Prve svobodne in demokratične volitve so bile razpisane za 11.november 1945.
Opozicija (meščanske stranke) je izstopila iz vlade DFJ in za volitve ni pripravila svoje liste. (Vidite, kako so ovirali razvoj demokracije!)
Na volitvah se je glasovalo za listo Narodne fronte in skrinjo brez liste, za katero so volili vsi, ki niso hoteli nove ljudske oblasti.
Volilna udeležba v celotni Jugoslaviji je bila 86%, za Narodno fronto je volilo 90,48% volivcev.
V Sloveniji je proti Narodni fronti volilo 16,75% volivcev.

Spomnil sem se ob tem na dvoje. Najprej na obisk muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, kjer so bile predstavljene volilne skrinjice, uporabljene na omenjenih volitvah, pa tudi propagandi plakati. Takoj mi je postalo jasno, da glasovati narobe tedaj ni bilo ravno pametno, saj te je lahko zadela neljuba usoda, pa še vsi so vedeli, kako si glasoval.

Drugo je češka izkušnja. Po vojni je bil obnovljen predvojni demokratični sistem, a so komunisti, čeprav brez večinske podpore, leta 1948 izvedli puč. Demokracija, podpora ljudstva, to jih ni ravno zanimalo, ko je šlo za uresničevanje njihovih pogledov na svet. Kasneje so na vseh volitvah seveda zmagovali, kar niti ni čudno, glede na to, da so redno uničevali vsako opozicijo. Veljalo je, kdor se nam ne pridruži bo uničen, pa tudi če se nam, bo verjetno tudi uničen, če je jud, ni preveč poslušen ali ima kakšno drugo ‘napako’.

Zanimivo le, da so se sploh šli volitve, glede na to, da so vsi vedeli, da gre za prevaro in da ni druge izbire, kot vladajoča stranka.

Toda ob vseh teh težavah se zdi, da tudi desnica potrebuje rešitelja, saj ne pridobiva niti približno dovolj, da bi lahko bila zadovoljna. Gotovo, na tem mestu gre poudariti, da ko govorimo on levici in desnici na Slovenskem, s poenostavljanjem prikrivamo pravo stanje, da v tradicionalnem smislu nimamo ne prave levice, ne prave desnice, niti strank kapitala, niti strank delavcev, še konservativnih ali progresivnih strank ne. Imamo veliko zmedo in stara poimenovanja, ki jih uporabljamo iz navade in ker je tako lažje. Kdo bi se pa ukvarjal s tem, da se LDS ima za liberalno stranko, a je prav toliko za državo, kot kakšni socialisti, po drugi strani pa zna biti elitistična stranka in nikakor stranka malih ljudi.

Če se vrnemo v desnici, v tem primeru mišljeno SDS, SLS, NSi, vidimo, da imajo tudi te stranke težavo izkoristiti zmedo v nasprotnikovih vrstah in si nikakor ne znajo pridobiti odločujoče podpore. Krivda leži v vsej negativni prtljagi iz preteklosti, ki jo povprečni volivec še vedno predobro zaznava. Največji problem s tem ima Janez Janša, a tudi nekateri njegovi strankarski vojščaki niso nič na boljšem.

Na tem mestu je potrebno opozoriti na vlogo medijev in nenehnega medsebojnega blatenja, zaradi česar je težko kateri politik v Sloveniji še obravnavan kot čist. Biti politik z dolgim stažem in pri tem ne imeti negativne prtljage, je zelo težko.

Novi obrazi so zaradi tega zelo pomembni, saj vnašajo svežino, čeprav so seveda na začetku še premalo prepoznavni. Zdi se, da bi tudi desnica potrebovala koga novega, ki bi lažje mobiliziral volilno telo. Če ne zdaj, kdaj je potem čas za to novo osebo? A zdi se tudi, da   te nove osebe ne bo, niti ne bo koga, ki je že poznan, pa v tem trenutku ni najbolj izpostavljen (kot Gregor Virant na primer), saj je struktura desnice, sploh SDS-a, znana in na vrhu kraljuje Janez Janša, pod njim pa so bolj ali manj posrečeni vojščaki. nekateri ravno odbijajo volivce, drugi so malo boljši.

Opozicijski so bili seveda pričakovano besni nad vzvišenostjo predsednika, ki se ni postavil v kot in cmeril, kakšno napako je storil, pač pa je prešel v protinapad in jih poučeval, kako zelo narobe ravnajo. Imel je seveda prav, kajti vse tisto, kar so mu očitali, ni bilo ravno verjetno. Z odlikovanjem, tudi če bi kdo ravnal drugače, ni ravnal ne zoper Slovenijo, ne zoper spomin na osamosvojitev, ne zoper žrtve preteklega režima, saj ni odlikoval nič drugega, kot delovanje gospoda Ertla za časa priprav še enega mitinga resnice, ki bi v tistem primeru naj odnesel slovensko oblast in postavil Miloševiču pokorno. Kar bi težko uspelo, a pustimo tisto.

Kakor kaže ravnanje SDS-ovskih svetnikov na Jesenicah (slišal sem mnenje, da bi to lahko bilo načrtovano), kar je gospod predsednik tudi poudaril, je prej kot za resnično zgroženost nad njegovim dejanjem, šlo za le še enega v vrsti napadov, s katerimi se hoče zrušiti trenutno oblast in jo čim prej nadomestiti s takšno, v kateri bo SDS imela prevladujočo vlogo. To ni nič drugega, kot politične igre, čeprav zelo brutalne in nespodobne, saj bi bilo mnogo bolj razumno po interpelacijah posegati le v resnično redkih in v nebo vpijočih primerih, s čimer bi tudi dobile večjo težo, kot jo imajo zdaj, ko veljajo le za politično šarado ali priložnost, da se poslanci razgovorijo ob večji pozornosti medijev.

Da gre navadnim državljanom to že pošteno na živce, je povsem razumljivo, saj tudi oni razumejo, kakšna so razmerja moči v Državnem zboru in da dejanja, ne besede, potiskajo državo naprej.

Predsednika republike smo na poštenih volitvah izvolili z večino in še zdaj uživa podporo mnogih. Drugi spet ga niso volili in ga ne podpirajo. Kaj nam to pove? Da je tista, kako bi naj bil predsednik vseh Slovencev malo za lase privlečena in nerealna. Je predsednik tistih, ki so ga volili in imajo očitno drugačno mnenje o svetu okoli sebe, kot oni, ki ga niso. Sicer ga ne bi volili. Tako pač deluje ta naša demokracija. Ne mislimo vsi enako, tisti, ki ima večino je izvoljen za svoj mandat in tam ostane do naslednjih volitev, tudi če se delež tistih, ki ga ne podpirajo medtem dvigne nad delež tistih, ki bi mu še vedno namenili svoj glas. Vse drugo govoričenje je brez pomena in je navadno zavajanje.

Čas obračuna pride na volitvah in tedaj se mora vsak volivec odločiti, ali je vmes spremenil mnenje in katerega kandidata bo podprl. Danilo Türk, če bo še enkrat kandidiral, bo tudi  šel skozi ta proces.

Prav zaradi tega je tudi tista, da moramo svojega predsednika spoštovati, neumestna. Če se ne strinjamo z njim, če ga imamo za nesposobnega, arogantnega, dvoličnega zapravljivca, zakaj bi ga potem spoštovali? Jaz na predsednik Türka še vedno gledam pozitivno in mi gre rahlo na slabo, ko poslušam obtožbe na njegov račun, a to ne pomeni, da od drugače mislečih pričakujem, da bodo tiho in v imenu spoštljivosti le kimajoče odobravajoči. Nespoštljivost seveda ne bi smela prerasti v navadno žaljenje, kar se na žalost v tej državi pogosto dogaja. To je že stvar kulture. Svoje nestrinjanje je vedno mogoče povedati na primeren način.

Kar je spet nekaj, kar v Sloveniji vedno bolj izginja. Strankarski boji so vedno hujši, na svetlo pa naplavlja vedno več gorečnežev, nepripravljenih upoštevati kakršnokoli drugačno mnenje, a še kako pripravljenih z največjo brutalnostjo žaliti svoje nasprotnike. Resnica s tem nima nobene zveze, želja po dokončni zmagi pač.

Medicinski center Barsos so, recimo, ustanovili nosilci prejšnje, partijsko-udbovske oblasti.

…

Gre za to, da so bivši vodilni funkcionarji ugotovili, da v Univerzitetnem kliničnem centru ne bodo več imeli nekdanjih privilegijev, ko so prišli na vrsto, kadar so hoteli, imeli najboljše zdravnike in najboljša zdravila. Zato so ustanovili svojo, vzporedno zdravstveno ustanovo.

 …

Otroci nekdanjih partijskih funkcionarjev so se razpršili po vseh sferah civilne družbe in ohranili podedovane partijske privilegije. Še nikoli nisem v zdravniški čakalnici zagledal kakšnega čakajočega politika, niti kakega otroka teh politikov ne. Se pravi, da imajo svoje kanale.

Omreženi sta,  pravi, tako levica kot desnica. No, na zdi se, da je levica več pri koritu, sicer pa ni kakšne posebne razlike v delovanju. In potem, kaj sta v Sloveniji že levica in desnica? Dva nasprotujoča si klana in nič drugega.

Propad bivše skupne države je prekinil marsikatero koristno povezavo. Spomnimo se le, kakšne trge je izgubila Slovenija in kako boleč, dasi hiter, je bil premik na zahodne trge. Če ne bi bilo krvavega razpada, bi vse novonastale države bile na boljšem, ne da se še vedno spopadajo s posledicami rušilnih vojn. Tudi če je zdaj že kar nekaj časa mir, ne gre zanemariti uničene infrastrukture, podrtih tovarn, zažganih hiš in izgubljenih življenj, ki bi jih, če bi bil razpad izpeljan na miren način,  ne bilo treba obnavljati. Ogromno sredstev, ki so se tako izgubila, bi šlo v nadaljnji razvoj in Slovenija morebiti ne bi bila edina članica EU na tem območju.

Prav primer Evropske Unije nas uči, da je z gospodarskim povezovanjem mogoče omiliti, če ne celo povsem nevtralizirati, konflikte med državami, povrhu pa še vsi pridobijo zavoljo odprte trgovine in prostega dostopa tako do trgov, kot proizvodov.  Tega se bi morali zavedati vsi, ne samo Hrvati in Slovenci, ki imamo sicer dobre gospodarske vezi, a marsikdo zaradi nerešenega mejnega vprašanja kuha zamero, ampak tudi Srbi in kosovski Albanci, saj je razvoj obeh narodov povezan prav s sposobnostjo najti skupne interese. Zapiranje mej, metanje polen pod noge, to ne bo na dolgi rok koristilo nobeni državi.

Da je za Slovenijo področje bivše Jugoslavije izredno pomembno, je jasno in Pahorjeva zunanja politika se očitno usmerja proti jugovzhodu. To usmeritev gre pozdraviti, saj je država uspela vstopiti tako v EU, kot NATO, se zasidrati v evroatlantskih povezavah, zdaj pa mora dokončno razrešiti še probleme z bivšimi tovarišicami iz nekdanje skupne države. Pri tem ni pomembno le, da so slovenski odnosi s temi državami urejeni, pač pa da so urejeni tudi odnosi med temi državami samimi in so postavljeni temelji za hitrejši in miren razvoj vse regije. Slovenija lahko od tega le pridobi, prav tako pa lahko veliko pridobijo tudi prebivalci teh držav, ki resnično ne potrebujejo več nestabilnosti in konfliktov.

Ne zdi se mi problematično, da kdo izraža drugačno mnenje in bi si celo želel, da bi imeli še kakšen dnevni časopis z isto usmerjenostjo, kot jo ima revija Reporter, saj bi to samo poživilo sicer dokaj zatohlo slovensko medijsko krajino, a drugo je, ko ne veš kdo plača in kdo pije. Denarja je za izdajanje tega papirja, ki je potem povečini pristal v košu za smeti, bilo porabljenega kar nekaj. Saj, v resnici vsakemu pamet pravi, da sta oba brezplačnika bila povezana s SDS, dokazati pa tega brez podrobne preiskave ni mogoče. Kot že zapisano, prav zato podpiram ustanovitev preiskovalne komisije.

Potrebujemo medije, ki dogodke pokrivajo z vseh zornih kotov, a potrebujemo tudi nek jasen pogled na to, kdo so avtorji, kdo lastniki, sploh pri večjih medijih, sicer ni odgovornosti. To pišem zavedajoč se, da mnogi avtorji blogov nastopajo anonimno, vendar pa je vseeno (za zdaj) še razlika med blogi in tiskom, saj ima slednji mnogo večji doseg in s tem vpliv na dogajanje v družbi. Res je tudi, da nas je vedno več blogerjev, ki smo izstopili iz anonimnosti in se o nas da marsikaj izvedeti in da bi morebiti bilo dobro, če bi se v anonimnosti skrivalo čim manj ljudi. Navsezadnje ne živimo v diktaturi.

Pri tem niti ni problematično, če se nekdo odloči za anonimnost, pri čemer njegovo pisanje ni žaljivo in polno laži, saj to nikogar ne bi smelo motiti. Večji problem je širjenje laži: s tem se bomo morali prej ko slej spopasti, da se nam na spletu ne bo kot strupeno trnje razraslo kaj izredno grdega, gršega od vsakega rumenega cajtnga, ki ga poznamo zdaj. Pa pri tem nočem zveneti kot nekdo, ki bi zavoljo afere Baričevič hotel preprečiti, da se kaj takšnega ponovi. Ravno nasprotno: da bi se polje svobode razširilo, potrebujemo določena pravila. Paziti moramo, da pozivanje ne gre mimo nas neopaženo in brez odgovora  in da bo  širjenje laži brez vsakršnega dokaza kaznovano. Sicer je to na spletu izredno težko, da ne rečemo v nekaterih primerih skoraj nemogoče.

Vsekakor smo tukaj na tankem ledu, saj je vsaka radikalnost v eno ali drugo smer zelo nevarna. Po eni strani lahko končamo v anarhiji, po drugi strani lahko država in preko nje določene politične stranke ali posamezniki pridobijo preveč moči nadzorovati, kaj se lahko objavi in kaj ne.

Besede, kot bi jih napisali pri kakšni ameriški skupni mladih republikancev, je izrekla Nina Bras Meglič:

Otrok za razvoj potrebuje oba starša - istospolnega, da si oblikuje lastno identiteto, in starša nasprotnega spola, da oblikuje zdrav odnos do nasprotnega spola.

In tako imamo zdaj skupno fronto ne samo proti novemu družinskemu zakoniku pač pa proti vsej slovenski politični levici, katere del nekateri tako ali tako nočejo več biti in se silijo na politično sredino. V isti koš se meče komunizem, levico, pedofilijo, homoseksualne lobije, zlorabljanje psov, politične, gospodarske in medijske povezave…  Skuša se ustvariti podobo perverznega levičarja, ki ima na rokah še kri nedolžnih žrtev iz druge svetovne vojne in ki ničesar ne zna ustvariti, samo uničevati in državo voditi naravnost v propad.

Videli bomo, ali se bo ta podoba prijela ali pa bo na koncu imela nasprotni učinek.  NOB, Tito, komunizem, to so besede, ki še vedno mobilizirajo velik del volilnega telesa, da se postavi proti vsakemu, ki bi hotel preteklo dobo komunističnega režima in predhodne nasilne revolucije in pogumnega partizanstva zaničevati. Ni čudno, glede na to, da so ljudje nagnjeni črno belemu slikanju sveta in je na drugi strani potemtakem nacistični vojak. Priseganje pri nacionalnem interesu je po drugi strani že izpeto. Boj za pravice delavcev je tako ali tako že zdavnaj pozabljen, sindikati pa niso ravno zvezani na kakšno politično stranko, ki bi sama sebe imenovala za delavsko.

Jasno je, da bodo v SDS-u, NSi-ju, SLS-u, SNS-u z veseljem pograbili vsako orožje, s katerim bodo sebi zvišali podporo, nasprotnikom pa jo znižali. V njihovo korist bodo skupaj  skušali zliti vse od istospolnih porok in pravice do posvojitve otrok, do pedofilije in  zlorabe živali pa še naprej do osebnih in političnih povezav svojih nasprotnikov. Referendum o novem družinskem zakoniku nam verjetno ne uide. Ogromno ljudi mu namreč nasprotuje, ne da bi bili nujno volivci teh strank, lahko so tudi v preteklosti volili SD, LDS ali Zares, in bodo glavna tarča kampanje.

Homoseksualnosti ne moremo kar tako enačiti s pedofilijo, želje istospolnih partnerjev imeti otroke pa z željo po priročni žrtvi, saj bi potemtakem tudi v heteroseksualnih parih starši isto lahko želeli imeti otroke zgolj zato, da bi jih kasneje zlorabljali. Na žalost je temu včasih res tako in je tako tudi v istospolnih parih, vendar pa na podlagi teh izjem težko gradimo kakšno pravilo. Vsi vemo, da tudi v navidez normalnih družinah lahko najdemo najgrozovitejše zlorabe. Hja, najdemo jih celo v RKC, ki bi morala veljati za varuha pozitivnih vrednot, sploh pa nedolžnosti otrok.

Čisto tako v luči iskanja podpore volivcev, se takšno obnašanje ne zdi ravno najbolj pametno. Težko, da bo na koncu uspešen poizkus vse zvesti na boj z Janezom Janšo, čeprav je ta zadnje čase bolj glasen in sam želi čim več splošnega nezadovoljstva preusmeriti na svoj mlin in si tako zagotoviti dodatne podpore, ali pa vsaj odvrniti čim več volivcev od tega, kar sam imenuje za tranzicijsko levico. Po drugi strani se zdi razumljivo, da se išče priročnega sovražnika, ki je pri velikem delu prebivalstva tako zelo nepriljubljen, da so ob tem pripravljeni pozabiti tudi v nebo vpijoče grehe njegovih nasprotnikov.

Bomo videli, kako se bo podpora političnim strankam gibala v naslednjih mesecih. Afera Baričevič je resnično temeljito premešala karte in zdaj ni nič več gotovo. Že prej ni bilo, a zdelo se je, da kljub vsemu SDS nima dovolj podpore in je v prihodnosti, ob pričakovanem okrevanju slovenskega gospodarstva, tudi ne bo imela za prevzem oblasti. Zdaj je tudi to v zraku in Janez Janša ima realne možnosti leta 2012 (ali pa že prej, če notranji konflikti v koaliciji postanejo prehudi in se vlada sesuje) z zaveznikom ali dvema doseči več kot polovico poslanskih sedežev.

Za zdaj se mi bolj zdi, da arogantno odbijanje napadov ne bo ravno koristilo in bo še bolj nižalo že tako ne ravno visoko  podporo. Malo ponižnosti ne bi škodilo. A kakor rečeno, nekaj časa mora preteči, da bomo videli, kakšne bodo posledice.

Odnosi med Švico in Libijo se utegnejo dodatno zaostriti, potem ko je libijski voditelj Moamer Gadafi danes pozval k sveti vojni, džihadu, zoper Švico zaradi njene prepovedi gradnje minaretov. Ob tem je med drugim dejal: “Džihad proti Švici, proti sionizmu, proti tuji agresiji ni terorizem,” poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Saj grožnje niso smešne, sploh s sveto vojno, kar lahko vidimo vsak dan (pri tem muslimanski teroristi večinoma pobijajo svoje ljudi), ampak Švicarji ravno niso najprimernejši za grožnje. Zaboga, ti ljudje so noro patriotski, po celi državi imajo skrito orožje in so do zob oboroženi. Pet Libij ne bi bilo dovolj, da bi  sveti bojevniki premagali Švicarje, povrhu pa so skozi zgodovino poznani kot brutalni plačanci. Dodajte k temu še, da so točni kot ure in bolano urejeni.

Ne ravno nekdo, ki ga je pametno razjeziti, če nočeš klavrno končati.