Potem na Prešercu srečam prijazne oči. Tople, nasmejane. Smejejo se že zjutraj. V njih je siva barva jutra nekaj posebnega. In če je mrzlo, je to zanje pač en razlog več za objem. Tem očem se moj nos zdi lep in moj prst večkrat poljubijo. In goloba, ki pride prosit za drobtinice malice ne naženeva. Ker je smešen, ko nama radovedno gleda pod prste. Ker hecno stopiclja kot bi pijano plesal in to, da je pravi mali mestni bajs, kaže da se mu nisva nasmejala samo midva. In moj mali avtek ima prav lep odtenek rdečkaste barve. In z novimi brisalci je boljši kot nov. Domov pridem s tabo. Še dobro, da lačna, ker je s teboj zabavno kuhati. Tečnoba pobegne, ker se boji tvojih oči. Ja in utrujena sem tudi. Od plesa, kadar me nihče ne vidi. In od smeha. Ampak nikoli tako utrujena, da ne bi občudovala tvojih oči. V njih je vse lepo. Tudi jaz. Tudi na slab dan.

Svet je takšen kot ga hočeš videti. In ko ga hočeš videti, tak tudi postane.

Besedilo…

When you try your best, but you don’t succeed
When you get what you want, but not what you need
When you feel so tired, but you can’t sleep
Stuck in reverse

And the tears come streaming down on your face
When you lose something you can’t replace
When you love someone, but it goes to waste
Could it be worse?

Lights will guide you home
And ignite your bones
And I will try to fix you

And high up above or down below
When you’re too in love to let it go
If you never try you’ll never know
Just what you’re worth

Lights will guide you home
And ignite your bones
And I will try to fix you

Tears stream down on your face
When you lose something you cannot replace
Tears stream down on your face
And I…

Tears stream down on your face
I promise you I will learn from my mistakes
Tears stream down your face
And I…

Lights will guide you home
And ignite your bones
And I will try to fix you

(Coldplay)

Click here to view the embedded video.

(Snow Patrol – Chasing Cars)

Ko slučajno naletiš na stran, kjer piše točno tisto o čemer si po tihem razmišljal. Ko se prijaviš nekam, čeprav tega ne bi nikoli naredil pa narediš ravno zato. Ko usodi rečeš – vse bom naredil. Ko se besede dveh popolnih neznancev zlivajo v eno zgodbo. Ko se prvič srečata dva para oči in glavi spreleti ista misel. Ko držiš telefon v roki in ta zazvoni. Ko odpreš usta pa tvoja misel pride iz drugih ust. Ko se zaveš kako krhka in negotova so vsa “naključja”, ki so te pripeljala do tega trenutka, ko stojiš pod zvezdami in hvaležen pomisliš, da si srečen.

Ko si dlje spal, ker nisi dobil pričakovanega telefonskega klica. Ko spregledaš odcep in moraš po drugi poti. Ko se odpraviš ven s kolesom pa ga ne moreš vzeti, ker si prejšnjič po nesreči izpustil zračnico. Ko svet v trenutku utihne in se sam s svojim zakajem sesedeš na tla.

Ko se pustiš objeti. Ko si pustiš brez sramu jokati. Ko ugotoviš, da ima tvoj strah obraz in prijazne oči. Ko nehaš odrivati ampak odpreš roke za vse kar se ti ponuja. Začenjaš razumevati. Skušaš se učiti. Malo zrasteš.

In ko v objemu začutiš, da si doma… se ozreš k zvezdam… in vse kar je med tabo in njimi je zahvala.

Tri minutke pavzice!

Blizu Dartmoutha je Greenway, posestvo kjer je živela Agatha Christie. Ogromno je! In tudi hiša je taka – breakfast room, after-breakfast room, dinning room, egiptian room, fax room, living room, beadroom, savna… skratka soba za vse kar se spomniš. In potem so se cel dan samo prekladali iz ene sobe v drugo. V zahvalo Agathini paranoični domišljiji delal verjetno ni nobeden.

Brez težav na letališčih pa očitno ne gre. Ne vem zakaj sem jim jaz vedno izgledala kot ta glavni terorist! No, smo preživele vso teženje in skeniranje in šlatanje. Leta pa skoraj ne… Ob pristajanju doma je bilo slabo vreme in nas je precej treslo. In kot, da že to ni bilo dovolj, smo za kaki dve sekundi doživeli še prosti pad! Prepričane smo bile, da ne bomo žive prišle dol. Sama sem že razmišljala, kaj naj napišem v poslednji mesič v mojih poslednjih minutah življanja mojemu ljubemu, ki bo moral živeti brez mene… pa se nisem mogla odločiti ali mu bo zaradi mojih zadnjih dveh besed lažje ali se bo ravno zato odločil, da se nikoli ne bo poročil z drugo… No pa se mi nazadnje hvalabogu ni bilo treba odločiti! Na letalo me pa lep čas, če sploh še kdaj, ne spravi nihče!

Joj, Angleži so pa tako prijazni! Na vsakem koraku dobiš nasmejan pozdrav in če samo za drobcen trenutek daš vtis izgubljenega turista, imaš ob sebi takoj nekoga, ki te s tistim ušesuprijaznim naglasom vpraša, če potrebuješ pomoč. No, mogoče je na to kaj vplivalo tudi dejstvo, da smo bile tri punce (četrta je en večer pred odhodom odpovedala sodelovaje) z ruzaki težjimi od nas samih.  Samskim puncam priporočam obisk angleškega podeželja! V Dartmouthu je Naval Coledge (kamor je mimogrede hodil tudi princ William) in se po mestu sprehaja cel kup postavnih mornarjev v uniformah (malo je manjkalo pa bi domov prišli samo dve popotnici ).

Nobenih klišejskih pogovorov o vremenu in nobenega dežja ni bilo vseh 9 dni. Nas pa poznajo po Evroviziji in Polesovi minutki tišine (se kar smejati začnejo, ko poveš, da si iz Slovenije! Pa še popust smo zaradi tega dobile na eni stojnici). Nekdo je celo izjavil, da smo Slovenci zelo inteligentna rasa.

Je bilo lepo, domov je bilo pa še lepše priti. Klišejsko, ampak čisto res.