Glede hiše sem naredil dosti, vložil pa sem tudi dosti denarja, še več pa časa in kar je najslabše, zdravja. O tem kasneje. Če sem se kaj naučil je eno. V življenju se drži svojega poklica, opravljaj ga dobro in vestno, služi denar in plačaj drugim, da opravijo svoje delo. Ima smisel, še posebej zdaj ko pomislim nazaj. Na koncu prišparaš nekaj denarja ampak je cena tega ponavadi previsoka. Namesto zabijanja časa z izvajanjem del za katera nisi kvalificiran je bolje preživeti čas z družino. Ali pa na kolesu s prijatelji, ali pa kjerkoli že. Je pa tudi res, da me delo veseli, vsako delo. In sem ob tem tudi po svoje užival. Za narediti je še dosti, ampak v grobem je narejeno. Zdaj na vrsto pridejo drugi. So mi podobno tudi nekateri govorili ampak jebi ga, ego je ego. Po toči govoriti je pa prepozno.

Kar se kolesarjenja tiče sem bil precej produktiven. Specialke nisem zajahal niti enkrat, sem pa fural ogromno lokalnih trailov. Z boljšim vzmetenjem, 29 colami in sodobno geometrijo je res bilo lepo. Plezalo je bolje, spuščalo pa, da ne govorim. Letos sem obiskal tudi dva bike parka. Mariborskega na Pohorju in pa Gverk, ki je skoraj lokalen in so ga fantje naredili na starem, skoraj pozabljenem Libojskem smučišču. Super.

Korona. Sprva se je zdelo, da ne bo nič takega. Od daleč smo opazovali kaos pri Kitajcih in bili hvaležni, da je pri nas ok. Koliko smo bili empatični do njihove situacije ve vsak zase. Osebno mislim, da se nam je jebalo. Kmalu pa je zadeva pričela uhajati izpod nadzora in kar na enkrat sem se znašel namesto v pisarni, doma, v kuhinji. Bifeji so se zaprli, zaprlo se je vse, življenje se je po svoje ustavilo. Dali so nam bone s katerimi smo reševali slovenski turizem. In sem tudi pomagal. Ko so se ukrepi zrahljali smo šli s prijatelji na mojo zadnjo kolesarsko turo, čez Pohorsko tranzvezalo. Zakaj zadnjo? Zato, ker so se kmalu po njej, v bistvu že pred njo, začeli prekleti problemi z vratom za katere sem prepričan, da segajo prav na tisti jeben dan, ko mi je Čemšeniška planina dala lekcijo.

Že dlje časa sem imel razne heksnšuse in razne bedarije z vratom, ampak teh se človek otrese. Tokrat pa me je nekega dne zagrabilo in je kmalu sledlo še čudno mravljinčenje v levo roko. Sprva je bilo nič kaj očitno, je bilo pa vztrajno. Potem pa sem nekega dne, ko sem delal na bajti opazil, da pormašino z veliko težavo držim v levi roki. Zakaj? Zato ker sem na tej roki izgubil prekleto veliko moči. Postalo je malo čudno, ampak še vedno ne toliko, da bi se spravil k zdravniku. Lokalni fizioterapevt in bolečine so šle, mravljinci pa so ostali. Delal sem naprej. Z Nežo sva zelo uživala, ko sva vozila po gozdovih in tudi ta dan smo šli na hitri giro v čisto nov pump track v Braslovčah, ki je še enaa prekleto dobra pridobitev. Že doma me je v lopatici bolelo, ko pa smo prišli tja je postalo neznosno. Takrat sem vedel, da nekaj ne more biti ok.

Da skrajšam, kmalu za tem sem imel že MRI v katerega sem se spravil nič hudega sluteč. Ampak jebemti tako je, življenje ti zagode. Zjebana vratna hrbtenica. Protrzije in hernija pa spinalna stenoza itd. Ni da ni. Nekaj fizioterapije, pa dnevna hoja, pa malo počitka in bolečin ni bilo več. So pa še vedno bili mravljinci. Potem, ko sem raziskoval sem naletel še na metodo manualne terapije in kmalu za tem šel na kuro k dr. Sergeju Fedorovu v Maribor. In res, po šestih seansah nimam že dva meseca ne bolečin in ne nevroloških simptomov. No, tu in tam malo špikanja in kakšen večer se zbudim z omrtveno roko, ampak pustimo to, je bolje. Šel sem tudi k nevrokirurgu, kjer sem zvedel, da moj vrat ne zgleda lepo. Ampak, da operairali še nebi. Kmalu imam še enega. Vseeno mi je, ko se gre za zdravje, narediš vse kar lahko, da dobiš čimveč informacij in se znaš ustrezno odločati in ukrepati. Sicer je verjetno včasih lažje na slepo pač iti naprej v smislu “go with a flow”.

Kaj je pripeljalo do tega? Sam bi rekel, da vsega po malem. Tista nesreča je sigurno naredila škodo. Je pa tudi leta in leta sključene drže za računalnikom, pa buljenja v telefon in nepravilne drže. To se lepo pozna zdaj, ko se vidi lepa ravna lordoza. Lordoza je krivulja. Vratna hrbtenica bi morala biti malo zakrivljena, moja je ravna. In prepričan sem, da je ravna tudi, če bi pogledali v vratove 80% računalničarjev ali pa kar nasploh mladih. Zjebujemo jo z držo in s telefoni. Vse to pa pomeni velik stres na boge diske, ki morajo to nositi.

Vsi strokovnjaki pa pravijo eno, da je z mojim gorskim kolesarjenjem konec. In verjetno tudi cestnim zaradi drže. Prekleto težko je to sprejeti ampak, če bo treba bo pač treba. Sem se pa zato na polno vrgel nazaj v fotografijo. K sreči sem človek z ogromno hobiji. Operacija mislim, da bo s časom neizbežna in kakšen bo rezultat? Pitaj Boga. Eno je, s časom se nikoli dobro ne konča, ko se šraufa po hrbtenici. Trenutni cilj je poskusiti zdržati čim dlje brez invazivnega posega. Kaj veš, mogoče pa s časom pride tudi kaj bolj prijaznega kot samo fuzije. So pa verjetno na to upali že tudi sotrpini desetletje nazaj. Kolo seveda bom še vozil, ampak nekaj časa ne več po trailih. Bom bol očka za na sladoled ti kolesarja. Z “all mountain” kolesom in čisto novimi Maxxis DHR2 gumami in fensi cunjami.

Toliko za enkrat. Fantje in dekleta, ne se lomit sami, če to res ni treba, pazite na svoje hrbte. Po pameti.

Verjetno je ta zapis tudi poln napak, ampak se mi ne da skozi spell checker.

The post 2021 first appeared on Mazej.NET.

V teh malo manj kot treh letih sem se prekleto načudil, kako hitro otroci rastejo in kako prekleto hitro gredo dnevi mimo, ko človek enkrat pade v rutino. Med pisanjem teh besed pa se istočasno zavem kako fotrovska je tale izjava bila. Boomer. Dnevi letijo mimo. Še posebej v hladnih dneh. Trudim se, da bi Nežo preživel čim več časa, delam na tem, da sva kar se da povezana in, da ji dajem kar se da dobre smernice kaj je prav in kaj ni. Zdaj, ko je v obdobju tiste trdne trme, zna kakšen dan biti naporen, ampak dostikrat v simpatičnem pomenu. Zdaj že precej lepo govori in imava lahko tudi že prepire, diskusije. Kakorkoli, neizmerno jo imam rad in vsak dan, ko sem z njo mi je v veselje.

Letos sem prodal svoje gorsko kolo. Po tistem grdem padcu na Čemšeniški planini. Lahko bi se veliko slabše končalo. V 2020 upam, da mi uspe nabavit novo kolo. Ne več tako v XC obliki, bolj v all mountain ali celo enduro. Spusti so seveda zanimivi, ko moraš kolo držati “za roge”, kadar imaš manj hoda v amortizerjih, bo pa z novim verjetno veliko bol zabavno. Upam na najboljše, kar se tiče kolesarske sezone 2020 zame. Vsake zamujene je škoda, ta se ne vrne. Zdaj sem še mlad in prav je, da izkoristim.

Izjemno me radosti tudi to, da imam še živa oba stara starša, torej ima Neža še oba prastarša po moji strani. Moram priznati, fascinantno je to videti. Še posebej pri stari mami, ki je za svojih 83 let prekleto vitalna. Upam trditi, da veliko bolj kot marsikatera šestdeset letnica.

Torej, kot vsako leto, vam tudi to želim veliko sreče, zadovoljstva in zdravja. Imejte se radi, uživajte življenje kolikor je to le mogoče in okoliščine dopuščajo. Podajajte se v avanture ampak vedno z glavo na pravem mestu. Pazite nase in na svoje zdravje ter telo, le enega imate.

The post 2020 first appeared on Mazej.NET.

Stari ata, stara mama in foter so hišo zgradili 1975, takrat, ko se zdi, da so jo zgradili vsi. Ko je bil velik bum gradnje in so bili krediti smešni, gradil je lahko vsak, in hiše so rastle kot gobe po dežju. Kasneje pa se je vsakdo rad pohvalil, da je inflacija kredit požrla in da je ta znašal za dober špricer. Kaj takšnega si danes seveda ne predstavljam. Nasprotno, z novimi pravili je Banka Slovenije pravzaprav kaj takšnega več ali manj preprečila. Kot tudi to, da bi hiše rastle kot so tudi sedaj nekaj let. Vsakič, ko sem šel na sprehod se mi je zdelo, da vidim novo hišo v izdelavi. Imam se za enega tistih srečnežev, ki mu je glede stanovanjskega vprašanja precej olajšano, pa tudi ogromno prihranjeno. Seveda pa ne bo zastonj. Ker je treba ogormno prenoviti in popraviti za naš okus, bo tudi nekaj stalo. Seveda pa nič v primerjavi z neko novogradnjo.

Žalostno, pa tudi zanimivo mi je, da na to temo dejansko nisem napisal še ničesar. Pisal sem o raznih stvareh, tudi čisto nepomembnih, nisem pa niti omenil našega bodočega doma. Ideja je bila na mizi že nekaj časa, z realizacijo pa se je pričela letos pozno pomladi, ko sta foter in mama končala pretvorbo vikenda v hišo kjer imata željo preživeti svojo penzijo. Malo iz vasi, stran od mesta, v bolj hribovite kraje kjer je mir in svež zrak. Za realizacijo sem seveda tudi jaz finančno pomagal. Pa tudi fizično nekaj. Ko sta bila še v Petrovčah pa sem počasi pričel z deli, ki niso motili njunega vsakdanjika.

Pred dobrima dvema mesecema pa sta se dokončno odselila. Spomnim se zadnjega jutra, ki sta ga preživela v svoji spalnici. Z jogiji na tleh, kot dva študenta hehe. V zraku je bilo čutiti nostalgijo, malo straha, žalosti. Hudiča, celo življenje sta preživela tu, ogromno spominov nosijo ti zidovi. Dobrih in slabih. Hiša ima kar prekleto dobro zgodbo. Tudi meni meni je bilo malo težko. Ampak na lep način, na tistega, ko se v istem veseliš nekega novega začetka, novega poglavja. Stara sta zdaj presrečna in pravita, da v življenju nebi šla več nazaj. Upam, da bom tudi jaz tako rekel. Spodaj ena prej/zdaj.

Zdaj, dobra dva ali tri mesece kasneje, sem že kar nekaj naredil. Večinoma vse sam. Nisem vedel, da znam, ampak sem se lotil in vse tudi izpeljal. Ogromno se sproti naučil, se kdaj zmotil, podrl in naredil ponovno. Zidanje, inštalacije, vodovod … vse se da, če ima človek veselje. Seveda pa je dobro vedeti kdaj rabiš poklicati mojstra, da ne narediš več škode kot koristi. Ampak v tem uživam, rad sam ustvarjam. Ponosen sem, ko nekaj naredim dobro. Seveda pa nikakor ne smem pozabiti ome, ki mi vsakič znova pomaga, čeprav jo naganjam stran, naj se ne napreza. Ampak takšna je celo življenje, žilava. In ker vidim, da se rada druži in v delu uživa, uživam tudi jaz. Nikoli se ji ne bom mogel dosti zahvaliti. Razbijanja in teh težjih del bo kmalu konec. Zdaj stanovanje ni skoraj nič več podobno temu kar je bilo, samo hladni zidovi, ni topline. Spomini pa so. Ko vidim v zid vžrte okvirje slik, ki so jih v zid tako lepo začrtala leta vztrajnega kajenja se spomnim kako je prej zgledalo. Tu in tam je še kakšen ostanek, ki ostaja za enkrat še enak in daje občutek, da je to bil nekoč skupen dom. Za v spomin sem seveda prej vse poslikal. 

Ne bom veliko in na dolgo in široko pisal o zaporedju del in tako naprej. To naj bo nek epilog, začetek. Potem pa upam, da se bom redno spravil zraven in napisal kakšno besedo na to temo. Pogrešam pisanje, pogrešam ta opisovanja, ko moram v glavi vse premleti in je kot da bi se pogovoril s sabo. Pa še ena fotka od takrat, ko je bil dom še kot včasih, no malo je že bilo načeto. Foter seveda obvezno notri, na kavču.

The post Na svoje – epilog first appeared on Mazej.NET.

Tokrat smo se zbrali jaz, Tomaž in Davor. Nihče še ni bil na Čemšeniški. Startali smo relativno zgodaj zjutraj, okoli sedme smo se dobili. V Trojanah smo s kolesi krenili v smeri Izlak. Cesta poteka precejšen del po asfaltu.

Nato pa zavijemo za Šentgotard. Sprva se je pot zdela smešno lahka saj ni bila ne strma, ne zahtevna. Kmalu pa smo prišli na prijeten kolovoz, ki je potekal velik del v senci in s prijetnim, majhnim naklonom. Nato pa se je pot zožila v pravo planinsko pot. Tabla nas je usmerila desno proti Čemšeniku – prišli smo iz nasprotne smeri.

Sicer nekoliko zahtevna pot z precej razgibanim terenom in na momente kar lepo strmino, je predvsem potekala v senci, kar je bilo super. Dan je bil res lep, narejen za kolesarjenje. Kmalu smo prispeli do lepe razgledne točke kjer smo se malo ustavili. Naprej se je dalo peljati, delno pa je bilo potrebno tudi nositi.

Ko smo mislili, da smo že na vrhu smo morali zaviti še na neko pot, ki je peljala do nečesa kar ne vemo, če je vrh. Tam je le hiška in kup kamenja zloženega v piramido. Slikica in nato dalje, spust proti koči na Čemšeniku.

Koča je super. Zunaj je neki možakar napol meditiral, s harmoniko v rokah na katero pa ni igral le klasičnih govejih viž, ampak je znal še marsikaj drugega. Predvsem sproščenega. Ob radlerju in štrudlu, ter ob zvokih harmonike smo uživali. Sigurno bi bilo lepo kdaj priti še peš. Mogoče kar iz Krvavice. Potem pa smo se pripravili za spust. Ker imam super sodelavce, so me za rojstni dan presenetili s precej zajetnim bonom za Factorystore kjer sem si lahko nabral kar nekaj opreme. Med ostalim tudi ščitnike in novo čelado.

Še dobro … Iz koče smo se spustili po planinski poti, umirjeno in kmalu za tem je mene zmanjkalo. Prebudil sem se nekje 150 metrov nižje, v “prepadu” med visoko travo in drevesi, brez orientacije, brez prave ideje kaj za kurac se je pravkar zgodilo. V veliki omotici sem se ozrl proti cesti, ki je nisem videl, videl pa sem paničnega Tomaža in Davorja, ki sta prišla do mene. Izgledalo je slabo. Verjetno sta pričakovala tudi najslabše. Davor mi je kazal prste in jaz sem jih videl in našteval pravilno, dobro :). Potem pa v omotici gor, po takšni strmini, da bi grizel kolena. Prišli smo do kolesa, ki je zagledal kot, da ni bilo nič. Le balanca je bila zavita v obratno smer. Kako se je to zgodilo, mi še danes ni jasno. Pot je bila dejansko lepa, nič zahtevna. Vozil sem bistveno bolj zahtevne poti. Ena od teorij, ki jih imam je, da ker sem imel nekoliko preveč napumpane gume, me je od korenine odbilo na levo, kjer pa mi je balanco zagrabilo in obrnilo, nato pa sem čez krmilo letel v grapo in z udarcem v glavo omedlel. Potem me je premetavalo po bregu. Verjetno ne bom nikoli vedel točno. Kar je glavno, pa tudi skoraj čudež je to, da sem jo odnesel “samo” s pretresom možganov, precej praskami in kasneje celotnim telesom v bolečinah. Ni bilo enega zloma! Od tam Trojan sem torej pot nadaljeval na urgenco v Celje. Nova čelada in ščitniki so sigurno kar precej vplivali na izid padca. je oboje kar precej vplivalo na izid Padel sem na levo stran – spodnja slika.

Ne bom jamral in govoril, da ne bom več vozil, lagal bi. Kolesarjenje ljubim že precej let in je del mene, torej se mu nikakor ne nameravam odreči. Ljubim naravo, ljubim hribe in gozd, pa tudi kolo. V desetih letih je bila to prva konkretna nesreča kar je po neki strani kar uspeh. Če se s tem športom ukvarjaš, ne moreš pričakovati, da se nikoli ne bo zgodilo nič. V zakup moraš vzeti, da morda bodo posledice. Če še toliko paziš, se lahko kaj zgodi. Bom pa sigurno miroval nekaj časa, da se glava sestavi nazaj kot je treba. Pa tudi z večjo mero previdnosti v prihodnje. Mi je zdaj malo hudo, ko je tako lepo vreme pa ne smem voziti. Seveda pa sem v istem mahu neizmerno hvaležen, da se je izšlo kot se je, brez večjih posledic. 

Na Čemšeniško se še vrnem, lep izlet je. Tokrat po poti gor kjer smo šli zdaj, nazaj pa preko Mrzlice na Šmohor. To bo celodnevni in kar zahteven izlet, ki pa bo sigurno čudovit in epski. Kakšni pa so bili spusti, no, o tem tokrat nimam kaj veliko povedati, ne vem :).

The post Iz Trojan na Čemšeniško planino ter do UCC first appeared on Mazej.NET.

Z Nušo in Nežo pa se naslednje leto vračamo v moje rodne Petrovče. V hišo kjer sem odraščal. Kot kaže, bom tam tudi nekoč preminul. Nekaj romantike je v tem. Sicer bo potrebna kar konkretne obnove in modernizacije, predvsem reorganizacije, da bo po najinih željah. Večino bom delal sam, pa foter bo kaj pomagal pri mojstrskih stvareh. Fasade in te zadeve pa seveda kakšen mojster. Zares se že veselim. Neverjetno kakšen zagon za delo človek dobi, ko enkrat dela zase. O hiši bom pisal več še kdaj drugič.

V mojem celem Kristusovem obdobju se je zgodilo ogromno stvari. Dobrih in lepih, pa tudi slabih in katastrofalnih. Je bilo precej divje leto. Vsak dan se zasačim kako sem ponosno-sentimentalen, ko vidim kako tamala odrašča. Kako vsak dan osvoji kakšen nov trik, kako me uspe na kakšen nov način nategnit, kako vedno bolj povezuje svet. Prava političarka bo. Naučil sem se soočati s trmo otroka do te mere, da mi je včasih celo simpatična. Ne poznam se več :). Neverjetno je, koliko jo imam rad. Neverjetno je, kako zelo lahko imaš nekoga rad.

Vrnil sem se tudi na gorsko kolo. Tudi o tem več drugič. Samo v tej sezoni, ki je še zdaleč ni konec, smo prevozili toliko novih in zanimivih poti, kot jih prej nisem v svoji celotni gorsko-kolesarski “karieri”. Kot že rečeno, gorca sem za nekaj let dal na stran. Odkrito povedano, ne vem zakaj. Zdaj doživljam novo kolesarsko renesanso.

Vse ostalo je super. Prijatelje imam super, družina je ok, več ali manj smo vsi zdravi, lepo preskrbljeni. Nimam se pravice pritoževati, dobro mi gre. 34 je sicer takšna nepomembna številka. Tista, ki gre neopazno mimo dokler štirica ne pade pred trojko in zajadraš v svojo novo obdobje štiridesetih.

Iskrena hvala vsem za lepa voščila, darila ter lepe želje. Sodelavci so me danes tako lepo nategnili, da jim še enkrat dajem kapo dol za izvirnost. Rad vas imam.

The post 34 first appeared on Mazej.NET.

Stanovanje smo našli preko Airbnb. V centru mesta, na precej lepi lokaciji v precej epski, stari mestni stavbi. Mislim, da je hiša iz 1903. To se pozna tudi po tem, da se pojavi potres vsakič, ko z nogo močneje udariš v tla. Ali pa, da uporabljen cekret papir meči v koš in ne WC školjko. Slednjega ni šlo upoštevati. In skoraj absurdno, zastonj parkirišče v centru mesta, za vse! Seveda pa je lokacija izgledala tako, da te je sprva malo strah tam pustiti avto. Strah se je izkazal za upravičenega saj je policija že drugi dan na istem parkirišču preiskovala vlom v neko vozilo.

Vožnja do tja je potekala zabavno ne pa tudi ravno udobno. Pet bolj krepkih moških se nas je tišalo v Audijevem karavanu. Nekje sedem ur. Pivo je okoliščine za večino nekoliko olajšalo. Za voznika verjetno malce poslabšalo. Ko smo prispeli smo takoj mahnili na najlepši del Prage. V center. Med hojo do tja sem bil že precej impresioniran.

Malo manj, ko smo za prvo rundo petih piv dali nekje dvajset evrov ali celo več. To ni Praga kakršno smo si zamišljali in malo nas je zaskrbelo saj nismo prišli le na ogled. Navsezadnje smo prišli tudi praznovati in se veseliti. Drugi dan – v petek – smo prehodili čez deset kilometrov in to, da sem imel obute nove čevlje, neuhojene in vmes sem razmišljal, da mogoče tudi premale. Noge sem imel sfaširane. Imel pa sem tudi sotrpina Daliborja. Nekje okoli četrte popoldan, ko smo bili kakšen kilometer iz centra pa smo videli tisto Prago, ki smo jo imeli v mislih. Pivnice s poceni pirom. Tam smo obstali kar nekaj časa in se kasneje izgubili v nočnem življenju mesta – ki pa je precej impresivno.

Do stanovanja smo prišli nekje ob šestih zjutraj. Kakšen del noči se je tudi drugi dan tudi pozabil. Pričakoval bi, da bo sobota katastrofalna. Pa ni bila. Popoldan smo po kosilu – junk food – smo odšli po mestu in nato na prižig božičnih lučk v center. Še najbolj zanimiv je bil tisti del, ko prižig kljub večkratnim poskusom z javnim odštevanjem ni uspel. Verjetno je tisti večer kdo izgubil službo. Nato pa spet raziskovanje mesta. Nekje deset kilometrov, v istih prekletih čevljih in flajštrim nalepljenimi po nogah. Sanjaril sem o ideji kako jih zažgem. Šli smo čez Karlov most in vse ostalo kar je v glavnem za videti.

Ti starinski avtomobili, ki so nekakšna taksi služba so mi bili precej všeč.

Metropolitanska stolnica svetega Vida je znotraj enako impresivna kot je od zunaj. Vedno znova se načudim izjemni arhitekturi katoliškega gibanja. Med drugim tudi o samem smislu tako razkošnih cerkva.

Pa seveda tudi mimo njihovega parlamenta.

Potem smo se izgubili v Hootersu številka ena. Tam smo obstali precej dolgo, trezni. Kar je poleg nekaterih drugih, po tihem čudilo tudi nas – glede na količine popitega piva. Sledil je premik skozi drugi del mesta, in preko tečnih “zvodnikov”, dilerjev, absurdnih zapitkov in čudakov smo prišli v Hooters številka dve. Nismo dolgo vztrajali in čas je bil, da se naspimo. Razen Nejca in Denisa. Ona dva sta prišla ob osmih zjutraj.

Zbujam se zgodaj in tudi tokrat ni bilo izjeme. Zbudil sem se prvi. Namesto poležavanja pa sem jo raje sam mahnil po mestu, sam, s fotoaparatom. Glavni namen je bil najti igračko krtka za Nežo. Se še spomnite krtka? Med sprehodom sem ugotavljal kako resnično lepo mesto to je. Kako idealno bi bilo za kakšen foto vikend ali izlet z družino, ali pa kar oboje na enkrat. Sklenil sem, da se definitivno še vrnem z družino, brez poudarka na nočno življenje. Kar se fotografije tiče, tokrat nisem bil ravno aktiven, ni bilo časa, potrpljenja, predvsem pa to ni bil namen izleta. Sem pa seveda naredil precej fotografi, večina v turističnem duhu. Še enkrat bom poudaril kako zelo dober aparat je Fujifilm X-E3. Ne morem ga prehvaliti. Absolutno vreden prehod iz Nikon DSLR glede na moje potrebe in zahteve.

Od zunaj se je čudovito slišalo mogočne orgle kako igrajo neke cerkvene melodije. Iskal sem vhod in ga z nekaj truda tudi našel. Gre za Cerkev Marije pred Týnom. Občudovali smo jo samo od zunaj. Je ena prvih znamenitosti, ki pade v oko, ko prideš v center. Slikati sicer nebi smel, ampak sem eno na skrivaj.

Seveda nisem pozabil tudi astronomske ure. Precej spektakularna zadeva.

Te starinske, meščanske hiše v centru mesta pa so naravnost čudovite. Kot celoten del starega mesta nasploh. 

Tale pekarna mi je bila strašansko všeč. Se je pa ponudila tudi priložnost za dobro fotografijo.

Prevoz z tramvajem je super urejen in menda smešno poceni. Ampak vseeno smo samo pešačili. In to z žuljavimi nogami. Naslednjič bom definitivno poskusil še s tramvajem.

Brez krtka za Nežo nisem bil pripravljen zapustiti Prage. Brez njega se ne vrnem domov. Ko sem zavil malo globje v mesto jih je bilo seveda ogromno, ampak tudi za smešno visoko ceno. 

Ena od posebnosti je tudi tale nateg z marihuano. Kljub temu, da bodo prodajalci močno namigovali, da gre za pravo stvar, še več, se celo delali okajene, gre za nateg, ki očitno deluje super.

Še bolj pa skušajo prepričati z sliko ikone “pot headovskega” gibanja, ki na meniju priporoča določene sorte.

Izlet mi je dal misliti tudi glede rahle statičnosti v katero sem se očitno malo ujel. Dejansko premalo hodimo po svetu. To ne pomeni, da ne hodimo dosti okoli, pomeni pa, da bistveno premalo obiskujemo nove kraje. Tudi to sem odločen spremeniti kolikor se bo le dalo. Verjetno bo dobro tudi za Nežo.

The post Praga first appeared on Mazej.NET.

The post Kamniško sedlo first appeared on Mazej.NET.

Danes je Silvestrovo. Zanimivo, letos bomo vsi več ali manj doma, z družinami. Po svoje je tako tudi prav. Če sem odkrit mi december že preseda in komaj čakam, da preidemo v novo leto in se vsa ta praznična histerija poleže. S prvim pa bom začel močno. Jutri odletim svoj prvi pol maraton v letu 2019. Konec leta pa, upam, svoj prvi maraton sploh. Ja kičasto se zdi; vsak drugi že leta te maratone, triatlone in Ironmane, ampak fora je drugje, v osebnih zmagah. Malih zmagah, ki te delajo močnejšega.

Želim vam plodno in vsega lepega polno 2019.

Srečno!

The post Srečno 2019 first appeared on Mazej.NET.

Na Mrzlici sem bil že kakšni dve uri prej. Čakal sem sončni zahod, tisto lepo svetlobo, ki bi osvetlila Alpe in in naredila lepo, ne pa tudi kičasto podobo.
Ker je zima, je okolica precej turobna in dolgočasna, sem moral poiskati drugo kompozicijo. Še dobro, da je naneslo tako. V oči so mi stopile plasti, ki so se tako lepo zlagale. Hrib za hribom, iz popolne črnine v ospredju, do skoraj beline v ozadju. Vmes pa meglice, ki so prerezale s sivino. Barve v tem primeru niso doprinesle ničesar, ne grejo k tej fotografiji. Še posebej, ker so prevladovali samo hladni toni.

The post Pogled iz Mrzlice first appeared on Mazej.NET.

Marmelade še nisem delal nikoli, dejansko nisem še nikoli pripravljal nobene ozimnice razen zaloge suhih salam, ki pa kaj dolgo nikoli niso zdržale. Kupi fig so me prisilili, da sem poskusil. Kolikor sem vedel o delanju marmelade je, da rabiš nore količine sladkorja in velik pisker. Posodo je dala tašča, sladkor pa trgovina. Na škatli je pisalo pol kilograma želirnega sladkorja na kilogram sadja. Ker so bile fige že same po sebi prekleto sladke, mi je misel na to, da bi na vse skupaj dodal še nekaj več kot dva kilograma sladkorja, postajala odvratna. Na dobre štiri kilograme in pol fig sem dodal eno kilo sladkorja, želirnega sladkorja, ki je očitno namenjen  delanju marmelad. Fige sem najprej opral in jih narezal na četrtine.

Nato pa vse skupaj spravil v posodo kjer bi jih kuhal, nakar! Ugotovimo, da doma ni ustreznih kozarcev za vlaganje. Po uro in pol dolgem iskanju sem jih našel v Merkatorjevi tehnični trgovini. Ta trgovina mi je že mnogo rešila rit.

Nato pa zares  začel kuhati …

… in kuhati …

… pa še malo kuhati. Tokrat sem v precej razkuhano figovo čorbo dodal še sladkor, tri konice noža mletega ingverja in isto količino mletega cimeta. Tri konice noža … merska nota za romantike. Ko je zadeva izgledala nekako takole …

… sem vse skupaj s paličnim mešalnikom spravil v fino kašo in dobil tole.

Pa spet še nekaj časa kuhal. Nato sem vročo zmes napolnil v čiste kozarce, jih trdno zaprl in zavil v ekscesne količine vročih odej za 24 ur. Zdaj pa imamo doma dvanajst kozarcev super okusne figove marmelade. Simpl kot pasulj. Na svežem kruhu, skupaj z maslom je odlična, in ravno prav sladka, da ni osladna. Upam samo, da je naredilo vakuum. Žalostno bi bilo, če bi čez kakšen mesec plesnjive, romale v smeti.

The post Savinjska figova marmelada first appeared on Mazej.NET.

Kljub takratni precej skopi izbiri v trgovinah, je Coca Cola bila na sceni precej trdno ustaljena. Malo kot simbol zahodnjaškega uporništva, kakor kasneje Ali-en. Moja omica pa je tam celo delala. Tisti trenutek pred hišo je eden najstarejših  spominov, ki se jih lahko še relativno dobro spomnim. Sicer obstajajo še drugi, a se zdaj zdijo precej medli. Če bi moral ugibati, je bilo to nekje 28 let nazaj. Da ne bi trajno zbledel in padel v pozabo, je mogoče dobro, da ga tukaj zapišem in ga tako ovekovečim. Sicer ni nič posebnega, je pa moj, topel in lep, pa nostalgičen tudi. Starša sta hodila v službo in kasneje sta na naju s sestro v veliki meri pazila stara starša. Še posebej jaz sem z njima preživel ogromno časa.

Ko smo bili že večji, tam okoli male šole, smo v vrtec hodili že sami; celo prečkali smo križišče ali dva. Eden je bil še slabše pregleden. Kaj takšnega je danes kriminal in bi lahko človeku nakopalo resne težave. Mogoče se danes tudi manj zaupa v otrokove sposobnosti in se jih zavija v nek kokon udobja in varnosti v katerem mnogi ostanejo do poznih tridesetih ali še dlje. Nismo bili ravno otroci ulice, tako kot v filmih, smo bili pa precej bolj samostojni, trdni, močni in živahni, pa radovedni tudi. Pač, otroci iz vasi. Če si s kom zabredel v nesporazum ali pretep, si težavo rešil večinoma sam. Ravsanje s sovrstniki so očetje dojemali kot del odraščanja, del grajenja identitete, del razvoja. Dovolili so nam, da do neke mere sami spoznavamo svet, se učimo na napakah. Dovolili so nam biti otroci.

Tudi domišljijo smo imeli dobro razvito in redko nam je bilo dolgčas, kljub temu, da nismo imeli kupov igrač, kaj šele denarja. Palica je lahko bila čisto dovolj, da si imel zanimiv dan. S Tilnom in Blažem smo se podili po ulicah, včasih pa na skrivaj prešli meje, kamor nam je bilo dovoljeno. Spomnim se kako sva s Tilnom nekega dne šla sama do Žalca, s kolesi. Takrat se je to zdelo kot potovanje, velika avantura, pa čeprav je bilo to le dobrih petnajst minut hoda od doma. Ko si otrok, je svet fascinanten, ogromen, vznemerljiv in fantastičen. In ta svet je lahko samo kilometer ali dva širok. Med divjanjem sem si takrat razbil brado, doma pa jih fasal še po riti.

Ob koncu pouka ali pa vrtca, nama je z Jano večinoma kuhala omica – ja, omice so bile več ali manj na štajerskem -, zato mi bodo za vedno v spominu ostali porova juha, ribje palčke, zeljne juhe, smetana itd. Rada je imela svojevrsten način priprave, ki pa je nemalokrat bil kar zaskrbljujoč, če se ozrem na današnje standarde katere, priznam, tudi sam forsiram. Testenine s paradižnikovo omako so bile narejene le iz paradižnikovega koncentrata iz tube, sladkorja in vode ter malo soli, ampak takrat so bile božanske. Za posladek ali malico pa je rada naredila mešanico ribanih albert keksov in jabolk, nato pa vse skupaj začinila z ogromno tekoče sladke smetane in sladkorja, da je nastala kaša, za zdravje pa je dodala še nekaj mleka. Lahko si mislite kako dobro je bilo, koliko je bilo zdravo, pa je druga zgodba. Skozi čas sem pri njej pojedel kilograme smetane, ribjih palčk, ne pa pa tudi neskončne količine zelenjave in sadja. Ljubezen do zelenjave mi zato ostaja še danes.

Stara starša sta bila ogromen del mojega otroštva, oziroma, lahko rečem kar življenja Pri omi sem rad jedel še kasneje, skozi srednjo šolo. Tudi danes se na skoraj vsakem obisku po tihem veselim obilnih narezkov, katere velikokrat najprej vljudno zavrnem, ampak ker mnenje ne šteje, jih kasneje pod pretvezo bontona pokončam. Bila sta druga starša, prijatelja, učitelja. Nekateri bi rekli, da sta mi dajala malo potuhe, me razvajala. Morda imajo prav, a zato stari starši so. Več ali manj so vsi enaki, to sem spoznal zdaj. In res je, včasih je skozi oči starša lahko res moteče. Čas beži naprej, stvari se spreminjajo, pogledi in pristopi se spreminjajo, zato lahko pride do nestrinjanja in tudi konfliktov. Vsak ima po svoje prav in vsak za svojem stoji, velikokrat tudi na podlagi svojih izkušenj. Kakorkoli že, vedno sta mi stala ob strani, vedno pomagala, vedno izkazovala pristno ljubezen. Tudi, ko sem kdaj zajebal ali pa sem bil nekoliko izgubljen. Neizmerno sem vesel, da ta ljubezen ostaja obojestranska še danes. Srečen sem, da sta oba še vedno tukaj in sta doživela še Nežo. Zdaj ju gledam  kako se igrata z mojim otrokom, tam kjer sem se tri desetletja nazaj igral z njima jaz. In še vedno sta precej vitalna. Še posebej omica. Zdi se, da se spreminja cel svet, le njuna srca in tiste grde ploščice na balkonu ostajajo večni.

The post Kokakola first appeared on Mazej.NET.

Ako vam paše teden ali več ležanja, pijanosti in slabe hrane, potem je to to. Hrvaška pa je pač Hrvaška. De facto destinacija večine Slovencev. Obale so super, morje je glede na zadnje raziskave eno najbolj onesnaženih kar se plastike tiče, a to velja za celoten Mediteran. Kljub številnim zgodbam o strašni nevljudnosti Hrvatov do slovenskih gostov pa moram dodati, da takšne izkušnje do danes še nisem doživel. Prej nasprotno. Tudi na meji sem večino zadrtosti doživel na naši strani. Torej tudi letos, Hrvaška. Je pa res, da mi je v Dalmaciji bistveno ljubše in da mi je na morju OK le takrat, ko se sezona končuje in ni nepreglednih množic turistov.

Letos sem spil tudi bistveno manj piva kot druge dopuste. Ne paše mi in niti ne vidim več toliko smisla o konstantnem napajanju, ko bi se človek naj šel spočit, dobivat nove ideje in odmisliti vsakdanje življenje. Nekje tri piva na dan, če sploh. To pa se dramatično pozna tudi finančno in predvsem v počutju. Tekel sem vsak drug dan. Kakšen dan več, kakšen manj. Super je ostati aktiven tudi na morju, zjutraj, ko je vse še sveže.

Srima

Letos smo izbirali destinacijo zadnje dni preden smo se odpravili na pot. Ne da se mi zapravljati ogromno časa za analize kam na obalo, sem pa hitro tečen, če je lokacija brezzvezna. Kar ni ok. Pred nekaj sezonami sem kreiral nekakšno svojo pravilo, kar se tiče izbire apartmajev. Če apartma ne premore LCD televizije, sigurno ne premore dostojnega ležišča in solidne kuhinje. Televizije sicer na morju ne gledam a mislim, da je ta prejleta TV dober indikator. Ta praksa se do danes še ni izkazala za napačno. Morda pride z leti, a če plačam apartma za družino kamor se gremo sprostiti, hočem biti na udobnem in ne nekje kjer deluje, da je na kup zmetana vsa oprema iz socializma, ki bi sicer romala na odpad. Sicer sem vedno za avanture in takšna ali drugačna kampiranja.

Srima se nahaja med Vodicami in Šibenikom, srednja Dalmacija. Apartma, ki ga je našla Nuša je bil skoraj predober za ceno. Sicer je september, ampak vseeno. Ker Srima leži med dvema relativno velikima mestoma, me je malce skrbelo, da je vmesna točka zbirališče sranja. Ker živim drzno, smo vseeno šli. In super, da smo. Plaža je super za otroke kot tudi za odrasle, voda čista, ni smeti, ni vonjav po skurjenem jedilnem olju, ni gužve in mir je. Za družinski dopust z malim otrokom je super. Apartma je bil super. Moram reči, da je bil to eden lepših dopustov na morju. Mesec ali dva nazaj smo s prijatelji bili v Makarski, ki pa je več kot primerna prav za to, oddih s prijatelji. Nasploh pa je v Dalmaciji nekoliko drugačen tempo, vse je bistveno bolj mediteransko, umirjeno.

Za otroke je ena od številnih idealnih lokacij, predvsem zato, ker nudi plaže iz drobnega peska, oziroma mivke, torej ni potrebno konstantno skakati okoli skal. Voda pa je čudovita. Zelo čista, vsaj na videz in vonj.

Še ena nekoliko pozerska, čeprav obljubim, to ni bil namen!

Fotografij sončnih zahodov se bom vzdržal, vem, da vam morda že gredo na živce, tudi meni do neke mere. Na morju se velikokrat zdi, da ljudje v svoje aparate lovijo samo sončne zahode in so ti bistvo celotnega dopusta, glede na “pomembnost” fotografije.

Šibenik

Do zdaj sem se s Šibenikom srečal samo enkrat, ko sem se peljal skozenj iz Murterja proti Makarski. Ker naj bi šlo za čudovito, starinsko obmorsko mesto – ki jih obožujem – smo šli pogledat. Čudovito staro mestece. Zelo fajn se mi je zdelo tudi to, da ni na vsake dva metra fast food lokala iz katerega zaudarja. Številni butki, konobe in predvsem čudovita starinska arhitektura skozi ozke uličice.

Kot vse večje katedrale, je tudi Katedrala sv. Jakova precej impresivna kar se arhitekture in okrasja tiče.

Tudi kar se fotografiranja tiče sem se nekako spremenil. Ne trudim se več iskati motivov, čakam, da ti najdejo mene. Če me, super, če ne, tudi ok. Fotografiram kar me pritegne. In tako mimogrede, sem iz dopusta nabavil tudi nov fotoaparat in glaževino. Iz Nikona v celoti prehajam na Fujifilm. O tem v drugem zapisu.

Skozi star del mesta je kar nekaj “skritih” gostilnic iz katerih natakarji letos niso vsiljivo vabili.

Bolje bi bilo brez vozička.

Vmes smo se ustavili tudi v nekakšnem akvariju, ki je sredi starega dela mesta. Ne bom rekel, da je Bog ve kaj, je pa ok popestritev, še posebej za otroka. Nežo smo komaj spravili ven.

Šetnica St. Ante

Gre za dobro urejene sprehajalne/kolesarske poti, ki potekajo na dolžini nekje 16 kilometrov in se v glavnem nahajajo bolj ob morju. Šibenik lahko tako vidimo iz različnih zornih kotov. Zaradi časa nismo uspeli prehoditi cele. Smo pa prišli do ene od razglednih točk. Zares super urejena sprehajališča.

Celotna betonirana pot ima ob straneh vgrajene celo LED luči. Niso šparali.

Takšne razgledne točke pa kar kričijo, da se je potrebno malo ustavit.

Ob poti so številne jase, ki na hitro skoraj spominjajo na savano :).

Šibenik pa si lahko tako ogledate iz vseh zornih kotov.

Vodice

Menda je bila Plava plaža ena najboljše ocenjenih leta 2015? Tako sem slišal govoriti, če je res ne vem in niti ne bom preverjal. Precej lepo urejeno je, še posebej za otroke, seveda pa zopet ne gre mimo prekletih smeti. V tem primeru čikov. Med plažami, ki so namenjene otrokom je med drobnim kamenjem skoraj toliko jebenih čikov kot je kamenja. Iz vidika tečnega starša je to precej zastrašujoče, gledajoč kako otrok konstantno pobira pokajene čike. Morda porečete: treba je otroka naučiti, da se čikov ne pobira. Je res. Še bolj resnično pa bi morda bilo, da odrasla oseba, ki kadi čike premore toliko olike in sočutja, da svoje nesnage ne meče na otroške plaže? Nasploh pa so Vodice kar ok. Bojda je v vrhuncu sezone situacija tukaj podobna kot na Pagu, v Zrćah. Žur, hektolitri testosterona, tone plažnih mišic in ducate “pogledov” željnih deklet.

Plastika

In ker je zadnje čase toliko govora o onesnaževanju s plastiko – še jaz sem pisal -, me je ponovno kar malo šokiralo koliko preklete nasnage morje zares naplavi na obalo. Na nasprotni strani Šibenika, ob sprehajalni poti, je obala na nekaterih predelih “zametana” z raznim sranjem, večinoma plastiko. Tudi drugod je na malo bolj divjih plažah plastičnih smeti ogromno. Kjer so bolj komercialne plaže je več ali manj poskrbljeno za snažnost. Debele denarnice prekleto hitro zbežijo drugam, če jih v oko preveč zbode pogled na ogabne kante motornega olja, plastenke, stiropor in ostalo svinjarijo. Tega se, kot kaže, turizem tudi zaveda.

Dajte, čim manj plastike, če le gre. Iz leta v leto gre za večji problem. Jadransko morje pa je tako eno vodilnih v onesnaženosti s t.i. plastičnimi mikro delci.

The post Teden v Dalmaciji first appeared on Mazej.NET.

Tuhtal sem kam bi šli za vikend. Skoraj vsak konec tedna skočimo na kakšen hrib, če se le da. Porodila se je ideja o Bohinjskem jezeru. Zadnje dni je prekleto vroče, na morju je peklensko in nabasano turistov. Bohinjsko jezero je osvežujoče in lepo. Spomnil sem se Doma na Komni, ki bi ga lahko vključili v lep izlet. Tudi tega, da je celotna pot v zavetju sence, ker poteka skozi gozd, kar je super, če gre zraven še otrok. Letos smo blagoslovljeni z nenehnimi nevihtami, kar je za hribovit svet še posebej nezaželeno, če planiraš izlet. To soboto pa je bila napoved odlična.

Izhodišč je več, tokrat sem šel drugič, spet po isti poti, ki se prične iz pred Koče pri Savici. Največ zato, ker sem vedel, da celotna pot poteka v senci in ni vročine. V času sezone boste morali za parkiranje pri Koči pri Savici seveda plačati, kot povsod drugje v času turistične sezone. Pot izpred Koče pri Savici se hitro loči in poteka po lepo urejeni mulatjeri, ki so jo zgradili v času prve svetovne vojne. Tabla nam sporoči, da nas do vrha čaka nekje dve uri in pol hoda.

Strmina je precej zmerna, tu in tam malo stisne. Z Nežo na hrbtu, fotoaparatom in vodo v nahrbtniku, nisem imel nobenih težav v smislu utrujenosti. Vsaka od serpentin po mulatjeri je označena in skupaj jih je 48. Mislil sem, da jih je 48 do vrha a ni tako.. Od tu naprej je še kakšno uro hoje.

V kolikor radi planinarite in imate majhnega otroka, ki še ne zmore sam, toplo priporočam nahrbtnik Deuter Kid Comfort. Izredno kvalitetno narejen in udoben nahrbtnik. Tako za nosača, kot za otroka. Tudi veliko prostora za ostalo prtljago ima.

Po nekoliko bolj razgibani poti pridemo do ravnejšega dela poti in levo se odpre pogled na dom. Nisem vedel, da gre za eno najbolj obiskanih slovenskih planinskih postojank. Menda zato, ker se nahaja na križpotju večjih planinskih poti.

Od tod je še kakšnih dvejset minut do vrha. Do doma smo potrebovali nekje dve uri in 15 minut. Ženske so pojedle palačinke, jaz sem spil pivo. Največji nasmeh pa mi je na obraz narisal pogled na pos terminal. V dolini sem pozabil dvigniti denar in sem s seboj imel ravno za palačinke. Ker imajo pos terminal – kar je precej velika redkost v hribih – mi ni bilo potrebno biti skromen.

Vedno me boli, ko vidim, kako lepe fotografije bi lahko človek ujel, ko bi se mi le delo nekoč zbuditi tako zgodaj, da bi na lokaciji bil s sončnim vzhodom. Ta daje najlepšo svetlobo za fotografiranje pokrajin. No, pa tudi sončni zahod. Z vzhodom mi do danes še ni uspelo. Fotografiranje sredi dneva pa rodi slabe rezultate. Prekurjene fotografije, grde kontraste, grobe barve, meglice …

Pot navzdol je bila kot vedno, duhomorna. Po teh serpentinah hitro postane tečno in se vleče. Gor je veliko bolje. Pogovarjala sva se o tem kako epsko bo, ko se po naporu vržemo v Bohinjsko jezero. Še več, doma sem prejšnji dan pripravil še vse kar potrebuješ za dober prigrizek ob epskem jezeru. Nekaj dobrega Kraškega pršuta, nekaj vrst sira, sušene paradižnike z baziliko, nekaj kruha. Veliko bolje to, kot sedeti v kakšni zanikrni hotelski gostilni, ki za mastne denarje prodaja drek v smislu ogabnega raguja z razkuhanimi testeninami ali pa kitast dunajski zrezek. Ko gre za hrano, sem hitro tečen.

Kopanje v Bohinjskem jezeru pa mi vsako leto znova vrine isto misel v glavo: »Zakaj hudiča bi človek moral riti na morje? V gužvo, neznosno vročino, neskončne vrste turistov, vonja slabega fast fooda ter skurjenega jedilnega olja v katerem se peče že tisoča porcija krompirja …, ko pa si lahko tukaj.« Neža je uživala na polno.

Prekleto lep vikend je bil, čudovito izkoriščen čas. Drugi dan, ko sem se zbudil, pa sem tudi v ramenih in nogah nekoliko občutil vso to nošenje otroka in ostale robe.

In seveda zdaj to objavljam s tedenskim zamikom, kot večkrat. Prej se mi ni dalo. No, to je bilo prejšnji teden.

The post Komna first appeared on Mazej.NET.

Kaj se je v tem letu zgodilo? Veliko se je vrtelo okoli Neže. Sliši se precej obrabljeno, ampak ne morem se načuditi kako fascinantno je opazovati svojega otroka kako odrašča. Pridejo trenutki, ko me popade čudna mešanica neizmernega veselja, ponosa ter rahle melanholije. Zdaj že čeblja prve besede, ponavlja, pleše, poje … čudovito. In, če si oseba kot jaz, ki ogromno tuhta in premleva, potem se na momente pojavi že tudi kakšna temnejša, zaskrbljujoča misel kot je: »Kako bo, ko bo starejša? Kako bi ji lahko preprečil, da ne zaide na napačna pota? Kako jo narediti trdno v tem hladnem svetu?« in tako naprej. Pa saj veste kako je. Največ kar lahko naredim je, da sem dober in odgovoren oče.

Nasploh pa je življenje dobro do mene, nimam se kaj pritoževati. Če bom kolikor toliko del statistike glede povprečne življenjske dobe današnjega moškega, potem sem nekje na dobri tretjini svoje življenjske poti. Druga je menda zlata, tretja pa trpeča.

The post 33 first appeared on Mazej.NET.

Prelazov sem prevozil le malo, smešno malo. Že kar nekaj časa pa sem razmišljal o zloglasnem Črnivcu. Resnejše kolesarjenje je bilo v zadnjem mesecu ali celo dveh postavljeno na stranski tir. Ogromno se je dogajalo; poroke, zabave, izleti … Ni bilo pravega časa, bilo pa je predvsem ogromno izgovorov. Potem pa sem se iz čiste trme odločil, da poskusim pot Braslovče – Vransko – Kamnik – Črnivec – Gornji grad – Radmirje – Nazarje – Mozirje – Braslovče. Nedelja je bila rahlo hladna in delno oblačna z obetavno sončno napovedjo. Kot nalašč za lep izlet.

Vzponov letos praktično nisem prakticiral tako, da sem že nekje pri Vranskem postal rahlo skeptičen. Veter je bil ugoden. Od Vranskega sem zavil v smeri Kamnika kjer je super cesta za kolesarjenje, prometa je zelo malo. Cesta se zdi, da se konstantno rahlo, skoraj neopazno vzpenja, ravno toliko, da čutiš kot, da bi bremze rahlo ribale po obroču. Preden pa se spustiš v Tuhinjsko dolino, čaka manjši del malo bolj pokončnega videza, nekje 11%. Od tam naprej je do Kamnika letelo. Na smešno majhni bencinski sem se ustavil, da bi si privoščil tisti trikotni sendvič in nekaj vode. Prijazen fant me je  podučil, da se v teh krajih to ne splača. Verjetno res. Sem pa opazil, da je ta pumpa tudi lokalni bife, čeprav to pravzaprav ni. Ob klopeh zadaj so dodali še stare pisarniške stole in lokalni možje si na pumpi kupijo pivo, ki si ga privoščijo zadaj, kjer imajo svojo malo postojanko.

Pozna se, da kar nekaj časa nisem gonil, za menoj je bilo le nekje 40 kilometrov in nekje 500 m višincev, noge pa sem že kar presenetljivo čutil. To je seveda pognalo plaz kletvic nad samim sabo. Na momente me je malo pošla že misel, da ne bo šlo. Hitro sem jo nehal poslušati. Aja, ker sem precej neorientirano bitje, sem na svoj dobri stari Garmin Edge 500 doma naložil routo, ki sem jo naredil preko Google maps. Da zdaj nisem vedel, da ima ta kolesarski kompjuter tudi možnost navigacije! In še eno super zadevo, sprotni izris višinskega profila (graf), tako vedno veš kje si in kaj te še čaka, kar se vzponov tiče. Še več, ima celo virtualnega tekmovalca, ki poskuša iz tebe potegniti več kot bi dal sicer. Tokrat ga nisem spremljal. Vsakršne ideje o zamenjavi Edge 500 sem popolnoma opustil. Tudi navigacija, čeprav je prikaz malce primitiven, še vedno deluje odlično in dobro služi svojemu namenu. Kasneje sem spoznal, da navigacije pravzaprav nebi potreboval, ker  je super označeno s tablami.

Na Črnivec je v noge peklo kot sto mater. Čeprav je naklon zelo ugoden in dovoli dihati, so me noge pekle. Kar se tiče kondicije je bilo super, noge pa porazne. Celo toliko, da sem moral požreti ponos in se nekajkrat vmes ustaviti. Spet plazovi kletvic. Na vrhu sem se ustavil v gostišču in zmazal štrudel, kokakolo in kavo. Ko sem plačeval pa je zajebaval Revolut in zaskrbelo me je, da ne bom mogel plačati, ker sem opazil sporočilo tehničnih težavah storitve. Ampak je k sreči šlo. Lekcija naučena: od zdaj zraven jemlji samo gotovino, ali pa vsaj za rezervo. Spust iz Črnivca v Gornji grad je epski, poetičen. Skoraj skozi celo pot navzdol je položen čisto svež asfalt in s specialko kar letiš, kot po maslu. Od Gornjega grada sem zavil proti Radmirjam. Okolica je precej čudovita. Od Nazarj naprej pa po glavni cesti le še nujna zdolgočasenost do doma.

Prevoženih 96 km in narejenih 1063 višincev s povprečno hitrostjo 23,3 km/h. Ok bo. Izročilo naj bi govorilo, da za dobrega kolesarja se šteje tisti, ki to traso – oziroma malo drugačno – odvozi s povprečno hitrostjo 30+. No, jaz na kolesu raje skušam nekoliko uživati. Ta cifra se v tej fazi zdi popolnoma astronomska. Če bi želel umirati od napora pa bi zagotovo čas lahko bil tudi boljši – valda. Sigurno zelo lepa in tudi malo zahtevnejša tura, ki jo je vredno ponoviti. Po možnosti v družbi.

Če kdo potrebuje navodila za navigacijo, lahko dobi tukaj.

The post Čez Črnivec in nazaj first appeared on Mazej.NET.

Že sobota je bila čudovita z dolgim-kratkim izletom po sekundarnem domačem kraju, Braslovčah. Po okoliških kolovozih smo se odpravili proti Dobrovljam, ki pa sem jih do sedaj gledal zgolj skozi okno, ob kavi, ponavadi takrat, ko sem se pripravljal na izlet na kakšen drug hrib. Že precej časa sem se čutil dolžan, da jih obiščem saj živim pod njimi in so se morale zgoditi. Z Nežo na hrbtu in Nušo ob strani sem se čudil kako lepi kraji so v okolici Braslovč. Na trenutke, v tem času, ko je vse zeleno in cveti, so razgledi epski, čisti kič. Ker cest nihče zares dobro ni poznal, smo šli malo na pamet, zato je pot vsega skupaj trajala nekje štiri ure. Ob tem sem odkril kup idej za dobre tekaške in kolesarske poti, ki jih lahko dodam na svoj seznam. Iz Dobrovelj pa je obvezno potrebno tudi na spust z gorskim biciklom saj do Braslovč vodi super lep trail.

Se pa lepe dni lahko preživi tudi drugače, ampak še vedno aktivno. Recimo celodnevna nedeljska akcija z lopato v rokah. In spet, če je družba prijetna in sproščena, je vsaj malo dobre volje, potem se vse skupaj ne bo dosti razlikovalo od prej omenjenih načinov kakovostnega preživljanja prostega časa. Torej, včasih je bolj kot kje, pomembno s kom in kako. Že res, da je lopatanje in odvažanje zemlje in ostalega sranja bolj umazano in na trenutke duhomorno, je pa po svoje lahko tudi zabavno in združuje. Pa še koristi je več. Če pa v enačbo dodamo še mizo v prijetni hladnini senčne brajde, na njej flašo dobrega domačega vina in nekaj dobre hrane, pa se zna hitro zgoditi, da je takšna delovna akcija kdaj celo boljša od preganjanja naokoli, potiskanja pedal ali pa zabušavanja po trgovskih centrih. Bil je čudovit vikend.

The post Iz Dobrovelj k lopati first appeared on Mazej.NET.

In, ker dnevno nabavlja tisoče ljudi, kupujejo v stotinah trgovin in zlagajo v vrečke. Koliko plastike, ki bo šla v smeti je to na dnevni bazi? Če bi nekdo naredil približno analizo, ki bi podala količino v tonah, bi podatek bil verjetno grozen. Sicer super, da obstaja recikliranje in verjetno(?) vsa ta plastika doživi takšno ali drugačno reinkarnacijo – mogoče je vrečka v katero sem polagal solato zdaj od nekoga pregrešno draga ura; ampak to je še vedno ogromno nepotrebne plastike. Že samo malo manj ekscesna uporaba teh vrečkic bi verjetno privedla do neke imaginarne cifre izražene v tonah, ki bi govorila v prid manj plastičnih odpadkov.

Prekleto na živce so mi pričeli iti ti kupi vrečk, ki se kopičijo. Če je možno, zdaj raje uporabim eno vrečko v katero spravim vso zelenjavo in nanjo nalepim nalepke s kodami različnih kosov, ki jih bom kupil. Ne samo to, da je boljše za planet, tudi bistveno manj navlake bo doma.

The post Vrečka first appeared on Mazej.NET.

Ampak Les Paul je še vedno ostala želja. Ker seveda za pravo Gibsonko ni ustvarjenega prioritetnega finančnega fonda, pride v poštev Gibsonova serija Epiphone. To je tista, za navadne smrtnike, amaterje. Nekaj takšnega kot, da bi si želel nov Porsche višjega cenovnega razreda, ampak potem narediš kompromis z nekim BMW-jem, nekaj takšnega. Nekaj kar si lahko privošči tudi sosedov Jože, če bo le priden, delal nadure in tu ter tam kdaj kaj pofušal. Ampak tudi Epiphone je čudovita kitara s pestro zgodovino. Zadnjič sem tuhtal in brskal po Letgo in naletel na nekaj simpatičnih kitar. Kmalu sem klical nekoga v Dobrno; fantek je prodajal Epiphone Les Paul Standard. Ni vedel kateri model točno ima, kar je seveda dobro, imel je boljšega. Glede zagotovila kako “dobro” je ohranjena, je prišlo do malo tiste, čudne tišine, ko sva se dobila. Nekaj počenega laka, manjših prask, videlo se je , da ni bila deležna ljubezni že precej časa. In nato še, počen vrat! Ampak videl sem, da gre za Les Paul Standard, model, katerih cene se gibljejo okoli 400 evrov in več. V glavi pa kalkuliral, da se vse da popraviti za malo denarja.  Za 200 je dodal še lesen kovček.

Nabava

Ko sem doma odprl kufer in si zadevo še podrobneje ogledal, je bilo hitro jasno, da ji prejšnji lastnik ni dajal ljubezni, ki si jo zasluži. Še več, v namen prodaje je ni niti dobro očistil. Sicer ni bila v tako slabem stanju, na trupu je bila ena velika razpoka kjer je manjkal del laka, čisto do lesa. Malo pa me je zaskrbelo, ko sem odstranil strune in ugotovil, da je vrat dejansko pošteno počen.

Vrat

Internet je res zakladnica znanja, in človek se lahko pouči, ter sam loti popolnoma vsega. Za vrat sem ugotovil, da je to kr pogost pojav in da so takšne napake kar precej relativno vsakdanje. Popravilo pa tudi ni ravno grozno zahtevno n drago. Potrebujemo le dobro lepilo za les, nekaj natančnosti, “šraufcingo” ter čas. Ob straneh sem razpoko najprej razprl in jo zataknil z izvijači, tako sem lahko lepilo spravil v globino.

Po tem pa je zadevo seveda potrebno dobro stisniti in pustiti, da lepilo naredi svoje.

Drug dan sem videl, da se je čudovito izšlo. Vrat je bil ponovno fiksen, seveda pa so se poznali grdi risi in udrtine. Ker je zadaj lakirana površina je bilo potrebno zadevo brusiti v večih korakih. Površina mora biti popolnoma gladka, da ne moti pri igranju. Uporabil sem brusne papirje gradacije 400, 600, 800 in 2000. Slednjega sem čez noč pustil še v vodi, da sem lahko izvedel poleg suhega, še mokro brušenje, ki je izredno fino. Finejših gradacij nisem našel v nobeni tehnični trgovini. Nekateri v takšne namene gredo celo do gradacije 12000!

Površino sem nato obrusil z graduacijo 2000, očistil, nato pa v treh slojih pobarval s črnim glos sprejem (boljše kvalitete). Po nekaj urah je bilo suho. Nato sem s brusnim papirjem gradacije 800, rahlo obrusil premaz in odstranil robove, ki so se naredili ob barvanju. Nazadnje sem obrusil še z mokrim brusnim papirjem gradacije 2000. Rezultat je deloval zelo obetavno, še vedno pa so se seveda videli fini risi, ki jih pusti brusni papir.

Tudi to je preprosto rešljivo, če se površine lotimo s poliranjem. Nabavil sem polirno pasto 3M Extra Fine PLUS (rumen pokrovček) in z njo temeljito spoliral površino. Seveda ročno, ker nisem imel mašine. Nad rezultatom sem navdušen, vrat je kot nov.

Trup

Trup je imel kar nekaj drobnih prask kar niti ni tako dramatično, ko gre za rabljen inštrument. Na spodnjem delu trupa pa je zevala precej grda razpoka. Ker je bil del laka odtrgan do lesa, je bilo potrebno narediti nov nanos umetne mase.

Spet se je izkazalo, da je YouTube najboljši vir znanja. Takšne poškodbe se preprosto rešijo z nekaj črnila in sekundnim lepilom. Najprej sem na les previdno dodal črno tinto, ki je les obarvala. Nato sem v čisto tankih slojih nanašal sekundno lepilo dokler nisem naredil površine, ki je višja od površine preostalega dela trupa.

Nato pa ponovno brusni papir graduacij 400, 600, 800, 2000 in 2000 mokra varianta. Nanos sem zravnal z preostalim delom trupa in na koncu previdno fino obrusil, da je bilo pripravljeno na barvanje. Okolico sem zaščitil s krep papirjem, nato pa nanesel črno glos barvo v treh slojih. Na koncu pa še temeljito spoliral, da sem odstranil vse rise. Rezultat je ok. Ker ta polirna pasta dela čudeže, sem kasneje poliral kar celo kitaro in jo rešil risov.

Elektronika

Dosti sem že slišal o tako imenovanem “shildieng-u”, ki naj bi drastično izboljšal težavo s hreščanjem in šumenjem, ko kitaro priklopimo na ojačevalec. Do hreščanja pride zaradi zunanjih “motenj”, ki jih producirajo razni signali. Daljnovodi, halogenske luči, TV … dejansko vse kar je povezano z elektriko lahko povzroča motnje. Novejše kitare naj bi imele notranjost premazano s posebno prevodno barvo, ki naj bi to relativno dobro opravila. V mojem primeru tega ni bilo.

Rešitev je tako imenovana Faradejeva kletka. Celotno notranjost, kjer je elektronika, izoliramo pred zunanjimi signali. To naredimo tako, da notranjost oblečemo z prevodnim materialom. Najboljša bi bila bakrena folija, a te nisem imel pri roki., pa tudi ni je tako preprosto dobiti. Ker je aluminij tudi odličen prevodnik, ker sem ga imel ogromno pri roki in je tudi bistveno cenejši, sem ga uporabil. Seveda ne smemo pozabiti tudi na pokrov, ki mora imeti stik z folijo znotraj.

Folijo sem namestil po celotni notranjosti, tudi v luknje kjer so magneti, kar pa naj nebi imelo bistvenega vpliva. Pomembno je, da je celotna notranjost med seboj povezana in prevodna. Drugače zadeva ne funkcionira. Če je prevodna, lahko preprosto preverimo z navadnim multimetrom s katerim merimo prevodnost med posameznimi točkami. Če so se točke med seboj prevodne, pomeni, da smo naredili prav.

Pomembno je tudi, da ozemljimo potenciometre. Ker je lotanje na aluminijasto folijo skoraj nemogoče, še manj pam učinkovito, sem dodal vijak, ki sem ga spravil v stik s folijo in nanj zalotal še povezavo s potenciometri.

Finese

Vse se je izšlo čudovito. Kitaro je bilo potrebno še pravilno nastaviti. Najprej sem preveril vse prečke ali so kje neskladne in bi lahko povzročale brenčanje strun. Nekaj jih je bilo neskladnih, te sem rahlo opilil s fino pilo in spoliral s papirjem gradaije 2000. Celoten fretboard sem navlažil z orehovim oljem, ki se je izkazal za zelo dobro alternativo. Preveril sem še skrivljenost vratu in ga ustrezno nastavil. Nato namestil strune in še enkrat nastavil vrat. Nazadnje sem nastavil še intonacijo. Kitara je kot nova, izredno lepo se igra. Kar me je močno razveselilo je bil test, ko sem jo priklopil na ojačevalec. Pred leti sem bil navajen groznega brenčanja, tukaj pa … tišina! Magneti so super, kitara ima odličen zvok, jih bom pa morda s časom nadomestil s kakšnimi višjega razreda. Z rezultatom sem izjemno zadovljen! Definitivno čudovit DIY projektič za te turobne zimske dni, ko se človek nima kam dati.

The post Epiphone Les Paul Standard first appeared on Mazej.NET.

Verjetno sem že omenil, da je ravno Uršlja gora tista, ki me je navdušila nad hribolazenjem. Davno je tega, ko sem bil še srednješolski mulo in so nas trpinčili in gnali gor. Ampak tarkrat mi je prirastlo k srcu. Od takrat sem se je lotil večkrat, tudi s kolesom. Ni zahtevna in ravno prav lepa ter razgibana za nekoliko lažji nedeljski pohod v dobri družbi. Tudi s kolesom je precej zmerna. Razen zadnja slaba dva kilometra. Bila je napovedana lepa, deloma sončna nedelja in ker že nekaj časa nisem hribolazil, kot nalašč za pričetek sezone. S svojimi 1699 metri pa je tudi dovolj visoko, da imaš malo tistega občutka gorá. Kot vedno, tudi tokrat idejo glede hribov delim z Davorjem, ki skoraj nikoli ne odkloni. Presenetljivo visoke so bile tudi temperature, celo na vrhu. Tokrat pa sem jo obiskal tudi prvič, ko je del poti bil še kar dobro v snegu.

Iz katere smeri smo šli takrat, v srednji šoli, mi verjetno ne bo nikoli jasno. Tokrat je bila izbrana smer  Poštarski dom pod Plešivcem -> Uršlja gora (čez Kozarnico) – ja, kopirano direktno iz hribi.net. Lahka označena pot, nekje dve uri in pol hoje po občasno malo bolj strmem terenu. Do Poštarskega doma je cesta lepo urejena.

Ko krenemo po kolovozu navzgor, nas tabla usmeri na pot (čez Kozarnico). Na tej strani je bilo lepo sončno, brez megle. Ti Koroški gozdovi pa so čudoviti tudi januarja, ko je več ali manj vse bolj pusto. S fotoaparatom tokrat niti nisem izgubljal preveč časa.

Po nekaj hoje, se je pričel kazati tudi sneg, sprva samo zaplata tu in tam, kmalu pa je postal stalnica. Ne dolgo nazaj ga je moralo biti veliko, tokrat pa ga je bilo ravno toliko, da mi še ni bil nadležen. Nikoli nisem rad gazil po snegu, vsaj dalj časa ne.

Pa tudi kakšen lep razgled se že kmalu odpre.

Pot poteka deloma po cesti, deloma po gozdu. V kolikor je komu ljubše samo po cesti, lahko tudi tako. Nekje na pol poti je tudi izvir kjer še nihče ni ukradel skodelice in se lahko napojimo. Takšen idiličen izvirčič bi lahko bil nekje na Šajerskem – iz Gospodarja prstanov. Prepričan sem, da Frodo nebi šel mimo brez požirka.

Ko skozi gozd prečkamo kar pestro strmino, pridemo do nekoliko bolj ravnega dela, ki me je v tem letnem času ponovno spominjal na nekaj iz preteklosti. Tokrat na igro Medal of Honor hehe. Vsak, ki je igral bo mogoče znal primerjati s spodnjo fotografijo (ja, malo sem zabluzil).

Tukaj sva se ustavila in ko je Davor iz torbe potegnil dva sendviča – spet primerjava, spominjala sta na tiste iz serije Komisar Rex – se kljub temu, da nisem bil lačen, sendviča nisem branil. Ob vsem kompliciranju človek spozna, da je največja lepota v čisto preprostih stvareh; to je lahko čisto navadna kajzerica z nekaj rezinami Polike, popolno minimalistično, ampak prekleto zadovoljivo. Še posebej po nekaj napora. Gozdovi tukaj so naravnost čudoviti, sneg vse skupaj samo še dodatno začini in naredi mistično. Od tod dalje pa ni več daleč do vrha. Kmalu se bo prikazala znamenita cerkev sv. Uršule. In pazi to! Ta cerkev je z 1678 metri nadmorske višine najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Še več; če gre zaupati Wikipediji, potem je morda celo ena najvišje ležečih cerkva v Srednji Evropi!

Na vrhu je bilo megleno kot svinja, a je veter na trenutke megle tudi razpihal. Doma na Uršlji gori se je komaj kaj videlo.

Malo pod uradnim vrhom sem zagledal super kompozicijo za fotografijo. Vse okoli megla, malo nad lepo krivuljo pa se je odpirala jasnina, ki je gledala proti Avstriji in njenim goram (vsaj mislim, da je bilo proti Avstriji). In seveda Murphyjev zakon. Takoj, ko sem postavil stativ, nastavil aparat in vse potrebno, se je vse popolnoma zaprlo in se kljub čakanju ni hotelo več odpreti. Po kakšnih desetih minutah sem iz spoštovanja do prijatelja obupal in krenila sva do vrha. Ko sva se vračala nazaj je bilo v daljavi videti, da se je spet odprlo. Ko sem postavil aparat in vse potrebno, se je zaprlo. »Kurc gleda!«, ne bo me tale oblak zdaj zajebaval, in sva šla v kočo.

Pogled iz vrha je bil še kar odprt.

V koči sva spila šnopc, čaj, in – hvala Bogu! – pojedla odlično enolončnico. Imel sem idejo, da bi šel nazaj proti vrhu, če bi se slučajno že odprlo, da bi slikal, ampak ker me je narava že dvakrat na suho nategnila, sem misel opustil.

Ta zapis sem začel z dejstvom, da je bil to eden najtežjih pohodov. Da objasnim. Pot nazaj je bila tako samoumevna, da sva se začvekala in nehote ignorirala table, ki vodijo nazaj dol. Tako, kot da hodiva tod okoli vsaj trikrat na teden. Potem na enkrat Davor omeni, da je nekaj čudno. Jep, res je čudno. Zajebala sva kar precej višje v hribu, ampak nima veze. Na plan potegne telefon in na Google Maps hitro najdeva alternativo. Tamle čez gozdno pot in malo čez gošo, potem se pa pot združi s pravo potjo. To je sicer vse res, ampak nisva pa vedela, da je brutalno vetrovje, ki je nekaj tednov prej lomilo, presenetljivo groteskno pohabilo gozd. Pot je ponekod zaradi nametanega drevja in vejevja, bila popolnoma neprehodna. Malo pod smrekami, malo nad njimi, malo okoli njih v buralen klanec. Kmalu pa sva bila predaleč, da bi se splačalo nazaj.

Tako sva se zajebavala dobro uro in, ko sem pogledal na uro sva naredila natančno 800 metrov. Popizdim. Ura je bila okoli štirih popoldan in začelo se je močno mračiti, vidljivost pa posledično padati. Na enkrat sva se znašla sredi gozda, brez ceste, brez markacij, brez smerokazov, sredi totalnega kaosa neprehodno nametanega drevja. O tem kako zelo utrujajoča je bila takšna pot raje ne govorim.

Plezanje, plazenje, hitenje v nore strmine. In, ker nisva imela namen priti zvečer, brez luči. Kmalu je postala skoraj tema in vidljivost je nevarno padla. Prečkanje in plezanje skozi polomljeno drevje je postalo jebeno nevarno. Cesta je izginila, pot tudi. Verjela sva pametnemu telefonu – ki je res pameten! – in nekoliko improvizirala ter nadaljevala pot po svoje. Po konkretnih naporih pa sva končno zagledala nekaj kar so bile človeške stopinje. Sledila sva in zagledala cesto. Po dooooolgem sprehodu pa sva v daljavi zagledala še luč, ki je bila Poštarski dom. Vsa pot naju je kar konkretno ubila in pivo je bila edina prava izbira. Ni prijeten občutek, se takole izgubiti zvečer v gozdu. :) Nekaj kar bi moralo trajati nekje štiri ure, se je zavleklo v cel dan.

Ampak jebi ga, konec koncev je bilo fajn. Prekleto dobro pa sem imel priložnost stestirati nove pohodniške čevlje, ki so se obnesli z odliko. Po vsem tem sranju sem imel noge suhe in cele. Zaradi svoje lahkosti in izredno kvalitetne izdelave, pa so mi prihranili tudi nekaj energije ter prizanesli z žulji. Na pohod sem jih vzel praktično iz škatle, nič uhojene. Brez vsakih težav. Po tem, ko so mi konec lanske sezone na Kredarici zatajili stari dobri Alpinini čevlji in sem s crknjenim podplatom pešačil iz Kredarice do Pokljuke, sem sklenil, da na pohodniških čevljih ne gre šparati. Pa še kako prekleto to drži.

Uršljo goro toplo priporočam, ampak pazljivo, nekatere smeri so popolnoma neprehodne in se hitro znajdeš v težavah.

The post Nedeljska Uršlja gora in čista jeba first appeared on Mazej.NET.

Definitivno čas večjih sprememb in novih odgovornosti. Res pa je, da ga je lep del potekal kar precej generično, rutinsko. Verjetno ga je zato bilo tudi tako prekleto hitro konec. Kadar smo v rutini, čas mineva hitreje. Albert je imel še kako prav, ko je opisoval relativnost. Gledati kako nekdo nekdo odrašča, se razvija, se prvič postavi na noge, osvaja prve korake in pričenja blebetati, je kar spektakularen show. Zato ga je dobro tudi uživati v polni meri, ker se ne vrne.

Glede stvari, ki jih rad počnem zase, je bilo v 2017 sicer kar stagnacije. To pa ne pomeni tudi, da se ni nič dogajalo. Končno sem prilezel na nekaj vrhov, na katere sem se spravljal že dalj časa. Tudi pretekel sem kar nekaj kilometrov, odstranil nekaj kilogramov, nato pa jih v decembru pridno nazaj dodal. Glede fotografije, kolesarjenja pa: stagnacija. Tudi karierno gre precej dobro. Sigurno je, da bo v 2018 več akcije, mala bo shodila, mobilnost bo veliko boljša in vse skupaj bo lažje. S tem pa bo tudi več zapisov. Ideje so, cilji so, zagon je.

Torej, vsem želim srečno in zdravo novo leto. Veliko osebnih uspehov in dosežkov, karkoli to že so, vsak zase najbolje ve. In pa tudi veliko vztrajnosti ter trme pri doseganju uresničitve vaših novoletnih zaobljub! Včasih je dobro tudi z glavo skozi zid.

The post Srečno 2018 first appeared on Mazej.NET.