Bosi skozi raj: Treking Lençóis Maranhenses, Brazilija

Matjaz Corel — Tue, 27 Oct 2026 14:48:11 +0000

Treking po puščavi Lençóis Maranhenses je nekaj zares posebnega. Tokrat bom z vami delil več podrobnosti o sami organizaciji in logistiki, ob koncu pa vas čaka še krajši zapis o našem tretjem dnevu med sipinami.

Kako do tja? Logistika in vstopne točke

Najbližje letališče, kamor prileti večina obiskovalcev Lençóis Maranhenses, je v mestu São Luís v zvezni državi Maranhão. Nekaj o starem mestnem jedru tega mesta sem napisal že v eni od prejšnjih objav.

Od São Luisa do Barreirinhasa, ki velja za glavno vstopno točko med sipine, je približno 4 ure vožnje s privatnim vozilom. Obstaja seveda tudi javni prevoz, ki pa pri nas zaradi pomanjkanja časa ni prišel v poštev. Barreirinhas drugače ponuja vse, kar si turist zaželi: dobro izbiro prenočišč vseh možnih razredov, odlično hrano, najde pa se tudi kakšna zabava.

Če iščete bolj mirno vstopno točko, sta na voljo še dve manjši mesteci:

- Atins: leži na vzhodu, tik ob ustju reke Rio Preguiças in velja za idilično, umirjeno bazo.
- Santo Amaro: manjše mestece na zahodni strani, kjer se običajno končajo vsi daljši trekingi.

Izbira agencije in vodiča

Agencij in samostojnih vodičev, ki ponujajo trekinge, je ogromno, cene pa so zelo raznolike. Nekateri ponudniki dvomljivega slovesa vam bodo obljubljali marsikaj. Tisti z boljšimi ocenami (review-ji) so mogoče malenkost dražji, a to ni nujno pravilo. Sami smo pisali približno 15 ponudnikom, na koncu pa smo se odločili za lokalno agencijo. Svojo nalogo so opravili odlično in vse je potekalo točno tako, kot smo se dogovorili.

Ker večina lokalnih vodičev ne govori tujih jezikov, nam je agent našel vodiča, ki je govoril italijansko. Na koncu je zadeva več kdor »špilala« – naš vodič Anderson je bil preprosto TOP!

Kako poteka treking?

Kot sem omenil že v prejšnjih objavah, obstajajo različne variante trekingov – od enodnevnih krajših pohodov pa vse do teden dni dolgih odprav. Mi smo se odločili za 4-dnevni, približno 60 kilometrov dolg treking, ki je presegel vsa naša (že tako visoka) pričakovanja.

Nekaj praktičnih podrobnosti o trekingu:

- Hrana in prenočišče: Za vse obroke poskrbijo domačije v oazah, kjer tudi prespite. Hrana je izjemno okusna in že všteta v ceno, izbirate pa lahko med morsko hrano, piščancem, govedino ali vegetarijanskimi meniji. Spi se pristno – v visečih mrežah znotraj odprtih barak. Proti plačilu je na voljo tudi pivo in ostale brezalkoholne pijače – v oazah kupiš tudi pitno vodo za na treking.
- Dnevni ritem: S hojo se začne zgodaj zjutraj, med 3. in 4. uro. Glavni pohod dneva se tako zaključi še pred opoldansko pripeko. Popoldnevi so rezervirani za raziskovanje lagun okoli oaz, kar ponuja vrhunsko relaksacijo za utrujene noge.
- Obutev (ali pomanjkanje le-te): Hodi se bosi ali v nogavicah. Nekateri nosijo nogavice predvsem zaradi zaščite pred močnim soncem in opeklinami. Mi smo celoten čas prehodili bosi in je šlo brez težav. No, ja – popoldne začutiš mišice in kosti, za katere sploh nisi vedel, da jih imaš!

In še nekaj besed o našem tretjem dnevu na trekingu.

Če smo po prvih dneh mislili, da smo videli že vse najlepše, nas je tretji dan znova pustil odprtih ust. Sprehodili smo se ob famozni reki Rio Negro, ki zaspano teče med belimi sipinami in s svojimi sedimenti ustvarja neverjetne naravne vzorce. Pokrajino so dopolnjevale še lepše turkizne lagune najrazličnejših odtenkov.

Zadnjo noč smo preživeli ob večji laguni, bogati z bujnim rastjem. Popolnoma zaraščene lagune imajo poseben čar, a kot nas je opozoril vodič Anderson, se v teh predelih že lahko srečajo živali, kot so anakonde in podobno. Tako je bilo pred vsakim skokom v vodo v zaraščenih predelih le potrebno malo premisliti in preveriti teren.

The post Bosi skozi raj: Treking Lençóis Maranhenses, Brazilija appeared first on .

Medtem ko Slemenova špica poka po šivih … Spomini na jesensko idilo od Kjota do Dolomitov

Matjaz Corel — Fri, 23 Oct 2026 06:24:44 +0000

Sodeč po objavah na družbenih omrežjih, so bili zlati jesenski macesni glavni igralci že pretekli vikend. Vsaka druga objava je bila povezana s Slemenovo špico. Lahko si le predstavljam nepregledne povorke ljudi in iskanje parkirnega mesta na prelazu Vršič — verjetno vse prej kot idilično!

Sam to jesen še nisem uspel skočiti na kakšen hrib ali izlet. Upam, da si čas vzamem naslednji teden. Iskreno upam, da trenutni dež in sneg, ki je v gorah že pobelil vrhove, ne bosta prehitro končala letošnje gorske čarovnije.

Ker pa trenutno še čakam na svoj letošnji jesenski pobeg, sem prelistal arhiv. V zadnjih letih sem ujel kar nekaj čudovitih kotičkov širom po svetu, ko je bila narava ovita v najlepše tople odtenke. Od spektakularnega Kjota na Japonskem, mističnega Ladaka v Indiji pa do ikoničnih Dolomitov in seveda naših domačih gora.

Spodaj z vami delim krajši izbor mojih najljubših “pocukranih” jesenskih lokacij.

SLOVENIJA

JAPONSKA

LADAKH _ INDIJA

ŠKOTSKA

IRSKA / SEVERNA IRSKA

ZDA

ITALIJA

AVSTRIJA

The post Medtem ko Slemenova špica poka po šivih … Spomini na jesensko idilo od Kjota do Dolomitov appeared first on .

Topla Reber: Skrivnostna zapuščena vas sredi kočevskih gozdov, Slovenija

Matjaz Corel — Tue, 20 Oct 2026 14:14:13 +0000

Kočevski rog je prepoln takšnih in drugačnih spomenikov zgodovine – ruševine vasi Topla Reber so le še ena izmed njih.

Vas, ki leži na strmem gorskem pobočju in je obrnjena proti sončnemu jugu (od tod tudi njeno ime), so v 14. stoletju naselili Kočevski Nemci. Zaradi geografske zaprtosti sredi mogočnih kočevskih gozdov so več kot 600 let ohranili svoje posebno staro nemško narečje, običaje in kulturo. Živeli so v sožitju z naravo ter se ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom. Vse se je zaključilo pozimi med letoma 1941 in 1942, ko so se pod pritiskom vojne skoraj vsi izselili.

Popoln konec vasi je prišel nenadoma. Med veliko roško ofenzivo so italijanske vojaške enote 14. avgusta 1942 vas do tal požgale. Namen italijanske vojske je bil jasen: uničiti vsa bivališča in infrastrukturo v okolici Kočevskega Roga, da bi s tem partizanskemu gibanju odrezali vire oskrbe in zavetišča. Po tem usodnem dnevu se življenje v vas nikoli več ni vrnilo.

Mi smo v Toplo Reber zavili ob prvih, že skoraj pravih jesenskih dneh. Ob jutrih so se nad Krko že vile tiste klasične jesenske meglice, nekatera drevesa sredi kočevskih gozdov pa so že briljirala v svojih toplih barvah.

Če se danes odpravite na to območje, boste sredi zaraščene narave našli le še nekaj tihih pričevalcev preteklosti – ostanke kamnitih zidov, kakšno staro štirno in samoten cerkveni zvonik, ki je danes glavna atrakcija in najbolj fotogenična točka nekdanje vasi. No, če boste imeli srečo, vam ne uide niti srečanje z medvedom.

The post Topla Reber: Skrivnostna zapuščena vas sredi kočevskih gozdov, Slovenija appeared first on .

Potopisno predavanje – Skrita Indonezija – Sumba in Sulawesi

Matjaz Corel — Tue, 13 Oct 2026 16:05:38 +0000

Jutri, 14.10., štartam sezono 2026/27.
Za prvo predavanje vabljeni v Knjižnico Jožeta Mazovca – Ljubljana Polje. Začnemo ob 18:00 – vstop prost.

Skrita Indonezija – Sumba in Sulawesi

The post Potopisno predavanje – Skrita Indonezija – Sumba in Sulawesi appeared first on .

Jesenski potopis: Od treh jezer Kaltenbachsee do vrha Klomnock, Avstrija

Matjaz Corel — Mon, 12 Oct 2026 14:35:11 +0000

Vsako leto se v času jesenske idile skušamo vsaj nekajkrat podati v hribe k našim severnim sosedom. Dobra dva tedna nazaj smo tradicionalni Almabtrieb (povratek živine s planin) združili z dvema krajšima, a nič manj lepima turama v gore okoli Schladminga.

Na poti tja smo se pozno popoldne ustavili pri treh jezerih Kaltenbachsee. Tura je kratka in v tem času pozno popoldne že precej senčna, a se tokrat res nismo pritoževali – vreme je bilo čudovito, razgledi vrhunski, hrib pa praktično prazen.

Ob povratku domov je bil obvezen še ovinek na panoramsko cesto Nockberge. Do tistih pravih žarečih macesnov je manjkalo še nekaj tednov, a vse ostalo je bilo brez napake. Tik pred odhodom proti domu smo skočili še na dobrih 2300 metrov visok Klomnock, nato pa jo mahnili direktno domov.

Schladming z okolico ponuja res neverjetno veliko spektakularnih gorskih tur. Nekaj sem jih na blogu že opisal, precej pa jih na svoj obisk še potrpežljivo čaka.

The post Jesenski potopis: Od treh jezer Kaltenbachsee do vrha Klomnock, Avstrija appeared first on .

Izgubljeni med sipinami in lagunami: Naš drugi dan v Lençóis Maranhenses, Brazilija

Matjaz Corel — Thu, 01 Oct 2026 17:19:45 +0000

Nacionalni park Lençóis Maranhenses na severovzhodu Brazilije velja za enega najbolj nadrealističnih naravnih pojavov na Zemlji, saj s svojo nezemeljsko podobo kljubuje vsem geografskim pravilom. Njegovo ime v portugalščini dobesedno pomeni “Rjuhe Maranhãa”, kar postane popolnoma jasno ob pogledu iz zraka, saj se beli peščeni griči na več kot 1.500 kvadratnih kilometrih raztezajo kot velikanske, valovite bele rjuhe. Čeprav je pokrajina videti kot klasična puščava z neskončnimi sipinami, tehnično gledano to sploh ni. Prave puščave namreč prejmejo izjemno malo padavin, na tem območju pa letno pade okoli 2.000 milimetrov dežja, kar je več kot v npr. Berlinu ali Londonu! Ker pod peskom leži neprepustna plast kamnite podlage, se ta ogromna količina deževnice ujame v dolinah med sipinami in na vrhuncu sezone ustvari tudi do 36.000 čudovitih sladkovodnih lagun.

Zaradi nenehnih vetrov, ki pihajo z Atlantskega oceana, ta pokrajina nikoli ne miruje; sipine se neprestano premikajo in lahko v enem letu prepotujejo do 20 metrov, kar pomeni, da je park vsako leto povsem unikaten. Še večji paradoks kot dež sredi sipin pa je življenje v njih. V teh začasnih lagunah namreč živijo ribe, ki so razvile neverjeten preživetveni mehanizem. Ko voda v sušnem obdobju popolnoma izhlapi, se preprosto vkopljejo globoko v vlažen pesek in blato, preidejo v stanje mirovanja ter potrpežljivo čakajo na naslednje deževje. Zaradi svoje izjemne ekološke pomembnosti, neponovljive estetske vrednosti in edinstvenih obalnih mangrov pa je bil park leta 2024 uradno razglašen za UNESCO-vo svetovno dediščino. Najlepši čas za obisk tega naravnega čuda je med majem in septembrom, ko so lagune polne, občutek, ko bos hodiš po mehkem, belem pesku in skočiš v kristalno čisto, toplo sladko vodo sredi sipin, pa je izkušnja, ki se za vedno vtisne v spomin.

Naš drugi dan na trekingu po tej neverjetni pokrajini se je začel z zgodnjim vstajanjem ob 4. uri zjutraj. Sledil je obilen zajtrk, nato pa smo se popolnoma bosi odpravili na pot. Do 11. ure dopoldne, ko je sonce že konkretno pripekalo, smo prehodili približno 20 kilometrov, pot pa so nam lajšali redni postanki in osvežilna kopanja v lagunah. Po odličnem kosilu je sledila zaslužena siesta v visečih mrežah – v njih v teh krajih domačini in popotniki preživljamo tudi noči. Popoldne smo izkoristili za kopanje v bazenu skoraj tik pred bajto, nato pa je sledil obvezen navijaški program. Ker smo potovali v času svetovnega nogometnega prvenstva, je bil ogled tekme med Brazilijo in Japonsko nujen. Na srečo so Brazilci zmagali, saj so čustva v tistih koncih res neverjetna in verjamem, da bi v primeru poraza vsi skupaj verjetno ostali brez večerje. Preden smo se predali zasluženemu spancu, smo si privoščili še en skok med sipine in se poveselili ob okusni večerji. Dan je bil izjemno naporno, a brez dvoma je to eden izmed najlepših, če ne celo najlepši treking na svetu.

The post Izgubljeni med sipinami in lagunami: Naš drugi dan v Lençóis Maranhenses, Brazilija appeared first on .

Almabtrieb Schladming: Muhaste krave in lipicanca, Avstrija

Matjaz Corel — Tue, 29 Sep 2026 15:57:42 +0000

Almabtrieb – kot v nemško govorečih deželah pravijo tradicionalnemu zganjanju živine s poletnih gorskih pašnikov nazaj v dolino – je v septembru v polnem zagonu. Dogodki se vrstijo praktično vsak konec tedna. Izbira je pestra: od masovnih prireditev, kjer imaš občutek, da je vse skupaj že povsem skomercializirano in se v nepregledni množici prerivaš z upanjem, da ujameš vsaj kakšno kravo ali dve, pa vse do manjših, skoraj butičnih dogodkov. Obstajajo pa tudi takšni, ki so čisti unikat, a se mi zvezde za njihov obisk žal še niso poklopile.

Preteklo soboto smo prav zaradi obiska gora in dogodka, ki ga predstavljam v tej objavi, zavili k našim severnim sosedom. Ponovno smo se podali v hribe okoli Schladminga, ki ponujajo skoraj nešteto res vrhunskih planinskih tur. V soboto je pod mogočnimi obronki Dachsteina potekala tudi tradicionalna “povorka” oziroma zganjanje živine z lokalne kmetije. Kljub temu da je bilo obiskovalcev kar nekaj, je bila izkušnja še vedno pristna in domača.

Vse skupaj se je začelo že zgodaj zjutraj s tradicionalnim zajtrkom, ki pa smo ga žal zamudili. Sledilo je svečano okraševanje krav. Ko so bile vse »dame« urejene in kot se šika, se je sprevod odpravil v dolino.

Osrednje zvezdnice dogodka pa niso bile le simpatične, ampak tudi precej samosvoje. Pastirji so že v prvih nekaj sto metrih spusta konkretno oddelali svojo sobotno izmeno, saj so bile krave precej muhaste in na trenutke povsem divje.

Posebna zvezda dneva sta bila tudi dva slovenska lipicanca. Čudovito okrašena s sveže nabranim cvetjem sta dogajanju dodala piko na i.

V dolini je nato sledila tradicionalna veselica. Glede na količino piva, ki se je točilo že navsezgodaj zjutraj na planini, pa sploh ne dvomim, da je bila zabava v dolini pravi hit!

The post Almabtrieb Schladming: Muhaste krave in lipicanca, Avstrija appeared first on .

Lençóis Maranhenses: 1. dan med sipinami in nevihto

Matjaz Corel — Tue, 22 Sep 2026 16:54:21 +0000

Če sem sprva še razmišljal, da o trekingu po Lençóis Maranhenses spišem le eno objavo, je fotografij in spominov enostavno preveč. Ker pa je to moj osebni dnevnik, si z veseljem privoščim kakšen post več.

Najprej jutranji štart iz Barreirinhasa in večurna plovba s čolnom po reki Preguiças. Nato prihod v vasico Atins v drugi polovici dneva, kjer nas je čakala še dobro uro dolga in naporna vožnja s terencem 4×4. Ko smo že precej izmučeni končno zagledali zapičeno brazilsko zastavo, ki označuje začetek štiridnevnega trekinga čez morje belih sipin, se je naša avantura šele zares začela.

In začetek je bil vse prej kot miren.

Nevihta, ki nas je cel dan opazovala od daleč, se je na koncu odločila za obisk. Vodič je postal živčen in nas resno opozarjal pred strelami – te so konec junija menda največja nevarnost, ki te lahko doleti na teh odprtih prostranstvih. Pred nami je bila dobra ura čiste napetosti, a sreča je bila na naši strani in vse se je dobro izteklo.

Do naše prve večerne postaje, oaze Baixa Grande, nas je ločilo približno 10 kilometrov. Z vsemi postanki in fotografiranjem smo hodili do trde teme. Neverjetno je, kako se je pokrajina spreminjala skoraj za vsako sipino. Najprej snežno beli pesek in turkizni bazenčki sladke vode, nato mistična odmrla drevesa, pa spet povsem drugačni vzorci, ki jih v pesku pušča veter.

Prvi sončni zahod na trekingu smo pospremili popolnoma vkopani. Pred nami se je odprl gromozanski vodni bazen, obdan z žarečimi sipinami, ki so jih barvali zadnji sončni žarki. Nekaj neopisljivega.

Iz same oaze Baixa Grande, kjer smo preživeli prvo noč, pa nimam niti ene same fotografije. Prišli smo pozno, pojedli vrhunsko večerjo, po tušu pa nas je samo še “zmanjkalo” v visečih mrežah. Budilka nas je naslednji dan čakala že ob 4. uri zjutraj. Hitro na odličen zajtrk in v akcijo – a o drugem dnevu več v naslednji objavi!

The post Lençóis Maranhenses: 1. dan med sipinami in nevihto appeared first on .

Jesenski bikepacking odklop: Preko Krasa do Tržaškega zaliva

Matjaz Corel — Mon, 14 Sep 2026 16:10:56 +0000

Za nami je verjetno zadnji letošnji bikepacking izlet in tokrat smo se, kot se spodobi, zbrali v polni postavi. Če smo za prvomajske praznike zavili na Dugi otok, v avgustu pa sem sam raziskoval Posočje, z Jakom prekolesaril krog okoli Kamniško-Savinjskih Alp, smo tokrat vsi trije skupaj odpedalirali na Kras in v tržaški del Italije. Ti konci so res lepi in tja smo že večkrat zavili na enodnevne izlete. Ker pa smo imeli čas le za eno nočitev, smo si za tokratno ležerno turo izbrali naslednje kraje.

Start in cilj celotne etape sta bila v Kozini. Najprej nas je pot vodila do Lipice, kjer smo imeli srečo in ujeli ravno odhod lipicancev na pašo. Nato smo jo mahnili mimo Sežane skoraj do Griž ter se po slikoviti dolini reke Raše spustili vse do Štanjela. Iz Štanjela smo mimo Kobjeglave kolesarili do Komna, kjer je bil čas za zasluženo kosilo in odlično pinso (najdete jo v Pizzeriji na Plazu). Po krajšem poležavanju v senci nekje v okolici Volčjega Grada je sledila pot do Brja pri Komnu. Tam nas je čakala krajša učna ura zgodovine iz prve svetovne vojne. Ob obisku avstro-ogrskega vojaškega pokopališča, kjer počiva približno 3500 vojakov, človek nehote pomisli, da bi moralo takšne kraje v današnjih časih obiskati več ljudi – predvsem tistih vročekrvnežev, ki hitro pozabijo, zakaj je v vojni ugasnilo toliko mladih življenj. Popoldne smo prečili mejo z Italijo, se peljali skozi vasici Šempolaj in Slivno ter prispeli do Sesljana, kjer je sledila zaslužena osvežitev v morju. Prvi dan smo zaključili v bližnjem kampu, kjer smo preživeli večer.

Naslednje jutro smo že navsezgodaj po znameniti Napoleonovi poti pribrcali nad Trst, od koder so se odpirali čudoviti razgledi. V mestu je hitro padla obvezna kava, medtem ko sta preostala člana ekipe zavila na po njunih besedah “najboljši mangov ledeni čaj ever” (Home – Sapore di Casa). Po krajšem ogledu mesta in “sightseeingu” je bil čas za vrnitev proti domu. Po trasi nekdanje železnice Parenzane smo počasi odpedalirali nazaj navzgor do Kozine, kjer smo uspešno zaključili še en nepozaben kolesarski odklop. V dveh dneh smo nabrali približno 170 km in okoli 2000 višinskih metrov – popoln zaključek kolesarske sezone!

The post Jesenski bikepacking odklop: Preko Krasa do Tržaškega zaliva appeared first on .

Lençóis Maranhenses: Kjer se masovni turizem konča, Brazilija

Matjaz Corel — Mon, 07 Sep 2026 17:40:10 +0000

Če je mesto São Luís vstopna točka za odkrivanje zvezne države Maranhão, pa je mesto Barreirinhas glavno središče za raziskovanje naravnih čudes narodnega parka Lençóis Maranhenses. Kot tako Barreirinhas ponuja praktično vse, kar ponujajo podobni turistični centri po svetu – od pestre izbire prenočišč različnih cenovnih razredov do odličnih restavracij. Kot izhodiščni točki za obisk parka se ponujata tudi vasici Santo Amaro in Atins; slednji je res kul in smo ga obiskali spotoma, tik pred začetkom našega trekinga.

V našem primeru smo v mestu Barreirinhas prespali tako noč pred 4-dnevnim trekingom kot tudi noč po njem. Razdalje v Braziliji so ogromne in niti pomisliti nismo hoteli, da bi se po štirih dneh bosonogega trekinga še isti dan odpeljali naprej.

Večina obiskovalcev si svetovno znane peščene sipine z modrimi lagunami ogleda v sklopu enodnevnega izleta. Ti izleti vas zapeljejo do natančno določenega območja, ki je dostopno s terenskimi vozili (4×4). Na nekaterih delih je turistov res ogromno, a se ob izbiri dobre agencije in uporabi terenca vedno najdejo tudi manj obljudeni kraji.

Ker pa vemo, da se je treba za najlepše stvari potruditi, smo se odločili za 4-dnevni pohod. Ta je bil popolnoma organiziran s strani lokalne agencije, ki je poskrbela za vodnika, prenočišča, vso hrano in vse transporte.

Vse skupaj se je začelo zjutraj, ko smo se skupaj z drugimi enodnevnimi turisti podali na poldnevni izlet po reki Preguiças, ki ponuja idilično uverturo v odkrivanje tega dela Brazilije. Medtem ko se na eni strani reke bohoti tropski gozd, poln življenja, se na drugi dvigajo fantastične sipine, ki jih občasno popestrijo le tradicionalne kolibe lokalnih ribičev. Na postajah ob reki je mrgolelo ljudi, a vsi so se držali tistih nekaj zaplat peska ob čolnih. Le nekaj deset metrov stran pa si imel čudovito pokrajino praktično povsem zase. Včasih res težko razumem logiko množičnega turizma.

Po zadnji postaji v lokalni restavraciji, kjer nas je čakala prava pojedina, pa se je šele začela naša unikatna avantura. Enodnevne turiste smo pustili za seboj in se s čolnom odpeljali do vasice Atins. Tam nas je že čakal terenec, s katerim smo se dobro uro vozili do samega začetka trekinga.

O tem, kako je potekal sam pohod in kako izgleda življenje med sipinami, pa več v naslednji objavi!

The post Lençóis Maranhenses: Kjer se masovni turizem konča, Brazilija appeared first on .