V ZDA na primer brezpilotna letala med drugimi kupujejo univerze, ki jih potem razvijajo naprej.  Celo bolj kot policija in pri tem bodo policijske sile po svetu zelo hitro našle uporabo za to novo tehnologijo. Dobrodošli v svetu, kjer nam nad glavami ne bodo več letali helikopterji, ampak bodo tiho brnela brezpilotna letala in v neko centralo pošiljala sliko dogajanja na tleh. Po drugi strani bo vojaška uporaba teh strojev spremenila način bojevanja, sploh pa bo omogočila izvajanje operacij še z manj žrtvami, saj bo vedno lažje žrtovati stroj, četudi vreden nekaj milijonov, kot pilota.

Slovenski BDP se bo letos znižal za dva odstotka, prihodnje leto pa za 0,4 odstotka, je napovedal OECD, ki kot razlog navaja ukrepe za javnofinančno konsolidacijo in proces razdolževanja bank in podjetij.

….

OECD sicer priznava, da je vlada sprejela ambiciozen sveženj varčevalnih ukrepov za znižanje proračunskega primanjkljaja, vendar dodaja, da bo varčevanje prizadelo gospodarsko dejavnost.

Da bo prizadelo gospodarsko dejavnost? Kdo bi si mislil.

Evropski davkoplačevalci morajo vedeti, da če dajejo denar Grčiji, bi to moralo imeti učinek… moralo bi biti namenjeno investicijam in vzpodbujanju rasti, tako da je možno sooočenje z grškim dolžniškim problemom, ker se s tem receptom ne soočamo z dolžniškim problemom.

Ves denar se preprosto pretaka skozi Grčijo, tam pa ne ostaja. Grkom v resnici nihče ne pomaga, kar dokazujeta že recesija in visoka brezposelnost.

Ob tem je najbolj zabavno  brati komentarje desničarjev, kadar pojejo hvalo Borutu Pahorju in napovedujejo zaton SD-ja, če si bo ta  izbrala novega predsednika. Kakor da bi njihova mnenja bila pomembna. Itak nikoli niso in ne bodo volili za socialno demokracijo, tukaj mišljeno kot usmeritev, ne le kot politično stranko, le ta pa mora najti način, da mobilizira tiste ljudi, ki so jo in jo še bodo pripravljeni voliti. Pravi boj tukaj poteka znotraj večjega bloka, iz katerega moč črpajo politične stranke, kot so SD, Pozitivna Slovenija, Zares, LDS in ki ga imenujemo za levega, čeprav je ta oznaka najmanj sporna in v sebi skriva različne struje. Gre za to, kdo bo sposoben ponuditi resno alternativo vladni veri v varčevanje, politični program, ki bo verodostojen in pa obraze, ki bodo prepričali. Pri tem je vse pisanje in govorjenje z druge strani velike politične ločnice treba razumeti le kot pobožne želje, da bi sovražnik dokončno propadel, a se to seveda ne bo zgodilo pa četudi kakšna politična stranka vmes izgine. Se bo pač pojavila nova.

Borut Pahor je vedno imel določen problem znotraj stranke, saj je predstavljal tretjo pot, torej odmik od tradicionalne socialne demokracije. A dokler je zmagoval, ni bilo dovolj kritik, da bi ga odneslo. Po porazu na predčasnih volitvah, ki ga je res precej omilil s svojim mojstrskim nastopanjem v soočenjih, so te kritike postale še bolj očitne. Da Pahor resnično predstavlja neko blairovsko levico, kaže že njegov odnos do vladnih načrtov. Ne smemo v tem videti želje po ugajanju Janezu Janši in izogibanja konfliktom, še manj prestopanje v nasprotni tabor, ampak politično misel, do katere se je predsednik SD v preteklih letih dokopal in v katero verjame (zanimivo, kako novinarji politike ne sprašujejo, kateri misleci jih vodijo in kakšne knjige imajo na knjižni polici - tukaj bi se dalo najti odgovore na številne odločitve, ki jih sprejmejo), čeprav te vere z njim marsikdo ne deli. V njegovem svetu varčevanje po nemškem vzoru deluje in zlato pravilo je pot naprej. Nič hudega, če ne bi bil predsednik politične stranke, ki bi morala imeti malo drugačne poglede. Sicer niti ni potrebna, ker volilnemu telesu ne more ponuditi alternative.

Gotovo, Pahor ima težave s tako imenovanimi strici iz ozadja in tudi s Pozitivno Slovenijo, ki skuša postati vodilna sila v bloku, a to niti ni tako zelo pomembno. Znotraj socialne demokracije poteka boj za dušo, ali torej hoče ostati takšna kot zdaj, pomaknjena proti sredini, ali se prilagoditi premikom, ki niso samo slovenski in ki kažejo proti bolj tradicionalnim rešitvam. Socialni demokraciji, ki je ni strah reči, da ima država pomembno vlogo v življenju državljanov in da prosti trg ne more rešiti vseh problemov, sploh pa ni vedno najbolj učinkovit, čeprav je seveda tudi res, da je treba ljudem dajati čim več priložnosti, da razvijajo svoje potenciale kot podjetniki in jih ni treba dušiti. Takšne, ki se bolj kot nad Tonyjem Blairom navdušujejo nad novim francoskim predsednikom. Takšne, ki vidi dlje od preprostega zategovanja pasov in privatizacije vsega mogočega. Takšne, ki si tu in tam drzne tudi opozoriti na razredni boj finančnih elit proti veliki večini prebilvastva.

Spomniti se moramo, kako smo sploh prišli do tega trenutka. Enkrat proti koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je kot reakcija na zastoj pojavila močna nova sila, ki jo lahko imenujemo thatcherizem, reaganizem, neoliberalizem ali tudi kako drugače in je tedanjo levico spravila v veliko krizo. Neko obdobje se je končalo, začelo se je novo. Prevlada teh novih sil je bila tako močna, da je povzročila prilagoditev v njihovo smer, ko so prej tradicionalno socialno demokratske sile začele iskati načina, kako pridobivati volivce. Nastopi Tony Blair, kot čisti primer takšnega razmišljanja. In zmaga. Ta nova socialna demokracija, ki je opustila marsikatero vrednoto stare, je nekaj časa uspevala, a velika gospodarska kriza preteklih let je pokazala na napake v svetovnem gospodarskem sistemu in zdaj kaže na zasuk nazaj. Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade moral delati v izrazito težavnih okoliščinah gospodarske krize, ki je njegov predhodnik niti napovedati ni znal, je največja žrtev tega zasuka in nič nenavadnega ni, da je zdaj nevarno blizu svojega konca.  Ker, tukaj ni v igri samo njegov konec, ampak prej konec nekega tipa politika, nekega tipa socialno demokratske politike. Da bi namreč spet prišli na oblast, bodo iskali nove poti in te jih ne bodo več vodile po poteh preteklih let, ampak bolj v radikalno levo, kot bi se izrazili njihovi nasprotniki.

Tisti, ki zdaj govorijo, da socialne demokracije brez Pahorja ne bo, se v resnici bojijo, da znova prihaja čas bolj trde, resnično rdeče in ne roza socialne demokracije, ki ne bo več tako prijazna do njihovih pogledov na svet, kot je bila dozdajšnja. Ne le v Sloveniji, ampak po vsem zahodnem svetu. Mogoče imajo prav, da lahko stranka SD propade, a to bo pomenilo le, da jo bo nadomestilo nekaj novega in da si bo socialno demokratska misel našla nove obleke. Že v primeru sindikatov vidimo, da znotraj družbe obstajajo sile, ki so še kako zdrave in močne in ki bodo temelj političnim strankam, ki bodo zagovarjale njihove interese. In hujša bo kriza, močnejše bodo te sile. Noben stric iz ozadja tega ne more preprečiti, niti voditi.

Slovenijo čaka še nekaj težkih korakov. Za začetek bomo morali opustiti sanje o hitro rastočem visokotehnološkem gospodarstvu in razmisliti, kako zagotoviti dobro podjetniško okolje. Na žalost si država še nekaj let ne bo mogla privoščiti znižanja davkov, da bi spodbudila domače in tuje naložbe. A brez nižjih davkov, davčnih poenostavitev in zmanjšanja birokracije ne bo naložb, ne bo novega zaposlovanja in davčni prilivi se bodo samo še zmanjšali.

Čaka nas še kar nekaj krogov krčenja, varčevanja in preoblikovanja državnega proračuna. Več javnih storitev bo postalo manj javnih in bolj komercialnih, tako da jih bodo plačevali samo tisti, ki jih potrebujejo. To velja tudi za našo socialno varnost. Preoblikovanje pokojninskega sistema bo moralo iti v smeri, da si tisti, ki to zmorejo, sami prihranijo za svoja zrela leta. Iz državnega proračuna pa se bo financiral zgolj socialni minimum. Podobno velja za zdravstvo. Treba bo pogledati, kaj nujno potrebujemo in kaj si lahko morda še privoščimo.

In potem še o vitki državi. Vidimo, kam pes taco moli in kriza je le izgovor. Še hujši je tisti prizvok, da bomo zdaj pač doživeli krčenje nekam proti dnu, malo naivno pa je pričakovati večjo prodajo na tujih trgih, ko vsa soseščina sledi istim ekonomskim zdravilom. Če potrošnja povsod pada zaradi varčevanja, ne gre pričakovati kakšnega dobička od prodaje v tujino. Razen na Kitajsko. Aja, tja tudi ne, ker nismo sposobni delati tako poceni kot oni, z zmanjšanim vlaganjem v izobraževanje in napredne tehnologije pa tudi ne bomo proizvajali česa, kar Kitajci ne bi znali.

Še najhujše pa je tisto o nezmožnosti nižanja davkov, ki bi razbremenili gospodarstvo.  Vprašam, kaj je to za ena ekonomska teorija, ker niti tako imenovani neoliberalizem ni.

Kako se naj v teh trenutkih krize obnaša opozicija? Naj skuša na vsak način ustaviti delovanje vladajoče koalicije, tudi za ceno predčasnih volitev? Ali naj v imenu nujnih reform molče ali le z nekaterimi pripombami stoji ob strani? Po mojem mnenju je najbolje, če se opozicija ogradi od vladnih reformnih ukrepov. V smislu, to ni naša politika, mi ponujamo alternativo, a počakati bo treba do naslednjih volitev, da bodo volivci to alternativo lahko podprli. Ne verjamem, da je smiselno poizkušati iztiriti vlak, da bi lahko prišli na oblast in nekaj spremenili.

Referendumi niso rešitev, niti stavke, niti pozivi po predčasnih volitvah, razen če bo pod težo gospodarske krize začela koalicija pokati po šivih in bo opravilno nesposobna. Sadenje rožic, češ, kriza je velika, ne moremo trošiti več, kot proizvedemo, podprimo torej vlado, tudi ni opcija, ker potem volilno telo nima na voljo alternative. Prav v tem smislu tudi jaz razumem svojo sicer minorno vlogo. Ne morem podpirati politike, za katero trdno verjamem, da bo ogromno ljudi potisnila v bedo in je skregana z vsako pametjo. Zato tudi kritičnost. Stavke in referendumi, ki povsem ustavijo delovanje vlade, nam tudi ne bodo prinesli nič dobrega, zato jih ne podpiram.

Bolje počakati, da se ta zgrešena ekonomska politika sesuje sama od sebe, saj bodo sicer njeni zagovorniki še kar naprej trdili, da so bili na poti uspeha, a so jim vsi pod noge metali polena in jih onemogočali pri njihovih častivrednih ciljih.  No, to bodo itak počeli. A po letih nazadovanja jim bo verjel le malokdo.

Vem, na nek način je kruto, a druge možnosti ne vidim. Še več, dokler se ne bo izoblikovala prava alternativa, takšna resnično keynesianska, socialno demokratska in to ne tretjepotna, niti nima smisla karkoli početi, ker bomo končali s še več istega.