Twesitval se bo letos odvijal v lokalu Pri Zelenem zajcu in v Klubu K4, prostovoljne prispevke pa zbirajo že zdaj na svoji spletni strani, kjer so našteti tudi njihovi prijatelji, ki jih je vsak dan več.

A v bistvu za to, da naredijo norca iz sebe, ljudje na tej strani Alp očitno ne potrebujejo novega resničnostnega šova. Zato je verjetno naključje, da smo tudi v soboto na komercialki lahko spremljali takšne in drugačne talente. Eni so podeljevali, drugi pa prejemali viktorje. Bolje je šlo tistim, ki so bili na odru med enimi in drugimi, še najbolje pa, baje, tistim, ki so na odru zabavali razredčeno publiko medtem, ko je ostala Slovenija uživala v oglasnih blokih.

Talent za majhnost duha je – žal je to potrebno ponovno zapisati – pokazal tudi prejemnik viktorja za življenjsko delo Dragan Bulič, ki je z odra skritiziral izbor glasbenih izvajalcev na prireditvi in se pri tem spotaknil ob Sašo Lošića in njegov Plavi Orkestar, češ, da je na slovenski gala medijski prireditvi pač prostor za kvalitetne slovenske izvajalce. Buličev talent za glasbeno urednikovanje je sicer nesporen, a tudi odmislimo dejstvo, da je kot primer kvalitetne godbe navedel izvajalce, ki bi jih izjemno težko prepoznali kot smetano slovenske glasbe, ostaja neprijeten občutek, da Buliča tuji izvajalci ne bi zmotili pol toliko, če bi se, namesto Lošić, pisali denimo Williams, Jagger, Watts ali celo Ciccone. Konec koncev, o danski zasedbi, ki je igrala z Lošičem, Bulič ni rekel žal besede. Morda ni bilo mišljeno šovinistično, je pa tako izpadlo. Videli smo torej tudi talent za izbiranje napačnega trenutka

No, če smo že pri talentih za majhnost duha, potem ne moremo mimo nedavnega pisma mariborskega župana Franca Kanglerja premieru Borutu Pahorju. Ne gre toliko za vprašanje Evropske prestolnice kulture, kjer bo – kot kaže – država štajerski prestolnici vendarle priskočila na pomoč, kot gre za to, da so v upravi ob Dravi v en koš stisnili EPK, Univerzijado, slabo infrastrukturo in zamero do zakona o glavnem mestu, kot glavni vzrok njihovih težav pa navedli – da v vladi ni Štajercev!

Logika je enostavna: ker nimamo »naših« ministrov, je delo vlade slabo. Kakor je slaba prireditev, ki nima »naših« bendov. Pri čemer se seveda nihče ni pripravljen vprašati, ali imajo »naši«, kdorkoli to že je v danem hipu, dovolj talenta, da zadostijo potrebam trenutka oziroma dogodka.

In tu pride do izraza največji slovenski talent – talent za jamranje in fovšijo. Državna prestolnica je ta hip na višku nekega razvojnega cikla. Namesto, da bi Štajerci pljunili v roke in pohiteli s svojimi, so planili v jok in na drevo. In ker je bil na odru en slovenski band manj, se je legendarni glasbeni urednik spraševal, kam smo padli. Verjetno pri tem dejstvo, da so Plavi Orkestar napolnili Halo Tivoli, medtem ko je Bulič s koncertom izvajalcev po nejgovem izboru ni, ni nepomembno.

Iz povedanega sledi, da lahko Dragan Bulič mirne duše kandidira na lokalnih volitvah. Talent očitno ima.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Sraka je dodal, da bo trgovski center zgrajen spomladi in odprt jeseni prihodnje leto. Po besedah Uroša Ogrina imajo zagotovljene tri velike trgovce, enega z živili in dva s tehničnim blagom, s katerimi bodo sklenili najemne pogodbe. V zadnjem času so se v medijih pojavili tudi zapisi o delovnih nesrečah pri gradnji športnega parka. Pritožb zaradi hrupa pri gradnji, ki se je vlekel dolgo v noč je bilo - tako župan – malo. Gradbinci so sicer povedali, da so prebivalci bližnjega naselja BS/3 zelo strpni, saj je včasih nočnemu hrupu, predvsem zaradi betoniranja plošč ni bilo mogoče izogniti.

Povejmo še to, da naj bi bila konstrukcija strehe športne dvorane po napovedih končana najkasneje jutri, ko jo bodo začeli že prekrivati z strešno kritino. Hkrati naj bi do tridesetega junija dokončali tudi priključek na Titovo cesto in tomačevski rondo, prav tako pa bodo po zagotovilih odgovornih do takrat pridobili uporabno dovoljene za športne objekte.

Sraka je dodal, da bo trgovski center zgrajen spomladi in odprt jeseni prihodnje leto. Po besedah Uroša Ogrina imajo zagotovljene tri velike trgovce, enega z živili in dva s tehničnim blagom, s katerimi bodo sklenili najemne pogodbe. V zadnjem času so se v medijih pojavili tudi zapisi o delovnih nesrečah pri gradnji športnega parka. Pritožb zaradi hrupa pri gradnji, ki se je vlekel dolgo v noč je bilo - tako župan – malo. Gradbinci so sicer povedali, da so prebivalci bližnjega naselja BS/3 zelo strpni, saj je včasih nočnemu hrupu, predvsem zaradi betoniranja plošč ni bilo mogoče izogniti.

Povejmo še to, da naj bi bila konstrukcija strehe športne dvorane po napovedih končana najkasneje jutri, ko jo bodo začeli že prekrivati z strešno kritino. Hkrati naj bi do tridesetega junija dokončali tudi priključek na Titovo cesto in tomačevski rondo, prav tako pa bodo po zagotovilih odgovornih do takrat pridobili uporabno dovoljene za športne objekte.

Leta 1994 pa sta takratni direktor na novo vzpostavljajoče se Slovenske kinoteke Silvan Furlan in Lilijana Nedič v zapuščini Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se na Primorskem menda znašli v času soške fronte. Takrat je bilo to odkritje velik dosežek, s katerim si je Slovenska kinoteka utrdila profesionalni ugled tudi v mednarodni filmski javnosti. Aktualna de Breejina postavitev pa je izjemna priložnost, da se tudi ljubljanska drama znova pojavi v mednarodnih gledaliških razsežjih.

Po drugi ponovitvi, če upoštevamo premiero, ki je bila minuli četrtek, in njeno reprizo, pred tednom dni, lahko v celoti pritrdimo ravnatelju SNG Drama Ljubljana Ivu Banu, da gre za vsekakor za – več kot zgolj »zanimiv« gledališki dogodek. Marsikdo se bo namreč vprašal, kakšno gledališče je gledališče brez besed? Besedilo in beseda sta po definiciji tisto, kar vzpostavlja dogajanje na odru, kar gledališče je! Tokrat je namesto besedila film, neka Lubitchev scenarij in pokaže se, da, čeprav besedila ni - no če izvzamemo dva taščina krika in nekaj godrnjanja, ni naloga igralcev nič lažja. Prej nasprotno: težja, bistveno zahtevnejša se izkaže ta nema igra kot pa igranje zgodbe z govorom, ki igro trasira po svojih zakonitostih..

Ta več ali manj koketna povezanost s filmsko produkcijo pred skoraj 100 leti, je kar najbolj neposredna. Izvrstno jo izpeljejo mojstri gledališke igre Alojz Svete v vlogi s testosteroni prekipevajočega Soproga, Janez Škof, ki upodobi Soprogo in Služkinjo, kot da je od rojstva vse prej kot dedec, Jernej Šugman v preobleki in s karakterjem Tašče, ki še ni pozabila na čem sedi, ter čaplinovsko izrezani Boris Mihalj, ki tudi upodablja dva lika – Snubca in Šahista. Kot se za filmske projekcije tistega časa spodobi – je edini artikulirani zvok v predstavi improvizirana glasba pianina, ki ga v odlično usklajenem tempu z dinamiko odrskega dogajanja pričara avtor glasbe in pianist Jože Šalej – v alternaciji z Davorjem Herzegom. Luč je oblikoval Milan Podlogar, kostume, ki so oblačila tistega, pred-stoletnega časa, pa Bjanka Adžić Ursulov,.

Dosedanje predstave so bile povsem razprodane. Z razlogom: Diego de Brea si je namreč privoščil eksperiment, ki morda ni izum, je pa invencija, ki postaja gledališka znanost, s katero bi se morali čim prej odpraviti po svetu. Ko sem bil mrtev je v Dramini produkciji svetovna stvaritev, izdelek povsem primeren tudi izvoz in z dobro promocijo tudi ena od boljših poti pri iskanju pravih korakov iz krize… Aha, še tole - za jutrišnji in ponedeljkov večer, ko je to delo znova na sporedu, je menda nekaj sedežev še na voljo, sem prav tam, v Drami, kjer je nastal tudi ta prispevek, za Radio KAOS in našo publiko pozanimal Andrej Pengov.

foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

foto: Kin

foto: Kingston/Facebook

Originalni pogovor v angleškem jeziku lahko vidite na Facebook strani Radia KAOS, dodajmo pa še to, da je bil Jimmy Wales pred leti že na obisku v Ljubljani in je še danes navdušen nad njeno lepoto.

Originalni pogovor v angleškem jeziku lahko vidite na Facebook strani Radia KAOS

V slovenščino je doslej prevedenih 29 Tagorejevih knjig, večina v letih od 1913, ko je prejel Nobelovo nagrado, pa do druge svetovne vojne, pri Cankarjevi založbi pa je leta 2005 izšel ponatis romana Gora. Ta bengalski pesnik, prozaist, slikar, skladatelj, glasbenik in filozof je gotovo ena ključnih osebnosti sodobne Azije. V pogovoru z urednikom Andrejem Blatnikom smo že omenili, da se je predstavitve Izbranih zgodb udeležil tudi prvi rezidenčni veleposlanik Republike Indije v Sloveniji, njegova odličnost, dr Villur Sundararajan Seshadri.

Edvardo Galeano je leta 1971 opozori nase s knjigo Odprte žile Latinske Amerike, ob večkrat nagrajeni trilogiji Spomin ognja pa je najpogosteje omenjano delo Nogomet na soncu in v senci iz leta 1995. V času uragvajske vojaške diktature se je umaknil v Argentino in kasneje v Španijo, da bi se v osemdesetih vrnil v rodni Uragvaj. V Knjigi objemov izlušči marsikatero koščico različno zrelih resnic Južne Amerike ter razkriva tudi svoje intimne in idejne opredelitve. Urednik Zdravko Duša: