Prav smešno je, kako so nekatere lokacije kljub svoji izjemni lepoti skoraj popolnoma prazne. No, še sreča! Greben Smrekovca je res idiličen, in to v vseh letnih časih. Poleg smrekovega gozda, ki se lahko kadarkoli kosá z bolj priljubljeno Pokljuko, je greben znan tudi po odličnih terenih za nabiranje borovnic in seveda gob. Borovnice sva tokrat zamudila, o gobah pa ni bilo ne duha ne sluha.

The post Najina sobotna idila pod Travnikom (ko imaš cel greben zase) appeared first on .

Zadnji dan naju je čakal zgodnji vzpon na Pavličevo sedlo, sledil je spust v Avstrijo in nato še en vzpon na prelaz Jezersko sedlo. Logarska je bila ob najinem ponovnem prihodu že polna kolesarjev, midva pa sva po konkretnem zajtrku počasi odpedalirala proti domu.

V hudi pripeki, ko sva se vozila mimo neskončnih polj, je zmagala Jakova izjava: “Oči, tale ljubljanska kotlina je pa čist mimo. Sama koruza, ravnina in nič pametnega za vidt.” Po vsem, kar sva videla prejšnje dni, je bila ta ravnina za najine oči res prava »revščina«.

Najina statistika: Skupaj sva v dveh dneh prevozila približno 150 km in premagala okoli 2500 višinskih metrov. Neprecenljivo!

The post Bikepacking avantura: Najlepši krog okoli Kamniško-Savinjskih Alp appeared first on .

Organizatorji so si zaželeli, da povem kaj več na temo, zakaj hudiča nas non stop vleče nazaj v Indonezijo. Torej, naslov tokrat – Trije otoki, tisoč obrazov: Sumba, Sulavezi, Sumatra.

Drugače bo pa zanimivo tudi prej in potem. Spodaj program. Vabljeni. Vstop prost. Fajn bo.

Sreda, 26.8., Švicarija, Hala Tivoli

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Moja Afrika – Sebastjan Šoba
20h45 Povabilo v Južno Korejo – Elena Kukovica
21h Grenlandija, življenje na robu ledu – Rožle Bregar
22h S kolesom na konec Novega sveta – Simon Cvenček

Četrtek, 27.8., atrij Lepe žoge

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Trije otoki, tisoč obrazov: Sumba, Sulavezi, Sumatra – Matjaž Corel
21h Starodavna razbitina, ki bo morda spremenila zgodovino – Arne Hodalič in Katja Bidovec
22h Kolesarska odisejada – Bernarda Jurič

Petek, 28.8., atrij Lepe žoge

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Saudova Arabija, avantura – Rok Kofol
21h Potujem, da fotografiram – Tomaž Velechovsky
22h Madeira, kako smo jo prehodili v 10 dneh, film – Anže Benček

The post 18. popotniški festivala DiaFEST – vabljeni appeared first on .

São Luís ponuja ogromno zanimivosti in prav škoda mi je bilo, da smo že isti dan odpotovali naprej. Poleg zgodovinskega jedra se ponaša z dolgimi peščenimi plažami, kjer se Brazilci počutijo najbolje. Napol gola moška in ženska telesa so tu nekaj povsem običajnega. Ljudje se ne sramujejo svoje pojave in z veseljem pokažejo, na kaj so ponosni.

Za nas je bil São Luís kljub temu čudovita uvertura v brazilsko avanturo. Predstavlja namreč odlično odskočno desko za obisk naravnega čudesa Lençóis Maranhenses, kamor je vodila naša naslednja pot.

The post São Luís: Kratko, a nepozabno srečanje z brazilsko prestolnico reggaeja appeared first on .

The post Indija drugače: Vodni labirinti Kerale appeared first on .

Naslednja dva dni sta bila čisto uživanje in ponovno odkrivanje koncev Slovenije, ki sem jih obiskal že stokrat, pa se jih nikoli ne naveličam. Zgodovina, konkretna doza naravnih lepot, vmes pa klepet s pravimi tujimi bikepackerji, ki so imeli za sabo neverjetne kilometre in zgodbe. Srečal sem tudi prijazne domačine, ki so me v tisti vročini reševali z vodo.

Pri Tolminu, ko je postalo že neznosno vroče, sem namesto proti jugu zavil proti Bohinju in še isti dan turo zaključil v Radovljici. Ko so mi v bližnjem kampu za nočitev postavili ceno 50 evrov na osebo, sem hitro ugotovil, da je to jasen znak, da je čas za odhod domov.

The post Vikend pobeg: Kolesarska klasika po Posočju appeared first on .

Za “aklimatizacijo” na Evropo po tropski Braziliji smo izbrali reko Mrežnico na Hrvaškem, pri kateri bi lahko potegnil kar nekaj vzporednic s tropskimi rekami v Braziliji. Ambient je namreč čudovit – neverjetna kombinacija občutka, da si en trenutek na reki, že naslednji na jezeru, okrog tebe pa bujno rastje in praktično nobenih ljudi. Manjkajo le kajmani in piranje, a to so že finese.

Reko Mrežnico sem poznal že leta, a včasih potrebuješ še tisti zadnji »push«, da se zadeve končno lotiš tudi v živo. Ko me je mojstrski poznavalec teh krajev dokončno navdušil še z zadnjimi fotografijami, je bil čas za obisk.

Za bazo smo si izbrali res simpatičen robinzonski kamp Leskar v kraju Gornji Zvečaj, ki ponuja natanko to, kar bi kampi morali nuditi – idilično lokacijo, kjer enostavno uživaš v naravi. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje v kampu, kjer je med šotori prepovedana vožnja z avtomobili, kjer večina gostov šotori, kjer ob večerih ob šotorih zagorijo taborni ognji in kjer ni mešanice vseh mogočih glasbenih melodij.

Samo reko Mrežnico bi najlažje opisal kot reko Krko na steroidih. Ponuja odlično kanuiranje in SUPanje, temperatura vode pa je ravno pravšnja za vsaj blago osvežitev v vročih poletnih dneh. Naravnih kaskad je veliko, a so praktično vse prehodne. Mi smo v celotnem dnevu, v povsem uživaškem tempu, preveslali približno 15 kilometrov. Brez hitenja, z veliko postanki za kopanje in občudovanje okolice – prav takšen tempo si Mrežnica tudi zasluži.

The post Reka Mrežnica: popoln izlet za SUP, kanu in kopanje na Hrvaškem appeared first on .

Kar se tiče neverjetnih, na trenutke precej norih in povsem nepozabnih doživetij, Indija zagotovo zmaga. Kar lahko doživiš tam, težko doživiš kjerkoli drugje. Ena izmed takšnih izkušenj je bila tudi letošnja udeležba na nepozabnem festivalu Machad Mamangam, ki poteka na poljih vasi severno od mesta Kochi.

Ko sem pripravljal načrt poti po Kerali, sem med iskanjem zanimivih festivalov – teh je v Indiji res ogromno – naletel tudi na nekaj fotografij festivala Machad Mamangam. Festival sicer traja dober teden, vendar se glavni dogodek odvija le en dan. Ko smo videli fotografije in predvsem neverjetno energijo tega dogodka, je bila odločitev hitro sprejeta: tudi to moramo vključiti v našo indijsko zgodbo.

Če na kratko povzamem ozadje: gre za verski festival, pri katerem na izbrani dan pet vasi s svojimi lesenimi konji in množičnimi povorkami (seveda ob spremljavi popolnoma norega ognjemeta in bobnanja) vkoraka v lokalni tempelj, kjer se odvija posebno tekmovanje.

Umetelno izdelani leseni konji, ki skupaj z nosilci tehtajo več ton, nato poletijo v zrak in se skušajo z glavo dotakniti platnene strehe, postavljene nad osrednjo areno dogajanja. Celotna predstava je spektakularna, a hkrati neverjetno nevarna.

Ko sem stal tik ob letečih konjih in fotografiral dogajanje, sem zelo hitro spoznal, da sem priča nečemu popolnoma noremu. Nekajtonski konji prej ali slej pristanejo – pogosto kar na ljudeh, ki jih nosijo. Reševalci so imeli tisti večer polne roke dela in opravili številne nujne prevoze poškodovanih.

Ker sem sprva mislil, da bo nekoliko višje in z boljše perspektive vse skupaj varneje, so me snemalci povabili na sosednjo streho, od koder se je odpiral odličen pogled na dogajanje. Vse bi bilo popolno, če ne bi šlo za tipično indijsko gradnjo, ki očitno ni bila pripravljena na takšno obremenitev. Streha je popustila in v naslednjem trenutku smo vsi skupaj zgrmeli nadstropje nižje.

Tokrat smo jo odnesli brez poškodb, vendar je bil to kar jasen znak, da je morda čas, da se od konjskega festivala poslovimo. Spomin pa je ostal – še ena izmed tistih neverjetnih indijskih zgodb, ki jih človek ne pozabi.

The post Machad Mamangam – festival, kjer nekajtonski konji letijo, Indija appeared first on .

Na voljo smo imeli le dobra dva tedna. Sprva nas je seveda mikalo, da bi videli čim več, a nas je ta ideja hitro minila. Nikoli nisem razumel potovanj, pri katerih je pomembno predvsem to, da lahko ob vrnitvi odkljukaš čim več znamenitosti. Veliko raje imam občutek, da nek kraj začutiš, ga spoznaš in ga vsaj za nekaj časa živiš. Zato smo se odločili, da Brazilije ne bomo le obiskali – želeli smo jo doživeti.

Ker je konec junija najboljši čas za obisk narodnega parka Lençóis Maranhenses, se je vse vrtelo okoli tega neverjetnega koščka severovzhodne Brazilije. In tudi tukaj velja enako – park lahko obiščeš ali pa ga zares doživiš.

Večina obiskovalcev ostane na obrobju, kjer so na voljo simpatični dnevni izleti. Notranjost pa pripada pohodnikom. Izbirati je mogoče med večdnevnimi turami, mi pa smo se odločili za štiridnevni treking, dolg približno 56 kilometrov.

To ni običajen pohod. Pot začneš še v temi, da se izogneš neusmiljeni vročini, in jo končaš že sredi dopoldneva. Noči preživiš v viseči mreži pri domačinih v majhnih oazah sredi sipin, kjer ti pripravijo tudi preprosto, a odlično hrano. Je naporno, a je vsak kilometer in vsak korak bogato poplačan. Pokrajina je tako drugačna, da jo je skoraj nemogoče opisati z besedami. Je surova, nežna, neskončna in čarobna hkrati. To je eden najlepših trekingov, kar sem jih kadar koli doživel.

Po štirih dneh nepozabne hoje smo se nato počasi vračali proti Fortalezi. Ob poti smo se ustavljali v majhnih obmorskih vaseh, največji vtis pa je poleg Lençóis Maranhenses na nas naredila mogočna delta reke Parnaíba – labirint rečnih rokavov, mangrov in peščenih otokov, poln življenja, kjer smo v družbi domačinov in številnih živali preživeli še nekaj res nepozabnih dni.

Poseben spomin ostaja tudi obisk staroselske vasi Tremembé. Do tega srečanja ni prišlo kar tako – potrebnih je bilo kar nekaj dolgih in iskrenih pogovorov, preden smo dobili priložnost, da smo lahko vsaj za nekaj ur spoznali del njihovega vsakdana. To ni bil turistični ogled, ampak dragocen trenutek srečanja z ljudmi, njihovim načinom življenja, tradicijo in pogledom na svet. Takšni trenutki so pravzaprav tisti, zaradi katerih potovanja dobijo svojo pravo vrednost.

Ravno v Parnaíbi pa se je zgodila še ena od tistih majhnih stvari, ki ostanejo za vedno. V času našega obiska so potekale nogometne tekme mundiala, zato smo večere pogosto preživljali z domačini pred televizijo, navijali, komentirali tekme in vsaj za nekaj ur postali del njihovega vsakdana. Še lepše pa je bilo opazovati mulca, ki je kljub jezikovni oviri v trenutku našel skupni jezik z brazilskimi vrstniki. Nogomet, smeh in skupna strast do ribolova očitno res ne potrebujejo prevoda.

Ker pa je z nami potoval tudi mulec, je bil vmes seveda obvezen še ribiški dan. Za konec smo si podarili še en dan brez načrtov. Samo morje, počitek in občutek, da se nikamor ne mudi.

Brazilije nismo videli veliko. Smo pa tisti njen košček, ki smo ga obiskali, zares doživeli. In prav to je bil ves smisel tega potovanja.

The post Brazilija, ki smo jo doživeli appeared first on .

Poletje, ki smo ga komaj čakali, je končno udarilo v polnem zagonu. Po nekaj res vročih dneh pa se pogovori ne vrtijo več okoli dopustov in osvežilnih pijač, ampak predvsem okoli vprašanja, kdaj bo te vročine konec.

In potem so tu še nevihte. To, kar spremljamo skoraj vsak dan, je res prava norišnica. Glede na dogajanje ni več vprašanje, ali te bodo obiskale na domačem naslovu, ampak samo še, kdaj bodo prišle in kako veliko srečo boš imel, da jo odneseš z minimalno škodo.

Zadnjo porcijo vročine smo preživeli na haciendi, kjer je bilo, milo rečeno, vroče za znoret. Pravi privilegij je v takih dneh prijetno hladna Krka, ki je balzam za dušo in telo.

In v resnici sploh ni pomembno, kaj počneš ob njej ali na njej. Kanu je top, SUP tudi, zvečer pa definitivno zmaga preprosto poležavanje na lesenem pomolu in opazovanje, kako se dan počasi prevesi v večer. Poleti človek za srečo res ne potrebuje veliko.

The post SUP, kanu in pomol: poletna klasika ob Krki, Slovenija appeared first on .