QUI SCRIBIT BIS LEGIT

So long...

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Wed, 02 Jan 2008 09:21:00 +0000

..and thanks for all the comments!

Nadaljujem tu: http://libertativiamfacere.blogspot.com/

Prostor in Maslow

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Wed, 20 Dec 2006 14:05:00 +0000

Abraham Maslow, ameriški psiholog, je zaslovel zaradi svoje hierarhije človeških potreb. Človeške potrebe prikazuje v piramidi, s tem, da bolj "primitivne" oz. bolj potrebne (beri kot nujne za obstoj) postavi za temelje piramide, na teh pa nato sledijo manj pomembne, ki tvorijo celotno piramido. Njegova piramida ima pet nadstropij. Na dnu so fiziološke potrebe, tem sledijo potrebe po varnosti, tem potrebe po ljubezni in pripadanju, nad njimi so potrebe po spoštovanju in nad temi se nahajajo potrebe po samo-aktualizaciji. Ta Maslowa shema je najbolj razširjena in sprejeta teorija hierarhije potreb. To kar pogrešam v tej celotni shemi pa je potreba po prostoru. Najprej pa seveda k definiciji. SSKJ pravi takole:

potreba -e ž (e)

1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam;
zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče

2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka / star. to je potreba vedeti treba

Če nam zmanjka hrane, vode ali zraka vemo, da brez teh virov ne bomo dolgo živeli in zato na te vire gledamo kot na potrebne. Omejenost vira torej določa ali neka stvar je potrebna ali ne. Človek je tako prvič začel gledati na hrano kot na potrebo, ko je prvič občutil lakoto. Na varnost je prvič pričel gledati kot na potrebo, ko se je prvič počutil ogroženega, itd. Na prostor pa ljudje zmotno gledamo kot na neomejeno dobrino in ga zato pri navajanju potreb ne omenjamo. A vendar: človek lahko obstaja le v prostoru! In prostor je omejena dobrina. Torej je tudi prostor potreba. In to celo najosnovnejša saj vsi ostali viri lahko obstajajo zgolj v prostoru. Moj oče rad postavlja retorično vprašanje, ki se glasi: "Kaj ti bo ves denar tega sveta, če ne boš imel koščka zemlja na katerem boš lahko uresničil svoje načrte?"

Seveda se na prostor mnogo pogosteje gleda kot na potrebo. Maslow pač ni (seveda dopuščam možnost, da je uporabljal drugačno definicijo potrebe ali pa da je pojem prostora subsumiral pod kak drug pojem in da jaz te subsumpcije ne razumem).

Cene zemljišč in pa stanovanj pritrjujejo tej tezi. Prav tako bi ji lahko pritrdil Stephen Hawking, ki vidi preživetje človeške vrste predvsem v zasedbi večjega prostora vesolja. Prav gotovo pa bi tej tezi pritrdila tudi matematična simulacija imenovana Game of Life. Prenaseljenost namreč povzroča smrt, saj pravilo št. 1 pravi: "If an occupied cell has 0, 1, 4, 5, 6, 7, or 8 occupied neighbors, the organism dies (0, 1: of loneliness; 4 thru 8: of overcrowding)".

--------

slika: COLE, Thomas
View from Mount Holyoke, Northamptom, Massachusetts, after a Thunderstorm (The Oxbow)

Radbruchovih Pet minut filozofije prava

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Mon, 20 Nov 2006 07:09:00 +0000

Besedilo je že nekje v avgustu na splet postavil Morphix, pa sem se šele sedaj spomnil, da bi ga bilo dobro malce širiti, saj še nisem opazil, da bi bilo besedilo na spletu dostopno v slovenščini. Gre za Radbruchov esej z naslovom Pet minut filozofije prava v katerem nas popelje v izhodišče razhajanj in srečevanj med pozitivnopravno in naravnopravno šolo. Zanimivo branje, ki ne vzame več kot 5 minut.

Prva minuta

Ukaz je ukaz, velja za vojaka. Zakon je zakon, pravi pravnik. Toda medtem ko za vojaka dolžnost in pravica biti poslušen prenehata, ko ve, da sta namen ukaza zločin ali kaznivo dejanje, pa pravnik, odkar so pred kakšnimi sto leti izumrli poslednji naravnopravniki med pravniki, takšnih izjem, ki izključujejo veljavnost zakona ali poslušnost tistih, ki so zakonu podrejeni, ne pozna. Zakon velja, ker je zakon, in zakon je, ker ima v večini primerov moč, da se ga udejanja.

To pojmovanje zakona in njegove veljavnosti (imenujemo ga pozitivistični nauk) je pravnike kot tudi ljudstvo razorožilo proti še tako samovoljnim, še tako grozovitim, še tako zločinskim zakonom. Konec koncev izenačuje pravo in silo: samo tam, kjer je sila, je pravo.

Druga minuta

To načelo so hoteli dopolniti ali zamenjati z nekim drugim načelom: pravo je, kar koristi ljudstvu.

To pomeni: samovolja, kršitev pogodbe, nezakonitost so pravo, če le koristijo ljudstvu. To praktično pomeni: kar se nosilcu državne oblasti zdi, da je splošno koristno – sleherna despotova domislica in sleherno despotovo počutje, kazen brez zakona in sodbe, ubijanje bolnikov brez zakona, je pravo. To lahko pomeni: koristoljubje vladajočih je splošna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja.

Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.

Tretja minuta

Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z istim merilom.

Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo.

Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava.

Četrta minuta

Splošna korist je poleg pravičnosti vsekakor tudi cilj prava. Vsekakor ima tudi zakon kot takšen, celo slab zakon, še vedno določeno vrednost – vrednost, da v nasprotju z nezanesljivostjo zagotavlja pravo. Človekova nepopolnost nikakor ne dopušča, da so v zakonu vselej harmonično strnjene vse tri vrednote prava: splošna korist, pravna varnost in pravičnost. In tedaj preostane le še to, da pretehtamo, ali naj slabemu, škodljivemu in nepravičnemu zakonu kljub temu prisodimo veljavo, ker zagotavlja pravno varnost, ali pa mu veljavo odrečemo, ker je nepravičen ali splošno škodljiv. V zavest ljudstva in pravnikov pa mora biti globoko vsajeno tole: mogoče je, da obstajajo zakoni, ki so v tolikšni meri nepravični in splošni, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava.

Peta minuta

So torej pravna načela, ki so močnejša kot sleherna pravna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela imenujemo naravno ali umno pravo. Glede posamičnih od njih so seveda določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je vendarle izoblikovalo trajen obstoj in jih s tako daljnosežnim soglasjem strnilo v tako imenovane deklaracije pravic človeka in občana, da glede na nekatere med njimi lahko ohranja dvom le še hotena skepsa.

V jeziku pa so iste misli izražene v dveh svetopisemskih rekih. Na eni strani je zapisano: Pokorni bodite oblasti, ki ima moč nad vami. Na drugi strani pa je tudi zapisano: Boga je treba bolj ubogati kot človeka – in to ni le nekakšna pobožna želja, ampak je veljavno pravno načelo. Napetosti med tema dvema rekoma pa ni mogoče razrešiti z nekim tretjim, na primer z rekom: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega – zakaj tudi ta rek ohranja sporne meje. Celo več: rešitev prepušča božjemu glasu, ki prigovarja posamezniku v njegovi vesti samo v posebnem primeru.

(prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v: Pravnik, št. 11-12/1988, str. 667-669)

Resnica, toleranca, iracionalnost ter dialog v politiki

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Fri, 17 Nov 2006 09:00:00 +0000

Zadnjič sem si v knjižnici sposodil zanimivo knjigo z naslovom Sodobna politična filozofija, ki mi je pritegnila pozornost predvsem zaradi zbirke, v okviru katere je bila izdana. Že pred nekaj časa sem namreč sklenil, da si malce pobližje pogledam zbirko Temljna dela in Sodobna politična filozofija se mi je zdela spodoben začetek. Vsebina me je hitro navdušila, saj so prva tri poglavja kar zletela mimo mene. Že kar nekaj časa sem namreč iskal pregledno in jasno predstavitev osnovnih smeri v politični filozofiji (to da se knjiga ukvarja bolj kot ne z anglo-saksonskimi avtorji me ni zmotilo), saj sem na fakulteti pri predmetih Uvod v pravoznanstvo in pa letošnji Filozofiji prava dobil ravno toliko uvida v to področje, da me je stvar resneje zamikala. Pa ne bom sedaj razpravljal o sami vsebini.

To kar me je namreč fasciniralo, je bilo dejstvo, da sem po kratkem preletu (po končanih treh poglavjih sem še hitro prebral samo uvodne dele vseh ostalih poglavij) začutil, da mnoštvo tako pomembnih in potencialno ali aktualno vplivnih svetovnonazorskih resnic, ki druga drugi nasprotujejo, se nadgrajujejo, se spodrivajo, simpatizirajo druga z drugo itd., daje prav besedam prof. Marka Uršiča iz njegovega eseja z naslovom Prava strpnost je sprejeti drugo in drugačno človeško resnico v katerem zapiše:

Problem strpnosti do resnice drugega pa vznikne in se zaostri pri filozofskih, religioznih in nasploh »nazorskih« resnicah, ki jih ni mogoče logično ali matematično »demonstrirati«. Postavlja se vprašanje: ali je pri »najvišji« resnici – če takšna resnica obstaja – sploh mogoče biti strpen? Namreč ne samo v pravnem, političnem, niti zgolj v etičnem, ampak spoznavnem pomenu: ali je sploh možen in smiseln »spoznavni dialog« med različno mislečimi in/ali verujočimi? Kajti, če je prava resnica samo ena in če sem to pravo resnico spoznal prav jaz (in bi tudi vsak drug, ki bi jo spoznal, spoznal isto resnico kot jaz), – potem je seveda strpnost do vsake druge in drugačne resnice nesmiselna, saj je druga resnica zmota, ki jo je treba izkoreniniti, zlepa ali zgrda. Toda nota bene: pravkar zapisani stavek je pogojnik, implikacija, ki je kot sklepanje veljavna le tedaj, ko je njen antecedens resničen. V našem primeru je antecedens sestavljen iz dveh trditev:

1) prava resnica je samo ena,

2) samo jaz sem tisti, ki sem jo spoznal (tj., vsi drugi zgolj ponavljajo ali variirajo moje spoznanje)

– in resnični morata biti obe trditvi, oba pogoja, da bi bilo veljavno sklepanje na nesmiselnost strpnosti. Osebno mislim, da je možno, da je resnična trditev (1) – in s tem stališčem sem zadržan od postmodernega relativizma resnice, od tistega novodobnega anything goes – vendar nikakor ni resnična trditev (2). Zakaj ni mogoče, da bi bila resnična ta druga predpostavka zgornjega sklepanja? Preprosto zato, ker jaz nisem Bog, nisem absolutni Duh, nisem tisti véliki Subjekt, »ki vé«. Vse meni in nam vsem znane resnice so človeške resnice oziroma so različna, človeška razumevanja resnice.

Dopuščam torej… da je resnica ena, bolje rečeno, da je resnica neizrekljivo Eno, toda te resnice se ne more polastiti noben končen oziroma delen (raz)um, noben človeški subjekt, niti individualen niti parcialno…, ker je »najvišja« resnica vsepresežna – in prav ta misel, to prepričanje v presežnost resnice je moj filozofski credo.

Z avtorjevim "credom" popolnoma soglašam (pustimo sedaj ob strani možnost logičnega paradoksa, ki bi se vzpostavil v primeru tega, da je edina resnica ta, da resnice ni). Vse te resnice, ki skušajo narediti svet boljši, so podobne pragozdu v katerem kar mrgoli nešteto rastlin in kjer na starih, nagnitih rastlinah poganjajo mlade sveže, ki bodo prav tako nekega dne propadle in dale mesto novim rastlinam. Kako najti v tem gozdu drevo, ki se ne spreminja, ki je večno in stalno? Nemogoče! Torej: nobena izmed "nazorskih resnic" ne more biti edina resnična in pravilna, kar pa ne pomeni, da taka resnica ne obstaja. Le človek ne more do nje, ker ni vsemogočen in mnoštvo teh resnic je zgolj (kot pravi Kuzanski) "odraz človeške šibkosti, ne pa izraz bogastva in polifonije samih človeških resnic."

Seveda lahko rečemo, da človeštvo nikoli ne bo spoznalo nobene pomembne resnice, vendar to ne pomeni tudi, da se ni vredno truditi, da bi se do nje dokopali. Tako početje je res mogoče podobno početju Camusovega Sizifa vendar menim, da nam Camus poda tudi dober odgovor na vprašanje, kaj je gonilo Sizifa pri tem navidez nikolikončujočemseabsurdnem početju. Še najlepše je to geslo povzel Drago Jančar, ki je nekje napisal nekako takole: "Angažma se ne sme napajati iz projekcije cilja, temveč iz vedenja o stvareh samih po sebi." V nekoliko bolj poljudnem jeziku bi lahko ta stavek preoblikovali, tako da nam mora biti pri hoji v samo zadovoljstvo hoja sama oz. Pot in ne Cilj za katerega vemo, da ga ne bomo nikoli dosegli. Toda pustimo to ob strani…

IRACIONALNOST IN TOLERANCA

Kar se mi zdi še najbolj zanimivo pri tem spoznanju je to, da je mnogo težje priti do takega spoznanja na primeru svetovnih religij, saj je tam mnogo več iracionalnih dejavnikov, pri svetovnonazorskih resnicah pa ratio igra mnogo večjo vlogo in je lažje videti napake tega ali onega nazora (čeprav se v vseh pravzaprav mešata elementa iracionalnosti in racionalnosti). Seveda nočem z dualizmom racionalno-iracionalnega pokazati na pravilnost oz. nepravilnost nekaterih resnic ali bognedaj na to, da so nekatere resnice neumne in nekatere pametne. S tema poloma hočem le nakazati, da izvorov nekaterih resnic ne moremo odkriti z razumom. Obstajajo namreč še mnoge druge izkustvene poti in na to ciljam, ko govorim o iracionalnosti. Na primeru religije oz. bolje rečeno vere pa je pri debatiranju o tem katera je prava, težje strinjati se z nekom drugim, saj imajo vse iracionalen izvor, ki ga ne moremo artikulirati oz. vsaj ne v takšni meri kot pri izvorih svetovih nazorov. Zato je toliko večja strpnost potrebna prav na področju religije in vere, s čimer pa nočem zanikati, da ni potrebna strpnost tudi pri političnem prepričanju. Slednje se namreč lahko včasih tudi delno ovrže, vere pa se z razumom pač ne da, saj tudi izvora ne znamo zaobseči z razumom.

Prof. Uršič nadalje piše, citirajoč Andre Comte-Spoonvilla:

André Comte-Sponville, ki je sicer sam daleč od platonizma, modro pravi, da »o strpnosti ne moremo govoriti, če nima človek česa izgubiti« (op. cit., str. 214). In prav v tem je bistvena razlika med zgolj pasivno in aktivno strpnostjo: pasivna toleranca se zadovolji z distanco, s politiko »nevmešavanja« (ki je sicer pogosto pravilna odločitev), aktivna toleranca – če to držo sploh še lahko imenujemo toleranca, morda bi bilo bolje govoriti o empatiji, »so-vživljanju« ipd. – pa se izpostavlja nevarnosti, da kaj izgubi, morda tudi kaj zelo pomembnega, če se v soočenju z drugim in drugačnim to izkaže za neresnično ali se relativizira. Smo se pripravljeni tako »izpostaviti«? Zelo neradi in težko. Človek si namreč postopoma in z napori zgradi svoj »svet resnic«, »svetovni nazor«, »sistem vrednot«. Toda primeri nekaterih vélikih duhov v zgodovini nam kažejo, da so se bili pripravljeni odreči tudi tistemu, o čemer so bili najbolj prepričani, če so spoznali, da je resnica drugačna.

Temu razmišljanju bi rad dodal še razsežnost o kateri sem začel razmišljati v prejšnjem odstavku. Upal bi si postaviti tezo, ki trdi, da je (bi morala?) toleranca odvisna od tega, kolikšen delež polja na katerem se odvija dialog, korenini v področju iracionalnega.

Poglejmo si primere:

Naravoslovna znanost (npr. matematika)
TEMELJ: racionalen -> TOLERANCA: nepotrebna

Družboslovna znanost (politična filozofija)
TEMELJ: racionalen + iracionalen -> TOLERANCA (aktivna)

Religija, vera
TEMELJ: iracionalen -> TOLERANCA (pasivna)

Kakšno zvezo ima torej iracionalno-racionalen izvor nekega sistema idej in resnic s toleranco? Recimo, da se medsebojni odnosi oblikujejo na polju, kjer se stiki odvijajo preko dialoga, ki je nujno racionalen. Dialog ne more biti iracionalen, saj to več ne bi bil dialog. Glede na večjo količino iracionalnosti polja na katerem poteka dialog, mora za ohranitev dobrih odnosov med udeleženci temu iracionalnemu izvoru nasproti stopiti toleranca. Toleranca namreč odtehta iracionalen delež nekega sistema idej in resnic.

Na polju matematike, ki je striktno racionalna zadeva je uspeh dialoga mogoč in toleranca ni potrebna.

Na področju politične filozofije pa moramo dopuščati, da smo lahko prepričani drugače, kot pa verjamemo in to na deležu polja, ki ima racionalen izvor, hkrati pa se odmakniti iz polja iracionalnega izvora in ga kot tako spoštovati, saj z dialogom (ki je kot sem že rekel racionalnega značaja) na tem področju ni mogoče izbojevati nobene bitke ali priti do kakšnega spoznanja.

Na področju religije oz. vere pa dialog o stvareh, ki nimajo izvira v razumu (in večina polja ga nima) dialog nima kaj iskati. Seveda smo lahko tudi na tem področju aktivno tolerantni in dopuščamo možnost drugačne (iracionalne) resnice vendar se moramo zavedati, da do takega spoznanja ni mogoče priti z dialogom in z razumom ampak po neki drugotni poti (razsvetljenje, mejna situacija, občutenje, itd…).

DIALOG

Pustimo versko toleranco ob strani in se spustimo na polje politične tolerance in se vprašajmo koliko aktivne tolerance je dejansko prisotne v politiki. Dejstvo, da vsaka politična stranka redkokdaj prestopi prag svojega besedišča in se boji stopiti na tla drugega je le odraz bojazljivosti. Kadar pa se spravi k temu, se to stori na grotesken način, ki spremeni dialog v nekaj kar to ni.

Tu se lahko tudi zopet navežemo na tri korake, ki nam jih ponuja Karel Jaspers in se vprašamo kolikšna je v politični komunikaciji prisotnost prvega koraka, ki pravi, da moramo v prvi fazi vse kar nam posreduje nek filozof (v tem primeru sogovornik) vzeti za resnično in šele nato storiti naslednja dva koraka vrednotenja konteksta in vsebine. Ni nam potrebno biti politični filozof, da ugotovimo, da politika večinoma pade že na tem tako osnovnem prvem koraku in da dialog, ki naj bi to bil, to ni. Lahko bi še in še naštevali razloge, ki bi dokazovali, da v politiki dialog ostaja (ali postaja) ogrožena vrsta. Mogoče tudi zato, ker je politika v svoji razresničenem svetu (kot ga imenuje Hannah Arendt) izgubila stik z vsemi drugimi sogovorniki in pozabila na nek moder rek, ki pravi: »Če hočeš biti razumljen, poslušaj!«

Peticija proti davku na knjigo!

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Mon, 13 Nov 2006 18:57:00 +0000

Sam sem sicer po eni strani nasprotnik EDS, po drugi strani pa oster nasprotnik kakršnihkoli privilegijev, izjem in pa pretiranih davčnih izjem, ki tvorijo nepregleden davčni sistem. Vendar pa navkljub vsemu temu menim, da si knjiga zasluži biti neobdavčena. Predvsem zaradi zaslug in prispevka pri oblikovanju slovenske identitete v preteklosti in zaradi upanja, da bo to vlogo obdržala tudi v prihodnosti. Pisana beseda je namreč ustvarila Slovence in Slovenijo in ne cesarji, kralji ali vojskovodje...

Peticijo lahko podpišete tukaj!
Intervju s pobudnikom akcije pa tukajle!

Svobodni človek

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Sun, 12 Nov 2006 21:00:00 +0000

PODARJENA SVOBODA

Končno se je najboljši umetnik odločil tako: tistemu, ki mu ne more dati ničesar lastnega bo dostopno vse, kar je bilo razdeljeno med posamezna bitja v zasebno last. Sprejel je torej človeka kot stvaritev nedoločene narave, jo postavil v središče sveta in jo tako nagovoril: "Ne določenega bivališča, ne lastne podobe, niti kakih posebnih darov ti nisem dal, o Adam, zato da bi dobil v last takšno bivališče, takšno podobo in takšne darove, kakršne boš ti sam hotel po lastni želji in preudarnosti. Narava drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, ki sem jih bil predpisal. Ti pa si jo boš določil sam po svoji svobodni presoji, katere oblasti sem te zaupal; nobena omejitev te ne bo utesnjevala in ovirala pri tem. V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško, ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam- častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja- izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega."

Giovanni Pico della Mirandola (O človekovem dostojanstvu)

ČLOVEK KOT SAMO-PROJEKT

Obstajata dve vrsti eksistencialistov. Prva zvrst so kristjani... Druga struja pa so ateistični eksistencialisti... Vse pa nas druži preprosto prepričanje, da eksistenca prehaja esenco ali če hočete, da je treba izhajati iz subjektivnosti... To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečuje, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in bo takšen kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni saj ni Boga, ki bi jo zasnoval. Človek samo je, in to ne samo takšen kakor se zasnuje temveč tudi takšen, kakršnega se hoče narediti, kakršen se po svoji eksistenci zasnuje in kakršen hoče biti po tem zagonu proti eksistenci. Človek je tisto, kar naredi iz sebe.

Jean-Paul Sartre (O pomenu dejanja v drami Zaprta vrata)

Dva filozofa, ki sta navkljub različnim pogledom na prvi dve klasični vprašanji filozofije (tisto o svetu in tisto o bogu), prišla do istega odgovora na tretje vprašanje: vprašanje o Človeku. Sam sem o teh dveh besedilih razmišljal dolgo dolgo časa in po premnogih mislenih poskusih sta zame postali ti dve besedili temelja vseh razmišljanj o Človeku. Da, res je, kot porečete nekateri, da na človeka vplivajo tudi geni, okolje in vzgoja, toda ti v večini primerov ne določijo našega Bistva. Razmišljanje (pravzaprav gre bolj za citiranje) ni odgovor na Kobino razmišljanje o predestinaciji človeka saj je bilo spisano že mnogo prej in je čakalo v predalu. Mislim pa da je sedaj ugoden trenutek, da končno ugleda tudi luč ekrana.

Knjiga je orožje - vzemi jo v roke!

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Mon, 09 Oct 2006 20:16:00 +0000

Smiselnost tega stavka se mi je že nekaj časa zdela, če že ne nesmiselna (to namreč zveni oksimoronsko), pa vsaj vprašljiva. Pojdimo po vrsti! Stavek je sestavljen iz dveh povedi:

1. Knjiga je orožje.
2. Vzemi jo v roke!

O "metaforični resničnosti" prvega stavka nisem nikoli dvomil in o moči idej, ki jih po svetu trosijo knjige na tem mestu ne bom razpravljal. Zgodovina je namreč premnogokrat dovolj nazorno pokazala, da prvi stavek drži.

Problem, kot ga vidim, namreč tiči v drugi povedi. Naj pojasnim, za kaj gre! Sprašujem se namreč ali je res knjiga tisto orožje, ki ga je treba prijeti v roke, če se želim boriti na intelektualnem področju? Moj odgovor se glasi: da potrebno jo je prijeti v roke, vendar knjiga ni orožje s katerim se moramo boriti. Naj pojasnim...

Predpostavka: Orožje je namenjeno bojevanju, edina razumska uporaba knjige pa je branje. Druge možnosti uporabe ne vidim. Torej nam skuša Brecht dopovedati, da se moramo bojevati tako, da naj beremo knjige.
Izenačuje branje in bojevanje.

Brecht pa je v tem svojem vzkliku, ki je na prvi pogled mišljen pozitivno, škodoželjen. Pravzaprav ne poziva, da bi se borili ampak naj vzamemo v roke (njegove?) knjige, kar pa je tako kot, da bi nam v roko potisnil granato in nam rekel naj jo uporabimo za boj, preden bi vedeli kako dotična zadeva sploh deluje. To vzpostavi situacijo, v kateri se moramo namesto, da bi se s pomočjo knjige bojevali, začeti bojevati proti njej, saj knjiga ni in ne more biti tvoje orožje ampak je vedno orožje proti tebi. Knjiga je lahko samo individualno orožje avtorja, ki je usmerjeno proti vsem ostalim. Proti bralcem! Knjiga ne more biti bralčevo orožje. Tako se pravzaprav moramo začeti boriti proti tistemu, ki nam v roko potisne granato. Vsaka knjiga pač nosi
neko idejo, ki ti jo skuša posredovati, če ne že vsiliti.

Ob vsakem stiku z neko idejo oz. knjigo se zatorej splača spomniti na filozofa Karla Jaspersa, ki nas nauči osnovne "samoobrambe", ki ji pravi filozofsko branje in poteka po naslednjem vrstnem redu:

1. popolno zaupanje (skušaš razumeti avtorja in vse dojemaš kot, da je res)
To je pravzaprav nekakšen taktičen trik. Če bi avtor knjige (ki je tvoj "sovražnik" ) spremljal tvoje misli med branjem bi pomislil, da te je pridobil na svojo stran. Vendar pa je prvi korak namenjen temu, da spoznamo avtorjeve misli do obisti in ugotovimo njegove napake in slabosti.

2. misliti v soglasju s svetom (ideje postaviš v kontekst miselnih in zgodovinskih tokov)
S tem spoznam o avtorjevo okolje. Izvemo kdo so njegovi zavezniki in kdo njegovi sovražniki.

3. misliti v soglasju s sabo (si iskren do svojih dvomov)
Šele ko opraviš priprave opisane v prvih dveh korakih, se lahko končno poženeš v napad. In ko tako drviš, se general Beckett za teboj dere: "Misli svinja, misli!"

Tako filozofsko branje v katerem uporabiš svoje edino (OMNIA MEA MECUM PORTO) orožje je pravzaprav prvi od dveh bojev, ki jih moram ob stiku s knjigo prebiti. Možni končni izidi te bitke so trije:

1. predaja (nekritično prevzameš ideje Knjige)
2. premirje (vsebinsko si do idej Knjige neopredeljen ali pa bitko preložiš na kasnejše obdobje)
3. zmaga (zavrneš, uničiš, spremeniš ali skleneš zavezništvo z idejo Knjige)

Razlika med predajo in sklenitvijo zavezništva je ta, da zavezništvo skleneš šele po miselni bitki, predaš pa se že pred njo. Se pravi, da zgolj nekritično prevzameš idejo.

Tako se pravzaprav na koncu zmage vzpostavi čudna situacija, ker si po končani bitki šele na začetku svojega boja. S to razliko, da sedaj ne bo tvoje orožje premagana knjiga ampak tvoja beseda, tvoja misel in tvoje pero.
Knjiga (oz. branje le te) tako ne more biti orožje ampak je lahko samo bitka v kateri izpiliš svoje intelektualne borilne veščine. Obvezen predpogoj za vsako ustvarjanje je torej veliko število prebrodenih bitk. Pravi boj se začne šele po teh bitkah v pristnem aktivnem (in ne pasivnem) udejstvovanju.

Pero je orožje - vzemi ga v roke!

Z upanjem na čim več zmag!

Kdo se boji črnega moža?

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Mon, 25 Sep 2006 14:59:00 +0000

DEJSTVA

Nemčijo so zadnje volitve v deželni parlament spravile pred novo preizkušnjo. Dežela Mecklenburg- Pomorjansko je namreč že tretja dežela na vzhodu, kjer je stranki NPD uspelo priti v deželni parlament. Nič čudnega ne bi bilo pri vsej tej stvari, če ne bi stranka, ki se uradno imenuje Nacionalno-demokratska stranka Nemčije, hodila po stopinjah nacizma in si tako prislužila pridevnika neonacistična. Politiki in judovska skupnost v Nemčiji bijejo plat zvona. Vsi pozivajo Zvezni urad za zaščito ustave naj prepovejo to stranko. Tako dejanje v zgodovini urada ne bi bilo unikatno saj je urad v preteklosti že prepovedal nekaj podobnih (sicer bolj levo usmerjenih) ekstremističnih strank. Urad vrača žogico in umirja vrelo kri, ko razglasi, da ima stvar pod nadzorom s tem, da imajo stranko pod drobnogledom in da imajo veliko notranjih informatorjev.

Ob vsem tem viku in kriku, ki ga je zagnala ne samo nemška javnost in politika, se je potrebno vprašati kje leži vzrok tega negativnega fenomena in kakšne so možne metode preprečitve.

VZROK

Vzrok je jasen. Zgodovina nam pove veliko o vzrokih za pojav totalitarizma. Ti so nepresenetljivo vzcveteli ravno takrat, ko je družba dosegla dno. Prav po prvi svetovni vojni je namreč evropska družba (v nekaterih državah) bila tako na moralnem kot tudi ekonomskem dnu, da sta obup in pa nezaupanje v demokracijo vodila ljudi v podporo najbolj norih sistemov kar jih je doživelo človeštvo. Širilo se je nezaupanje do (meščanskih) strank, ki so zakuhale 1. svetovno vojno. Pojavljali so se ljudje, ki so ponudili izhod. Fašizem, nacizem in komunizem so bili za veliko Evropejcev zadnja rešilna bilka.

Danes stanje v Evropi ni takšno kot po prvi svetovni vojni. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo skupine ljudi, ki so se znašli na ekonomskem in moralnem dnu družbe. Očitno jih je ravno dovolj, da stranke, ki ponujajo instant rešitve problema dobivajo nekajprocentno podporo. Pa to ni zgolj podoba Nemčije. Desničarski populisti cvetijo prav tako dobro, če ne še bolje (sicer niso tako skrajni kot neonacisti), tudi v Avstriji, Franciji, Belgiji... Med volivci in pa simpatizerji se pojavljajo tudi ljudje, ki niso iz družbenega dna, kar je za politike še posebej skrb zbujajoče. Sam sicer ne vidim velikega razloga za preplah zaradi slednjega dejstva. Večja nevarnost predstavlja množica, seveda pa se sredi take množice vedno najdejo tudi bogati bedaki in oblastiželjniki, ki si pri vzponu na oblast obetajo koristi za sebe. Večja nevarnost je, kot sem že omenil, dno, ki ga doseže neka skupina ljudi, dno, ki vodi v nezaupanje do politike, do demokracije, do tiste politike in demokracije, ki naj bi jih spravila na to dno družbe.

PREPREČEVANJE

V teoriji (poudarjam: v teoriji!) naj bi obstajal evropski in ameriški model soočanja z deviantnimi strankami, gibanji, združenji, ipd.

Evropski model naj bi temeljil na prepovedi takih strank.

Ameriški model pa temelji na dopuščanju delovanja takih strank.

Vsak model ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Kolikor večje je zaupanje v civilno družbo in samega sebe, toliko manj se bo uporabljal evropski model in obratno.

Evropski model, ki temelji na enostavni prepovedi, ima to prednost, da vsaka prepoved onemogoči širši razmah neke ideje. Slabost pa je ta, da se problema ne rešuje pri vzroku ampak pri posledicah. Prepoved neonacistične stranke je lahka pot. Vendar taka prepoved kaže na poraz demokratične politike. Če so namreč politiki povzročili, da je del družbe dosegel tako dno, da več noče razmišljati znotraj demokratičnih opcij, so pravzaprav oni odgovorni in poklicani, da to tudi popravijo. Uspeh neonacistov je obratnosorazmeren z rastjo življenjskega standarda. Politiki pa s prepovedjo ubirajo lažjo pot in bežijo pred odgovornostjo. Rakotvorne celice družbe izrežejo brez, da bi poskusili rešiti ud z obsevanjem. Namesto da bi prevzeli odgovornost in izboljšali življenjski standard prepovejo stranko z izgovorom, da je politična orientacija mladih (večinoma so med podporniki ekstremistov mladi) zacementirana in da je tako determinirana, da se tako ali tako nič več ne da popraviti. V slednje sam nikakor ne verjamem.

Ameriški model se naslanja na zrelost civilne družbe. Ta model, mi je bil pri sociologiji ponazorjen s primerom zborovanja Ku Klux Klana. Po ameriškem modelu se Ku Klux Klan ne bi bil nikoli prepovedal ali ukinil (mislim, da v praksi tudi dejansko nikoli ni bil ukinjen ampak se je bolj razdelil in ukinjal zaradi notranjih ensoglasij). Politika položi odgovornost za reševanje tega problema na civilno družbo, kateri zaupa. Na civilni družbi pa je, da deviantna stališča Ku Klux Klana zavrne. Če ponazorim torej z banalnim primerom: ko ima Ku Klux Klan zborovanje, se tudi soseska v kateri le-to poteka, organizira in ima svoje protizborovanje. Ker so ponavadi taka in podobna ekstremistična združenja v manjšini se pred ogorčeno množico raje umaknejo. Kontra angažma jih praktično osami, izolira in jim prepreči kakršnokoli širšo udejstvovanje.

ZAKLJUČEK

Napovedana prepoved neonacistične NPD tako ne more pomeniti drugega kot poraz politike pri ustvarjanju pogojev za zdravo civilno družbo... Če bi politika imela čisto vest bi tako delovanje NDP dopuščala in če bi bila politika uspešna, do takega uspeha NPD sploh ne bi pršlo.

Podobna razprava bi se lahko odprla pri vprašanju ali prevesti Oriano Fallaci ali pa Bin Ladna (seveda ju ne gre metati v isti koš) in njuno delo objaviti. Odgovor je odvisen od tega kakšno zaupanje v družbo ima tisti, ki daje odgovor... Skrajni dvomljivci bodo seveda zahtevali prepoved teh del, dvomljivci bodo rekli, da sami ne bi tega objavili, naivneži bodo rekli, da bi jih objavili, saj naj bi bila družba intelektualno sposobna obračunati s takimi deli... Sam se uvrščam med slednje... Upam namreč, da smo dosegli stopnjo, ko bomo sami pozdravili svoje rakotvorne celice brez nepotrebnih kirurških posegov...

Potop v močvirje tišine

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Mon, 04 Sep 2006 19:00:00 +0000

Sledeče razmišljanje je namenjeno natečaju, ki ga je razpisala mlada nastajujoča revija Izmus. Povabilo, ki sem ga dobil sam je bilo osebne narave vendar sem ga zasledil tudi na internetu tako, da vsi ki vas zanima razmišljanje na temo "Študent naj bom?" nujno preberite tole. Ni še prepozno!

Če sem iskren, ne vem, kako sem prišel do takih predstav o študentih, kakršne imam. Ne vem niti tega, ali so študentje bili sploh kdaj takšni ali jih je take naslikalo le leto 1968. Ne vem tudi, če bodo taki sploh kdaj postali. Edino dejstvo, ki ga poznam, je to, da se današnja podoba povprečnega študenta (da, posploševanje je na žalost nujno) ne ujema z mojo predstavo o tem, kakšen naj bi človek kot študent postal. Verjamem pa, da se splača opozoriti na ta razkorak med predstavo in resničnostjo. Splača se opozoriti kljub temu, da obstaja zgolj v moji glavi, ker mislim da ima podlago v dejanskem stanju. In splača se navkljub temu, da je bilo na to temo verjetno prelitega že veliko črnila.
Odkar sem v gimnaziji začel razmišljati o prihodnjem obdobju svojega življenja in mi je bilo le to s strani tistih, ki so mi o njem povedali besedo ali dve, predstavljeno kot najlepše obdobje človekovega življenja, sem se tega obdobja iskreno veselil in nanj prelagal kar nekaj stvari, ki jih kot dijak nisem znal ali zmogel storiti.Splošno predstavo tega obdobja je seveda oblikovala predstava o tem, kakšen naj bi kot študent postal in kakšni naj bi postali tudi moji vrstniki. Bistvo teh predstav bi rad podal v enem stavku, vendar se bojim, da bom izpadel bolj idealističen kot pa sem v resnici. Rešitev vidim le v tem, predragi bralec, da bistvu predstave dodam širše pojasnilo. Sedaj pa k bistvu! V mojih predstavah se namreč pojavlja svoboden študent, ki je prav zaradi svoje svobode zmožen kritičnosti in ustvarjalnosti, ki je za družbo neprecenljivega pomena, njegova mladostna energija pa mu omogoča, da z glasnostjo svoje delo sploh lahko predstavi družbi, iz katere izhaja.
Zakaj omenjam svobodo na prvem mestu in kakšno svobodo sploh imam v mislih? Naj pojasnim! Svoboda je namreč, kot sem že omenil, predpogoj za dve bistveni aktivnosti, ki študenta ločita od drugih družbenih skupin: kritičnost in ustvarjalnost. Ta svoboda se kaže v dveh oblikah. Prvič kot materialna neodvisnost in drugič kot svoboden duh ali, če hočete, kar um. V tem obdobju je po mojem mnenju izmed vseh življenjskih obdobij človekov družbeni angažma še najmanj povezan z njegovim preživetjem in se še najmanj odraža na njegovem bančnem računu. Seveda v smislu sankcioniranja in ne nagrajevanja, saj je le to vedno dobrodošlo. Kasneje lahko namreč posameznikov angažma prihaja v nasprotje s poklicem, ki ga opravlja, že samo zaradi pomanjkanja časa za eno ali drugo, ali pa je v nasprotju s samimi načeli poklica. Svoboden duh oz. um pa je prav tako dan v veliki meri ne zgolj, ampak predvsem študentom, saj na začetku svojega angažmaja še niso determinirani z mnogimi dejavniki, ki kasneje v življenju onemogočajo pojavljanje svežih in neodvisnih misli. Tak seštevek svobod, se pravi materialne in pa duhovne, je dan izmed vseh družbenih skupin edinole študentom.
Zakaj sta kritičnost in ustvarjalnost dve aktivnosti (sam sem ju v predstavah spremenil kar v lastnosti), ki se mi zdita pri študentih najbolj zaželeni? Preprosto zato, ker le ti v povezavi s tretjo lastnostjo (t.j. glasnostjo) pripeljeta do tega, da ima »normalna« družba neko zdravo (če hočete lahko tudi intelektualno) jedro, iz katerega izvirajo konstruktivne kritike (kritika + ustvarjalnost= konstruktivna kritika) in ideje. Katera »normalna« družba si ne želi tega? Seveda se od študentov ne more pričakovati, da bodo sami spreminjali družbo. Študentje so lahko namreč (kar je tudi dostikrat pokazala Zgodovina) le pobudniki in začetniki takih sprememb.
Glasnost postavljam na zadnje mesto. Je pa vsekakor nujna lastnost, ki izvira iz mladostne energije in vodi k temu, da rezultati kritične ustvarjalnosti dosežejo vsaj določen del družbe. Če študenta primerjamo npr. z novinarji, so slednji v veliki prednosti kar se tiče širjenja njihovega kritičnega ustvarjanja zaradi povezave s kapitalom. Po drugi strani pa so le-ti mnogo manj svobodni pri svojem ustvarjanju in novinarski kapital lahko pri študentih zamenja le energija, ki se spreminja v glasnost.

Dovolj o tej predstavi. Če se namreč po dveh letih študija ozrem po vrstnikih, vidim večinoma nekritične in neustvarjalne pasivneže, ki se pogrezajo v močvirje tišine. Nekateri so sicer res glasni in opozarjajo na to, da se bo zožila svoboda na področju materialne neodvisnosti. Mogoče se bo res, toda mene zanima sledeče: Zakaj med vrstniki opažam morečo tišino tudi, ko ta svoboda še obstaja? Če se materialna svoboda potrebuje zato, da se izven časa študija polnijo zgolj klubi, ne pa tudi razne okrogle mize, se mi zdi študentsko delo mnogo bolj koristna poraba časa. Da ne bo pomote: da, tudi zabava je tisto, kar naredi študentsko življenje za nepozabno doživetje. Toda zgolj zabava? Zakaj torej v času podarjene(!) svobode ne opažam kritičnosti in ustvarjalnosti? Nisem sociolog in ne znam razložiti ali raziskati tega fenomena, tako da svoje trditve lahko opiram zgolj na opažanja. In v dveh letih opažam upad zanimanja za okrogle mize, filmske večere, predavanja gostujočih predavateljev, seminarje, delavnice, tečaje... Študentske organizacije, društva in klubi se po mojih opažanjih ukvarjajo večinoma z zabavo in zgolj v manjši meri z »duhovno hrano« študentov. Pojdite npr. na internet in preštejte število študentov s svojimi internetnimi dnevniki (blogi) in nato preštejte tiste, za katere menite ,da so ali kritični ali ustvarjalni ali oboje skupaj. Presenetljivo majhen odstotek po mojem mnenju. Pa po vašem? Lahko si zgolj predstavljamo kam pelje tak pogrezujoči trend v desetih letih ali več. Odpira se novo vprašanje: Ali bomo res morali to svobodo izgubiti in jo zopet priboriti, da jo bomo znali izkoristiti na način, za katerega sam menim, da je sploh namenjen?! Študente je namreč nase priklenilo darilo, vredno nekaj milijard, ki se je navkljub dobremu namenu spremenilo v kletko, v katero so se po pomoti zaklenili prav zato, ker so se je tako krčevito oprijemali. Študentje so bili v preteklosti družbena avantgarda v smislu sprememb prav zato, ker z nobeno kritiko niso mogli ničesar izgubiti. Danes pa je nekaj milijard vredno darilo povzročilo ravno to, da študent protestira zgolj takrat, kadar mu grozi izguba tega darila. Protestira samo, kadar prihaja do izgube svobode, ki je tako ali tako ni znal izkoristiti, ki jo je, kar je še huje, zlorabil. Pa se ne zavzemam, da ne bo zopet prišlo do pomote za odvzem tega darila, še manj pa za izgubo svobode. Ponovim lahko le zelo obrabljeno frazo, ki pravi, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Ni vredno protestirati za denar, vredno pa je s tem denarjem pomagati pojenjujoči energiji in jo spremeniti v glasnost. V tisto glasnost, ki bo opozarjala na zablode in težave ne samo enega dela, ampak celotne družbe, ter na možne premike in rešitve. In v tako glasnost, ki se ne bo le sebično in vase zagledano ukvarjala le z lastno študentsko ritjo.
Ko me je pred nekaj meseci stanovski kolega povabil na neko zabavo in sem se, ne zato, ker ne bi hodil na take zabave, ampak zato, ker se mi preprosto ni dalo, z nekim slabim izgovorom odpovedal tako preživetemu večeru me je pobaral, češ da sem že pozabil, kakšno je študentsko življenje. Ko zaključujem ta sestavek, mu odgovarjam, da vem kakšno je, in da, če je to njegovo bistvo (in če te zgolj to kot študenta definira) potem takšnega študentskega življenja nočem živeti. Potem namreč glede na moje predstave pride do zmede v terminologiji, kajti v mojih predstavah zgolj dejstvo, da nekdo študira, še ne pomeni, da je tak » na fakulteto vpisani študencelj« tudi pravi študent.

Nepopolen poskus razumevanja nekih groznih dogodkov

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Wed, 12 Jul 2006 19:54:00 +0000

Mislim, da je bilo na predvečer dneva državnosti. Da, zagotovo je bilo saj je bil na sporedu neposreden prenos proslave. Sicer nisem imel nobenega namena spremljati to nesrečno prireditev, ki se mi je v prejšnjih letih precej priskutila, pa sem ji vseeno sklenil nameniti vsaj pet minut pozornosti . To pa zato, ker je bilo rečeno, da bo ta proslava drugačna od prejšnjih in da bo poskušala posnemati tiso prvo. Celotno vzdušje, ki ga je ustvarila RTV s svojimi arhivskimi posnetki v tednih pred praznikom je postalo nekoliko bolj pristno oz. se je gibalo v smeri moje predstave o tem kakšno bi moralo biti vzdušje na ta dan. Za razliko od prejšnjih let, ko se je samo dogajanje skoncentriralo na samo en dan se je to vzdušje vleklo že cel teden pred dogodkom.
Odšel sem v skupni prostor v študentskem domu kjer imamo TV in pred njem je sedela neka absolventka in gledala Pianista, ki so ga vrteli na enem izmed komercialnih programov. Bil sem začuden saj sem pričakoval, da bo vsaj nekdo spremljal nogometno tekmo (ne spomnim se katera je bila predvidena za takrat) ali pa vsaj proslavo. Usedel sem se na kavč in nekaj trenutkov spremljal film, ki sem ga že enkrat videl. Takrat pa je iz prej omenjene gospodične, ki mimogrede stanuje nasproti mene in se zato poznava po imenu, izbruhnilo. Začela je na dolgo in na široko opisovati kako neizmerno presunjena, razočarana in zgrožena je nad tem, kakšen zveri so bili nacisti (možno, da je uporabljala kar posploševalnico »Nemci« vendar nisem prepričan o tem). Začela je opisovati prizor v katerem je nek nacist ustrelil neko žensko v čelo (mislim, da je v tistem delu, ko množica čaka pri zapornicah, da se le te odprejo). Nato mi je izročila daljinca in rekla, da naj, če želim gledati proslavo, kar gledam, ker ona tega filma ne bo več gledala saj je preveč šokirana. Sam sem obzirno vprašal, če filma res ne želi pogledati do konca saj dandanes na spored redko zaide tako dober film, pa je rekla, da naj se odločim sam in tako sem prestavil na nacionalko. Njen monolog pa se je (očitno ni mogla pozabiti tega dogodka) nadaljeval in še naprej mi je opisovala svojo zgroženost nad tem kako je nekdo ubil nedolžnega človeka (in to kot da bi se zgodilo vpričo nje). Sledilo je razpravljanje o tem kako ji proslava, ki se odvija ne pomeni prav preveč saj se ima sama za državljanko oz. prebivalko sveta in šele nato Slovenko in kako neumen je ta nacionalizem in trošenje denarja za proslave, ko pa nekje v svetu divjajo vojne in lakote in pa o tem kako krut in neumen je bil in je ta svet kjer so se dogajali taki poboji. Ni in ni mogla razumeti kako lahko nekdo nastavi sočloveku pištolo na glavo in potegne za sprožilec. To vprašanje si je postavljala znova in znova namesto vsakega mašila v stavkih, ki jih je v svoji zgroženosti izgovarjala. Začela je tudi s tem kako je, ko je bila majhna, med desetdnevno vojno šla do očeta, ki je delal na carini in ga vprašala, če bo zares streljal na ljudi, ki nas bodo napadli in da je baje vsa pomirjena odšla, ko ji je oče zagotovil, da ne bo streljal na nikogar. In kako pacifistično je bil nastrojen njen oče in kako je jokal, ko je umrl maršal Tito.
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bila ta zadnja omemba je pa vzpostavila zanimivo nasprotje. Tam sva sedela hčerka človeka, ki je jokal nad razpadom Jugoslavije in pa sin človeka, ki je v prvi demokratično izvoljeni skupščini pomagal izpeljati ta razpad. Zaradi te ugotovitve sem se neizmerno zabaval. Smer njenega monologa pa je počasi vodila v patetiko (predvsem zaradi opisovanja obžalovanja smrti ljubljenega maršala s strani njenega očeta). Sama se do Tita ni opredelila ampak očitno ga ni imela niti za vsaj približno toliko problematičnega kot Hitlerja, na čigar račun se je na moje presenečenje v nadaljevanju usula obilica pristnih psovk in zaradi katerih se je monolog iz patetičnega prevesil v prostaškega. Za vrhunec njenega govora, ki je izviral iz nekakšnega svetovnega sočutja do trpečih in pa neke preproste etike je izjavila, da bi bilo treba vse te naciste pobiti! Ko sem slišal ta zaključek sem bil začuden saj je s tem stavkom negirala vso svojo (sicer šibko utemeljeno) etično držo in pa si odgovorila na vprašanje kako lahko nekdo nastavi nekomu na čelo pištolo in potegne sprožilec. Sama je ves čas poznala odgovor. Strašna je človeška slepota! Ampak ta slepota ne izvira samo iz preproste neumnosti (izvira tudi iz različnih obrambnih mehanizmov kar prikazuje z oskarji nagrajeni film Crash toda ni moj namen govoriti o tem). Danes je namreč ta stavek, ki me je osupnil, mnogo težje razumeti, kot bi ga bilo, če bi bil izrečen leta 1945. Takrat bi ga (seveda z današnjega stališča) poskusil razumeti. Tako danes izrečenega pa ga ne morem in nočem razumeti ampak mislim, da ga lahko mirne duše pripišem neumnosti in ničemer drugemu.
Vse to pa je bil samo uvod v nekaj drugega. Vse to me je namreč nekaj dni kasneje spomnilo na dve stvari. Na kratek sestavek Franceta Dolinarja, ki ga je prebral na neki okrogli mizi in pa na knjigo avstrijskega pisatelja Martina Pollacka z naslovom Smrt v bunkerju. Obema deloma je skupno pronicljivo analiziranje okoliščin v katerih so se izoblikovale odločitve, ki jih večina ljudi danes ne razume. Ne razume jih predvsem zato, ker nimajo uvida v nek širši kulturnozgodovinski kontekst tistega časa. Na naciste in domobrance pač gledajo z današnjega stališča, iz perspektive, ki jo narekujejo današnje vrednote in vzdušje časa v katerem živimo. O sami vsebini teh del ne bom govoril. Te stvari je treba prebrati oz. slišati. G. Dolinar je (vsaj zame) v tistem sestavku presenetljivo odkrito govoril o stanju duhov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Podal je nek uvid, ki mi je bil prvič razkrit. Samo ta množica katoliških društev, ki so bila izjemno močna tako na ideološkem kot na organizacijskem področju, je bila namreč sposobna ustvariti ozračje v katerem je bila odločitev pristopiti v vaške straže in kasneje v domobranstvo mnogo bolj razumljiva kot pa je z današnjega vidika. Ne poskušam odobravati dejanj, skušam jih samo razumeti (ne spomnim se točnega naslova sestavka vendar verjamem, da je bil zagotovo nekje objavljen). Potrebno si je zastavljati vprašanja. Kako je bilo to mogoče? Na podlagi kakšnih vrednot in idej lahko pride so česa takega. Kakšno je bilo vzdušje v tem času? Kaj je bila podlaga in kaj vzroki za verižne reakcije zlih dogodkov. Poskusiti razumeti in ne ponoviti napake. Poskusiti razumeti in se ne postavljati na to ali na ono stran. Ni na nas ta zgodovinska odločitev, da bi se morali izrekati pro ali contra. Hvalabogu!
Poskusiti razumeti tako kot Martin Pollack poskuša v svoji knjigi razumeti kaj je privedlo njegovega očeta Nemca s koreninami iz Laškega ( ki je očitno preživel nekaj časa tudi v gostilni nekih mojih prednikov, kot sem izvedel v knjigi) do tega, da se je s svojo hordo nacistov podil po vzhodu in pobijal Jude po navodilih velikega Načrta. Taka pot je lahko vzklila samo na tleh stoletja trajajočega kulturnega boja, ki ga pisatelj, ko sledi družinski kroniki temeljito analizira.. Poskuša razumeti svojega očeta. Da, sedaj mu je bolj jasno! Odpuščanje je možno samo skozi razumevanje oz. vsaj skozi poizkus saj celostna vživitev v položaj drugega izkustveno ni mogoča. Drugače ne gre. Grajali so že vsi in hvalili tudi, nihče pa do sedaj ni poskusil razumeti kaj človeka spremeni v nacista, kaj v domobranca. Pa tudi ni na meni da bi grajal ali hvalil ali odpuščal. To se ni godilo meni. To se je godilo mojim starim staršem pred pol stoletja. Kdo sem jaz da bi odpuščal tem ljudem. Kdo sem jaz, da bi grajal njihova dejanja ali jih hvalil. Poskusil bom razumeti in ne ponoviti napak, ki so jih storili. To je vse. Odpuščajo naj žrtve. Grajajo naj sami sebe ( če to nalogo še ne opravlja njihova težka vest). Hvalijo naj norci in bedaki. Seveda lahko grajam idejo, ne morem pa si dovoliti, da bi grajal človeka. Njega lahko poskušam razumeti zakaj je sledil neki ideji.

Na žalost pa še vedno čakamo na podobne poskuse razumevanja sprememb boljševikov v upravnike sibirskih gulagov, sprememb partizanov v krvnike nad brezni mojih domačih gozdov in sprememb bosanskih Srbov v režiserje in protagoniste srebreniške tragedije od katere v teh dneh mineva 11 let in tako dalje in tako dalje. Dejstvo, da se je srebreniški vihar nacionalistične ideologije, ki je povzročila strahotno morijo, razplamtel po točno petdesetih letih ideologije, ki je vse kar je bilo v zvezi z nacionalnostjo postavljala na stranski tir, nam govori o tem kakšen ujetnik časa, predvsem preteklosti in pa prostora v katerem živi je človek. In to navkljub vsemu prelitemu črnilu o svobodi in človeku kot tabuli rasi. Otroci ponavljamo in nekritično prevzemamo negativne vzorce obnašanj naših staršev prav zato, ker jih ne razumemo. Pa bi jih morali. Morali bi se truditi razumeti in ne ponavljati napak.

Smiselnost ustanavljanja novih držav

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Thu, 15 Jun 2006 08:00:00 +0000

V prispevku Studia city (z dne 12.6.2006) se Maja Žiberna v prispevku Nove države ukvarja s preživelim pojmom suverenosti (na to, da naj bi bil ta pojem danes preživel, me je opozoril Lisjak v komentarju k vnosu "Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II"). Avtorica je ločeno soočila mnenji Injakija Sotoja, mladega Baska in pa ameriške profesorice Joahn Cocks. Kaj sta torej povedala?

Po mnenju Joahn Cocks skupina, ki ji je priznana suverenost, v večini primerov živi na ozemlju z drugimi skupinami in tako posledično postanejo nove manjšine. Ideja postati svoboden narod skozi suverenost (če si suveren si sam svoj gospodar!) se ji zdi iluzorna, ker s tem, ko postaneš suveren, postaneš le gospodar v novem sužnjelastniškem razmerju. To pa ni prava svoboda.

Avtorica prispevka za tem poudari, da je potreben nov način organiziranja političnih družb, ki bodo skladni s stvarnostjo v kateri živimo. Današnja stvarnost pa so okolja v katerih biva veliko različnih narodov in kultur. Ljudje živijo danes v drugih državah, predvsem zaradi ekonomskih razlogov in proti svoji volji. Profesorica Cocksova vidi rešitev v tem, da se dajo takim manjšinam politične pravice.

Če pristanemo na tak model pristanemo na globalno vas v kar vodi mešanje kultur (dejstvo je, da to je "melting pot"). Rešitev ni v dajanju političnih pravic s katerimi se institucionalizira konflikt in kjer na koncu v takem konfliktu nekdo postane zmagovalec ampak v reševanju problema ekonomskih migracij, ki bi bil pri današnji tehnologiji zlahka presežen. Samo pomislimo: že z uporabo današnje tehnologije (kajšele čez 100 let) bi lahko v bližnji prihodnosti, celoten svet preživljala le t.i. enopetinska družba. Ni nujno, da bi samo ena petina delala. Lahko bi tudi delavnik skrajšali na eno petino pa bi še vseeno preživeli. In ne samo preživeli. Živeli bi enako kot sedaj. Z vsem razvojem itd. Pa pustimo to za drugič... Ko bo rešen problem ekonomskih migracij (manjšine bodo še zmeraj ostale, to je dejstvo) bi se morali ljudje odseliti v svojo državo med svoje ljudi (seveda to ni mišljeno kot ukaz ampak kot možnost). Kdo pa bi rad živel med tujci, če to ni potrebno in to celo življenje, če pa ima svojo državo, če ga lahko obkrožajo ljudje s katerimi deli iste vrednote in ki ga razumejo.
Ena izmed varovalk pred takim konfliktom (predvsem, če govorimo o manjšinah, ki jih je seveda potrebno ohranjati ampak ne s pozitivno diskriminacijo temveč s tem, da se jih pusti pri miru) je tudi liberalna država. Velika manjšina namreč zlahka v taki državi povzroči, da je treba najti višji skupni imenovalec vseh vrednot. Iste pravice, dva različna naroda.

Oče pojma suverenosti J.J.Rousseau si je takole zamišljal državo:

"Treba je najti tako obliko združitve, da bo z vsemi skupnimi silami branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana in v kateri se bo vsakdo, združen z vsemi vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej."

"Končno pa se tisti, ki se izroči vsem, ne izroči nikomur; in ker v družbi ni član, nad katerim bi si vsak ne pridobil istih pravic, katerim se je sa odrekel, si torej vsak pridobi prav toliko, kolikor je izgubil, obenem pa več moči, da ohrani tisto kar ima."

"Toda politično telo ali suveren, ki mu daje življenje le svetost pogodbe, ne more nikoli, niti od koga drugega, prevzeti nobenih obveznosti, ki bi bile proti duhu te prve pogodbe, na primer odtujiti kak del samega sebe ali se podrediti drugemu suverenu."

Liberalna država sloni na obči volji. Obča volja je najmanjši skupni imenovalec vseh volj. Je tisto kar si vsi oz. kar si vsak sopogodbenik želi. Obča volja skrbi za splošno korist. Volja vseh pa je seštevek vseh volj. In volja vseh ne more biti volja države, ker to pelje v shizofrenično situacijo. Seveda je utopično pričakovati, da bi na podlagi dejanske obče volje država sploh lahko funkcionirala. Če je že eden proti, potem to ni več obča volja. Obča volja je lahko samo cilj oz. smerokaz, ki govori, da bi morala država skrbeti za tiste stvari, ki si jih želi veliko več kot zgolj navadna polovica državljanov. Ali je to 55% ali 80% ne vem. Vem pa, da pri odločitvah, ki prevagajo za nekaj promilov ne dobimo stabilne družbe in dobre države.

Injakijeve izjave lahko razumemo kot potrditev ali kot zanikanje besed Cocksove. Avtorica se do tega ne opredeli, zato se mora opredelitit gledalec sam. Injaki namreč pripoveduje o nasilju nad svojim bratom, ki so ga obtožili za umor nekega španskega politika in ga mučili ter imeli 2 leti zaprtega brez dokazov. Injaki pravi, da se mu zdi pomembno, da o prihodnosti in razvoju naroda odloča večina, da odloča narod v svoji državi sam. Tako usodo doživljajo številne manjšine, posamezniki in narodi. Injaki tudi pozna Slovence. To poznavanje majhnih narodov se mi zdi zelo simpatično, ker vemo kaj so pretrpeli in kaj trpijo. Samo zato, ker delimo isto izkušnjo se lahko v Sloveniji najde toliko ljudi, ki govorijo o Tibetu, Baskiji, Kurdistanu... (glej tudi to!)

Slovenci so se, pove Injaki, lahko odločili o svoji prihodnosti ne glede na to ali bi bila ta dobra ali slaba.
Vseeno je ali narod sprejema dobre ali slabe odločitve o svoji prihodnosti(važno je že, vendar ne tako kot to, da jih sprejemaš sam). Na dolgi rok je bolj pomembno, da jih sprejemajo Slovenci sami, ker bomo tako tudi sami odgovorni za svojo prihodnost. Ko nas je zavozil Beograd je prišlo do konflikta, ko nas bo Bruselj... Kdo si upa trditi, da ne bomo jezni. Važno je da je svobodna... Kajti v končni fazi se lahko vprašamo: kdo pa ve katera odločitev je dobra in katera slaba??? Evropa že ne. Evropa si samo domišlja ali pa je naivna. Pri tem vprašanju je pomembno edino to, da za svoja dejanja odgovarjaš sam. Da sam prevzameš odgovornost nase. "Sedaj smo najbolj odvisni od sebe!" To frazo so politiki po vstopu v EU uporabljali namesto "doberdan". Če smo res tako odvisni od samih sebe, zakaj potem prelagamo naše odločitve v roke tujcev?

-Torej lahko razumemo Injakija, kot potrditev izjav Cockseve in rečemo: če Španci ne bi imeli svoje države, ne bi tepli Baskov...
-Lahko pa Injakijeva izjava zanika besede Cocksove in rečemo: če bi imeli Baski svojo državo jih nihče ne bi tepel...

Seveda je razvidno, da podpiram drugo rešitev in zagovarjam sledeče: vsakemu narodu svojo državo!!!

P.s. s poševno pisavo so pisani moji pogledi, s pokončno dejstva, ki so bila podana v prispevku, z manjšo pa besedilo, ki ni nujno za razumevanje teksta...

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov III

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Sat, 10 Jun 2006 18:05:00 +0000

ŠE NEKAJ RAZTRESENIH IN ZANESENIH MISLI

Kje torej vidim rešitev? Kulture bi se morale zavedati, da se ne smejo napajati iz sovraštva (glej Islam in Evropa) do drugih in razlik med njimi ampak iz svojih lastnih vrednot in iz sožitja z drugimi. Rešitev ni v asimilaciji, rešitev je edukacija, emancipacija in emanacija. Ni rešitev internacionalizem, ne mešanje! Poznavanje vsega in ostajanje na svojem in ustvarjanje iz svojega je rešitev. Spoznati je treba, da razlike niso katalizator konfliktov, če jih poznamo in če verjamemo v svoje vrednote in da jih ni potrebno brisati, da bi dosegli blagostanje. Razlike morajo obstajati zato, da lahko sploh govorimo o Človeštvu. Zato, ker ne obstaja in ne more obstajati ena popolna kultura, ki bi vodila h končnemu cilju mirnega, stabilnega sveta, ki bi bil vedno v stanju blagostanja. Ne more biti samo ena ureditev prava in samo ena kultura ultimativan rešitev. Kot pravi Marko Uršič v članku z naslovom Prava strpnost je pripravljenost sprejeti drugo in drugačno človeško resnico lahko priznavamo in pristanemo na to, da obstaja ena absolutna Resnica (pa naj bo ta filozofska, religiozna ali nazorska; v tem primeru govorimo o slednji), nikakor pa ne moramo pristati na to, da smo lahko samo mi tisti, ki jo posedujemo: "Preprosto zato, ker jaz nisem Bog, nisem absolutni Duh, nisem tisti véliki Subjekt, ki vé. Vse meni in nam vsem znane resnice so človeške resnice oziroma so različna, človeška razumevanja resnice". Samo različne kombinacije genov, okolja in vzgoje omogočajo ohranjnanje te raznolikosti, ki odpira neskončne možnosti spoznavanja "prave" nazorske resnice. In tudi znotraj teh kultur, je potrebno vzdrževati mnoštvo pogledov, ker človek ne more in ne sme biti predestiniran s tem, ko se rodi znotraj ene kulture.

Novo vprašanje: ali ne bi morali tako veliki imperiji umreti s koncem preseljevanja narodov in koncem ekonomskih migracij. Pravzaprav, da. Vsak narod bi moral imeti svojo državo in odločati o lastnih zadevah. Ekonomske migracije bi morale postale list v zgodovini, ko bomo nehali biti obsedeni z nepotrebnim delom in če se bo uresničila napoved enopetinske družbe (glej Pisarije). To se bo zgodilo samo, če bodo ljudje vse to dojeli brez uporabe prisile, manipulacije in lažnih obljub. Treba bi bilo investirati v znanje v pozanvanje. Nova doba, doba znanja bi se porajala. Doba, ki jo vsi tako napovedujejo pa nihče noče stopiti vanjo.

Če je integracija edina pot h končnemu cilju blagostanja, miru in stabilnosti, se človeštvo ne zaveda svoje bede.

Ni v zakonu in ni v Državi rešitev za vse probleme človeštva, ker je samo človek nosilec tega sveta, rešitev lahko izhaja samo iz njega... Kulture, katere pripadniki niso (še) sposobni na miren način reševati problemov in konfliktov in sami reševati svojih težav, se ne da rešiti z zapovedjo mirnega reševanja in združevanjem... Pripadniki kulture, ki mislijo, da je edino njihova pot edina primerna in zveličavna pa najsibode ta še tako dobrohotno mišljena so tisti, ki katalizirajo konflikte. André Comte-Sponville v svoji Mali razpravi o velikih vrlinah pravi: »Katoličan je lahko – subjektivno – prepričan o resnici katolištva. Toda če je intelektualno odkrit (če ljubi resnico bolj kot gotovost), mora priznati, da o njej ni sposoben prepričati protestanta, ateista ali muslimana, kljub temu, da so izobraženi, inteligentni in iskreni. Vsakdo, naj bo še tako prepričan o tem, da ima prav, mora torej sprejeti, da tega ne more dokazati, in zato je na enaki ravni kot ta ali oni od njegovih nasprotnikov, ki so prav tako kakor on prepričani, da imajo prav, a so ga prav tako nesposobni prepričati …«

Potrebna je druga renesansa, ne revolucija, ne evolucija. Vse znanje, ki omogoča, da na svetu ne bi bilo več konfliktov in težav že obstaja. Moramo se le na novo zavedati tega. Zato je potrebna renesansa z vodilom: V človeku je čas, ko bo človek človeku: človek. V človeku je čas, ko bo narod narodu: narod.

Seveda vse to ni neka realna prihodnost ampak cilj za katerim je treba nenehno težiti in stremeti.

Mogoče sem naiven, mogoče neumen ampak trenutno se je to vse pretakalo po mojih možganih.
In sedaj, ko je vse to na ekranu pred mano upam,
da to res ni zadnji stadij do katerega sem prišel,
ker se vse skupaj sliši preveč enostavno...

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov II

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Sat, 10 Jun 2006 07:30:00 +0000

ALI JE POVEZOVANJE LAHKO SREDSTVO BOJA PROTI KONFLIKTOM IN TEŽAVAM?

Katere družbe so torej bojazljive družbe, ki želijo vse odnose urediti na tak način in kateri so indikatorji, ki kažejo na to? V ta sklop si bom drznil umestiti, kot sem že omenil tudi nekaj večjega in to je EU. Temu pa bi dodal rad še eno razsežnost: ali ni tudi povezovanje držav tista točka v družbi, ko narodi zaradi strahu uberejo bližnjico, namesto da bi se soočil z njim in to bližnjico poimenujejo povezovanje (tu za razliko od vnosa z naslovom Žalostna preobrazba človeka nekako pričakujem, da se Lisjak ne bo strinjal) . Ta strah, pa naj bo to strah pred konflikti (novo vojno ali raznimi novodobnimi oblikami terorističnih napadov) ali težavami (novo kugo, lakoto, ekonomsko krizo, socialno nestabilnostjo), žene ljudi v povezovanje.
Miselnost, ki stoji za tem bi lahko strnili takole: "Skupaj smo močnejši in zato lažje premagujemo težave. Konfliktov pa ne bo, če se bomo združevali na podlagi skupnih vrednot."
Ali bi lahko torej Lisjakovemu sestavku dodali: "le ta se imenuje EU v primerih zlorabe strahu pred konflikti in težavami narodov"??? (Vsaka asociacija z Glassnerjevo kulturo strahu se je pojavila čisto nenačrtovano in omogoča samostojno diskusijo.) Po mojem mnenju je odgovor DA.

Kaj je torej pri povezovanju držav takega, da je sposobno uničevati človeško identiteto :

1. Zgoraj opisano vdiranje pravnih pravil v vse pore človekovega življenja: nezaupanje v človeka, ki vzpostavlja možnost tiranije in mu odreka sposobnost samoiniciativnega urejanja družbenih odnosov, vzgoji in kulturi odreka sposobnost biti družbotvorni (zadeva ni nujno povezana s povezovanjem, je pa definitivno z našo novo Državo)...

2. "Prisiljevanje" h oblikovanju velikih skupnosti: nezaupanje v posameznika ali posamezen narod, da se je sam sposoben oblikovati in umestiti na svoje mesto pod soncem in da je sam sposoben reševati svoje (specifične) težave...

3. "Prisiljevanje" k skupnim vrednotam: nezaupanje v človeka in odrekanje sposobnosti le temu, da bi odnose urejal na miren način, s tem ko se priznava, da le iskanje skupnih (mutatis mutandis tudi z izbrisom različnih) identitet vodi v družbo brez konfliktov...

PREPREČEVANJE KONFLIKTNIH SITUACIJ IN REŠEVANJE TEŽAV

Povezovanje držav pomeni (vsaj zame) uničevanje identitete in omejevanje človeka v vsej njegovi družbeni razsežnosti. Gre za uničevanje tiste identitete, ki je ne more nadomestiti noben razlog na tem svetu, ki bi terjal njeno uničenje. Govorim o izgubi identitete preko izgube kulture in preko izgube duha, preko izgube zemlje in gospodarstva... Upravičeno je z ohranjanjem miru, stabilnosti in blagostanja (glej preambulo Pogodbe za ustavo).

Načeloma EU razglaša, da je tu zato, da ohranja skupne vrednote, vendar pa debata o krščanskih koreninah Evrope kaže na to, da je nemogoče najti širok konsenz glede tega kaj skupne vrednote pri 400 milijonih prebivalcev sploh so. Problem imamo torej že pri iskanju skupnih vrednot med narodi, ki naj bi imeli neko skupno točko. Kako se bo zataknilo šele pri iskanju skupnih vrednot med civilizacijami, ko se spogledujemo s Turčijo (glej vnos Islam in Evropa). Skupni imenovalec po mojem mnenju obstaja. Neke univerzalne horizontalne vrednote zagotovo obstajajo ampak ali so te tista differentia specifica, ki oblikuje posameznikovo identiteto. Te univerzalne vrednote tako ali tako definirajo vsakega človeka (no vsaj večina kultur od človeka to pričakujejo kot od njihovega pripadnika) tiste vertikalne pa so šele tiste, ki izoblikujejo narode in kulture. Razlika med identitetami različnih kultur je v podrobnostih. Zato ne potrebujemo EU za to, da bi bili Evropejci, potrebujemo pa lastno Slovenijo za to, da bomo lahko ostali to kar smo bili do sedaj: Slovenci. Skupne vrednote bomo ohranjali najbolje tako, da bomo ohranjali svoje lastne, ki tudi vsebujejo te skupne. Ne potrebujemo EU, da na tem kontinentu ne bo več vojn, potrebujemo pa samozavestne z lastnimi vrednotami napolnjene države.
Cena vsega tega povezovanja je namreč previsoka saj vodi v globalno vas v kateri v končni fazi ne moremo pričakovati razlik med ljudmi. Unifikacija in harmonizacija prava. To je brisanje razlik, ki se opravičuje z uvajanjem nekonfliktnosti. Bolonjska reforma, lizbonska strategija, skupna monetarna politika, skupna kmetijska politika... Tudi to je brisanje razlik. In to je tudi reševanje skupnih težav. Eksternalije takih reform in skupnih politik pa bodo vse prej kot pozitivne. Tako široko zastavljeni projekti ne morejo prinesti pozitivnih učinkov za vse države, saj so si te preveč različne, da bi lahko en ukrep vsem prinesel večje blagostanje. Kar je dobro za Nemčijo je za Ciper slabo in obratno. Logično, mar ne?

Evropa je tu tudi zato, bo kdo porekel, da ohranja tiste specifične vrednote, ki ohranjajo pestrost in raznolikost kultur. Posledično tako tudi skupne. Pa je to res? Vprašamo se lahko kako npr. prost pretok ogromnih količin ljudi in mednarodnega kapitala vpliva na ohranjanje kulturne mikroklime in t.i. vertikalnih vrednot? Lahko ne bi vplival ampak samo pod enim pogojem.

Najprej sem hotel napisati, da je ta pogoj emancipacija pa sem si rekel, da bom šel vseeno pogledati v slovar tujk preden se sklicujem na to tujko (to skušam storiti vedno, če ga le imam pri roki) in sem ugotovil sledeče. Ugotovil sem, da pojem emancipacije kot je razložen v Velikem slovarju tujk (Cankarjeve založbe), ne ustreza moji predstavi. Mislil sem, da ima neko vrednostno konotacijo; nekako v smislu zavzemanja za svoje vrednote pa slovar podaja le suhoparno razlago:

emancipiran -a -o (gl. emancipacija) osvobojen, enakopraven

Pogledam pod emancipacijo in poleg rimskega instituta mi slovar prinaša pridobitev enakopravnega položaja (npr. žensk, priseljencev)... Torej sem storil prav ko sem pogledal v slovar! Sama emancipacija brez vsebine je ničvredna. Ampak glej, glej... Eno stran pred tem je tičal pojem, ki je opisoval mojo predstavo o pogoju, ki bi moral obstajati, da bi se lahko spustili v dogodivščino z naslovom EU brez negativnih posledic (no očitno tudi brez kakeršnihkoli pozitivnih in zato se ne bi spustili, ker ne bi bila potrebna). Skratka pojem, na katerem se mi je ustavil pogled je bil emanacija. Z emanacijo je mišljeno razširjanje oz. izžarevanje (npr. narodne zavesti). Da to je to! Emanacija. Če bi narod oz. narodi emanirali (svojo narodno zavest, ne pa bili samo emancipirani) do zgodbe o EU ne bi nikoli prišlo. Pot, ki jo ubira EU je napačna saj želi najprej vse pomešati in forsira pretok vsega in vsakogar, pri tem pa spregleduje, da bi bilo najprej treba podpreti in poživiti kulturno mikroklimo in šele nato se igrati EU (no ampak če bi najprej podprli mikroklimo potem se ne bi nihče odločil za zgodbo imenovano EU, kajneda?). V primeru Slovenije in ostalih novopridruženih članic bi bilo potrebno toliko več truda, da bi emanacija prišla na nekdanjo raven pred obdobjem pretirano dobrohotnih držav, ki so slabega pol stoletja bolj kot posameznik vedele, kaj je dobro zanj in s tem povzročile globoke rane v vertikalnih vrednotah narodov.

Poglejmo si samo primer kapitala (lahko bi govorili tudi o problemih pretoka dobrin, ljudi, problemu kupovanju zemlje). Kapital je v novem veku zamenjal moč meča. To je jasno. Danes ni več normalno, da si neko državo podrediš z mečem ampak tako, da si podrediš njeno gospodarstvo. Danes sicer obstaja še slabši položaj in sicer ta, da si potem ta kapital podredi Državo. Seveda ni tak problem, če si podredi državo, ki nima vtkanih svojih korenin v vse pore družbe (čeprav je tudi to nezaželjen pojav ampak točka za liberalno državo pred pretirano dobrohotno Državo). Problem je ta, da se ta kapital začne preko Države, ki je razpredla svoj koreninski sistem v vse celice družbe, posluževati njenih vzvodov in vplivati na vse in vsakogar. Še huje kot to da gospodarstvo ene države prevzame neko državo je kadar kapital nima nacionalnega predznaka in si izposoja vzvode kar vseh držav po vrsti. Kapital kot tak ne predstavlja nevarnosti, da bi si podredil Državo, če izhaja iz te države saj nikoli ne bo mogel npr. preseči njenega proračuna ali mu vsaj priti blizu in si s tem ustvariti močno pozicijo in vpliv. Obstaja pa veliko korporacij, ki imajo več čistega dobička kot ima marsikatera država na svetu velik celoten proračun. Da se razumemo: nisem proti svobodnemu kapitalizmu! Ha še zdaleč ne! Menim samo, da mednarodne multiancionalke oz. mulitkorporacije prinašajo več škode kot koristi. Nisem tudi za prepoved kroženja mednarodnega kapitala (to bi bilo usmerjeno v neliberalno družbo, ki pa je nočemo) . Toda, če že imamo nekaj v svojih rokah, menda tega ne bomo spustili. Prodati da, tujcem ne. Vprašanje: koliko kulturnih prireditev na Dolenjskem financira Krka in koliko Reanult? Odgovora sta znana: skoraj vse in nič! In kdo si upa trditi, da je delavcu ali delavki v Reanultu ali Krki vseeno ali je Slovenec oz. Slovenka ali Zambijec oz. Zambijka (če povzamem vprašanje Nika Grafenauerja, ki ga psotavlja v članku Zagovor blazneža in potomcev in brez kakeršnegakoli negativnega predznaka označimo Zambijo za kulturno ubogo deželo; seveda v primerjavi s Slovenijo). Mednarodnemu kapitalu namreč JE vseeno! Kaj v končni fazi ostane od države kjer državljani niso v večini ali ne odločajo o svojih gospodarskih in političnih zadevah sami? Komaj kaj!

Izgubljanje identitete v sodobnih načinih urejanja družbenih odnosov I

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Fri, 09 Jun 2006 12:06:00 +0000

Odlomek iz Kosovelovega razmišljanja z naslovom Kriza:

»Vidim vas: majhni ste; ne zaradi števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate. Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja množic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin! Ponižano je bilo. Kaj, če prihaja iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo. Samo eno je: da prihaja, da prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja! Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo! Kajti iz trpljenja se je rodila radost, iz ponižanja poveličanje, iz sile vstajenje. Veliko trpljenja je bilo, veliko ponižanja! Ali ne radost ne poveličanje nista vstala iz njega pri nas. Jaz pa prinašam radost, poveličanje in vstajenje. V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, ko bo narod narodu: narod. Dajte mi roko, plahi, ponižni, zasužnjeni, dajte mi roko, da gremo v vstajenje…«

Odlomek iz Lisjakovega vnosa z naslovom O prohibiciji ali Žalostinka za vinom in kulturo:

»So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe).«

Že dalj časa mi ne, da miru Lisjakova že citirana izjava o tem kaj naredi družbo za barbarsko oz. neliberalno. In od tistega, vsaj zame tragičnega 1. maja, ko smo izgubili državo mi ne da miru Kosovelov stavek, ki ga lahko preberete zgoraj v odebeljenem tisku. Za začetek naj definiram problematiko tega razmišljanja. Skupna točka obeh citatov je namreč ena in ta se kaže v problemu sodobnega načina urejanja družbenih odnosov. Specifično sem se malce poglobil v izgubljanje identitete v kar po mojem mnennju nekaj teh zgršenih procesov neizbežno vodi.

PRAVNI OPTIMIZEM KOT SREDSTVO UREJANJA DRUŽBENIH RAZMER

Ali je res mogoče vse družbene probleme urediti z lepo popredalčakanimi prepovedimi in dovolitvami v pravnih aktih. Ta miselnost ni značilnost levice ali desnice (čudovit Makarovičev prispevek o tem tule). Je miselnost Oblasti, je miselnost Države z veliko začetnico. Uvesti horo legalis je bilo zmeraj lažje kot pa otroka vzgojiti, da ne bo počel neumnosti, lažje je sprejeti zakon o preprečevanju nasilja v družini kot pa delovati na področju prevencije, svetovanja in programih AA. Ves ta optimistično nastrojen proces vdiranja norm v vsakdanje življenje vodi v depersonalizacijo človeka. Odvzema mu dostojanstvo s tem, ko pravi, da država pač že bolje ve kaj je dobro za njega in kaj ne. Na tem mestu bo kdo porekel, da vendar v demokraciji človek sam vpliva na to kdo vodi državo in kakšne norme ta določa ampak moramo si priznati, da državljani določijo samo to, koga bo Država uporabila za marioneto, določijo samo to katero masko si bo nadela. Ljudi, ki nastopijo oblast, posrka vase moč Države in od tistega trenutka se oddalijo od svojih volivcev bolj kot so pripravljeni priznati. Neliberalna Država odvzema ljudem možnost (in hkrati tudi zanika sposobnost) samoourejanja medsebojnih odnosov. Pravo vdira v najbolj banalne pore družbe (ne banalne za družbo ampak banalne v razmerju do tega kaj bi sploh moralo zahtevati pozornost prava in to je po mojem mnenju le tisto najosnovnejše). In zakaj potemtakem tak vdor vodi v razvrednotenje? Otroci danes ne smejo popivati, ker je to malum per se ampak ker je to malum prohibitum. Od teh dni dalje ne bodo več posedali po barih, ker bi jih starši naučili, da to ne koristi ne njihovemu zdravju niti jim ne prinaša nobene druge koristi ampak zato, ker se bodo bali inšpektorjev ali palice staršev. Razvrednotenje družbe pravim in kdo bo porekel da pravo še posebej poudari in opozori na to kaj je nemoralno v naši družbi! Že, že, ampak ko nastopijo take prepovedi se po njih ravnamo zaradi strahu pred sankcijo in tu vrednota izgine v pozabo. Če bi se ravnali po načelih, ki bi nam jih privzgojili starši bi že samo to bilo dovolj in norme za tako banalne zadeve ne bi potrebovali (spet ne razumeti banalnosti napačno). Ko na tako širokem področju prepovedana dejanja zamenjajo zavržna dejanja le to izrine uporabo vrednot, ki jih nadomešča uporaba zakona. Ni več vrednostnih meril, ki pravijo kako se je treba vesti. Obstajajo samo prepovedi in dovolitve, ki ne temeljijo na ničemer, ker se začne pozabljati zakaj se je sploh neka prepoved uvedla. Ta pravila postanejo totalno relativne narave. Poljubno mešetarjenje Države s prepovedjo in zapovedjo pa lahko pelje le v leto 1984. Liberalna družba izgine, ker ta nujno temelji na vrednotah in na pravicah (da mi ne bo kdo očital nekompatibilnosti z vnosom z naslovom Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica bom tu uporabljal besedo pravica kot sem ga razumel na tistem mestu) in ne na pravnih dolžnostih in prepovedih.
Seveda bolj na pravicah negativne kot pozitivne narave (pravice pozitivne narave morajo biti omejene le na najnujnejše zadeve). Pravice pozitivne narave so katalizator, ki kar se da hitro pripeljejo do tega, da tisti, ki pravico zagotavlja (t.j. Država) s pravico razpolaga in jo v končni meri tudi lahko (ne pa nujno) zlorablja. Kdor pač financira tudi upravlja. Če se navežem na debato o privatnem šolstvu v Sloveniji je minister lepo razložil, da če država financira si tudi lasti funkcije regulacije in nadzora. Tako največja nevarnost razvrednotenja družbe obstaja ravno tam, kjer se dobrohotna Država ponudi, da bo iz ramen ljudi prevzela bremena vzgoje in kulture, da bo ona namesto njih razločevala dobro in slabo. V končni fazi pa bo iz tega naredila le prepovedano in dovoljeno per se. Da ne bo nesporazuma, ne trdim, da je nasprotje liberalne države socialna država. Nasprotje liberalne države je le totalitarna država, ki pa se lahko najlažje razvije iz pretirano socialne države. Ta danes izredno prisotna miselnost naše nove Države po imenu Evropska unija je torej, kljub temu da je mišljena izredno dobrohotno na dolgi rok (seveda ne nujno, dokler se ta dobrohotneži ne odkrijejo kako dobro se da ta koreninski sistem Države izkoriščati), nevarna.
To, da ima naša nova država večje težnje biti Država kot pa Slovenija sama si lahko ilustriramo s sledečim primerom (ostali primeri so navedeni tekom nadaljnjega razmišljanja). Preštel sem število besed Pogodbe za ustavo in pa naše Ustave in prišel do sledečega rezultata:

Pogodba o ustavi za Evropo: 123.813
Ustava RS: 7.899

Heroj, ki ga nihče ne razume

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Fri, 02 Jun 2006 21:17:00 +0000

Pogoj za branje je poznavanje filma Heroj!

Ljudje se odrečejo svojim življenjem zaradi mnogih razlogov.
Za prijateljstvo, za ljubezen, za ideal.
In ljudje ubijajo zaradi istih razlogov...

Film z naslovom Yīng Xióng bolj znan pod imenom Heroj sem si ogledal kar petkrat. Vsakič sem ga videl drugače, saj je vsakič minilo približno eno leto med vsakim ogledom in moje razmišljanje ob njem je bilo vsakič drugačno. Prvič sem bil očaran nad vso vizualno čutnostjo in hkratnem izrazu moči v enem. V načinu prikaza spokojnosti in miru ter bojevitosti in nasilja. Naslednjič sem bil razočaran nad sporočilom, ker sem mislil, da gre za opravičevanje diktature. To ugotovitev, ki me je razžalostila, so podprle številne teme na imdb-ju, ki so Heroju priznavale vso mojstrstvo kar se tiče forme, glede vsebine pa so ga enačile s Hitlerjevim propagandnimi filmi in pa opravičevanjem politike Kitajske do Tibeta in pa Tajvana. Nerazumevanje Američanov je temeljilo na slabem prevodu besede "tiān xià", ki je bila prevedena kot "our-land" in ne kot praviloma "all under heaven" (kar danes potrjuje tudi wikipedia). Jaz bedak sem imel seveda pravilen prevod (film je namreč posnet v mandarinščini) pa sem si dejal, da tipi na imdb-ju že bolje vedo. Medtem sem se seznanil s Kofucijem in Mencijem. Samo posredno vendar dovolj, da sem začel dvomiti, da bi lahko režiser Yimou, ki izhaja iz te tradicije in ki snema filme, katerih sporočila o ljubezni bi lahko postavili ob bok krščanski samoodpovedujoči AGAPE, opravičeval diktaturo. To mojo domnevo je potrdil intervju v katerem je dejal: "Eden izmed člankov je imel resnično prav, ko je dejal, da je vse pravzaprav najprej cesarjeva napaka. Pravzaprav je izbira določene dinastije včasih samo naključen tehničen detajl. Pri tem res nimam pravila, ki bi mu sledil." Zato je po prelistanem prevodu Štirih knjig sledilo presenečenje.

Pa pojdimo po vrsti. Torej postavlja se vprašanje ali se Heroj oz. Brezimeni, odpove življenju in s tem upravičuje cesarjevo diktaturo ali pa gre za kak drug razlog?

(Sledeči interpretaciji sta posplošeni vendar mislim, da tisti, ki so si film ogledali vedo za kaj gre)

Prva interpretacija:

Heroj se žrtvuje in ne ubije cesarja zato ker spregleda, da je cesar vojeval vse te vojne zato, da ne bi bilo nobene vojne več. Tisto kar ga prepriča je to kar mu Zlomljeni meč napiše v pesek. "OUR LAND"! Heroj se ob tem zave, da je njegovo življenje ničvredno nasproti vsem življenjem, ki bodo s tem rešena. Tega se zave v pogovoru s cesarjem, ko mu ta razloži zakaj je vojna potrebna. Milijoni ljudi, ki živijo v miru so vredni žrtvovanja tisočev drugih in Heroja samega, ker ogroža cesarjevo diktaturo.

Druga interpretacija:
Heroj ne ubije cesarja ker uvidi da nasilje pelje v nasilje in da le odsotnost meča v srcu vzpostavi mir "ALL UNDER HEAVEN" in ne meč sam. Heroj ni prišel tja, da bi ubil cesarja ampak da bi ga razsvetlil. Tudi cesar v svojem monologu pride do Herojevega spoznanja .

Pravkar sem ugotovil! Ta zvitek Zlomljenega meča ne vsebuje skrivnosti njegovega mečevanja. To kar razkriva je njegov najvišji ideal. V prvi stopnji postaneta človek in meč eno. Pri tem lahko tudi rezilo narejeno iz trave postane smrtonosno orožje. v naslednji stopnji meč ne prebiva v roki ampak v srcu. Tudi brez meča v roki lahko bojevnik zakolje sovražnika na sto korakov. Toda najvišji ideal je dosežen, ko meč popolnoma izgine. Bojevnik zaobjame vse okoli sebe. Želja po ubijanju ne obstaja več. Samo mir ostaja.

Cesar ima sprva namen, da si bo pokoril še več kot zgolj šest kraljestev, da si bo pokoril cel svet in zbrisal vse te smešne pisave in razlike med ljudmi, ki neizbežno ustvarjajo vojne. Toda kaj se zgodi na koncu? Cesar postavi kitajski zid. Njegovega dosežka t.j. unificiranja šestih kraljestev ne more več negirati, lahko pa ohrani to stanje in pusti druge narode pri miru. "All uder heaven" ne kaže na združitev vseh ljudstev pod nebom ampak na združitev vseh ljudstev pod načelom Neba.

Kaj sploh je načelo neba si lahko zgolj oslikamo z naslednjimi primeri iz Štirih knjig?

Pogovori 7, 23: Zaupanje v Nebo

Mojster je rekel:" Nebo je v meni ustvarilo krepost, kaj mi lahko storijo sovražniki?"

Meng Zi 13,1 Človek in volja neba I.

Meng Zi je dejal:" Kdor svojemu srcu pride do dna, spozna svojo naravo. Človek, ki spozna svojo naravo, pa spozna Nebo. Kdor čuva svoje srce in goji svojo naravo s tem služi nebu. Med zgodnjo smrtjo in dolgim življenjem zanj ni razlike. Ko pričakuje, karkoli bo že prišlo, neguje svojo osebnost. S tem uresničuje voljo Neba."

Meng Zi 13,2 Človek in volja neba II.

Meng Zi je dejal:" Vse je volja Neba. Vsakdo naj poslušno sprejme, kar mu gre. Kdor pozna voljo Neba se ne bo postavljal ob zid, ki se lahko vsak hip sesuje. človek naj pot opravi do konca in potem umre; tako določa volja Neba. Ni pa volja Neba, da bi kdo moral umreti vklenjen in v sponah."

Meng Zi 14,4 Zoper vojno

Meng Zi je dejal:" So ljudje, ki pravijo:" Izveden sem v postavljanju bojnih vrst. spoznam se na vojskovanje." to je pa zločin. Če je vladar države nagnjen k nravnosti, ne bo imel sovražnikov na svetu..."

Mencij, ki je živel v "obdobju vojskujočih se držav" je nasprotoi rešitvi, ki so jo nekateri videli v diktaturi postavljal t.i. "kraljevsko pot", ki je (kot piše Maja Milčinski v komentarju prevoda Štirih knjig) podaljšek ugotovitve o človekovi primerno dobri naravi in zahteva, da vladar načelo dobrohotnosti skrbno priredi načelom svoje funkcije. Nebo v kitajski filozofiji ne pomeni Boga, je bližje pojmom poti, smisla ali kozmičnega načela. Nebo je neločljivo povezano s pojmoma vrlin LI in REN. Ren je najvišja stopnja osebne moralnosti, ki jo človek doseže s samooblikovanjem in je podobna pojmom dobrota, dobrohotnost, nravnost, ljubezen... Li pa je izraz Rena v stiku z drugimi ljudmi. Človek kot homo politicus mora svoja načela izvrševati, ne samo pri sebi, ampak tudi v razmerju z drugimi.

Če bi obveljala prva interpretacija potem bi to, da se je Heroj žrtvoval (zato ker bi mislil, da njegovo življenje ne pomeni nič v primerjavi z vsem mirom, ki ga bo prinesel cesar, ko bo pobil še nekaj tisoč ljudi) privedlo do še večje ekspanzije, saj bi cesar, pameten kot je bil, dobil potrdilo, da je to kar dela prav, da ga je njegov največji sovražnik razumel in upravičeval s svojo smrtjo njegov način vladanja. Pa se to ni zgodilo. Cesar je postavil kitajski zid. To in pa vsi zgornji citati, ki dokazujejo, da Nebo ne more biti mišljeno kot prostor ampak kot načelo, popolnoma rehabilitira Heroja. Dokazuje, da je Heroj učitelj, ki je pripravljen žrtvovati svoje življenje za ideal in ne bojevnik. Heroj ne opravičuje svoje smrti, tako da priznava, da je njegova žrtev potrebna za mir, ki ga ustvarja samo diktatura. Smrt je logična posledica tega, da je kot učitelj dosegel svoj namen in svoj ideal. Njegova misija je izpolnjena in smrt zanj ne pomeni nič tragičnega.

Sicer pa se že veselim šestega ogleda pred tem pa bom zagotovo prebral Konfucija in Mencija do konca in spet in spet... Upam da me čaka novo presenečenje. Saj so najboljši filmi, ki rastejo z nami in mi z njimi.

Žalostna preobrazba človeka

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Fri, 26 May 2006 09:45:00 +0000

Prelistal sem katalog in se vprašal:kakšen set jedilnega pribora me definira kot osebo?

Človeku, ki se vpraša kaj podobnega in se tega niti ne zaveda, se je potrošniški duh zavlekel globoko pod kožo. Sam sem zaradi vpliva vrstnikov (vzgoja namreč ni bila nikoli usmerjena v to smer) bil že med njimi pa sem nekega dne artikuliral to vprašanje. Povod (mogoče celo vzrok) je bil film Klub golih pesti in prav ta stavek je bil tisti zaradi katerega sem se vprašal naglas, če me res definira to kakšen mp3player imam, kakšen avto vozim ali kakšno srajco imam oblečeno in od tistega trenutka me veliko vrstnikov ni več razumelo. Od takrat naprej me definira to kar imam v glavi. Tam je sicer zmeda, ki teži po artikulaciji ampak prepričan sem v eno stvar: potrošniška družba je družba, ki bo zaradi tega, ker se je izneverila človeku, kot taka propadla.

Moje dojemanje te družbe, kot družbe obsojene na propad, skozi eno izmed prizem skozi katere se oblikuje moj pogled, t.j. skozi prizmo filma, se je začelo prvič ob Klubu golih pesti. Nadaljevalo se je ob ogledu Državljana Kanea in kakšen mesec nazaj me je na to spomnil fantastičen dokumentarec Češke sanje.

Stvari, ki jih poseduješ, na koncu posedujejo tebe.

Zakaj samo včasih, postanemo Tyler Durden? Kaj je v človeški naravi takega, da ga ta naenkrat pahne iz pozicije borca za vrednote in ideje na pozicijo podložnika materialnega sveta, ki ga obkroža in kaj je tisto, ki ti dve vlogi vedno znova zamenjuje? To vprašanje sta v filmu Česky sen nakazala mlada režiserja Vít Klusák in Filip Remunda vendar mislim da nanj nista odgovorila. Kazala sta le manifestacijo te žalostne preobrazbe (seveda kot se to za češka avtorja spodobi sta to storila na humorno-švejkovski način).
V človeku sta (kot pove Fight club) dva človeka. Kaj zbudi Tylera oz. uspava njegovo nasprotje je vprašanje, na katerega ne poznamo odgovora. Pravzaprav je odgovorov več, ni pa enega univerzalnega s katerim bi opredelili ali napovedali ta trenutek v času in predvideli pogoje zanj. Ali se ta prebudi le takrat ko ima vsega dovolj ali takrat ko mu vsega primanjkuje? Zakaj so se ljudje pred petnajstimi leti prerivali za ograjami, ki so jih ločevale od kordona policistov? Zaradi idej. In danes? Zakaj se danes ljudje prerivajo za ograjami, ki jih ločujejo od varnostnikov supermarketov? So to še ideje? Ali se splača boriti samo zaradi idej? Tudi za preživetje bo kdo porekel. Pa je danes res ogroženo preživetje povprečnega člana potrošniške družbe? Ne, le njegova ideja za katero se bori je postala drugačna. Postala je oprijemljiva, dosegljiva, vabi ga in kliče ga iz vseh jumbo plakatov in televizijskih oglasov. Ah, kako lahko je danes najti to idejo. Kaj idejo, množico idej, za katere človek misli, da ga definirajo kot človeka. Še celo probleme ima, saj je idej in zamisli kako bi se definiral kar preveč.

Novo vprašanja se porajajo. Kdo v je danes sposoben ostati človek? Kaj je prava človeška sreča? Kdo je resnično srečen v življenju? Tisti ki večno hodi za ciljem, vedoč da ga ne bo nikoli dosegel ali tisti ki ga doseže vsak dan vedno znova in znova. Requiem za sanje odlično prikaže kdo preživi! V cilju človek otopi in se razčloveči. Večen angažma, angažma, ki po Camusevih besedah ne izhaja iz projekcije cilja ampak iz vedenja o stvareh, ustvarja pot v kateri človek živi. Ideja, kot ideal ki ni nikoli dosežena, je prava pot in ne pot na koncu katere je tu in zdaj dosegljiva kila banan za 99 sit.

Ljudje na piedestal svoje pozornosti svojega razmišljanja in svojega angažmaja postavljajo idejo materije in ne ideje človeka in njegovih treh temeljnih Vprašanj, ki mu edina ponujajo resnično srečo.Marko Crnkovič je pred kratkim zapisal (opirajoč se na Jančarjeve Egiptovske lonce mesa): "Osebno pri ljudeh — oziroma pri človeštvu — ničesar ne preziram tako zelo kot njihovo pripravljenost, da svobodo zamenjajo za kruh." Svojemu odnosu do te lastnosti človeka sicer ne bi rekel prezir ampak obžalovanje in razočaranje.

Ne trdim, da bi bilo človeka treba rešiti bremena zasebne lastnine. Sploh ne! Kje je poanta in kje je ves užitek, ki ga prinaša pot odpovedovanja obsedenosti z materijo, če ne v tem, da nam je ta vedno pred nosom in na dosegu roke. Le vzgajati bi se moral človek v duhu nepotrošništva, nematerializma in neegocentrizma. Zato bi lahko Lisjakovemu odstavku, ki se glasi: So pa družbe, ki so obupale nad neotesanostjo svojih članov in so, namesto da bi vztrajale na trdni in mučni poti postopne vzgoje, raje izbrale bližnjico: ta se imenuje "tiranija" v primerih zlorabe svobode, "cenzura" v primerih zlorabe govorice in pisanja, in "prohibicija" v primerih zlorabe alkohola. Te družbe imenujemo "neliberalne" družbe in jih imamo pravico zaničevati, njihove ukrepe pa z vsemi močmi zasmehovati in omalovaževati (kar seveda- to je menda jasno- ne pomeni, da se sami zavzemamo za zlorabo svobode, govora in rabe alkohola; pač pa se zavzemamo za kulturo in tradicionalne vzgojne ukrepe)., vrinili še tole: "ta se imenuje komunizem v primeru zlorabe zasebne lastnine"!

Mi smo potrošniki. Mi smo stranski proizvod obsesije z življenjskim slogom. umori, kriminal, revščina, te stvari se me ne tičejo. Tičejo se me celebrriy revije, televizija s 500 programi, ime nekega tipa na mojem spodnjem perilu. Rogaine, Viagra, Olestra.

Kdo se ne bi strinjal s Tylerovimi besedami? Kdo bo v resnici karkoli podvzel, da v njih ne bo našel sebe? Malo ljudi stori to, ker je instant sreča, ki jo omogočajo zgoraj naštete stvari, tako lahko dosegljiva. Ampak po drugi strani tako zelo prazna. Žalostno je, da se človek, šele ko umre, zave da "Rosebud" niso sanke fantiča Kranea ampak njegovo izgubljeno otroštvo in življenje, ki ga je pogoltnila zbita materija, ki je ustvarila požrešno črno luknjo.

P.S. Nekaj takega je bil razlog zakaj sem se spravil izliti svoje misli na ekran.

Kaj se lahko naučimo iz Trumanove doktrine?

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Thu, 18 May 2006 10:05:00 +0000

V svetu, kjer je uporaba vojaške moči za dosego političnih ciljev postala tako samoumevna,da je po mojem mnenju pahnila civilizacijo nazaj v barbarstvo (po drugi strani pa: ali smo sploh kdaj prerasli to fazo?) se mi postavlja vprašanje ali res ni mogoče konflikte rešiti drugače? Ali je moč besede, prepričevanja in argumentiranja res tako nemočna, da se namesto nje pojavi intervencija brutalne, surove, vojaške moči. Kakšna skupnost je danes svet kjer je postalo mirno reševanje sporov tarča posmeha?

Govorim o Iranu. Lahko bi o marsikateri drugi državi (Kubi, Belorusiji, Severni Koreji, Afganistanu, Iraku in Srbiji pred nekaj leti). Govorim o trublemakerjih, ki predstavljajo grožnjo širši ali ožji mednarodni skupnosti. Očitno je, da se take države oz. oblastne elite niso pripravljene pogovarjati o rešitvi problemov, ki jih ustvarjajo same. In skupnost ne more početi nič drugega kot:
1. Da napove vojno in zruši režim ter "prinese svobodo ljudstvu".
2. Da je zelo jezna, kot je jezen Hans Blix v satiri Team America.
3. Da, kaj je s tretjo možnostjo??? (beri dalje!)

Kim Jong Il: Hans Brix? Oh no! Oh, herro. Great to see you again, Hans!
Hans Blix: Mr. Il, I was supposed to be allowed to inspect your palace today, but your guards won't let me enter certain areas.
Kim Jong Il: Hans, Hans, Hans! We've been frew this a dozen times. I don't have any weapons of mass destwuction, OK Hans?
Hans Blix: Then let me look around, so I can ease the UN's collective mind. I'm sorry, but the UN must be firm with you. Let me in, or else.
Kim Jong Il: Or else what?
Hans Blix: Or else we will be very angry with you... and we will write you a letter, telling you how angry we are.
Kim Jong Il: OK, Hans. I'll show you. Stand to your reft.
Hans Blix: [Moves to the left]
Kim Jong Il: A rittle more.
Hans Blix: [Moves to the left again]
Kim Jong Il: Good.
[Opens up trap, Hans falls in]

Problem diktatorske ali totalitarne (v nadaljnem besedilu diktatorske) države se odraža v dveh smereh. Prvi in najpomembnejši je usmerjen navznoter (represija nad ljudstvom) in drugi je usmerjen navzven (zunanji sovražniki). Zunajnji sovražniki so potrebni za diktaturo, ker jo ti držijo na oblasti in ker naj bi bila le ta sposobna zaščititi svoje ljudstvo pred zunanjo nevarnostjo. Zunanje nevarnosti pa sploh ni oz. je ne bi bilo, če ne bi obstajali norci, ki vsakič, ko zaslišijo besedo diktatura, začnejo rožljati z orožjem.

Recimo, da na drugi strani ne bi stali norci, ki rožljajo z orožjem, ampak razumni ljudje, ki bi se bili pripravljeni noramalno pogovarjati (in, ki bi na koncu ukrepali in ne samo bili zelo, zelo, zelo jezni). Brez ultimatov, groženj, podtikanja dokazov in raznih izmišljevanj. Zunanje nevarnosti v resnici ne bi bilo in diktator ne bi imel več resničnih zunanjih sovražnikov. Obstajajo samo še tisti, ki jih sproducira njegova propaganda. Pojdimo na konkreten primer. Sicer se mi sanja ne kakšne so razmere v Iranu, vendar sem, če se ne motim, v neki analizi po TVju zasledil dve stvari:
1. Večina Irancev ne podpira trenutnega režima vendar se ni sposobna organizirati in zrušiti oblasti.
2. Kakršenkoli poseg bi verjetno v javnosti povzročil tako reakcijo, da bi na napad gledala tako, da bi v njem videla hujše zlo od same diktature fundamentalistov.

Logično, mar ne? Notranje nasprotovanje diktaturi obstaja, vendar je za večino nevarnost od zunaj večje zlo kot sama diktatura. To je povsem razumljivo, še posebej pa zaradi današnjega načina bojevanja, ko je collateral damage merjena v stotinah in tisočih civilistov. Bomba ne razmišlja o tem ali bo zadela četrt v kateri prebivajo podporniki diktatorskega režima ali njegovi nasprotniki. Pod pretnjo take nevarnosti se taka družba homogenizira in to v smeri radikalnih idej, če potegnemo paralele s sociologom Antoniom Gramscijem, ki je že na začetku 20. stoletju ugotavljal, da pritisk vladajočega razreda nad podrejenimi razredi in skupinami reproducira in krepi ideološko stanje v takšni podrejeni družbi. Torej je prvi logičen korak ta, da bi se morala mednarodna skupnost obnašati racionalno in se truditi, da ne bi vzbujala videza grožnje. Če ne obstaja zunanja nevarnost je namreč diktatorjeva moč oz. temelj njegove oblasti močno omajan.

Naslednji korak mednarodne skupnosti bi moral biti usmerjen v podpiranje opozicije, ki obstaja v vsaki še tako totalitarni državi. V Iranu večina ne podpira režima, vendar se ni sposobna oraganizirati in ga odstraniti. In tu nastopi poglavje, ki se ga lahko naučimov Trumanovi doktrini. Podpora, ki jo je narekovala Trumanova doktrina je bila tako vojaška kot finančna vendar v vsakem primeru brez aktivnega vmešavanja v notranje zadeve države. Narod mora "obračunati" s svojimi tirani sam. Res je, da je Trumanova doktrina imela v načrtu tudi vojaško pomoč vendar menim, da se iz nje naučimo predvsem to, da ni edina pomoč samo vojaška pomoč. Ta bi morala biti šele sekundarnega pomena. Seveda se lahko pomaga pri zrušitvi diktature tudi z njo (od svetovanja do konkretne pomoči v puškah in bajonetih) vendar je jasno, da to povzroča spopad, sicer notranji, ki pa ni zaželjen. Finančna pomoč pa je "moralno neoporečna" in ne povzroča škode. Če bi denar, ki so ga namenili za vsako vojaško posredovanje pri rušenju diktatorskih režimov po drugi svetovni vojni, nakazali opoziciji in nasprotnikom za vzpostavljanje logistike, antipropagando, ozaveščanje ljudi, organiziranje protestov, ustanavljanje raznih organizacij, zvez, društev, strank, ki nasprotujejo režimu bi bilo verjetno veliko manj nedolžnih žrtev.

Vem, vse skupaj je zelo splošno. In vem, da se moj idealizem ustavi pri delavcu firme Lockheed Martin, ki mu dejstvo, da je izgubil službo v oddelku za vojaška letala, pri tem pa je predsednik namenil 900 miljonov dolarjev neki kavkaški državi (pri tem pa se mu ne sanja ali leži kavkaz severno ali južno od Alabame), ne pomeni nič drugega, da na prihodnjih volitvah ne bo volil za vladajočo garnituro.

Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica

noreply@blogger.com (-SCRIPTOR-) — Sun, 14 May 2006 17:30:00 +0000

Pravica in Odgovornost ali Odgovornost in Pravica
Predpostavke:
1. Sestavek se ukvarja zgolj s temeljnimi človekovimi pravicami.
2. O sankcijah ne bo govora saj je to kazensko pravna problematika v katero se ne bom spuščal.

Pred časom sem na http://bonafides2.blogspot.com/ pod prispevkom z naslovom Freedom of speech zasledil zanimiv stavek:

"The fact that the Court used the word 'responsibility' is the most significant to me, because this is exactly how I see it. 'Freedom of speech' does not mean you can say anything. It inherently includes the obligation of the addressee of the right to consider the possible consequences of their actions."

Ob zgornjem razmišljanju sem, ko sem ga prebral, v mislih vzkliknil:"Bravo, odkril si toplo vodo!" nato pa sem se vprašal ali je avtorjeva trditev res tako samoumevna in v kakšni družbi danes živimo, da je sploh potrebno pisati take stvari.

Dejstvo , da se avtorju zdi navedek, da je sodišče uporabilo besedo "dolžnost" (lahko bi prevajali kot odgovornost ali zaveza ampak mislim, da bistvene razlike v končni fazi ne bo) pomembno, bi moralo biti po mojem mnenju samoumevno!!! Naj poskusim razložiti zakaj!

Bombardiranost z besedo pravica, je povzročila, da je njen korelat (pa je to res?! Beri dalje!), t.j. beseda dolžnost, postala prava ogrožena vrsta. Otroci v vrtcu se učijo o otrokovih pravicah, v srednji šoli o človekovih, sindikati obveščajo delavce o delavskih, še staršem se razlaga kakšne roditeljske pravice imajo (čeprav gre za dolžnost, mar ne!) itd... Dolžnost? Odgovornost? Tega današnja družba ne pozna več (v razloge zakaj je temu tako, se ne bom spuščal, lahko pa bi rekli besedo ali dve čez permisivno vzgojo...).

Vsak razgledan človek ve, da so njegove pravice omejene s pravicami drugih. Vse lepo in prav, dokler trk dveh pravic ne vodi v spor (in verjetno vsi vemo da vedno vodi). Ali kdo pomisli, da bi najprej MORAL pomisliti kako s svojo pravico vpliva na druge?! V današnjev egocentrističnem sistemu vrednot je odgovor seveda ne. Najprej se zahteva pravica in šele nato gleda oz. sploh ne, če se je s tem kršilo pravico drugega. Starejše načelo, ki so ga poznali že v Rimu, ki pravi da je treba izvrševati pravico v mejah njenega namena (pozor: načelo vsebuje dolžnost!) je v današnjem poudarjanju pravic kar malce pozabljeno.

Ob razmišljanju o sestavinah in izvorih praice sem pomislil ali ne nastajajo pravice prav v interakciji z drugimi in tako sem prišel do Družbene pogodbe. Pa se vrnimo v preteklost do gospoda J.J. Rousseauja… Če gledamo na njegovo državo kot skupnost ljudi, ki sklenejo družbeno pogodbo, se je potrebno vprašati ali ne kaže glavni člen te pogodbe s prstom (odpoved izvrševanja svoje (pre)moči nad soljudmi) prav na dolžnost, ki se je moraš držati, če želiš, da ti bo pravni red priznaval varnost in te vzel pod svojo streho.

primer današnje države
a: Jaz imam pravico do svobde govora in zato lahko povem karkoli.
b: Jaz imam pravico do osebnega dostojanstva.
a: Ampak jaz imam pravico do svbode govora in jo bom izvršil
b: Torej gremo na sodišče in bomo videli katera pravica je močnejša.

primer države kot si jo je najbrž zamišljal Rousseau:
a: Jaz imam pravico svobode govora.
b: Jaz imam pravico do osebnega dostojanstva.
a: Hmmm.. Ttorej je moja dolžnos,t da ne posegam v tvojo pravico, ker če bom posegel v tvojo pravico bom izgubil nekatere svoje pravice oz. mi bo država odvzela pravico do pravnega varstva...
b: Tako je, kaji, če boš posegel v mojo pravico ti država ne bo nudila varstva.

Tukaj se seveda odpirajo sledeči problemi:

Kaj pomeni odvzetje pravice do varstva in kakšne so sankcije (ali to pomeni da gre za načelo zob za zob ali se odvzame državljanstvo ali se nekoga izobči in kam se ga pošlje ali se ga zapre do smrti itd…)
Kaj je s tisimi, ki se ne morejo sami zavezati (beri dalje)? Ali je rešitev, da bi veljala domneva zavezanosti dokler se ne bi zares?
Kaj se dogaja v primerih, če kršitve povzroča država? (odgovor bi bil bil v smeri zamenjave oblasti…)

Premoč in izvrševanje le te zaradi varnosti drugih, je delegirana na državo.

Pravice, ki ti jih red priznava pridobiš šele po tem, ko se zavežeš, da boš spoštoval pravice drugih. Dolžnost spoštovanja pravic šele omogoči normalno delovanje pravnega reda in pravne države in ne trditev, da so tvoje pravice omejene s pravicami drugih in dejstvo, da so te naštete v ustavi in jih država varuje s svojo močjo. To načelo, čeprav je mišljeno pozitivno, vendar napačno zastavljeno, pelje v konflikte, ker vsakdo hoče uveljavljati svojo pravico za vsako ceno. To, da državljan prizna, da so njegove pravice omejene s pravicami drugih pelje samo v to, da potem v sporu zmaga "močnejša" pravica. Pravica je v tem primeru postala pojem, ki se ga da napolniti z močjo in tu smo zopet v svetu anarhije!
Če bi se državljan zavedal, da je prav zaradi tega, ker je državljan, dolžan spoštovati pravice drugih in da ima dolžnost premisliti preden uveljavlja svojo pravico, bi vsakdo dvakrat premislil, preden bi v svoji zaletavosti izgubil pravico do varstva oz. se podvrgel sankciji.

In prav zato je npr. pravica govora omejena najprej s tvojo dolžnostjo razmisleka o tem ali ne boš z njo kršil pravico drugega. SANKCIJA NE SLEDI ZARADI IZVRŠITVE DEJNAJA OPISANEGA V PREPOVEDNI NORMI, AMPAK SLEDI ZOPER TVOJE NESPOŠTOVANJE ZAVEZE, KI SI JO DAL SAM. Kaj sploh pomeni prepoved norme do katere nimaš nikakršnega odnosa odnosa, razen tega da se bojiš sankcije (tudi v svetu anarhije ne boš npr. udaril močnejšega prav zaradi strahu pred njegovo močjo!). Kršitev neke abstraktnosti o kateri nisi nikoli razmišljal. V državi, ki temelji na družbeni pogodbi pa si se ti sam zavezal, da boš spoštoval pravice drugih in sam si se zavezal da boš prevzel nase sankcijo.

Odpoved majhnemu delu svobode za pravo Svobodo. Absolutna svoboda v svetu anarhije namreč ne more biti prava svoboda. Prava svoboda je po mojem mneju namreč tista, v kateri ti nihče ne more nič brez tvojega privoljenja in to je mogoče le v družbi, ki je organizirana tako, da se vnaprej odpovemo svoji morebitni premoči in posledično tudi sami pristanemo na sankcijo, če bomo svojo premoč izvrševali nad drugimi.

Kaj pravica potemtakem sploh je? Poglejmo si sledeče primere in trditve:
Pravico do življenja konstituira šele dolžnost vseh ostalih, da v nasprotju s to pravico (ŕinteresom) ne bodo uporabljali moči volje (ŕpravice).

Tako lahko npr. vprašam:
a:Ali imam pravico do življenja?
b:Da!
a:Ali jo konstituira moja moč?
b:Ne!
a:Zakaj imam potemtakem to pravico?
b:Ker sem se jaz zavezal da vanjo ne bom posegal. Tvoje življenje ni odvisno toliko od tvoje moči, kot je od "milosti" mene in drugih državljanov s katerimi prebivaš...

Tvoja pravica je torej moja zaveza (zaveza pa pelje v dolžnost) odpovedi moje (pre)moči v nasprotju s tvojim interesom.

MOJE PRAVICE NISO TOREJ OMEJENE S TVOJIMI PRAVICAMI AMPAK Z MOJMI DOLŽNOSTMI, KI USTVARJAJO TE TVOJE PRAVICE!

Se pravi, da ne obstajajo pravice same po sebi ampak obstajajo samo dolžnosti?! Seveda je uporaba besede pravica nujna saj moramo nekako opisati nasprotje dolžnosti. Državljanju je namreč vse dovoljeno kar mu ni prepovedano. Je svoboden razen tam kjer se sam omeji.

Vse pravice so dane zato, ker se posameznik po družbeni pogodbi zaveže, da jih bo spoštoval in le zato lahko tudi obstajajo. Če jih le naštejemo v ustavi, to pomeni isto kot da bi v svetu anarhije naštevali možne načine izvrševanja moči.
Primarno dejanje pri družbeni pogodbi pa je ZAVEZA, ki prinaša DOLŽNOST in ODGOVORNOST, da ne bomo uveljavljali svoje PREMOČI in šele to nam odpira možnost uveljavljanja zahtevkov, ki ščitijo pravice. V tem se razlikujeta pravica in moč. Moč je absolutna, neomejena s čimerkoli, pravica pa temelji na dolžnosti, dolžnosti neizvrševanja svoje (pre)moči, ki, kot sem že povedal, konstituira pravico. Govorjenje o pravici, kot o moči volje (po Windscheidu) ali kot o pravno zavarovanem interesu (po Jheringu) nas ne premakne iz sveta anarhije. Praivca sama po sebi ne more obstajati, obstaja samo v interakciji z drugimi ljudmi. Kakšne pravice bi imel edini preostali človek na tem svetu? Nikakršnih, saj mu jih ne bi mogel nihče ustvariti. Ljudje sami namreč ustvarjamo pravice in ne bogovi. Lahko seveda rečemo, da prihajamo od boga ampak v končni fazi bomo sami presodili kakšne pravice bomo zaradi božjega izvora imeli.
Tako bi v državi z dosledno izpeljano pogodbeno teorijo (oz. z vsaj mojo interpretacijo let te) moral imeti vsak, ki bi želel postati državljan, možnost najprej podpisati pogodbo po kateri bi se zavezal, da bo spoštoval pravice drugih.
Če se to samo predpostavlja se tega nihče ne zaveda in vsi menijo da imajo dano pravico, "pravico" uveljavljati. Vstopanje na mesto podpisnika družbene pogodbe je danes popolnoma pozabljeno. Današnje pravice, ki se razglašajo za univerzalne in vsečloveške, so, to verjamem, res take ampak stojijo na abstraktnih temeljih. Če bi stale na konkretni in ne samo predpostavljeni človekovi zavezi, da jih bo spoštoval in v zameno dobil varnost, bi stvar verjetno bolje funkcionirala. Ampak ali to ne naredimo ko sprejmemo ustavo?! S samim sprejemo verjetno, da. Kaj pa vsi ljudje, ki pridejo za tem. Kdo se s polnoletnostjo zaveže, da bo spoštoval vse v njej navedene pravice? Kateri starš se zaveže, da bo njegov otrok spoštoval te pravice oz. da ga bo on naučil prevzeti nase zavezo, ki jo je dal takrat, ko je podprl ustavo.
Pravico bi tako imel v idealni državi možnost (in pravico) uveljavljati, šele ko bi se sam zavezal, da boš spoštoval tudi druge pravice, če pa se ne bi oz. jih ne boš spoštoval potem ti država ne bi nudila pravnega varstva ali pa bi nad tabo izvršila sankcijo.