Thanosa smo prvič videli leta 2012 v prvih Avengers, nato leta 2014 v Guardians of the Galaxy, in končno leta 2015 v Avengers: Age of Ultron. Če se tega mogoče ne spomnete in se sprašujete, kako ste lahko spregledali vijoličnega velikana – v Marvelovih filmih se počaka, da se luči v kinodvorani prižgejo. Skoraj vedno je po koncu filma post-kreditna scena, ki da namig o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Tudi v Infinity War part 1 je.

Zakaj je Infinity War part 1 prvi film, za katerega so vsi ostali Marvel Universe filmi dosedaj napovedniki? No, ker šele v tem filmu prvič zares spoznamo zlikovca, ki bo premagal vse dosedaj predstavljene superheroje. Ne, resno.

Proti Thanosu nimajo Thor, Hulk, Iron Man, Spider Man, Black Panther in ostalih 20+ superherojev za burek. Skozi cel film v bistvu spremljamo zmagovit pohod Thanosa po večih dimenzijah časa in prostora, na koncu pa ga vidimo, kako sedi na verandi in gleda sončni zahod.

Da je to prvi Marvel film, v kateri slavijo slabi fantje, pa ni edina dobra stvar tega filma. Lik Thanosa, ki ga fantastično odigra Josh Brolin ima skorajda več globine kot vsak posamezen Avenger.

Dejansko se skozi pripoved bolj navežete na to božanstvo, ki skuša rešiti problem prekomernega poseljevanja na relativno preprost način – z vsemi petimi kamni neskončnosti na roki bo tlesknil s prsti in polovica živega sveta bo naključno izginila iz obličja. Kar se na koncu tudi zgodi.

A če zanemarimo akcijske sekvence, fantastičen soundtrack in dejstvo, da se vsi liki skozi zgodbo sprehodijo kot manekeni na pisti, je tukaj treba še enkrat poudariti kompleksnost scenarija in izredno razdelanost že prej omenjenega glavnega zlikovca.

Ne samo, da tukaj ne gre za še enega “rad bi vladal svetu, pa še sam ne vem zakaj” zakompleksanca, temveč je Thanos izredno specifičen pri svoji nalogi, izredno jasen pri svoji izvedbi in pri uporabi sredstev za dosego cilja. Četudi to pomeni ubijanje ljudi, ki so mu kot družina.

Film je tudi izredno zabaven in hitro mine – eden od razlogov je zagotovo v tem, da se Avengers ekipi spet pridružita Spiderman in celotna ekipa Guardians of the Galaxy, ki pa niso tam samo zaradi komičnega vložka, temveč pomagajo pri razvoju zgodbe.

A kot že rečeno na začetku – če je film končno v prvi plan postavil glavnega antijunaka, ki ga je deset let napovedoval v dvajsetih filmih, sam še vedno deluje kot napovednik za drugi del, kjer vsi komaj čakamo, kaj bo naredila Captain Marvel. Kdo? Exactly.

The post Avengers: Infinity War, part 1 appeared first on Savič..

Pred novim delom epske sage iz Marvel vesolja Avengers: Infinity war smo dobili še eno izvorno zgodbo še enega superheroja, Črnega panterja. Lik ste sicer lahko že videli v Captain America: Civil War, kjer se z Iron manom bori proti Captain America, saj misli, da mu je ta ubil očeta. Ko se izkaže, da je morilec pravzaprav Helmut Zemo, gre v lov za njim.

Družinska drama

A ker je Black Panther (2018) zgodba o izvoru superjunaka, se vse skupaj začne na začetku. V Brooklynu. Kjer se najprej zgodi smrt brata bodočega Črnega panterja, ki brotruje njegovi izdaji lastnega ljudstva. Nato skočimo v sedanji čas, kjer kralja Wakande, kraljestva, iz katerega prihaja Črni panter ubijejo v terorističnem napadu in oblast predajo v roke njegovemu sinu, Črnemu panterju.

A namesto mirne vladavine se zgodita dve stvari. Najprej v zgodbo vskoči zlobec številka 1, Ulysses Klaue, ki prodaja ukradeno orožje iz Vibraniuma, kovine, iz katere je med drugim narejen tudi ščit Captain America in predstavlja skoraj neuničljiv material za proizvodnjo orožja. Spomnili se ga boste kot morilca očeta Črnega panterja v stavbi Združenih narodov, zapomnili pa kot enega najbolj zabavnih in izdelanih likov v Črnem panterju.

Ulysses Klaue v svojem poskusu prodaje ne uspe. Naskočita ga namreč tako Črni panter, ki od Klaua terja pravico kot tudi CIA, ki jo moti preprodajanje orožja (navsezadnje gre za žanr fantastike). Na koncu Klaue ubije zlobec številka 2, pozabljeni sin kralja, ki ga v uvodu pustijo v Brooklynu in se nato v sredini filma vrne domov ter terja, kar je njegovega. Prestol in kar je še tega.

V drugi polovici filma tako spremljamo boj med brati za prestol, vmes pa občudujemo izredno lepo izdelano barvito pokrajino, ki inspiracijo jemlje v Thor: Ragnarok in na izredno domiseln način kombinira gradnjo afriških plemen s tehnološko razvitimi strukturami.

Hkrati spoznavamo tudi druge člane kraljeve družine, ki se trudijo pomagati Black Pantherju in ohraniti red in stabilnost te kraljevine. Poleg Andya Seerkisa predstavo ukrade Shuri, sestra Black Pantherja, ki jo igra Letitia Wright.

Skoraj dvourna saga se konča s dvojnim napovednikom za nadaljevanje Avenger sage. Najprej se Black Panther v Združenih narodih zaveže, da bo Wakanda odprla svoje meje in delila tehnologijo s svetom, nato pa iz kolibe v Wakandi prikoraka Bucky Barnes, ki ga je Black Panther na koncu filma Captain America: Winter Soldier prepeljal v Wakando in Captain America obljubil, da ga bo pozdravil.

Lepa pripoved

Film zelo dobro uspe zajeti ves zeitgeist in hkrati ostane samo blago pretenciozen. Sporočila spolne in rasne enakopravnosti, kritika aktualne politike in poudarjanje strpnosti gresta lepo skupaj z barvito in zelo lepo izdelano sceno Wakande, ki kombinira tradicijo črne celine z tehnologijo prihodnosti in postavlja resno vprašanje – kje bi bila Afrika danes, če je Evropa ne bi ugrabila in izčrpala?

Poleg že omenjenih odličnih stranskih vlog je tudi zgodba dovolj bogata, da se človek dve uri ne dolgočasi, je pa res, da na trenutke zaigra na bolj otroške strune in zaide v preveliko moraliziranje med dobrim in zlom. Kot posledica moralke tudi zgodba klecne na nekaj koncih, a vseeno uspe zadržati pozornost gledalca, ki ga zanima razplet družinske drame s smrtonosnimi posledicami.

Z zaključkom zgodbe o Črnem panterju nam tako preostane samo še čakanje na Infinity War, ki naj bi v kinematografe prišel letos maja in preposlušanje izredno simpatičnega in kreativnega soundtracka, pod katerega se je podpisal Kendrick Lamar.

The post Black Panther appeared first on Savič..

Za novo leto nas je spet razveselila nova sezona serije Black Mirror, ki jo od lani producira ameriška mreža Netflix, prvi dve sezoni pa so zasnovali pri britanskem Channel 4. Serija problematizira moderne tehnologije in družbeno tkivo, odkar so jo prevzeli Američani, pa se je ton rahlo spremenil in postal bolj mehak.

Epizode

USS Callister

Prva epizoda je najbolj barvita od vseh, hkrati se mi zdi še najbolj humoristično usmerjena. Podjetje Callister se ukvarja z virtualno resničnostjo, ki človeka dobesedno potegne vase, do problemov pa pride, ko CTO podjetja produkt zlorablja za zdravljenje lastnih kompleksov.

Problem algoritmov in vedno večjega prepletanja resničnega in navideznega sveta je dobro obdelan, hkrati se relativno OK problematizira tudi lastništvo algoritmov, problem navidezne resničnosti in projeciranja filtrirnih mehurčkov.

Bonus: Jesse Pinkman. Glejte in boste videli.

Arkangel

V drugi epizodi spoznamo prototip helikopterskega starša, ki otroku v glavo vgradi tehnologijo, s katero spremlja njegove biološke funkcije. Tema epizode je seveda vseprisotni nadzor in omejevanje negativnega izkustva kot mehanizma učenja, ki na koncu pripelje do neugodnih rezultatov.

Kot izhod epizoda ponudi beg iz kletke nadzora, saj se nadzornik ne more ali pa noče odpovedati moči, ki mu jo je dala tehnologija. Kar malo utopično, saj scenaristi zanemarijo fenomen panoptikona, ki pri nadziranih na dolgi rok ustvari občutek vseprisotnega nadzora, ki se ga je zelo težko znebiti.

Crocodile

Vseprisotni nadzor je kot tema prisoten tudi v tretji epizodi, ki se ukvarja s kriminalizacijo populacije in uporabo tehnologije branja misli kot razreševanja zločinov.

Zgodba govori o paru, ki v preteklosti povozi človeka, skrije truplo in se nato kasneje razide. Nato se moški odloči, da si bo opral vest, ženska se s tem ne strinja in ga ubije. A se zadeve zapletejo, ko sama postane priča v nekem drugem primeru, kar sproži uničevalno verigo dogodkov.

Hang the DJ

Tale je od vseh epizod še najbolj optimistična. Tehnologija namreč pomaga ljudem pri iskanju idealnega partnerja in povezuje tujce med seboj, iz spodletelih zmenkov pa zbira pluse in minuse ter jih uporablja pri iskanju naslednjega partnerja.

Zaplete se, ko algoritem naredi napako in ne prepozna idealnega para, ki se nato odloči, da se bo algoritmu poskušal upreti in dokazati, da stroji niso pametnejši od ljudi. Zato se odločita pobegniti iz simulacijskega okolja in na koncu… no, glejte, pa boste videli.

Rečem lahko samo to, da je ta epizoda moja najljubša, saj je pripovedni lok izredno dobro zastavljen, prav tako problematiziranje teme informacijske družbe in odzivanja nanjo.

Metalhead

No, če je prejšnja najboljša, je tale najslabša. Grožnjo avtonomnih robotov se da razdelati veliko bolj elegantno kot s tropom robotskih psov, ki lovijo ljudi in se ne ustavijo, čeprav jim na glavo vržeš avto. Komu bo mogoče všeč malo hitrejši tempo, meni pač ni bil.

Black Museum

Zadnja epizoda lepo povzema vse, kar je trenutno narobe s serijo in hkrati nakazuje zelo dobro smer za naprej. Black museum je priklon britanskim koreninam (tako se namreč imenuje muzej Scotlanda Yarda, kjer hranijo dokazno gradivo zločinov), uvaja pa nov slog pripovedovanja, kjer se znotraj glavne zgodbe odvije več manjših zgodb.

Kako lahko vsako tehnologijo spreobrnemo v nekaj slabega in kako brezglavo uvajanje novosti ni nujno dobro je glavna poanta zgodbe, ki se ukvarja s prenosom duše, maščevanjem, posmrtnim življenjem. Hkrati se v epizodi pojavijo artefakti iz prejšnjih epizod, kar konotira povezanost med karakterji.

Pod črto

Čeprav se ton spreminja glede na prejšnje sezone in čeprav so nekatere od epizod po mojem mnenju malo izven okvira izvorne serije, se Black Mirror vrača v velikem slogu in obeta, da bo tudi v prihodnje odpiral vprašanja informacijske dobe, jim dodajal ščepec šoka oziroma presenečenja ter tako ostal še naprej ena od bolj relevantnih serij na to temo.

The post Black Mirror S04 appeared first on Savič..

Priznam – filmi o nordijskem junaku Thoru so se mi vedno zdelo malo… off. Mogoče zaradi tega, ker je njegov prvi solo film čisto preveč časa počasni oziroma nezanimivi. Mogoče sem jim ves ta čas delal krivico in bi si jih bilo vredno ogledati še enkrat, saj je Thor: Ragnarok eden od boljših pop corn filmov iz vesolja Marvel.

V zgodbo skočimo v trenutku, ko Dr. Strange Thoru in Lokiju pokaže pot do njihovega očeta, Odina (Anthony Hopkins). Ta Thoru (Chris Hemsworth) in Lokiju (Tom Hiddleston) v zadnjih trenutkih obstoja razkrije, da imata sestro Helo (Cate Blanchett). A to ni uvod v epizodo Seveth Heaven, temveč napoveduje vojno v Asgardu, ki ga želi Hela porušiti do tal. Ker je pissed off.

Vmes se zgodi manjša neprijetnost in sicer Thor in Loki v begu pred Helo “izpadeta iz transferja” in se znajdeta na planetu Sakarr, kjer jih prestreže Grandmaster (Jeff Goldblum, ki v bistvu igra samega sebe) ter Thora vrže v areno, kjer sreča… Hulka!

Da ne bom preveč obnavljal vsebino, naj mogoče v tej smeri zapišem samo to, da se splača počakati čisto do konca filma, saj vam Marvel postreže z dvemi teaserji, od katerih je eden res dober in odpira vrata za naslednjo veliko Avenger žurko, Infinity War, drugi pa je tam samo za končni hehet pred odhodom iz dvorane.

Najbolj zabaven del filma sta pravzaprav glavna junaka – Thor in Hulk, ki lomastita po smetiščnem planetu, pokata vice in se trudita iz zelo tradicionalnega sci-fija narediti zabavno komedijo. Film podčrta tudi Jeff Goldblum, ki s svojim tradicionalno zmedenim nastopom doda še eno komično noto. Zabavna je tudi Valkira (Tessa Thompson), s katero se ekipa nevarno približuje postavi Varuhov galaksije – saj ne, da bi nas to kaj motilo.

V bistvu lahko na večih mestih zasledimo vplive sage Vojna zvezd, saj se film skoraj izključno dogaja na tujih planeti, daleč, daleč stran. Nekaj scen se sicer dogaja tudi na Zemlji, a samo v uvod – vse ostalo se približuje sagi Varuhov galaksije, ki ji je namenjen tudi teaser po koncu filma.

Ni presenetljivo, da film hara po blagajnah kinodvoran po celem svetu in da je Marvel navkljub o.b.u.p.n.e.m.u trailerju uspel narediti nov izdelek, ki bo več kot zadovoljil navdušence nad to franšizo. Mogoče celo večkrat.

The post Thor: Ragnarok appeared first on Savič..

Pri dobrih starih blagovnih znamkah je vedno problem, ko skušajo po več desetletjih narediti nov produkt in ga plasirati na tržišče pod vplivom starih lovorik. Kultnost izdelka se z leti samo še povečuje in ne glede na to, kakšna bo kvaliteta “novega izdelka”, vedno bo tukaj določena stopnja razočaranja.

Blade Runner 2049 je tako razočaranje.

Ne razumite me narobe, Blade Runner 2049 je cinematična ekstaza. Zaradi mene bi bil to lahko tudi nemi film, vizualije in zvočna podlaga delujeta tudi brez dialogov Ryana Goslinga, Harrisona Forda, Robin Wright in ostalih igralec. Tri ure filma bi mirno lahko preživel brez kakršnekoli zgodbe in konteksta, samo z opazovanjem posnetkov Denis Villeneuva in glasbene podlage izpod prstov Hansa Zimmerja.

Težava je namreč v res osnovni zgodbi, ki niti ne skuša biti aktualna, temveč se zanaša na preverjene vzorce družine, izgubljenega sina in odkrivanja umazane zgodovine. Nič pretresljivega, nič novega.

Še kritika kapitalizma in svarilo pred robotsko prihodnostjo kar nekako izzveni v prazno in človek se na koncu počuti kot po obroku kokic – fino, dokler je trajalo, ampak sedaj gremo nekam na pravo večerjo.

Za razliko od prvenca, ki je temeljil na knjižni predlogi (kar se skoraj vedno izkaže za boljšo varianto, saj je scenarij in zaplet bolj premišljen) je novi Blade Runner 2049 napisan na novo, iz izvorne zgodbe pa so prevzeti samo nekateri liki.

Iz tega izhaja določena plehkost, nepremičnost in manjše razočaranje nad končnim preobratom, ki se zdi prisiljen in nepotreben. Še huje! Napovednik za film grozi z akcijsko komedijo, medtem ko je glavnina filma počasna in tektonska.

Kar film zgreši z vsebino (sploh v primerjavi z aktualnimi filmi podobnega žanra – Prihod, Ex Machina…) več kot nadomesti z vizualno in glasbeno podlago. Barve, hitrosti posnetkov, tempo celotnega dogajanja je več kot unikaten in perfekten. Kot že rečeno – če bi bil film sestavljen samo iz posnetkov in glasbene podlage in bi umanjkali vsi “živi” igralci v njem, bi bila zadeva še vebno odlična paša za oči in ušesa.

Zimmerjev soundtrack bobni in utripa, podoben vtis sem dobil pri podlagi za film Dunkirk – toni so težki, melodije presekane z efekti, vse skupaj je na prvi posluh kar malo moteče. A se človek navadi, prepozna vzorce in uživa v ambientu.

Gre torej za ekstatično razočaranje. Največja ironija celotnega eksperimenta je v tem, da bi film mogoče zažgal še bolje, če bi ga naslovili drugače. Tako občestvo ne bi imelo referenčne točke, hkrati bi plehka vsebina manj motila. Tako pa… še dobro, da je samo vsebina problem!

The post Blade Runner 2049 appeared first on Savič..

Več kot očitno je iztekajoče se leto leto kralja horrorja, Stephena Kinga. Na male in velike ekrane je letos prišlo reci in piši kar sedem njegovih del, a grozljiva o morilskem klovnu iz leta 1986 je bila zagotovo med najbolj pričakovanimi.

Zgodbo poznate, zato samo kratka obnova. Tisto predstavlja poosebljeno zlo, ki na vsakih 27 let vstane in pomori svojo kvoto otrok v majhnem mestecu Derry zabačene ameriške zvezne države Maine. Skupina mladoletnikov se odloči, da bodo strnili vrste in ga s skupnimi močmi premagali. Kar tudi storijo. The end.

Nova ekranizacija romana ne bi mogla priti v boljšem trenutku. Na krilih mega uspešne serije Stranger things, ki prav te dni koraka v drugo sezono na Netflix in ki nehote opisuje isti čas in podobne like, je It (2017) namreč prepričal tako kritike kot tudi gledalce, ki so ga po celem svetu nagradili s presenetljivo visokimi številkami ogledov v kinodvoranah. In če hočete – zadnji film o morilskem klovnu je prišel na plano leta 1990. Koliko je 1990 + 27? Details!

Ekipa mladih igralec več kot prepričljivo odigra odraščujoče najstnike, ki vsak s svojimi seti problemov skušajo preživeti tiranijo zla, ki grozi njihovemu mestu. Če bi moral izbirati, bi izpostavil dva – Sophia Lillis briljira kot prehitro odrasla Beverly Marsh, Jack Dylan Grazer pa ukrade šov z vlogo blebetajočega Eddie Kaspbraka. Ostali niso za odmet, a ta dva sta res izjemna.

Seveda tudi zvezda filma, plešoči klovn Pennywise, izgleda in zveni odlično. Namesto rahlo komičnega Tima Curryja je tukaj Bill Skarsgård smrtno resen tudi takrat, ko se Pennywise šali. Rezultat je odličen antagonist, ki ne pretirava s svojo prisotnostjo, a ga režiser smiselno vmešča čez cel film. Najboljši prizori so namreč tisti, kjer se Pennywise skriva v zabrisanemu ozadju, kjer se gledalec celi čas sprašuje: “Je res tam ali si to samo predstavljam?”

Celotna izkušnja tako nadgradi izkušnjo grozljivke, kjer se vsebina skrije pred trenutki groze in kjer gledalec skoraj nikoli ne vzpostavi odnosa z zasedbo, temveč samo čaka, kako in kdaj jih bo nasilna smrt poklicala k sebi. Zadnja ekranizacija romana Tisto vzpostavi odnos, razširi ozadje likov in jim da bolj človeško podobo, kar posledično vpliva tudi na napetost boja z zlom.

Dejansko človek lahko tako v filmu uživa, si ga ogleda zaradi prej omenjenih podrobnosti, navezavi s knjigo in ne samo zaradi prizorov, ki temeljijo na šoku in efektih. Še več takih grozljivk!

The post It (2017) appeared first on Savič..

Pred dnevom D je bil Dunkirk. Bitka iste velike začetnice, a popolnoma nasprotnega predznaka. Zaradi strateških in taktičnih napak v bitkah proti vojski nacistom so se bili zavezniki prisiljeni umakniti iz Francije in prečkati Kanal nazaj v Veliko Britanijo.

A se je tudi umik izkazal za zelo problematičnega, saj zavezniki niso hoteli žrtvovati letal in plovil, potrebnih za evakuacijo skoraj pol milijona zavezniških vojakov. Potrebovali so moč za obrambo kraljevine.

Beguncem tako ni preostalo drugega, kot da stojijo na plaži in čakajo na evakuacijo. Oziroma smrt. Nad njimi brnijo nacistična letala, za njimi z vsako uro bliže prodirata nacistična pehota in artilerija. Brez kritja in brez energije vojaki upajo na čudež ali smrt.

Nolanov Dunkirk je podoben Malickovi Tanki rdeči črti. Prikaz nesmiselnosti vojne in usodnosti položaja, pobraten z osebnimi zgodbami likov, o katerih izvemo ravno toliko, da nas skrbi za njih. Da z njimi čakamo na plimo in zavezniška plovila, ki jih bodo ponesla v odrešitev.

Počasna kamera, prikazovanje položaja v zraku nad Kanalom, v vodi pod njim in na obeh straneh te vodne gmote samo še dodajo k občutku klavstrofobije in obupa.

Tanka rdeča črta imata poleg podobnega tona tudi podoben zvok. Dialogov je malo, Hans Zimmerjeva podlaga pa počasi udarja ob ušesa v ritmu valov Atlanskega ocena. Glavni liki zgodbe v obeh primerih niso heroji iz Reševanja vojaka Ryana, temveč sleherniki, ki bi radi samo preživeli. Prizori iz zraka, morja in kopnega so skoraj dokumentarni – poškodovana tehnična oprema,

Nolan v filmu aktivira del svoje klasične igralske zasedbe (Cillian Murphy in Tom Hardy – ki ima cel film zakrit obraz z dihalno masko pilota in manj kot deset vrstic dialoga) ter jim doda cel kup igralske zasedbe, ki odlično opravi svoje delo.

Nobenega poziranja, nobenih razvlečenih kadrov nesmiselnega razvijanja likov – zgodba teče in vsak odlično opravi svoje delo, do Hardyjevega zaključnega kadra, ki spominja na Inception. Gledalec se sam odloči, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Napak je v filmu relativno malo. Mogoče mu bo kdo zameril že prej omenjeno počasnost in neakcijskost – čeprav je film napet in gledalca prikuje na sedež, ne pričakujte enakega ritma kot so ga izbrali za napovednike. Vseeno gre za napeto pripoved, ki ne dramatizira brez potrebe. Ali kot je rekla gledalka v vrsti pred nama: “Ugh, kako nerealno je vse skupaj!”

The post Dunkirk appeared first on Savič..

Filmi o digitalnih tehnologijah in povezovanju z nedigitalnim svetom imajo dolgo brado. Od Trona (1982) do Kosca (1992), od Johnnya Mnemonica (1995) in Strange Days (1995) do aktualne Transcendence (2014) se filmska industrija skuša odločiti, ali nam bo vse-digitalni svet prinesel odrešitev ali pogubo.

Nerve (Si upaš?) je namenjen mlajšemu občinstvu, digitalnim domorodcem, ki potrebujejo malo pomoči pri osmišljanju digitalnih orodij in storitev. Najstniški glavni igralci, pop soundtrack in scene, kjer se mi je zelo, da je celoten film zmontiran kot vizualna podlaga komadom ter končni dramatično-pridigarski zaključek, to samo še potrjujejo.

A je vseeno zabavno spremljati zgodbo, v kateri se Emma Roberts in Dave Franco zapleteta v digialno igro brez lastnika. Igro, v kateri um anonimne množice določa izzive posameznikom, jih trpinči in izsiljuje, po opravljenem izzivu pa nagradi z denarjem. Od začetnega poljubljanja neznancev do končnega finala, kjer so v igri človeška življenja, film postreže z relativno stereotipno vsebino, ki pa vseeno dobro nakaže težave pretežno digitalnega okolja, v katerem je bolj pomembno mnenje množice kot pa lastno prepričanje in ideje.

Seveda se filmu na določenih delih tudi močno kolcne. Največ napak ustvarjalci naredijo na tehničnem področju, ki za zgodbo samo sicer ni tako zelo relevantno (če ste sprejeli kompromis o zapletu, ga boste pa še za tehnično izvedbo), a se mi vendarle zdi, da bi lahko filmska industrija nasploh namenila malo več pozornosti tudi tehnični izvedbi zapleta. Zakaj?

Ker zaplet ni tako znanstveno-fantastičen, da bi izvedbo odpisali s preprostim “Ja sam to se itak ne more zgoditi!” in ker po drugi strani uporablja tehnologije in storitve, ki so dejansko že na voljo in za katere se bije boj za lastništvo. Najbolj očiten primer v filmu sta tako neskočno dolg čas baterij telefonov, prek katerih gledalci spremljajo tekmovanje in neskončna pasovna širina spletnega prenosa, kjer lahko vsi hkrati spremljajo vse dogajanje v HD resoluciji.

Ampak OK – če se bodo naslednji podvigi učili iz napak predhodnikov in bodo zgodbe pazile tudi na tehnično podlago ter digitalne domorodce podučile še o genezi in razvoju okolja, v katerem dihajo in živijo, potem bo to super. Nerve (2016) je korak v pravo smer.

The post Nerve (2016) appeared first on Savič..

Od nekdaj sem bil oboževalec DC Comics produktov. Marvel me je sicer kupil s filmsko franšizo Avengerjev, a so mi kot celotno vesolje veliko bolj pri srcu Batman, Joker in ostali. Nolanova trilogija me je dodatno prepričala v misli, da je DC Comics končno našel pravo smer filmskega razvoja likov, ki bodo bolj življenjski, pa hkrati vseeno zabavni in ravno prav globoki.

Snyderjeva saga s Watchmen, Supermanom in Batmanom me je bolj kot ne pustila hladnega. Preveč risankasto, prezapleteno, brez prave zgodbe. Že res, da gre pri Watchmen za ep, ki ga je skoraj nemogoče zrealizirati v vseh odtenkih, a bi pri ostalih eksperimentih pričakoval boljše rezultate.

Da je torej Suicide Squad (oziroma Odred odpisanih) režiral zlati deček David Ayer, ki je uspel z Dnevom za trening in se potrdil s Fury in End of Watch, je zvenelo kot odlično priporočilo. Da se v glavnih vlogah pojavijo Will Smith, Jared Leto ter Margot Robbie, tudi. Da je Snyder tokrat “samo” izvršni producent… ups.

“Suiciders, assemble!”

DC Comics z Odredom odpisanih lovijo Marvel in dodajajo nov košček mozaika vesolja. Superman je bil prvi, nato je uletel Batman in s tretjim filmom dobivamo še dobre slabe fante.

Da film poka po šivih, se vidi že potem, da je glavnih likov (pre)več in da potem zmanjka prostora za zgodbo in zaplet. Resno – predstavitveni kadri desetih (!?) antiherojev zasedejo skoraj polovico filma. Potem so tukaj še flashback scene, pa spomini, pa ponavljanje flashback scen… Vse skupaj izpade kot hitenje in anekdotiziranje brez prave potrebe – liki ostajajo nerazviti, brez globine.

Zaplet je temu primerno ubog in kontradiktoren. Bad bad guy je v bistvu eden od good bad guyjev, večino filma pa odred odpisanih hodi po lastnih nogah in se lovi v iskanju smisla. In čeprav na začetku film obljublja veliko, se do konca filma dobri slabi fanjte spremenijo v dobre dobre fante in vse skupaj odfurajo zelo rutinirano. V tej košari ni gnilih jabolk.

Dobre strani norosti

Film ima nekaj svetlih trenutkov, pohvaliti je treba predvsem Margot Robbie, ki iz svojega lika motene zdravnice Harley Quinn potegne največ.

Njeno koketiranje, ubijalske enovrstičnice in impresivna pojava na zaslonu pa so hkrati tudi minus za vse ostale, ki se ji hočeš-nočeš morajo podrediti. Ostali liki so zelo dvodimenzionalni, pohvaliti je potrebno še pol-človeka, pol-žival Killer Croc in šefico Amando Waller. Pohvaliti je potrebno še določene dialoge oziroma scene

Glasbena podlaga (tista prava, ne komadi) je odlična, Steven Price je spet opravil veliko delo glasbenega podčrtavanja dogajanja na zaslonu. Poleg glasbe dobimo še za cel album aktualnih hitov, ki pa s svojim preočitnim komentiranjem akcije na zaslonu kvečjemu odbijejo gledalca.

Kaj pol?

Jah, ne vem. Po eni strani sem vesel, da DC Comics nadaljujejo razvijanje vesolja, po drugi strani me moti, ker preveč očitno hitijo in pri tem zapravljajo odlične priložnosti za zakoličenje teritorija. Še enkrat – stripovske osnove so v njihovem univerzumu veliko boljše od Marvelovih, tudi animirani filmi so zelo kvalitetni. A po drugi strani je Odred odpisanih že tretji film, ki trpi za istimi simptomi otroške bolezni, za katero obstaja preprosto cepivo. Očitno so upravljalci blagovne znamke težki antivakserji.

The post Suicide Squad (2016) appeared first on Savič..

Bournova peta pustolovščina (če štejete tri originalne filme in dodatek Bourne Legacy) se dogaja v sedanjosti in skuša vnovčiti vse tisto, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih – od kolapsa Grčije, do Snowdenovih razkritij do vedno večje grožnje terorizma. Bourne skuša biti aktualen, čeprav se je že originalna trilogija dotikala nekaj zelo futurističnih tem, ki so še danes bolj ali manj samo fikcija.

In če se je originalna trilogija ukvarjala predvsem z Bournovo identiteto in njegovo preteklostjo ter bila osnovana na literarni predlogi, je prvi problem novega Bourna odsotnost kakršnekoli ideje razvoja vsebine.

Jason Bourne (2016) ima z originalnim likom in njegovo literarno zgodovino, ki obsega dvanajst knjig, skupnega samo ime in čisto nič drugega. Toliko bolj bizarno je tudi dejstvo, da namesto nadaljevanja in razvijanja lika v zadnjem filmu dobimo pogrevanje stare juhe in navduševanje nad klasično idejo izgubljene identitete – ker tokrat o Jasonu vemo vse, se bomo ukvarjali z njegovim očetom, ki ga v originalni trilogiji ne omenijo niti enkrat.

Drugi problem je že omenjena prisiljena aktualizacija – čeprav je že originalna trilogija svarila pred vladnim nadzorom, tajnimi službami in je celoten Ludlumov opus skoncipiran okrog paranoje, se v aktualnem delu trudijo uporabiti čisto vse buzzworde informacijske družbe – od Snowdena, Islandije, EFF nalepk na prenosnikih, vdorih v mreže…  in pozabijo na vsebino.

Akcijskih sekvenc ni malo, a jih ravno količina dela irelevantne – če jih primerjamo s tistimi v originialni trojki, so tokrat preveč samozadostne, preveč predvidljive in preveč risankaste/trivialne. Če k temu dodamo še res trapaste in populistične napake, ki zadevajo varno in kriptirano komunikacijo, lahko preprosto zapišemo – “Držite ga, to ni Bourne!”

The post Jason Bourne se vrača appeared first on Savič..