Kvarkadabra: laboratorijski dnevniki

Animirani Žižek

2010-07-29T14:02:00.000+02:00

Umetnost dremanja med seminarji

2010-07-28T14:17:00.000+02:00

Nekaj navodil, kako koristno izkoristiti čas med dolgočasnimi predavanji in seminarji: The Art of Sleeping in Seminars.
Še ena domača: Starejša kolegica na fiziki mi je pred leti povedala, da ji je profesor enkrat zaspal kar na stolu v kabinetu med ustnim izpitom. Ko se je zbudil, ji je mirno vpisal deset v indeks, kot da se ni nič zgodilo.

Vroče novice z ICHEP

2010-07-27T20:23:00.003+02:00

Če spremljate uradni ICHEP blog, potem že veste, sicer pa: včeraj je Tevatron predstavil nove meje na mogoče mase Higgsovega bozona. In sicer je sedaj izključena masa higgsa med 158-175 GeV (izključeno s 95% gotovostjo). To lahko razberete iz spodnje slike, in sicer je izključen tisti del, kjer polna črta seka 1 (ena pomeni, da je produkcija higgsa enaka pričakovani produkciji v Standardnem modelu za dano maso). Tevatron se tudi bliža spodnji meji izpred desetletja, ki jo je postavil LEP, in sicer mh>114.4 GeV. Druge zanimivosti so, da je Steve Myers včeraj razkril plan delovanja LHC do leta 2030, opoldne pa je konferenco tudi uradno odprl francoski predsednik Sarkozy.

Tri ne čisto znanstvene

2010-07-25T10:23:00.001+02:00

Kako naučiti robota, da obrača palačinke.
O navidezni avtobusni postaji pred domom za ostarele v Duesseldorfu, katere edina vloga je, da zadrži paciente z Alzheimerjevo boleznijo.
Filozofi v treh minutah na Youtube.

Pa še ena nekoliko bolj znanstvena: enominutna animacija pospeševanja elektronov in pozitronov v načrtovanem International Linear Collider.

Top kvarki na LHC

2010-07-24T23:17:00.003+02:00

LHC lepo napreduje, najprej kandidati za W bozone, sedaj pa so na ICHEP predstavili tudi prve kandidate top kvarkov (ker je kvantna mehanika nakljucna lahko pri dolocenem dogodku le govorimo o verjetnosti s katero je prislo do produkcije top kvarkov, od tu torej le "kandidati za top kvarke"). Prek Resonaances.

Zaposlovanje v novih Centrih odličnosti?

2010-07-23T14:19:00.000+02:00

Z več koncev sem slišal komentarje, da so na novih centrih odličnosti v glavnem zaposleni raziskovalci, ki imajo itak že službe po univerzah in inštitutih, tu pa so zraven recimo z dodatnimi 10% zaposlitve. Novih polnih delovnih mest na teh zametkih inštitutov tako skorajda niso odpirali, čeprav so jih ob razpisu obljubljali kar 100. Ko sem se pozanimal, zakaj ni razpisov za nove zaposlitve, sem dobil odgovor, da menda na trgu ni primernega kadra z doktoratom iz naravoslovja. Je to res? Imam morda napačne informacije?

ICHEP

2010-07-22T21:50:00.005+02:00

Na koledarju fizikov visokih energij sta dve megakonferenci, ki se menjavata v dvoletnem ciklu: ICHEP (International Conference on High Energy Physics) in Lepton-photon, na katerih eksperimenti navadno objavijo rezultate. Letošnje leto je na vrsti ICHEP, in sicer poteka konferenca v Parizu. Za tiste, ki smo zasedeni z drugimi stvarmi (v mojem primeru manjša konferenca v Montpellieru), so organizatorji tokrat prvič pripravili "uradni blog". Branje le tega je kar zabavno, priporočljivo tako ekspertom, kot tudi ostalim radovednežem, ki jih le zanima izvedeti, kako izgleda visokoenergijska fizika "od znotraj".

Kaj je konkurenčnost? Poletno nagradno vprašanje

2010-07-15T15:45:00.004+02:00

Konkurenčnost je ta čas ključna beseda. Slovenska znanost ima menda probleme s konkurenčnostjo. (Sašo, kje bi našli tisti zanimivi graf, ki smo ga gledali zadnjič?) Predsednik vlade je povečanje konkurenčnosti postavil za strateški cilj naslednjega proračuna. (Do sedaj smo uspešno skrbeli za socialne pravice, naslednji korak pa je, da se posvetimo konkurenčnosti - nekako tako je rekel Pahor.)

Zanima me torej: kaj pomeni, kako definirate pojem konkurenčnost? Zakaj je konkurenčnost (očitno) nekaj dobrega?

Hvala. Nagrada za najboljši odgovor žal ne bo konkurenčna.

--
Luka, dodajam graf, ki ga omenjaš. Sašo

Iz javnih sredstev največ 100% zaposlitve?

2010-07-13T14:06:00.002+02:00

Splošno znana anomalija našega "trga dela" je, da na njem obstajata dve veliki skupini ljudi. V prvi so tisti, ki imajo praviloma redno zaposlitev in visoko raven socialnih pravic, v drugi pa vsi ostali, ki so zaposleni po najrazličnejših začasnih pogodbah, kot virtualni študenti ipd. (uveljavlja tudi termin prekerno delo). Ti drugi imajo bistveno manj socialnih pravic, a dejansko ne delajo nič manj ali slabše od prve skupine.

Za akademski svet je dodatno značilno, da imajo ljudje iz prve skupine praviloma 120% zaposlitev iz javnih sredstev in hkrati še kup dodatkov za nadobremenitve, ker so baje plačila njihove nadobremenitve cenejša kot zaposlovanja novih ljudi iz prej omenjene druge skupine. Ti drugi ostajajo zato prisiljeni na slabo plačano honorarno delo, če ga sploh uspejo dobiti.

Zato bi veljalo razmisliti, da bi država omejila zaposlitve posameznikom na univerzah in inštitutih le na 100% iz javnih sredstev in ne 120% ali celo več, kot velja danes. Tako bi se hitro popravile mnoge anomalije, ki vodijo med drugim tudi v takšne situacije, kot se je nedavno dogodila na Humanistiki v Kopru.

Kaj menite o tej pobudi?

Moralni hazard koprske Humanistike

2010-07-09T12:58:00.004+02:00

Moralni hazard - početje, ko "tvegamo" na tak način, da posledice morebitnega negativnega izida nosi nekdo drug - je ob zadnji finančni krizi upravičeno postal popularen pojem. Od velikem odpuščanju predvsem asistentov in raziskovalcev na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem se mi zdi, da gre za podoben pojav.

Vodstvo fakultete (in srečni ostali, ki so službo obdržali) se sklicuje na splošno krizo financiranja, upad študentov, itd, ter celotno operacijo predstavlja kot svoj titanski napor, da bi vendarle rešili tisto humanistike, kolikor se je rešiti da.

Dobro. Kadar takšno hvalevredno početje poteka predvsem na račun odpuščanja drugih, sem sicer glede tega, kaj je primarni motiv reševalne akcije, blago skeptičen. Ampak to v resnici še ni moralni hazard; to je prejkone realnost, s katero se v letih suhih krav soočamo vsi znanstveniki "zajedalskih zanosti", kakršne so humanistične. (Mimogrede, tudi sam sem se letos znašel v situaciji, ko mi je zaradi pedagoške podobremenjenosti grozilo resno zmanjšanje plače, a me je rešila solidarnost kolegov; kolikor vem, so si letos tudi učitelji na mariborski filozofiji solidarno zmanjšali plače, da bi preprečili odpustitev sodelavca.)

Pravi moralni hazard je po moje ravnanje vodstva, ki je v dobrih letih na veliko vabilo, zaposlovalo, obljubljalo ... - vse pod predpostavko stave, da se gradi veliko, uspešno fakulteto, v katero bodo bogato dotekali študenti in denar. Ko se stava ni izšla, seveda konsekvenc ne nosi vodstvo - nasprotno, to sedaj nastopa kot rešitelj. (Je kdo rekel besedo "finančniki"?) In v imenu tega reševanja odpušča ljudi, ki so njihovim sladkim obljubam dejansko verjeli in si v skladu s tem začrtali "tenure track" in organizirali življenje.

(Vir dokumentov o primeru, ki ga urejajo prizadeti)

Griša Perelman kupuje kruh in mleko v supermarketu

2010-07-07T10:14:00.003+02:00

Ruski paparaci se lotevajo tudi znanstvenih zvezdnikov. Kot vse kaže je posnetek pristen.

Še pojasnilo, kdo je Grigorij Perelman:

"Žive naj vsi narodi" = "God's blessings on all nations"

2010-07-06T12:24:00.002+02:00

V današnjem Dnevniku je objavljeno zanimivo pismo prof. Mace Jogan, v katerem opozarja na uradni prevod Zdravljice v angleščino. Ta prvi verz "Žive naj vsi narodi" prevaja z "God's blessings on all nations".

Joganova po moje zelo upravičeno trdi, da je prevod (1.) ne najbolj ustrezen - pravi, da je pregledala prevode v druge jezike in da tam Bog ne nastopa - in (2.) neprimeren iz vidika svetovno nazorske nepristranskosti, saj izvirno besedilo naše himne Boga ne omenja, in bi bilo torej pravilno, če bi se tega držali tudi prevodi.

Odgovori na pogosta vprašanja o LHC

2010-07-05T15:56:00.003+02:00

Malce za zabavo, strip karikaturistke za The New Yorker, Roz Chast, z odgovori na pogosta vprašanja o LHC. Večja slika "zgibanke" je na voljo tukaj.

Prve slike

2010-07-02T06:16:00.002+02:00

Na oobject.com si lahko ogledate kolekcijo "prvih slik": prvo sliko celotne Zemlje, prvo sliko na internetu (Les Horribles Cernettes!), prvo barvno sliko (James Clerk Maxwell l. 1861 (!)), ...

Perelman je zavrnil milijonsko nagrado

2010-07-01T22:51:00.003+02:00

Clay mathematics institute je danes objavil, da je Grigorij Perelman zavrnil milijon dolarjev tezko milenijsko nagrado za resitev Poincarejeve domneve:

Note: July 1, 2010. On June 8-9 CMI held a conference in Paris to celebrate the resolution of the Poincaré conjecture by Grigoriy Perelman. Dr. Perelman has subsequently informed us that he has decided not to accept the one million dollar prize. In the fall of 2010, CMI will make an announcement of how the prize money will be used to benefit mathematics.

Nekaj mnenj o pripravi izhodišč novega NRRP-ja

2010-06-28T17:35:00.001+02:00

Tule objavljam pismo, ki sem ga poslal sočlanom SZT v okviru polemike o pripravi izhodišč novega NRRP-ja. Nekajkrat se naslavljam na konkretne zapise drugih (denimo o "krvaveči državi"), tako da morda nekaj stavkov ne bo povsem jasnih, a se mi zdi vseeno koristno, da pismo objavim tudi na blogu.

Spoštovani!

Oglašam se malo pozno, ker me zadnje tedne dlje časa ni bilo v Ljubljani.

Menim, da ima nov NRRP perspektivo le, če bo znal povzeti tisto, kar večina raziskovalcev intuitivno že ve, da je treba storiti, in bo ob njegovem branju rekla: »To je to! Končno je nekdo povedal bistvo.« Če program ne bo znal motivirati, potem je zelo verjetno že vnaprej mrtev.

Prilagam še nekaj konkretnih stališč.

Kot sam vidim, je eden večjih problemov pri nas skorajšnja odsotnost kroženja ljudi med inštitucijami oziroma menjavanja služb in delovnih mest. To za že tako majhno in zaprto slovensko okolje nikakor ni dobro. Prav s prehajanjem ljudi iz ene skupine v drugo se prenašajo tudi izkušnje in poznanstva, česar z občasnimi srečanji ni mogoče nadomestiti. Pri nas je zaradi najrazličnejših bojazni in formalnih ovir, o čemer je bilo že veliko povedanega, menjavanje služb znotraj znanstvene sfere skorajda nemogoče. Z večjim prehajanjem raziskovalcev med zaposlitvami na univerzi, inštitutih in v razvojnih oddelkih podjetij bi se ustvarile tudi tiste koristne povezave in nova sodelovanja, o katerih smo že veliko slišali in si vsi želimo, da bi jih bilo več. Zato se mi zdi zelo dobra ideja ministrstva, da bi po novem ocenjevali znanstveno odličnost inštitucij in ne samo posameznikov. Tako bi bili vsi zaposleni v neki inštituciji zainteresirani, da so pri njih res vrhunski kadri, saj s tem vsi pridobijo.

Glede znanstvenega dela je znano, da so najboljši tisti, ki jih žene notranja motivacija, hkrati pa imajo stabilno financiranje in dovolj svobode pri razporejanju časa, tako da se lahko popolnoma posvetijo svojemu delu. Ocenjujem, da je pri nas med redno zaposlenimi na univerzah in inštitutih takšnih raziskovalcev recimo petdeset odstotkov. Druga polovica tega notranjega gonila žal nima, kar se seveda pozna na njihovem delu in zanje bi bilo vsekakor dobro, če bi jih nekdo vsaj malo izbezal iz dokaj varnega zavetja redne zaposlitve na javni univerzi ali inštitutu.

Na to zapolnjenost rednih raziskovalnih in učiteljskih delovnih mest z ne ravno najboljšimi kadri, ki jih pri nas že tako in tako primanjkuje, velja pomisliti, ko se govori o stabilnosti in socialni varnosti. Vsekakor močno podpiram čim bolj stabilno okolje za delo tistih, ki izkažejo močno notranjo motivacijo za znanstveno delo (to nikakor ni enakovredno veliko cobiss točkam), nikakor pa ne more biti samoumevno, da je asistent, ko dobi redno zaposlitev na inštituciji, tam do svoje upokojitve. Problem je namreč, da mnogi mladi, ki to notranje gonilo imajo in so se že primerno dokazali, ne dobijo pravočasno ustrezne možnosti, da bi se naprej razvijali. Močno upam, da bo prav ta ukrep ocenjevanja inštitucij poskrbel, da se bo stanje na tem področju popravilo.

Prav tako opažam, da se zadnje čase v najrazličnejših medijih pojavlja vedno več polemik med znanstveniki o samem sistemu delovanja slovenske znanosti. To je seveda samo po sebi dobro, a zdi se mi, da bi bila debata bistveno bolj učinkovita, če bi v okviru ARRS, ministrstva ali pa kar SZT odprli nekakšno uradno spletno stran za zbiranje in vrednotenje pobud, kako naredi sistem še boljši in odpraviti morebitne napake in nesmisle. Sedanji delegatski sistem preko raznih komisij in tudi našega SZT se mi ne zdi najbolj učinkovit. Če ljudje iz prakse povedo, kaj jih najbolj moti in kaj bi radi spremenili, hkrati pa lahko njihovi kolegi pobude sproti vrednotijo in komentirajo, bi se hitro pokazalo, kje so zares težave in kako jih odpraviti.

Opozoril bi tudi na neenakopravnost raziskovalcev, ki jo država menda še ni odpravila. Pred leti sem bil kratek čas zasebni raziskovalec, ker si drugače nisem uspel urediti statusa. Takrat me je zelo presenetilo, da je ta status davčno bistveno manj ugoden kot denimo primerljiv status samostojnega novinarja ali pa samostojnega kulturnega delavca, ki mu država celo plačuje socialne prispevke. Predlagal bi, da se te tri statuse čim bolj poenoti.

Glede polemične razprave o »krvaveči državi« in prioritetah, ki lahko zaustavijo njeno izkrvavitev pa bi opozoril na verjetno najbolj znani »NRRP« do sedaj, ki so ga sprejeli Američani takoj po drugi svetovni vojni in je pomembno definiral povojno znanstveno politiko. Naslovili so ga »Science, the Endless Frontier« s pomočjo podobnih komisij kot je naš SZT pa ga je pripravil Rooseveltov medvojni svetovalec za znanost Vannevar Bush, sicer profesor na MIT.

Bush je motiv za pristop k organizaciji raziskovalnega dela, kot si ga je zamislil, utemeljil z dvema temeljnima postulatoma, ki sta v desetletjih po vojni postavila paradigmatski okvir razmišljanja o razmerju med državo (družbo), znanostjo in tehnologijo.

Po prvem postulatu naj bi osnovne (bazične) znanstvene raziskave potekale brez hkratnega razmišljanja o njihovi praktični uporabnosti. »Osnovne raziskave izvajamo, ne da bi razmišljali o njihovi uporabnosti. Rezultat je splošno znanje in razumevanje narave in njenih zakonitosti.« Kontaminacija bazične znanosti s prehitrim razmišljanjem o njeni uporabni vrednosti, naj za znanost ne bi bila koristna. Razumevanje delovanja narave in uporaba teh spoznanj v praksi, sta po Bushevi interpretaciji dve ločeni domeni vednosti, ki ju ni dobro mešati. Ideja, ki se je sicer napajala na tisočletja dolgi tradiciji razločevanja umskega in fizičnega dela ter teorije in prakse, je postavila temelj povojni paradigmi ločevanja na bazične in aplikativne raziskave.

Drugi temeljni postulat Bushevega poročila je zatrjeval, da so prav temeljne raziskave, pri izvajanju katerih naj ne bi razmišljali o njihovi uporabni vrednosti, najpomembnejši vir tehnološkega napredka. »Danes je bolj resnično kot kdajkoli spoznanje, da so osnovne raziskave gonilo tehnološkega napredka.« Bistvene tehnične inovacije naj bi bile stranski produkt raziskovanja, katerega cilj je bil izključno razumevanje mehanizmov delovanja sveta. Prav bazična znanost naj bi bila vir ključnih idej za nove tehnološke aplikacije, ki z novimi produkti pozitivno vplivajo tudi na gospodarsko rast, kar je v interesu tako države kot družbe. Temeljna znanost, ki se ne meni za uporabno vrednost svojih dognanj, naj bi bila tako najpomembnejše gonilo tehnoloških inovacij in posledično tudi ekonomskega razvoja. »Osnovne raziskave vodijo do novega znanja. Zagotavljajo znanstveni kapital. Ustvarjajo sklad, iz katerega pridobivamo praktične aplikacije znanja.«

Po Bushevi argumentaciji mora država temeljno znanost podpirati, ker je potencialni vir novih tehnologij in tako posledično koristi ekonomiji, državi in družbi. Znanost je po tej paradigmi kot kokoš, ki nese zlata jajca, a zgolj v primeru, če jo pustimo pri miru in jo skrbno pitamo. »Država, ki je glede novih temeljnih znanstvenih spoznanj odvisna od drugih, bo počasi industrijsko napredovala in imela šibek položaj glede konkurenčnosti v svetovni trgovini.«

Bush je v poročilu zagovarjal trditev, da ima vsako novo znanje veliko potencialno tržno vrednost, zato velja vanj investirati. Prvo je po njegovo nujni pogoj drugega. In na tej predpostavki je temeljila povojna znanstvena politika. Formula je preprosta: država kot predstavnik skupnega interesa naj financira znanost na način, da pusti znanstvenikom popolno avtonomijo, saj bo tako za družbo kot celoto največ dosegla. Znanstveniki naj zasledujejo in razvijajo tisto, kar se njim samim v določenem trenutku zdi najbolj pomembno in zanimivo ne glede na konkretne potrebe družbe, a se bo to že nekako preoblikovalo v nekaj splošno koristnega za celotno družbo preko novih tehnologij in posledično rasti ekonomije. Bazična znanost kot raziskovanje, katerega cilj je zgolj razumevanje pojavov, se s pomočjo nekakšne nevidne roke tehnoloških aplikacij preoblikuje v nekaj skupno dobrega.

Vendar je šele ruska izstrelitev Sputnika leta 1957 povzročila tudi bistveno povečanje ameriških državnih investicij v znanost in izobraževanje. Takrat se je, kot odziv na rusko grožnjo, pojavila tudi dovolj močna politična volja za podporo napredku ameriške tehnologije, ki pa jo je usmerjala prav miselnost Bushevega poročila, po katerem je treba za tehnološke inovacije podpreti predvsem bazično znanost. V obdobju od izstrelitve Sputnika do pristanka Američanov na Luni se je financiranje bazične znanosti v ZDA povečalo za faktor pet.

Busheva paradigma razmerja med bazično in aplikativno znanostjo iz povojnega poročila je že konec sedemdesetih in še posebej v osemdesetih letih začela postopoma izgubljati svojo moč. Zgolj na njenih načelih ni bilo več mogoče utemeljiti razmerja med državo (družbo), znanostjo in tehnologijo. Takrat se je začelo iskanje alternativnih rešitev, ki bi ponovno vzpostavile družbeno soglasje glede financiranja znanstvenih raziskav. Kot ena od rešitev se je ponudila konstrukcija umetnega trga uspešnosti raziskovalcev preko najrazličnejših točkovanj, kar dobro poznamo tudi pri nas.

Tale malo daljši skok v zgodovino sem si dovolil, da bi pokazal, da so vprašanja, o katerih razpravljamo, morda bistveno bolj zapletena, kot naivno domnevamo. Problem razmerja med aplikativnimi in bazičnimi raziskavami nima preprostih rešitev.

Za konec bi še omenil, da si moderni razvojni program nikakor ne more postaviti odličnega gospodarstva za cilj sam po sebi, ampak je to lahko le sredstvo za boljšo kvaliteto življenja v državi. Zavedati se moramo, da ima neka država lahko zelo dobro gospodarstvo, pa si v njej ne bi nihče želel živeti, če ne bi vnaprej vedel, da bo med peščico izbrancev, ki poberejo večino smetane.

Z lepimi pozdravi,

Sašo Dolenc

10 najbolj zoprnih znanstvenih odkritij

2010-06-19T14:36:00.003+02:00

Spisek "The Ten Most Disturbing Scientific Discoveries" na Smithsonian.com (slovensko: 10 najbolj zoprnih(?)/presenetljivih(?)/motečih(?) znanstvenih odkritij). Med njimi tudi E=m c^2 in temna snov.

Izbira notacije

2010-06-19T14:14:00.003+02:00

Izbira naborov znakov pri pisanju znanstvenih tekstov sicer ne spreminja vsebine, je pa lahko zelo moteča, če je napačna. Poimenovati nekaj drugega kot svetlobne hitrosti z malim c v tekstu, ki govori o relativnosti, je seveda lahko čista katastrofa. Tako je brati tekste, ki imajo domačo notacijo veliko lažje, kot tekste, kjer si avtorji izmislijo notacijo povsem na novo.

V svetu visokoenergijske fizike (okusa kvarkov) sta že več kot desetletje v veljavi dve notaciji. Tako eksperimentalci (z veliko slovensko udeležbo) zbrani okoli japonskega eksperimenta Belle napišejo phi_1, phi_2, phi_3 za kote standardnega unitarnega trikotnika matrike CKM, medtem ko eksperimentalci zbrani okoli sedaj že ne več delujočega ameriškega eksperimenta BaBar (in večina nejaponskih teoretikov) napišejo(mo) beta, alfa, gama.

A problem nastopi, ko je potrebno spisati skupno knjigo, česar so se lotili pri Belle in BaBar. "The Physics of B-Factories" je knjiga, ki bo povzela rezultate obeh eksperimentov in naj bi bila poslana v tisk v sredini leta 2012. O izbiri notacije je zato pred kratkim odločil žreb z metom kovanca. Rezultat? Na sliki spodaj je z visoko dvignjeno roko prof. dr. Boštjan Golob ob proslavljanju izbire "njihove" notacije. Nam ostalim tako ostane le upanje, da zanamci ostanejo pri veliko pripravnejši alfa, beta, gama notaciji, novi knjigi navkljub... Zgodba o izbiri in dodatne slike tukaj.

Kam po končani diplomi (doktoratu)?

2010-06-13T09:34:00.003+02:00

Kolega Primož Ziherl že leta pripravlja na FMF Univerze v Ljubljani srečanja s fiziki, kjer ti predstavijo svojo karierno pot po končani diplomi, magisteriju, doktoratu. Fiziki še zdaleč ne pristanejo le v akademskem svetu, temveč se njihove zaposlitve gibljejo vse od industrijskih razvojnih oddelkov pa tja do finančnega in IT sektorja. Spisek na njegovi internetni strani je resnično fenomenalen, in pove marsikaj o raznolikostih možnosti, ki jih daje študij fizike (oz. o raznolikosti talentov ljudi, ki so končali fiziko).

Da veliko diplomiranih oz. doktoriranih fizikov najde zaposlitev zunaj akademskega sveta je verjetno v veliki meri tudi posledica tega, da je dobiti zaposlitev v slednjem v bistvu relativno težavno. Število raziskovalnih mest po inštitutih in fakultetah je zadnjih nekaj desetletij relativno konstantno (statistike za Slovenijo, ki bi to mojo trditev potrdila sicer nimam, tako da je tole bolj "po občutku"). Če traja povprečen doktorski študij štiri leta, v povprečju pa ima vsak raziskovalec le enega doktorskega študenta v danem trenutku z nekaj leti pavze med njimi, potem lahko ocenimo, da povprečen mentor v svojem akademskem življenju doktorira okoli pet študentov. Možnost za zaposlitev v akademskem svetu je tako zelo grobo ena proti pet za doktoriranega fizika.

Če sem v zgornjem odstavku le ugibal, pa so številke iz statistike American Insitute of Physics, nedvoumne. Leta 2007 je v ZDA doktoriralo nekaj čez 1400 fizikov (glej sliko spodaj). Nasprotno je bilo v akademskem svetu na novo zaposlenih (na tenure-track mestih, ki vodijo v redno "tenured" zaposlitev) le 205 posameznikov (sicer leta 2006, a številke se iz leta v leto ne spreminjajo drastično). Možnost za redno zaposlitev v akademskem svetu je torej po končanem doktoratu v ZDA nekako 1:7 (oziroma 1:5, če štejemo še zaposlitve na institucijah, ki nimajo doktorskega programa). Zanimivo je tudi, da se je število doktorjev fizike, ki jih letno sproducirajo univerze v ZDA, nekako po 1970-ih ustalilo, medtem ko število ostalih doktorandov še naprej strmo narašča.

Prepoznavnost in šport

2010-06-10T20:56:00.002+02:00

Matej, na temo prepoznavnosti in nogometa pa imam tudi jaz eno zelo zanimivo prigodo. Leta 2002 sem potoval z nahrbtnikom po Etiopiji in med drugim sem šel pogleda slapove Modrega Nila, ki ležijo ob vasi Tis Isat. To je ena majhna vas, nekaj deset hiš sredi Etiopije, do katere pelje samo slaba makadamska cesta, skratka vas, za katero bi človek rekel, da je zares "bogu za hrbtom" in bi se vprašal, ali sploh imajo elektriko. No, v tej vasi sva se z mojo sopotnico pogovarjala z dvema otrokoma, starima kakšnih deset let. Ko sva jima povedala, da sva iz Slovenije, pa sva midva obstala odprtih ust, saj sta nama takoj zdrdrala vse rezultate Slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Koreji (jaz jih nisem vedel na pamet), in nato še imena pol slovenske reprezentance in nama povedala, da je naš selektor dobil rdeč karton na eni tekmi. Skratka, nogomet (pa čeprav drugače nisem pretiran nogometni navdušenec) je zagotovo promocija, saj sem prepričan da je bilo to edino, kar so v vasi sredi Etiopskega podeželja kdajkoli slišali o Sloveniji.

Šport in prepoznavnost

2010-06-10T10:17:00.003+02:00

Dnevnik poroča o članku v New York Timesu o slovenskih nogometaših, ki že v naslovu poudarja eno od naših občutljivosti - da Slovenija ni Slovaška. Ne vem pa, kako naj si razlagam, kaj naj bi bilo glavno mesto te "NeSlovaške", če pogledam njen zemljevid, ki je priložen članku (na voljo tudi tu).

A nič zato. Glavno, da tuji mediji dobro vedo, da Slovenija ni Slovaška. Kot denimo BBC, ko poroča o skupnem vodstvu Janija Brajkoviča na dirki Critérium du Dauphiné, ki se takoj po uvodnem krepkem odstavku začne z besedami:

Slovakian Janez Brajkovic, of Lance Armstrong's RadioShack team, won the 49km stage in one hour, one minute and 51 seconds and took the overall lead.

Bodi dober v športu in vsi te bodo poznali - pa četudi geografsko malo narobe...

Dvajset let pozneje

2010-06-08T10:30:00.003+02:00

Ob bližanju odhoda v Peking se sprašujem, koliko bo še relevantna moja prva izkušnja s Kitajsko iz "davnega" leta 1994. Ugibam, da zelo malo in da se bom z nostalgijo spominjal praznih cest, na katerih so kraljevali kolesarji in taksiji in nad katerimi je bil zrak relativno čist, obenem pa nejeverno zrl v novo urbano pokrajino, ki je v zadnjih 16 letih zrasla pod taktirko kitajske podjetnosti.

Oglejte si denimo razliko v tem pogledu na Shanghai leta 1990 in 2010. Ni kaj, povedna razlika.

Znanstveni magisterij po bolonjski prenovi?

2010-06-07T20:28:00.003+02:00

Vedno znova sem zgrožen, kako hitro mimo odletita dva tedna. Prek povezave je za branje (in komentiranje) na voljo moja nova IUS kolumna, tokrat o znanstvenem magisteriju kot ogroženi ali izumrli obliki raziskovalnega izobraževanja po bolonjski prenovi.

Inovacijska avtocesta?

2010-06-04T19:59:00.001+02:00

Dopoldan sem poslušal razprave na konferenci Inovativna Slovenija v Hotelu Lev, kjer sta bila tudi premier Pahor in minister Golobič. V uvodu je Pahor povedal zanimivost, da je skupni proračun evropskega 7. okvirnega programa financiranja raziskav manjši, kot vlaga v svoj razvoj recimo Google.

V prvem sklopu govorcev je po zanimivosti najbolj izstopal Matjaž Lukač iz Fotone. Jasno se je postavil proti ideji prioritetnih raziskovalnih področij oziroma tematik, ki naj bi jih intenzivneje financirali, ker menda za vse discipline nimamo sredstev. Ta ideja ima zadnje čase namreč kar veliko podpornikov. Lukač je izpostavil dejstvo, da se razvoja znanosti in tehnologije ne da napovedovati. Na področjih, za katera je kolikor toliko znano, da so perspektivna, pa v globalni tekmi tako ali tako nimamo realnih možnosti za uspeh, tudi če vsa sredstva usmerimo samo v eno ozko področje, kar je seveda preveč tvegano in povsem nesmiselno.

Lukač se je zavzel tudi, da bi se ustvarjanja bolj prijaznega okolja za razvoj inovativnosti lotili podobno, kot smo se lotili drugih velikih državnih projektov, med katerimi je izpostavil gradnjo avtocest. Pahor se je nad idejo izgradnje "inovativne avtoceste" navdušil, čeprav je tu verjetno malo težje definirati in predvsem vrednotiti doseženo. Ko avtocesto enkrat narediš, jo imaš in jo uporabljaš, kdaj si ustvaril učinkovito inovacijsko okolje, pa je težje ugotoviti.

Dosežen je bil konsenz, da je spodbujanje inovativnega okolja vsekakor nekaj, s čemer se vsi strinjamo. Nesporazumi pa se pojavijo že pri tem, kako sploh razumeti inovativnost. Večina prisotnih je inovativnost dojemala predvsem kot učinkovito sredstvo za povečevanje produktivnosti gospodarstva. Seveda bomo vsi navdušeni, če bomo imeli inovativno gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo, a to nikakor ne more biti cilj sam po sebi. Glede tega velja pogledati na spletno stran Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela in kratek posnetek z njihove zadnje tiskovne konference. Inovativno okolje še zdaleč ne pomeni samo inovativnega gospodarstva in tega se moramo dobro zavedati.

Omeniti velja še predlog starejšega gospoda - zasebnega raziskovalca, ki bi ukinil večino raziskovalcev, ki so sedaj plačani iz javnega denarja, in jih premestili v podjetja, nekaj malega pa še na univerze. Tako bi po njegovem izboljšali strukturo slovenske znanosti, ker je primerjalno po statistiki premalo raziskovalcev v industriji v primerjavi z razvitimi državami. Ta predlog je bil verjetno najbolj nenavaden od vseh, ki smo jih slišali.

Zanimiv je bil tudi smučarski inovator, ki je s Pahorjevo privolitvijo po krajši pavzi nenapovedano prišel k mikrofonu in predstavil manifest skupine izumiteljev, ki so ga nedavno spisali. Sam je sicer v Elanu sodeloval pri iznajdbi carving smučke, a baje vodstvo tovarne nad izumom takrat ni bilo navdušeno, dva vodilna inženirja so celo odpustili. Odgovorni v tovarni so poleg tega menda patentirali povsem napačni del izuma, tako da dohodkov od te ideje zdaj nimajo. Zgodbo o carving smučki je povedal zgolj za uvod, kasneje je opisal konkretne probleme izumiteljev, tudi visoke stroške patentiranja (menda v povprečju 100.000 eur na patent?). Med drugim je predlagal, da bi tudi za izumitelje uvedli podoben status kot ga imajo kulturniki. Oboji se ukvarjajo z inventivnostjo, zato bi jih morala država po njegovem prepričanju obravnavati enakovredno. Natrosil je še nekaj podobnih zanimivih in provokativnih idej, ki jih bodo verjetno povzeli tudi časopisi...

Vabilo za sodelovanje na konferenci

2010-06-04T06:15:00.000+02:00

Novembra Pravna fakulteta Univerze v Kopenhagnu oziroma njen Center za evropsko konstitucionalizacijo organizira podiplomsko konferenco o evropskem pravu in politiki po Lizbonski pogodbi. Na konferenci bom kot eden od učiteljskih koordinatorjev sodeloval tudi sam. Nekoliko podrobnejše informacije pa si lahko preberete v vabilu za posredovanje osnutkov referatov. Čas je do 1. septembra - vabljeni!