Izgubljeni med sipinami in lagunami: Naš drugi dan v Lençóis Maranhenses, Brazilija

Matjaz Corel — Thu, 01 Oct 2026 17:19:45 +0000

Nacionalni park Lençóis Maranhenses na severovzhodu Brazilije velja za enega najbolj nadrealističnih naravnih pojavov na Zemlji, saj s svojo nezemeljsko podobo kljubuje vsem geografskim pravilom. Njegovo ime v portugalščini dobesedno pomeni “Rjuhe Maranhãa”, kar postane popolnoma jasno ob pogledu iz zraka, saj se beli peščeni griči na več kot 1.500 kvadratnih kilometrih raztezajo kot velikanske, valovite bele rjuhe. Čeprav je pokrajina videti kot klasična puščava z neskončnimi sipinami, tehnično gledano to sploh ni. Prave puščave namreč prejmejo izjemno malo padavin, na tem območju pa letno pade okoli 2.000 milimetrov dežja, kar je več kot v npr. Berlinu ali Londonu! Ker pod peskom leži neprepustna plast kamnite podlage, se ta ogromna količina deževnice ujame v dolinah med sipinami in na vrhuncu sezone ustvari tudi do 36.000 čudovitih sladkovodnih lagun.

Zaradi nenehnih vetrov, ki pihajo z Atlantskega oceana, ta pokrajina nikoli ne miruje; sipine se neprestano premikajo in lahko v enem letu prepotujejo do 20 metrov, kar pomeni, da je park vsako leto povsem unikaten. Še večji paradoks kot dež sredi sipin pa je življenje v njih. V teh začasnih lagunah namreč živijo ribe, ki so razvile neverjeten preživetveni mehanizem. Ko voda v sušnem obdobju popolnoma izhlapi, se preprosto vkopljejo globoko v vlažen pesek in blato, preidejo v stanje mirovanja ter potrpežljivo čakajo na naslednje deževje. Zaradi svoje izjemne ekološke pomembnosti, neponovljive estetske vrednosti in edinstvenih obalnih mangrov pa je bil park leta 2024 uradno razglašen za UNESCO-vo svetovno dediščino. Najlepši čas za obisk tega naravnega čuda je med majem in septembrom, ko so lagune polne, občutek, ko bos hodiš po mehkem, belem pesku in skočiš v kristalno čisto, toplo sladko vodo sredi sipin, pa je izkušnja, ki se za vedno vtisne v spomin.

Naš drugi dan na trekingu po tej neverjetni pokrajini se je začel z zgodnjim vstajanjem ob 4. uri zjutraj. Sledil je obilen zajtrk, nato pa smo se popolnoma bosi odpravili na pot. Do 11. ure dopoldne, ko je sonce že konkretno pripekalo, smo prehodili približno 20 kilometrov, pot pa so nam lajšali redni postanki in osvežilna kopanja v lagunah. Po odličnem kosilu je sledila zaslužena siesta v visečih mrežah – v njih v teh krajih domačini in popotniki preživljamo tudi noči. Popoldne smo izkoristili za kopanje v bazenu skoraj tik pred bajto, nato pa je sledil obvezen navijaški program. Ker smo potovali v času svetovnega nogometnega prvenstva, je bil ogled tekme med Brazilijo in Japonsko nujen. Na srečo so Brazilci zmagali, saj so čustva v tistih koncih res neverjetna in verjamem, da bi v primeru poraza vsi skupaj verjetno ostali brez večerje. Preden smo se predali zasluženemu spancu, smo si privoščili še en skok med sipine in se poveselili ob okusni večerji. Dan je bil izjemno naporno, a brez dvoma je to eden izmed najlepših, če ne celo najlepši treking na svetu.

The post Izgubljeni med sipinami in lagunami: Naš drugi dan v Lençóis Maranhenses, Brazilija appeared first on .

Almabtrieb Schladming: Muhaste krave in lipicanca, Avstrija

Matjaz Corel — Tue, 29 Sep 2026 15:57:42 +0000

Almabtrieb – kot v nemško govorečih deželah pravijo tradicionalnemu zganjanju živine s poletnih gorskih pašnikov nazaj v dolino – je v septembru v polnem zagonu. Dogodki se vrstijo praktično vsak konec tedna. Izbira je pestra: od masovnih prireditev, kjer imaš občutek, da je vse skupaj že povsem skomercializirano in se v nepregledni množici prerivaš z upanjem, da ujameš vsaj kakšno kravo ali dve, pa vse do manjših, skoraj butičnih dogodkov. Obstajajo pa tudi takšni, ki so čisti unikat, a se mi zvezde za njihov obisk žal še niso poklopile.

Preteklo soboto smo prav zaradi obiska gora in dogodka, ki ga predstavljam v tej objavi, zavili k našim severnim sosedom. Ponovno smo se podali v hribe okoli Schladminga, ki ponujajo skoraj nešteto res vrhunskih planinskih tur. V soboto je pod mogočnimi obronki Dachsteina potekala tudi tradicionalna “povorka” oziroma zganjanje živine z lokalne kmetije. Kljub temu da je bilo obiskovalcev kar nekaj, je bila izkušnja še vedno pristna in domača.

Vse skupaj se je začelo že zgodaj zjutraj s tradicionalnim zajtrkom, ki pa smo ga žal zamudili. Sledilo je svečano okraševanje krav. Ko so bile vse »dame« urejene in kot se šika, se je sprevod odpravil v dolino.

Osrednje zvezdnice dogodka pa niso bile le simpatične, ampak tudi precej samosvoje. Pastirji so že v prvih nekaj sto metrih spusta konkretno oddelali svojo sobotno izmeno, saj so bile krave precej muhaste in na trenutke povsem divje.

Posebna zvezda dneva sta bila tudi dva slovenska lipicanca. Čudovito okrašena s sveže nabranim cvetjem sta dogajanju dodala piko na i.

V dolini je nato sledila tradicionalna veselica. Glede na količino piva, ki se je točilo že navsezgodaj zjutraj na planini, pa sploh ne dvomim, da je bila zabava v dolini pravi hit!

The post Almabtrieb Schladming: Muhaste krave in lipicanca, Avstrija appeared first on .

Lençóis Maranhenses: 1. dan med sipinami in nevihto

Matjaz Corel — Tue, 22 Sep 2026 16:54:21 +0000

Če sem sprva še razmišljal, da o trekingu po Lençóis Maranhenses spišem le eno objavo, je fotografij in spominov enostavno preveč. Ker pa je to moj osebni dnevnik, si z veseljem privoščim kakšen post več.

Najprej jutranji štart iz Barreirinhasa in večurna plovba s čolnom po reki Preguiças. Nato prihod v vasico Atins v drugi polovici dneva, kjer nas je čakala še dobro uro dolga in naporna vožnja s terencem 4×4. Ko smo že precej izmučeni končno zagledali zapičeno brazilsko zastavo, ki označuje začetek štiridnevnega trekinga čez morje belih sipin, se je naša avantura šele zares začela.

In začetek je bil vse prej kot miren.

Nevihta, ki nas je cel dan opazovala od daleč, se je na koncu odločila za obisk. Vodič je postal živčen in nas resno opozarjal pred strelami – te so konec junija menda največja nevarnost, ki te lahko doleti na teh odprtih prostranstvih. Pred nami je bila dobra ura čiste napetosti, a sreča je bila na naši strani in vse se je dobro izteklo.

Do naše prve večerne postaje, oaze Baixa Grande, nas je ločilo približno 10 kilometrov. Z vsemi postanki in fotografiranjem smo hodili do trde teme. Neverjetno je, kako se je pokrajina spreminjala skoraj za vsako sipino. Najprej snežno beli pesek in turkizni bazenčki sladke vode, nato mistična odmrla drevesa, pa spet povsem drugačni vzorci, ki jih v pesku pušča veter.

Prvi sončni zahod na trekingu smo pospremili popolnoma vkopani. Pred nami se je odprl gromozanski vodni bazen, obdan z žarečimi sipinami, ki so jih barvali zadnji sončni žarki. Nekaj neopisljivega.

Iz same oaze Baixa Grande, kjer smo preživeli prvo noč, pa nimam niti ene same fotografije. Prišli smo pozno, pojedli vrhunsko večerjo, po tušu pa nas je samo še “zmanjkalo” v visečih mrežah. Budilka nas je naslednji dan čakala že ob 4. uri zjutraj. Hitro na odličen zajtrk in v akcijo – a o drugem dnevu več v naslednji objavi!

The post Lençóis Maranhenses: 1. dan med sipinami in nevihto appeared first on .

Jesenski bikepacking odklop: Preko Krasa do Tržaškega zaliva

Matjaz Corel — Mon, 14 Sep 2026 16:10:56 +0000

Za nami je verjetno zadnji letošnji bikepacking izlet in tokrat smo se, kot se spodobi, zbrali v polni postavi. Če smo za prvomajske praznike zavili na Dugi otok, v avgustu pa sem sam raziskoval Posočje, z Jakom prekolesaril krog okoli Kamniško-Savinjskih Alp, smo tokrat vsi trije skupaj odpedalirali na Kras in v tržaški del Italije. Ti konci so res lepi in tja smo že večkrat zavili na enodnevne izlete. Ker pa smo imeli čas le za eno nočitev, smo si za tokratno ležerno turo izbrali naslednje kraje.

Start in cilj celotne etape sta bila v Kozini. Najprej nas je pot vodila do Lipice, kjer smo imeli srečo in ujeli ravno odhod lipicancev na pašo. Nato smo jo mahnili mimo Sežane skoraj do Griž ter se po slikoviti dolini reke Raše spustili vse do Štanjela. Iz Štanjela smo mimo Kobjeglave kolesarili do Komna, kjer je bil čas za zasluženo kosilo in odlično pinso (najdete jo v Pizzeriji na Plazu). Po krajšem poležavanju v senci nekje v okolici Volčjega Grada je sledila pot do Brja pri Komnu. Tam nas je čakala krajša učna ura zgodovine iz prve svetovne vojne. Ob obisku avstro-ogrskega vojaškega pokopališča, kjer počiva približno 3500 vojakov, človek nehote pomisli, da bi moralo takšne kraje v današnjih časih obiskati več ljudi – predvsem tistih vročekrvnežev, ki hitro pozabijo, zakaj je v vojni ugasnilo toliko mladih življenj. Popoldne smo prečili mejo z Italijo, se peljali skozi vasici Šempolaj in Slivno ter prispeli do Sesljana, kjer je sledila zaslužena osvežitev v morju. Prvi dan smo zaključili v bližnjem kampu, kjer smo preživeli večer.

Naslednje jutro smo že navsezgodaj po znameniti Napoleonovi poti pribrcali nad Trst, od koder so se odpirali čudoviti razgledi. V mestu je hitro padla obvezna kava, medtem ko sta preostala člana ekipe zavila na po njunih besedah “najboljši mangov ledeni čaj ever” (Home – Sapore di Casa). Po krajšem ogledu mesta in “sightseeingu” je bil čas za vrnitev proti domu. Po trasi nekdanje železnice Parenzane smo počasi odpedalirali nazaj navzgor do Kozine, kjer smo uspešno zaključili še en nepozaben kolesarski odklop. V dveh dneh smo nabrali približno 170 km in okoli 2000 višinskih metrov – popoln zaključek kolesarske sezone!

The post Jesenski bikepacking odklop: Preko Krasa do Tržaškega zaliva appeared first on .

Lençóis Maranhenses: Kjer se masovni turizem konča, Brazilija

Matjaz Corel — Mon, 07 Sep 2026 17:40:10 +0000

Če je mesto São Luís vstopna točka za odkrivanje zvezne države Maranhão, pa je mesto Barreirinhas glavno središče za raziskovanje naravnih čudes narodnega parka Lençóis Maranhenses. Kot tako Barreirinhas ponuja praktično vse, kar ponujajo podobni turistični centri po svetu – od pestre izbire prenočišč različnih cenovnih razredov do odličnih restavracij. Kot izhodiščni točki za obisk parka se ponujata tudi vasici Santo Amaro in Atins; slednji je res kul in smo ga obiskali spotoma, tik pred začetkom našega trekinga.

V našem primeru smo v mestu Barreirinhas prespali tako noč pred 4-dnevnim trekingom kot tudi noč po njem. Razdalje v Braziliji so ogromne in niti pomisliti nismo hoteli, da bi se po štirih dneh bosonogega trekinga še isti dan odpeljali naprej.

Večina obiskovalcev si svetovno znane peščene sipine z modrimi lagunami ogleda v sklopu enodnevnega izleta. Ti izleti vas zapeljejo do natančno določenega območja, ki je dostopno s terenskimi vozili (4×4). Na nekaterih delih je turistov res ogromno, a se ob izbiri dobre agencije in uporabi terenca vedno najdejo tudi manj obljudeni kraji.

Ker pa vemo, da se je treba za najlepše stvari potruditi, smo se odločili za 4-dnevni pohod. Ta je bil popolnoma organiziran s strani lokalne agencije, ki je poskrbela za vodnika, prenočišča, vso hrano in vse transporte.

Vse skupaj se je začelo zjutraj, ko smo se skupaj z drugimi enodnevnimi turisti podali na poldnevni izlet po reki Preguiças, ki ponuja idilično uverturo v odkrivanje tega dela Brazilije. Medtem ko se na eni strani reke bohoti tropski gozd, poln življenja, se na drugi dvigajo fantastične sipine, ki jih občasno popestrijo le tradicionalne kolibe lokalnih ribičev. Na postajah ob reki je mrgolelo ljudi, a vsi so se držali tistih nekaj zaplat peska ob čolnih. Le nekaj deset metrov stran pa si imel čudovito pokrajino praktično povsem zase. Včasih res težko razumem logiko množičnega turizma.

Po zadnji postaji v lokalni restavraciji, kjer nas je čakala prava pojedina, pa se je šele začela naša unikatna avantura. Enodnevne turiste smo pustili za seboj in se s čolnom odpeljali do vasice Atins. Tam nas je že čakal terenec, s katerim smo se dobro uro vozili do samega začetka trekinga.

O tem, kako je potekal sam pohod in kako izgleda življenje med sipinami, pa več v naslednji objavi!

The post Lençóis Maranhenses: Kjer se masovni turizem konča, Brazilija appeared first on .

Zadnja postaja, Indija: Od odštekanih festivalov do tropskega raja v Kerali

Matjaz Corel — Wed, 02 Sep 2026 17:30:46 +0000

Še zadnja objava o zadnjem potovanju po jugu Indije. Otok Munroe na jugu Kerale je bil res popolna lokacija za zaključek še enega fenomenalnega potepanja po ekstremno raznoliki Indiji.

Po odličnem ribolovu v Goi, nezemeljskem Theyyamu, idiličnih plažah Kannurja, totalno odštekanem festivalu Machad Mamangam, kolonialnem Kochiju in tropski Alappuzhi smo se na koncu znašli v res lepem homestayu »Munroe Island Backwater Homestay«, kjer smo z lastniki uživali tako v raziskovanju vodnih poti kot tudi v kulinaričnih dobrotah tega dela Kerale.

Priznam, da me je pred odhodom na pot kar malo zvijalo, ali ne bo Kerala preturistična za naš okus potovanj. No, hitro se je izkazalo, da je turistov sicer nekajkrat več kot na primer v severovzhodnem delu Indije, a vse te običajno najdeš na tistih par glavnih turističnih atrakcijah, ki jih promovirajo vse spletne strani. Ob malo bolj konkretni pripravi Kerala ponuja še kar nekaj skritih kotičkov, ki so prava paša za oči. Zmaga pa definitivno pri festivalih – tako Theyyam kot tudi Machad Mamangam sta bila namreč fenomenalna.

The post Zadnja postaja, Indija: Od odštekanih festivalov do tropskega raja v Kerali appeared first on .

Najina sobotna idila pod Travnikom (ko imaš cel greben zase)

Matjaz Corel — Mon, 31 Aug 2026 13:58:19 +0000

Ker je bil Jaka čisto izmučen po tridnevni pohodniški odpravi MEPI po Prekmurju, sva z Ano v soboto sama zavila na zame čarobni greben Smrekovca.

Prav smešno je, kako so nekatere lokacije kljub svoji izjemni lepoti skoraj popolnoma prazne. No, še sreča! Greben Smrekovca je res idiličen, in to v vseh letnih časih. Poleg smrekovega gozda, ki se lahko kadarkoli kosá z bolj priljubljeno Pokljuko, je greben znan tudi po odličnih terenih za nabiranje borovnic in seveda gob. Borovnice sva tokrat zamudila, o gobah pa ni bilo ne duha ne sluha.

Najlepša je tura, ki zajame celotni greben od Smrekovca pa vse do Travnika in nazaj, a tokrat sva »zabušavala« le na delu okoli Travnika.

The post Najina sobotna idila pod Travnikom (ko imaš cel greben zase) appeared first on .

Bikepacking avantura: Najlepši krog okoli Kamniško-Savinjskih Alp

Matjaz Corel — Fri, 28 Aug 2026 15:55:02 +0000

Prav kul mi je, da lahko s skoraj 17-letnim mulcem še vedno počnem stvari, kot sva jih počela dober teden dni nazaj. Ker je prvi bikepacking trip zaradi bolezni zamudil, je bilo treba – takoj ko je vsaj malo prišel k sebi – spet na kolo. Tokrat sva posnemala turo tujih bikepackerjev. Njuna razburljiva pot je bila sicer malo daljša in podaljšana še do grebena Košute, midva pa sva jo na tej točki pičila nazaj proti domu.

Med tednom sva popoldne štartala od doma in na hitro švignila do gondole na Veliko planino. Ideja je bila, da delni sončni mrk gledava tam zgoraj, a sva hitro ugotovila, da nama razgled tisti večer malce kvari sosednji Krvavec. A kljub temu je bil začetek odličen!

Naslednji dan je sledil spust do Luč, nato pa mimo Solčave najprej lepo do Logarske doline, od tam pa strmo navkreber na Solčavsko panoramsko pot. Večer sva zaključila pri super prijaznih lastnikih Planinskega doma Majerhold, kjer so naju navdušili z odličnimi štruklji.

Zadnji dan naju je čakal zgodnji vzpon na Pavličevo sedlo, sledil je spust v Avstrijo in nato še en vzpon na prelaz Jezersko sedlo. Logarska je bila ob najinem ponovnem prihodu že polna kolesarjev, midva pa sva po konkretnem zajtrku počasi odpedalirala proti domu.

V hudi pripeki, ko sva se vozila mimo neskončnih polj, je zmagala Jakova izjava: “Oči, tale ljubljanska kotlina je pa čist mimo. Sama koruza, ravnina in nič pametnega za vidt.” Po vsem, kar sva videla prejšnje dni, je bila ta ravnina za najine oči res prava »revščina«.

Najina statistika: Skupaj sva v dveh dneh prevozila približno 150 km in premagala okoli 2500 višinskih metrov. Neprecenljivo!

The post Bikepacking avantura: Najlepši krog okoli Kamniško-Savinjskih Alp appeared first on .

18. popotniški festivala DiaFEST – vabljeni

Matjaz Corel — Mon, 24 Aug 2026 16:19:21 +0000

Ta četrtek, 27.8.2026 ob 20:00 uri, gostujem na 18. popotniškem festivalu DiaFEST Shappa – Lepa Žoga na Celovški ulici v Ljubljani.

Organizatorji so si zaželeli, da povem kaj več na temo, zakaj hudiča nas non stop vleče nazaj v Indonezijo. Torej, naslov tokrat – Trije otoki, tisoč obrazov: Sumba, Sulavezi, Sumatra.

Drugače bo pa zanimivo tudi prej in potem. Spodaj program. Vabljeni. Vstop prost. Fajn bo.

Sreda, 26.8., Švicarija, Hala Tivoli

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Moja Afrika – Sebastjan Šoba
20h45 Povabilo v Južno Korejo – Elena Kukovica
21h Grenlandija, življenje na robu ledu – Rožle Bregar
22h S kolesom na konec Novega sveta – Simon Cvenček

Četrtek, 27.8., atrij Lepe žoge

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Trije otoki, tisoč obrazov: Sumba, Sulavezi, Sumatra – Matjaž Corel
21h Starodavna razbitina, ki bo morda spremenila zgodovino – Arne Hodalič in Katja Bidovec
22h Kolesarska odisejada – Bernarda Jurič

Petek, 28.8., atrij Lepe žoge

19h30 Shappa fotke in multivizije
20h Saudova Arabija, avantura – Rok Kofol
21h Potujem, da fotografiram – Tomaž Velechovsky
22h Madeira, kako smo jo prehodili v 10 dneh, film – Anže Benček

The post 18. popotniški festivala DiaFEST – vabljeni appeared first on .

São Luís: Kratko, a nepozabno srečanje z brazilsko prestolnico reggaeja

Matjaz Corel — Thu, 20 Aug 2026 17:12:33 +0000

Mesto São Luís v zvezni državi Maranhão je bilo prva postaja na našem potepanju po severovzhodnem delu Brazilije. No, težko bi mu rekel postaja, saj smo tam – če odštejem spanje v hotelu – preživeli le nekaj ur. Po pristanku v Fortalezi smo namreč takoj prestopili na let za São Luís, kamor smo prispeli praktično sredi noči.

Kljub temu, da so brazilska mesta izredno fotogenična, pa niso najbolj prijazna do razkazovanja drage fotografske opreme. Kriminala je veliko, previdnost je nujna in São Luís tukaj ni izjema.

Mesto je posebnost že zaradi svoje zgodovine. Je namreč praktično edino v Braziliji, ki so ga ustanovili Francozi, kasneje so mu vladali Nizozemci, na koncu pa je pristalo pod oblastjo Portugalcev.

São Luís ponuja ogromno zanimivosti in prav škoda mi je bilo, da smo že isti dan odpotovali naprej. Poleg zgodovinskega jedra se ponaša z dolgimi peščenimi plažami, kjer se Brazilci počutijo najbolje. Napol gola moška in ženska telesa so tu nekaj povsem običajnega. Ljudje se ne sramujejo svoje pojave in z veseljem pokažejo, na kaj so ponosni.

V mestu si lahko ogledate največjo zbirko tradicionalnih portugalskih keramičnih ploščic (azulejos) na fasadah kolonialnih zgradb. Velja tudi za reggae prestolnico Južne Amerike, junija obiskovalce privablja eden najbolj unikatnih festivalov na svetu – Bumba Meu Boi. Festival je potekal ravno v času našega obiska, a ker glavno dogajanje poteka pozno v noč, obisk z našim urnikom enostavno ni bil izvedljiv.

Za nas je bil São Luís kljub temu čudovita uvertura v brazilsko avanturo. Predstavlja namreč odlično odskočno desko za obisk naravnega čudesa Lençóis Maranhenses, kamor je vodila naša naslednja pot.

The post São Luís: Kratko, a nepozabno srečanje z brazilsko prestolnico reggaeja appeared first on .