Včeraj sem združil hiter skok v hribe z obiskom legendarnega Red Bull Goni Ponyja. Nazadnje sem bil na Vršiču ob tej priložnosti leta 2019 in moram priznati, da se v vsem tem času ni spremenilo prav veliko. Nakloni so še vedno neusmiljeni, serpentin je še vedno natanko toliko, kot jih je bilo, vzdušje pa ostaja enako dobro.

Tudi letos ni manjkalo odlične energije, glasnih navijačev, zanimivih likov in seveda legendarnih retro oprav, zaradi katerih je dogodek nekaj posebnega. Prav ta kombinacija športnega izziva, nostalgije in dobre volje daje Goni Ponyju čar, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo.

Če prireditve še nisi obiskal, je morda skrajni čas, da to popraviš. Ni treba, da se na Vršič podaš na Ponyju – že kot navijač boš doživel pravo predstavo. Če pa imaš v kleti še kakšnega starega Ponyja, je mogoče čas, da ga obrišeš prahu in mu privoščiš nov vzpon med vršiške serpentine.

The post Vršič ostaja enak, Goni Pony pa tudi, Slovenija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Pred nami je bila kratka, a izjemno pestra noč.

Vse se je začelo ob sedmih zvečer, ko smo se z lokalnim vodičem, pravim poznavalcem vseh mogočih oblik theyyama, odpravili v majhno vasico nekje v notranjosti Kerale. Kraj, v katerega verjetno ne bi zašli niti po naključju, nam je tisto noč ponudil nekaj nepozabnega. Že sama vožnja je bila doživetje zase. Naš voznik, možakar pri dobrih tridesetih, je po šestih mesecih dela na ladji med Indijo in Evropo doma preživljal zasluženi dopust. Celotno pot nam je navdušeno pripovedoval o ognjenem theyyamu. Dejal je, da ga je videl že neštetokrat, verjetno več kot stokrat, a ga še vedno znova prevzame. »To je nekaj, česar ne pozabiš nikoli,« je ponavljal.

Ko smo prispeli, je bilo vzdušje presenetljivo mirno. Na majhnem vaškem trgu se je počasi zbirala množica domačinov. Otroci so tekali naokoli, starejši so posedali ob robu dogajanja, moški pa so pripravljali ogromen kres. Ko so plameni dosegli svoj vrhunec, se je začel obred.

O samem pomenu theyyama sem več napisal v prejšnji objavi, zato se tokrat ne bom ponavljal. Prvi del obreda je bil precej umirjen ter poln simbolike. Igranje na bobnih je dalo celotnemu dogajanju še tisto dodatno noto, zaradi katere smo bili non stop v pričakovanju, kaj sledi. A ob deseti uri zvečer so se stvari umirile in čas je bil celo za nekajurni počitek v postelji.

Ob treh zjutraj nas je budilka neusmiljeno vrgla nazaj v realnost. Tema je še vedno prekrivala vas, a ko smo se vrnili na trg, je bilo jasno, da smo zamudili le spanec, ne pa dogajanja. Prostor je bil zdaj nabito poln ljudi. V središču trga je ležala ogromna preproga žareče žerjavice, ki je v noč oddajala skoraj nadnaravno svetlobo. Zrak je bil težak od dima in vročine.

Kar je sledilo, je bilo naravnost fenomenalno.

Theyyam je vstopil v trans in začel plesati okoli ognja. Nato pa brez oklevanja stopil naravnost med plamene. Preskakoval je žarečo ognjeno preprogo, se vračal nazaj in znova izginjal v vrtincu isker. Večinoma sam, nekajkrat pa tudi v družbi vaščanov, ki so ga spremljali skozi ritual.

Vročina je bila skoraj nepredstavljiva. Čeprav smo stali približno pet metrov stran, je bila neznosna. Obrazi so žareli, oči so se solzile, koža pa je protestirala že ob samem opazovanju. Težko si je bilo predstavljati, kako je šele tistim, ki so tekli in plesali sredi razbeljenih plamenov.

V nekem trenutku sem enostavno pozabil na fotoaparat, na množico okoli sebe in na dejstvo, da sem sredi majhne indijske vasice. Ostal je samo ogenj, ritem bobnov in podoba človeka, ki je bos plesal tam, kjer večina od nas ne bi zdržala niti sekunde.

In takrat sem razumel, zakaj je naš voznik med vožnjo govoril s takšnim navdušenjem.

Nekaterih stvari preprosto ne pozabiš.

The post Noč, ko je Theyyam plesal skozi ogenj, Kerala, Indija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Pred dnevi smo se po dolgem času spet potepali po Javornikih. Ker smo imeli na voljo le popoldne, smo se prvič odpravili na verjetno najlepši razglednik tega pogorja – Veliki Kožljek. Ta dobrih tisoč metrov visok vrh ponuja izjemne razglede na vse strani. Na jugu kraljuje Snežnik, proti zahodu pa pogled seže vse do Nanosa in Tržaškega zaliva.

Morda so za razmeroma skromen obisk teh krajev krivi medvedi, morda pomanjkanje planinskih koč in druge gostinske ponudbe. Kakor koli že, prav zaradi tega tu še vedno vladata mir in pristna divjina. Pot na vrh ni markirana, a z nekaj orientacijskega občutka je cilj težko zgrešiti.

Mimogrede smo obiskali še sosednjo Babo, vrh na robu vojaškega poligona Poček. Tudi ta nagradi obiskovalca z lepimi razgledi in prijetnimi travnatimi pobočji, ki kar vabijo k poležavanju na soncu in uživanju v tišini.

The post Na najlepši balkon Javornikov – Veliki Kožljek, Slovenija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Theyyam, ena najstarejših in najbolj osupljivih ritualnih umetnosti južne Indije, je že sam zadosten razlog za obisk severne Kerale, predvsem okolice mesta Kannur. Gre za več kot 2000 let star obred, ki združuje ples, petje in hipnotične ritme bobnov. Priprave nanj trajajo tudi do deset ur – izvajalec se posti, meditira, moli in se postopoma preobraža skozi neverjetne poslikave obraza in telesa.

Ker obstaja več sto različnih oblik Theyyama, so tudi kostumi izjemno raznoliki: od minimalističnih do ogromnih, skoraj nadrealističnih konstrukcij v živih barvah.

Theyyam ni predstava za turiste ali zabava za domačine. Je globoko duhoven ritual, v katerem se izvajalec ne le preobleče v božanstvo – verjame se, da božanstvo vstopi vanj. Vaščani ga zato spoštujejo kot živo božjo prisotnost ter ga med in po obredu prosijo za blagoslov, zaščito ali pomoč pri življenjskih težavah.

Ker so nastopi fizično in psihično izjemno zahtevni, so izvajalci večinoma mladi moški, ki med ritualom izvajajo skoraj neverjetne podvige: hodijo po ognju, ležijo na žerjavici ali se vrtijo v transu. Theyyam je tudi eden redkih primerov v Indiji, kjer izvajalec – ne glede na svojo družbeno skupino ali kasto – med obredom postane božanstvo, ki ga spoštujejo vsi, tudi pripadniki tradicionalno višjih kast. Znanje se že stoletja prenaša znotraj družin, iz očeta na sina.

Prvič smo se s Theyyamom srečali na dan splošne stavke v Kannurju, ko je bilo zaprto praktično vse in smo do zadnjega trenutka mislili, da bo obred odpadel. Tisto popoldne se je vse odvijalo v majhnem vaškem templju, kjer je bilo zaradi stavke presenetljivo malo ljudi. Že naslednji dan pa nas je čakal »glavni« – ognjeni Theyyam –, za katerega smo vedeli, da bo izkušnja popolnoma drugačna. In res je bila. Več o tem pa v samostojnem naslednjem postu.

The post Theyyam v Kannurju: ritual, ki ga ne pozabiš, Indija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Vsako leto na začetku maja zavijemo v Kočevski rog. Poleg jeseni mi je to najlepši čas za pohajkovanje po Rogu, saj gozd takrat pokaže neverjetne nianse zelene barve.

Rog ponuja ogromno lepih kotičkov, a Veliki Rog v začetku maja pri meni vedno zmaga. Že sama krožna pot do vrha in nazaj je lepa v vseh letnih časih, spomladi pa dobi čisto posebno podobo. Ko iz tal pokuka čemaž, se zadnja tretjina vzpona spremeni v pravo zeleno pravljico. Med mogočnimi bukvami nastanejo skoraj neskončni tepihi cvetočega čemaža in kulisa je res lepa.

Če se že znajdeš v teh koncih, se splača skočiti še do pragozda Rajhenav, ki stoji le nekaj minut stran. Tudi tam narava vedno naredi svoje.

Letošnji obisk pa je imel še dodatno dozo adrenalina. Med vračanjem z vrha sva ob poti opazila simpatično »šapo« rjavega medveda. Zadnje čase jih v Rogu videvamo res pogosto, zato naju sled ni preveč presenetila — je pa pohod takoj postal nekoliko bolj zanimiv.

Pravi zaplet je prišel nekaj deset metrov nižje, ko sva srečala skupino domačink iz Kočevja, ki so nabirale čemaževe popke. Malo važnega sem omenil, da je zgoraj precej sveža sled medveda, one pa popolnoma mirno:

»Ja, ja, smo ga srečale že prej, ko smo se gor peljale z avtom. Kakšnih sto metrov nazaj, v smeri, kamor gresta vidva.«

Takrat je gozd za trenutek postal precej zanimiv.

The post Kočevski rog v maju: med čemažem in medvedjimi sledmi, Slovenija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Skrajni čas je za še zadnjo objavo o najinem zadnjem potepanju po Indoneziji. Kljub temu da je jugovzhodna Azija med popotniki že dolgo turistični hit, Indonezija še vedno skriva kotičke, kjer imaš občutek, da si odkril nekaj, kar je ostalo spregledano. In prav zaradi tega se tja tako radi vračamo. Čeprav smo jo obiskali že trikrat, nam na seznamu ostaja še kup krajev, ki jih želimo raziskati.

Tokrat nekaj besed o zadnji postaji najinega potepanja z Jakom po Sulawesiju.

Severni Sulawesi ponuja praktično vse, kar si popotnik lahko želi. Bunaken z vrhunskim snorkljanjem in potapljanjem, Tangkoko z neverjetnimi srečanji z divjimi živalmi, potem pa še vasice ljudstva Bajau in arhipelag otokov, ki se vleče vse do Filipinov. In bolj kot greš proti severu, bolj imaš občutek, da prihajaš v nek drug, precej bolj počasen svet.

Tagulandang in sosednji Ruang, o katerem sem pisal v eni izmed zadnjih objav, sta bila za naju šele začetek. Želela sva še dlje proti severu, a so nama slabe povezave, razburkano morje in vreme hitro pokazali, da tukaj pač ne gre vse po planu. In mogoče je prav v tem del čara.

Tagulandang nima znamenitosti, zaradi katerih bi se znašel na naslovnicah turističnih vodičev. Ni razglednic, ni “must see” lokacij in ni luksuznih resortov. A ko ti sin po dveh dneh na otoku reče: »Oči, tole je pa res top. Samo prosim, ne piši preveč o tem otoku na blogu,« potem veš, da si prišel na poseben kraj. Sploh ker je naš mulc videl že kar nekaj sveta.

Podatek, da je otok lani obiskalo približno 50 turistov, pove skoraj vse. Dva preprosta bungalova, brez prave turistične infrastrukture, brez organiziranih izletov in brez občutka, da si del turistične mašinerije. Ljudje tukaj živijo od morja in zemlje, na vulkanski prsti pa očitno uspeva skoraj vse. Največji zaklad otoka je muškatni orešček, ki domačinom prinaša največ zaslužka.

Najlepše pa je bilo nekaj povsem drugega — ljudje. Tako iskreno prijaznih domačinov že dolgo nismo srečali. Pozdravi na vsakem koraku, mahanje mimoidočih, vabila na klepet … občutek, da si dobrodošel, še preden sploh kam prideš.

In prav zaradi tega nama bo Tagulandang ostal v spominu. Ne zaradi znamenitosti, ampak zaradi občutka, da sva za nekaj dni videla košček sveta, ki še vedno živi po svojem ritmu.

The post Tagulandang: kraj, ki ga nočeš deliti z drugimi, Indonezija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Najlepši dnevi tam doli na naši »haciendi« so prav dnevi v maju in začetku junija, ko so temperature ravno pravšnje, narava pa zacveti v vsem svojem sijaju. Težko z besedami opišem občutek, ki ga imamo tam – v našem drugem domu.

Jutra se začnejo počasi: kofetkanje na terasi ob prvih sončnih žarkih, potem pa akcija na SUP-u ali v kanuju. Če nas voda tisti dan ne premami, skočimo na kolesa ali pa se odpravimo na pohodniške poti čez cesto, naravnost v srce Kočevskega roga. Te dni je tam še posebej čarobno, saj so gozdovi polni cvetočega čemaža.

Popoldnevi minevajo ob prijetnih pogovorih z domačini, ki vedno postrežejo z neverjetnimi zgodbami teh krajev. Večeri pa skoraj obvezno pripadajo terasi nadstropje ali dve višje, kjer lovimo še zadnje sončne žarke dneva.

Ko pomislim na vse tone prenošenega materiala – pismo, splačalo se je. In kot pravi naš fajn sosed – to je to.

The post Majski dnevi na naši haciendi, Slovenija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Ko smo od Goe dobili natanko tisto, po kar smo prišli — dober ribolov in malo simpatičnega raziskovanja — je bil čas, da pot nadaljujemo proti jugu. Na železniški postaji Madgaon smo se vkrcali na spalnik, ki je že več kot 20 ur hitel skozi indijsko pokrajino in imel pred seboj še dolgo pot vzdolž vzhodne obale polotoka. Kljub desetinam postaj in neštetim potnikom je do Kannurja nabral le dobrih 20 minut zamude. Po več kot 20 urah poti je bila dvajsetminutna zamuda pravzaprav zanemarljiva — posebej za nekoga, ki je vajen slovenskih železnic.

Kannur je po indijskih merilih majhno mesto, a hkrati pomembno srce severne Kerale. Kraj začimb, dolgih peščenih plaž in počasnega ritma življenja, kjer se zdi, da je vse skupaj nekoliko bolj umirjeno kot drugod po Indiji.

A Kannur skriva tudi drugačen obraz. Mesto velja za eno največjih utrdb komunistične stranke v Indiji. Podobe Cheja Guevare in rdeče zastave spremljajo skoraj vsak korak, politika pa je tukaj še vedno del vsakdana. V času našega obiska smo doživeli tudi stavko — in šele takrat zares razumeli, kaj to v Kerali pomeni. Mesto se je praktično ustavilo. Brez avtobusov, brez odprtih trgovin, brez hrupa in običajnega kaosa. Za en dan je Kannur utihnil.

V naslednjih dneh smo raziskovali predvsem obalo južno od mesta. Plaže so nas popolnoma presenetile — divje, skoraj prazne in neverjetno lepe. Med obveznimi postanki je bil tudi romarski tempelj Sree Peralassery Temple, kjer se vsakdan domačinov prepleta z vonjem kadila in zvoki molitev.

Posebno mesto v spominu pa bo ostal tudi majhen hotel Ivory Coast. Ne zaradi razkošja, ampak zaradi topline in gostoljubnosti njegove lastnice, ki je s svojo energijo prostor spremenila v nekaj veliko več kot le prenočišče.

The post Kannur – med rdečimi zastavami in peščenimi plažami, Indija appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Če smo zvečer po koncu tridnevnega bikepacking izleta po Dugem otoku še razmišljali, da bomo naslednji dan namenili zgolj poležavanju, smo po dobrem spancu hitro obrnili ploščo.

Vremenska napoved za naslednje dni je obljubljala močno burjo, zaradi katere smo morske kajake že v osnovi pustili doma. Tako je kot najbolj logična izbira ostal otok Pag in njegova znamenita pohodniška pot Mars Trail. Glede na počutje in stanje v nogah se je izkazalo, da je bila to odlična odločitev – ravno prav za razgibavanje po nekaj bolj lenobnih zadnjih dneh.

Na Pagu smo bili že jeseni leto in pol nazaj, ko sem enega lepših popoldnevov izkoristil za kajakiranje med osupljivimi zalivi pod “marsovsko” pokrajino (nekaj o tem TU). Razgledi so bili že takrat vrhunski, a tudi tokrat niso prav nič razočarali.

Približno 10 kilometrov dolgo pot smo večinoma imeli kar zase, tu in tam pa so nas spremljale ovce ter kakšna večja perjad, ki je očitno priletela z bližnjega Cresa.

Pot je izjemno razgledna in slikovita, a oznak v višjih predelih ni veliko, zato pride prav tudi nekaj orientacijskega občutka in zdrave pameti.

The post Mars Trail na Pagu: pohod po “drugem planetu” appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.

Jutro na trajektu iz Zadra je bilo tisto pravo – rahlo zaspano, s slanim zrakom in občutkom, da za nekaj dni zapuščamo vsakdan. Kolesa so bila naložena, torbe privezane, pred nami pa otok, o katerem smo vedeli predvsem to, da je dolg, miren in dovolj “divji”.

Za nami – no, bolje rečeno za Jakom, mi ostali smo le sledili – je še ena odprava v okviru programa MEPI. Po lanskem bikepackingu od Domžal do Pirana (več o tem TU) si je letos zaželel nekaj bolj eksotičnega. In tako smo se, po nekaj debatiranja in tehtanja idej, pod mentorstvom Maje, odpravili na tridnevno raziskovanje Dugega otoka.

Ko smo prispeli v Brbinj, zaspano vasico, kjer ritem narekujeta le prihod in odhod trajekta, se je tempo hitro umiril. Ni bilo več mestnega vrveža, samo cesta, razgledi in tisti značilen občutek, da se nikamor ne mudi. Prvi kilometri so minili skoraj neopazno – valovita cesta, vonj neštetih rož in morje, ki se je ves čas pojavljalo nekje na obzorju.

Proti Telaščici je pokrajina postajala vedno bolj dramatična. Vzpon na Grpaščak nas je nekoliko umiril, a razgled na klife in odprto morje je hitro povrnil energijo.

Dan smo zaključili nekje v bližini Salija, kjer smo si našli kotiček za kamp. Brez posebnega plana, brez kompliciranja – samo večer, utrujenost in tisti dober občutek po dnevu na kolesu. Za nami je bilo dobrih 55 kilometrov in 800 višincev vzpona.

Drugi dan nas je hitro postavil nazaj v realnost. Voda. Nekaj, kar doma jemlješ za samoumevno, tukaj hitro postane glavna tema dneva. Trgovine so redke in z zanimivimi delovnimi urami. Na srečo smo razmišljali vnaprej in si zalogo pustili že dan prej v gozdu pri Brbinju. Ko smo jo dosegli, je bila skoraj bolj dragocena kot sami razgledi.

Drugače pa nas je jugovzhodni del otoka popolnoma prevzel. Surova pokrajina, kamen, veter in razgledi, ki so delovali skoraj neresnično. Seveda nismo mogli mimo še enega pohodniškega vzpona na kamnitega “vršaca”, kjer so bili razgledi prav epski.

Proti severu se je vožnja raztegnila v prijetno rutino. Na Sakarunu smo naredili obvezen postanek. Kopanje ni bilo stvar debate, ampak ritual.

Večer pri svetilniku sv. Nikole je bil zgodba zase. Tišina, odprto morje in občutek, da si na robu sveta. Takšni trenutki ostanejo.

Zadnji dan je bil bolj počasen. V Velem Ratu smo izkoristili odprto trgovino in si privoščili štrudelj, ki je bil v tistem trenutku boljši kot katerakoli “fancy” sladica.

Pred odhodom smo zavili še do podmorniških tunelov v uvali Karusa. Potem pa nazaj proti trajektu. Počasi, brez hitenja. Kot se za zadnji dan spodobi.

Skupaj smo v treh dneh prevozili približno 150 kilometrov z skoraj 1900 višinskih metrov vzpona.

Če kaj ostane po takšni turi, ni samo utrujenost ali statistika. Je občutek svobode. Je preprostost – kolo, nekaj opreme in pot pred tabo. In Dugi otok se je za to izkazal kot skoraj popolna kulisa: malo prometa, surova narava in ravno pravšnja mera “nepredvidljivosti”.

The post Bikepacking po Dugem otoku: 3-dnevna avantura po Kornatih, Hrvaška appeared first on Popotniški blog, fotografski blog Corel Matjaža.