Slovenijo čaka še nekaj težkih korakov. Za začetek bomo morali opustiti sanje o hitro rastočem visokotehnološkem gospodarstvu in razmisliti, kako zagotoviti dobro podjetniško okolje. Na žalost si država še nekaj let ne bo mogla privoščiti znižanja davkov, da bi spodbudila domače in tuje naložbe. A brez nižjih davkov, davčnih poenostavitev in zmanjšanja birokracije ne bo naložb, ne bo novega zaposlovanja in davčni prilivi se bodo samo še zmanjšali.

Čaka nas še kar nekaj krogov krčenja, varčevanja in preoblikovanja državnega proračuna. Več javnih storitev bo postalo manj javnih in bolj komercialnih, tako da jih bodo plačevali samo tisti, ki jih potrebujejo. To velja tudi za našo socialno varnost. Preoblikovanje pokojninskega sistema bo moralo iti v smeri, da si tisti, ki to zmorejo, sami prihranijo za svoja zrela leta. Iz državnega proračuna pa se bo financiral zgolj socialni minimum. Podobno velja za zdravstvo. Treba bo pogledati, kaj nujno potrebujemo in kaj si lahko morda še privoščimo.

In potem še o vitki državi. Vidimo, kam pes taco moli in kriza je le izgovor. Še hujši je tisti prizvok, da bomo zdaj pač doživeli krčenje nekam proti dnu, malo naivno pa je pričakovati večjo prodajo na tujih trgih, ko vsa soseščina sledi istim ekonomskim zdravilom. Če potrošnja povsod pada zaradi varčevanja, ne gre pričakovati kakšnega dobička od prodaje v tujino. Razen na Kitajsko. Aja, tja tudi ne, ker nismo sposobni delati tako poceni kot oni, z zmanjšanim vlaganjem v izobraževanje in napredne tehnologije pa tudi ne bomo proizvajali česa, kar Kitajci ne bi znali.

Še najhujše pa je tisto o nezmožnosti nižanja davkov, ki bi razbremenili gospodarstvo.  Vprašam, kaj je to za ena ekonomska teorija, ker niti tako imenovani neoliberalizem ni.

Kako se naj v teh trenutkih krize obnaša opozicija? Naj skuša na vsak način ustaviti delovanje vladajoče koalicije, tudi za ceno predčasnih volitev? Ali naj v imenu nujnih reform molče ali le z nekaterimi pripombami stoji ob strani? Po mojem mnenju je najbolje, če se opozicija ogradi od vladnih reformnih ukrepov. V smislu, to ni naša politika, mi ponujamo alternativo, a počakati bo treba do naslednjih volitev, da bodo volivci to alternativo lahko podprli. Ne verjamem, da je smiselno poizkušati iztiriti vlak, da bi lahko prišli na oblast in nekaj spremenili.

Referendumi niso rešitev, niti stavke, niti pozivi po predčasnih volitvah, razen če bo pod težo gospodarske krize začela koalicija pokati po šivih in bo opravilno nesposobna. Sadenje rožic, češ, kriza je velika, ne moremo trošiti več, kot proizvedemo, podprimo torej vlado, tudi ni opcija, ker potem volilno telo nima na voljo alternative. Prav v tem smislu tudi jaz razumem svojo sicer minorno vlogo. Ne morem podpirati politike, za katero trdno verjamem, da bo ogromno ljudi potisnila v bedo in je skregana z vsako pametjo. Zato tudi kritičnost. Stavke in referendumi, ki povsem ustavijo delovanje vlade, nam tudi ne bodo prinesli nič dobrega, zato jih ne podpiram.

Bolje počakati, da se ta zgrešena ekonomska politika sesuje sama od sebe, saj bodo sicer njeni zagovorniki še kar naprej trdili, da so bili na poti uspeha, a so jim vsi pod noge metali polena in jih onemogočali pri njihovih častivrednih ciljih.  No, to bodo itak počeli. A po letih nazadovanja jim bo verjel le malokdo.

Vem, na nek način je kruto, a druge možnosti ne vidim. Še več, dokler se ne bo izoblikovala prava alternativa, takšna resnično keynesianska, socialno demokratska in to ne tretjepotna, niti nima smisla karkoli početi, ker bomo končali z še več istega.

Ne gre pričakovati, da bo to vprašanje odločujoče na volitvah novembra, čeprav je Rick Santorum medtem svojega nekdanjega nasprotnika pozval, naj uporabi to ‘močno orožje’ in pokaže, da predsednik nima stika z vrednotami navadnih Američanov. Obama je povedal, da je do drugačnega mnenja o porokah istospolno usmerjenih prišel po premisleku, da ga k temu vodi zlato pravilo in da ob tem deluje iz svojega krščanstva.

Po izstopu Ricka Santoruma Mitt Romney niza zmago za zmago, saj nima več tekmeca, ki bi ga lahko ogrozil in bo tako republikanski kandidat za mesto predsednika ZDA. Predvolilna kampanja med demokrati in republikanci se je tako kljub nedokončani republikanski tekmi že začela.   Zdaj tako Romney nima več toliko težav s tem, kako prepričati konservativne volivce, da je resnično konservativen, kar se je ob bolj radikalnih tekmecih vedno izmikalo iz njegovega prijema, kot da pobere bolj zmerne volivce. Ankete za zdaj zmago napovedujejo Obami, najpomembnejše pa bodo na koncu nekatere ključne države, kjer je podpora izenačena in lahko gredo v rdeči ali modri tabor. V trdno zasidranih rdečih in modrih državah je izzid že bržkone znan.

Romneyjev tabor bo kot najmočnejše orožje proti svojemu nasprotniku bržkone uporabil razmere v gospodarstvu, kjer pa kaže, da bo šlo predvsem za interpretacijo stanja, v katerem so trenutno ZDA. Že v primeru brezposelnosti podatki kažejo, da le ta pada, a hkrati se je povečalo tudi število ljudi, ki izstopajo iz trga dela, tako da imata obe strani argumente za svoj prav. Na koncu bodo številni Američani odločali na podlagi tega, kako sami živijo in ali čutijo izboljšanje po gospodarski krizi, ki se je začela leta 2008 ali ne.

Če bo Grčija prisiljena izstopiti iz evra, bo to posledica tujih nasvetov in zdravil, ki že leta ne delujejo in tudi zdaj ne bodo. Ves ta denar, milijarde evrov, ki se zlivajo v Grčijo, gredo kmalu zatem spet ven iz države in Grki nimajo od vsega tega razdajanja nič. Nihče ne gradi tovarn, vzpodbuja podjetja, popravlja infrastrukturo, vlaga v boljšo javno upravo, sploh v šolstvo, zato se tudi gospodarstvo kljub zategovanju pasov krči. Nič nenavadnega, le v bizaro svetu lahko kdo verjame, da bo podivjano varčevanje koristilo gospodarstvu. In da brez investicij lahko nekaj nastane. Podobno, kot če bi se kmet odločil, da letos pa ne bo sadil krompirja, ker mora varčevati pri stroških, v jeseni pa bi potem vseeno pričakoval obilen pridelek.

Grška politična scena je nestabilna in kdo ve, kdo bo na koncu prevzel oblast. Lahko se celo zgodi, da bo uspelo resnično levičarski struji, lahko tudi, da se silno okrepijo nacionalisti. Pričakujemo lahko trenutek, ko  bodo Grki rekli, da jim je dovolj in bodo izstopili iz evra in bankrotirali, se pravi, nehali bodo odplačevati svoje dolgove. To bo vsekakor bolelo. Nova drahma bo takoj izgubila na vrednosti, ljudje bodo še bolj revni, pričakujemo lahko tudi vsespološni napad zahodnih institucij na Grčijo, ki se jo bo skušalo čim bolj očrniti in izolirati, da se kaj podobnega ne bi zgodilo v Španiji ali Italiji.

V resnici bo Grke izstop najbolj bolel, bolj nevaren pa bo za Nemce in njihovo ekonomsko politiko. Seveda je res, da bo evro ostal tako dolgo, dokler bodo v večjih evropskih državah, sploh v Nemčiji in Franciji, podpirali njegov obstoj. Proti temu nihče ne more ničesar storiti pa če Grčija medtem zapade v državljanjsko vojno.  Toda če Grčija izstopi, potem bo težje propagirati zategovanje pasov, saj bo tam primer države, ki bo to storila. Prav zato bodo Grkom skušali čim bolj škodovati ali pa jim vsaj preprečiti, da bi se podali po tej poti.

Kar bo kontraproduktivno. Če ne bo zahodnjakov, bodo prišli Rusi, Kitajci, Indijci, lahko da celo Iranci in investirali in si kupovali vpliv. Kako bodo v Washingtonu reagirali, ko bo nekega jutra v Atenah pristala iranska vojaška ladja, ali bo Grčija sprejela veliko kitajsko investicijo v železnice v zameno za večji kitajski vpliv v državi? Ko se bo pripeljal Hugo Chavez, vedno pripravljen deliti nasvete, kako državo voditi drugače? In le kako bodo v Bruslju in Berlinu besni, ko se bo ta okužba nasprotovanja trenutno še vodilni ekonomski politiki v območju evra preselila tudi drugam, kjer bodo naenkrat imeli alternativo?

V dodatno branje:

Greek tragedy

Delo:

Znotraj EU predvsem druga gostiteljica Poljska izraža globoke zadržke glede napovedanega bojkota. Premier Donald Tusk in predsednik Bronislaw Komorowski bentita, da ga razmere v Ukrajini sploh ne upravičujejo. Varšavski dnevnik Rzeczpospolita se je zgražal nad svetohlinstvom, dvojnimi merili in poznim odzivom Zahoda. Zapisal je, da nihče ni omenjal bojkota, ko so nemška podjetja s Siemensom na čelu dobivala ukrajinska naročila za pripravo prvenstva. Tudi Kitajska da ima politične zapornike, pa olimpijskih iger v Pekingu pred štirimi leti niso bojkotirali.

Problem ni v obsojanju slabih praks ali celo kršitev človekovih pravic po državah sveta, problem je v dvojnih merilih, ko na primer večina zahodnega sveta molči ob zatiranju v Bahrajnu, tukaj pa se postavlja na stran nekdanje predsednice vlade, ki je bila osojena na sedem let zapora in  zdaj med prestajanjem zaporne kazni v Harkovu gladovno stavka.

Kar se pa tiče poskusov izolacije Ukrajine, je to nespametno početje, sploh za Unijo, ki je v globoki krizi in si takšnega početja ne more privoščiti. Bolje bi bilo delati na poglobljenem sodelovanju, kar bi ukrajinskim oblastem omogočilo, da se pozicionirajo nekje na pol poti med Unijo in Rusijo.

Da bivši zunanji minister v Cardosovi vladi, torej v vladi pred uspehi Lulove administracije, ki je Brazilijo tudi z neupoštevanjem raznih strokovnjakov dvignila do statusa velike sile, kritizira argentinsko predsednico Cristino Fernández de Kirchner, ki prav tako vodi samosvojo politiko, je razumljivo. Navsezadnje države, ki se obnašajo samostojno, beri, nacionalizirajo naravne vire, da bi tudi državljani imeli kaj od njih, ne smejo ostati nekaznovane. Kam pa bi prišli, če bi vsi tako delali. Resnica je takšna, da argentinska politika ni nora, ampak povsem racionalna in po katastrofi v začetku prejšnjega desetletja malo manj naivna, ko gre za nasvete iz  svetovnih finančnih, političnih in medijskih centrov. Glede na devetodstotno gospodarsko rast niti ni razloga, zakaj se še naprej ne bi obnašala kot doslej.

In o tem piše Mohamed A. El-Erian. Paralele so zelo zanimive, še bolj zanimivo pa je, kako se nihče ne spomni te krize. Morebiti zato, ker bi naj Argentina spadala v tretji svet, nepomembna, večno zadolžena, polna lenuhov. Ah da, tudi za Grke to pravijo. Morebiti bodo kmalu tudi za Britance. To, kar se je pred leti dogajalo le na periferiji, se je zdaj premaknilo bližje centru. Morebiti lahko res rečemo, da so Španija, Portugalska in Grčija periferija evropskega bloka, a mnogo bolje je reči, da imamo zdaj veliko centrov in periferij kar znotraj regij, lahko da celo znotraj posameznih držav.

Nič ni hujšega za državo, kot slaba ekonomska politika.

After the Argentine parliament approved yet another new austerity package, the IMF agreed to release its financing tranche. But it was too late to save a discredited approach, further undermining the Fund’s standing.

Indeed, rather than engendering confidence, Argentine citizens withdrew their bank deposits over the next few months. Capital flight accelerated. The government again failed to deliver on its policy commitments. Most important of all, social and political pressures mounted, reaching a tipping point.

Argentina defaulted in December 2001, closed its banks, and experienced the mother of all “economic sudden stops.” The country was forced to dismantle its economic framework in a highly disorganized manner, staging a messy, unplanned transition to a new currency in the midst of capital controls and domestic-asset confiscation.

Argentina je šla vso pot do bridkega konca. Ni veliko upanja, da bi se tej usodi izognili Grki in z njimi tudi številni drugi Evropejci.