Pa naj že enkrat objasnijo kam izpuhti teh teh 15 mio € letno, ki jih dobijo od študentskega dela. Koliko € je dejansko namenjenih študentom? Koliko štipendij je to? 15 mio € na leto bi pomenilo lahko 5000 štipnedij po 2000 € in še bi ostalo 5 mio €, kar bi lahko vlagali v študentske domove, študenkse klube, radi Študent,… Če bi ŠOS samo tretjino zasluženega denarja (od dela študentov) v vseh teh letih vlagala v gradnjo študentskih domov, bi bilo sob dovolj za vse in še 5000 štipnedij na leto…Kam so vlagali ta denar v zadnjih 20ih letih? V študente? Kje so štipnedije in ugodnosti za študente? Naj mi tisti, ki so študirali v zadnjih 20ih letih povedo kaj o tej  “pomoči”, ki bi jo naj dobivali? A jim je ŠOS kaj pomagala pri pokritju študija? Škisova tržnica in Lampijončki naj ne bodo odgovor… Kam je ves ta denar, današnjih organizatorjev protesta, šel v vseh teh letih? In ja, še enkrat,  ŠOS se financira predvsem preko dela (dajatev) študentov.

Ja…bil sem na demonstraicjah…Slučajno sem se znašel v neposredni bližini družbe Katje Šobe. Ne vem ali so ostali iz družbe bili funkcionarji, kolegi ali znanci.  Očitno se je domače počutila med njimi.  Ura je bila par minut pred 16:00. Velika večina oken na skupščinski zgradbi je že bila razbitih. V njeni družbi niso bili ne anarhisti še manj skini, ki bi naj bili krivi za nerede.  “Kolegi” so bili očitno navdušeni nad izhodom “študenstkih” demonstracij. Eden izmed teh kolegov njene družbe je večkrat navdušeno povdaril “vse je treba požgati”…

P.S.: v primeru zanikanja vsega tega, se spomni/te osebe, ki je stala ob vas in s kamero povrparašala za komentar na vse povedano in si/ste ga zavrnili/a…

Žura in podobni kavalirji: “Javite se!!!”

Gremo naši!!!

slike: bbc in 24ur

Danes sem ponovno, v podhodu pod Tivolsko, par metrov od Narodne galerije, Moderne galerije, v neposredni bližini Tivolskega parka, v bližini nemške in ameriške ambasade in še čega, skrata v centru Ljubljane, opazil drekce, kakce, sranje… Za seboj so ga po sredini podhoda pustili policisti! Verjetno policijski konji? Srali so ga kar na veliko, kar je razvidno tudi s fotografije in to sredi belega dneva. Verjetno so kakci čakali na noč, ker jih do začetka mraka še nihče ni počistil?

Ob istem času se je po Tivolski cesti peljal tudi češki predsednik Vaclav Klaus. Upam, da ni zavohal smradu, ki je zaudarjal 3 metre pod njim. Ostali navadni turisti, ki jih je pot peljala čez ta podhod v prelepi Tivolski park ali katero od galerij te sreče niso imeli

Dodano:

Kakci po 14ih urah, še vedno neodstranjeni:

Po 24ih urah še vedno na istem mestu:

Prvo tretjino hokeja je še komaj opotekajoče zvijugal, nakar so se na RTVSLO odločili, da zamenjajo komentatorja kar iz studija, ker so baje izgubili zvezo z Litvo.

Stare se je med svojimi prenosi vedno znal zgražati tudi nad opitimi gledalci Planice…

RTVSLO je nacionalna televizija. Plačujemo jo vsi. Me zanima kako bodo ravnali odgovorni!

Ne bi preveč o samem Gartnerju, tudi ne zakaj sploh ga je Crnkovič dodal (sto ljudi – sto čudi). Gartnerja (subjetkivno mnenje ) sem razumel podobno kot Damjana Murka. Deluje mi, da imata oba podobne izkušnje in da bi oba lahko predavala na Murkotovi “Akademiji za zvednike”.

Drugače pa ja, Garty je faca!, eden izmed izvirnejših blogov na Siolu

]]> http://sveljub.blog.siol.net/2008/11/04/iztok-gartner-vs-garty-farty/feed/ 5 http://sveljub.blog.siol.net/2008/02/08/24-obletnica-olimpijskih-iger-v-sarajevu-volimo-jureta-vise-od-bureka/ http://sveljub.blog.siol.net/2008/02/08/24-obletnica-olimpijskih-iger-v-sarajevu-volimo-jureta-vise-od-bureka/#comments Fri, 08 Feb 2008 06:54:14 +0000 Sveljub http://sveljub.blog.siol.net/2008/02/08/24-obletnica-olimpijskih-iger-v-sarajevu-volimo-jureta-vise-od-bureka/

Na današnji dan, točno pred 24 leti, so se pričele Zimske olimpijske igre (ZOI) v, takrat tudi našem, Sarajevu . Imel sem 13 let in bil izjemno ponosen, da se ZOI dogajajo tudi pri nas…

Ob samem pričakovanju na ZOI, nam je doma crknil star črnobeli televizor. TV brez daljinca, za katerega se je bilo potrebno sprehoditi do njega, da si lahko na velikem gumbu zamenjal enega izmed 4-5 možnih programov. K sreči je Oča takoj nabavil novega (Gorenje), BARVNEGA z DALJINCEM, ki se ga je dalo upravljati direkt z kavča. In to tik pred samimi Olimpijskimi igrami. Nič ni bilo zamujeno. Hvala Oča !

Televizor “smo rešili”. Užitek ob ogldu omogočen. Prišla je otvoritev in prisega B. Križaja v imenu vseh športnikov. Bojanu se je zatikalo. Imel sem občutek, da je pozabil besedilo prisege…“ipak smo ljudi”

Kolikor se spomnim, je v tistem letu zablestel ameriški smukač Bill Johnson. Smuk so zaradi slabega vremena prestavljali iz dneva v dan. Bil je “nesramno” samozavestno, napovedoval svojo zmago ter na koncu to tudi potrdil.

Spomnim se tudi, da publika ni marala avstrijskih smučarjev. Baje, da so se Avstrijici kasneje pritoževali, da jim je večtisočglava množica z žvižgi onemogočala pohod k boljšim rezultatom?

Glavni spomini sežejo tudi do tega, da so šole po širni Jugi organizirale izlete na posamezna tekmovanja v Sarajevu. Tudi naša. Vendar samo za tiste v višjih razredih. Bil sem še “prezelen” in žal ostal doma. Odvzet mi je bil žur potovanja in vse užitke , ki ga tak dogodek ponuja.

In na koncu spomin, ki bi ga mogoče moral omeniti že na začetku. Prva jugoslovanska (slovenska) medalja na ZOI. Veleslalom je potekal med tednom. Drugi tek sva s sošolcem Matjažem spremljala pri nas doma. Če se ne motim, je bil Franko po prvem teku na 5. mestu, Borisl Strel celo na drugem? Jure je odpeljal izvrstno. Ob trenutku Juretovega prihoda v cilj, sva z Matjažem “glisirala” s koleni po naši preprogi. Isto sva ponovila vsakič, kadar je za njim zaostal naslednji tekmec. Mogoče to ni bilo ravno športno, pa vednar…Ko je bilo jasno, da je prva medalja v zgodovini ZOI naša (Juretova), se je pravo “belaje” šele začelo. Vem, da sva skupaj tulila kot nora. Solze sreče so mi rinile v oči, jaz pa sem jih “tlačil” nazaj, da ne izpadem cmera.

Jure si je to medaljo zaslužil. Eno izmed večjih priznanj (vsaj za mene), pa je prejel od večtisočgrle sarajevske publike s sloganom:

”Volimo Jureta, više od bureka”

Zanimiv mi je tisti del intervjuja, kjer Handanović odgovarja novinarju, kako izgleda delovni dan nogometaša prve italijanske lige:

“Zbudim se med osmo in deveto uro, grem v središče mesta na zajtrk, preberem časopis in se vrnem domov. Okoli dvanajste ure se odpravim na kosilo in ob enih sem že doma na kavču, gledam športno oddajo Studio sport. Popoldne treniram slabi dve uri, nato pa zvečer malo brskam po spletu, po večerji grem na kakšno pijačo, nato pa domov.”

Res, da je za nekatere nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Okoli njega se vrti ogromno denarja in še več ljudi, ki bi na vsak način radi bili zraven. Posredno ali neposredno. Samo, da lahko rečejo, da so zraven, da nekoga poznajo, itd…V vsem tem prav neokusno prednačijo tudi “športni novinarji”.

Katere so prve misli, ki mi padejo na pamet ob besedi nogomet:

• ogromni zaslužki,
• urejene frizure, ki ostanejo takšne tudi po 90ih minutah igre po deževnem vremenu in blatnem terenu,
• teatralno valjanje po terenu ob že najmanjšem prekršku, ob katerem pomisliš, da se ta nogometaš ne bo sposoben pobrati na lastne noge še vsaj pol leta po rehabilitaciji. A glej ga zlomka! Takoj, ko sodnik zapiska prekršek, taisti že skače.

Sicer spremljam nogomet, navijam za naše, še posebej takrat, ko se borijo kot levi. S prijatelji igramo celo “fantasy football”. Kar pa še ne pomeni, da jih bom, kljub njihovim velikim zaslužkom in veliki medijski podpori, cenil bolj kot pa kakšnega rekreativnega kolesarja ali tekača, ki v svoj hoby vloži neprimerno več truda in odrekanja. Kaj šele, da bi jih primerjal z nekaterimi ostalimi res vrhunskimi športniki, katerih športi niso tako medijsko podprti, z nič lažjo konkurenco, z neprimerljivo manjšimi zaslužki, z neprimerljivo večjim vložkom dela in koncu koncev tudi z boljšimi rezultati!

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Iz tega obdobja kroži kar nekaj zgodb o »našem špecialcu« in njegovi vlogi v osamosvojitveni vojni. Pravijo, da je deloval kot »prosti strelec« s svojo ekipo »špecialcev«. Po mestu oborožen zaustavljal in legitimiral prestrašene mimoidoče, se z ostalimi teriotiralci prepiral kdo je uničil tank na Brezovici, …

Tretji dan so naši varnostni organi ocenili, da Zmago po Ljubljani in okolici baje počne samo zgago in so ga raje vtaknili v pripor. S tem se je njegova vloga v osamosvojitveni vojni k sreči končala. Imam občutek, da so mu naši policisti naredili uslugo in ga odrešili kasnejših morebitnih težav. Kaj bi bilo, če bi bilo, pa rajši zdaj ne bom…

Ne vem od kod čudenje? Kolikor lahko slišim iz ust našega predsednika vlade Janeza Janše, je Slovenijo v zadnjem letu ponovno zajel val gldega komunizma. Postaja vse močnejši. Sile kontinuitete so že prevzele godpodarstvo. Gospodarstvo teh sil je prevzelo medije in postavilo svoje urednike. Ti dirigirajo novinarjem kako naj pišejo. Politiki so se pričeli zbirati pod rdečo zastavo. Organizacija je prodrla v vse pore našega življenja, samo mi se še tega ne zavedamo. Pri nas se očitno dogaja revival trdega komunizma.

To trdi sam predsednik Vlade, te iste Vlade, ki vlada državi, kjer se vse to dogaja Zakaj mu Italijani, naši sosedje, ne bi verjeti na besedo? In potem se še čudimo, zakaj so poostrili nadzore na »odprti šengenski« meji?

So samo previdni. Previdnost pa ni odveč, če »vejo«, da mejijo na državo v kateri vlada orto komunizem