Kje so že časi, ko so ljudje na novice čakali po nekaj dni? Kje časi, ko se je šele rodil CNN in se je dalo novičarstvo prodajati za vsakdanji kruh? Zdaj smo v časih, ko se mediji zdijo zaostali, če v nekaj minutah ne poročajo o tem, kar se dogaja na drugem koncu sveta. Imamo jih za počasne, če ne reagirajo takoj, ko dobijo prvo informacijo, da se godi nekaj pomembnega. Saj, če ne bodo poročali oni, se bo gotovo na spletu našel nekdo, ki bo. Primer smrti Michaela Jacksona je zelo poučen. Kot piše Domen Savič na svojem blogu:

 Človek umre. Kam boš najprej pogledal? Na Twitter, kjer boš dobil samo en stavek in mogoče povezavo do medija, ki si je upal objaviti takrat še nepreverjeno informacijo? Na bloge, ki bodo v večini primerov povzemali Twitter? Ali v klasične medije, ki bodo povzemali vse, kar je bilo objavljeno, preden so oni prišli na vrsto?

Vsi radi izvemo, kaj se godi po svetu takoj ko je to le možno. A hkrati bi radi izvedeli tudi resnico, radi bi imeli servirane dobre analize. Zdaj se pa zdi, da nam vlada twitter. Twitter je sicer gotovo ena najbolj neumnih pogruntavščin na spletu, saj se v tistih nekaj besedah ne da povedati nič konkretnega in se podobno kot pri rumenem tisku igra na mastne naslove. Saj veste, veliko rumenih časopisov ima ogromne naslove, velike fotografije in zelo malo teksta. No, če smo pošteni, se je to rumenilo zavleklo povsod in zdaj smo v situaciji, ko je potrebno že prav iskati kvalitetne vsebine. Tisti, ki bi nam naj te kvalitetne vsebine posredovali, se soočajo z neusmiljeno konkurenco in če hočejo preživeti v vedno bolj bebavem svetu, morajo posnemati uspešne in uspešni so pač tisti, ki proizvajajo ogromno seksa, nasilja, grmečih naslovov in kratkih tekstov. Twitter pač. Ne bi čudilo, če bo čez kakšno desetletje povprečni um omagal že pri  sto besed dolgem tekstu. Bog ve, da jih že zdaj večina ne zmore prebrati cele kolumne, ker je to pač preveč dolgočasno.

Potem, ko nam je splet prinesel možnost izražanja svojega mnenja in odkrivanja novih svetov, smo pričakovali pozitiven korak naprej, torej k večji obveščenosti prebivalstva in k večji aktivnosti posameznikov na vseh področjih. Če se bodo ljudje trudili izražati svoja mnenja, se bodo morali potruditi ta tudi podkrepiti s kakšnim dejstvom ali dvema, je šlo razmišljanje. V svetu nadzorovanih medijev, ki ne smejo poročati proti interesom njihovih lastnikov, je bil to svež veter. Na žalost pa ni prišlo čisto tako. Res se je povsod našlo nekaj ljudi pripravljenih pisati o katerikoli temi že, a za večino so blogi, forumi in kar je podobnega bili le modna muha, v katero ne gre investirati preveč napora. Če že, potem jim je glavno gonilo postala priljubljenost in tako je tudi blogosfera skoraj povsem porumenela.

Nemiri po volitvah v Iranu in še prej v Moldaviji,  so nam prinesli še eno spoznanje o naravi spletnega aktivizma:

A dogodki v Moldaviji nam kažejo, da je splet mogoče uporabljati kot podaljšek, recimo jim imperialnih medijev, preko katerih že tako gre večina novic, ki jih potem manjši samo povzemajo. Splet vedno bolj postaja samo dvorana odmevov, kjer se  ponavlja že stokrat slišane trditve. Prava alternativa se pri tem preprosto razgubi in v vsem hrupu je še težje  priti do resnice.

Tudi politično je splet mogoče zlorabljati. Na prvi pogled se zdi, da s svobodnim izražanjem do izraza pride prava ‘temperatura’ množic, a po drugi strani lahko posamezne organizacije v svet mečejo ogromno ali nepreverjenih, ali pa povsem lažnih informacij, pri tem pa jim pomagajo vojske plačanih spletnih bojevnikov, ki potem širijo njihovo plat medalje, tako da ni mogoče vedeti, kaj večina ljudi v resnici misli. Na tak način so goreči privrženci kandidature republikanskega kandidata za predsednika ZDA, Rona Paula, v mesecih pred volitvami kazali svojo prisotnost, kjer se je le dalo in posledično je veliko spletnih anket kazalo na ogromno priljubljenost njihovega kandidata, kasneje pa so volitve pokazale, da te podpore v realnem svetu sploh ni.

V popolnem svetu bi avtorji blogov v svet širili kvalitetne vsebine in občinstvo bi jih nagrajevalo za njihov trud. Enako bi se obnašali vsi mediji in namesto norega lova na velike zgodbe, ki jih je treba objaviti čim prej, bi ostal le lov na velike zgodbe, ki jih je treba predstaviti tako, da bo čim več ljudi izvedelo vse kar je potrebno o določenem problemu, s tem pa se bi povečala ozaveščenost prebivalstva. . V popolnem svetu seveda ne živimo in tako neizbežno prihaja čas, ko se bomo morali soočiti s kruto resnico, to je, da obstajajo mediji za mase in mediji za elite in da je med tema dvema slojema vedno večji prepad.

Prva je umetno proizvedena bedarija, druga kaže na hude probleme slovenske družbe. Tako imenovana prašičja gripa je do zdaj po svetu terjala le malo žrtev, mediji pa še vedno zganjajo neverjetno paniko, čeprav sicer od gripe vsako leto umre nekaj stotisoč ljudi, pa o tem ne izgubljajo veliko besed. A kaj naj pričakujemo od medijev, ki so nam dali že nore krave in ptičjo gripo, ob tem pa grozili s strašnimi žrtvami. Še najbolj smešni so pri tem Britanci, ki bi do zdaj, če bi verjeli njihovim napovedim, morali že izumreti od norih krav, pa jih je nasprotno vedno več. Zdaj strašijo z možnostjo 350 mrtvih na dan. Ne pričakujmo, da se bo kdorkoli opravičil, ko iz tega ne bo nič.

A za Slovenijo je mnogo bolj pomembna zgodba s Pohorja, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. O pohorski vzpenjači se govori marsikaj, avtor tega članka pa si je po grozljivih zgodbah že pred časom zabičal, da se z gondolo ne bo več peljal. Vzpenjača je namreč dotrajana, govori se o delih, ki jih naključni obiskovalci najdejo pod njo, v preteklosti pa je bilo že kar nekaj napak. Če bo šlo tako naprej, bo zavoljo slabega vzdrževanja nekdo moral umreti. Toda ne pričakujte, da bo kdo od odgovornih priznal, da je karkoli narobe, še več, takoj bo verjetno prešel v protinapad, morebiti celo z napadi na sosednje države, ki da imajo še večje probleme. Po starem.

Ta zgodba nam namreč pove nekaj o razvoju Slovenije. Ko bi morali v preteklih letih dohitevati bolj razvite države, smo zapravljali ogromne denarje za avtoceste, naše lokalne ceste pa so vedno bolj luknjaste. Če se je pred leti še zdelo, da bomo kmalu na podobni stopnji razvoja kot Avstrija, se je nekaj obrnilo in zdi se prej, da vedno bolj zaostajamo. Gotovo rast BDP-ja tega ne bo potrdila, a če se človek vozi po slovenskih lokalnih cestah in opazuje okolico, mu je jasno, da je šlo v razvoju nekaj narobe. Navzven se mogoče da prodajati zgodbo o uspehu, spodaj pa se skriva prava resnica o zastoju in celo o propadanju ter o številnih zgrešenih investicijah. Naravnost smešno je, da se za avtoceste namenja vedno več denarja, potem pa za rezultat naporov dobimo avtocesto brez odstavnega pasu in to v smeri Madžarske, ko je povsem jasno, da se bodo v prihodnosti v tej smeri valile vedno večje množice. Da ne govorimo o drugem tiru do Kopra. Podobnih zgodb je še več.

In ravno pri zgodbah se nam najbolj zatika. Mediji, ki bi nam morali postreči s pravimi problemi, se ubadajo z neumnostmi, o odgovornosti pa ni ne duha ne sluha. Politika je en sam boj za stolčke, medtem pa le malo slišimo o projektih, ki bi spremenili Slovenijo. Poglejte, prerivanju za položaje je namenjeno vsaj desetkrat več pozornosti kot kakršnikoli zamisli o reformi javnega prevoza. Ste zadnje čase kaj slišali, da bi se kdo ubadal s podzemno železnico v Ljubljani, zastonj avtobusi v Mariboru ali s povečanjem potniškega prometa po železnicah? Imamo razen mariborske univerzijade kakšen pravi projekt iz Slovenije narediti turistični raj? Naj spomnim, da je po deželi kar nekaj gradov, o katerih večina še niti slišala ni, pa nismo posebej velika država. O dejstvu, da Slovenci nismo sposobni izkoristiti naravnih danosti, kaj šele ustvariti kaj novega in privlačnega za turiste, raje ne bom. Na žalost nekateri menijo, da moramo slovenski turizem spremeniti v neko elitno dejavnost, zaprto za navadne ljudi. Seveda nam na tak način nikoli ne bo uspelo.

Čas bi že bil, da se začnemo zavedati pravih tem, pravih problemov in iskati prave rešitve, ne pa da se ubadamo s stvarmi, ki so dejansko nepomembne.

Lahko se zgodi, da se bodo bojišča kmalu napolnila z novo vrsto robotov, tokrat s takšnimi, ki ne potrebujejo goriva, ker se hranijo na biomasi. Ti stroji, uporabni za transport ali celo kot orožje, bi lahko avtonomno delovali tedne ali mesece. Sicer so se pojavila poročila, da bi se naj hranili na vsem, tudi na človeških truplih, a dr. Bob Finkelstein, predsednik Robotic Technology Inc., ki načrtuje te stroje, zagotavlja, da bo EATR (Energetically Autonomous Tactical Robot) programiran tako, da se bo hranil le na točno določenih materialih.

Morebiti bodo čez pol stoletja vojne prizorišče spopadov vojsk robotov, medtem ko bodo ljudje sedeli na varnem pol sveta proč in jih vodili proti ciljem, ali pa bodo bojni stroji programirani tako, da se bodo o svojih ciljih odločali kar sami.

Ne vem kako je z vami, ampak mene to spominja na Terminatorja.

Predator

Torej, nesramno bogati niso samo nekateri Rusi, ampak tudi Francozi, Britanci ali Američani. Zakaj torej kot nesramno bogate označiti prav Ruse, kot je bil to primer v prispevku o gradnji čudovitega središča za premožne na obrobju Moskve? Je res potrebno Ruse prikazovati v drugačni luči kot druge? Je kaj tako posebnega na njih, da jih je potreno zaničevati ob vsakem koraku? Navsezadnje nismo Američani ali Britanci, ki imajo zgodovino tekmovanja za svetovno nadvlado, niti nismo Poljaki, da bi se spominjali vseh ruskih krivic, medtem ko bi pozabljali na vse kar je bilo storjeno z naše strani. Kot Slovenci lahko na največjo državo sveta gledamo bolj nepristransko.

A temu ni tako in moram reči, da me čudi rusofobija. Na nek način razumem tiste, ki Rusijo enačijo s komunizmom, pa se ne spoznajo preveč na trenutno stanje in ne vedo niti tega, da imajo tam enotno davčno stopnjo in marsikatere elemente v svojem gospodarstvu, ki so v popolnem nasprotju s komunizmom. Ti ljudje sovražijo komunizem in potem posledično sovražijo tudi Ruse. Težko bi rekel, da imamo pri nas dovolj izobraženih ljudi, ki bi v zavesti imeli staro zamero zahodnih liberalnih elit, ki so v Rusiji videli branik reakcije v devetnajstem stoletju. Še manj bi sovraštvo in zaničevanje pripisal verski komponenti, pa tudi ruskih turistov ni pri nas toliko, da bi se lahko zgražali nad njihovimi pregovorno divjaškimi navadami.

Od kod torej to nagonsko občutenje Rusije kot nekaj slabega? Ne vem. Rusija vsekakor ni raj na zemlji in elite, ki ji vladajo, imajo mnogo masla na glavi, a vsega kar se jih obtožuje, res ni potrebno verjeti, saj normalni ljudje tudi ne verjamejo v pravljice, čeprav se mogoče dobro slišijo. Tista o umoru Litvinenka je že bila ena takšna, pa še kar nekaj jih je o strahovladi Putina, ki so za lase privlečene.

Ruski oligarhi so prav tako nesramno bogati kot ameriški in bilo bi prav, da jih tudi obravnavamo z enakimi merili.

K temu lahko seveda prištejemo še uporabo belega fosforja in masivno bombardiranje določenih področij, zaradi  česar se je število mrtvih civilistov povzpelo na nekaj sto. Pogrom je medtem že zginil s televizijskih zaslonov, a lokalno prebivalstvo v Gazi še vedno, tudi če ni več tarča obsežne vojaške operacije, trpi neusmiljeno blokado, zaradi katere pa svetovni voditelji ne izgubljajo ravno živcev, niti jim ni preveč mar, da bi se preveč oglašali, kar so sicer rade volje storili ob iranskih pretresih ob volitvah. Nekatere žrtve so pač vredne več kot druge.

Naj pojasnim. Šlo je za problem oblik in barv zgradb na Slovenskem. Je pač tako, da so nekaterim všeč takšne, drugim spet drugačne fasade, nekateri imajo majhne lesene hiške, drugi vile s stolpiči. Vse se najde in prav je tako. Ampak ne, med nami so mali fašisti, ki bi drugim omejevali svobodo, da, celo podrli bi jim hišo, samo da bi Slovenija  ohranila podobo svoje deviške čistosti, se pravi, nasledke nekdanjih avstrijskih pogledov na to, kar je lepo. Tistim, ki tako ne razmišljajo, nekaj celo manjka. Vsaj tako se je izjasnil en gospodek v prispevku.

Ne morem, da se ne vprašam, če po tej logiki tudi črnci in Kitajci ne spadajo v slovensko pokrajino in bi jih bilo potrebno čim prej izgnati iz dežele. Medtem ko nekateri uživamo v različnosti, bi drugi hoteli enobarven svet, v katerem bi se seveda vsi obnašali točno tako, kot oni to hočejo. Pa pomislite, kakšne so lahko posledice tega. Ne samo, da vam bodo določili kakšno hišo boste lahko imeli, celo imena otrok vam bodo določali in mogoče celo primerno obleko. Naslednje verjetno pride še, kakšna glasba je primerna in kaj morate jesti ob določenih praznikih. Ne smemo pozabiti, da je potica slovenska, hamburger pa ne. Na pico kar pozabite.

Če kdaj zberem dovolj denarja, da si postavim hišo po svojih željah, bom  iskal kraj, kjer mi bo to omogočeno. Verjamem, da jih je veliko, ki mislijo podobno in posledica tega je, da bodo tisti, ki bodo pretirano omejevali svobodo, na koncu zaostali, saj se bo vsak sposoben in bolj premožen posameznik raje odločil svoj denar investirati nekam, kjer mu bodo z njim celo dovolili razpolagati po njegovi volji. Na tem mestu bi spomnil na ogromno zamujenih priložnosti, ki jih je Slovenija že videla, a ne izkoristila, ker so se lokalni pametnjakoviči uprli malce drugačnim zamislim o tem kaj je lepo in uporabno. Po umiku investitorjev so ponavadi ostale le razvaline in neumni lokalci, še vedno prepričani v svoj prav, a malo manj bogati, kot bi lahko sicer bili. Vse v imenu dobrega okusa.

In če smo že pri dobrem okusu: o tem bi bila potrebna obsežna razprava, saj nekateri dejansko mislijo, da gre za nekaj naravnega, celo od Boga danega, v resnici pa ni okus nič drugega kot posledica vzgoje, včasih celo nasilnega vbijanja v glavo, kaj bi naj bilo lepo. Da se to vbijanje v glavo ponavadi gredo kakšni zelo omejeni ljudje, ki povrhu od vsega skupaj še profitirajo, ne gre posebej omenjati.

Seveda na tem ni nič smešnega, pač pa kaže na poštenost neke družbe. Vprašanje tukaj je, ali bi kaj takšnega lahko delovalo tudi v Sloveniji. Jaz sem prepričan, da ponekod celo bi, ampak predvsem na podeželju. Drugi so bili bolj skeptični in če prav pomislim, prebivalcem večjih slovenskih mest niti jaz ne bi posebej zaupal. Vse preveč je pri nas zakoreninjena želja po hitrem dobičku, četudi na račun drugih. To vidimo na vseh ravneh družbe.

Kar nekaj pove o naši družbi. Velja namreč prepričanje, da je mogoče z nepoštenostjo nekam priti, čeprav kasneje prav takšne družbe, temelječe na kraji in nepoštenosti, nazadujejo in se ne morejo kosati z družbami, kjer se vsak posameznik lahko zanese, da ga večina nima namena prevarati. Namreč, v družbah, kjer se na veliko krade, kjer se lahko napreduje le po zvezah, kjer država deluje kot organizirana kraja davkoplačevalskega denarja, pridni posamezniki prej ko slej obupajo in ali zapustijo državo, ali pa postanejo apatični in se ne trudijo več. Posledica je počasno nazadovanje. Po drugi strani se posameznik še bolj potrudi, če vidi, da je za svoje delo nagrajen, da je sojen po sposobnostih, ki jih ima in da se država z njegovim denarjem resnično trudi izboljšati življenje za vse.

Kdo ve, mogoče tudi tukaj leži razlog, zakaj Slovenija toliko zaostaja za Švico. Ne glede na to, če nekateri resnično mislijo, da ta alpska država živi samo na ukradenem judovskem zlatu. Ob vseh reformah, ki jih Slovenija potrebuje, je prav to iskanje poštenosti eden izmed temeljev za hitrejši razvoj.

Zanimivo je, kako se EU počasi, a nezadržno širi ter krepi svoje institucije in pristojnosti. Na prvi pogled se zdi, kot da projekt ne vodi nikamor, ampak če pogledamo po desetletjih, je vendarle viden neverjeten napredek proti skupni superdržavi. Ker, če dobro premislimo, ves razvoj kaže ravno v to smer. Kljub temu, da večje države članice nimajo namena to dopustiti. Ampak ko bo enkrat Unija imela svojega predsednika in zunanjega ministra, ko se bo enkrat čez desetletje ali dve vzpostavila delujoča evropska varnostna struktura, podrejena centru v Bruslju in brez Američanov, bo EU postala mnogo močnejša od posameznih držav članic. Tedaj se bodo politične elite zavedle, da so okviri nacionalnih držav premajhni za njihovo delovanje in posledično bodo tudi politične stranke začele na skupnost gledati bolj resno kot je to bilo do zdaj. Vprašanje je samo, če si prebivalci resnično želimo te superdržave.

V primeru Islandije bomo še videli, kaj se bo zgodilo. Jasno pa je, da mnogi na obrobju vidijo Unijo kot priložnost, ne kot grožnjo in da ima projekt združevanja še vedno veliko privlačno moč.

V Dobovi so policisti na vlaku, ki je iz Beograda preko Ljubljane peljal v Zürich, izsledili Hrvata, ki je grozil z napadom na vidnega slovenskega politika. Ko so ga odkrili, je bombo želel aktivirati, vendar mu je policist to preprečil. Hrvaška premierka je grožnje ostro obsodila.

RTV Slo:

V postopku je bil osumljenec vznemirjen. V določenem trenutju je iz žepa potegnil ročno bombo M75, v istem trenutku pa iz nje potegnil varovalko in jo odvrgel na tla. Aktiviranje bombe je preprečil policist, ki je opravljal mejno kontrolo, ker je prijel roko, v kateri je bila bomba, tako da t. i. žlička ni odletela in se bomba ni aktivirala. Policistu so na pomoč priskočili sodelavci in 59-letnika obvladali. V postopku je želel z roko seči še v drug žep, kar so mu policisti preprečili. Ko so osebo zavarovali, so pri njem v oblačilih našli še štiri enake ročne bombe,” so pojasnili na Generalni policijski upravi.

Pahor naj skliče vse predsednike političnih strank, v imenu nacionalne varnosti napove ostre ukrepe, potem pa za 24 ur popolnoma zapre mejo s Hrvaško. Ko bodo nekaj kilometrske kolone tujih turistov stale na meji, se bo hrvaška oblast lahko začela temeljito spraševati, s čem polni glave svojim državljanom in kakšne posledice jo lahko doletijo, če ne bo opustila svoje retorike.

In končno bi že bil čas za arbitražo, da se ta komedija konča.

Iran je najbolj demokratična država v regiji. Medtem ko so v islamski republiki volitve redno na sporedu, se kaj takšnega v podobni obliki ne dogaja v ameriških zaveznicah v arabskem svetu. V Egiptu, ki je pravi prototip islamo fašistične države, preganjajo in pretepajo opozicijske voditelje. Drugod najdemo kraljevine in brutalno zatiranje vsakega drugačnega mnenja. Ljudem ostanejo samo po molitvene demonstracije, vsakokrat ko na televiziji vidijo trpljenje Palestincev. Proti svojim vladarjem ne smejo protestirati. Celo Izrael, ta biser demokracije na Bližnjem Vzhodu, je dejansko država apartheida, ki zaseda ozemlja domorodcev in jih zapira v bantustane, na njihovi zemlji pa postavlja nova naselja, kamor seli vedno nove priseljence z vsega sveta.

Iranske demokracije seveda ne gre hvaliti. Malo jih je, ki so okusili res da pomanjkljive politične sisteme zahodne Evrope, ki bi želeli živeti v islamski republiki. A priznati je potrebno očitno, da gre v napadih na Iran za ogromno hinavščine, saj se malokdo zanima za stanje v Egiptu ali Maroku.

Po drugi strani so poročila strašno poenostavljena. Nihče nam ne govori o pravih temah, o tem, kaj različni igralci na političnem prizorišču resnično predstavljajo, kakšni so njihovi pogledi na gospodarstvo, na odnose med spoloma, na pravice manjšin, na delovanje države, itd… Vse se zdi poenostavljeno na boj za svobodo in na odnos do zunanjega sveta, predvsem do ZDA in Izraela.

A zdi se, da je opozicijski voditelj, ki bi ga na zahodu najraje razglasili za novega Lecha Waleso, le človek elit, ki so notranje razdvojene, ne pa borec za prozahodni Iran. Zdi se, da so mnogi nasedli spopadu znotraj vladajočih sil in so tako celo oslabili prave reformistične sile, ki bi si želele prave demokracije, brez nekega verskega nadzornega sveta, ki v resnici odloča o več stvareh kot predsednik države.

Kakor v ZDA, kjer lahko govorimo o dvostrankarskem sistemu in kjer tretje stranke nimajo možnosti za kakšen boljši rezultat, tako se je tudi v Iranu zgodilo, da si elite razdelile  volilno telo. Če bo se ta razkol nadaljeval, bo to verjetno pomenilo še večjo stabilnost zelo nepopolnega (demokratično) sistema, neko vrsto dvostrankarske diktature.