Kdor je imel namen četrtkov večer po kulturnem prazniku preživeti v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, je vedel, da se mu obeta obilica smeha in dobre volje. In tako je tudi bilo, saj je bil gost Jadrankinega večera Tone Partljič. Že pred začetkom pogovora se je razblinil vsakršen dvom o nasprotnem: »Kar naprej gospa,  v prvo vrsto, saj ni politični sestanek«, je vabil in posedal še zadnje obiskovalce.  Pisatelj, dramatik, scenarist, politik, predvsem pa humorist je v svojem ustvarjalnem življenju napisal štiriintrideset knjig, pred dvema letoma pa še svojo avtobiografijo Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Čeprav je vedno govoril, da nikoli ne bo napisal svojih spominov, se je na pobudo prijateljev in založbe odločil drugače. Edina stvar, v katero je bil popolnoma prepričan, je bila, da če bo kdaj pisal spomine,  bo napisal veder konec in ne takšnega kot nekateri »stari pesimistični norci, ki mislijo, da bo z njimi umrl cel svet«.  Izbira naslova je bila čisto praktične narave: »Mogoče bodo tudi pobožni v roke vzeli knjigo, če bom omenil boga«.

Toneta Partljiča odlikuje neverjeten spomin in nikoli si ni zapisoval podatkov ali oseb. Zanj sta bila šola in pridobivanje novega znanja »čista senzacija«. Omenil je svojo prvo poroko, ki naj bi se zgodila pri njegovih devetih letih. Sosedova Verica pa je bila tista nesojena nevesta, pred katero je zbežal, ko naj bi v znak potrditve zakona slekel hlače in pokazal svoje premoženje. »Še dolgo potem nisem vedel, ali sem poročen ali nisem, še posebej me je skrbelo, ko je Verica postala moja sošolka, a na srečo so se z družino kmalu preselili«, je opisoval otroške dogodivščine ter v smehu dejal, da svoji sedanji soprogi nikoli ni priznal, da je bil nekoč že poročen.

Z obiskovalci je delil tudi svoje izkušnje pri pisanju. »Nekatere knjige sem napisal zelo hitro, za nekatere pa sem rabil dvajset let«. Ena od takšnih je bil roman Pri Mariji Snežni zvoni. Njegova posebnost so tudi popravki oz. opombe, ki si jih pripiše ob prvem popravljanju napisanega. »Dobro Tone!, razširi, prekleto tele«, so le nekateri, ki si jih dopiše.

Kot pisatelj je zelo priljubljen pri dramskih igralcih, saj ima talent za pisanje dialogov. Tako jih tudi nikoli ne bere naglas. Pogovor je seveda nanesel tudi na politiko, saj so ga tako dodobra spoznali še ostali Slovenci. »Če mislite, da v parlamentu sedi devetdeset pesjanov, zunaj pa je milijon poštenjakov, se prekleto motite«. V svoji poslanski karieri je bil namreč ničkolikokrat izpostavljen neupravičenim, že skoraj škodoželjnim prošnjam volivcev za vse mogoče stvari. »Le deset od stotih ljudi je bilo resnično oškodovanih in se jim je zgodila krivica«.

Nagrade sprejema zelo skromno. »Oh, seveda mi prijajo, vendar sem enako srečen, če jo prejme nekdo drug«. Za slovensko škodoželjnostjo pač ne trpi. Največ mu pomenijo pohvale z ulice. V Kikindi ga je ustavil eden od mimoidočih in mu priznal, da še vedno zna na pamet celoten dialog njegove najbolj znane satirične igre Moj ata socialistični kulak. In takrat si reče: «Tone, ka te več hočeš!«

Večer se je končal tako, kot se je začel. Smeh so prekinili le aplavzi ob nastopu učenca novomeške glasbene šole Jakoba Aljaža Padevskega in njegovega mentorja profesorja Dušana Pavleniča.

Andreja Moškon

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto v Posebnih zbirkah Boga Komelja hrani več kot sto tisoč kosov raznovrstnega knjižnega in neknjižnega dragocenega gradiva, ki je po predhodnem dogovoru dostopno tudi uporabnikom. Od preteklega tedna je obiskovalcem knjižnice na voljo tudi prestižna, ročna vezana knjižna mojstrovina Neskončni Leonardo. Gre za najbolj celovito predstavitev vsestranskega umetnika, genija ter vizionarja Leonarda da Vincija, ki z na novo odkritimi dokumenti o njegovem življenju, družini ter osebnosti razkriva do zdaj neodkrite skrivnosti. Med drugim antropološko rekonstrukcijo njegove leve dlani, ki potrjuje hipotezo o njegovih »arabskih« značilnostih, razlage njegove zrcalne pisave ter presenetljive zgodovinske podatke o njegovi smrti. Ljubiteljem da Vincija je na vpogled tudi kovanec, kovan s strojem, ki ga je načrtoval, ter reprodukcije umetniških del, skic in študij.

Nakup enega od petsto oštevilčenih slovenskih izvodov predstavlja izjemno obogatitev knjižnega fonda posebnih zbirk, s katerimi v novomeški knjižnici skrbijo, da ohranjajo sloves njihove vrednosti in prepoznavnosti v širšem slovenskem kulturnem prostoru. V življenje genija, ki je prihodnjim generacijam pripomogel k oblikovanju sodobnega življenja, se lahko poglobite v času uradnih ur oz. po predhodnem dogovoru z vodjo Domoznanskega oddelka in Posebnih zbirk Boga Komelja, Darjo Peperko Golob.

Andreja Moškon

Zadnje knjižne POPslastice so se v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto končale z obiskom enega najbolj uspešnih in zaželenih glasbenih vokalistov Tomislavom Jovanovičem – Tokacem.  Eden od petih članov skupine Dan D se svojih prvih glasbenih začetkov spominja kot igre, ki se je začela pri trinajstih letih v Karlovcu in se postopoma razvila v življenjsko delo ter poslanstvo. Njegova besedila so odraz notranjega doživljanja sveta okoli sebe. »Svet moraš znati opazovati, drugače je vse skupaj le projekcija tvojega počutja«, je izdal ključ do dobrega besedila, s katerim se lahko ljudje poistovetijo. Na vprašanje, koliko je na njegovo kreativnost vplivala šola, je priznal, da zelo kreativno, saj je bil zelo malo prisoten pri pouku. »Raje sem šel igrat z ‘bendom’. Bil sem čisto preveč divji za v šolo«, je iskreno podoživel svoja šolska leta. »Res nimam diplome, imam pa ogromno glasbenih izkušenj.«

Tomislav Jovanovič – Tokac je tudi avtor številnih filmskih glasbenih besedil. »Glasba mora biti v oporo sliki. Največja nevarnost je, kadar želi glasbenik vplesti svojo lastna čustva«, je pojasnil bistveno razliko med ustvarjanjem za film in za skupino.

Piše tudi v angleškem jeziku in seveda v hrvaškem. Slovenski jezik pa mu je izziv. »Vsi so mi govorili, da se v slovenščini ne da pisati. Zakaj mislijo, da se ne da, to ne more obstajati!«

Trenutno se navdušuje nad Carlom Jungom, na njegov bralni seznam pa zaidejo tudi Pascal Bruckner z  Nenehno vzhičenostjo – esej o prisilni sreči, Frederic Beigbeder: 2.999, Hesse, Maldororjevi spevi avtorja Lautreamonta itd. Kot otrok se je navduševal nad Tarzanom.

Projekt Knjižne POPslastice, ki ga je sofinancirala Javna agencija za knjigo, je ob koncu dosegel in presegel vsa pričakovanja. Poleg izjemne glasbene predstave zadnjega gosta je Trdinova čitalnica z aplavzom in smehom pospremila tudi zmagovalca literarnega natečaja. Dijak tretjega letnika Gimnazije Novo mesto Luka Piletič si je z ustvarjalno, bistro, duhovito in izvirno kratko zgodbo z naslovom Zares kratka zgodba ali kako sem izgubil punco prislužil elektronski bralnik. Celotno zgodbo, ki jo je brez oklevanja za najboljšo izbrala komisija, v kateri so sodelovali vodja projekta Petra Kovič, koordinatorka Maja Ivanež, moderatorka Alenka Murgelj  in profesor dr. Andrej Blatnik, si lahko preberete na njihovi spletni strani.

Andreja Moškon

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je konec novembra zaključila z digitalizacijo izvodov Dolenjskega lista, ki so izšli med letoma 1950 in 1966. Vseh šestnajst let lokalnih dogodkov so objavili na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije in portalu Kamra, do katerega lahko dostopajo vsi ne glede na članstvo v knjižnici. Do sedaj so poleg tega osrednjega dolenjskega časnika v elektronsko obliko spremenili že  vse letnike njegovega predhodnika, to so Dolenjske novice (1885 – 1919), narodno-politično glasilo in narodnogospodarsko glasilo za štajersko-kranjsko Posavje,  Posavsko stražo, glasilo neodvisnih belokranjskih kmetov, Belokranjec, domoznansko periodiko oz. šolska rokopisna glasila, večje število starejših zemljevidov iz različnih obdobij  ter knjižno redkost Nebeški cilj Matije Kastelca iz leta 1684.

Trenutno si lahko na portalu Kamra, kjer je zbrana slovenska kulturna dediščina, med drugim ogledate zbirko risb Franca Ksaverja Skole, izbor ekslibrisov  in starih razglednic Novega mesta, fotografije iz življenja in pesniška dela Mirana Jarca, ilustracije Marjana Mančka in Ilke Vašte ter dobite odgovor na vprašanje, čigavo ime nosi vaša ulica.

S projektom digitalizacije, s katerim so začeli pred dobrimi petimi leti, nadaljujejo že takoj po novem letu. Njihov cilj v letu 2012 je elektronski dostop do vseh številk Dolenjskega lista, ki so izšle do leta 1980. Upajo, da jim bo kljub omejenim finančnim sredstvom uspelo zaščititi izvirnike in omogočiti elektronski dostop do gradiva, ki ima izjemno domoznansko vrednost.

Andreja Moškon

»Kdo je to?«, je vprašala mama svojega sina pred sliko Franceta Prešerna. »Male sive celice«, je izstrelil sin kolegice Pavleta Ravnohriba in tako nazorno pokazal, kako dobro je odigral in kako močno ga je zaznamovala filmska vloga našega največjega pesnika.  Pavle Ravnohrib je eden od najbolj univerzalnih gledaliških igralcev, saj ga lahko redno spremljamo tako na gledaliških odrih kot tudi na televiziji in radiu. Trenutno je najbolj zaposlen z vlogo v predstavi Anton Podbevšek Tetra, Od-ločitev v Mukdenu.  Njegove tri najljubše vloge pa so Jean v gledališki predstavi Gospodična Julija, Karel IX. v Kraljici Margot in Kralj Lear v istoimenski predstavi.

Sofinanciran projekt  Javne agencije za knjigo Popslastice so v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto tudi tokrat gostile ustvarjalca mnogih talentov, ki je s svojimi izkušnjami, pokončno držo in kritičnostjo vedno dobrodošel sogovornik in zgled mlajšim generacijam. »Svoboda je zelo previdna beseda«, je pripomnil na vprašanje o današnji gledališki svobodi. Omenil je svojo izkušnjo in paradoks iz osemdesetih let, ko je igral v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Kljub zloglasnemu 133. členu takratnega zakonika, t. i. verbalnemu deliktu, je bil on pri izražanju svojih protestov veliko bolj svoboden kot pa njegov kolega v takratni ‘demokratični’ Italiji, ki je bil lahko v trenutku odpuščen.  »Igralec nikoli sam ne izbira vlog«, je nadaljeval razpravo o izbiri in svobodi. »Za vlogo Prešerna se je na avdicijo prijavilo dvesto igralcev, režiser se je odločil zame.« Dolgoletni član Slovenskega mladinskega gledališča je spregovoril tudi o spremembi delodajalca. »Živimo v času, ko je kultura zelo podcenjena. Avtorski honorarji so majhni. Novi direktorji pa želijo igralce, ki imajo upognjene vratove, kvaliteta ni pomembna.«

Njegovi odločitvi za vstop med igralske vrste je botrovala ljubezen do poezije. Nadvse si je namreč želel, da bi jo lahko doživljal bolj poglobljeno in z veliko sreče mu je uspelo stopiti skozi vrata igralske akademije. Ta ga je že v času študija popeljala na odrske deske Slovenskega mladinskega gledališča, kjer se je kot igralec moral spopadati tudi s posebno vrsto občinstva: «Najhujša publika je ljubljanska in obalna, vendar pri slednji  vsaj nisi bil v skrbeh, da boš žrtev najrazličnejših letečih predmetov, saj se je mladina večinoma obmetavala med sabo, pri ljubljanski pa je letelo tudi na oder.« Zelo je pohvalil novomeško občinstvo, ki je po njegovem mnenju najboljše.  Danes ga  tudi zelo moti, da se ljudje v gledališčih obnašajo kot v svojih lastnih dnevnih sobah, kar pripisuje fenomenu televizije. Tako večkrat na neupravičene kritike in očitke odgovarja kar s televizijskim žargonom: «Zamenjajte kanal!«

Precej kritičen je bil tudi do časopisnih medijev, ki jih zaradi objavljenih laži o njegovem zahtevku po visokih avtorskih honorarjih ne bere več.

Kaj počne Pavle Ravnohrib v prostem času? »Spim«, je iskreno odgovoril. Poklic igralca je namreč precej stresen in vsak dan je drugačen. Najraje ima sprehode v naravo in živali, branje po lastni želji pa že nekaj časa izpodriva branje po službeni dolžnosti.

Andreja Moškon

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je v mesecu novembru pristopila k projektu »Splošne knjižnice za zdravje občanov«. Gre za dodatno storitev, s katero želijo dvigniti zdravstveno pismenost svojih uporabnikov. Neodvisna dobrodelna angleška fundacija je namreč leta 2006 ugotovila, da je pri bolnikih z nizko zdravstveno pismenostjo večje tveganje za hospitalizacijo, nepravilno jemanje zdravil in neustrezne zdravstvene odločitve, kar posledično pomeni višje stroške zdravstvene oskrbe. Tako so na Študijskem oddelku uredili zdravstveni kotiček, kjer so pripravili informativne zloženke z različnih področij medicine. Oblikovali so jih z namenom, da bo iskanje želene literature kar se da enostavno in hitro. Opremili so jih tudi z dodatnimi informacijami in povezavami na spletne strani iskane tematike. Vse tiste, ki jih raje obiščete na njihovi domači spletni strani, obveščajo, da so oblikovali tudi virtualni zdravstveni kotiček, ki ga najdete v zavihku e-knjižnica.

V zdravstvenem kotičku vam bo svetovala za ta namen usposobljena  bibliotekarka, ki pa nikakor ne nadomešča pogovora z vašim osebnim zdravnikom. Sicer pa si v prihodnje želijo, da bi morda prišlo tudi do konkretnega sodelovanja med knjižničarsko-informacijsko in medicinsko stroko. Izsledki Pickerjevega inštituta namreč kažejo, da ima lahko prava informacija, dana pravi osebi ob pravem času, pomemben vpliv na dobro počutje in tudi na zdravstveno stanje ter pomaga k bolj aktivnemu vključevanju v zdravstvene odločitve.

Andreja Moškon

Pesnik, prevajalec, igralec, dramatik, predvsem pa humorist so tisti poklici, po katerih prepoznamo Andreja Rozmana Rozo. »Že kot mlad sem našel svojo tržno nišo, da zabavam ljudi. Ali pa je to morda le moj obrambni mehanizem? Ne vem, še nisem bil pri psihoanalitiku«, je že takoj uvodoma sprožil salve smeha. Tudi obrazložitev njegovega nadimka je spremljal glasen smeh. »Edina sprava med rdečimi in belimi je v roza tisku« in od tod tudi njegov znan Rozinteater, v katerem s predstavami za občinstvo od dveh let do njihove zadnje ure, kot se rad pošali, že osem let razveseljuje vse, ki si želijo njegove družbe. Andrej Rozman Roza je pionir improvizacije in že kot šolar je pisal zelo moderne pesmi: «Niti ena moja pesem se ni rimala«. Med drugim je bil tudi urednik šolskega glasila, med študijem pa član uličnega gledališča. In ravno ulično gledališče je bilo tisto, ki ga je odtujilo od študijskih klopi, pa tudi profesorica slovenščine, ki ni razumela njegovega humorja pri enem izmed odgovorov na izpitno vprašanje. »Vedno, ko sem študiral štirinajst dni zaporedoma, sem ugotovil, da mi peša vid«, je našel še dodaten razlog za nujno spremembo svojega življenjskega sloga. Čeprav se je zanj končal študij slovenščine, ni prenehal njegov boj za slovenski jezik. »Moja teorija je, da narave niso ustvarili naravoslovci in tudi jezika niso ustvarili jezikoslovci.« Odločitev za pisateljsko ustvarjanje pa je našel v preprosti razlagi: «Če se je Trubar odločil napisati prvo knjigo, sem se jaz odločil napisati zadnjo.«

Poleg tega, da v njegovih gledaliških predstavah nikoli ne zmanjka duhovitosti, se trudi, da je hkrati tudi aktualen. »Molièrova komedija Namišljeni bolnik ni nič drugega kot predstavitev sodobnega kapitalizma. Banke so namišljeni bolniki, ki se delajo, da bodo ravno zdaj šle k vragu, v bistvu pa pokajo od zdravja!«

Četrte Popslastice, ki jih s finančnimi sredstvi omogoča tudi Javna agencija za knjigo, so minile tako, kot so se začele – z veliko smeha in v gledališkem vzdušju. Tokratni obiskovalci ga namreč niso pustili oditi v Ljubljano, dokler ne deklamira vsaj Lepo Vido v akciji, ki je tako kot on prilagojena trenutnemu času in družbenemu razpoloženju.

Andreja Moškon

V novembru je v novomeška knjižnica uradno postala zatočišče za vse otroke, ki so žrtve medvrstniškega ali družinskega nasilja. K njim se lahko v stiski zatečejo ne le otroci, ki so žrtve najhujših oblik nasilja, temveč tudi tisti, ki morda potrebujejo le pomoč pri domači nalogi ali v primeru izgube ključev in telefonov ali pa takrat, ko potrebujejo zgolj pogovor.

Pričakale jih bodo za to usposobljene knjižničarke, katerih glavna naloga je prisluhniti otroku, mu ponuditi pomoč ter mu posredovati telefonske številke centrov za obveščanje. V Novem mestu  se tako poleg poslovne enote Zavarovalnica Adriatic Slovenica Varni točki pridružuje tudi Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, ki jo bodo otroci prepoznali po posebni nalepki – smejoči se hišici, ki je nameščena na vidnem mestu knjižnice.

Andreja Moškon

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je v novembru nadgradila svoje obstoječe brezžično omrežje, ki je do sedaj pokrivalo le Študijski oddelek. Gre za  omrežje Eduroam/Libroam, ki se uporablja v knjižničnih okoljih in ga lahko uporabljajo vsi člani njene knjižnice. Do internetnih vsebin lahko od sedaj s svojo člansko izkaznico dostopajo iz vseh prostorov knjižnice, pred prvo uporabo pa je potrebno  namestiti le varnostni certifikat, ki ga prenesejo s spletne strani knjižnice. Možnost dostopa imajo uporabniki tudi v vseh drugih domačih knjižnicah, kjer ponujajo omenjeno storitev.  Da bodo člani že ob vstopu v knjižnico seznanjeni z možnostjo uporabe brezžičnih omrežij Eduroam/Libroam, jih bodo opozarjale za ta namen oblikovane nalepke.

Vzpostavitev oz. nadgraditev sistema je Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto s finančnimi sredstvi na podlagi letošnjega razpisa omogočilo Ministrstvo za Visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Andreja Moškon

Zadnje oktobrske POPslastice v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto so postregle s trenutno najbolj iskanim slovenskim režiserjem Klemnom Dvornikom, ki je v Portorožu prejel najpomembnejšo nagrado slovenskega filma, nagrado občinstva za najboljši celovečerni film Kruha in iger. »Režiser je nekakšen general vojske«, je opisal svojo vlogo Klemen Dvornik ter dodal, da se največ naporov vlaga prav za kamero. Spregovoril  je o razlikah med televizijskim in filmskim režiranjem. »Delo na televiziji je zelo adrenalinsko, vse je zelo hipno«, kar mu predstavlja poseben čar, saj so priprave veliko bolj intenzivne kot pri filmu, kjer se snema z veliko manj naglice. Klemen Dvornik pa ni podpisan le pod filmsko in televizijsko režijo, temveč tudi pod več kot sedemdesetimi videospoti. »Ko prejmem skladbo, se začnejo pogajanja z ‘bendom’«, je duhovito ponazoril priprave za scenarij. Duhovita pa je bila tudi njegova pripomba na razvoj snemalne tehnologije:«Ko sem jaz študiral, smo snemali z ogromnimi kamerami, danes pa lahko vse posnameš že s fotoaparatom«. Poudaril pa je tudi, da je tehnika nepomembna, če ni zgodbe oz. vsebine. Kot mnogi slovenski ustvarjalci, se tudi on pogosto sooča s finančnimi težavami. »Denarja ni, včasih gremo z glavo skozi zid«, je opisal trenutno stanje slovenskega filma, v katerem je ogromno odrekanja, a veliko veselja do ustvarjanja.

Marsikdo je bil presenečen, ko je Klemen Dvornik naštel svetovno znane filme za katere niti ne vemo, da so bili posneti po knjižni predlogi. Na hitro je pojasnil, kako pripraviti scenarij:«Vse je stvar redukcije. Bistveno je, da se iz knjige vzame ključne dramaturške vozle, preobrate in da se prepozna občutke in atmosfero«.  Bobri, Pod svobodnim soncem, Alamut pa so ene izmed  tistih knjig, po katerih bi si želel posneti filme v bližnji prihodnosti.

Prejemnik študentske Prešernove nagrade je poleg najvišjega priznanja, ki ga podeljuje Univerza v Ljubljani, tudi prejemnik Viktorja za posebne dosežke za spletno serijo Prepisani. »Nagrade ti pomagajo, da lahko kasneje komisijo lažje prepričaš, da ti podelijo denar«, je iskrivo pripomnil na vprašanje, koliko mu nagrade pravzaprav pomenijo. »Niso pa realen odraz«, je bil nato preveč kritičen do svojih dosežkov.

Kako pa je s prihodnostjo slovenske režije? »Zelo dobra«, je kratko odgovoril in ob zaključku pozval vse, da naj se ne ustrašijo študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Andreja Moškon

Četrtkove POPslastice v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto so bile tokrat športno obarvane. Gostili so slovenskega košarkarja, Novomeščana, igralca domačega košarkarskega kluba Krka Simona Petrova. Uvodne besede so bile namenjene izjemni lanski sezoni, v kateri je s soigralci osvojil lovoriko državnega prvaka, kot tudi letošnjemu superpokalu, kjer so prav tako kot lani ugnali Union Olimpijo. »Jaz upam, da ne pričakujejo od nas, da osvojimo še evropokal«, je malo zaskrbljeno, a z nasmehom odgovoril lanskoletni nominiranec za najboljšega športnika novomeške občine.  Ker je ravno dan prej njihovo moštvo izgubilo proti hrvaški Ciboni, je Simon Petrov spregovoril tudi o neizogibnem elementu vsakega športa: »Smo profesionalci in se s tem ne obremenjujemo. Vsak ve, kaj je storil narobe in gremo naprej.« Tako kot se ni mogoče izogniti porazom, se mora marsikdo od vrhunskih športnikov prej ali slej soočiti tudi s poškodbami. »Imel sem toliko zvinov, da sem prenehal šteti«. Prav gotovo pa mu je, tako kot vsem košarkarskim navijačem, ostal v spominu njegov marčevski zlom piščali, po katerem  je zelo dobro in hitro okreval ter se svojim igralcem pridružil že ob koncu sezone. »Nisem si še želel končati kariere«, je pojasnil enega od razlogov za hitro vrnitev pod koše. K temu je seveda pripomogla tudi njegova vztrajnost in še vedno uživanje v igranju, saj naporni dnevni treningi vsakokrat zahtevajo posebno preizkušnjo lastne volje in ciljev.

V pogovoru z moderatorko Alenko Murgelj sta se dotaknila tudi njegovih začetkov igranja, še posebej prepletenosti šole in košarke. V njegovih časih še namreč ni bilo možnosti ureditve posebnega statusa športnika, prav tako ni bilo prevelikega navdušenja nad košarko, zato so ‘cveki’ včasih padali tudi z namenom odvrnitve od košarkarske žoge. To profesorjem seveda ni uspelo.  Simon Petrov je po zaključku srednje šole celo našel čas za študij, vendar so klubski uspehi nagnili tehnico in tako je s svojim klubom kar trikrat slavil naslov državnega prvaka.

Knjižne POPslastice seveda ne bi bile popolnega okusa, če ne bi beseda stekla tudi o knjigah. »Old Shatterhand je bil tak car«, je naglo ustrelil odgovor na vprašanje, zakaj je bil Karl May eden od njegovih najljubših avtorjev. Rad prebira tudi knjige Igorja Karlovška in detektivke ter biografije. Še posebej mu je ljuba biografija Boba Dylana, saj tudi sam rad poprime za kitaro. Izbiro knjig pa po navadi prepušča knjižničarjem ali pa se odloči na podlagi dobrih kritik svojih najbližjih.

Kot vsak vrhunski športnik tudi on razmišlja o življenju po zaključku svoje kariere. »Želim se preizkusite tudi v trenerski vlogi«, je bil odločen in če je za igranje košarke vedno dejal, da je »najlepši občutek, ko je tvoja služba tvoj hobi«, potem ne dvomimo, da bo uspešen tudi na trenerski klopi.

Andreja Moškon

V torek dopoldne se je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto začel projekt POPslastice, ki se bo v začetku decembra zaključil z najboljšo mladinsko kratko zgodbo. Le kdo drug naj bi bil gost prvega srečanja kot dr. Andrej Blatnik, avtor učbenika o pisanju kratkih zgodb! Poleg svojega profesorskega dela na Filozofski fakulteti, kjer poučuje založništvo, je tudi  učitelj in vodja delavnic kreativnega pisanja. Tako je na obisku v novomeški knjižnici s prikazom duhovitega video oglasa Ljubimca v omari uvodoma poudaril osnovo literarnega ustvarjanja, tj. nikoli ne podcenjuj velike zgodbe oz. lastne ustvarjalne moči. »Zelo veliko ljudi ne ve, kaj bi pisali? Če nimate lastnih idej, vzemite tujo«, s čimer je izzval kar nekaj začudenja med obiskovalci. »Avtorsko pravo ne varuje tujih idej, pomembno je, kako je ideja izražena«, je pojasnil ter poudaril, »da ni potrebno kaj posebnega doživeti v življenju, da bi pisali.« Emily Dickinson, Marcela Prousta in Karla Maya je odlikovala predvsem odlična domišljija, še posebej Maya, saj je mnogo svojih uspešnic napisal ravno v zaporu. »Če bi pisali vedno iz svojega lastnega spoznanja, bi bila situacija zelo težka«, je k pisanju spodbudil srednješolce. Seznanil jih je tudi s posameznimi stopnjami in elementi pisanja oz. podal nekaj napotkov za pisanje kratke zgodbe. »Pisanje je postalo danes industrijska proizvodnja«, je izpostavil že znano dejstvo, saj se je z razvojem računalništva spremenil tudi odnos do pisanja. »Včasih je človek precej bolj razmislil, kaj bo napisal na pisalni stroj kot pa danes.« Tako danes na knjižnem trgu prevladuje ogromno besedil, saj je enostavnost objave le-teh prav tako precej industrijska. »Funkcija knjižnic mora biti zatorej filter, ki bo z nabavo gradiva usmerjala bralce«, je na vprašanje moderatorke Alenke Murgelj pojasnil namen današnjih knjižnic. Ob zadnjem vprašanju, kako prebrati dvesto knjig na leto, pa je hudomušno pripomnil, da ni potrebno spiti cel sod vina, da bi vedeli, kakšno je vino: »Pomembno je abstrahiranje!«

Andreja Moškon

V petek, 7. oktobra, ob 19. uri bo v galeriji Simulaker otvoritev razstave novomeškega grafičnega oblikovalca Petra Simiča.

Na retrospektivni razstavi z naslovom Oblikovanje bo prikazan presek avtorjevega dela iz več kot tridesetletnega obdobja, v katerem se je Peter Simič (1942, Novo mesto) uveljavil kot pionir in ena ključnih figur pri razvoju grafičnega oblikovanja ter vizualnih komunikacij na področju Jugovzhodne Slovenije.
Z razstavo in katalogom, ki bo izšel ob tej priložnosti – strokovno besedilo je prispeval dr. Peter Krečič – želimo dokumentirati, predstaviti in ovrednoditi avtorjev opus, ki predstavlja izjemen prispevek k zgodovini grafičnega ter industrijskega oblikovanja v lokalnem in širšem nacionalnem prostoru.

Peter Simič je leta 1960 je v rodnem kraju končal gimnazijo, nato pa vpisal študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Kot grafični oblikovalec, oblikovalec knjižnih publikacij, urbane opreme in pohištva je bil dejaven od 70. let minulega stoletja pa vse do upokojitve leta 2003. Leta 1977 je postal član Društva oblikovalcev Slovenije; prejel je vrsto nagrad in priznanj na oblikovalskih natečajih v Sloveniji oziroma v nekdanji skupni državi.

Razstava bo na ogled do 4. novembra 2011.

Z letošnjim septembrom je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto ponovno začela z izposojo gradiva novomeškim zaporom. Sodelovanje med obema ustanovama poteka že od začetka letošnjega leta, ko je po nekaj letih premora Zavod za prestajanje kazni Ljubljana – Oddelek Novo mesto ponovno želel obnoviti sodelovanje. Tako pripornikom in zapornikom ter obsojencem od januarja vsak drugi ponedeljek v mesecu ponudijo okoli petdeset do šestdeset enot knjižnega gradiva s Študijskega oddelka in z Oddelka za odrasle. Največje povpraševanje je po avdio – vizualnem gradivu, revijah in zgodovinskih romanih. Seveda pa pri tem upoštevajo tudi posamezne želje, saj kar nekaj od njih svoj čas želi izkoristiti tudi za izobraževalne namene.

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto sicer že nekaj časa sodeluje tudi z Zavodom za prestajanje kazni zapora Dob, kjer jim letno pošiljajo odpisano gradivo, večinoma revije. Sodelovanje novomeške knjižnice tako z zapori v Dobu kot v Novem mestu se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj opažajo, da se izposoja in povpraševanje po različnem gradivu povečuje, kar jih še posebej veseli, saj je njihov osnovni namen spodbujanje bralne kulture in kakovostne izrabe prostega časa.

Andreja Moškon

“Slovenija je letos postala gostiteljica Evropskega prvenstva v košarki 2013 in bilo je logično, da se bo šampionsko Novo mesto, eno od zibelk slovenske košarke, potegovalo zanj in v tem smo bili uspešni. Vse županove odločitve v zvezi s tem so bile sprejete s široko politično podporo v mestnem svetu. Hkrati pa smo se vsi, župan, mestni svetniki in občinska uprava, dobro zavedali tveganj, ki jih prinašajo izjemno kratki časovni roki, ti pa so posledica dejstva, da je bila Slovenija za gostiteljico izbrana zelo pozno, kot “Fibin” plan B, potem, ko je “zamočila” Italija. Posledice te časovne pasti so sedaj tukaj. Nismo uspeli pridobiti zasebnega partnerja za projekt gradnje dvorane v Portovalu. Oziroma natančneje, pogoji pod katerimi je bil zasebnik (Strabag) pripravljen vstopiti v projekt, so bili za naše mesto nesprejemljivi. V teh pogajanjih (uradniško rečeno konkurenčnem dialogu) so pozicije verjetno precej enostavne, vlagatelj bi želel imeti posel in na njem (legitimno) zaslužiti, mestna uprava pa želi, da bi v projekt privabila zasebnega vlagatelja, ki bi prevzel tudi del dolgoročnega poslovnega tveganja. Skupni jezik bo v tej zadevi izjemno težko najti, krizi finančnega in gradbenega sektorja je potrebno dodati še dejstvo, da tovrstne dvorane le stežka prinašajo pozitivne bilance, kar kaže praksa bližnje in daljne okolice. Ne pozabimo še na to, da Novo mesto zasebnega partnerja potrebuje tudi zaradi tega, ker časovni roki ne dovoljujejo izvedbe investicije po Zakonu o javnih naročilih. Teoretično že, v praksi pa zelo težko – debata, ali je za to “kriva” zakomplicirana zakonodaja ali nemara uradniški pristop po liniji najmanjšega odpora, zaradi katere ne-izbrani ponudniki na revizijski komisiji “z levo roko podrejo” javne razpise, je vprašanje, ki ne odpravlja temeljnega problema v danem primeru.

Županstvo bo verjetno sedaj skušalo pridobiti novega zasebnega partnerja in spoštujem to zagnanost. Si predstavljate da, ob državnih prvakih v košarki, mesto ne bi resno skušalo pridobiti gostiteljstva? Kakšen plaz kritik o nesposobnosti in oblastniški aroganci bi to sprožilo med športnimi privrženci ter v širši javnosti, da medstrankarskih dnevnopolitičnih prerivanj sploh ne omenjam! Pomembno je, da se trudimo sodelovati pri organizaciji EPK 2013, vendar pa je potrebno biti premišljen in si popolnoma razjasniti, kje je meja, ki je nismo pripravljeni prestopiti.

Novo mesto ne potrebuje evropskega prvenstva v košarki za vsako ceno! V kolikor bo cena soorganizacije prvenstva ta, da bodo predimenzionirano dvorano odplačevale še generacije za nami, medtem ko bosta stadion in velodrom propadala, je ta previsoka. Takšna cena ne bi bremenila samo celotnega mesta in “dušila” drugo športno infrastrukturo, temveč bi verjetno ogrozila tudi financiranje programov, s čimer bi v končni fazi škodila tudi košarkarski panogi.

V kolikor se izkaže, da je vztrajanje v tem projektu neracionalno, predlagam plan B. Nadaljujmo s projektom izgradnje večnamenske dvorane v tem mandatu, torej do prihodnjih lokalnih volitev, saj jo Novo mesto že dolgo časa zelo potrebuje. Vendar zgradimo takšno dvorano, ki primarno ustreza potrebam našega mesta in regije in ne željam združenja FIBA.

Še vedno upam, da nam bo s projektom EPK 2013 uspelo, moramo pa biti pripravljeni tudi na drugačne scenarije in skrbi me, da bi v tem primeru pravkar zgrajena stopiška dvorana (čestitke županu in podžupanu) lahko postala priročen izgovor, da bi projekt mestne večnamenske dvorane romal za nedoločen čas na “mehčanje” v uradniške predale,” je v svojem odzivu na aktualna dogajanja v zvezi z dvorano Portoval zapisal Slavko Gegič, mestni svetnik LDS.

V začetku februarja sta se v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto in Gradski knjižnici Ivana Gorana Kovačića v Karlovcu zaključila jezikovna tečaja, ki sta rezultat čezmejnega projekta v okviru Operativnega programa IPA Slovenija – Hrvaška 2007-2013, imenovanega Besede i riječi oz. BeRi. Oba jezikovna tečaja sta bila namenjena spodbujanju in krepitvi odnosov med državama, še posebej med obema knjižnicama, katerih sodelovanje je letos dopolnilo že osemnajst let. Jezikovni tečaji so bili namenjeni vsem občanom, predvsem pa gospodarstvenikom, kulturnim in znanstvenim delavcem ter članom slovenskih in hrvaških društev.

V petek, 23. septembra, so se tečajniki obeh držav ponovno srečali, tokrat na dvodnevnem izletu, kjer so jih poleg novega osvojenega jezikovnega znanja povezale tudi lepote obeh držav. Stari grad nad Karlovcem in sprehod skozi njegovo renesančno staro mestno jedro je bil le uvod v nadaljevanje strokovne ekskurzije, ki je na prvi jesenski dan okoli štirideset udeležencev razvajal še s prijetnimi poletnimi temperaturami. Tako je bilo tudi ob prihodu do ene največjih evropskih atrakcij Plitvičkih jezer, ki se pod zaščito Unescove svetovne dediščine razprostirajo na nekaj manj kot dvesto kvadratnih kilometrov površine.  Da so Plitvice ne le evropsko, temveč tudi svetovno znane, so hitro spoznali ob srečanju s številnimi azijskimi, ameriškimi, afriškimi in ostalimi turisti, ko so skupaj z njimi ob modrozelenih jezerih in slapovih iskali najlepše in najboljše fotografske kompozicije. Prav hitro so tudi ugotovili, da je dan za ogled tega veličastnega dela narave prekratek, saj jim je uspelo po več urah hoje obiskati le nekaj od šestnajstih jezer, ki se razprostirajo med Malo Kapelo in Plješivico v Liki. Z vtisi o jesensko obarvanih bukovih gozdovih, ki objemajo kristalno čisto vodo Plitvičkih jezer, so se naslednje jutro odpravili proti Metliki, kjer so se v Belokrajnskem muzeju sprehodili skozi čas, v znamenitem romarskem središču Tri fare v Rosalnicah pa skozi enega najpomembnejših sakralnih spomenikov te pretežno kraške pokrajine.

Zaključek štirimesečnega druženja udeležencev jezikovnega tečaja in dva dni sproščenega klepeta je zaokrožilo splavarjenje na reki Krki, kjer so med splavarske vrste sprejeli tudi direktorico karlovške knjižnice Frido Bišćan.

Andreja Moškon