Taki pobegi so odlični za nastavljanje soncu in nabiranje vitamina D. Odkrili smo, da so zaradi visokih temperatur na obrobju gozda pričele cveteti trobentice. Prav te so me spodbule k pisanju prejšnjega članka.

Neverjetno je, kako sonce in neokrnjena narava vsakič znova prebudita v meni čut za preprostost. Pa ne samo v meni. V vseh nas. Najboljši primer pa so otroci, ki sploh ne potrebujejo igrač, saj so odlomljene veje boljše od vseh ostalih plastičnih pripomočkov, ki jih imajo naložene doma. Skale in korenine postanejo stoli, trobentice posladek, po krtinah pa se pač brska. Nepomembni vsakdanji problemi izginejo, znani pregovor se spremeni v: “Kar ni treba nujno storiti danes, pusti za jutri.”

V naravi vlada urejen nered in to je to, kar nas pomirja.

Pri nas doma bi rekli: “Tu je taku zatu, k je taku prou.”

Navadna trobentica

Zakaj je dobila tako ime, je znano vsem otrokom, ki cvet trobentice radi odtrgajo, položijo med ustnice in na njega veselo zatrobijo. Višina tona je predvsem povezana z velikostjo cveta. Njeno angleško ime – primrose – izvira iz latinščine – prima rosa –  in pomeni prva roža, kar je tudi upravičeno, saj je trobentica skupaj z zvončkom prva znanilka pomladi.

Trobentico lahko najdemo na področju, ki se razteza med Ferskimi otoki in Norveško na severu, Portugalsko na jugozahodu, Nemčijo in Ukrajino na vzhodu ter Balkanskim polotokom na jugovzhodu. Najdemo jo tudi v Turčiji in severozahodni Afriki (Alžirija).

Ponekod je trobentica zaradi preveč obsežnega nabiranja postala ogrožena vrsta, zato jo je v nekaterih državah prepovedano nabirati (npr. v Združenem kraljestvu). Pri nas k sreči še ni tako.

Veliko ljudi ne ve, da vse trobentice niso rumene. Obstajajo tri podvrste:

• Rumena: Primula vulgaris subsp. vulgaris, najbolj razširjena
• Bela: Primula vulgaris subsp. balearica, endemična vrsta na Balearskih otokih.
• Roza, rdeča ali vijolična: Primula vulgaris subsp. sibithorpii, ki raste na Balkanu in v Turčiji.

Na okenskih policah boste našli tudi trobentice, ki so modre, oranžne in še vrsto drugih barv. Te so nastale s pomočjo križanja pod rokami spretnih vrtnarjev, ki nas želijo vsako sezono presenetiti z novim barvnim koktajlom.

Uporaba

V naravi je najbolj preprosto, če cvet trobentice odtrgamo, posesamo iz nje sladki nektar, veselo zatrobimo in ga na koncu pojemo.

Spomladanski jeglič in trobentica sta vsestransko uporabna v zeliščni kuhinji. Mlade liste in cvetove pripravljamo v svežih solatah. Nekoliko starejše liste kuhamo kot zelenjavo v juhah in prikuhah. Ker vsebujejo dosti vitamina C, jih dajemo v vitaminske čaje. Kandirane cvetove lahko uporabimo za okrasitev slaščic.

Pri trobentici so predvsem uporabni cvetni lističi in korenine. Od januarja do maja nabiramo rumene cvetne liste brez zelenih čaš, dvo do triletne korenine pa izkopljemo jeseni ali preden rastlina cveti. Korenine temeljito očistimo s krtačko v hladni vodi in jih v njej ne namakamo. Nabrane dele rastlin posušimo v senci. Če je korenina debela, jo lahko prerežemo na pol po dolgem.

Iz mladih cvetov se lahko naredi tudi trobentično vino.

Zdravilne lastnosti

Rastlina vsebuje glikozide, saponine, eterično olje in flavonide ter deluje kot pomirjevalo, spazmolitik (lajša trebušne krče) in ekspektorant (lajša izkašljevanje). Nadomešča porabljeni C vitamin v organizmu. Čaj uporabimo pri prehladu, kašlju, gripi, bronhitisu, pljučnici. V kombinaciji z brezovimi listi, koprivnimi listi, koprivnimi cvetovi, listi vijolice ter regratovimi koreninami se uporablja za čiščenje krvi in izločanje strupenih snovi iz telesa, ki so se čez zimo nabrale v telesu. Pomirja živčno napetost in pomaga pri glavobolu ter nespečnosti. Deluje tudi kot antihelmintik (proti glistam).

Mazilo narejeno iz listov so včasih uporabljali za hitrejše celjenje ran.

Viri:

http://wrienn.wordpress.com/2007/05/03/trobentica-primula-vulgaris/

http://en.wikipedia.org/wiki/Primula_vulgaris

http://www.botanical.com/botanical/mgmh/p/primro69.html

Sledi nekaj nasvetov, ki jih je vredno upoštevati.

Postopek

Postopek je načeloma zelo enostaven, sestavljen iz šestih korakov: nabiranje, umivanje, mletje, prešanje, pasteriziranje oz. vretje in flaširanje.

Nabiranje

Pri nabiranju ne nabiramo gnilih jabolk. Po želji imamo lahko imamo s seboj nožek in gnil del jabolka odrežemo. Gnila jabolka se čez zimo lepo kompostirajo. Obtolčena jabolka so seveda v redu, saj jih bomo sprešali. Jabolka, ki so na obtolčenih mestih rjava so še dobra, vendar bodo kmalu pričela gniti (odvisno od sorte). Če so jabolka preveč kisla, jih shranimo za teden ali dva v temi na kupu ali v kadi, da dozorijo. Sadje na kupu hitreje zori, saj se pri zorenju sprošča plin eten. Vendar pa prav eten vzpodbuja zorenje in tako se sprosti še več etena itd… Vsake toliko preverimo, če niso jabolka že preveč zrela in pričenjajo gniti.

Umivanje

Travo pod drevesi pokosimo dovolj zgodaj. Tako trava zraste dovolj, da jabolka ne padejo neposredno na zemljo. Za ta jabolka je dovolj, če jih umijemo v škafu s curkom vode. Tista, ki se jih zemlja še drži pa umijemo z rokami.

Mletje

Če imamo več vrst jabolk ali drugega sadja je dobro če ga med mletjem mešamo. Tako bo ves sok enakega okusa.

Prešanje

Na notranjo stran preše je dobro namestiti gosto tkano blago, npr. kaliko. Tako preprečimo špricanje soka naokoli. Danes so popularne preše na stisnjen zrak ali vodo, ki ustvarijo dosti večji tlak, kot stare lesene preše. Čisto osnovna hidravlična preša je dovolj dobra. Več kot ima dodatkov, dražja je, praktična pa ne dosti bolj, včasih celo manj.

Pasteriziranje oz. priprava zgočenega soka

Potrebujemo čim večji lonec (ali več loncev) in termometer, ki meri temperaturo vsaj do 100°C. Dovolj je, če sok segrejemo na 80°C. Več, kot se segreje, več koristnih snovi se uniči. Po mojih izkušnjah električna plošča segreva dosti hitreje od plina.

Za pripravo zgoščenega soka oz. sirupa je treba sok vreti toliko časa, da odvečna voda povre. Razmerje med količino soka in pridobljenega sirupa se giblje med 6:1 in 8:1, torej iz 6 – 8 litrov soka dobimo 1 liter zgoščenega soka. Če sok povre preveč, nastane nekaj podobnega marmeladi (ko se shladi), vendar je stvar preveč sladka za namazat na kruh. Kako boste vedeli kdaj je dovolj? Ko zgoščenemu soku med vrenjem prične primanjkovati vode, začne sok kipeti in se dvigovati (včasih tudi čez rob lonca). Takrat je dovolj vretja. Dobro je, če imate merilo in izmerite globino soka na začetku kuhanja. Tako lahko predvidite globino zgoščenega soka. Iz lonca v katerem je 10 cm soka dobimo od 1,2 do 1,7 cm zgoščenega soka. Vretje v bronastih kotlih odsvetujem, saj ima tak sok okus po bakru. Ponavadi se take kotle uporablja za pripravo žganja.

Flaširanje

Ko je sok segret na 80°C, ga takoj natočimo v steklenice. Plin med točenjem zmanjšamo na minimum, da vzdržuje temperaturo. Steklenice smo pred tem oprali in razkužili v pečici segreti na vsaj 100°C. Pokrovčke razkužimo v vreli vodi. Steklenice takoj zapremo in jih shranimo pod deko, da se počasi ohlajajo.

Obilo užitkov pri pitju soka!

Permakultura vam bo spremenila življenje

S tem se zelo strinjam. Sprememba se zgodi praviloma v pozitivno smer z zelo verjetnimi porodnimi težavami, sploh v povezavi s sorodniki, prijatelji in sosedi. Stara navada je žal še vedno železna srajca in pa seveda bolje drži ga, kot lovi ga. Če je stara mama že 70 let nazaj flancala solato na isti način, kot danes, zakaj bi to spremenila? Saj je solate vendarle na pretek!

Malokdo pomisli koliko (ne)potrebnega dela je porabila za to, s kakšnimi sredstvi je odganjala škodljivce in pa koliko umetnih gnojil je za to porabila. Moja babica je celo ugotovila, da paradižniki bolje rastejo, če jih zalivaš s Substralom. Večina jih je mnenja, da naravi prijazno življenje zahteva predvsem več dela in odrekanja. Nihče pa ne verjame, da se da na naravi prijazen način pridelati z manj vloženega dela več pridelka, kot pa s konvencionalno pridelavo.

In tukaj nastopiš ti, vizionar, optimist (za druge po domače butl), ki se moraš dokazati in stati za svojimi načeli. Tu je ta točka, kjer se ti življenje začne obračati na glavo. Dobro je, če imaš v družini podporo. Brez tega bo težko. Prijatelji te bodo prepričevali, da si nor, sosedi pa komaj čakali, da ti spodleti.

Sedaj je čas za drugo stvar, ki jo Janez poudari na predavanju:

Permakultura se dogaja v prvi osebi ednine.

Na začetku ostaneš sam. Moje izkušnje kažejo v prid diskusiji. Tvoje izjave so smešne, ko pa stvari začneš potrjevat s praktičnimi nasveti, ko imaš skoraj vedno odgovor na (ponavadi ista) vprašanja, potem nisi več butl. Takrat preideš v fazo: “Zanimivo, me prav zanima kako se bo izteklo”.

Po morebitnih prvotnih neuspehih, zgražanjem sosedov nad tem kakšen vrt imaš in da imajo oni sigurno zaradi tebe letos toliko polžev, je čas za merjenje pridelka. Glede na to, koliko dela permakulturnik vloži, ima daleč največji pridelek v vasi. Potem nastopi faza: “Sigurno je šprical na skrivaj”.

Predvsem je pomembno da nikoli ne prepričujete drugih v svoj (permakulturni) prav! Odločitve v permakulturi se vedno sprejemajo s 100% konsenzom!

Sčasoma vsi spoznajo, da je permakultura pač drugačna od konvencionalne pridelave in da z njo ni nič narobe. Še več, nekateri se začnejo zanjo zanimati in takrat nastopi faza: “Kaj pa ti misliš?”. Vendar se pri pravem permakulturniku zadeva tukaj ne zaključi.

Na tem mestu se zgornja fraza spremeni v:
Permakultura se dogaja v prvi osebi množine.

Pomembno si je pomagati, vzpostaviti vzajemnost in stremeti k samozadostnosti na lokalnem nivoju. Zakaj bi se trudil pridelovati vse zase, če lahko pridelam nekaj v večjih količinah in potem to izmenjam s sosedom? 100% samozadostnost na lokalnem nivoju je danes praktično nemogoče doseči, lahko pa se tej številki krepko približamo. Zato pa ima permakultura načela in ne pravila. Načela so zato, da se k njim stremi in ne, da se jih upošteva, kot po črki zakona.

Ko si posameznik ustvari svoj permakulturni kotiček, je pomembno preiti iz prve osebe ednine v množino. Le tako lahko svoje znanje delimo z drugimi. Napreden in izobražen sosed je v permakulturi partner in ne konkurent.

Prepričan sem, da lahko največ dosežem s tem, da svoje znanje in razmišljanja delim z drugimi. S tem pripomorem k večji prepoznavnosti permakulture in če bo uspelo ustvariti permakulturno posest meni, navadnemu programerju, bo uspelo tudi marsikateremu drugemu.

Zato!