A napad ni požel samo navdušenih aplavzov vseh tistih, ki jih zanima razvoj človekovega osvajanja vesolja, pač pa tudi zgražanje onih, ki so v eksperimentu videli še en dokaz človekove arogance in agresivnosti celo v vesolju. Dalo se je slišati, da obstreljevanje ne bo minilo brez posledic in da bomo gotovo kaj občutili tudi ljudje. No, zavoljo tega si ne gre delati skrbi, saj je površje Lune polno kraterjev obstreljevanja drugega, naravnega tipa, tako da še en krater več ne bo predstavljal kakšne posebne razlike, razen če verjamete, da se pod površjem skriva kakšna mogočna civilizacija, ki bo kmalu začela streljati nazaj.

Lahko bi rekli, da Luna resnično strelja nazaj, oziroma, veliki deli človeštva vedno manj zaupajo znanosti in si svet razlagajo po svoje. Večino raziskovanja vidijo kot poizkus še dodatno zasužnjiti človeštvo v imenu velikih, hudobnih mednarodnih korporacij in vlad držav, ki jih pri tem podpirajo. Tako so zarote globalnih razsežnosti kar naenkrat povsod. Pazite kaj jeste, kajti zarotniki nameravajo pobiti polovico svetovnega prebivalstva. Tudi cepiva proti gripi se pazite, kajti gripa je laboratorijski proizvod mračnih umov, cepivo pa samo sredstvo, kako spet zmanjšati prebivalstvo. Vsako cepljenje je že strupeno, vsaka hrana že vsebuje strupe in celo humanitarna pomoč je le sredstvo, kako se znebiti nezaželenih revežev. Čudno le, da ljudje kljub vsemu temu zastrupljanju živimo vedno dlje.

Seveda so za pomanjkanje strahu pred ‘prašičjo gripo’ krivi tudi mediji in vsi tisti, ki širijo paniko. Večina se nas še dobro spomni SARS-a, pa ‘ptičje gripe’ in še kaj bi se našlo. Ne, ni bilo na milijone mrtvih in tako smo postali sila nezaupljivi, hkrati pa se o cepivih sliši marsikaj, zaradi česar smo lahko zaskrbljeni. Resnici na ljubo, je skepticizem vedno zdrav in zaupati na lepe oči je noro, po drugi strani pa bi vendarle v svetu morale obstajati neke avtoritete, v katere večina človeštva ne bi dvomila ali se celo norčevala iz njih. Zdi se, da teh avtoritet sploh več ni.

Pri vsem tem je zaskrbljujoče nekaj drugega. S širjenjem zelene (naj mi bo oproščeno to poenostavljanje - pravega izraza v resnici nimam) ideologije je vedno več ljudi, ki zavračajo stare koncepte razvoja in s tem se nam lahko zgodi, da bo za raziskovanje vesolja ali česa drugega iz stališča teh ljudi nepomembnega, šlo vedno manj denarja, to pa bi pomenilo počasnejši napredek. Hkrati ponoreli materializem v ljudeh vzbuja jezo vsakokrat, ko države namenjajo sredstva za razvoj, od katerega ni kratkoročne koristi, saj se počutijo opeharjene. Denar namenjen za raziskave vesolja bi namreč lahko šel tudi v njihove žepe in v zadovoljevanje želja, ki jih v njih vsakodnevno vzbuja kapitalizem. Da je temu tako in da tukaj ne gre za kakšno posebno človekoljubje, kažejo že minimalne vsote, ki so jih ljudje pripravljeni nameniti tistim v stiski, sploh če se ti nahajajo daleč proč v nerazvitih državah.

Le kaj bodo ljudje rekli na ruske načrte po vesoljskem plovilu na jedrski pogon, ki bi lahko kozmonavte poneslo vse do Marsa? Pred nami je dvojna grožnja napredku. Prva je ideologija sožitja z naravo, sprejemanja omejitev človeške vrste, a to takšnih, ki človeštvo izredno omejujejo in mo morebiti celo škodijo. Druga je neverjetna sebičnost, ki ji ni mar za nič, kar ni na dosegu roke in uporabno za zadovoljevanje vsakodnevnih želja.

Vsi smo že slišali, da se majevski koledar konča 21. decembra 2012. Nekateri med nami celo verjamejo, da bo tistega dne konec sveta. Drugi so pri tem bolj razumni, sploh pa podjetni. Kakor na primer režiser filma 2012, Roland Emmerich, ki nam v novem uničevalnem pohodu v kinematografih uničuje vse od Bele Hiše, Vatikana, do Los Angelesa. Kaj? Človek ima pač veselje z uničevanjem. Belo Hišo bo raztreščil že drugič in gotovo bo prizor, ko ogromni rušilni val vanjo zabriše letalonosilko, v kinu prava poslastica.

A stvari so še bolj zabavne. Kot poroča New York Magazine,  je Sony Pictures, ki je ta film produciral, v Wyomingu priredil srečanje z režiserjem in s tremi ’strokovnjaki’ za 2012, to se pravi o tem, kaj bi se naj tedaj zgodilo. ‘2012 je ta datum, o katerem je veliko idej,’ je povedal Emmerich in pojasnil, da so izbrali bolj uničujočo. Drugega niti ne bi pričakovali. A potem so nastopili ’strokovnjaki’, ki živijo od knjig in člankov na to temo. Zanimivo, da se je izkazalo, da sploh ne verjamejo v konec sveta 21. decembra 2012, niti na kakšen drug datum. Po domače, živijo na račun tistih, ki so pripravljeni odšteti kak evro za njihove stvaritve, verjamejo pa ne.

Pač posel. Če se da s prodajanjem teorij zarot (in tukaj lahko pomislimo na vse tiste, ki zdaj pišejo grozljive članke o prašičji gripi) in napovedovanjem konca sveta zaslužiti, no, zakaj pa ne? Tudi časopise plačujemo, pa nam povečini lažejo ali podajajo zanič informacije, mar ne. Po eni strani je vse skupaj izredna zabava za množice. Knjige, članki, blogi, podcasti, vsega je polno, trg je velik. Tako velik, da skoraj ni mogoče, da nanj ne bi naleteli. In tam je vse, od reptilov Davida Ickea, ki vladajo planetu, prostozidarskih lož (pri nas kakšnemu takšnemu avtorju celo uspe priti na nacionalno televizijo), islamofašističnih združb, nakan nezemljanov, do napovedovanja konca sveta, tako ali drugače.

Emmerich je tukaj še najbolj pošten. Izkoristil je priložnost in posnel film. Ne bo vam trdil, da popolnoma verjame v to kar prikazuje, samo s filmom bo zaslužil in pri tem zabaval množice.

Ampak to ni to. Žal mi je, da moram novo Blogorolo kritizirati, ampak prejšnja izvedba, čeprav na zanič papirju, se mi je zdela mnogo boljša. Dalo se je kaj prebrati, tukaj pa ni skoraj ničesar in na koncu koncev, mar naj ne bi promovirali vsebine, ki jih mogoče drugod sploh ni? Če ne bo velike spremembe, revija ne bo zaživela. Problem namreč leži v tem, da ciljna publika nikakor ne bi smeli biti samo blogerji, ampak tudi drugi, torej da je potrebno pobrati najboljše vsebine s spleta in je zapakirati tako, da jih bo z veseljem bralo čim več ljudi. Takšna kot je zdaj, ne more biti magnet za veliko ljudi, ne za tiste, ki pojma nimajo o blogih, ne za tiste, ki jih ustvarjajo.

Še vedno mi ne gre v glavo, kako lahko ima revija toliko strani, pa skoraj nič pametnega za prebrat. Spominja me na morje drugih prilog, ki  so polne oglasov in narejene tako, da je vse lepo in kičasto, besedilom pa je namenjena vloga zapolnjevalca prostora.

EUobserver je namreč Rio Novosti obtožil, da  se s  pomočjo PR podjetja pripravlja na poskus izboljšanja Stalinovega slovesa po svetu. Avtor članka, Andrew Rettman, pri tem ni postregel z nobenimi dokazi, ampak z neimenovanim virom, kar je vedno zelo sumljivo. No, pri RIA Novosti so se zganili in glavna urednica Svetlana Mironjuk je odgovorila s komentarjem na spletni strani  Gazeta.ru. Z zapisom je reagirala na, kakor je to označila, vihar v skodelici čaja in na neprofesionalnosti in senzacionalizem avtorja. A tukaj se skriva ena bolj pomembna zgodba.

Vsi vemo, da mediji znajo napihovati sicer drugorazredne teme, da bi si pridobili pozornost. To ni nič novega. Nič novega pa tudi ni, da se to zelo rado počne, kadar je v igri Rusija. Kakor je zapisala Mironjukova, bi bilo čisto nekaj drugega, če bi kdo pisal o nemških medijih, ki da hočejo popraviti sloves Hitlerja. Nihče temu ne bi verjel, a za Ruse kakor da velja neka druga zgodba, kakor da so bolj podvrženi čaščenju svojih preteklih zločinskih voditeljev. Pri tem seveda nihče ni vprašal novinarjev na RIA Novosti, kakšno je v resnici njihovo mnenje. Zgodbo je bilo treba napisati in bila je napisana, dejstva gor ali dol.

Putinovo obdobje je res prineslo več poudarka na pozitivnih straneh sovjetskega režima, na Stalinovi zmagi v veliki vojni, na vztrajanju pri ruskih razlagah, kako in zakaj je prišlo do vojne in kakšna je bila vloga SZ v njej. Posledica le tega je bila, da je več Rusov pozabilo na vse negativno in raje slavilo pozitivno v Stalinovem obdobju. Vendar pa moramo biti previdni pri označevanju celotne ruske družbe za po duši še vedno stalinistično. Preveč je namreč bilo žrtev velikega terorja, holodomorja (v Ukrajini), preganjanja, celo napačnih odločitev režima, da ne bi bilo ogromno potomcev žrtev, ki se zavedajo vse grozljive razsežnosti zločinov.  Obdobje predsednika Medvedjeva očitno pomeni poskus izobraževanja tudi na tem področju.

A nazaj k zahodnem pogledu na Rusijo. Prav ima Svetlana Mironjukova, ko piše:

Res je, da smo v Rusiji storili veliko napak in lahko za takšen pogled na našo državo krivimo le sebe. Nismo storili dovolj, da bi drugim pomagali bolje razumeti Rusijo: ampak potem, malo jih v resnici hoče razumeti in to je največji problem.  To bi morali poskusiti spremeniti, namesto da se počutimo užaljene.

Spremeniti ta negativen odnos, to nezmožnost in nepripravljenost, da bi v resnici razumeli Rusijo, dejanja njenih voditeljev in prebivalcev, vso kompleksnost zgodovine in tudi odnosov v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju, to se zdi misija nemogoče. Preveč so stereotipi že vsajeni v srca večine Evropejcev, Američanov, da ne bi delovali.   Po drugi strani seveda Rusom ne preostane nič drugega, kot da se soočijo s tem ogromnim problemom, saj bodo sicer vedno znova naleteli na zaprta vrata, ko bodo na primer hoteli investirati v kakšni zahodni državi (primer Opel) in na nerazumevanje, kadar bodo branili svoje interese (primer ukrajinskega neplačevanja plina).

In several columns, I’ve noted indignantly that we have worse health statistics than Slovenia. For example, I noted that an American child is twice as likely to die in its first year as a Slovenian child. The tone — worse than Slovenia! — gravely offended Slovenians. They resent having their fine universal health coverage compared with the notoriously dysfunctional American system.

As far as I can tell, every Slovenian has written to me. Twice. So, to all you Slovenians, I apologize profusely for the invidious comparison of our health systems. Yet I still don’t see anything wrong with us Americans aspiring for health care every bit as good as yours.

Med nami je očitno kar nekaj ljudi, ki verjamejo, da v ZDA ljudje žrejo travo in povečini tolčejo revščino, povrhu pa so že zabiti, tako da nas res ne gre primerjati s to drhaljo. Kaj češ, antiamerikanizem na vrhuncu. Tako je celo naše zdravstvo, čeprav vsi vemo, da ne deluje, kar naenkrat potrebno braniti pred hudobnimi Američani, ki naj bodo lepo tiho in naj nas nikar ne omenjajo. Noro.

Prav je, da se zavedamo lepot naše države, relativnega bogastva in urejenosti, a skočiti vsakokrat, ko nas kdo od zunaj malo postrani pogleda, kaže predvsem na pomanjkanje samozavesti in neumno ukvarjanje s podobo, ki jo kažemo svetu. Ne živimo ne v raju, ne v peklu, ampak v državi, ki ima ogromno prednosti in tudi ogromno pomanjkljivosti.

Iz Detroita je prišla presenetljiva odločitev. General Motors se je odločil, da ne bo prodal evropskih avtomobilskih podjetij Opel in Vauxhaull kanadski skupini Magna.

Glavni problem ni Magna. Glavni problem je ruska banka Sberbank. Že pred časom se je govorilo, da bi prodaja Opla Rusom omogočila dostop do tehnologije, za katero  Američani ne bi želeli, da bi jim padla v roke. V Kremlju si namreč vneto prizadevajo v svojo posest pridobiti čim več prepotrebne napredne tehnologije in povečati svojo moč tudi na drugih področjih, ne samo na izvozu energentov in orožja.

Zdaj, uradna razlaga se bo sicer glasila drugače, ampak Opel je le še eno orožje v igri interesov. Nemčija in Rusija se približujeta bolj, kot je to povšeči vladarjem v Washingtonu. Če to pomeni žrtvovati nemška delovna mesta in malce ohladiti odnose z Berlinom in Moskvo, si zavoljo tega ne bodo delali pretiranih skrbi.

Vremenarji so hoteli dež, pa so dobili sneg, a to niti ni pomembno, saj so bile cilj padavine. Kot je povedal Zhang Qiang, šef  pekinškega urada za modifikacijo vremena, ‘Peking v Oktobru skorajda ni imel dežja’ in  ‘zato morajo izkoristiti vsako priložnost, da povečajo padavine.’

Urad za modifikacijo vremena? Kaj vse je na svetu. Tista zamisel župana Moskve, Jurija Lužkova, da bi  letalstvo preprečilo sneženje v Moskvi, se tako niti ne zdi tako zelo unikatna, sploh pa ne več nora.

Kot je povedal Medvedjev, nobeni državni interesi ne morejo upravičiti ogromnih žrtev. Velike besede v državi, ki je še vedno vse prej kot vzor demokratičnosti in liberalizma in kjer elite obvladujejo vse od medijev do gospodarstva, opozicija pa je šibka in za zdaj povsem nezmožna prevzeti oblast. Ruski predsednik se zadnje čase zelo trudi poudarjati potrebnost modernizacije države in liberalnih reform in to počne na vseh področjih, celo na področju varovanja narave. Kdo bi si mislil, da bomo iz ust ruskega predsednika kdaj poslušali o potrebi po večji učinkovitosti porabe nafte in plina in da bo vse skupaj imelo prizvok zelene politike.

Medtem ko prejšnji predsednik Rusije in zdajšnji predsednik njene vlade, Vladimir Putin prej poudarja vero v pozitivne lastnosti sovjetskega imperija, si Dmitrij Medvedjev celo drzne drezati v mračne predele ruskega spomina. Vsekakor pogumno, a morda malo naivno, saj so Rusi v časih propadanja in Putinove zlate dobe ponovnega vzpona potrebovali nekaj, na kar so se lahko naslonili, da so se lahko počutili bolj samozavestne. Pa četudi je to pomenilo, da je Stalin na nek način bil pozitivna osebnost. Prav zaradi tega je oboževanje velikega domovinske vojne postalo tako zelo pomembno in ima Rusija še staro sovjetsko himno, četudi z drugačnim besedilom.

Le, če je ruski narod že izšel iz krize in se lahko v prihodnosti nasloni na kaj drugega, kot na svojo (velikokrat z negativnim prizvokom) zgodovinsko veličino, bodo predsednikovi pozivi lahko vplivali na razvoj družbene klime v smeri večjega spoštovanja človekovih pravic. Drugače bo spodkopavanje še tega podstavka zelo slabo vplivalo na rusko sposobnost obnoviti in reformirati državo ter si zopet pridobiti status resnično velike sile. Nacionalizem in religija sta izrednega pomena za ohranjanje enotnosti države in medtem ko religija v Rusiji ni kdo ve kako zelo močna, nacionalizem na podlagi zgodovinske veličine in zmag ostaja pomembno vezivo.

Podobno kot v Sloveniji kult Tita, v Rusiji kult Stalina ostaja velik problem nerazčiščene zgodovine. Pričakovati, da bo povsem izginil, je iluzorno, z izobraževanjem pa je mogoče vsaj nekoliko zmanjšati njegov vpliv. S poudarjanjem, da ni mogoče opravičevati zločinov storjenih v imenu države, pa je storjen še en velik korak k večjemu spoštovanju pravic posameznikov.

Če smo že pri ceni ameriškega obrambnega sistema. Velikokrat se govori, da ZDA za obrambo zapravijo tam okoli 600-700 milijard $ letno, kakršen je uraden obrambni proračun. Glede na procent BDP to niti ne bi znašalo veliko več kot v časih hladne vojne. Problem leži v tem, da ogromno denarja za obrambne namene gre preko drugih kanalov in prav zato mnogi proračun ocenjujejo na tam okoli enega bilijona $, kar pa že predstavlja ogromen strošek. No,  okoli 700 vojaških oporišč po svetu in nekaj tisoč doma, je treba vzdrževati, mar ne?

Zanimivo pri vsem tem je, da so ZDA v tem trenutku imperij, ki s svojo mornarico nadzoruje svetovne oceane, ima letalstvo, ki se mu ne more upreti nobeno drugo, ima sistem zvez in zavezništev, s katerimi nadzoruje večino držav na planetu, a je vseeno v položaju, da se boji izgubiti vojno v centralni Aziji. Imperij se pač ne sme umakniti, kajti to bi v Washingtonu že imeli za znamenje bližnjega propada. Pa vendar, če bi vse te milijarde $ šle v druge namene in bi ZDA večino sveta pustile pri miru,  bi lahko več vlagale v učinkovitost svojega gospodarstva, v izobraževanje, v razvoj, celo v nižanje davkov. Države kot Kitajska, Brazilija, Indija, celo Rusija, se krepijo predvsem zato, ker nikjer nimajo ogromnega imperija, ki bi ga morale obraniti za vsako ceno. Medtem ko Washington razmetava denar za vojne in oporišča, po drugi strani pa celo zavira razvoj in nabavo modernega orožja (pomislite na F22, ki je gotovo najsodobnejše letalo na svetu), lahko druge države že na področju svojih vojaških sistemov več vlagajo v razvoj. Tako  je celo Rusija pred modernizacijo in korenito reformo svojih oboroženih sil, kar bi bilo pred desetletjem še povsem nepredstavljivo.

Še beseda k ceni nafte. Z vsako grožnjo Iranu, z nestabilnostjo v Iraku, cena nafte zraste, s tem pa pridobivajo  države kot Venezuela, sploh pa Rusija, ki velik del svojih proračunskih sredstev pridobivajo s prodajo črnega zlata. Mogoče večje ameriške naftne družbe res kaj pridobijo, ameriško gospodarstvo kot celota pa zagotovo ne. Tako ZDA kot celota svojo moč izgubljajo ne samo  z vojnami po svetu, ampak tudi s posledičnimi porasti cene nafte.

Mislim, da bi pojutrišnjem, po pretresu ki bi ga takšna zamenjava vodilnih sil v državi povzročila, iz ljudstva izšla nova elita, zelo podobna stari in naslednji teden bi se večina spet pritoževala nad roparskimi baroni in sprevrženimi politiki. Problem namreč leži v ljudstvu samem, ne samo v nekaj grdih posameznikih. Potrebna je velika reforma vrednot, da bi na koncu večina nagrajevala poštene in pridne in zavračala nesposobne spletkarje, ki se vedno rinejo naprej, proti koritu, pri tem pa služijo samo svojim in interesom svojih bližnjih. Kako lahko od politikov zahtevamo pošteno delo, če smo sami še kako  pripravljeni izigrati sistem in če svoje potomstvo učimo, da morajo najprej poskrbeti zase, za svoje želje, šele potem za druge? Sebičnost je v modi. Solidarnosti jih na tak način ne bomo naučili.

Resnici na ljubo, pojma nimam, kako spremeniti celotno družbo. Je mar to mogoče storiti od spodaj navzgor, s pokončnim delovanjem posameznikov, ki potem vsem drugim pokažejo, da je mogoče živeti in preživeti pošteno? Mogoče od zgoraj navzdol, s politiki, ki se zavedajo, da služijo ljudstvu, ne samo svojim prijateljem in tistim, katerim dolgujejo usluge?