RentonBlog

Bodoči mandatar, Marko Voljč, marioneta NSR? Verjetno ne.

2012-01-18T22:36:00.001+01:00

Danes je predsednik Türk za naslednjega mandatarja predlagal Marka Voljča, ki je po besedah Alija Žardina član politične druščine s skrivnostnim imenom Trilateralna komisija.

Mogoče vam ime zveni znano, predvsem zato, ker Komisijo omenjajo v mnogih teorijah zarote. Ker veliko ljudi o gospodu Voljču ne ve dosti, si poglejmo, kaj o njegovih prijateljih pravijo zarotniški veleumi.

Trilateralno komisijo so pred slabimi štirimi desetletji ustanovili zasebniki iz ZDA, Evrope in Japonske pod taktirko bančnika Davida Rockefellerja. Komisija naj bi ustvarila tesnejše vezi med omenjenimi skupinami držav, o tem pa je govoril že Zbigniew Brzezinski, Rockefellerjev tesni prijatelj in svetovalec štirih predsednikov: JFKja, LB Johnsona, Carterja in Busha starejšega.

Kakorkoli, v Trilateralni komisiji naj bi bilo več kot 400 članov, med njimi ugledne medijske osebe, politiki, znanstveniki in poslovneži. Med drugim tudi Henry Kissinger in Bill Clinton. Srečajo se vsako pomlad in razpravljajo o svetovnih vprašanjih. Večina bi nas zamahnila z roko in rekla, da se pač vplivni fantje vsake toliko srečajo in glasno krohotajo nad tem, koliko denarja so v zadnjem ducatu mesecev nagrabili.

A ne teoretiki zarot. Komisija naj bi bila nič drugega kot glavni idejni vodja v ustanavljanju Novega svetovnega reda. Njen cilj je torej zrušiti vso politično oblast na svetu in nas vse spraviti pod eno vlado in eno banko. Bolj razumni teoretiki zarot pa pravijo, da si klapa verjetno prizadeva le ohraniti dobičkonosni status quo in ljudi prepričati, naj delajo tako, kot godejo megakorporacije.

Teoretiki težko verjamejo, da je vloga vplivnih možakarjev in žena le svetovalna. V svojih nabitih rokovnikih bi težko našli čas za sestanek, ki je le posvetovalne narave z zakusko na koncu. V nos jim gre tudi dejstvo, da srečanja dobijo zelo malo medijske pozornosti.

Koga torej sumijo? Po pravilu najprej prostozidarje. Ti naj bi nadzorovali dnevni red Komisije, oblikovali njene odločitve in nasploh vplivali na svetovno politiko. Njihov cilj je seveda svetovna prevlada. Kar hočejo tudi Iluminati, skrivnostna mračna skupina, za katero se teoretiki zarot bojijo, da stoji za čisto vsako vlado. Tako je, tudi Danilo Türk naj bi bil le marioneta teh starodavnih vplivnežev.

Najdemo pa tudi bolj nenavadne osumljence, kot so na primer nezemljani. Če se vam zdi, da bodo ekstraterestrialci napadli z ognjem in mečem, se motite. Bitja so diplomatska in nam hočejo zavladati potiho. Ko si bo enkrat Novi svetovni red podredil cel planet (pa naj bodo žezlo držali Prostozidarji, Iluminati ali pa, kaj pa vem, Opus Dei), bodo invazijo in asimilacijo izvenzemeljski sovragi lažje izvedli.

A ti gospodje teoretiki ne tulijo v prazno. Našli so tudi nekaj dokazov. Najprej že omenjena majhna medijska pozornost, kar je res presenetljivo, glede na to, da mediji vplivnim ljudem sledijo na vsakem koraku. Ni vrag, da ne bi obiskali 400 takšnih. Če Clintonu ni uspelo skriti afere s pripravnico Moniko, kako potem, sprašujejo teoretiki, Komisiji uspe gobec zavezati vsem občilom?

Tisti bolj numerološko navdušeni teoretiki navržejo še dejstvo, da Komisija nove člane sprejema vsaka tri leta. In dobro vemo, da je to mistično število, ne?

A za konec stopimo korak nazaj. Mogoče se nam zdi čudno, od kje je predsednik privlekel strica Marka, Montijevega prijatelja, ki je italijanski nadomestek nesposobne vlade. Mogoče se nam zdi čudno, da bi na prestol postavili bančnika, saj tem ljudem nihče več ne zaupa. In četudi za tem stoji nekaj zloveščega, temu ni ime Trilateralna komisija. Čemu bi Novi svetovni red potreboval javno ustanovo, vsem na očeh? (Točno to bi lahko pomislili tudi sami in so se ustanovili ravno zato, bo kdo rekel.) Živimo v dobi, kjer imamo kupe bunkerjev, sporočila se da zakodirati do nerazpoznavnosti, tile gospodje pa se bodo na očeh vseh (tistih nekaj) pogovarjali, kako zasužnjiti svet?

A po drugi strani…

Poslanci so le študentje z več moči in denarja

2012-01-17T19:44:00.001+01:00

Ko je sotviteraš @nejcjemec primerjal politike s študenti, se mi je primerjava zdela zelo zanimiva. Malce perverzna, a zanimiva. Velikokrat slišimo, da imajo študentje same privilegije in pravice, dolžnosti pa nobenih in da konec koncev itak nič ne delajo. A v t.i. Hramu demokracije ni veliko drugače.

Medtem, ko srečnejši študentje dobijo štipendijo, ki je v nasprotju s pravo plačo pravzaprav investicija države v mladež, je poslanska plača v nasprotju s pravo plačo pravzaprav ogromen kup denarja za malo dela.

Medtem, ko študentje dobijo v vseh večjih slovenskih mestih subvencionirano prehrano in se nakrmijo za veliko manj denarja, kot navadni smrtniki, ki so že izstopili iz študentske sfere, politiki meljejo okusno jedačo po ravno tako nižjih cenah, kot, na primer, trgovka v Maxiju čez cesto, ki gre na kosilo v Parmo. Študent v večini primerov nima rednega dohodka, zato je subvencionirana prehrana, tako kot štipendija, investicija v bodoče garače in intelektualce. A vrli stebri demokracije prihranijo na hrani tudi, če se jim na švicarskem računu vsak mesec povalja novih nekaj tisočakov.

Medtem, ko se študentje prevažajo z javnim prevozom, ki je prav tako na srečo subvencioniran (kar, tako kot cenejšo hrano, veliko ljudi meče študentariji v obraz), se s potovalkami prevažajo čez pol Slovenije bodisi z vlaki bodisi z avtobusi po več ur, mesto pa prečkajo s trolejbusi, se poslanska srenja pridno prevaža z zadnjim modelom nemške V6 limuzine, s svojim šoferjem in vedno polnim rezervoarjem. Vse tako lepo subvencionirano, da jim ni treba dodati niti razlike.

Medtem, ko se bolj resni študentje vsak dan usedejo v oguljene klopi in poslušajo zdolgočasenega profesorja, tisti manj resni pa to storijo ob vsaki polni luni (ali ko pritisne mraz), izvoljeni predstavniki ljudstva takisto bolj poredko obiščejo svoje klopi. Često vidimo prenose sej iz Državnega zbora, kjer je več osamljenih kosov sena kot pa bistrih glav s poslanstvom. Manjkajoči študent po novem izgubi kreditne točke, manjkajoči poslanec pa si mogoče napiše uro kje drugje. Mogoče na državotvornem pivu.

Medtem, ko si študentje s sostanovalci delijo stranišče in tuš, soseda trobentača brez posluha, vztrajno četo rdečih mravelj in prepih, si poslanci svoja luksuzna stanovanja z dvojno varnostjo in najhitrejšim internetom mogoče delijo s svojim sinom ali ljubico. Ponavadi za isto ceno, kot študent, ki je dobil subvencijo. Ponavadi za veliko manj, kot tisti študent, ki je ni dobil.

Se bomo še razburjali nad pravicami in privilegiji lenih študentov? Gotovo se boste.

Ameriški predvolilni boj ali Kaj za vraga je ‘caucus’?

2012-01-09T18:43:00.001+01:00

Medtem, ko smo pri nas z volitvami opravili z rekordno hitrostjo, Američani iz njih naredijo cel šov. saj že od jeseni razpravljajo, kdo bo predstavljal Republikance, kdo je baraba in kdo svetnik, kaj bo z Obamo in tako dalje, čeprav so volitve šele 6. novembra letos.

Čisto zaresna tekma za stolček v Ovalni pisarni se je začel prejšnji torek (3.1.) z zborom volilcev v zvezni državi Iowa ali kot temu rečejo Američani, caucus. Če se vam ne sanja, kaj to je, niste edini, saj ima bizantinsko zapleten postopek volitev čisto svoj žargon, ki ga gre razložiti.

Zbor volilcev (caucus): Zbor volilcev je lokalno srečanje, kjer predstavniki stranke izrazijo podporo določenemu nominirancu. Zbor je stvar stranke, ne zvezne države ali občine. Najbolj slavni zbor volilcev je tisti v Iowi, saj je prvi volilni dogodek. Sledijo mu Nevada, Maine, Kolorado in Minnesota. Na letošnjem ‘caucusu’ v Iowi je Obama dobil močno podporo Demokratov, Republikanci pa so imeli veliko notranjih bojev. Na koncu je zmagal Mitt Romney, ki je Ricka Santoruma premagal za 8 glasov.

Predhodne volitve (primariy): Večina zveznih držav pa ima predhodne volitve, namesto zbora volilcev. Medtem, ko so zbori zasebni dogodki, se predhodne volitve odvijajo na ravni zvezne države in lokalnih oblasti, potekajo pa na isti način kot prave, novembrske volitve. Letošnje predhodne volitve bodo potekale dobrega pol leta, začenši jutri (10.1.) v zvezni državi New Hampshire, končale pa se bodo 26. junija v Utahu.

Lepotno tekmovanje (beauty contest): Nekatere države zadevo še bolj zakomplicirajo in organizirajo nezavezujoče predhodne volitve poleg volilnega zbora. Temu pravijo ‘lepotno tekmovanje’, primer takšne države pa je Missouri, kjer bodo 7. februarja gostili takšen dogodek, 17. marca pa bodo izvedli še predhodne volitve.

Odprte in zaprte predhodne volitve (open and closed primaries): Odprte predhodne volitve so tiste, na katerih lahko sodelujejo vsi volilci, zaprte pa so tiste, na katerih volijo le registrirani člani določene stranke.

Super torek (Super Tuesday): V ZDA je torek tradicionalno volilni dan in med predsedniškimi nominacijami je tisti torek, ko največ zveznih držav organizira predhodne volitve, Super torek. Letos pade na 6. marec, ko bo deset držav v predhodnih volitvah skupno izbralo 526 delegatov (kar je skoraj polovica potrebnih delegatov, da lahko zmaga republikanski nominiranec).

Odposlanec (delegate): Večina zborov in predhodnih volitev je posrednih volitev, na katerih volilci izberejo odposlance na nominacijskih shodih svoje stranke, v nasprotju z neposrednim izbiranjem samih kandidatov. Stopnja vezanosti odposlancev na odločitev volilcev se razlikuje od države do države in glede na stranko.

Shod (convention): Ko se končajo predhodne volitve in zbori volilcev, je strankina izbira glavnega tekmeca za predsedniške volitve znana, a ni uradna, dokler odposlanci stranke ne oddajo svojega glasu na nacionalnem shodu. Letos bodo Republikanci svoj shod organizirali avgusta na Floridi, Demokrati pa bodo potrdili ali domov poslali Obamo septembra v Severni Karolini.

Nevezan odposlanec (unpledged delegate): Večina odposlancev na nacionalnem shodu je vezanih, kar pomeni, da se od njih pričakuje, da bodo volili tako, kot to zahteva odbor stranke v njihovi zvezni državi. Poleg njih pa ima vsaka država še svoje nevezane odposlance, ki jim rečejo tudi ‘superdelegati’, ponavadi uradniki in velike živine v stranki, ki lahko volijo po svoji vesti.

GOP: Velikokrat slišimo za GOP in vemo, da gre za republikansko stranko, a večina ne ve, zakaj ji tako rečejo. GOP je kratica za Grand Old Party ali Veliko staro stranko (v prevodu se sliši bolj butasto, vem), nadimek pa se uporablja od 19. stoletja, četudi je uraden naziv že od sredine istega stoletja ‘Republikanska stranka’.

Zeleni od zavisti: tuji barviti idiomi

2012-01-09T17:57:00.001+01:00

Ogromno ustaljenih fraz in idiomov uporablja barve in logično je, da isto počnejo tudi tuji jeziki. Če pri nas rečemo, da je nekaj belo kot sneg, Španci rečejo, da je belo kot nunina rit. V slovenščini imamo tudi idiome, ki jih drugi jeziki nimajo, na primer beliti si glavo, priti na zeleno vejo, biti zelen, kot tudi tiste, ki so povsem enaki: črna ovca, modra kri, črno in belo, zelena luč…

Kako izgledajo barviti idiomi v tujih jezikih, ki jih v slovenščini ne najdemo? Poglejmo si jih.

fraza	dobesedni prevod	pomen
catch (someone) red-handed	ujeti nekoga z rdečimi rokami	nekoga zalotiti pri nečem
to feel blue	počutiti se modro	biti žalosten
green thumb	zelen palec	dober v vrtnarjenju
once in a blue moon	enkrat v modrem mesecu	redko
paint the town red	pobarvati mesto v rdeče	zabavati se
red herring	rdeči slanik	odvračanje pozornosti
white elephant	bel slon	neuporabna (a draga) lastnina

fraza	dobesedni prevod	pomen
passer une nuit blanche	preživeti belo noč	neprespana noč
blanc-bec	bel kljun	neizkušen nadutež
une oie blanche	bela gos	naivno dekle
oeil au beurre noir	oko s črnim maslom	oko z modrico
Chou vert et vert chou	zeljnato zelena in zeleno zelje	šest enega, pol ducata drugega (dve stvari, ki sta v bistvu enaki)
fair quelq’un marron	nekoga narediti rjavega	nekoga varati

fraza	dobesedni prevod	pomen
blanca como la nalga de una monja	bel kot nunina ritnica	bled
más listo que los ratones colorados	bolj pameten kot rdeče miši	zelo prebrisan
un principe azul	moder princ	princ na belem konju (!)

fraza	dobesedni prevod	pomen
di punto in bianco	iz točke v belem	nenadoma
un giallo	rumena	nerazrešena skrivnost

fraza	dobesedni prevod	pomen
Halbgötter in Weiß	polbogovi v belem	zdravniki
Heute rot, Morgen tot	danes rdeč, jutri mrtev	tako kot je prišlo, tako gre
das Gelbe vom Ei	rumenjak iz jajca	nekaj dobrega
Blauäugig sein	biti modrook	biti naiven
sich eine goldene Nase verdienen	prislužiti si zlat nos	obogateti

fraza	dobesedni prevod	pomen
mieć żoŁte papiery	imeti rumene liste	biti zmešan
myśleć o niebieskich migdałach	misliti o modrih mandeljnih	sanjariti
szary cztowiek	siv človek	povprečni Janez

fraza	dobesedni prevod	pomen
אין לי מושג ירוק	nimam zelene ideje	nimam pojma
צהובים זה לזה	en drugemu rumen	sovražiti se
טלית שכולה תכלת	svetlomoder molilni šal	nedolžen (sarkastično)

fraza	dobesedni prevod	pomen
άσπρο πάτο!	belo dno!	do dna!
μαύρα μάτια κάναμε να σε δούμε	oči so se nam očrnile, da bi te videli	zelo smo te pogrešali
πράσινα άλογα	zeleni konji!	vzklik, ki ponazarja nevero

Kako je Fox News skril padec brezposelnosti

2011-12-13T13:26:00.001+01:00

V ZDA se celo leto brezposelnost giblje med 8,8% in 9,2%, novembra pa je padlo na 8,6, kar je najnižje letos. A FOX News so to pred svojimi gledalci skrili, saj je tako lažje govoriti o stagnaciji, neskončni gospodarski krizi in tako strašiti ljudi. Poglejmo graf, ki so ga pokazali.

Kar se tiče odstotkov, je vse v redu, a če gledamo graf, se ne spusti (in tu bi se moral občutno spustiti, saj je novembrska stopnja brezposelnosti še nižja kot marca; najnižja letos). Mogoče se komu zdi, da ni takšne razlike, a če to pretvorimo v ljudi, to pomeni, da je FOX zamolčal, da je v prejšnjem mesecu službo dobilo več kot 616 tisoč Američanov.

Lahko bi rekli, da je to iskrena napaka, a spletna stran Media Matters je pred tedni opazila isto ‘iskreno napako’. Ko je Urad za delavsko statistiko prvič objavil rezultate, da je novembra brezposelnost padla na 8,6 odstotka, je Fox News spet zaokrožil na 9%.

Takole pa izgleda pravilen graf:

A verjetno ga še nekaj časa ne bomo videli na FOX News.

Vir: New Statesman

10 največjih mest na svetu (2011)

2011-12-06T18:34:00.001+01:00

Tri leta nazaj sem naštel deseterico največjih mest na svetu in članek je trenutno en najbolj priljubljenih na blogu. A mesta se hitro spreminjajo, zato se je tudi spisek malce spremenil. Tokio je sicer še vedno na prvem mestu, ostalih devet pa se je malo premešalo in spremenilo. Poglejmo si deset trenutno največjih mest, oziroma aglomeracij.

Pop Kultura in Filozofija: Don Draper in eksistencializem

2011-12-06T17:13:00.001+01:00

Serija Mad Men se je lepo prijela in osvojila ogromno ljudi, predvsem s svojo elegantno nostalgijo na šestdeseta leta, ko si bil bodisi kralj sveta in srkal viski ali pa boemsko pisal pesmi, kadil marihuano in preziral omenjene kralje. In kaj nas lahko Don Draper, skrivnostni protagonist, nauči o filozofiji? Ali bolje, kateri filozofi in ideje se pretakajo skozi Draperja na naše zaslone?

Don Draper je eksistencialist. Pod drago obleko in popolno pričesko se skriva trpeči človek. Ne zato, ker bi mu manjkala ljubezen ali denar ali seks. Prav nasprotno, od zunaj izgleda, da ima gospod oglaševalec vse, kar mu srce poželi. A čemu popoln svet udobja in užitka, če pa svet nima smisla? Ali kot se sam izrazi, vesolje je brezbrižno in hladno, brez vrednosti:

“Rojen si osamljen in umreš osamljen, svet pa nate vrže le kup pravil, da bi pozabil na kruto dejstvo. A jaz nikoli ne pozabim. Živim, kot da jutri ne pride, ker res ne pride.”

Zato je na njem, da najde bistvo in smisel življenja. In njegova pot samospoznavanja je polna alkohola, seksa in knjig. V prvi sezoni mora prebrati knjigo Eksodus, avtorja Leona Urisa, ki govori o ustanovitvi izraelske države. Tako kot protagonisti v romanu tudi Draper ne dovoli, da bi ga težka preteklost ovirala pri ponovnem izumljanju samega sebe in ustvarjanju lastne usode. Če ni obljubljene dežele, jo ustvari. Izmisli si jo.

Kasneje v seriji ga to iskanje smisla pripelje v Kalifornijo, ki jo vzljubi, tako kot vsak eksistencialist, ki da kaj nase. “Vse je novo in čisto, ljudje so polni upanja,” za razliko od tistih v rodnem New Yorku. Los Angeles je mesto brez preteklosti, popolno za človeka, ki skuša lastno preteklosti skriti. Draperjeva obljubljena dežela je torej Mesto angelov, ki je kraj upanja, medtem ko je Novi Amsterdam mesto razkrajanja. Razmišlja, da bi zapustil družino, službo in življenje na severovzhodu, se preselil na Zahod in užival preostanek svojih dni na soncu. A Draper je preveč duhovno razvit in se upre skušnjavi hedonističnega življenja in bega pred odgovornostjo.

A to, da Draper ne pozna bistva, da ne vidi smisla, ne pomeni, da je nepristen in nemoralen plehek trgovec z lažmi. Filozofa Sartre in Kierkegaard bi vas grdo pogledala.

“Človek, ki je fizično bitje, je vedno obrnjen navzven, vedno misleč, da je sreča nekje zunaj, a prej ali slej se ozre vase in odkrije, da je vir sreče v njem.” – Soren Kierkegaard

Gledano skozi oči eksistencialista, dokler Don Draper počne stvari svobodno in sprejme odgovornost in posledice, je pristen in moralen. Vprašajmo se: naj Don spi s privlačno žensko? Malce kočljivo vprašanje, saj se zares ne sprašujemo o tem ali bo spal z njo ali ne. Vprašanje je, če to stori po svoji volji in če sprejme posledice. Draper kot eksistencialist ne bo rekel “Ne bom spal z njo, ker sem poročen.” Poročne zaobljube tu ne igrajo vloge. Pomembno je to, če jih bo upošteval ali ne. In Draper jih ne, zaradi česar je najbolj poreden eksistencialist moderne televizije.

Zakaj Janković na prestolu ni nujno slaba ideja

2011-12-06T16:37:00.001+01:00

Slovenija je obrnila nov list, ko smo na predčasnih volitvah izvolili Zorana Jankovića. Nekaterim se je oddahnilo, saj naj bi nas nekdanji šefe največjega slovenskega trgovca rešil iz krize, drugi pa iščejo potne liste, češ da Srba imeti na oblasti je isto, kot bi si napisali smrtno obsodbo.

Kaj torej pomeni za nas, navadne državljane, da je na najvplivnejšem položaju v državi zdaj Zoran? Ne bom se pretvarjal, da vem vse o politiki, kot to počnejo punditi na malih zaslonih. Ne vem, kaj nas čaka, a jasno je eno: z Jankovićem na oblasti zna biti prihodnost malce drugačna, kot je kazalo dva meseca nazaj. In, upajmo, drugačna, kot če bi zmagal možakar z dvema parlamentarnima sedežema manj.

Četudi ni brez madežev, saj ga obtožujejo neplačevanja podizvajalcem v Stožicah, kupovanja sinove mature in tako dalje, je to edini izmed kandidatov, ki je pred vstopom v politiko dejansko delal. Vsi po vrsti, Janša, Pahor in Virant (et alii) so zadnji dve desetletji več ali manj sedeli v parlamentu, se presedali s stolčka na stolček, pred volitvami obljubljali med in mleko, v opoziciji govorili, kaj bi bilo treba postoriti, na oblasti pa zmrznili ali pa delali predvsem v svojo korist. Od vekomaj politika in nič drugega.

Janković pa je, kot pravi uradna biografija (po ustnem izročilu, seveda), zrasel v revščini, prišel v Slovenijo, postal direktor Mercatorja, ga razširil in okrepil, postal župan Ljubljane in storil kar nekaj stvari, ki koristijo mestu. Možno je, da je storil barabijo ali tri in ga ne mislim zagovarjati. Dokler gospod dejansko ne naredi česa pametnega za državo, pač ne bom verjel, da je drugačen od omenjenih poklicnih politikov.

A dejstvo, da je bil uspešen direktor in župan in da ima za seboj delovne izkušnje, je neke vrste pedigre, ki ga protikandidati preprosto nimajo. Upajmo le, da ga ne bo zaneslo v preveč neoliberalne vodé, kar se rado zgodi ljudem menedžerskega kova.

Čez nekaj mesecev pa bomo videli, če je bilo delno zaupanje, izraženo v tej objavi, upravičeno. Dotlej pa, srečno, Slovenija.

Četudi je kriza, direktorjem ne gre slabo

2011-11-27T21:46:00.001+01:00

Za Slovenijo sicer nimam podatkov, a posebna komisija v Veliki Britaniji je odkrila, da glavnim šefom velikih podjetij ne gre tako slabo, kot bi si kdo mislil. Končno poročilo, ki so ga objavili 22. novembra, vsebuje izjemno zanimive podatke. Smetana banke Barclays, na primer, ima 75-krat višjo plačo kot povprečen uslužbenec (v primerjavi z ‘le’ 14-kratno leta 1979). Kar po domače pomeni, da zasluži top boss v enem mesecu toliko, kolikor njegov podrejeni v dobrih šestih letih. V zadnjih tridesetih letih se je glavnim direktorjem banke Barclays plača zvišala za 5000 odstotkov. Na začetku osemdesetih je vsak izmed njih zaslužil 8400 današnjih evrov mesečno, danes pa se jim desetega v mesecu račun poveča za 422 tisočakov!

Če to ni dovolj grozljivo, za primerjavo poglejmo, kakšnega dviga so bili deležni povprečni Britanci. Pred tridesetimi leti je bila povprečna mesečna plača 630 današnjih evrov, danes pa okrog 2600. Torej se je v treh desetletjih povečala le za okrog 240%.

Komisija v poročilu pravi, da je takšna razlika v plačah kriva za nezaupanje v poslovneže, naredila kaos na trgu in ustvarila nestabilno okolje. In kaj nam je storiti? Komisija je zapisala 12 priporočil, ki bi uredila težavo s previsokimi plačami, med drugim javna objava vsot, ki se stekajo v različne komiteje, objava desetih najvišje plačanih šefov, objava razlike med najvišjimi plačami v podjetju in povprečjem ter ustanovitev redne komisije, ki bi nadzirala ekscese na področju plač.

Mislil bi si, da se bo politika uprla, glede na to, da jim kampanje financirajo ravno ti ljudje, ki imajo tako obscene plače, a nekateri izpod Big Bena le menijo drugače. Vince Cable, poslovni sekretar pod Cameronom, je med drugim dejal, da je hvaležen za delo omenjene komisije in da bo njegova vlada o nadaljnjih korakih govorila naslednje leto. Strinja se, da so se v zadnjem desetletju plače nekaterih neverjetno dvignile in da je to v nasprotju z interesi delničarjev in potrošnikov.

Če mu gre, kot politiku, verjeti. Heather McGregor, kolumnistka in lovka na korporativne glave, je dejala, da ni treba biti komunistična Kuba, da se zavedaš, da je to problem. Če se vlada ne zmiga, bo neenakost na Otoku v naslednjih letih še večja in bo čez dvajset let en promil Britancev v svoje žepe pobasal 14% državnih prihodkov (kar bi v današnjih razmerah pomenilo, da bi vsak izmed 60 tisoč najbogatejših Britancev pobral nad 5 milijardami dolarjev). Kaj takšnega Združeno Kraljestvo ni videlo od časov viktorijancev.

In četudi, kot že omenjeno, nimam podatkov o Sloveniji, se bojim, da slika pri nas veliko boljša. Le da imam še manj zaupanja v naše politike, kot ga imam v tiste v Westminstru. Ne glede na to, koliko medu in mleka nam obljubljajo pred četrtim decembrom.

Vir: New Statesman

Vojna, bolj krvava od druge svetovne

2011-10-19T03:08:00.001+02:00

Druga svetovna vojna velja za eno najbolj krvavih in grozljivih vojn v zgodovini človeštva. In glede na število žrtev je res, saj je po najbolj črnih ocenah v štirih letih umrlo 72 milijonov ljudi. A v osmem stoletju se je na Kitajskem odvila morija, ki je trajala 8 let, v njej pa je umrlo do 36 milijonov ljudi. Številka je pol manjša od druge svetovne vojne, a število žrtev je predstavljalo 15 odstotkov takratnega prebivalstva, medtem ko je v drugi svetovni vojni umrlo največ trije odstotki. Ne razumite me napak, svetovna vojna je bila nepredstavljiva grozljivka, a več kot desetina Zemljanov pobitih v eni sami vojni? To zveni še bolj kruto.

Osmo stoletje je bilo za Evrazijo izjemno revolucionarno. Če se niso velika kraljestva klala med seboj, so se sredi njih dogajali upori. Na Kitajskem je cesar Xuanzong dal severni kos kraljestva v oblast uspešnemu generalu An Lušanu in mu dal zgraditi zlato palačo. An Lušan je pijan od moči hotel še več in je s svojimi podaniki načrtoval puč. Kitajska vojska je bila razkropljena po mejah in da ne bi cesar česa posumil, mu je redno laskal in ga javno hvalil, a pod mizo je spletkaril proti njemu.

Ob koncu leta 755 je s svojo vojsko odkorakal proti južnemu delu Kitajske in s seboj povlekel vse generale, ki so se mu predali. V roku enega leta je zavzel vzhodno glavno mesto Luoyang in se razglasil za poglavarja kitajskega cesarstva. A od tam naprej je šlo samo še navzdol. Prejšnja oblast se je kmalu opomogla in ubranila Jug, medtem pa poklicala čez 4000 arabskih plačancev, ki so pomagali v boju proti An Lušanu.

V naslednjih letih se je dvakrat zamenjal poglavar stare oblasti, leta 757 pa je vojski Xuanzongovega sina Suzonga le uspelo osvojiti izgubljena mesta, vključno prestolnico Luoyang. Ni pa mu uspelo poloviti upornikov.

Ti so imeli v naslednjih letih svoje krvave težave. An Lušana je ubil lasten sin, še istega leta. Tega je nato ubil očetov prijatelj in general, Shi Siming, ki je ponovno zavzel mesto Luoyang. Kmalu je še njega ubil lasten sin, Shi Chaoyi, ki je leta 761 razglasil, da je novi cesar. A generali ga niso podpirali, zato je pobegnil, ko je videl, da uporniška dinastija razpada. Medtem je stara oblast že drugič vrnila Luoyang na svoj zemljevid, Chaoyija pa so ujeli in ga “samomorili”. Tako se je leta 763 končala osemletna državljanska vojna, ki je pomorila 36 milijonov ljudi. Takrat je na planetu živela le četrtina milijarde, zato je bil davek toliko višji.

Kako nevarno je streljanje v zrak?

2011-10-19T02:39:00.001+02:00

Poznamo prizor: pijani svatje na albanski poroki, srečni revolucionarji na ulicah Kaira, zmagoslavni talibanski uporniki nekje sredi Afganistana. V rokah kalašnikov in rafali izstreljeni v zrak. A kam gredo vsi ti naboji?

Če vam zdrava pamet odgovori, da kar gre gor, mora tudi dol, potem ima prav. Četudi naboji padejo z veliko manjšo hitrostjo kot zapustijo cev, so še vedno nevarni. V večino primerih so naključni mimoidoči ranjeni, v več kot tretjini primerov pa nesrečneži podležejo poškodbam. Statistika kaže, da je umrljivost v običajnih primerih strelnih ran do največ šest odstotna, kar je veliko manj kot pri slavnostnem streljanju. Kar je logično, saj so pri slednjem najbolj izpostavljene glave.

Ameriški center za preprečevanje in nadzor bolezni (CDC) je poročal, da v Portoriku, ki spada pod ameriško zastavo, na leto umreta dva človeka zaradi padajočih krogel. V Los Angelesu je med letoma 1985 in 1992 umrlo 38 ljudi. Ko so v Kuvajtu slavili konec prve zalivske vojne, je padajočim nabojem podleglo 20 ljudi.

Leta 2005 je prav zato mednarodno omrežje aktivistov proti strelnemu orožju (IANSA) v Srbiji in Črni gori izvajala izobraževalno kampanjo proti slavnostnemu streljanju v zrak s sloganom “vsaka krogla, ki gre v zrak, mora pasti dol”. V Makedoniji lahko osebo, ki strelja v zrak, zaprejo za 10 let. V ZDA, kjer je presenetljivo veliko primerov tega primitivizma, lahko storilec dobi do 25 let zapora ali pa le globo, odvisno od zvezne države.

Kako je pismenost 400 let reševala pred vislicami

2011-10-04T22:46:00.001+02:00

Pisalo se je leto 1166, sto let po tem, ko so Normani okupirali britanski otok. Po Sveti deželi so divjale križarske vojne in veliko dvorcev je ostalo praznih, saj so njih gospodarji umirali v muslimanskih deželah. Po dvorcih so se naselili skvoterji in ker v takratni Angliji ni bilo nekih uradnih zapisov o lastnini, so nastale težave.

Preden je Henrik II postal kralj, sta se za prestol klala kralj Štefan in vladarica Matilda, državljanska vojna pa je po smrti obeh plačance pognala v zločin, saj ni bilo nikogar več, ki bi jih plačeval. Zaslužni v vojni so za nagrado prejemali zemljišča, kar je le še povečalo težavo iz prejšnjega odstavka.

Povrh pa sta se sprla še Henrik II in nadškof iz Canterburyja, Thomas Becket. Kralj je namreč Cerkvi očital, da deluje po principu države v državi in se ne podreja kraljevim zakonom v polni meri. Cerkev je namreč imela svoje sodišče, ki je odgovarjalo le papežu. Zato je kralj uveljavil nov sodni sistem, v katerem so sodišča odgovarjala le njemu. To nadškofu ni bilo po godu, zato je kralju jasno povedal, da nima pristojnosti nad klerom in karkoli duhovniki in škofje storijo, odgovarjajo le cerkvenemu sodišču. Henrik II je čez štiri leta (1170) storil usodno napako in nad nadškofa poslal štiri viteze, ki so ga umorili. Ne ravno zen reševanje konfliktov.

Atentat je razjezil angleški narod, ki se je obrnil proti svojemu kralju. Če je hotel ostati na prestolu in obdržati glavo, se je moral Henrik II s Cerkvijo pobotati. Leta 1172 je bil uradno opran krivde pri umoru Thomasa Becketa, a to je plačal z imuniteto klera. Ta ni odgovarjal civilnemu sodišču, razen za visoko izdajo in nekaj drugih izjem.

In tu se zanimivost, o kateri sploh pišem, šele začne. Zakon, ki je klerikalcem podeljeval imuniteto, se je imenoval Privilegium clericale (prevod očitno ni potreben), član duhovniškega stanu pa je svojo pripadnost dokazal s svojo duhovniško obleko in tipično frizuro. Čez čas se je to spremenilo in obtoženi klerikalci so dobili imuniteto pred civilnim pravom z dokazovanjem pismenosti. Človek pač ne more drugim brati svete knjige, če je sam nepismen.

Ni vam treba biti pravnik, da vidite luknjo v zakonu in tako so vsi, ki so znali brati, začeli koristiti Privilegium clericale. Leta 1351 je kralj Edvard III to luknjo kar uzakonil in nenadoma je bila pismenost Monopoli “karta iz zapora”.

A tu se zgodba ne konča. Za preverjanje pismenosti so brez izjem uporabljali Psalm 51, kar je pomenilo, da se je obtoženi rešil kraljeve kazni že s pomnenjem omenjenga psalma. Naenkrat je Grešnikova izpoved postala rešitev pred vislicami. Če je obtoženi storil res grd zločin, so mu ukazali, naj prebere naključni psalm in če ni bil res pismen, se je kaj kmalu zibal nad trgom.

Najbolj znana oseba, ki se je s psalmom rešila vislic, je bil Ben Jonson, Shakespearov glavni tekmec. Ob koncu 16. stoletja je bil obtožen umora in kot literat je seveda znal prebrati tudi Psalm 51. Če se ne bi s tem rešil, danes ne bi imeli številnih odličnih del, s katerimi je kratil spanec bolj slavnemu Bardu.

V času Tudorjev, natančneje v času Henrika sedmega, so se tega izkoriščanja lotili z označevanjem ne-klerikalcev. Spremenjen zakon je namreč dovoljeval le enkratno sklicevanje na Privilegium clericale in tistim, za katere so ugovotili, da ni duhovniškega stanu, so označili palec. Tako se ob naslednjem zločinu ni mogel več sklicevati na privilegij.

Henrik osmi se je končno odločil, da ima Cerkev preveč posebnih pravic in sporni zakon omejil. Določeni zločini so postali “imuni na klerikalizacijo”, kar seveda ni bilo všeč ne papežu Leonu desetemu ne canterburyjskemu škofu. Henrik VIII in papež sta se že tako prepirala zaradi ločitev, to nasprotovanje pa je zlomilo kameli hrbet. Henrik je pomahal RKC, se ločil od žene, jo obglavil in uveljavljal svoje zakone nad vsemi. Do konca stoletja te Psalm 51 ni več rešil vislic, če si moril, posiljeval, zastrupljal, kradel, zganjal čarovnije ali vlamljal. Niti če si bil duhovnik.

Psihologi: 4% direktorjev je kliničnih psihopatov

2011-09-23T00:31:00.001+02:00

Ko vam kdo reče, da je njihov šef psihopat, se le nasmehnete in si mislite, da pretirava. A raziskava, ki jo je izvedel psiholog Paul Babiak kaže, da je vsak petindvajseti šef klinično psihopat. Na svetu naj bi bil en odstotek prebivalstva psihopatov, kar bi lahko pomenilo, da je v Sloveniji 20 tisoč potencialno nevarnih ljudi.

Kar pomeni, da je med direktorji in šefi ta duševna bolezen štirikrat bolj prisotna kot med običajnim prebivalstvom. Zakaj je temu tako?

Kaj je psihopat?

Do osemdesetih je veljalo, da so psihopati ljudje, ki so nesposobni oblikovati človeške vezi s soljudmi; ljudje, ki nimajo kančka sočutja, a imajo sposobnost to skriti. Pomislite na TV lik Dexter, ki se je z leti naučil “izgledati človeški”, čeprav ni čutil ničesar. Ali pa Patrick Bateman iz American Psycho.

Kako prepoznamo psihopata?

Leta 1941 je psiholog Hervey Cleckley naštel nekaj lastnosti psihopatov.:

Umeten šarm in povprečna inteligenca
Odsotnost iluzij in drugih znakov iracionalnega razmišljanja
Odsotnost živčnosti
Nezanesljivost
Nagnjenost k laganju
Pomanjkanje obžalovanja ali sramu
Asocialno vedenje
Slabo razsojanje in nemožnost učenja iz izkušenj
Patološka samovšečnost in nezmožnost ljubiti

Štirje odstotki vodilnih v podjetjih torej poseduje vsaj nekaj naštetih lastnosti. Če ste kdaj videli kakšnega direktorja, potem vam je verjetno vse jasno.

Zakaj je temu tako?

A šalo na stran. Zanima nas torej, zakaj je med šefi toliko psihopatov. Moraš biti psihopat, da postaneš šef? Rezultate raziskave med 203 korporativnimi profesionalci si lahko interpretiramo tudi tako. Psihopati, ki so povsem nemoralni in so osredotočeni izključno na svojo moč in užitke so v poslovnem (in političnem?) svetu bolj pogosti, ker so te lastnosti pravzaprav prednosti. Kjer je pohlep nekaj dobrega, kovanje dobička pa najpomembnejša vrednota, psihopati dobro uspevajo.

Glavna lastnost, ki pomaga psihopatom pri uspehu, je šarm in manipulativnost, kar se v svetu posla hitro zamenja za sposobnost vodenja. Kot je poročal Guardian, je raziskava pokazala, da so psihopati sicer slabi v vodenju podjetij, a priplezajo na vrh prehranjevalne verige zaradi sposobnosti skrivanja svojih pomanjkljivosti. Zelo hitro lahko zmanipulirajo tako nadrejene kot tudi podrejene in na koncu je težko ločiti med dejansko sposobnim voditeljem in psihopatom.

Pravzaprav ni tako lahko prepoznati psihopata. Res jih je na svetu 60 milijonov, a le redki primejo v roke sekiro in pomorijo ducat ljudi. Večina jih odrašča v srečnih družinah, svojo negativno energijo pa preusmerijo v bolj nenasilne (a velikokrat ravno tako nevarne) smeri. Kot je na primer direktorski stolček.

Viri: Time, Guardian, About.com

Anti-imperialistični krik Kaledoncev odmeva tudi v sedanjost

2011-09-14T21:37:00.001+02:00

Preselimo se dve tisočletji v preteklost, natančneje v leto 83, na severovzhod Škotske. Na neimenovani gori se je spopadlo več kot 60 tisoč mož, na eni strani 30.000 Kaledoncev, na drugi strani pa ravno toliko pripadnikov koalicije rimskega imperija, v kateri so bili Rimljani, Bataviani (Nizozemci) in Tungriani (Belgijci). Na britanski strani je umrlo več kot tretjina vojščakov, Rimljani pa so izgubili le 360 mož. To je bila ena najpomembnejših bitk, v kateri so Kaledonci hoteli ubraniti svojo zemljo pred imperialističnim Rimom.

A kljub temu si je Tacit, ki je rojakom poročal o napredovanju vojske, najbolj zapomnil domnevni govor poveljnika kaledonske vojske, generala Galgakosa, kar v keltskem jeziku pomeni “tisti, ki ima rezilo”. Nomen est omen, torej.

En slavnejših proti-imperialističnih govorov na škotski zemlji je šel takole:

“Tu, na robu sveta, na zadnjih palcih svobode, smo dotlej živeli nemoteno. Varovala nas je oddaljenost in zakotnost… Ni več drugega plemena; le morje in klifi in ti smrtonosnejši Rimljani, katerih nadutosti ne ubežiš s poslušnostjo in disciplino. Tatovi sveta in zdaj, ko jim je v uničevalske roke padla zemlja, so se spravili še na morje; če imajo njih sovražniki blaginjo, imajo oni pohlep. Ne Vzhod ne Zahod jih nista nasitila. Plenjenje, klanje in ropanje, to so stvari, ki jih zmotno imenujejo imperij: za seboj pustijo opustošenje in mu rečejo Mir.”

Ta zgrožen in besen protest proti nenasitnemu škornju rimskega imperija odmeva lahko tudi v sedanjost. Vedno je nek imperij hotel požreti bogate države. Z lahkoto bi te keltske besede položili v usta jeznega Afganistanca ali Iračana.

Res je, da ni dokaza, da je te besede izrekel sam Galgakos in da je strastna zahteva po svobodi mogoče retorika rimskega republikanca, samega Tacita, a pomembno je sporočilo. Sporočilo, da se že tisočletja manjši borijo proti večjim, da večji požirajo manjše.

Nezemljani so vsepovsod okoli nas!!!

2011-09-14T18:44:00.001+02:00

Dame in gospodje, vse, kar je povedal Steven Spielberg, je res. Nezemljani so tukaj, ni nam rešitve. Ali pač?

Zasledil sem izredno zanimiv video, v katerem gospod razlaga, da so oblaki nad njegovim krajem pravzaprav “manifestacija vesoljske ladje, ki oblake ustvarja s pomočjo enosmernega toka.” Vesoljske ladje so seveda prisotne v drugi dimenziji, zato izvenzemeljski holokavst ne pride v upoštev, dokler se ne prežarčijo. Ali nekaj podobnega.

A četudi nas bodo hoteli napasti iz druge dimenzije, imajo učenci Mirana Vučka, očitno guruja za para-zadeve, rešitev: orgonski androidi. Najprej se podučimo, kaj za vraga je orgon.

Orgonska energija naj bi bila univerzalna življenjska sila, o kateri je najprej govoril psihoanalitik Wilhelm Reich na začetku prejšnjega stoletja. Reich je bil uradno označen za paranoika, ki je trpel za megalomanijo. Orgonska energija je osnovana na Freudovem konceptu libida, ki naj bi imel biološko osnovo. Orgon je bil za Reicha vseprisotna substanca brez mase, povezana z življenjsko energijo (elan vital), ki naj bi bila prisotna v vsaki snovi.

Kaj je potem orgonski android, o katerem govori v videu? Očitno gre za razbijalca oblakov, ki ga je prav tako razvil Wilhelm Reich. Kup bakrenih palic usmerite v oblak in voila, ta se razprši! Kar ni ravno pametno početje, če se spomnimo, da se za njim skriva vesoljska ladja. Kaj če imajo laserje?

Druga zanimivost je to, da ste bili vsi verniki v zmoti, saj vas ni ustvaril Jahve, ampak sumerski bogovi Anunaki. Omenjeni nezemljani pa so naši bogovi.

Kakorkoli, brez skrbi, spoštovani, kajti varujejo nas sposobni ljudje, ki z visoko tehnologijo preganjajo oblake in nezemljane ter skrbijo za dobrobit naših čaker ter orgonskega toka.

5 mitov o enajstem septembru

2011-09-11T09:00:00.000+02:00

Danes mineva deset let od terorističnega napada v ZDA, v katerem je umrlo več kot 3000 ljudi in zaradi katerega je Amerika začela globalno vojno proti terorju. Od takrat se v desetih letih nabralo ogromno mitov in teorij zarote o napadu, vpletenosti ameriške vlade, vplivu nafte, finančne elite, Judov, nacistov, Nezemljanov in tako naprej.

Poglejmo si pet mitov, ki jih vztrajno ponavljajo politiki in mediji v ZDA, torej ne zmešanih teorij zarote, ampak “resnic”, ki jih slišimo skoraj vsak dan.

1. Enajsti september je bil nepredstavljiv

Leta 2002 je Bela hiša teroristični napad označila za “novo vrsto terorizma, ki ga niso mogli predvideti.” (Washington Post, Maj 2002) Mogoče razumljiv odziv administracije, ki so jo ujeli nepripravljeno (iskreno ali nalašč, o tem ne bomo zdaj), a dejstvo je, da možnost ugrabljenih letal, ki jih treščijo v zgradbe, ni bilo nekaj nepredstavljivega, niti nepredstavljenega.

Že leta 1972 so trije možje ugrabili letalo in zahtevali 10 milijonov dolarjev, drugače bi letalo usmerili v jedrsko elektrarno v mestu Oak Ridge, Tennessee. Leta 1994 je bilo ugrabljeno letalo družbe Air France in teroristi so grozili, da ga bodo zagnali v Eifflov stolp. Tudi Ramzi Yousef, en izmed bombašev na WTC leta 1993, je razmišljal o uporabi letal, na katera bi naložil eksplozive in jih zagnal v štab CIE.

Teroristični napad z letali torej ni bil nekaj novega, kot je dejal George W. Bush.

2. Napadi so bili strateški uspeh Alkajde

Glede na to, da napada ni nihče pričakoval, je bil taktični uspeh, a istočasno je bil strateško napačen. Osama bin Laden je menil, da so ZDA votla svetovna sila. Kljub svoji neverjetni vojaški moči naj ne bi imeli želodca za izgube in po njegovem mnenju bi silovit napad na njihovem ozemlju spravil Američane iz Bližnjega Vzhoda. Ko je leta 1996 napovedal sveto vojno, je poudaril, da so se ZDA umaknile iz Libanona, potem ko je bila leta 1983 napadena njihova vojašnica v Bejrutu.

A veliko pomembnih mož Alkajde se ni strinjalo z Osamo in dejalo, da bi s tem razjarili ZDA, ki bodo potem svojo moč usmerile izključno na njihovo teroristično skupino in njene zaveznike. Ko je Amerika storila ravno to, je bin Laden zamenjal ploščo in dejal, da je to tako ali tako hotel: izzvati ZDA v vojno, ki bi prej ali slej obrnila vse muslimane proti njim. A tudi to se ni zgodilo.

3. Washington se je pretirano odzval

ZDA so bile v zadnjem desetletju manjkrat žrtve terorizma, kot v katerem koli desetletju od šestdesetih, zaradi česar bi napad enajstega septembra 2001 lahko izpadel kot “srečen” trenutek za teroriste, odziv Amerike pa pretiran.

Takrat ni nihče vedel, koliko napadov je še uperjenih v ZDA in lahko je razumeti, zakaj se je Amerika tako silovito branila. Za vsako ceno so hoteli uničiti odgovorne in vsaka administracija, ne glede na politično opcijo, ne bi čakala niti trenutka. Drugo vprašanje je Irak, ki ni bil direkten odgovor na enajsti september, čeprav so nas mogoče tako prepričevali (češ, da so potencialna nevarnost).

4. Jedrski teroristični napad je neizogiben

Po napadu na WTC in Pentagon je bila Amerika obsedena z jedrskim holokavstom, kot bi odmevala leta hladne vojne. Kljub temu, da je Severna Koreja dokazala, da ima jedrsko orožje in da je bil Iran izredno sumljiv, je leta 2008 takratni direktor CIE, Michael Hayden, Alkajdo označil za glavno težavo jedrskega terorizma.

Res je, voditelji Alkajde si želijo dragocene radioaktivne snovi, a niti en dokaz ne obstaja, da bi organizacija kadarkoli imela tovrstno orožje. Alkajda nima niti ene jedrske konice, a cel svet se je boji. In to je prva lekcija v delovanju terorizma.

5. Osebne svoboščine so bile poteptane po napadih

Po napadu so se ljudje zbali, da se bo Amerika spremenila v Orwellsko policijsko postajo. In kljub temu, da se je spremenila marsikatera stvar (od preverjanja na letališčih pa do poostrene varnosti po celi državi), je Ustava ostala bolj ali manj nedotaknjena.

Veliko sumljivih zakonov je bilo predlaganih, a jih je Kongres vsakič zavrnil. In četudi je Amerika (in svet) po enajstem septembru malo drugačen, se srhljive napovedi temne prihodnosti (še) niso uresničile.

Kako je CIA postala “hudičevo morilsko orožje”

2011-09-06T20:38:00.001+02:00

Sredi aprila 2004, nekaj mesecev pred odstopom, je takratni direktor ameriške osrednje obveščevalne službe (CIA), George Tenet, stopil pred komisijo 9/11 in upravičeno pričakoval javni linč. Nanj je odgovoril z opravičilom, ker agencija ni mogla preprečiti terorističnega napada enajstega septembra in na dolgo razložil, zakaj je temu bilo tako. Na koncu so ga vprašali, koliko časa bo CIA potrebovala, da bo dovolj močna v boju proti Alkajdi.

“Pet let,” je napovedal Tenet in četudi je predsednik komisije izjavo o nemoči obveščevalnega velikana označil za enega najbolj strašnih komentarjev, kar jih je slišal, danes, sedem let kasneje, nihče več ne misli, da je CIA slabotna.

Washington Post je podrobno raziskal renesanso CIE in citiral nekega veterana, ki je dejal, da je postala “hudičev morilski stroj”. In res:

Najbolj priljubljeno Obamino orožje, letala brez pilota, so v desetih letih pobila več kot 2000 bojevnikov in civilistov, osupljiva številka za agencijo, ki ima dolgo zgodovino podpiranja oddaljenih spopadov brez dejanskega mazanja svojih rok.
Protiteroristični oddelek je imel na dan neslavnega napada le 300 uslužbencev, danes pa jih ima kar 2000, kar je deset odstotkov celotne agencije. CTC (Counterterrorism Center) ima svojega agenta v skoraj vsakem pomembnejšem kraju po svetu.
Analitična veja agencije je bila pred 11.9.2001 koristna le za iskanje informacij, ki bi lahko pomagale možem v Washingtonu, a odslej jih vsaj petino CIA uporablja za pregledovanje množice podatkov, ki vodi do rekrutiranja novih agentov, aretacij ali atentata z omenjenimi letali. (več tukaj)

Moč prenovljene CIE je torej v intenzivni uporabi morilskih letal brez posadke in nova široka mreža operativcev. Slednje je veliko pomembnejši faktor, kot 30 sodobnih kosov tehnologije (toliko naj bi jih namreč krožilo nad Afganistanom). Brez teh ljudi letala ne dobijo tarč in v zadnjem desetletju so se lovke največje ameriške obveščevalne agencije razširile v vsako poro planeta. Že primerjava usmrčenih “sovražnikov Amerike” pokaže razliko: med letoma 2004 in 2007 so letala ubila 112 ljudi, v samem letu 2010 pa so jih skoraj tisoč.

Obstajata še dva razloga, zakaj je CIA toliko bolj uspešna. Prvi je bil George W. Bush, ki je poleti 2008 agenciji dovolil več kopenskih akcij na ozemlju Pakistana brez predhodnega dovoljenja te države.

Drugi razlog pa je iznajdljivost agentov, ki so pakistanskim plemenom plačevali, da so na hiše osumljenih osebkov nameščali oddajnike za vodena letala. Zadnja leta se je veliko slišalo o Talibanih, ki paranoično poročajo o infrardečih napravah v njihovih SIM karticah. CIA ima torej za razliko od prejšnjega desetletja danes podatke o teroristih (oziroma ljudeh, za katere misli, da so teroristi), njihovih lokacijah in navadah.

Poleg teh agentov so še agenti, ki potujejo po celem Iraku ali Afganistanu in se dobivajo z domačini, ki jim prodajo informacije. Torej resnične verzije Leonarda di Capria iz filma Body of Lies. Kot poroča Washington Post, so se “vsaj petkrat poskusili (uspešno) pretihotapiti v Pakistan in vadili za atentat na Osamo bin Ladna.” In odkar je Obama leta 2009 ukazal zapreti vse sporne zapore, ki jih je CIA uporabljala za potencialne in prave teroriste, imajo posebne enote agencije malce drugačno politiko z ujetniki. Zdaj jih pač ubijejo, ko jih ne potrebujejo več.

Veliko ljudi se sprašuje, če ne bi morala biti CIA bolj transparentna, glede na to, da se od leta 2001 obnaša kot vojaška organizacija. Težava je v tem, da večina članov Kongresa sploh nima dovolj pooblastil, da bi vedeli, kaj CIA sploh počne. Kongres se mora zanašati, da CIA sama naredi svojo domačo nalogo, preden v tujini strelja ljudi, in verjeti direktorju, da ne strelja civilistov, ampak zlobneže. Medtem pa mediji poročajo o manj diskretnih (in bolj civilistom nevarnih) metodah, ki se jih poslužujejo tajni sodelavci špijunske agencije. Med drugim kopenske mine.

Vedno več ljudi pa zahteva, da vodena letala pridejo pod okrilje vojske, saj bi morala prevzeti odgovornost za vsak incident (kar je le politično korektna beseda za masaker nedolžnih ljudi), česar CII ni potrebno, saj ni dokazov, da ima sploh prste zraven.

CIA, neslavna ameriška obveščevalna agencija s temačno zgodovino, je bila na prelomu tisočletja šibka in nesposobna preprečiti napad, ki je zasedel največ prime time minut, četudi so jih opozarjale mnoge tuje službe. Odslej so se odločili, da si vrnejo sloves najbolj smrtonosne agencije, s katero ni dobro češenj zobati.

Vir: Wired, Washington Post, New York Times

Zgodovinska krivica poimenovanja: Machiavelli ni bi makiavelist

2011-09-04T23:02:00.001+02:00

Velikokrat smo lahko slišali, da je, na primer, Janez Janša pristaš makiavelizma, da hoče torej državo spremeniti v diktaturo. Tu se ne bom ubadal z njim, ampak z možakarjem, po katerem je tista tujka poimenovana.

Niccolo Machiavelli je bil italijanski zgodovinar, filozof in humanist v času renesanse, živel pa je v bogatih Firencah. Najbolj znan je po delu Vladar, v katerem je brez dlake na jeziku povedal krute resnice političnega sveta in še danes velja kot “Diktatura za telebane”. A Machiavelli zares ni bil zahrbtnež, ampak zvest svoji družini in državi ter silno nepodkupljiv.

Vedno se je predstavljal kot mojster prevare in proti koncu življenja med drugim dejal, da “nikoli ni povedal, kar je verjel in nikoli ni verjel v tisto, kar je povedal”. A daleč od tega, da bi bil manipulator, za katerega ga imajo nadebudni tirani. Najprej je izgubil službo kot kancler republike Firence, nato pa ga je skoraj ubila družina Medici, ko so ugotovili, da je preveč zvest demokratičnemu režimu, ki so ga bili strmoglavili. Takšne zvestobe pač ne pričakuješ od “zlobnega prevaranta”.

Machiavellijeva naivnost se vidi tudi v njegovem pisanju, vključno s slavnim Vladarjem. Vztrajal je, da se stanje človeštva ne bo izboljšalo, dokler ne priznamo naše resnične narave: “Verjamem, da bi sledeče lahko vodilo v Nebesa – spoznati pot v Pekel, da mu lahko ubežimo.” Celo s svojo neslavno obrambo umetnosti laganja nas je hotel le obvarovati pred večjo lažjo: da so vsi ljudje v svojem bistvu vrli. To je tista laž, ki jo lahkovernežem govorijo brezobzirneži. “Če bi bili vsi ljudje dobri,” razlaga Machiavelli bodočemu vladarju, “ta nauk ne bi bil dober, a ker so zlobni in vam ne bodo zaupali, tudi vi ne smete zaupati njim.” Machiavelli je torej hotel pokazati, kakšni smo ljudje – nevredni zaupanja – in tega se moramo zavedati (se o tem naučiti prek njegove knjige), zato, da bi se tega pravzaprav obvarovali.

En prvih Machiavellijevih kritikov ga je imenoval za “sovražnika človeštva”, a očitno je spregledal toplino in bistrost tega birokrata in družinskega človeka. Res je, bil je ženskar, ki se je često družil s cipami, a bil je tudi zgleden oče šestih otrok in zvest prijatelj mnogih, ki so ga na koncu izkoristili. Po smrti svoje sestre je vzgojil njenega otroka Giovannija kot svojega in ni mu bilo mar, če so že tako komaj shajali.

Za razliko od svojih kolegov je Niccolo Machiavelli zapustil državno službo revnejši, kot jo je prevzel. “Moja zvestoba in poštenost se kažeta v moji revščini,” je nekoč zapisal. Zadnja beseda, s katero bi označil človeka, ki so ga zaprli, mučili in skoraj usmrtili, je “makiavelističen”. Ko boste torej naslednjič katerega izmed politikov označili za makiavelističnega, se spomnite, da je ta politik popolno nasprotje gospoda iz Firenc.

Vir: Washington Post

Pod Amazonko še ena reka!

2011-08-28T00:56:00.001+02:00

Nad reko Amazonko ni težko biti navdušen, saj od svojega izvira pet tisoč metrov visoko v Peruju pa do Atlantika prepotuje štiri države in 6.800 kilometrov. Je druga najdaljša reka na svetu in rekorderka v pretoku, saj ima večjega kot naslednjih sedem največjih rek skupaj: 209.000 kubičnih metrov na sekundo!

A te dni so odkrili novo osupljivo skrivnost. Štiri kilometre pod strugo Amazonke teče še ena reka: Rio Hamza, imenovana po vodji brazilske raziskovalne odprave. Dolga naj bi bila skoraj toliko, kot Amazonka, a do stokrat širša! Ta teden je odličen za znanstvena odkritja, očitno.

Medtem ko je širina Amazonke nekje med enim in sto kilometri, naj bi bila Rio Hamza široka od 200 do 400 kilometrov. Kljub temu je njen pretok manjši kot Amazonkin, saj slednja teče hitreje. Amazonkinih pet metrov na sekundo je neprimerljivih z milimetrom na uro, ki ga naredi Rio Hamza.

Reko Hamza so odkrili s pomočjo podatkov, ki so jih zbrali v 241 opuščenih vrtinah, ki jih je v osemdesetih zvrtala naftna družba Petrobras. Obstoj skrivnostne reke pojasnjuje relativno nizko slanost vode v ustju Amazonke, profesor Hamza pa je priznal, da je na potrditev obstoja reke računal šele čez nekaj let.

Odkrili nov planet, ki je skoraj cel diamant

2011-08-26T13:48:00.001+02:00

Astronomi so opazili izredno zanimiv planet, za katerega menijo, da je narejen povsem iz diamanta, za kar je krivo njegovo dirkanje okrog zvezde.

Novoodkriti planet je daleč najgostejši, kar smo jih doslej odkrili, večinoma pa je iz ogljika. Ker je tako gost, znanstveniki sklepajo, da je ta ogljik že kristaliziral, kar pomeni, da je večina tega neznanega planeta pravzaprav diamant.

Plemeniti planet se nahaja 4000 svetlobnih let (3.78421136 × 101⁶ km) od nas ali osmino poti do središča Rimske ceste. Znanstveniki pravijo, da je verjetno ostanek nekoč masivne zvezde.

Meritve kažejo, da ima malce večjo maso kot Jupiter (za 317 Zemelj), a je 20-krat gostejši, kar pomeni okrog 20 gramov na kubični centimeter. Meni to ne predstavlja dosti, a zveni ogromno, če upoštevamo, da je pri Zemlji številka štirikrat manjša.

Svojo zvezdo (Pulsar J1719-1438) obkroži vsakih 250 minut, znanstveniki pa pravijo, da obstaja velika verjetnost, da se na planetu nahaja tudi kisik.

10 razlogov, zakaj je kupovanje zlata slaba ideja

2011-08-24T13:42:00.001+02:00

V ZDA že nekaj časa norijo s kupovanjem zlata, češ, da je to najbolj stabilna valuta in da vas bo to rešilo morebitnega kolapsa civilizacije. Karikiram. Desničarski komentatorji (tebe mislim, Glenn Beck) širijo evangelij investicij v zlato, takoj za tem pa zavrtijo oglas za določeno investicijsko firmo.
Očitno se je spekulativna manija preselila tudi pod Alpe. Glavna novičarska portala nas obveščata, da je zlato doseglo najvišjo vrednost (RTV, 24ur), dnevniki (24ur zvečer) pa nas prepričujejo, da je nakup te žlahtne kovine ena najboljših idej, kar ste jih imeli od takrat, ko ste se pridružili Amwayu.

1. Zlato je na naslovnicah
Zgoraj opisan pojav je prvi razlog, zakaj kupovanje zlata ni dobra zamisel. Zlato namreč ni prva dobrina, ki jo mediji razglašajo za odrešenika. Nafta, hiše, tulipani – vsakič, ko neka investicija postane glavna novica, je to znak, da se njen zlati moment bliža koncu. Špekulanti največ zaslužijo takrat, ko se o investicij največ govori. Preden boste kupili svojo zlato palico, boste že opeharjeni.
2. Baloni, balončki, pok
Se spomnite, ko so mediji govorili o naftnem balonu, ki je počil? Ne? Kaj pa nepremičninski balon? Že malce bolj znano, ne? Finta gospodarskih balonov (ali špekulativnih balonov, če vam je ljubše) je v preprodajanju dobrin z napihnjeno vrednostjo. Ali bolj strokovno: trgovanje v večjih količinah pri cenah, ki niso v skladu z resnično vrednostjo produkta. Ko torej opazite, da so ljudje okrog vas v kratkem času začeli množično kupovati neko dobrino, stopite nazaj in se ne prepustite toku. Hiter denar v večino primerih ni dober denar.
3. “Zlato je najbolj stabilna valuta”
Ko vam zatrjujejo, da je neka investicija “ziher”, morate nemudoma podvomiti v izrečeno. Še bolj morate zganjati skepticizem, če je ta investicija v zadnjih petih letih bliskovito pridobila na vrednosti. Spomnite se na široke nasmeške, ki so vam zatrjevali, da je vlaganje v nepremičnine “ziher” in da nepremičnine nikoli ne morejo izgubiti svoje vrednosti.
4. Ljudje se vam bodo smejali, ko boste, rekli, da je vse le špekulacija
Mogoče se bodo v komentarjih pojavili jezni ljudje, ki mi bodo očitali, da sem pametnjakovič in da bom že videl, ko bom prosjačil na Čopovi, medtem, ko se bodo oni vozili v audijih, ker so ob pravem času zapravili prihranke za par gramov svetleče kovine. Hej, mogoče bodo imeli celo prav! A ko so vsi na strani večine in se vam režijo v ksiht, ker ne sledite množici, je mogoče čas, da postavite par težkih vprašanj.
5. Vsi hočejo hiter zaslužek med zlato mrzlico
Igra z zlatom se bliža koncu, kar pomeni, da ste po vsej verjetnosti zamudili vlak zaslužkov. Ko vidite, da vam razne družbe ponujajo ogromne zaslužke za relativno majhen vložek, zadeva smrdi kot gorgonzola v starih športnih nogavicah.
6. Kakšno vrednost sploh ima zlato?
Trenutno boste za gram zlata odšteli nekaj čez 55€, če pa se odločite za celih 10 gramov, vam bodo dali določen popust in zahtevali ‘le’ 467 evrov. In kaj točno to pomeni? Kaj je zlato? Kovina, ki je na pogled lepa in koristna za izdelovanje satelitov. In zelo zaželena pri ljudeh, kar ji seveda edino viša vrednost. Če imajo napovedovalci apokalipse prav, če bodo nekega dne zemljó zasedli zombiji, kaj vam bo zlato? Mogoče malce pretiravam, a na koncu vam bo tisti Snickers v hladilniku bolj koristil kot deset gramov zlata. Za ta denar bi si lahko kupili skoraj 50 kilogramov čokolade. Malce sem zašel.
7. Zlato ne prinaša konkretnega zaslužka
Četudi sem udrihal po investiranju v nepremičnine, te niso tako slabe, če z njimi ravnate pravilno. Če imate, na primer, v Ljubljani stanovanje, ki ga oddajate, na mesec dobite kar lep sveženj dinarčkov. Vsak mesec, instantno. Če pa vložite denar v zlatnike, jih morate najprej spraviti v trezor in počakati 20 let in upati, da bo leta 2031 vrednost zlata kaj višja kot danes. Po vsej verjetnosti ne bo, a če boste slučajno imeli srečo s tem, boste morali na konkretne evre počakati par desetletij. Bolje, da kupite drugo slabo investicijo, avtomobil, in začnete taksi podjetje.
8. Kdo sploh še uporablja zlato te dni?
Za hec pojdite v bližnjo trgovino, kupite za cel voziček ‘špeže’ in vprašajte blagajničarko, če lahko kupljeno plačate z enim gramom zlata.
9. Zlato ni najboljša naložba proti inflaciji
Kot že rečeno, je verjetno bolje, če vlagate v surovine, ki so bolj (porabniško) koristne. Kupite galono nafte, tono riža, mogoče par krav, pa boste za svojo prihodnost storili več, kot če kupite par gramov zlata, za katerega boste le skrbeli, da vam ga kdo ne ukrade.
10. Špekulanti
Sklepam, da tisti, ki razmišljate o nakupu zlata (ali pa ste ga že kupili), to delate kot dolgoročno naložbo. Kupite zlato in čakate na še boljše čase, ko ga boste lahko prodali za veliko več. Vaš največji sovražnik so špekulanti in firme, ki trgujejo s kovinami (tudi v Sloveniji jih je kar nekaj), saj te cel čas trgujejo, mešajo zrak in višajo vrednost zlata. A ko se bodo ti fantje nekega dne odločili (ta dan je mogoče že naslednji mesec), da je čas za velike profite ali pa bodo menili, da je njihov kapital v nevarnosti, bodo prodali enormne količine delnic in vrednost zlata bo padla kot afriški diktatorji. Kakšno korist imate od zlata v trezorju?

Verjetno se bo oglasil kakšen, ki študira na EF in me naučil kozjih molitvic, da kot anglist nimam pojma, kako deluje gospodarstvo. Res je, ne sanja se mi, a imam zdravo kmečko pamet. Zlato je dobilo takšno pozornost kot nekaj drugih dobrin v zadnjih 400 letih in ni vrag, da se ne bo zgodba končala enako. Iz zgodovine se lahko učimo, da ista pot prinese isti rezultat.
Nihče ne ve, pri kateri vrednosti bo počil zlati balonček: pri 1000 ali pri 5000 evrih. In točno to je razlog, da trgovanje z zlatniki prepustimo špekulantom, ne vlagateljem.

Pastor: “Konec sveta bomo tvitali”

2011-08-23T16:58:00.001+02:00

Nekdo je nekoč dejal, da bomo konec sveta spremljali po TVju, a ker se apokaliptične napovedi nikoli nočejo uresničiti, se je tudi izjava posodobila.

“Drugi Kristusov prihod bomo tvitali.”

Apokalipsa 2.0!

Sledeče ne bo toliko komentar na smešno izjavo, ampak na bedarije, ki jih klatijo apokaliptofili. Možakar na videu je Franklin Graham, ameriški evangelist in misijonar, najbolj znan po srditem boju proti gradnji muslimanskega centra blizu ruševin Trgovinskega centra.
Pravi, da smo priča poslednjim dnem, a istočasno pove, da to lahko pomeni zadnjih sto let, zadnjih tisoč let ali pa zadnjih šest mesecev človeštva. Za vas ne vem, a zame je to kar občutna razlika. Če bo sveta konec čez pol leta, potem smo v škripcih. A če ga bo konec čez tisoč let in bo ob domnevni poslednji sodbi koledar kazal leto 3011, potem lahko pospravim čoln z napisom “v primeru Armagedona”.
Občutek nujnosti je torej lažen. Ko vam bo naslednji mormon pridigal o reševanju vaše duše, “zakaj bliža se nebeško kraljestvo”, ga najprej pobarajte, kdaj točno pride. Če je javljena zamuda, naj vas prosim pusti pri miru, hvala lepa.
A največji absurd teh fetišistov na konec človeštva so “dokazi”, ki jih navajajo. Najprej vam zatrdijo, da verjamejo v vse, kar piše v Svetem pismu (in si s tem občutno zvišajo kredibilnost, kakopak), potem pa vam povejo, da ta napoveduje drugi Kristusov prihod. Ta se bo zgodil potem, ko se bodo po planetu zvrstile katastrofe, poplave, suše in lakota.
S časom so ugotovili, da se te stvari dogajajo že lep čas, redno in čedno, a Odrešenika od nikoder. Zdaj pa pravijo, da je pravi dokaz prihoda zadnjih dni v tem, da se te grozote dogajajo bolj pogosto. Kar poglejte, potresi, vstaje narodov, vojne, lakota, suša, sovraštvo; mediji ne vedo, katero grozljivko v živo naj pokažejo prej! To je gotovo dokaz!
A ti gospodje ne omenijo dveh pomembnih podatkov: ljudi je neprimerljivo več in medijska pokritost je malce večja kot v času Ludvika XIII. In to če odštejemo samo temeljno absurdnost tega koncepta konca sveta in končne sodbe.
Kako torej? Naj napolnimo kamkorderje, da posnamemo veličastni prihod boga na oblakih ali gremo lahko po svojih vsakodnevnih opravkih in počakamo še par stoletij?

Bodo leta 2012 Ameriki zavladali krščanski ekstremisti, ki podpirajo vislice?

2011-08-17T14:52:00.001+02:00

V ZDA se odvija srdit boj v republikanskih vrstah, saj iščejo naslednjega kandidata, ki bi naslednjo jesen premagal Baracka Obamo. Trenutni favoriti so Mitt Romney, 64-letni mormon harvardske izobrazbe in dva kandidata, ki sta tesno povezana s teokratično vejo krščanskega fundamentalizma, dominionizmom. Michele Bachmann in Rick Perry bi v Ovalni pisarni poskrbela, da bi krščanstvo zavladalo svetu. Ob njima bi George W. Bush izgledal kot progresivni Thomas Paine iz 18. stoletja.

Dominionizem
Američani pravijo One Nation Under God, a o tem ne razmišljajo ravno veliko. Fundamentalistična krščanska ločina dominionistov pa ne razmišlja o drugem. Slavna ameriška ustava bi letela v kamin, na njeno mesto pa bi prišlo Sveto pismo, oziroma konzervativno razumevanje svetopisemskega prava.
Glavna ideja o nadvladi krščanskih ekstremistov izvira iz začetka Biblije, ko naj bi Bog Adamu in Evi dejal, naj se namnožita in zavladata vsem ribam sveta in vsem pticam neba. Četudi večina teologov pravi, da tega ne gre jemati dobesedno, veliko kristjanov meni, da so zato več vredni kot preostanek narave in imajo nalogo in odgovornost vladati svetu. (Medklic: ne uspeva nam ravno dobro.)
Če ste se torej bali teokracije pod kolonialističnim Georgeom, je šele zdaj pravi čas, da si nadanete kapo skrbi.
Veliko časnikov je po ZDA zapisalo, da sta Michele Bachmann in Rick Perry zelo navdušena nad to idejo infiltriranja skrajnih kristjanov v vseh “sedem vrhov” družbe, vključno z mediji, umetnostjo in zabavno industrijo.
A dominionizem ni toliko teološka smer, kot je politična. Nanj prisegajo člani vseh vrst ločin, od asketskih sekt pa do televangelističnih množic megacerkva. Dominionizem je bolj podoben političnemu islamizmu, ki podžiga številna nasprotujoča si gibanja, kot so sunitski vahabi v arabskem svetu ali šiitski fundamentalisti v Iranu.

Kaj torej čaka Ameriko s temi ljudmi?
Kaj torej obljublja dominionizem? Ustanovljen nekje v šestdesetih, na temeljih krščanskega rekonstrucionizma, si prizadeva zamenjati Ustavo s Staro zavezo, uvesti smrtno kazen za homoseksualce, splave in celo za tiste, ki zavračajo “državno” vero. Torej nacizem, oblečen v rdečo-bele črte in zvezde. Mainstream kristjani sicer nočejo imeti opravka z omenjenimi skrajneži, a medijska hiša Fox bo že poskrbela za pozitiven PR.
Če vas del s smrtno kaznijo ni prepričal o srhljivem ekstremizmu potencialne ameriške predsednice ali predsednika, naj vam povem, da je ustanovitelj gibanja, kalvinistični teolog R.J. Rushdoony, javno povedal, da podpira sužnjelastništvo in da je to veliko bolj humano kot socializem. Priznava namreč, “da so nekateri ljudje po naravi pač sužnji in da bo vedno tako. Socializem pa po drugi strani skuša sužnjem dati varnost in svobodo, kar prej ali slej uniči tako svobodne kot tudi sužnje.”
Pomislite torej, kako razjarjeni so morali biti ti gospodje, ko je na predsedniški naslonjač sedel temnopolti predsednik. Še zdaj ropotajo, “da je to bogoskrunstvo in da imajo ameriški Kristjani sveto dolžnost vrniti zemljo Jezusu in zavladati vsem sektorjem javnega življenja.” Tako George Grant, teksaški pastor, s katerim si je Michele Bachmann kar blizu.
Bachmann kot navdih pogosto navaja skrajneže, kot je bil na primer Francis Schaeffer, boter militantnega gibanja proti splavom ali pa John Eidsmoe, profesor in krščanski rekonstrukcionist. Ali pa David Barton, ki prav tako glasno zagovarja suženjstvo.

Rick Perry, še bolj ekstremen od ekstremnega
A Rick Perry, kandidat iz Teksasa, je celo nevarnejši, četudi je povezan z malce drugačno ideološko smerjo. Guvernerski naslednik G.W. Busha in zagovornik učenja kreacionizma poleg evolucije, se spogleduje s pentekostalizmom, navdušenim nad čarovnijo, koncem sveta in teatralnostjo. Nova apostolska reformacija, ločina, ki prisega na Perryja, govori o krščanskem zavzetju sedmih delov družbe: družine, religije, umetnosti, medijev, vlade, izobraževanja in gospodarstva.
Pastor Tom Schlueter, ki je zelo blizu Perryju, je dejal, da mu je Bog namenil položaj v vladi in naj se infiltrira v “vladni vrh”. Prijateljevanje z bivšim guvernerjem Teksasa mu verjetno ne more škoditi.
In nekaj je na Teksasu, da proizvaja tako ekstremne osebke. Nova apostolska reformacija je Perryju povedala, da je Teksas “preroška država”, ki bo Ameriko vrnila Bogu.
Vsem je bila očitna povezanost Busheve administracije s krščanskimi fundamentalisti, a Amerika česa podobnega še ni videla: dva verska skrajneža kot glavna kandidata republikanske stranke. Če je Bush na poslušal svetovalca Marvina Olaskyja, člana krščanskega rekonstrukcionizma, bo mogoče čez leto dni žezlo ameriškega imperija držal sam član. Upajmo, da ne.
Viri: Newsweek, Wikipedia

Zakaj je vsa pop glasba enaka?

2011-08-16T14:16:00.001+02:00

Odkar pomnim so horde najstnic norele za lepimi fantovskimi in dekliškimi bendi, metro solo pevci in porno-stas pevkami. In vsak komad, ki se je zarolal po radijskih valovih, se je zdel podoben prejšnjemu. Ne govorim o Nickleback komadih, ki so znanstveno dokazano podobni en drugemu. Govorim o osladni/uporniški/ljubezenski pop glasbi a la Britney Spears, Backstreet Boys in Katy Perry.
Tu bi lahko pričakovali dolgo primerjanje tonalitet, glasbenih vzorcev in ostalih glasbeno-tehničnih zadev in bi na koncu dokazali, da 97,4% pesmi temelji na istem zaporedju tonov. A razlog za takšno podobnost med komadi je en človek.

Max Martin.

Ta človek je napisal malo morje izjemno znanih pesmi, ki se ad nauseam vrtijo na radijskih postajah. Če komad slišite večkrat dnevno, več tednov zapored ali če je neki komad pristal na prvih treh mestih velikega tekmovanja talentov, potem ga je gotovo napisal Max Martin.
Poglejmo si nekaj pesmi, začenši z najnovejšimi: What the Hell (Avril Lavigne), California Girls (Katy Perry), Blow (Kesha), My Life Would Suck Without You (Kelly Clarkson), Please Don’t Leave Me (Pink), If You Seek Amy (Britney Spears), I Kissed a Girl (Katy Perry), I Will Be (Leona Lewis), Feels Like Tonight (Daughtry), Alive (Enrique Inglesias), Since U Been Gone (Kelly Clarkson), I’m Not a Girl, Not Yet a Woman (Britney Spears), I Want It That Way (Backstreet Boys), Cloud Number Nine (Bryan Adams), in tako naprej. (Celoten spisek tukaj.)

Ko bo naslednjič nekdo rekel, da se mu zdi vsa pop glasba kot lajna, bo v tem nekaj resnice. A ker bi bilo nepošteno posploševati na podlagi nekaj najuspešnejših pesmi, si poglejmo nekaj trenutno največjih zvezd pop glasbe, ki ne sodelujejo z omenjenim Švedom.
Najprej mi pride seveda na misel Justin Bieber. Kdo njemu piše pesmi, da navdušuje mlado in staro širom sveta? Desetero piscev, pravzaprav. Na zadnjem albumu sem naštel dobrih 30 piscev, za malce več kot pol ure glasbe! Hiti očitno potrebujejo množice umetnikov.

Druga megazvezda, ki mi je padla na pamet, je Lady Gaga, kraljica popa in kontroverznosti. Pri njej sem bil pozitivno presenečen, saj vse pesmi načeloma piše sama. Nekaj ljudi je naštetih kot sodelavcev, a vedno je na prvem mestu Stefani Germanotta. Za njen značilen zvok pa naj bi skrbel Nadir Khayat, ki skrbi tudi za Jennifer Lopez, Usherja, Miko in Enrique Iglesiasa.
Lahko bi preveril vse pop zvezdnike in delal povezave med avtorji njihovih skladb, a potem bi bil ta članek veliko daljši. Pop industrija je ogromna mašinerija instant glasbe, a po drugi strani nihče od nje ne pričakuje drugega.

Bovec in TNP prizorišči ameriškega oglasa

2011-08-11T17:07:00.001+02:00

Triglavski narodni park je idealen za snemanje fantazijskih filmov in oglasov. Če ne zaradi lepe pokrajine, pa zato, ker je v Bovcu malce lažje zapreti cel trg, kot recimo v Ljubljani ali pa New Yorku. A tu se ne bom razburjal.
Oglas je pravzaprav dober! Lepo je vidno, da se dogaja v TNP (tabla), za trenutek pokažejo še avtohtono bovško ovco, se zapeljejo mimo trdnjave Kluže in se zapeljejo mimo osnovne šole naravnost v središče Bovca. Mogoče bi zadevo tržili tudi na turističnem področju?