More →]]>

Lani sem bila del kulinaričnega šova na festivalu čokolade v Radovljici. Naučila sem se, da ne moreš v eno uro šova stlačiti 3 receptov, ker zmanjka časa in ker nisi v domači kuhinji, kjer je vse natempirano na minute, ker je bolj smiselno, da stvari ponoviš, ko se menjajo ljudje v šotoru, pa tudi za tiste, ki so stalno tam, je zaradi zapomnljivosti čisto fino, če kaj dvakrat slišijo. Pa po dvajsetih letih sem našla najboljšo prijateljico iz predšolskih let. Izgubili sva stik še pred prihodom mobilnih telefonov, jaz preseljena nazaj v Ljubljano, ona v Mengšu, in v Radovljici sva se spet našli.

Če še niste bili na festivalu čokolade, pojdite, ko bo drugo leto spet. Čokolada v vseh oblikah (tudi čokoladno pivo imajo :)) in okusih, kulinarične delavnice, kjer lahko pokušate končne izdelke, pa toliko možnosti za zaljubit se v čokoladne salame z lešniki ali ročno izdelane praline s polnili za malo večje otroke, in povsod nasmejani obrazi. Kar je logčino, saj so usta polna čokolade.

—-

Relativno očitno je, da pišem blog. In čeprav lahko hitro ugotovite, kako mi je ime, je zame ta blog zaseben. Ko sedim tule za mizo in tipkam, sem v sobi sama. Tudi ko sva noter dva, vsak za svojim ekranom, v svojih mislih. Vmes se včasih skozi okno zastrmim v jablano na drugi strani ceste. In potem nazaj v ekran. Obračam se na vas, na bralce, ampak vidim vas, kako to berete posamično, sami. Morda res pišem blog, občutek pa imam, da pišem pismo. Da komuniciram ena na ena z nekom, ki rad jé in ima rad malo več mesa na receptovskih kosteh. Ta samota mi ustreza. Vesela sem, da kdaj objave lahko popopram s kakšno sponzorsko, ker te vedno spremlja kakšen izziv (Challenge!). Ampak tudi te sponzorske so še vedno najine, zasebne. Od mene k tebi in včasih nazaj.

Nekateri sicer mislijo, da vsi kulinarični blogerji želimo več mainstream izpostavljenosti, pa po možnosti svojo gostilno ali vsaj slaščičarno. Pred nekaj meseci sem bila na radiu. In potem za tri dni na twitterju zlezla pod skalo. Tudi zdaj zadeve ne bom polinkala in še lep kos časa bo moral preteči, preden se bom poslušala in potem morda napisala objavo, kjer bom širše in predvsem boljše pojasnila par izjav. Vidiš, ko sva bili v etru, sva bili sami. Ena na ena. Ko so jo prekinjali, da so vmes spustili glasbo, sem se lahko pretvarjala, da ona pač opravlja svoje delo, midve pa drugače samo sediva za mizo v temni kavarni in klepetava. Da je poslušalo toliko ljudi, si nisem predstavljala, dokler nisem prišla iz stavbe in pogledala na telefon. In ko smo že pri množicah — dvakrat so me povabili v kulinarični reality show, prvič telefonsko, drugo sezono po facebooku. Ker gotovo sanjam o tem, da bi imela svojo gostilno. Sicer ne. Da bi bila na realityju, je pa stvar nočnih mor še iz množice drugih razlogov. Kuham s slastjo predvsem zato, ker rada razvajam ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Ker nas skupno ohanje in ahanje poveže. Ker je intimno, tudi ko je zbrana družba prijateljev ali družine.

—

Zgornje odstavke sem napisala že dolgo nazaj. Vmes se je odvil še en festival čokolade v Radovljici, kamor mi letos ni zneslo. Po pravici povedano mi zmanjkuje časa za vse. Lotila se bova prenove hiške, v kateri živimo, ker nam je postala pretesna, in bitka za gradbeno dovoljenje, ki se vleče že dve leti, me prazni. Zraven je treba poskrbeti še za vinograd, sadovnjak, vrt, pa za sosedovo parcelo, da je ne prerastejo robide, delati projekte za preživetje, skrbeti za malega, pogruntati, kako se spet spoprijateljiti s črevesjem (ker IBS), pa še kaj živeti z najdražjim in zadovoljiti lastne potrebe po druženju, gibanju, refleksiji, kritični misli in ustvarjalnosti. In ob vsem tem je tale blog postal slaba vest. Vmes sem bila tako preobremenjena, da sem govorila o časih, “ko sem rada kuhala”. Zdaj se radost ob vonjanju začimb in stepanju snega vrača, ampak le, ko je združena s hitrostjo. Čim večji užitek za čim manj obštedilniškega časa. Pa mi časa kljub temu še vedno zmanjkuje. Letos si prvič nisem spekla torte za rojstni dan. Ker ni bilo časa. Je bil pa kljub temu čudovit dan, ki se je začel s taščinim srčnim voščilom, nadaljeval z uro step improvizacije, kuhanjem preprostega kosila (ribe :), krompir in solata) za najdražje, v slaščičarni kupljenimi kosi tort in dolgimi telefonskimi pogovori s prijatelji tu in na drugi strani luže.

Blog kot zbirka receptov ostaja. Ostaja tako za vas, ki se še vedno vračate sem, kot zame, nadomestek mojega zvezka receptov. In ko bo gradnja enkrat končana in bomo lažje zadihali, se bo vrnil, ampak v manj specifično kulinarični obliki. Do takrat pa imejte se radi, uživajte v hrani in hvala, ker ste me brali in kdaj napisali kak komentar ali mejl, te je bilo vedno užitek brati. Čin!

More →]]>

1. poglavje: Sneženi oblaček

Sneženi oblaček

Letos je bil pust malo pred mulčkovim četrtim rojstnim dnevom. In štiriletniki so take simpatične žverce, tako zelo jim dogaja življenje, da sem prvič v svojem začutila potrebo po praznovanju pusta. Kot otrok sem imela pust rada ravno dvakrat, enkrat v vrtcu, ko sem bila pikapolonica, v kostumu, ki ga je naredila mamina teta Mila, ki je bila, po mojem spominu, vzgojiteljica, in drugič, ko sem bila marjetica, prav tako v kostumu tete Mile. Od male šole dalje pa sem se v kostumih počutila predvsem nadvse bedno in od tretjega razreda dalje ga ni bilo denarja na tem svetu, ki bi me spravil v mačja ušesa. Ampak potem pridejo otroci in človek podoživlja svoje lastno otroštvo in ponekod sprejema drugačne odločitve. In tako se je pojavila želja po praznovanju pusta. In ker je Frozen pri nas zakon že polovico njegovega življenja, sem ga vprašala, če bi rad bil Olaf. “Ja!” je rekel, in jaz sem na pinterestu gledala Olafe in delala načrte. In ker mi niso bile všeč tiste Olafovske maske, ki so Olafove oči in nos postavile na vrh glave, ker ima potem Olaf pač štiri oči in dva nosova in tako pač ne gre, sem začela gledati, kako narediti masko iz papirmacheja. Enkrat decembra sem namreč iz take mase naredila snežaka, ki ga je mali potem barval, in spomnila sem se, da sem tam, kjer sem dobila recept za “glino” iz straniščnega papirja, videla tudi obrazne maske. In potem sem se ogrela za to, da bi mu naredila masko po meri in sploh. In tako mali nekega četrtkovega jutra pred vrtcem in pustom prikoraka dol v delovno sobo in se vrže na kavč. In mu začnem razlagati, kako bova naredila obrazno masko. Vse lepo in prav, dokler mu nisem pokazala slik deklice, ki je služila za model za obrazno masko. Skrb mu je spačila obraz in samo “Ne, nočem biti Olaf,” je rekel. Khm, pa zdaj? Pa tako mi je bila že domača ideja, da bo Olaf, ki nosi nad sabo osebni sneženi oblaček. Pa me je prešinilo: “Kaj pa, če bi bil sneženi oblaček? Kaj? Pa ti naredim tak klobuček, ki bo kot oblak, in iz njega bodo padale snežinke?” O, zjasnila so se vremena Kranjcem, “Ja!” In je bil tako navdušen nad idejo, da jo je moral takoj povedati očiju. In potem sva šla, on v vrtec, jaz pa v lokalno štacuno z blagom. Ki naj bi se odprla ob osmih, pa se ni, in sem tako tam čakala skoraj pol ure. Pa sem ta čas izkoristila za dodelavo ideje. Ja, zašila mu bom bele hlače in majico s širokimi rokavi, pa za klobuk bom uporabila balone in tisto poročno foro z oblački, samo da bodo baloni pritrjeni na kapo s šiltom, pa iz filca bom naredila snežinke, ki bodo padale iz oblaka. In potem je gospa le prišla in mi pomagala pri izbiri blaga (“a za pustni kostum? bom dala najcenejšega, da ne boste preveč zapravljali. a nit rabite za stroj ali za na roko? a stroj vam nagaja? kako pa? če vam nit trga, potem je nit stara, se je najbrž kje navlažila? ja, lahko vam odrežem samo 10 cm filca, ni problema”), da ji je bilo vse odpuščeno pa še v plus je šla za drugič, in potem sem zavila v Tedija po balone in na blagajni je bila slučajno neka škatlica s perlami na nitki, ki se mi je zdela idealna za snežinke, boljša kot bel cvirn, ki sem ga mislila uporabiti, in potem sem šla domov, delat klobuk, ki se je potem sušil v sobici s pečico na ful. In urezat blago za hlače in majico.

Zvečer sva šla z Nejcem na step, med vožnjo sem nadaljevala z rezanjem snežink iz filca, mali pa je šel k mami. In ko sva ga šla po stepu iskat, da gremo domov, sva odpeljala s sabo še mamin šivalni stroj. Ker moja toshiba nima za burek proti mamini slavici. In sem šivála vso noč. No, do dveh pa res. In potem še na pustno jutro. Največ časa so mi vzele snežinke, ker je bilo treba vsak krak posebej prišiti, 8-krat (ja, moje snežinke iz filca so oponašale obliko snežink iz papirja, in te je najlažje narediti osemkrake, ne šest-, v resnici sem se šele zdaj spomnila poguglati, kako bi se dalo narediti šestkrako) gor in dol z mašino, pa po vseh ovinkih in sploh. In kako je bil poplačan moj trud! Mali je bil navdušen nad oblakom! Tako zelo, da je na vprašanje, ali je pretežek, rekel, ne, in potem mu je glavo začelo zanašati vstran in je hodil kot kak malo nasekan fantin in je bilo jasno, da vrat ne more držati takšne teže. “Veš, mami, sem rekel ne, čeprav sem mislil ja.” In sem vzela škarje in najprej razdrla zgornji del klobuka, filo za blazine, ki sem jo prej z vročim lepilom lepila na balonasti oblak, sem zdaj trgala narazen, da sem prišla do papirmachejevskega oblaka. In potem je mali počil balone, jaz pa sem razrezala in odstranila več kot 3/4 papirmachejevskega oblaka, samo spodnji del je še ostal in držal obliko. In sem oblaček spet zvročelepilila in zašila skupaj. In potem smo šli na pustovanje na Vir, kjer je sneženi oblaček kar pobral drugo nagrado za najboljšo masko. In v nedeljo je v pustni opravi gledal živ-žav. In smo šli v nedeljo po vasi na pustahrusta, in potem je šel v torek v vrtec in je bil najbolj ponosna maska, kot mi je povedala popoldanska vzgojiteljica, in potem smo še v torek šli na pustahrusta v sosednjo vas. In mali je prepeval “Oblak sem jaz, oblak, oblak, oblak, oblak” in zdaj komaj čakam drugo leto, ko bom zašila nov kostum.

2. poglavje: Olaf

Delanje Olafa

In potem je prišel njegov rojstni dan. Po spletu okoliščin smo ga praznovali štirinajst dni kasneje, in že tretje leto zapored je hotel torto Olafa. Da so mi izzivi zakon, repeticija pa dolgočasna, sem najbrž že kdaj povedala. Vsekakor nisem nameravala narediti ne takega Olafa, kot sem ga naredila prvo leto, niti takega, kot sem ga naredila drugo. Sem pa nameravala uporabiti znanje, ki sem ga pridobila, ko sem delala oba Olafa. Prvič, za Olafa bo testo dobra pogača. Ljudje moji, to je najbolj aromatično testo na svetu. Nisem ne mogla jesti odrezkov in prav žal mi je bilo, da je bil samo Olaf iz dobre pogače. In definitivno bodo vse nadaljnje 3D torte samo in izključno iz dobre pogače. Drugič, uporabila bom foro z navojno palico. Tretjič, Olafa bom oblikovala in zamrznila že prej, tako da bom potem torto samo sestavila. In potem sem spekla kvadratno torto, ki naj bi postala pokrajina (jezero, na katerem stoji Olaf, v ozadju pa smreke). Mens sana, za filo pa smetanasto-nutellina krema, pa tekoča marmelada, ki sem jo skuhala iz zamrznjenih jagod in malin, za navlažitev in popestritev. In sem torto postavila na leseno dilo z luknjo v sredini, kjer bo navojna palica za Olafa, in torto sestavila na tej leseni dili, jo prekrila s fondantom, porisala, potem pa ugotovila, da bo težje zdaj na že sestavljeni torti sestavljati Olafa, ki ga je treba še premazati s čokolado, da bo trden, in obleči s fondantom.

Detajliranje

Ampak potem sem se spomnila, da lahko torto prekrijem s prozorno folijo in jo tako zavarujem pred čokolado, ki bi kapljala pri nanašanju čokoladne skorjice. In sem res tako naredila. In ko je bil Olaf oblikovan in je imel okoli sebe čokoladni oklep, sem ga gledala, in razmišljala, da bi bilo lažje, ko bi posamezne kose že prej oblekla v fondant in jih le na licu mesta sestavila. Ampak potem torta ne bi bila tako trdna in vprašanje, če bi tista Olafova noga, ki stoji v zraku (in ki je bila tudi iz torte, čeprav sem prvotno mislila, da bo iz italijanske meringue), kmalu ne odpadla dol. In sem gledala čokoladnega Olafa in si rekla, nič fondanta, kar beljakovo glazuro bom nanesla naravnost na čokolado. In s to isto beljakovo glazuro sem na grobo prekrila še stranice spodnje, kvadratne torte, da sem zakrila robove. In še nikoli nisem bila ponosnejša na svojo torto. Maja 1, gravitacija 0. Kvadratno torto smo pojedli v soboto, ko je prišla na žur ožja družina (z ločitvami in novimi partnerji in partnerkami in nasploh modern-family-vibeom nas je, ožjih, reci in piši 20), Olafa (in še preprosto okroglo tortico, na katero sem na željo slavljenca narisala ptička in rožico) pa v nedeljo, ko smo praznovali s prijatelji in prijateljčki.

Prerez spodnje torte

Aja, pa še namig: za fondant sem namesto vode uporabila enako količino sveže stisnjenega limoninega soka. In je bil dejansko dober. Najprej sem hotela uporabiti metin sirup, ampak se želatina v metinem sirupu nikakor ni hotela napiti. Limonin sok je pa deloval.

Prerez Olafa

Tule se še vidi z glazuro premazani rob torte, sneg je hvaležna stvar. Naslednji dan sem spekla še eno majhno okroglo torto, Olaf pa si je, preden je končal na krožnikih, takole prepeval “I believe I can fly!”

Olaf na popravilu (izgubil je sredinski las)

More →]]>

Pozdravljena, naključni bralec in ti, ki si prišel pogledat, če se je spet kaj začelo dogajati tule na blogu! Najin mali človeček zelo rad eksperimentira s kombinacijami okusov. In če ste že kdaj prebrali kakšno mojo objavo, potem vam je jasno, da mi je tako eksperimentiranje zelo po godu. In čas je, da jih začnem zapisovati, saj se jih je nabralo že toliko, da se dejansko ne spomnim več vseh, sploh slane so mi ušle iz spomina. Mogoče zato, ker se mi zdijo manj over the top kot sladke. So pa slane, zanimivo, vsaj meni, vedno brez kruha. Pa preden začnete noreti, da otrok je sam sladkor, pomislite, da to ni vse, kar je, niti ne je takih kombinacij vsak dan. Tule so zapisane le nekatere njegove kombinacije, poudarek na nekatere, ker si nisem zapomnila vseh (glej nekaj stavkov nazaj), in poudarek na njegove, ker ne jé le tistega, kar si izmisli, ampak predvsem tisto, kar pripravim jaz oz. kar pripraviva skupaj.

Comfortfood po hufnejsko

Mlečni gres, čez čokolino, čez črno-bela nutoka.

Bonus: zadnjič sem šla nekaj stran od štedilnika, potem sem pa, ko je mleko že skoraj prekipelo, prehitro noter vmešala gres in nastale so grudice. Jah, za pojesti bo. Mali začne jesti, naleti na grudico in vzklikne: “Ja, mami, kroglice si naredila, super! To imamo tudi v vrtcu! Kroglice imam zelo rad.” Ouuukej den.

Cukrbomba po hufnejsko

Sendvič: med rezinami kruha pa maslo, med, marmelada, nutella in metin sirup. Ja, vse hkrati.

Cukrbomba za skromnejše dni:

Kruh, nutella in med.

Najljubša fila za palačinke:

Maslo in med.

Ko zapašejo jajca:

Umešana jajca in olive. Veliko oliv. Vsaj 3 olive na en kos jajc. Olive so namreč priloga. Ali pa je priloga jajce, nisem čisto prepričana.

Filana jabolka:

Na četrtinke narezano jabolko, vsaka četrtinka na sredini z izdolbenim nekajmilimetrov globokim tunelčkom, v tunelčku pa različne file: v dveh med, kakopak, v tretji narezana črna čokolada, v četrti nasekljani arašidi.

Malica pred odhodom v vrtec:

Sendvič: kruh, nutoka in rezine kislega jabolka.

Da mu gre ves ta cukr naravnost v možgane, dokazujejo nočna vprašanja ob poslušanju Muce copatarice.

Prideva do dela: “Copatki, copatki, kje so moji copatki?” in Hufnej sliši, da otroci ne morejo od doma, ker nimajo copatk. Pa vpraša: “Zakaj pa ne obujejo čevljev?”

Prideva do dela, ko so otroci zunaj in iščejo Muco copatarico, pa eden od otrok vzklikne: “Joj, mene zebe!” Pa vpraša Hufnej: “Zakaj pa je ostal zunaj?”

More →]]>

Sem na low fodmap dieti. Ker so se napihovalnim simptomom, ki jih imam, kar pomnim (na maturancu,  pol življenja nazaj, ko sem imela 0.6 današnje teže, sem jedla samo jagode in pila šampanjec, ker sem vedela, da me bo sicer napihnilo), pridružili še drugi, o katerih na blogu z recepti rajši ne bi. In ker so ti simptomi, ki jih ne bomo imenovali, trajali zdaj že dobri dve leti, sem se končno spet spokala k zdravnici in tukaj smo. Na brezglutenski, brezlaktozni, nizkofodmapni dieti. Tako da hvala vsem potrošnikom, ki so zahtevali take izdelke, da jih zdaj lahko kupujem v najbližji večji štacuni.

Samo ena pritožbica, potem bom pa tiho: pojem lahko 10 mandljev na dan. Pa nič česna ali čebule. To zadnje je najhujši udarec. En večer, ko smo imeli raclette in sta bila tu sestra in njen tip, sem ji rekla, naj v marinado za piščanca da tri stroke česna. Nisem ji pa rekla, naj jih pusti cele, da jih bomo lahko pobrali ven. Ko sem se naslednjič obrnila, so bili stroki že nasekljani in pomešani med meso. Dobro, bom pa to postrgala dol, sem si rekla. Ampak potem se popečene zadeve ni dalo lepo postrgati dol. Pol ure kasneje sem imela trebuh kot v osmem mesecu nosečnosti, zvijalo pa me je tako, da sem morala od mize.

No, in tako smo pri tem receptu, ki sem ga ravnokar scomprala za današnje kosilo. Nejc je rejval zraven, kako je dobro, in edina pritožba je bila, da je premalo. Drugič bom tako porabila polovico sladkega krompirja (tokrat sem ga le četrtino), pa bo najbrž ravno prav.

Krompir z dimljenim lososom (low fodmap, info za sotrpine :))

zadošča za: 2 osebi

čas priprave: pb. 20 minut (oz. pb. 40, če ne uporabljaš mikrovalovke)

sestavine:

• 2 krompirja
• 1/2 sladkega krompirja
• kos masla
• sol
• 2 žlici (brezlaktozne) kisle smetane
• 1 žlica (brezlaktozne) filadelfije (bi je dala več, ampak je ni bilo več v lončku)
• 1/2 koničaste rdeče paprike
• 1 paketek dimljenega lososa
• 6 oliv
• 1 limona
• 1 fejst velika žlička dijonske gorčice

postopek:

• Krompirje (sladke in ne-) olupi, operi, postavi jih na krožnik in vse skupaj v mikrovalovko. Tam naj se kuhajo na najvišji nastavitvi, tako da so delno kuhani, jaz sem jih kuhala najprej 2 minuti, potem pa še 1, vmes sem jih obrnila. Krompirji so bili še vedno trdi na prijem, so pa bili že napol kuhani.
• Krompirje naribaj: navadni krompir na tanajvečjem ribežnu (tistem, ki v resnici reže rezine), sladki krompir pa na naslednjem največjem (tistem, ki proizvede široke rezance).
• Maslo stopi v ponvi, čez razporedi nariban krompir, ga posoli, potlači in pokrij s pokrovko. Kuhaj na nizki vročini kakih 7 minut, ko se spodaj naredi lepa rjava skorjica, zadevo obrni, da se krompir popeče še po drugi strani.
• Medtem ko se krompir peče, zmiksaj skupaj kislo smetano in kremni sir (filadelfijo).
• Polovičko rdeče paprike nareži na trakove, te pa nato na manjše koščke. Nakoščkano papriko vmešaj v zmiksano kislo smetano s filadelfijo.
• Limono ožemi. Sok limone in žličko gorčice zmešaj.
• Ko je krompir pečen, ga razporedi na dva krožnika.
• Na krompir najprej nadevaj kislo-smetanosto-filadelfijasto-paprikast nadev, to pokrij s kosi dimljenega lososa, lososa pa prelij z gorčično-limoninim prelivom. Okrasi z olivami in kolutki koničaste paprike in uživaj.

More →]]>

V osnutkih imam že dve napol spisani objavi po dolgi pavzi. Ampak zdajle hočem objaviti samo tale mini-skoraj-ne-receptek, ki je bil današnja večerja, pa mi je bila takoo dobra, da ideje nočem izgubiti. In tako se je skozi priškrknjena vrata vtihotapila prva objava po večmesečni pavzi.

Obloženi popečeni kruhek s špinačo in orado (za 6 kruhkov)

Sestavine:

• 6 kosov kruha ali toasta
• 150 g mlade špinače
• 1 limona
• nekaj masla
• olivno olje
• sol
• orada
• poljubna moka

Postopek:

• Najprej pripravimo orado: posolimo jo in pomokamo. Na ponev vlijemo olivno olje, ki ga segrejemo na srednji vročini. Ko je primerno vroče, na olje postavimo orado. Pečemo jo počasi (približno 15 minut na eni in 15 na drugi strani. (Jaz ribo obrnem, ko vidim, da je meso na spodnji strani postalo belo skoz in skoz.) Pečeno orado razkoščičimo.
• Medtem ko se orada peče, operemo in osušimo mlado špinačo. Limono ožamemo, s sokom limone, kako žlico olivnega olja in ščepcem soli pa špinačo zabelimo. Zmešamo jo kar z rokami in pri tem špinačo še malo stisnemo, da nekoliko uvene (tudi če boste pretiravali in špinačo stiskali tako, da bo povsem uvela, ni panike, taka špinača je bo-žan-ska, ampak jaz tokrat nisem hotela take).
• Ponev ogrejemo, na njem stopimo nekaj malega masla in na tem na hitro popečemo kruhke. (Ali pa jih ogrejete s toasterjem in maslo namažete na tople toaste.)
• Zdaj je treba na popečene kruhke samo naložiti špinačne liste, na to pa še toplo meso orade.
• Dober tek!

More →]]>

Pri nas praznujemo začetek pomladi in rodovitnosti z barvanjem jajc (ker pogani) in z orehovo potico (ker Slovenija). In letos sem, ker je mulček kar nenadoma dobil alergično reakcijo na koži na licih in smo za en teden iz prehrane morali pometati ven vse potencialne alergene, odkrila nekaj, kar kulinarična Slovenija očitno že nekaj let pozna. Tang zhong ali water roux ali vodno prežganje (? kako zaboga rečemo mešanici moke in maščobe, ki je osnova za bešamel in druge omake?). Iskala sem namreč, kako bi mu lahko naredila rižev kruh, pot od riževega kruha do tang zhonga pa ni bila dolga.¹) In ko sem potem brala o vlogi tega tang zhonga, ki (največkrat sladki japonski mlečni) kruh naredi mehkejši in dlje časa svež, sem seveda takoj pomislila na potico. In za vogalom je bil velikonočni praznik, tako da sem jo kmalu naredila.

V čem je fora tang zhonga? V pšenični moki je gluten, ta poskrbi za luknjičasto strukturo kruha (gluten deluje kot nek balonček, ki ujame izpušni plin kvasovk, če moka nima glutena, potem nič ne more uloviti CO2, ki ga proizvajajo kvasovke, razen če moki dodamo nekaj, kar bo nadomestilo vlogo glutena). Je pa v pšenični moki tudi škrob. Ko moko skupaj z vodo skuhaš, se škrob napije vode, potem pa nabrekne (“želira”) in v sebi zadrži vodo. In zato potem kruh ni suh. Dlje časa lahko kruh zadrži vodo, dlje časa je svež. In nabrekli kuhani škrob tako dobro drži vodo v sebi, hkrati pa prepreči tvorbo glutenske strukture, da je kruh zato mehkejši (nekoliko manj glutena) in dlje časa svež (zadrževanje vode v nabreklem škrobu).

Vsaj v mojih očeh je velik manko potice njen kratek rok okusnega trajanja. Prvi dan je odlična, drugi dan je postana (ja, vem, da jo lahko pogrejem, ampak …). Pa mnogokrat so potice čisto presuhe. (Izjemne potice je delala očetova teta Žuža, ampak sem bila še premajhna, da bi jo lahko prosila za recept, ko sem jo nazadnje jedla. Še rozine v njej so bile odlične, pa so bile takrat rozine zame vedno in povsod grozine. Danes jih, dobro namočene v rumu, jem v skutnih palačinkah in v potici, kjer dejansko dodajo tisti pogrešani žmoht. V sladoledu so mi še vedno grozine.) In tako sem naredila potico po svojem okusu. In namesto belega sladkorja uporabila pravi rjavi sladkor (Billingtonov molasses, se pravi melasa), ker tudi ta pomaga pri ohranjanju vlage v testu. Eden od pokuševalcev je na prvi ugriz zato vprašal, če sem potico delala z medom. *Spomin pravi, da sem dala v testo tudi cimet in klinčke, ker vedno dam v testo cimet in klinčke. Ampak iz neznanega razloga na listku, kamor sem si sproti pisala, kaj dajem noter, nimam napisanih cimeta in klinčkov. Je pa čisto mogoče, da sem ju pozabila napisati, ker sem se tudi kasneje spomnila, da sem pozabila napisati rum, čeprav sem ga v testo dala, tako da je rum dopisan z rdečim. V glavnem, cimet in klinčki so (99 %) noter.

Aromatično, svilnato mehko testo in orehova fila, ki spominja na eno naših družinskih najljubših tort, reformco. Mulček je pojedel dva kosa. In jaz, fenica orehove file, se nisem mogla odločiti, ali mi ni dejansko samo testo celo bolj všeč od file, pa čeprav fila spominja na reformco. In naslednji dan je bila potica prav tako mehka in sočna. Potem pa je ni bilo več.

Samo testo je res res mehko. Tudi ko se valja. Kar pomeni, da ga ni tako lahko prestaviti v pekač. Sploh, ker sem ga prestavljala v pekač za šarkelj, zaradi česar sem zavitek čisto prevečkrat ovila okrog in se je fila mestoma malo prestavila. Moram si nabavit en podolgovat pekač.

Slik postopka žal nimam, ker sem pozabila slikati. Še tole eno sliko sem se komaj spomnila narediti, tik preden smo potico pokončali.

Najboljša orehova potica

Sestavine:

Testo:

• tang zhong (25 g moke, 125 ml vode) (<– lahko EN VEČER PREJ)
• 400 g moke
• 60 g molase
• 3 rumenjaki
• 2 g soli
• 7 g kvasa
• 190 g mleka
• 2 zamaška ruma
• potres cimeta in klinčkov*
• žlica do dve olivnega olja

Nadev:

• 300 g mletih orehov
• 200 g sladkorja
• 200 g sladke smetane
• 3 beljaki, stepeni v sneg
• 1 zamašek ruma

Postopek:

• Iz 25 g bele moke in 125 ml vode (naslednjič morda tudi za ta del uporabim kar mleko) skuhaj tang zhong: vodo in moko najprej dobro zmešaj, da ni nobenih grudic, potem pa vse skupaj postavi na nizko vročino in med stalnim mešanjem kuhaj. Takoj, ko se spremeni v “puding” (najlažje vidiš, kdaj je prav, če si pogledaš kak posnetek na youtubu, npr. tega, jih je pa dosti :)) odstavi z ognja, tangzhong prestavi v skodelico (da se ne kuha dalje) in pokrij s folijo. Pusti, da se ohladi, postavi v hladilnik, kjer naj čez noč zori, naslednji dan pa ga spet ogreješ na sobno temperaturo, preden ga uporabiš. (Nisem čisto prepričana, da je ta korak nujen, čeprav po mnenju izumiteljice postopka delanja kruha s tang zhongom je, ampak pri potici sem tako naredila. Ko sem kasneje delala navaden kruh s tangzhongom, pa sem uporabila kar tisti dan narejenega in ohlajenega, brez zorenja v hladilniku.)
• Iz vseh sestavin razen olja zamesi testo za potico. Jaz sem ga delala v kitchen aidu in sem ga tam s kavljem gnetla še 10 minut. Testo pride precej lepljivo, ne dodajaj dodatne moke, ampak na koncu dodaj žlico ali dve olja in vse skupaj pregneti. Testo bo še vedno zelo mehko, se pa zaradi olja ne bo več lepilo na roke.
• Testo pokrij in naj vzhaja, da dvakratno naraste (približno eno uro).
• Ko je testo vzhajano, pripravi filo: sladko smetano zavri in z njo prevri mlete orehe. Vse skupaj dobro premešaj, nato pa dodaj sladkor in rum in vse skupaj dobro premešaj.
• Beljake stepi v trd, ampak še vedno mazav sneg.
• S tehniko zgibanja (ali vmešavanja, kot sem se menda naučila predvčerajšnjim na festivalu čokolade v Radovljici) nežno vmešaj še sneg iz beljakov.
• Vzhajano testo še enkrat na hitro pregneti. Mizo obloži z alu folijo (lahko pa na mizo postaviš tudi prtič in testo valjaš na njem, kot veleva tradicija :)), folijo rahlo pomokaj, potem pa na njej tenko razvaljaj testo.
• 2/3 testa premaži z nadevom in vse skupaj zvij v rolado.
• Zvito potico položi v pomaščen in pomokan pekač, z dolgo pletilko ali zobotrebcem ali čim podobnim jo preluknjaj in naj pokrita počiva še kakšne pol ure.
• Pečico ogrej na 180 stopinjc. Ok, stopinj C.
• Pekač s potico postavi v pečico in vse skupaj peci pb. 1 uro. (Jaz potico testiram enako kot tortno testo: nož zapičim noter, če pride ven čist, je zadeva končana.)

1. Če koga zanima: dejansko sem potem naredila kvašeni rižev kruh. Uporabila sem rižev tang zhong (pač narejen z riževo moko), za strukturo (za “balončke”, ki so lovili CO2 kvasovk namesto glutena) pa žlico namočenih zmletih lanenih semen. Čisto pravo kruhasto strukturo je imel. :

More →]]>

Včeraj, ko sem šla na vrt, pogledat, česa naj se zdaj lotim, me presenetijo divjaki. Samozasajene češnje, za katere že nekaj let govoriva, da jih bova izkopala ven, jih cepila in presadila, so rekle jebeš to, in zacvetele. Kar stala sem tam in jih gledala. In potem že našla dva prostorčka, kamor jih bova presadila jeseni, zdaj naj se kar radujejo pomladi in plešejo s čebelami. Prijatelj pravi, da so njemu samozasajene drobnice najljubše, da od nobenih češenj nimaš tako črnih prstov. Cvetovi teh naših divjakov so sicer bistveno večji od cvetov matičnih češenj, pa tudi od cvetov češnje, ki sva jo posadila pred, khm, petimi, šestimi leti, pa je letos na polno zacvetela, tako da me res zanima, ali bodo naši divjaki obrodili drobnice ali velikanke. Pomlad. No, in vse to razmišljanje o češnjah me je spomnilo na spodnji recept, ki v osnutkih čaka že skoraj eno leto. In sem si rekla: skrajni čas. 

Ta napitek odbitek je tako dober, da ni dočakal ozimnične sezone. Lani sem ga namreč naredila za ozimnico, v enem tednu pa ga ni bilo več. Letos ga bom naredila več. Veliiiko več. Lani namreč nisem dobro vedela, kaj naj naredim iz češenj, tale napitek odbitek, marmelado, vložene okisane češnje?, pa sem naredila kar vse. In napitek odbitek in okisane češnje gredo definitivno v stalni repertoar.

V dnevniku žene enega od bivših ameriških predsednikov, Marthe Washington, je tudi recept za cherry bounce, jaz pa sem recept po nasvetu TheKithcn vzela s tule. Marthin recept je sicer sestavinsko podoben, postopkovno pa precej drugačen: doda namreč tudi nekaj strtih češnjevih pečk, vse skupaj pa fermentira. Če bom letos dnevno hodila po češnje, morda poskusim še njeno različico.

Češnjev napitek odbitek

Sestavine:

• 2 kg češenj

na liter češnjevega soka:

• 500 g sladkorja
• 1/4 čajne žličke muškata
• 1/4 čajne žličke začimbe allspice
• 230 ml brendija (vinjaka)
• 230 ml ruma

Postopek:

• Češnje izkoščiči in nad paro skuhaj do mehkega.
• Kuhane češnje precedi (lahko jih tudi malo stisneš, da gre čimveč soka ven).
• Za vsak liter soka (jaz sem iz dveh kil češenj dobila malo več kot liter soka in sem zgornje sestavine ustrezno pomnožila) dodaj zgoraj naštete količine sladkorja in začimb in vse skupaj zavri.
• Mešanica naj nežno vre, vmes pa odstranjuj peno, ki priplava na vrh, in to ponavljaj, dokler pene ni več.
• Sirup ohladi in izmeri, koliko ga je. Za vsak liter sirupa dodaj 230 ml vinjaka in 230 ml ruma.
• Vse dobro premešaj, natoči v čiste steklenice, pasteriziraj in shrani v shrambo.
• In potem poskusi zdržati do ozimnične sezone, če moreš.

More →]]>

Tale objava bo malo drugačna kot običajno. Bo objava o tem, kaj sem se naučila pri izdelavi stoječega 3D Olafa. Lani je Olaf sedel na ledu in lovil lastno glavo. Letos se je postavil na noge.

Navadno, ko se lotim tortanja, je to enotedenski projekt, ker moram razmisliti ne samo, katero testno-nadevno mešanico hočem uporabiti, ampak tudi, kako to mešanico prepričati, naj ne sodeluje z gravitacijo, ampak z mano. Pri delanju malo bolj kompliciranih tort je namreč gravitacija sovražnik številka 1. Pri poročni torti v obliki hiške mi je zaradi gravitacije začelo polzeti dol celo nadstropje, tako da sem morala že sestavljeno torto razstaviti in moža poslati v Merkur. Poznate izraz edina omejitev je nebo? No, pri tortah se prevede v edina omejitev je gravitacija.

In ko sem se tako podala v internetovje, da bi izmaknila koščke znanja od ljudi, ki so se že lotili stoječega Olafa (niti malo nisem dvomila, da se je Olaf v taki obliki že pojavil, ker Frozen. Če ga še niste gledali, ga glejte. Ker Olaf. In zgodba. Ampak Olaf. :)) — in na veliko veselje takoj našla ne samo forumsko objavo, ampak kar enoinpolurni video z natančnim prikazom, kako se takega podviga lotiti. Če bi radi še sami naredili takega Olafa, tukaj je povezava do tega videa. Samo ena majhna opomba: profiji niso profiji kar tako. Yener Olafa sestavlja skoraj dve uri. Jaz sem ga sestavljala od petka zjutraj do sobote zjutraj, natančneje, od pol devetih, ko sem prišla domov po tem, ko sem malega odložila v vrtcu, do sedmih zjutraj v soboto, ko smo imeli praznovanje.

In kaj sem se naučila? Zelo dober, ne, odličen trik za ohranjanje strukture torte. Tisti, ki ste se že kdaj lotili 3D-tortanja, veste, kako včasih oblikujete zadevo, potem pa na sobni temepraturi začenja izgubljati strukturo in se vse skupaj malo posede, kar se pokaže tudi skozi fondant (glej npr. tole mojo torto tukaj). Obstaja zelo preprost trik, kako težavo zaobiti. Oblikovani in ohlajeni posamezni kos torte (v Olafovem primeru so ti posamezni kosi noge, rit, trup in glava) prekriješ s stopljeno čokolado. To narediš tako, da čokolado stopiš (v mikrovalovki gre najlažje), potem pa izrežeš majhno plastično “lopatko” — v videu lahko vidite, kakšno uporabi Yener, jaz sem izrezala plastični košček kar iz oprane embalaže, v kateri je bil prej Ledov sladoled. S to lopatko potem nanašaš stopljeno čokolado na torto, dokler ni vsa prekrita s čokolado. To ustvari trdo čokoladno skorjico in s tem ohrani obliko, tudi če se torta spodaj med okraševanjem malo zrahlja, ker je na sobni temepraturi.

Šele ko sem polagala fondant, sem se spomnila slikati.

Drugi trik: na to čokoladno skorjico potem naneseš čokoladni ganache (namesto preproste maslene kreme), in šele na tega (če je bil prej v hladilniku in se je strdil, poškropljenega z vodo, da se sladkor sprime) fondant.

Olaf, ki nima lobanje. Ali kosti. Samo da tortni oboje ima. Navojnocevno kost in čokoladno lobanjo.

Tretji trik: na fondant lahko naneseš še beljakovo glazuro (beljaki, limonin sok, sladkor, tole je odlični Yenerjev recept), tako prekriješ vse tiste spoje, kjer fondant ni bil lepo nanešen, pa tudi razne nepravilnosti v samem fondantu (če recimo ni bil lepo zglajen) tako zakriješ. Seveda to lahko uporabiš samo, ko hočeš negladko površino (če delaš kakšno žival npr. :)).

Olaf maha ob sedmih zjutraj, ko je bil končno gotov.

Četrti trik: v pritikline, priveske in druge take pri-je, ki jih dodaš na torto, daš košček špageta. Jaz sem doslej lepila fondant na fondant le z malo vode in upala na najboljše. V redkih primerih sem uporabila zobotrebec. Špaget je ena taka taaanka kost, ki poskrbi, da se stvari držijo skupaj: recimo Olafov zobek na zgornjo ustnico, gumbi in mahajoča roka na telo.

Ponoči je spal v hladilniku.

Peti trik: kar je tankih pritiklin (kot so laski ali roke), jih je najlažje narisati s čokolado, počakati, da se čokolada strdi, in jim dati dimenzijo še na drugi strani (s stopljeno čokolado torej risati še po ploski strani čokoladne oblike). Lani sem komplicirala z bobi palčkami, ki sem jih oblačila v fondant. No, zdaj poznam veliko lažjo pot.

Maha z mize.

Šesti trik: čokoladne pritikline na torto najlažje pritrdiš z malo stopljene čokolade. V torto narediš luknjico, kamor bo šla pritiklina, v to luknjico  nabrizgaš malo stopljene čokolade in takoj postaviš zraven čokoladno obliko (v tem primeru roko, ki jo Olaf drži ob telesu), da se čokoladi sprimeta. In z belo čokolado in jedilnimi barvami ni omejitev, kakšne te pritikline so. Ker pač ne gre vedno za rjave laske in roke.

Še pogled od spredaj.

Sedmi trik: ali bi to moral biti prvi trik? Pri sestavljanju 3D-jevk si pomagaš z navojno palico, maticami in podložkami. Mislim, ta del je bil zame tak velik ahaaaaaaa, da sem začela razmišljati nazaj, pri katerih vse tortah bi se lahko tega poslužila.

A me boste res pojedli?

Osmi trik: posamezne kose tort med sabo najlažje in najbolj trdno povežeš s stopljeno čokolado. Ne z ganachem, ne z masleno kremo, kar preprosto s stopljeno čokolado. Ja, to pomeni, da tako velika torta, kot je Olaf, porabi več kot kilo čokolade, da stoji pokonci. You’ve been warned.

“Headshot!”

Deveti trik: no, to ni trik, to je opomba meni. Ker morajo biti torte za 3D težke, zbite, kolačaste in ne tortaste, v bodoče uporabljaj testo in filo za dobro pogačo. Ker za tako veliko dela, kot sem ga vložila v tega Olafa, morajo biti tudi vsi tortasti deli po mojem okusu. Ne, niso bili, blatna čokoladna torta, ki je sestavljala Olafovo glavo, mi sploh ni bila všeč. Ampak okusi so različni: prijateljica je bila pa ravno nad njo najbolj navdušena in so se ji kar učke zasvetile, ko sem ji preostanek Olafove glave zavila za domov.

Mojmoj.

Deseti trik: 3D tort se očitno da lotiti tudi z drugega kiparskega vidika. Kaj je prvi kiparski vidik? Izrezovanje. Ta mi je bližje: imaš kos testa in potem z nožem iz njega izrezuješ ven obliko. Se igraš, da posnemaš kiparja, ki kleše marmor. Drugi kiparski vidik je pa nanašanje: imaš grobo oblikovano kepo testa in potem z nanašanjem testne mešanice (tortno testo (odrezke) zmelješ v drobtine, ki jih zmešaš s tekočo maso za ganache — dobiš tako “plastelinasto” maso) oblikuješ obliko. Se igraš, da posnemaš kiparja, ki iz gline oblikuje kip.

Pa ko ti življenje da jagodo, ki je natančno take oblike kot Olafov nos, potem zavržeš že oblikovani nos iz torte in uporabiš jagodo.

More →]]>

Dvakrat na teden ribe pa to … Danes zjutraj sem morala dati nekaj iz zamrzovalnika, da sem lahko noter spravila že n-to torto. Rada kuham, če to slučajno ni jasno. In rada jem. Ampak reeesno se mi ne da vsak dan preživeti v kuhinji več ur, ne glede na to, kako rada kuham. Še vedno pa moram vsak dan jesti. Zelo nenavadno, vem. In sem končno pogruntala, kar nekateri gotovo veste že dolgo. Da so zamrzovalniki zakon. Ob petkih ali sobotah tako zdaj sestavim(o) jedilnike za ves teden, kuham na zalogo, kar pomeni, da se jed ponovi od dva- do štirikrat na teden. Tako sestavim jedilnik in vse, kar se da skuhati vnaprej, skuham čez vikend. In ja, čeprav rada kuham, nočem zapraviti celega vikenda v kuhinji. Tako da se (po vikendu v kuhinji, hrmpf) trudim, da niso čisto vsi recepti zamudni. In zdaj imam dejansko v zamrzovalniku hrane za tri ljudi za en teden vnaprej. V resnici za dva tedna, ker se nekaterih jedi res ne splača delati samo za štirikrat. V glavnem, zamrzovalnik je majhen, del hladilnika. In bliža se mulčkov tretji rojstni dan. In letos ne nameravam delati torte do šestih zjutraj na dan, ko ima slavje.¹ Tako da že štiri dni pečem torte in kolače, jih ohladim, zavijem v folijo za živila in spakiram v zamrzovalnik. Kar me pripelje do rib. Zjutraj sem tako v zamrzovalnik dala predzadnjo torto (zadnja se ravnokar hladi na pultu). In sem morala nekaj dati ven, da je torta lahko šla noter. In ven je prišel losos.

Rezanci soba z lososom (za dve osebi)

Sestavine:

• losos
• koper
• sol
• 0.5 dcl belega vina
• 0.5 dcl vode
• 1 čebula
• 10 g masla
• 160 g rezancev soba
• 1/2 svežega manga
• 60 g arašidov
• 8 češnjevih paradižničkov
• 10 g masla
• rezina limone

Postopek:

• Lososa poširaj: čebulo nasekljaj, postavi jo v ponev, prelij z vodo in vinom, dodaj maslo in vse skupaj zavri. Lososa posoli in pokopraj. Ogenj znižaj, dodaj lososve fileje, pokrij s pokrovko in pusti, da se počasi pošira (5 do 10 minut).
• V večjem loncu zavri osoljeno vodo.
• Mango in češnjeve paradižničke nareži na koščke.
• Poširanega lososa nareži na koščke.
• Rezance soba skuhaj v slanem kropu (moji potrebujejo 3 minute, da so gotovi).
• Rezance odcedi, dodaj jim maslo, arašide, mango, paradižničke, lososa in na vse skupaj stisni sok iz rezine limone. Dobro premešaj in takoj postrezi. Naj ti tekne, kot je nama z Nejcem.

1. Delala sem jo do sedmih zjutraj.

More →]]>

Ko sem prvič naredila tale curry prejšnji teden, kar nisem mogla preboleti, kako dober je. Grozno mi je bilo žal, da sem zanj uporabila samo ostanek pečene kure. Tako sva zdaj ponovila vajo, samo da ne iz ostankov, ampak iz sveže puretine. In naredila tako n00b napako, da me je kar sram priznati. Da je ne boste ponovili tudi vi: ni vam treba vsega, vključno z juho, množiti s 4. Ker boste potem pač dobili curryjasto juho. :blush: Zdaj, ko sem preizkusila recepta z že kuhanim mesom in s svežim, lahko povem, da se definitivno bolje obnese z že kuhanim. Tako da je to odličen recept za ostanke. O-dli-čen.

Preden je recept prišel na stran, sem ga naredila še tretjič. Glede na zalogo garam masale, ki jo imam, bi lahko tale curry jedli vse leto, pa še ne bi pošla. Sestrin fant je namreč iz Bangladeša, in ko ga gre obiskat (ne v Bangladeš, v Nemčijo, kjer živi :)), mi nazaj vedno prinese vrečke začimb. Točneje vrečke mešanic začimb. Težko meni.

Piščančji curry (iz ostankov pečenega piščanca)

Sestavine:

• 2 žlici olivnega olja
• 1 čebula
• ščep soli
• 3 stroki česna
• 1 žlica naribanega svežega ingverja (to je pb. 5 cm korenine)
• 2 žlički strtega koriandra
• 1 žlička kumine
• 1 žlička garam masale
• 1/2 žličke strtega kardamona
• 1/2 žličke cimeta v prahu
• 1/2 žličke kurkume
• 1/2 žličke čilija
• 3 veliki ali kakih 15 češnjevih paradižnikov
• 300 ml jušne osnove (kokošje, jaz sem ravno kuhala kostno juho, tako da sem uporabila to)
• meso pečenega piščanca (jaz sem prejšnji dan pekla celega piščanca, pojedla sva bedra, ostalo je šlo pa v curry, prvič sem pa tale curry naredila s pol manj mesa)
• 2 žlici jogurta

Postopek:

• Čebulo nasekljaj.
• V posodo daj olivno olje, posodo postavi na nizko vročino, dodaj čebulo s ščepcem soli in vse skupaj praži 15 minut.
• Vmes, ko se čebula praži, nasekljaj česen in na drobno naribaj ingver.
• V terilniku stri začimbe (kardamom in koriander sta pri meni v stroku oz. zrnu, ostalo imamo že v prahu. Če imaš vse stvari že mlete, potem ta korak seveda preskočiš. :))
• Čebuli dodaj česen in ingver in vse skupaj praži še 3 minute.
• Zdaj dodaj še začimbe in vse skupaj spet praži še tri minute.
• Medtem ko se začimbe pražijo, paradižnike nasekljaj.
• V posodo dodaj nasekljan paradižnik in vse skupaj praži še 1 minutko.
• Zalij z jušno osnovo, zavri, potem pa ogenj zmanjšaj, da omaka počasi vre 10 do 15 minut.
• Pečeno piščančje meso nasekljaj. Dodaj ga omaki skupaj z jogurtom in vse skupaj pokuhavaj ravno toliko, da se meso segreje.
• Uživaj. Na polno. Jaz tole postrežem s kuskusom ali rižem. Ali, kot zgoraj na sliki, ovito v tortiljo, popečeno na ponvi in z mangovo salso. Njam.