Having broken the glass on my old Samsung Galaxy S a couple of weeks ago, I didn’t have to think much about what to buy as its successor. The new hardware and the fourth edition of the Android operating system were arguments enough to buy a Samsung Galaxy Nexus.

The obvious first task at hand when you acquire a new telephone and connect it to all networks and accounts obviously include importing the contacts. The way I managed my contacts in the past was to keep a tidy contact database in Outlook and then synchronize it with whatever phone I was using (two HTCs, a Nokia and the Samsung Galaxy S). The tool I was using to synchronize the contacts between my Outlook and phone was Samsung Kies and I must say it didn’t do its job as well as I’d like to. The first time I used it with the Galaxy S it deleted all my Outlook contacts and I had to salvage them from the deleted items. Sometime later it created duplicates of all my contacts,  shuffling first names and last names. I never took the time to introduce some necessary order into my base of some 2.000 contacts (duplicates including). Also, I never felt the need to synchronize my contacts with Gmail, as I am not using it for business or personal purposes.

I immediately discovered Samsung Galaxy Nexus does not run with Kies. It is a Google phone running on Samsung hardware and it contains no Samsung branded software. The way to synchronize your contacts is by linking your phone to the Google account you are using. The Contacts section of Gmail offers some functions for importing the contacts in csv (multiple contacts) or vCard (single contacts) form (see More/Export). As I had no access to my Outlook yesterday when I undertook to transfer the contacts to my new Nexus, I began by importing the contacts from the old Galaxy S in Kies, and saved them in CSV format. It took me some 4 or 5 hours to manually purge the contact list of duplicates, merge different entries for the same people and delete the contacts I no longer need. I was left with some 600 contacts having phone numbers (and some of them also e-mails, addresses, fax numbers, company names etc.) and some 400 contacts without phone numbers. As it was already past midnight, I decided I’d only try to migrate the 600 contacts with phone numbers to the Nexus.

It turned out it was impossible to import the csv list into Gmail Contacts. Even though the field names were exactly according to some instructions found online, Gmail kept dumping all the data fields like phone, email and address into the Notes field. Gmail wouldn’t import the csv file exported from Outlook either. Upon synchronizing these contacts with the Nexus, I discovered it is impossible to search the contacts by the content of Notes field. Feeling Google should put more efforts into making the contact import work and also provide better support, I was quite disappointed and had to find another solution.

As I was unable to import the contacts into Gmail, the only solution left was to prepare the vCard files for each contact, dump them into Nexus’ storage and then manually import them. I did this by importing my csv list into an empty Outlook 2010 account and then exporting the contacts in vCard (vcf) format using a third party data export plug in. I suppose you could also use any other csv to vcf conversion tool, but I didn’t bother to look for one that works. I then copied the 600+ exported vcf files to a new folder on the Nexus, and then manually imported them from “People”. The notification bar crashed somewhere along the import, but the imported contacts seem to be fine. Three hours after having a tidy csv file, the contacts were finally in my new Nexus.

Technicalities:
1. Prepare your csv file so that each different data field is in its own column (given name, family name, email1, email2, phone1, phone2…). In this contact migration method, the field names are not important.
2. Import the csv file to Outlook under File/Open/Import/Import from another program or file. In one of the next stesp you will have to map the data fields in your csv file to Outlook’s data fields. Be careful mapping the fields and then make sure your contacts imported OK.
3. Install the Outlook Data Export plugin from here. Mark your Contacts folder in Outlook and export your contacts in vCard (vcf) format  (Add-ins/Outlook data export/Export contacts).
4. Connect the Nexus to your computer with the data cable, create a folder and copy the vcf files to it.
5. Import the vcf files under People/Settings/Import/Export/Import from storage. This takes some time, depending on the number of contacts, and may crash your notification bar, requiring a reboot.
6. You are done. The Nexus will automatically sync the contacts to Gmail contacts according to your sync settings.

Copy and paste in Courier new or some other fixed-width font for correct placement of chords.

c              D#              G#            c
One more drink tonight as your gray stallion rests
G#                   c
Where he lays in the reins
               D#                        A#
For all of the speed and the strength he gave

c             D#                G#          c
One more kiss tonight from some tall stable girl
           G#             c      
She’s like grace from the earth
                D#               A#
When you’re all tuckered out and tame

c                D#
“Nunca pensé que jamás
G#               c
tener la oportunidad
G#                c
de reencontrar el camino de nuevo
  D#                A#
y formar un mundo mejor”

c              D#             G#          c
One more tired thing the gray moon on the rise
G#                      c
When your want from the day
             D#                     A#
Makes you to curse in your sleep at night

c                D#           G#            c
One more gift to bring we may well find you laid
G#                     c
Like your steed in his reins
            D#                    A#
Tangled too tight and too long to fight

V okviru Mednarodnega leta astronomije 2009 in ob 2. obletnici sprejetja Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja, bo v

petek, 28. avgusta 2009 ob 20. uri v parku Tivoli v Ljubljani veliko

Javno opazovanje Jupitra in Lune

Dogodek, ki se bo odvijal na Jakopičevem drevoredu in na rondoju ob sprehajališču  v parku Tivoli v Ljubljani, organizirajo Ustvarjalno astronomsko društvo in Fakulteta za matematiko in fiziko v sodelovanju z astronomskimi društvi iz vse Slovenije.

Na opazovanju bo mogoče skozi več kot 20 različnih teleskopov opazovati Luno posuto s kraterji. Zvečer se bo Jupiter dvigoval vedno višje nad obzorjem in se prikazal v vsej svoji lepoti. Jupiter opazovalce vedno očara s pasovi in štirimi, najsvetlejšimi lunami, ki krožijo okoli planeta. Te lune je pred natanko 400 leti s teleskopom prvič opazoval Galileo Galilei. Iznajdba  teleskopa je v astronomiji povzročilo skokovit razvoj, človeštvo je začenjalo odkrivati skrivnosti vesolja….Podoživimo to Galilejevo navdušenje 400 let pozneje.

Na javnem opazovanju bodo obiskovalci lahko poslušali kratka predavanja o Luni in Jupitru, poklicni astronomi pa bodo vsake pol ure obiskovalce s predavanji vodili po Jakopičevem drevoredu, kjer je na ogled razstava od Zemlje do vesolja. Razstava bo odprta samo še  do 4. septembra, obisk javnega opazovanja pa je čudovita priložnost za istočasni, voden ogled razstave. Postavitev razstave je omogočilo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Dogodek je brezplačen, namenjen je vsem občanom ne glede na starost.

Opazovanje bo zaključeno ob 24. uri, ko bosta najprej Luna in nato še Jupiter počasi zahajala na zahodnem obzorju.

Pričakujemo okoli 8000 obiskovalcev

 Slika Jupitra. Posneli Matic Smrekar, Jure Atanackov in Aljoša Hafner, Ustvarjalno astronomsko društvo.

 Kraterja Maurolycus na Luni. Posnel Matic Smrekar, Ustvarjalno astronomsko društvo.

Več posnetkov Lune si lahko ogledate na spletni strani:

http://www.uad.si/?q=node/782

Že naslednji večer, v soboto, 29. avgusta ob 19:30 pa vse zainteresirane Temno nebo Slovenije vabi na nočni vzpon na Šmarno goro nad Ljubljano. Z vrha Šmarne gore si bodo obiskovalci z manjšimi daljnogledi in fotoaparati ogledali in zabeležili svetlobno onesnaževanje Ljubljane. Z vzponom na Šmarno goro bodo obeležili 2. obletnico sprejeta Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. V Ljubljani so v času od sprejetja uredbe zamenjali kar znaten del javne razsvetljave z okolju prijaznejšo, ki je popolnoma zasenčena in sveti samo navzdol. Čeprav je v Ljubljani še vedno na tisoče svetilk, ki svetijo v nebo, so prvi praktični rezultati fantastični. Po zadnjih meritvah se je svetlobno onesnaženje v krogu okoli 30 km okoli Ljubljane zmanjšalo za okoli 25 %. Ljubljana je sedaj lepše osvetljena, svetilke manj bleščijo, pa tudi poraba električne energije se je na nekaterih ulicah zmanjšala celo za 40 %.

Odhod na Šmarno goro bo ob 19:30 s parkirišča v Tacnu, povratek z vrha bo ob 22. uri.

Pohod je nezahteven, organizator priporoča ustrezno obutev in opremo. Vsak udeleženec hodi na lastno odgovornost.

Informacije za astronome, ki bodo na opazovanje pripeljali teleskope:

Postavljanje teleskopov bo v petek 28. avgusta ob 16. uri na rondoju jugovzhodno od Jakopičevega drevoreda. Uro pozneje pričakujemo TV ekipe, zato bi morali do tedaj postaviti večino teleskopov. Električna energija omejene moči bo zagotovljena, vendar naj vsak lastnik teleskopa prinese s seboj kak podaljšek in razdelilec. Da bi se izognili kilometrom podaljškov priporočamo, da namesto napajanja uporabite prenosne akumulatorje. Dovoljen bo dovoz avtomobilov do rondoja, vendar zgolj za kratek čas pretovarjanja teleskopov. Nato je potrebno avtomobile odpeljati na uradno asfaltirano parkirišče v Tivoliju. Za vse odhode po 20. uri je parkirišče brezplačno. Postavljanje teleskopov po 19. uri ne bo mogoče.

Organizatorji bomo veseli, če bo teleskope pripeljalo čim več izkušenih članov astronomskih društev in krožkov. Za postavitev teleskopa se je potrebno vnaprej telefonsko dogovoriti z organizatorji.

Prosimo vse udeležence, da čimbolj tvorno prispevate k uspešni izvedbi projekta in pozitivni predstavitvi astronomije v Sloveniji.

Vodenje projekta:

Andrej Mohar, predsednik Ustvarjalnega astronomskega društva, www.uad.si, andrej.mohar@tp-lj.si,  Mobilni tel. 041 738-411

dr. Andreja Gomboc, Fakulteta za matematiko in fiziko, nacionalna koordinatorka za Mednarodno leto astronomije 2009, andreja.gomboc@fmf.uni-lj.si, Mobilni tel.: 031 577 834

Vodenje redarske in sprejemne službe:

Aljaša Jenko, Ustvarjalno astronomsko društvo, aljasaj@gmail.com Mobilni tel. 041 770 314

—————————————————–

Jan, Živa, Ažbe, Beata, Maja, Barbara, in cela žlahta in vsi, ki ste
podprli akcijo postavitve Antene dr. Janeza Drnovška v Darfurju.

Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega
koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju SLA Unity
streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in
satelitske telefone.

Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinj celzija v revni senci
pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval
ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki
jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob… Ampak nihče ni bil
živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno
brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv
na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali,
gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele
masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali, spočiti,
skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh eden ni
montiral za pol dlani velike canonovo digitalne FS100 v turban na glavi,
drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47.

Imeli smo odlično motivacijo. Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi
položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga
komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču
Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi in nazaj grede spuščal bombe -
navidez brez vsakega načrta.

Ampak načrt obstaja. Potem, ko je iz Severnega Darfurja pobegnilo skoraj
vse človeško in je bila iztrebljena tudi večina živali in orjaških
stoletja starih dreves po wadijih, sudanska letala zdaj bombardirajo in
zažigajo še to kar je ostalo. Suho sahelsko travo.

Načrt je jasen in grozen. S področij prepojenih z vodo in nafto je treba
pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati z priseljenci, ki
so se pripravljeni identificirati z tujci onkraj Rdečega morja, ki že
petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud – Deželo črnih ljudi.

Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo
mogli povezati s satelitom.

Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v
orbiti in zvedeli, da sim kartice slovenskega operaterja mobilne
telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti,
smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz
thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na >osvobojenih
ozemljih< ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta
ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli
številke kartic z enotami za 1000 Eur. To bi moralo biti dovolj, za
zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je
najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo:
Antena nekdanjega slovenskega predsednika. dr. Janeza Drnovška.

Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program
za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj
briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil.

Generator so odpeljali uporniški vojaki JAM. To so tisti, katerih fini
predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat
obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne
zanima toliko mir in vrnitev tri, štiri milijone beguncev nazaj na
domove, ampak prej orožje in politični azili v Sloveniji. Generator, ki
je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v
Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z
obrazložitvijo, da pripada Minnijevi frakcije SLA. Minnavijevi – to so
pa tisti, ki so 5. maja 2006 v času ko je Condolesa Rice napisala
slovenskemu MZZ pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v
Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom
ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke
Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato
skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse ki miru niso
podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil
pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke.

Moji >borci za svobodo< so naslednji dan nekje staknili petmetrsko
sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali
samo video kamere in telefone – ne pa tudi računalnikov.

Zaradi nevarnosti, da me ugrabijo in prodajo eni ali drugi, ki jim ni do
tega, da bi se Darfur povezal z živčnim sistemom človeštva, je Jammous
odločil, da bo zame najbolj varno, če me pošlje nazaj v Čad. Ker se mi
je zdelo, da sem saharskim kameljim pastirjem, ki radi citirajo arabsko
modrost, da je meč močnejši od peresa, vendarle utolkel v betice, da se
večina ostalega sveta žal odziva predvsem na zunanje podobe in to kar se
vidi z očmi, in smatram, da sem tako opravil bistvo svoje misije, sem
ubogal.

Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske
gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni
Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in
Nigrom, in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj
izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo, Tri leta
potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z
Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav
Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa
potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi
Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega
Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in
zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične
pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo – a so zagotovo najbolj ogroženi
od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bomniki ne tolčejo bolj redno in
sistematično.Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih
domorodnih ljudi na žrtveniku svetu svetovna javnost bolj ne ignorira.

Ubogal sem, ker je Jammous dal častno besedo, da bo z Drnovškovo anteno
poslal v Jebel Marro dva najbolj usposobljena fanta iz plemena Midob, ki
se razume z komandanti Abdel Wahidove SLA, ki nadzirajo gore. Zmenjena
sva, da mu bom še naprej zaupal le, če bo speljal obljubljeno.Jammous se
je do sedaj še vedno izkazal. Kar se tiče elektrike, se bodo znašli z to
ki se dobi prek vžigalnikov za cigarete v terencih. Škoda le, da zaradi
prevelike teže doma (60 kg) nisem vzel s seboj vseh pet pretvornikov,
ampak samo enega. Ampak tuljave lahko dobe tudi z napadom na vladne
postojanke …

Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne
silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim bojim, da bom, če
odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako.Šotori so v teh treh letih
razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami
iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona,
obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko
osmislile totalno neprespektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se
seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini EU
streljajo in mečejo morskih psom. Večina mladih intelegentnih fantov in
deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu,
ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih
padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi
leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v
taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel
odgovornost za varnost …

Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk
trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje
zasukal drugače… Nisem še povedal kam so šli prispevki, ki ste jih
spomladi 2006 največji humanitarni akciji zbirali v Sloveniji.

Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla
okoli sebe, ampak ima za posledico, da sem zdaj tudi sam deležen nekaj
od tistega, kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me
razbesneva.

To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi
drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker
so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi
mednarodne kriminale združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za
enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.

Resnični pravi izziv danes, je zoperstaviti se Duhu Časa, ne pa
prepirati za tistih nekaj kvadratnih kilometrov slane vode, ki sploh ni
pitna in spravljati pločnike v še zadnjo slovensko vas, da se po njih
lahko nosijo rogate kure …

Zato te Jure iz kranjskega poslovalnice Mobitela d.o.o, lepo prosim:
sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste
podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami,
ki komaj zdržijo par ur po polnjenju. S pticami delite nebo in se
brezmejno povezujete, kot pište na mamutskih reklamnih panojih po celi
deželi. Dajte no, za božjo voljo, omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim
žrtvam sveta, kakršnega soustvarjate in otrokom in ženam in starcem
pomagajte, da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh
pet darfurskih Tomo Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne
bodo mogli potrošiti več kot 150 Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več
kot 30 kartic s po 5 Evri enot na vsaki.

Prosim Jure pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna,
prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni
izmišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko
Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji.
Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da
jih povzroča udobno življenje brezbrižni na industrializiranem severu,
ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih
let, z njimi živim tudi kadar sem doma in mi je popolnoma jasno, da
nimajo kam – razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje
teroristov v Tibestiju in Hoggarju.

A sploh kaj veste kaj se dogaja v gorah Severnega Čada, na jugu
Alžirije, Nigra …? Prva poročila, ki so me ujela na CNN po vrnitvi v
21. stoletje, so polna priprav za osvojitev še neukročenega plemenskega
področja v Severnem Pakistanu. Poročevalci na vseh zahodnih tv postajah
po dveh tednih izolacije v pesku in med zvezdami delujejo silno
samopašno, oholo, naduto. Odvadil sem se jih že. Zdaj jih doživljam
podobno kot domačini okoli mene.

Obama je končal svoje, odmajujejo. Zdaj se jasno vidi, da nadaljuje
Bushevo politiko. Še zadnje upanje, da se bo svet izognil veliki vojni
izpuhteva kot izpuhteva jezero Čad, nekoč največje jezero v vsem Sahelu.
Poljski komandant Euforja v Iribi blizu meje z Darfurjem, je bil edini
od vseh poveljnikov različnih vojska v Vzhodnem Čadu, ki me ni sprejel,
čim je slišal da sem Slovenec.

>Kam so vsi slovenski fantje šli …<

Tomo Križnar, N Djamena, 27.marec 2009

P.S. Nič nimam proti če tole pismo posreduje medijem in javnosti.

e                      C
Če bil bi ladja, mislil bi da tonem,
G                       B
če bil bi buden, mislil bi da sanjam.
Če bil bi sila, ki se raje umika,
brez upora, brez dotika,
če bil bi tujec v domačih vrstah,
človek, ki nikomur ne pripada.

Če bil bi Buda ali dvorski norček,
bi me še imela rada?

Love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
a si kej lačna, ko pomisliš name, a misliš naglas?

Če bil bi veren, kot se da verjeti,
če dal bi sebe, ker se dam vzeti,
če se prelijem čez tvoje platno,
a bi mi rekla, da je blo enkratno?

In če bi vse postalo navada,
bi me še imela rada?

Love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
a si kej lačna, ko pomisliš name, a misliš naglas?

Love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
ali so tvoje želje kdaj zaspane,
love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
a si kej lačna, ko pomisliš name, a misliš naglas?

Love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
ali so tvoje želje kdaj zaspane,
love song, sad song,
daj povej mi, kok ljubezen stane,
love song, sad song,
a si kej lačna, ko pomisliš name, a misliš naglas?

Čompe – Repa

F d F d

F d Bb F 

D5 Bb F C

F                       d
Polnoč se bliža ljubica

Bb                C F
zdaj morava oditi.

D5                Bb     F        C
Vse za sabo morava pustiti.

F                          d
Vzemiva le nekaj rep s seboj,

Bb                 C F
za žejo bojo dobre,

D5                        Bb                     F      C
ko sama greva na dolgo pot pred nama.

F d Bb F 
D5 Bb F C

Če res se bliža konec sveta, 
za roke se drživa,
ko počila bo eksplozija pod nama.

Je važno, da sva skupaj, 
ko prot zvezdam odletiva,
drugače se v vesolju lahko izgubiva.

Vesolje je velika reč, 
tam gor so tudi nebesa, 
kjer živijo sveta bitja brez telesa.

Od zvezd do zvezd pa teče tista dolga Rimska cesta,
po njej se pride v onostranska mesta.

So najbrž lepa tista mesta,
je najbrž lepa Rimska cesta,
a ljubica glej, midva sva se zgubila.

A veš, od kod misel na konec sveta? 
A nato ne bo počila eksplozija,
ker prav do konca je prišla ljubezen najina.

Za naju več ni onostranstva,
vse kar je, je tle.

Midva pa vmes črna mrzla sva.

Polnoč je odbila ljubica,
na pot v jasno tiho noč,
sveta sva vsak na svojo stran odšla.