem pa zvenela nekako znano. Ah, kitaro je prispeval Manu Chao.

51. The Cardigans – I Need Some Fine Wine and You, You Need to Be Nicer

Švedski pop rockerji niso brez razloga pristali v Romeu in Juliji. Njihova glasba kljub nezmotljivi privlačnosti za širše množice vsebuje podtok temačnosti in nasilja. Pesem o vinu in ljubezni ter lepih časih, ki bodo šele prišli, je na nek način tako daleč od pop poetike, da Cardigans lahko pripišemo samo dober smisel za humor.

50. Yann Tiersen – Les Jours Tristes

Amelie je zame v vseh pogledih popoln film. Kar ga dela resnično popolnega je navdihnjena glasbena podlaga Yanna Tiersena. Napol pravljične skladbe stojijo same zase tudi brez filma. In če zapreš oči, lahko vidiš žalostno dekle na Renoirjevi sliki.

49. Iggy Pop – Candy

Najbolj pop komad umetnika, ki to zvrst nosi v imenu, vendar nekako ne sodi med njena velika imena. Toda Candy je dialog med moškim in žensko, dueti pa le redko zvenijo tako odkrito. Mogoče lahko podobno simpatično dinamiko najdemo še v Shiny Happy People od REM. Le zakaj?

48. Placebo – Running Up That Hill

Spolno zmedeni Placebo imajo sicer precej svojih solidnih skladb, toda ta priredba se mi zdi odlična, ker so se lahko zadržali in niso vsilili svoje klasične rockovske produkcije z nabritimi kitarami. Včasih je lepo, če bend stopi izven svojega območja udobja. Vse to pa ne pomeni, da original Kate Bush ni vrhunski.

47. Beyonce – Crazy in Love

Ko smo že pri popu – Crazy in Love je en redkih pop komadov, pri katerem se mi zdi, da je pokazal nekaj novega. Udarna pihala z razgibanim ritmom dopolnjuje Beyonce, ki je dejansko izvrstna vokalistka. Zadevo pa resnično razgiba Jay-Z, ko na sredini komada doda piko na i. Če imata tako kemijo v zasebnem življenju, jima hudega ne more biti.

46. Red Hot Chilli Peppers – Parallel Universe

RHCP puristi verjetno vihajo nos nad albumom, ki je voditelje funk scene postavil v praktično vsak dom. Osebno sem bil vedno mnenja, da so RHCP najboljši takrat, ko pustijo prosto svojemu pop hudičku. Parallel Universe je verjetno najbolj trd komad na plošči Californication in ima v sebi najmanj funka.

45. Monster Magnet – Powertrip

Vesoljski rockerji Monster Magnet so s ploščo Powertrip dosegli velik tržni uspeh. Z dobrim razlogom. S premikom proti bolj trdorockerskim vodam so ustvarili vrhunsko ploščo, na kateri je cel kup hitov, najbolj pri srcu pa mi je ravno naslovna skladba s svojim prehodom iz tihega uvoda v refren, kjer si ne moreš pomagati, da ne bi s stisnjeno pestjo požugal proti nebu.

44. The Hives – Diabolic Scheme

Švedski garažni punk je vrhunska mešanica melodike in žaganja brez kompromisov. Diabolični vokal se vrhunsko dopolnjuje z godali in zmedeno kitaro. Naj vas komad sicer ne zavede – gre za eno najpočasnejših stvaritev The Hives.

43. Joy Division – Love Will Tear Us Apart

Te besede so zapisane na nagrobniku Iana Curtisa, ki je naredil samomor, kar naredi pesem še bolj pomenljivo. Temačna atmosfera v tej pop skladbi ustvari enega najboljših ljubezenskih komadov v zgodovini rocka.

42. Oasis – Wonderwall

Brata, ki se ne prenašata, sta kljub temu ustvarila nekaj najbolje prodajanih albumov v zgodovini. Britanski pop brez Oasis ne bi bil, to kar je bil. Med prijatelji smo imeli sicer tekočo šalo, da Noel Gallagher poje, kot da bi ravno sedel na stranišču in se trudil, s saj vemo čim. Toda Wonderwall je zame primer skoraj popolnega pop komada. še posebej z malo tišino v sredini skladbe, ki jo nato mehko prekine bobnar.

41. Sonic Youth – Teen Age Riot

Bleh. Sonic Youth sodijo med moje najljubše skupine, obenem pa sem imel ogromno težav, da bi se odločil, kateri komad naj vključim. Na koncu sem se vseeno odločil za Teen Age Riot. Ima namreč vse – Kim Gordon po malem vzdihuje ob nežnem začetku, dokler svoje simfonije ne odprejo kitare. Album Daydream Nation je star 21 let in še danes zveni tako sveže, kot da bi bil posnet včeraj. Tako dobre stvari se ne postarajo.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 – 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

REM so med tistimi bendi, kjer je težko izbrati primeren komad. Skoraj tridesetletna zgodovina in 14 albumov na meji med alternativno in pop glasbo pomenijo, da ne izbiramo le med skladbami, temveč popolnoma različnimi stili glasbe – od country začetkov do elektronskih poizkusov in trdih rockerskih pomislekov. Leave je po mojem mnenju s svojimi sedmimi minutami dovolj zahteven, da ga uvrstim na lestvico. Kljub vsemu poskušam vsaj približno izbrati stvari, ki niso vsak dan na radiu.

69. Frank Black – Los Angeles

Pixies so razpadli in Frank Black je nadaljeval s solo kariero, v kateri je ustvaril le malo stvari, ki bi me pritegnile. Los Angeles pri tem izstopa – akustični tihi začetek in konec dopolnjuje brezkompromisna sredina komada, ki prestopa klasične omejitve rockerske strukture skladb. Če dodamo še nerazumljiva besedila in hrupne kitare, se nam zdi, da skoraj poslušamo Pixies.

68. Psychedelic Furs – Highwire Days

Najbolj znan komad Psychedelic Furs je sicer Pretty in Pink, vendar je Highwire Days lepši primer dobre glasbe, ki je lahko nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Združitev ritem mašine in sintetizatorjev s klasičnimi rockovskimi elementi in intelektualnim pristopom h glasbi pomeni, da poslušamo pop glasbo z mračnimi podtoni. Religiozne motive dopolnjuje mantra “Get smart get Scared”. Ah, osemdeseta.

67. Ramones – Havana Affair

Kratki, minimalistični, hitri in energetični. Ramones so s svojimi 2-minutnimi himnami iz podzemlja navdihnili generacije mladih glasbenikov, ki so spoznali, da igranje v bendu ne zahteva nadčloveškega znanja in tehnike. Dovolj je, da imaš dobre zamisli in dušo. Mimogrede – Ramones so še en lep primer benda, ki priča o tem, da soglasje med člani ni nujen predpogoj za uspeh.

66. The Strokes – Reptilia

The Strokes morda niso bili drugi prihod odrešenika, so pa ustvarili kar nekaj dobre glasbe. Reptilia je odličen primer tega, kako je rock’n’roll kljub svojim intrinzičnim omejitvam uspel ustvariti nekaj novega. Inovativna struktura skladb brez klasičnega ponavljanja vzorcev, zanesljiva in preprosta ritem sekcija, dramatičen vokal ter vrhunske kitare so Strokes po pravici postavili med najboljše rockovske izdelke zadnjega desetletja.

65. Beastie Boys – Sabotage

Ob prihodu komada Sabotage ste morali biti zraven. Še danes sveža kombinacija rapa, hard corea in klasičnega rocka je bila vrhunec kariere Beastie Boys. Kitarski in basovski rifi s prepoznavnim ritmom so dopolnili glasbeni video, ki ga je režiral Spike Jonze, ter se zasluženo uvrstili v zgodovino glasbe.

64. Black Flag – Gimmie Gimmie Gimmie

Black Flag s Henryjem Rollinsom na čelu so na novo določili meje hard core glasbe. Gimmie Gimmie Gimmie je morda najbolj dostopna skladba in si kot taka prislužila uvrstitev na ta seznam. Naj vas resnično garažni zvok ne zavede – Black Flag so resnično punkersko držo po potrebi združili z drugimi vplivi in s tem odprli pot številnim drugim, ki niso želeli slediti le eni sami estetiki.

63. Fugazi – Merchandise

Fugazi so odličen primer, kaj lahko nastane, če ljudje ohranijo svoja obstoječa prepričanja in poiščejo nov ustvarjalen način za njihovo izražanje. Iz hard core brezna Minor Threat so vstali Fugazi in ustvarili umetniško glasbo, ki združuje tako energijo hard corea kot tudi elemente bolj umetniških in naprednih vzorcev. Merchandise je odličen primer s plošče Repeater, ki ostaja ena najboljših alternativnih plošč tudi skoraj dvajset let po svojem nastanku.

62. Talking Heads – This Must Be the Place (Naive Melody)

Talking Heads so nesmrtni in njihovi albumi bi bili nekaj, kar bi nesel na pregovorni puščavski otok. Naivna melodija pomeni, da bas in kitara skozi celoten komad ponavljata enak vzorec in številni glasbeniki sploh ne bi želeli igrati tega. Toda komad je kljub svojemu ponavljanju razgiban, živahen in ravno dovolj otožen.

61. Manu Chao – Mr. Bobby (Live)

Verjetno edini komad v živo na seznamu. Manu Chao mi je bil sicer všeč že s svojimi albumi, toda njegova živa predstava presega vse, kar lahko ponudi na studijskih albumih. Nežno, zasanjano glasbo nadomestijo energične izvedbe, ki včasih le okvirno temeljijo na studijskih posnetkih. Mr. Bobby je s svojim divjanjem v zadnji tretjini komada odličen primer tega in prava poslastica z vrhunskega živega albuma.

60. Mudhoney – Good Enough 

Grunge niso bili le Nirvana, Pearl Jam in drugi zvezdniki z MTV-ja. Na severu ZDA so v Seattlu ustvarjali tudi Mudhoney, ki so se bolj zanašali na bluesovske prijeme, punk rock in garažno etiko. Good Enough je med najbolj pop komadi in kot tak morda slaba vstopnica v blatni svet Mudhoney, vendar dovolj privlačen, da morda koga usmeri v garažo, kjer se je pisala zgodovina Grungea.

59. The Beatles – I Am the Walrus

Pri Beatlih je le težko izbrati komad. Občutek imaš, namreč, da bi jih moral izbrati vsaj 50. Kljub temu sem se odločil za skladbo, ki zmeša resnično življenje, z drogami obarvane vizije, Alico v čudežni deželi in Kralja Leara. I Am the Walrus je dokaz, da so bili Beatli več kot le geniji popa, temveč vrhunski umetniki.

58. The Smiths – Panic

Zažgite disko in obesite DJ-ja. Pop skladba o tem, kako pop glasba ne pove nič. Slastna ironija je morda nekaj najboljšega, kar je (nepotrjeno) nastalo iz nesreče v Černobilu.

57. Jon Spencer Blues Explosion – Bellbottoms

Punk blues. Poslušalcu so lahko bodisi všeč ali ne. Vmesne poti ni.

56. The Decemberists – The Rake’s Song

The Decemberists združujejo rock in pripovedna besedila z etno inštrumenti. The Rake’s Song je lep vstop v njihov svet, ki je lahko za nevajenega poslušalca kar malo naporen.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 – 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

Pozitivna energija definira skladbo francoskih Phoenix, ki si je ime skladbe sposodila pri skladatelju. Kombinacija dinamičnega ritma s klaviaturami, ki se nežno sprehajajo iz ozadja v ospredje inštrumentov, ustvarja odlično zvočno kuliso za melodično predstavo vokalista.

84. Iggy and the Stooges – Search and Destroy

Ljubezen sredi streljanja je kar dober opis komada. Vrhunska garažna melodika se spaja z Iggyjem Popom, enim najbolj divjih pevcev v zgodovini rock’n'rolla. Če pomislimo, da je bil komad ustvarjen na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dosežek še toliko večji, saj so Stooges napajali cele generacije bendov, od Sex Pistols do Sonic Youth.

83. Interpol – Obstacle I

Newyorški Interpol so se svojima prvima ploščama hitro uvrstili med moje najljubše bende. Melodična in kljub temu mračnjaška glasba, ki jo dopolnjuje vokal, ki nemalo spominja na pokojnega Iana Curtisa, pride v komadu Obstacle I lepo do izraza. Privlačno razvlečena druga polovica komada s falzetom doda še en, izredno pomemben element dinamike.

82. Pink Floyd – One of These Days

Naj najprej pojasnim nekaj – Pink Floyd mi nikakor niso pri srcu. Kljub temu pa je imel hipnotični One of These Days vedno posebno mesto v mojem srcu. Ponavljajoča se tema, ki jo hrupno dopolnjujejo bobni, kitara in klaviature, mi zveni dovolj mračno in grozljivo, da sem komad pripravljen uvrstiti na to lestvico.

81. The Clash – Guns of Brixton

Če so Sex Pistols zapustili borno dediščino, so The Clash v svojem obstoju prestopili omejitve punka in se poigravali s skajem, reggaejem in drugimi vplivi. Guns of Brixton je en lepših primerov njihovega pop občutka, ki pa ni nikdar prevzel njihove politične angažiranosti in punk etike.

80. Mano Negra – Mala Vida

Cirkusantska fuzija punka, rocka in etno vplivov je ustvarila kultne Mano Negra. Mala Vida je vrhunski primer njihove energije in predanosti zabavi, saj združuje tako hitre, punkovske ritme in svetovne vplive.

79. Hole – Violet

Courtney Love nikdar ni imela talenta in navdiha svojega bolj znanega moža. Toda to še ne pomeni, da ni ustvarila nekaj zavidljivih stvari, med katerimi je na prvem mestu Violet. Tipičen primer grunge estetike s prehodi iz tihih in nežnih delov v glasne in kaotične refrene, kjer Courtney Love pokaže, da je iz knjige svojega moža vzela vsaj nekaj odstavkov, če že ne celih poglavij.

78. The Specials – Message to You Rudy

Ska se mi nikdar ni zdel zvrst glasbe, ki bi lahko predstavljala celotno glasbeno dieto. Toda to ne pomeni, da včasih preprosto ni boljšega, kot naviti glasnost do konca in poslušati klasičen in tradicionalen ska, kot so The Specials in njihov Message to You Rudy, o katerem ni treba povedati drugega, kot da je tipičen ska komad.

77. Motörhead – Ace of Spades

Metalske glasbe nikdar nisem pretirano maral, zaradi česar je še dobro, da Motörhead sami nikdar niso marali te oznake in se raje odločili za rock’n'roll. Ace of Spades v malo manj kot treh minutah pove vse, kar mora, na način, ki je še najbolj podoben čistemu izvlečku rockerske energije. Metalsko navite kitare in drveč ritem je vse kar potrebuješ, ko se voziš po avtocesti.

76. Bloc Party – Song for Clay (Disappear Here)

Prvi album Bloc Party je zakon, drugi pa že nekoliko manj, čeprav se začne ravno s tem komadom. Če se kdo sprašuje, za kaj gre – Clay je nihilistični junak knjige Manj kot nič (Less Than Zero) ameriškega pisatelja Breta Eastona Ellisa, bolj znanega po romanu Ameriški psiho. Začetni falzeto je morda celo malo tečen, vendar se Bloc Party po prvi minuti oddolžijo z vrhunskim komadom, ki nezadržno oddrvi po avtocestah Los Angelesa. Mimogrede, motiv Disappear Here je napis z jumbo plakata v knjigi.

75. The Pixies – Debaser

The Pixies imajo na tem seznamu dve mesti. Band, ki je k popu navdihnil Kurta Cobaina in na kolena poslal mogočne Radiohead, je imel več vpliva kot komercialnega uspeha. Debaser je svoj navdih dobil v filmu Andaluzijski pes in mogočno predstavi vse najboljše plati Pixies – melodične in občasno hrupne kitare, prehode med tihimi in glasnimi deli ter zavidljiv posluh za pop estetiko.

74. Mission of Burma – That’s When I Reach for My Revolver

Naslov komada prihaja iz znanega (napačnega) citata, (napačno) pripisanega Goeringu, ki se v celoti glasi: “Ko slišim govora o kulturi, sežem po svojem revolverju.” Gre za vrhunski primer melodičnega in zrelega punka, ki poskuša presegati omejitve žanra z naprednimi zaporedji akordov, bolj razgibano strukturo skladb in bolj umirjenim vokalom.

73. The Police – So Lonely

Glede tega, da so The Police v samem bistvu pop band ni nobenega dvoma, toda to še ne pomeni, da so brez vsebine. Njihova ritmična naprednost, ki se napaja iz reggaeja ter energija, ki prihaja iz punka, je ustvarila nekaj nepozabnih skladb. So Lonely ni ravno Roxanne ali zdrgnjeni Every Breath You Take, vendar zveni sveže, udarno in prepričljivo.

72. Jay Z – Encore

Kot metal mi tudi rap nikdar ni ravno prirasel k srcu, vendar to ne pomeni, da ne obstaja nekaj stvaritev, za katere lahko mirne duše priznam, da so delo genija. The Black Album Jay-Z-ja je v stalni rotaciji v moji glasbeni zbirki, Encore se sliši kot nekakšen ostanek iz sedemdesetih in z nežnim klavirjem predstavlja odlično podlogo za Jay-Z-jevo rapanje.

71. Les Negresses Vertes – C’est pas la mer a boire

Komad zelenih črnk o tem, da morja ne gre piti, prihaja z njihovega albuma Mlah, izredno priljubljenega etno uspeha. Gre za enega bolj mirnih komadov, ki pa odlično združuje francosko harmoniko z afriškimi bobni. Okusna mešanica, če le niste popoln nasprotnik vsega, kar diši po etno glasbi.

Par omejitev odgovornosti, preden začnem. O okusu se ne splača prepirati in izbira skladb je popolnoma stvar trenutnega navdiha. Če bi zapise pisal dva meseca kasneje, bi se seznam skoraj zagotovo razlikoval, razen seveda par komadov. Poleg tega v osnovi ne gre za lestvico – dejstvo je sicer, da bom na koncu vključil nekatere skladbe, o katerih razmišljam že zelo dolgo, vendar to ne pomeni, da so tiste na začetku seznama kaj slabše. Za njih sem moral preprosto malo pobrskati po spominu in sem torej nad njimi morda celo bolj navdušen. Go figure.

Še zadnja stvar – pisati o glasbi je nehvaležno delo. Oziroma, naj uporabim kar citat: “Writing about music is like dancing about architecture – it’s a really stupid thing to want to do.” Zato priporočam vsakomur, naj posluša prijazno pripet seznam skladb in sam oceni.

100. Hüsker Dü – New Day Rising


Hüsker Dü so bili en najbolj vplivnih alternativnih skupin in so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja punk rock postavili v bolj umetniški in konceptualno dodelan kontekst. New Day Rising je zanimiv primer zaradi svojega neumornega tempa in stalne mantre, ki se počasi prelevi v agresivno kričanje. Ah, če bi se tako začel vsak album …

99. Jane’s Addiction – Stop!


Jane’s Addiction so lep primer tega, kako prijateljstvo v rock skupini ni nujen predpogoj za vrhunsko glasbo. Stop!, še en uvodni komad, nas popelje od hitrega rockerskega uvoda do zasanjanih heroinskih sanj. Vse skupaj dopolnjuje Farrellov hipnotični vokal, končni rezultat pa je en najbolj priljubljenih komadov enega uspešnejših alternativnih bendov.

98. Tricky – Black Steel


Bristolski triphoper je s ploščo Maxinquaye požel velik uspeh. Izbrani Black Steel temelji na komadu ameriških reperjev Public Enemy. Drveč ritem, električna kitara ter okusni efekti odlično dopolnjujejo nežni glas Martine Topley-Bird. Odlična kombinacija za vse, ki smo sicer bolj na rockerski strani, vendar radi včasih prisluhnemo nečemu tudi z druge strani ograje.

97. Deerhunter – Never Stops

Melanholičen in zasanjan Never Stops se uspešno sprehaja med popom in punkom, obenem pa s kancem hrupne psihadelije kaže, da alternativni vplivi zadnjih dvajsetih let še ne bodo tako zlepa pozabljeni. Album Microcastle, na katerem se nahaja ta skladba je namreč izšel leta 2008.

96. Velvet Underground – Venus in Furs

Ljubljenci kralja pop arta, Andyja Warhola, Velvet Underground so več kot le skupina, temveč dobesedno pojem. Težko boste našli resen seznam najboljših rock albumov, ki jih ne vključuje. Venus in Furs je čudaški, počasen komad, ki se premika kot po blatu. Toda hej, ravno ta psihedelični pristop deluje. Mimogrede – Lou Reed uporablja posebno kitaro, imenovano “ostrich guitar“, zaradi česar je zvok tako zanimiv.

95. Sex Pistols – Anarchy in the UK


Pri izbiri tega komada ni razloga, da bi se pretvarjal. Kot zvest poslušalec Sex Pistolsov se dobro zavedam, da imamo oboževalci v bedni zapuščini angleških punkerjev, ki vsebuje le en uradni album, vsak svojega favorita, ki ni njihov največji hit. Toda Anarchy in the UK je preprosto potrebno slišati – kratek, glasen in udaren tudi po več kot tridesetih letih. What a fucking rotter.

94. Nick Cave – The Mercy Seat

Nick Cave je pripovedovalec zgodb in The Mercy Seat ga najde v najboljši formi. Skladba traja več kot sedem minut in pri tem spremljamo zadnje trenutke človeka, obsojenega na smrt na električnem stolu. Hja, Nick Cave je vedno oboževal temačne tematike. Caveov značilni vokal podpira zvočni zid kitar, bobnov, godal in klaviatur, ki odlično podpre zgodbo, v kateri se prepletajo krščanske tematike s sodobno željo po maščevanju.

93. Misfits – Die, Die My Darling

Pri mračnih horor punkerjih Misfits nikoli ne veš, ali naj jih jemlješ resno ali ne. Podobno tudi pri tem komadu nekako nihaš med tem, ali bi se zgražal ali pa le nasmehnil. Kakorkoli že, nizkoproračunska garažna produkcija ne odvzame melodičnosti in simpatičnosti komada, ki ga izvaja en najbolj legendarnih punk bendov vseh časov.

92. The Cure – Just Like Heaven

Velik korak stran od garažnih punkerjev čakajo britanski The Cure. Just Like Heaven ostaja moj najljubši komad benda, ki je sicer ustvaril obsežno diskografijo všečnih hitov ter v pop osemdesetih vnesel še preveč potrebno noto inteligence in resnosti.

91. The Hold Steady – Constructive Summer

Žagajoča kitara in klaviature odprejo ta pozitiven komad. The Hold Steady poslušalcu ne dajo dihati, Constructive Summer pa je prava oda trdemu in resnemu rock’n'rollu, ki mu pravo svežino vdihne pridih punka. In komad, ki omeni Joeja Strummerja je ziher kul, kajne?

90. Blondie – Hanging on the Telephone

Blondie dokazujejo, da je pop glasba kul. Tudi najbolj zakrknjen pripadnik alternativne glasbe mora priznati, da so Deborah Harry in njena druščina nekaj najbolj simpatičnega, kar se je kdajkoli rodilo v umazanem New Yorku. Pop in punk se v Hanging on the Telephone lahkotno prepletata in ustvarjata eno najbolj popolnih pop skladb, ki pa vseeno ne varčuje z ostro energijo in žaganjem.

89. Julian Plenti – Games for Days


Skočimo v bližnjo sedanjost. Julian Plenti je sicer Paul Banks, frontman newyorških Interpol. Games for Days je simpatična mešanica elektronskih vplivov in njegove rockovske prtljage, ki Paulu/Julianu pusti nekoliko več prostora za čustva in izražanje svoje glasbene vizije.

88. Blue Öyster Cult – (Don’t Fear) The Reaper

Kitarski rif z začetka komada, ki se pojavlja skozi celotno pesem vsaj po mojem sodi med najbolj dramatične in melodične trenutke rocka. Kljub kitarski solaži na sredi pesmi, ki morda ni najprimernejša za nepotrpežljive poslušalce, je to klasika rock’n rolla, ki je ne sme spustiti noben resen poslušalec glasbe.

87. Buzzcocks – Ever Fallen in Love (With Someone You Shouldn’t've)

Ena najboljših in posledično najbolj znanih pop punk skladb vseh časov. To je vse.

86. The Offspring – Self-Esteem


Kalifornijski punk je močno zaznamoval drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja. The Offspring so bili na čelu gibanja, komad Self Esteem pa je ravno dovolj netipičen za celotno sceno, da je izredno poslušljiv še danes. Mimogrede, kljub temu, da je bil komad izredno priljubljen po vsem svetu, ga Japonci baje niso marali. Le zakaj?

Povezani zapisi
100 skladb, ki ji morate slišati (85-71)
100 pesmi, ki jih morate slišati (70 – 56)
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1) 

1. Posodobitev programske opreme

Kindle je kaj hitro po mednarodni različici predstavil še programsko posodobitev. Ta prinaša možnost obračanja zaslona, možnost neposrednega nalaganja PDF-jev ter daljšo življenjsko dobo baterijo. Zadnja novost je res kul – z enim polnjenjem sem prebral tri knjige in pol (seveda ob izključeni brezžični povezavi).

 Glede PDF-jev, o katerih dobivam veliko vprašanj, je stvar taka, da ravno nekega navdušenja ne morem pokazati. Problem je v tem, da Kindle pač pokaže eno stran PDF-ja kot eno stran in če dokument ni formatiran za tak način prikaza, pisava postane premajhna. Seveda pa pisave ne moreš povečati kot pri običajnih Kindlovih knjigah.

Obračanje zaslona je bolj pogojno koristno. Osebno ga še nisem kaj dosti uporabljal.

Vir fotografije: adafruit

2. Kindle for iPod sedaj tudi za Slovenijo

Ta možnost je kul, če imate iPhonea ali iPod Toucha. Aplikacija je brezplačna in vam omogoča kupovanje knjig kot če bi imeli pravi Kindle. Še posebej kul je možnost Whispersync, ki ti sinhronizira knjige med seboj. Torej – berše knjigo na Kindlu in moraš nekam ven. Namesto, da bi s sabo vlačil celo knjigo vzameš iPoda (v mojem primeru), ga sinhroniziraš in nato bereš od tam, kjer si zaključil. Nato prideš domov in nadaljuješ na e-knjigi.

3. Kindle for PC

Kindle for PC je koristen, če želiš kuppovati e-knjige in si jih pripravljen brati na osebnem računalniku. Sama aplikacija je precejšnje razočaranje. Z njo lahko bereš knjige in to je to. Trenutno ni niti možnosti dodajanja opomb in oznak. Kamorkoli klikneš, te vrže na spletno stran in moraš potem naprej delati tam. iTunes za Kindle to pač še ni. No, upajmo, da se bo zadeva izboljšala. Ima pa prav tako podporo za Whispersync in torej omogoča sinhronizacijo.

4. Seznami želja sedaj podpirajo Kindle

Na Amazonove sezname želja (Wishlist) lahko sedaj pošiljate tudi knjige Kindle, kar je precej logično in predvsem čudno, da se je pojavilo šele v zadnjem času.

Dogajanje na področju e-knjig

V zadnjih nekaj tednih je okoli e-knjig nastala cela panika, še posebej med založniki. Dogajanje skoraj natančno posnema dogajanje na drugih področjih vsebin, kot so glasba, filmi in mediji. Temeljni vzrok je pri vseh precej podoben – izgubljanje nadzora nad dogajanjem.

Pa začnimo pri najbolj očitnem paničnem koraku. Založbi Simon & Schuster ter Hachette Book Group sta najavili, da bosta prenehali z istočasnim izdajanjem knjig s trdimi platnicami in elektronskimi izdajami. Torej, najprej bo izšla knjiga v trdi vezavi, nato pa bo treba štiri mesece počakati na elektronsko različico.

Razlog za to je preprost – zakaj bi založnik zaslužil samo 10 USD, kolikor je osnovna cena e-knjig na Amazonu, če lahko bralce operejo za 25 USD. Po lastnih besedah ne želijo razvrednotiti vsega svojega dela in dela celotne panoge. Ob tem lahko rečem samo “Bravo!”. Uporabniki elektronskih knjig smo jih kupili z razlogom, da nam ne bo več treba kupovati papirnatih. Torej resnično komaj čakamo, da bomo plačevali več za izdelek, ki ga ne želimo. Ob tem je 10 USD čudovita ocena za izdelek, pri katerem nimaš nikakršnih stroškov s papirjem, tiskom, prevozom in distribucijo.

Knjižni založniki ob tem sledijo glasbeni industriji – preprosto so pozabili kaj prodajajo. Kot je glasbena industrija prepričana, da njihov posel niso srebrni ploščki, tako založniki pozabljajo, da ne prodajajo kupčkov papirja med dvema kosoma lepenke. Dolgoročno bodo s takimi poskusi preprosto povečali stopnjo piratstva, povzročili nejevoljo med zvestimi kupci ter nenazadnje izgubili prihodke – človek, ki je pripravljen zapraviti 10 USD za neko knjigo, jih lahko uporabi za katerokoli knjigo.

Pravice za stare knjige in ekskluzivne pogodbe

E-knjige so zanimivo založnike usekale še nekje drugje. Za stare knjige, za katere so bile pogodbe podpisane pred več kot 15 leti nimajo pravic za izdajo e-knjig. To pomeni, da lastnik pravic za objavo Catch-22 Josepha Hellerja ne more izdati e-knjige. Sliši se zelo nevarno za založnike in tudi je. Random House je agentom že veselo poslal pismo, v katerem jih je obvestil, da so vse pravice za e-knjige njihove, čeprav v pogodbah pred letom 1994 niso eksplicitno navedene. Seveda se avtorji ne strinjajo.

Drug zanimiv trend pa je nakazal Stephen Covey, izredno uspešen pisec knjig za samopomoč. Mimogrede, bil sem na njegovi predstavitvi na nekem dogodku v Ameriki in kljub new-age pop psihologiji je imel par kar dobrih zamisli. No, Covey je z Amazonom podpisal ekskluzivno pogodbo za izdajanje e-knjig. Založnikom so se verjetno kar malo zatresle hlače. Covey si je izboril 50 odstotkov prihodkov od prodaje, kar je baje vrhunsko, saj so običajno okoli 25 odstotkov.

Sicer na nek način nisem ravno pristaš takega pristopa, saj omejuje vsebino na točno določeno napravo, vendar po drugi strani pomeni pomembno grožnjo založnikom. Avtorji se bodo vedno bolj pogosto spraševali, ali potrebujejo založnika, če lahko pogodbo podpišejo sami in ob tem pobašejo več denarja. S čedalje večjo razširjenostjo elektronskih knjig bo to vsekakor postal pomemben trg.

Kindlova vrednost

Za zaključek še par besed o tem, zakaj Kindle dejansko do neke mere je revolucija in zakaj je dober nakup. Tudi če ne upoštevamo udobja in nekoliko cenejših knjig, je tu pravo bogastvo knjig v javni domeni. Že Amazon jih nudi kar precej, lahko pa se obrnete tudi na storitev Feedbooks, ki nudi lepo zbrane in kategorizirane brezplačne knjige, ki si jih prenesete na svoj bralnik (ne samo Kindle). Tako imate Henryja Jamesa, Jane Austen, F. Scotta Fitzgeralda, Thoreauja in malo morje drugih.Vse to so knjige,ki bi vas prišle vsaj nekaj evrov, tu pa so na voljo povsem brezplačno.

Poleg tega tudi Amazon nudi nekaj zanimivih zadev, ki niso le stvari v javni domeni. Ravno ta teden je MIT Press štiri knjige ponudil brezplačno. Knjiga za katero bi drugače odšteli 14 USD je sedaj na voljo čisto brezplačno.

Upam si trditi, da je prihodnost knjig svetla. Če le založniki ne bodo besno vztrajali pri izsiljevanju kupcev.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Še primer. Na spletu je včeraj zakrožil spodnji motivacijski poster:

Če v TinEye vneste povezavo (http://i.imgur.com/iYQbq.jpg), vam poišče slike, iz katerih je bil vzet motiv za zgornji poster. Cela slika je na voljo tukaj, pred klikom pa samo opozorilo glede primernosti. Sicer fotografija ne vsebuje golote, vseeno pa v službi previdno, ker nikoli ne veš, kdo ti gleda čez hrbet in kaj si misli o rdečem usnju.

Storitev je odlična tudi za iskanje večjih formatov slike, ki vam je všeč, saj lahko rezultate razporedite po velikosti.

TinEye poleg spletne storitve nudi razširitev za Firefox in Internet Explorer, uporabniki ostalih aplikacij pa se lahko zatečete k aktivnemu zaznamki (bookmarklet).