tina surfa za vas

SELITEV

noreply@blogger.com (Tina) — Fri, 23 Nov 2012 09:05:00 +0000

Preselila sem se na www.smucka.si.
Vabljeni!

Miklavž

noreply@blogger.com (Tina) — Wed, 21 Nov 2012 10:02:00 +0000

Za začetek dva reciklirana izdelka. Tale je namreč po dveh letih razpadla in končno sem naredila novi dve. Ne zloži se ravno na malo gre pa veliko stvari v njo in je res veliko v uporabi. Nimata pa nobene veze z prihajajočimi možmi. :)

Je pa 1. dobri mož (Miklavž) naročil podobne kiklice za male ritke pri meni, da bodo punce lepe in njihove ritke na toplem. Kiklice so namreč iz flisa in podložene z viskozo. Super za čez pajkice ali žabice. Tale je za 3 letnico.

Teli dve pa za enoletni ritki. :) Miklavževe pa še nastajajo!

Tole pa so že pred časom narejene dekice za novorojenčke. Bojda kar uporabno darilo. So pa kombinacija bombaža in flisa + bombažna kapica.

Spet vikend

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 18 Nov 2012 09:09:00 +0000

Teden zbeži kot bi mignil, vikend pa tudi ne čaka. Praznovanja se kar vrstijo. Tokrat sta bila dva na isti dan in oba precej zabavna. Prvega sem žal izpustila, zaradi priprav na drugega. Ta je bil v znamenju Harryja Potterja.
Hedwig smo si sposodili od nečaka. Slatan je končno dobil svoje ogrinjalo. Hermiona je dobila svojo različico Džuno in jaz sem postala oboževalka Slatana Sharmerja ali gospa Weasley.

Zabava je bila super-truper pravljično organizirana na sami Bradavičarki, če verjamete.

Prve so otroci preizkusili klobuk izbruh. Tole je sicer Hedwig, ki se ni dala motiti, da klobuk ni za sove :).

Nato so imeli učne ure letenja.

Z gospo Ochrowt so presajali Mandragore.

Hagrid je pravil zgodbe o zmajih. Najdaljšo učno uro pa je imel Raws in sicer o čudežnih napojih.

Torte so bile prav tako v znamenju teme. Čudovita sova, zlati zviz in čarovniški cake-popsi :)

Hedwig se baše s klobuki.

Da pa ne boste mislili, da hodim samo po rojstnih dnevih sem se prijavila na spomladansko polovičko na Dunaju, da bom imela motivacijo za zimsko tekanje. Res je, da se zgodaj stemni in da po temi ni najbolj prijetno tekati sam. Zato sem toliko bolj vesela, da obstajajo dekleta s podobnimi željami. Miss Deha se mi je ta teden pridružila na popoldanskem teku po Rožniku in v zadnjem trenutku se nama je pridružila še tekačica z lučko (midve sva jo pozabile). In prav lušno je bilo.
V petek sem bila kar pošteno utrujena, saj se je naš inštruktor plezanja odločil, da nam bo okrepil stabilizatorje (celotne trebušne mišice), bojda je to pot do napredka. Mogoče bom imela pa na stara leta raven trebušček :))). Vaje res niso od muh in po pravici, sem upala, da bo Jeklenka odpovedal petkov "Čvek tek". Malo pred 20h pa je pozvonila in bila že dobro ogreta, saj je pritekla iz Rakovnika do centra. Obula sem superge, vzela lučko in stekli sva v temo. Tekli sva okoli Rožnika in edino kar se spomnim je, da je bilo na kolesarski stezi na Večni poti tema, z veliko začetnico. Kilometri so tekli in sploh nisva uspeli vsega prečvekat. Domov sem se vrnila z bistveno več energije, kot sem jo imela pred tekom. Tako da upam, da nadaljujemo v tem tempu, ker zima bo še dolga. :)

Delovni vikend :)

noreply@blogger.com (Tina) — Mon, 12 Nov 2012 08:13:00 +0000

Pa je bil spet en vikend v smislu :” KAJ MI JE TEGA TREBA? ” Lumpi sem namreč obljubila torto Angry Birds. In ker sem se lansko leto namučila s smrkci in tičino maso (nič me ni izučilo), sem si letos zamislila cake popse v stilu Angry Birds-ov. Ali pa zgolj take male biskvitke na torti... Vse bi bilo lepo in prav, če bi že kdaj v življenju delala z belo čokolado. Lumpa se je javila za glavno pomočnico. Ta-velika je bila namreč celo dopoldne na Coder Dojo in naredila igrico. Midve pa po nakupih. In nato pri peki. Spekli sva dve pecivi. Eno za torto in drugo za mala peciva in vmes še pripravili kosilo. Že kosilo se nama je zalomilo, no bolj meni, kot lumpi. Pa kako lahko zamočiš lazanjo? Vse je mogoče!

Nato sva naredil kroglice, dokaj uspešno in topili belo kuverturo. Nikakor se ni hotela lepo stopiti in ko sem stisnila barvo, se je sesirila. Ponovim postopek, ta se je lepše razpustila vendar v stiku z barvo se je zopet sesirila. Obupana brskam po netu in povsod navajajo, da je ta bela kuvertura v 6 kockah najslabša, da bi morala imeti Mannerjevo kuverturo. Torej druga polomija dneva.

Imam navadno rjavo kuverturo in poskusim s to. Nič ne bo s ptički na palčki in z Lumpo naribava malo čokolade in poiščeva še kokosovo moko in rešujeva situacijo. Lumpa mi je hotela biti malo preveč v pomoč in glede na polome sem bila že malo obupana, zato sva se zmenili, da jih ona le posuva in namakanje v kuverturo prepusti meni. Na koncu sploh ni izpadlo slabo, za prvič. Samo z jeznimi ptički, pa nimajo nobene veze.

Torej torta se bo mora spremenit v pujska ali pa ptička. Na koncu sem jo rešila tako zelo na hitro, da sem zarisala jeznega ptiča s čokolado in pobarvala z obarvano smetano. Za rdečo barvo se moram zahvaliti sosedi, ker te je meni zmanjkalo, že pri zasirjevanju čokolade. Lumpa je bila zadovoljna.

Sem pa Manimejkerju zabičala, da naj me drugič opomni naj ne pretiravam, ker me je glede na hormonsko ne-ravnovesje ( tisti dnevi v mesecu ) vmes dajalo precej slabo razpoloženje ali OBUP. Mar bi nardila dve torti in šla v Mullerja po dve vreči bombonov in jih potresla po torti. Seveda bi lahko cake-popse tudi naročila, tule. Vendar potem ne bi mogla pisati te zgodbe in se v soboto ob neuspehih smiliti sama sebi. :)

Nas ta mesec čaka kar še nekaj pestrih praznovanj, kaj pa vas?

Krompirjeve

noreply@blogger.com (Tina) — Mon, 05 Nov 2012 12:40:00 +0000

Po vsem komentarjih na FB in raznih portalih kako bomo vsi pljučnico fasali in podobne bolezni od teka v snegu se ni zgodilo nič nepričakovanega. Vsaj nihče od poznanih ni zbolel. No pa sej vem, da so bili to le provokativni komentarji in jih kot take tudi jemljem. Punci sta viruse tresli po hiši, vsaj 14 dni pred maratonom, pa se me ni noben prijel, potem pa odpeketata k babici in naju pustita sama.
Premaknem se le do trgovine, na kak čaj in v kino. Tisti dan, ko se vrneta, pa obležim z neko trebušno gripo. Nekje na skodelici ali kaki kljuki me je čakal nek virus, toksin ali karkoli že in me za 24 ur totalno onesposobil. To o obstoju virusov v telesu in v okolju me od nekdaj zanima in skrajni čas, da si poiščem malo več informacij o tem.

Smo bile pa na začetku počitnic ustvajalne in izdelale knjižna kazala.

Danes sem jih odnesla še plastificirat in Lumpa jih je razdelila v razredu. Kajti letos smo v njenem razredu dogovorjeni, da za pogostitev ob rojstnem dnevu ne nosijo nobenih sladkarij. Pa smo se znašle malo drugače. Idejo za plastificirana knjižna kazala, pa sem našla tule.

Tinine kučne čarolije 3.

noreply@blogger.com (Tina) — Thu, 01 Nov 2012 19:20:00 +0000

Včasih misliš, da to pa ja vsi vedo, pol se jih pa najde nekaj, ki te prav čudno pogledajo in tako se sprašuješ, da mogoče pa le ne vedo vsi.
V glavnem, če slučajno ne veste, pa vrtate luknje za police, omare ali karkoli že in niste preveč previdni in umažete steno (tako kot jaz) ni treba takoj po penzel letet pa farbat. Ampak bo navadna radirka kar o.k. Sam poradiraš. Mislim pa, da deluje le na belih stenah!

Otroci so na počitnicah in jaz lahko v miru vrtam. :)

P.s. Glede tistega črnega fleka je pa tako, da ni treba z vso silo pritiskat na vrtalko, pa se ne bo zgodilo. :)

Malinina različica

noreply@blogger.com (Tina) — Wed, 31 Oct 2012 08:49:00 +0000

čokoladne torte. Odlična je.

Maline sem zamešala z dvema žlicama sladkorja in jih namazala na biskvit, nato pa nadaljvala z čokoladno smetano.

The Day After

noreply@blogger.com (Tina) — Mon, 29 Oct 2012 08:52:00 +0000

Strategij je bilo veliko. Moj gel sponzor (neuradni ) mi je celo izračunal, da lahko tečem 1:55 pa če malo zafrknem sem še vedno pod 2 uri. Ja sam kaj, ko nisem navajena tiščat. Ko se pogovarjam s fanti (izjema je Manimejker) je tako, da tečejo že z užitkom na treningih, sam na tekmi pa ni duha in ne sluha o užitku, ampak je treba tišat.
Del strategije je bil tudi, da na četrtkovem plezalnem treningu ne pretiravamo z vajami (prejšnji teden sem bila še v nedeljo vsa muskelfibrasta) in da tečem konstantni tempo, nekje 5,5 minute na kilometer in sem noter pod dve uri.
V četrtek sem že letela po številke in si ogledovala zimske tekaške hlače. A na sejmu ni bilo prave ponudbe. Zato sem v petek zavila še v Intersport in cincala med takimi z vetrno zaščito in pajkicami ki so le malo kosmatene. Mene navadno zebe v stegna. Po priporočilu sponzorja (neuradnega) :). sem vzela udobnejše kosmatene. Nikakor nisem verjela, da bo snežilo. Na otroških tekih je bilo prav lušno, no preden so tekli tisti od 5. razreda dalje. Ker njih je pa zalilo, popolnoma!
Popoldne sem si zašila še bleščičasto krilce. V planu je bila kar nekaj časa, pa ni bilo prave motivacije.

Zjutraj, ko sem se zbudila in ugledala snežinke in bele strehe, je bilo najverjetneje prvič v življenju, da se nisem razveselila prvega snega. Takoj zatem priteče Lumpa iz svoje sobe in vriska: "SNEG!"
Snežinke so močno naletavale, skupili so jih tisti na 10km. Za nas je na srečo pojenjalo. Tako sva se z Manimejkerjem zjutraj našemila, dodala še vrečke in odšla proti startu. Na štartu sem tekla ogrevalne kroge z vsemi tekači v coni in klepetala s sotekačico. Štartali smo 5 minut kasneje in prvič sem se zmedla in kasneje pritisnila na urico kot je bil sam štart. The Stroj ti da poleta, vendar sem ga uspešno zadrževala. Pred Filofaksom so bile prave tri navijačice z muziko in koreografijo in v tem trenutku sem vedela, da se mi obeta spet en lep tek. Navijačev je bilo ogromno in glede na zimske razmere so bili poskočni in glasni. Vrečka me je prijetno ogrela in hitro sem se jo znebila. V Rožni pa sem odvrgla tudi softshell (poznanemu navijaču). Problem je bil, da me je zopet tiščalo lulat. To je klasika, ne glede kolikokrat grem pred tekom, vedno me tišči na štartu in po prvi vodi sem zavila v grmovje. Aja, nove hlače imajo žepek za gel, tako je ta tokrat ostal na mestu. Krilce pa se je super obneslo, saj je zakrilo mojo zadnjo plat med slačenjem in oblačenjem v grmovju. Mi je pa vzelo kar nekaj časa, pa še supergice sem si namočila :(. Ampak tempo mi drugače ni padal in v usta sem si potisnila prvo Enervitovo tabletko. Čisto prevelika je, polovico sem jo izpljunila. Vmes je padlo kar nekaj pripomb na kiklico, tudi takih pozitivnih. V resnici je bila tudi na preizkušnji in zdaj ko jo izboljšam, jo bo možno tudi naročiti. Tole je še ena slikca od navijača in blogerja. Hvala Marek!

Do Mercatorja je šlo gladko, celo gel sem imela in ga tudi iztisnila, brez večjih težav. Bila sem še čisto O.K. Veselo sem mahala Zabojčkarjem, ki so mi prijazno poslali tudi nekaj fotografij. Človek bi rekel, da sem se zabavala.

Mahala sem tudi Majchi in še komu, ki sem ga prepoznala. Tu sem tudi pomislila, da morda to ni to, ker mi enostavno ni težko, pa nisem upala reskirati in držala tempo. Na Ježici sem bojda zamudila domač čaj, pa mi v resnici sploh ne bi pasal, saj je bilo vodnih postaj miljon in prav na vsaki sem spila kak požirek (kar me je tudi stalo kake minute). Samo kaj, ko imam tako rada glavobol zaradi dehidracij in nisem hotela tvegati. Z vstopom na Dunajsko sem pričakovala tisto klasično prerekanje v glavi. Na tej točki sem ugledala Manimejkerja pred seboj. Večini okoli mene je tempo padal in jasno mi je bilo, da bom Manimejkerja ujela, kajti tudi njemu je tempo padal. Vzela sem še pol tabletke in držala tempo. Za čuda ni bilo nobenega kreganja same s seboj v stilu:" Kaj mi je tega treba?". Ampak bolj v smislu: "A pa res lahko držim tempo?". Prehitela sem Manimejkerja in mislila sem, da se mi bo zalimal za rit. Ali pa še huje, skušal tekmovati in na koncu ga bom še s tal pobirala. Nič od tega se ni zgodilo! Pustil me je mimo neopaženo. Izpustila sem zadnjo vodo in nadaljevala na Slovensko cesto, kjer sem pospešila. Od nikjer še ni bilo gazel. Torej mi bo uspelo? Presenečena, da imam še toliko rezerve sem "odhitela" v cilj in na tabli je pisalo 2:05.**. Ustavila sem uro in ta je pokazal 1:59:12. Hmm, ampak vklopila sem jo kasneje, koliko? Glede na razmere (mraz) sem tekla še domov, ker me je zeblo in doma še ni bilo nikogar. Soseda me je spustila v hišo in minuto za tem so prišle Lumpe z babico. Na gsm-ju pa me je že čakal rezultat 1:59:32! Neprecenljivo. Rekla sem, da bom tekla pod dve uri, pa tudi če le za sekundo pa mi je uspelo celo za 28 sekund :).
Dvojno zadovoljstvo, osebni rekord, eden izmed izpolnjenih letošnjih ciljev in stresla sem Manimejkerja.
Doma sem samo še zakuhala juho, se stuširala, namazala nogice s kremo, pojedla krožnik juhe in odhitela navijat za prave maratonce. Sem se pa premalo oblekla in sem se kr nazebla. Prvo znano sem ugledale že takoj na začetku in je bila res hitra. Drugi blogerki je bilo pomoje danes malce težje kot lani, ampak se je odlično držala. Potem sem dočakala še eno blogerko, ki mi je nakvačkala tako lepe grelčke in nazadnje še Miss Deha s katero sem odtekla še par 100 metrov do cilja in je izgledala še čisto sveža! Punce svaka čast, da ste se sposobne toliko organizirati, da ste si vzele toliko časa in odtekle toliko pripravljalnih km. Kajti to se vam je videlo. Tisti nenatrenirani so bili precej bogi. To, da vas vreme ni ustavilo mi je bilo že včeraj jasno in navsezadnje čestitke za rezultate, ki so zame vsi povrsti ODLIČNI.
HVALA vsem navijačem in fotografom, ki so se v teh razmerah podali na ulice, brez vas Ljubljanski maraton ne bi bil to kar je in zares je prav poseben užitek, teči v svojem mestu.

Rek 2.

noreply@blogger.com (Tina) — Fri, 26 Oct 2012 10:48:00 +0000

Se spomnite tele objave. Končno sem jih pobarvala. Ni bilo najlažje. Modra barva se je tako vpila v les, da se kljub brušenju in 2x belem premazu ostali lisasti. Oziroma v beli so se pojavljale zelene ali bolje rečeno turkizne lise.
Na tejle sliki se sicer ne vidi, ampak od blizu niso bili tako lepi.

Tako sem jih ponovno pobrusila in še enkrat prebarvala. Torej dvakratno brušenje in trikratno barvanje. Ni malo dela, ampak kaj ko bo zdaj res lušno kavico na balkonu pit (najverjetneje v deko zavit).
Nujno potrebujem še eno mizico izdelat.

Kljub lobiranju Lump za barvne stole je prevladala bela. In zdaj ko jih takole gledam, sem se sigurno odločila prav. Krasni so. :)
Fasada in ploščice na balkonu, pa pač niso krasne in imam celo zimo čas, da razmislim kaj bi lahko ukrenila, glede tega.
Gugalnik pa je pristal kar v stanovanju in krpanka mu zelo lepo pristoji. Najbližje fotelju, kar imamo doma.

Tekaška mrzlica

noreply@blogger.com (Tina) — Thu, 25 Oct 2012 11:20:00 +0000

Vse se vrti okoli vremena in napovedi za nedeljo. Napoved ni rožnata, ampak vročina je zame hujša kot mraz. Bomo videli.
Me je pa (neuradni) sponzor gelov (NINJA II) prosil, če naredim tale tutorial.
In sicer je obvezna oprema vsakega maratonca velika vrečka za smeti. A zakaj? Je odlični grelni izolator in je nadvse primerna za stanje na štartu, ker zadržuje toploto. Če izrežete še luknje za roke, pa lahko prve kilometre celo odtečete v njej in jo kasneje odvržete.

POZOR 1. Štartno številko si namestite na majico, ki se bo videla v cilju in ne na vrečo za smeti!
POZOR 2. Uporabite večjo, predvsem pa daljšo vrečo za smeti (jaz moram še v nakupe:)).
POZOR 3. Če imata pa kak supertruper anorak in ob progi polno navijačev, kamor boste lahko odvrgli anorak, pa vreče najverjetneje ne potrebujete.

SREČNO !

Tekaška filozofiranja

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 21 Oct 2012 14:32:00 +0000

Veliko novega, pa bolj malo za objavit. Pa to ne pomeni, da samo notri ždim, le dnevi se krajšajo in mi še hitreje tečejo. Manjka mi pustolovščin, tistih zabavnih.
Zagotovo pridejo, večina časa pa je kljub temu usmerjena k šivanju in tekaškim pripravam. Kljub temu da mi crkuje telefon (pa sej je kar dolgo zdržal), vedno znova preverjam katero novo tekaško uro bi imela in se mi sploh ne da ukvarjat z nakupom novega telefona. Telefon me zanima le kadar se da povezat z merilnikom srčnih utripov... No pa sej bistvo bojda ni v opremi, ampak v glavi.
Bomo videli.

Med teki po PST ju sem razmišljala o vodi. Sama namreč nikoli ne nosim s seboj na trening nobene opreme, razen ključev in ure. Poleti grem vedno čez Rožnik kjer se tudi napojim, ob drugih letnih časih pa navadno niti ne občutim žeje. Vendar, ko se teki podaljšajo temu niti ni več tako. No seveda sem zdržala brez vode, ampak če bi bila pa kaka pipica na poti, bi si pa z veseljem omočila usta.

Manimejker je imel to leto hude priprave, tekel je v New York-u in Portlandu, pa iz centra Ljubljane v Podgorico :). O razdaljah raje ne-bi, sliši se pa dobro. Mi je bilo pa zanimivo, ko je iz Portlanda prinesel zloženko, kjer so v hotelu ponujali različne tekaške proge, speljane skozi parke in naravo v različnih dolžinah. Super! Sej vem da je v današnji dobi možno s pomočjo gps-a vse to izvest v lastni režiji, ampak jaz bi se z velikim veseljem podala na kako lokalno tekaško progo.
Tudi Ljubljana bi lahko ponudila kaj podobnega. PST v kombinaciji s Tivolijem, Mostecem, Golovcem..., mislim, da je Urban Praprotnik že razmišljal o nečem podobnem. V smislu, da bi turistom predstavili prijazne tekaške poti.
Ampak nekaj se mi zdi še bolj pomembno, še nekaj kar bi doprineslo tako tujim turistom tekačem, kot tudi ostalim stalnim obiskovalcem teh tekaških, sprehajalnih poti. Vsaj dve, tri pipe s pitno vodo. Sej ne, da bi jo zdaj postavljali na vrhu Golovca, ampak nekje na PST-ju, kjer je v bližini že vodovod, npr. Murgle, Jarše... Meni se zdi ideja izvedljiva in ne prevelik finančni zalogaj, čeprav dandanes je vse, prevelik finančni zalogaj.

Sem pa danes odtekla še svojih najhitrejših 12 in še malo km, na povsem domačem terenu. Le gel mi je delal malce težav (pa Manimejker, ki me je neuspešno :) prehiteval), upam da bo drug teden bolje.

Gajbice in reciklaža

noreply@blogger.com (Tina) — Thu, 18 Oct 2012 11:16:00 +0000

Na našem ogromnem balkonu so se letos posušile maline (ki mi jih je Majcha prijazno darovala) in sredi poletja je preminil še pehtran. Ni mi jasno ali je bil preveč ali premalo zalit. Bazilika je supertruper uspevala, ko smo ugotovili, da ji moramo nastaviti stol za senco. Gozdne jagode pa so se krepko namnožile, ko sem jih postavila na tla k oknu in se niso več pražile na ograji. Tako sem se odločila, da bomo v bodoče imeli malce več jagodičja na balkonu in sicer na tleh, na izpostavljene dele na ograjo, pa bom spomladi najverjetneje posadila sivko, ki bo edina kos močnemu soncu.
Ker nisem hotela klasičnih korit, sem pobrskala po spletu in si naročila gajbice. Gospod mi jih je po želji še prelakiral in malce bolj zgostil letvice, da so bolj korita kot gajbice. Njegova hči pa mi jih je prav prijazno dostavila v Ljubljano. Priporočam, tule si poglejte še ostale stvari, ki jih ponujajo.

Minilo je kar nekaj časa, odkar jih imam in so se kar načakale, da so dobile svoje mesto. Pomladi ko bo vse cvetoče (držim fige) pa bodo dobile svoj pravi izgled.
Zdaj pa k projektu. Takole sem namestila koleščka, saj balkon kdaj pa kdaj tudi pomijemo :).

Potem sem iz vrečk čokolina zašila notranje "korito". Ja in ves čokolino smo sami pojedli, bolje rečeno mala Lumpa. Če bi imela vrečke še iz svojega otroštva, bi pa ...

Te sem ga zapolnila s stiroporjem (nekje imam bojda nekaj gorenjskih korenin), da ne bo šlo toliko zemlje v korita in ne bodo pretežka.

Nato sem dodala zemljo in naše gozdne in vrtne jagode. Gozdne so se namnožile na našem balkonu, vrtne pa so v čakanju na presaditev in vestnem zalivanju v večini zgnile. Nekaj mi jih je le uspelo rešiti.
Takole izgledajo jagodni zabojčki.

Ko sem jih zalila, je voda pritekla po tleh :(.
Zato sem vzela strgano pelerino in izpopolnila preostala dva "korita" takole.

Pelerino sem nalepila s silikonom in zatrdila še z Duct tape-om. Če bi "A je to?" imela Duct tape. :)
Tu pa sem posadila tulipane, prav posebne in komaj čakam, da bo pomlad. :)
Izpopolnjena izdelava zadrži vodo, tako da bodo tudi jagodni zaboji deležni posodobitve, samo da najdem še kako pelerino. :)
Kako je lepa ta jesen!

Po dogem času, spet ena o teku

noreply@blogger.com (Tina) — Sat, 22 Sep 2012 13:22:00 +0000

Končuje se 4. teden mojih jutranjih tekov. Še zdaj ne uživam.
Jutra so krasna. Sploh, ko se sončni žarki prikažejo iza oblakov in se rosa ter meglice nad travami in nad bajerjem lesketajo. Vonj gozda je ob meglenih jutrih še močnejši. Tudi ptice v okolici so povsem spokojne in zanimivo jih je opazovati, ko tako tiho ždijo, bodi se na drevesih ali pa na travnikih, poljih. Jaz pa se še vedno matram s tekom. Neprestano se ukvarjam z dihanjem, kot kak začetnik. Pri hitrejši tekih me neprestano tišči, v predelu dimelj. Nimam pojma od kje se je ta bolečina vzela. In nikakor mi ne stečejo noge.
Po teku se počutim odlično. Naj verjetneje tudi zato, ker je cel dan pred menoj, jaz pa sem že odkljukala prvo stvar. Med tekom tega užitka ni.
Zadnjič sem se podala na Nike nočni tek na grad in ker sta me Ninje zrinile v drugo ali tretjo vrsto, sem se pognala v dir in ne tek ( za moje razmere). Joj kje mi je pamet? Nek mladenič me je še v ravnini prehitel s 6 packom v roki, itak, da nisem popustila :). Mladi fantje so prav nevarno skakali levo, desno. Med tekom sem imela stegnjeno levico pred seboj, saj sem se bala, da me bo kdo spotaknil. Ko pa se je klanec začel, sem skoraj bruhala!
Kljub temu, sem tekla svoj najhitrejši kilometer do sedaj. Tudi to je nekaj! Bojda je bil prvi tekač na cilju v 9 minutah.

Taki kratki teki niso po mojem okusu, je pa zabavna izkušnja in regeneracija ob pivu in družbi je zmeraj zabavna.

K izviru Kolpe

noreply@blogger.com (Tina) — Wed, 19 Sep 2012 19:34:00 +0000

Ena od Jeklenih deklet je praznovala okrogli rojstni dan. Povabila je na piknik v Kostel. Ker v te kraje še nikoli nismo zašli, smo se pred piknikom odpravili še k izviru reke Kolpe. Napotili smo se v smeri Unca, mimo Cerknice, čez Babno polje in že na poti tja, so me nervirali ob cesti puščeni avtomobili ( zagotovo gobarji). Do Gorskega kotarja na hrvaški strani ni ravno malo gozdno-gobarskih poti. Parkirali smo na označenem parkirišču in se napotili do izvira.

Pot je gozdna in ne preveč naporna. Na poti smo se spotikali ob jurčke in ostale gobe. No, nekatere so nam nesramno mežikale.

Videli smo stare marele, mušnice in mislim, da so tile na desni turki.

Bojda bo dobra gobarska sezona.

Pri izviru pa je precej pomirjajoče-zeleno.

Medveda na srečo nismo srečali. Smo pa na poti nazaj srečali košuto. Skočila je čez cesto, se ustavila ob robu, nas premerila s pogledom in odskakljala naprej v gozd. Punci sta bili šokirani nad njeno pojavo. Midva pa srečna, da ni končala na avtu. Nekaj metrov naprej, je čez cesto prihitela še srna. Tako smo imeli poleg res pisanega pohoda po narodnem parku, še mali safari.
Piknik se je odvijal v majhni vasi Jakšiči. Ob iskanju družbe lumpam, smo imeli še voden obhod po sosednji res stari hiši. In videli ter slišali marsikatero zanimivo reč.
Lumpam smo tako priskrbeli družbo dveh lokalnih fantov (drugače sta iz LJ) in ob Manimejkerjevi spretnosti je nastal še en lok.

Še več veselja kot z lokom, pa sta imeli s pitjem studenčnice, guncanjem in s samim ognjem, ki nas je prav prijetno grel. Prav lušno praznovanje.

Tudi brez gob nisem ostala. Dobre so bile.

Malo mešano

noreply@blogger.com (Tina) — Tue, 11 Sep 2012 14:23:00 +0000

Končno sem se spravila k jutranjemu teku in sploh ni švoh. Občutki po teku so krasni, tista lakota za kosilo ob 11h me malo moti, pa jo s kakšni sokom uspešno zatrem, še za kako urico. Sem pa še počasna. Plan je, da postanem hitrejša. :)
Med poletjem sem se lotila kar nekaj "hišnih" projektov in če bo vreme držalo, mi jih uspe realizirati še pred zimo in seveda pokažem.
Ker pa se poletje izteka, sem se lotila šivanja bombažnih kapic.

Dekliške:

Pa fantovske:

Podobna bombažna dekica, bo zagotovo še nastala.

In hlačke mahadračke bo treba narediti, še v kaki debelejši varianti.

Prijetno nadaljevanje tedna vam želim.

Ajdna

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 09 Sep 2012 17:14:00 +0000

Po 100-ih letih na izlet.

Včeraj so lumpe zmagale in smo šli v Tivoli na Lunini festival. Danes pa je bil moj dan, dan za izlet. Sprva sem mislila, da jo bomo mahnili kar v Škofjeloško hribovje pa smo se na koncu odločili za ~~Kamniške Alpe~~ Karavanke.
Ajdna je bil cilj. To je vrh z razgledom na Stol in ostale bližnje vrhove. Hkrati pa je tudi Arheološko najdišče. Parkirali smo ob železnici in se sprehodili čez malo lepo vasico Potoki, vse do prvega potoka. Kjer smo bili seveda že žejni. ;)

Pot se večinoma vzpenja ob potoku, nekje pa kar po potoku. Potoček tudi ponikne. Lumpi bi se seveda takoj igrali z vodo, pa sem obljubila, da si bomo igro z vodo prihranili, za konec.
Pot gre vseskozi po gozdu in je kar precej strma in lumpi sta imeli kar nekaj težav. Malce igric, pa kak posladek in smo prišli do malega sedla. Od tu vodi na vrh ena zavarovana plezalna pot in pa pot pod steno naokoli. Tretja pot pa do tovorne žičnice za arheologe. Sprva smo stopili po plezalni, a hitro ugotovili, da je še prezahtevna za lumpi in obrnili na drugo pot.

Tik pod vrhom so zelo lepo obnovljeni rimski zidovi pokriti s streho in opremljenimi z informacijami o najdbah. Kot nalašč za Manimejkerja. :)

Na samem vrhu, pa je res čudovit razgled tako na Stol, kot na Bled in Gornjesavsko dolino.

Sestop je vedno težji kot vzpon. Zato sta se pa lumpi veselili igranja ob potoku. Vmes smo našli tole lepotičko.

Smo jo postavili v kozarec z vodo, v upanju, da se odpre. Kasneje pa še tile dve, ki smo ju pustili v gozdu. Čeprav zdaj berem, da bi takisto lahko naredila z njima :(.

Tale je pravtako romala z nami. Fotka je zelo slaba :(.

Tale dva gobana, najverjetneje vražja, pa smo le ovekovečili!

Zabava ob potoku je trajala. Gradili so jezove, medtem ko sem se jaz ukvarjala z mlinčkom. Ki mi nikakor ni uspel. Nujno potrebujem švicarski nož ali pipec. Tole je ta neuspešen poskus.

Smo pa na poti domov, zasledili čudovitega kar pri hiši, s svojim lastnim izvirom.

Oksimoron

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 02 Sep 2012 12:53:00 +0000

Meni je ful lušna besed, samo težko si jo zapomnim.
Me pa spomni tudi na kak drug nesmisel.
Pri nas doma smo vsejeda familija, čeprav najverjetneje pojemo malo preveč makaronov, pa otroci malo premalo zelenjave, sam kakih drugih večjih odstopanj pa ni. Pojemo namreč veliko sadja, takega eko pa tudi takega, ki nima nobene super-truper oznake. Jemo tudi kako tako meso, zaradi katerega nas imajo Američani za pogumne :). Je pa res, da skušam kupovati lokalno hrano in da trenutno koristim zelenjavo od tašče, ko bo pa ta pošla, bomo pa spet Zeleni zabojček naročala. Ampak če ni drugega, kupim tudi španske jagode in podobni hec, pa mleko v tetrapaku pa...
Ko pa je Tina objavila tale post, sem se spomnila na vse tiste znance in kolege, nekaj je tudi zapriseženih vegeterijancev ali celo veganov, ki se zelo veliko ukvarjajo s hrano, predvsem s tem eko in bio, a v končni fazi, ti vse to super-truper zdravo hrano propoagirajo s čikom v ustih. V mojih očeh je to totalni nesmisel. Pa kako ljudje na vsakodnevni ravni uporabljajo proizvod na katerem z res velikimi črkami piše, da povzroča raka. Hkrati pa verjamejo, da je edina res dobra hrana z napisom eko in bio, po vsej verjetnosti kupljena v enem od velikih supermarketov, pripeljana iz ne vem kako daleč in popolnoma brez okusa.

Danes smo tudi mi vegetarianski.

Pa da se ne razvnamem preveč, podobni nesmisel mi je tudi, da imajo brezdomci mobilni telefon. Zakaj že? A ni mobilnik luksus? Svašta! In potem berem kako uporabljajo FB.
Pa še kaj bi se našlo!

Uglavnem smo pa še živi in jutri bomo našo najmlajšo Lumpo okrancljali z rumeno rutko. JUHUHU!

Bohinj, triatlon jeklenih

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 26 Aug 2012 08:40:00 +0000

Lani sem bila prav tako na jeklenih navijačica, le objave mi ni uspelo spisati. Tokrat sem vzela s seboj še Lumpe.
Glavna naša naloga je bila da na Uskovnici Ninji N2 pripravimo superge, pijačo in gele in prav ta isto storimo še za Jeklenko. Start smo skoraj zamudile. Polno počasnel na cesti, minutka sem in tja ampak pok, smo pa le ujele.

Tudi jeklenki sem ujela v objektiv medtem ko Ninje N2 nisem našla. Nič zato, navodila sem dobila že po gsm-ju. Tako smo se odpeljale na Uskovnico. Gužva je bila taka da smo avto pustile skoraj na Rudnem polju. Nič zato, malce sprehoda nam ne škodi.
Na menjavi je bila cela zmeda. Ruzake so premetavali sem ter tja. Me smo našle svoje dva, jih pripravile in čakale. Tudi ostale ruzake so uspeli za silo urediti po številkah. Najbolj tečna situacija so tisti nervozni triatlonci, ki največkrat pomočnico še naderejo, ker jih ne pokliče dovolj glasno ali pa kaj podobnega. Medtem, ko so nekateri povsem mirni, se v miru preobuvajo in si nabirajo nove energije, medtem ko jih domači priganjajo :). Nekemu triatloncu smo vsi iskali vrečko (ruzak), ki je nekje izginila. Žena nekega drugega tekmovalca mu je ponudila svoje superge in ta jih je sprejel in v njeni odtekel še na kočo.

Me smo opravile svoje dolžnosti (punci sta fotkali:)) na menjavi in se sprehodile do Konjščice. Dobro da ni daleč, ker sta punci po parih metrih vzpona (res mali) začeli v duetu kašljat, tisto suho nabijanje.
No na Konjščici smo si naročile žgance in štruklje in k mizi je prisedel starejši par, z kar nekaj vnuki. Malo smo kramljali o hrani in o triatlonu, bojda je njihov sin letos nastopil kot tekač v trojici. Med tem prisede najverjetneje še svakinja z vnučko (deset mesecev), ki se blazno otresa klobučka, je pa kar močno sonce, pa še piha. Nato pa na glavico poveznejo kapico. Pa ne katerokoli kapico, kapico ki je nastala pod mojimi prsti. Kaj takega se mi še ni zgodilo:). Seveda jih povprašam od kje so jo dobili in razložim, da je nastala pod mojimi prsti. Me pa srčno veseli, ko vidim, da ljudje darila uporabljajo in da so jim poleg tega še všeč. Prav lepo presenečenje.

Takole smo pa poležavale na travi in čakale na jeklene tekače, da se vrnejo iz Vodnikove koče. Telim kravam ni hudega, ko pa te začno prav butasto gledat pa proti tebi rinit, pa tudi ni najbolj prijetno. Na koncu smo odšle še na plažo, kjer so se Lumpe ob družbi še skopale, pod Skalco na podelitev in domov.
Super so teli Jekleni. Ampak vedno manj me mika, da bi se jih še kdaj udeležila. Približno tako kot Bohinj je res fajn in krasen, sam če bi bili Bohinjci malo manj "zagamani", bi bilo pa še bolj fajn.

"Čist Blond"

noreply@blogger.com (Tina) — Fri, 24 Aug 2012 12:56:00 +0000

Lumpe sta staknile eno supertrupen nadležno virozo in kašljata že 14 dni skupaj. Mala le en teden, velika pa res že dva. Tako, da kakih večjih podvigov si nismo zadale, saj ju nočno in jutranje kašlanje precej utrudi. Vsak dan kaki manjši opravek, potlej pa veliko igre mal kuhanja, pa mine dan.
V začetku tedna smo se tudi odpravile po šolske potrebščine. Med vsemi papirji izbrskam kup papirjev, ki jih je večja prinesla iz šole in še manjši kup, ki smo ga dobili na informativnem sestanku za prvošolko. Od tu vzamem dva lista in se zapeljemo k "sosedu", da opravimo več stvari na enkrat. Prodajalki ponudim dva seznama, vzame le enega (tistega za 1. razred), pravi da si drugega naberem sama. Ja že, kaj pa učbenike? Ja gospa, na temu listu so samo potrebščine. Aha!? Tokrat le pogledam list in res so le potrebščine! In torej kje je ta famozni seznam za učbenike??? Nabavimo kar lahko in punce doma veselo zavijata, oziroma lepita etikete in ovijata barvice in vmes ugotovimo, kaj še potrebujemo. Ker recikliramo izbrskam iz papirnatih smeti še seznam učbenikov in si ga pripravim na mizo. Čez kak dan dobim mail od mame sošolca starejše lumpe, da njen sin ni dobil nobenih seznamov, oziroma da jih pač nimata in bojda jih tudi na netu ni. Zopet iščem seznam učbenikov in ga ne najdem, brskam po reciklaži in najdem še enega (zdi se mi popolno normalno, da smo jih dobili več), poslikam tega in še tistega s potrebščinami in pošljem. Zraven pripišem, da potrebuje oba, da ne bo izpadla blond kot jaz :).
S tem drugim seznamom se danes odpravimo kupit še preostali del učbenikov. Prodajalki oddam seznam in čakam da mi nabere. Ko mi prinese kup, starejša Lumpa pravi, da so enaki kot od mlajše. Oči so mi skočile na peclje! Ugotovim, da sem včeraj preslikala in danes prinesla s seboj seznam za učbenike za 1. in NE 3. razred. Sploh ne morem opisat jeze, ki se mi je nabirala v glavi. Najverjetneje
se mi je kadilo iz ušes! Pa sej to ni res! Ker je druga mama omenjala, da jih ni na netu se v trgovini sami do seznama nisem mogla dokopat.
Odšle smo v trgovino poleg po živila in kupila sem si blond barvo za lase in trenutno se barvam :). Seveda mi to ne bo pomagalo, do učbenikov, počutje bo pa zagotovo boljše!
Poleg tega najbolj blond kot sem lahko, od telih blond pakiranih barv je temno medena. :) Tako da dragi Manimejker, da se ne boš preveč nadejal, da boš doma našel platinasto blondinko. Doma boš našel le razočarano mamo, brez vidnega naglavnega narastka, ki piše tole zgolj zato, da ji bo v opomin, ko bo ta velika Lumpa (ta je ta zmedena) iskala kako stvar ali pa kaj pozabila, da malo manj norim in se malo več smejim. Smeh je veliko bolj zdrav kot pa jeza.

Stvar percepcije

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 19 Aug 2012 20:39:00 +0000

Glede na to, da sem Ljubljančanka sem se od doma odselila šele, ko sem zanosila ali, bolje rečeno rodila. :) Velikokrat se spomnim kako sem si želela biti od nekje drugje, da bi živela v študentu ali pa v najemniškem stanovanju. Seveda bi se lahko odselila na svojo roko, ker sem v času študija veliko delala, vendar bi potrebovala cimro ali cimra predvsem pa podporo staršev, da se lahko vrnem če mi ne znese... No kakorkoli nikoli se ni izšlo.
Je pa to poletje naneslo da je Manimejker odšel na službeno pot, Lumpe pa sta odšle k babici za teden dni. No v posteljo sta mi nastavile zverinice, da mi ne bo dolgčas. Kljub temu, da dobro vesta, da najraje spim sama! Vse jima je zdelo, da bom takole bolj varna. :)

Seveda sem si urnik natrpala, vsaj prve tri dni, tretji dan seveda od utrujenosti obležala in takrat začela pogrešat vse tri. Vmes sem ugotovila, da sem veliko bolj organizirana, če so vsi doma. Če drugega ne, kdo bo kuhal samo zase? Da o temu, da cel teden nisem šla v trgovino raje ne razlagam. No kljub temu, sem se naplesala in nasmejala in tudi do ljubega Bohinja sem prišla in celo do manjšega razgleda. Po dolgem času sem tudi malo veslala.
Ob vsem tem, pa sem ugotovila, da sem navajena na družinsko življenje. Seveda mi odgovarja biti sama, sama s seboj, vendar sem to že na svojih pohodih in tekih in kratkih predahih, ki si jih utrgam med vikendom ali tednom. Veliko bolje funkcioniram v skupini, bodi si kot mama ali partnerica ali pa član kakršnekoli grupe. Enako je z delom ali športom. Tisti, ki misli, da je enostavno delati od doma in tega še niste poskusil, morate to preizkusiti. Na dolgi rok se ne obnese najbolje. Za tako delo je potrebno veliko več motivacije in energije kakor za nek job od 9h do 17h.V bistvu pa kot bi rekla moja kolegica Miss Gin-tonic vse je stvar percepcije. In res je. Pa še kako res je. Sama se večkrat znajdem v ne-zadovoljnem položaju, pa mi v resnici ne manjka prav nič pomembnega. In še za vse tise, ki zadnje čase tako tarnate nad vsem, kako imajo eni velike plače, pa drugi velik dopusta, pa velike avte, hiše, ... pa ne vem kaj še... Dvomim, da bi menjali z njimi in če bi, kaj vam stoji na poti? Vse je v glavi!
No Tina dosti filozofiranja : "Jutri pa teči!"

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 3.del

noreply@blogger.com (Tina) — Wed, 01 Aug 2012 12:26:00 +0000

Za ne-poznavalce Harrya Potterja je Slatan Sharmer pomemben lik v drugi knjigi. To smo imeli sicer namen prebrati že na zimskih počitnicah, pa se nam ni izšlo.
Sama sem proti tehnologiji na dopustu, v tem primeru Ipad, vendar sem letos popustila in sedaj, ko pomislim za nazaj, hvala bogu, da je bilo tako. Ko je Lumpa zbolela in ko jo je trgalo po ušesu smo neštetokrat zavrteli Volka in sedem kozličkov (pravljica). Če rečem 30x sem rekla premalo. Tudi naložene risanke so prišle prav, za lažje goltanje antibiotika, ki se je Lumpi bruhal. :( Da ne govorim, kako je meni krajšal čas, ko je bolnica spala, meni pa skrbi niso dale in sem po spletu brskala za vsemi možnimi zapleti ušesnega vnetja.
Ko pa se je stanje normaliziralo, smo zopet brali Harrya Potterja. S tem, da smo Manimejkerja preimenovali v Slatana Sharmerja. Seveda mu manjkajo blond kodri, vendar nasmeh in turkizna oblačila so bila za našo domišljijo dovolj. Zelo smo se zabavali ob knjigi, ob prvem dežju pa si bomo ogledale še prva dva filma, pa da vidimo kako bo navdušenje.
Med windsurfanjem, obiskovan em urgence, branjem Harrya Potterya in Manimejkerjevim veslanjem, sem punce celo malo popeljala s kajakom, žal je na odprtem tako pihalo, da smo se vozile le po zalivu. Vendar njuno željo po veslanju pa je potešilo.

Sta bili pa uspešni pri surfanju in s tem mami narisali velik nasmeh.

Med drugi sem ob nočnih dežurstvih in negi male Lumpe postajala vse bolj utrujena in prav sitna, tako da sem nek večer, le obula superge in zagrizla v sosednji hrib. Tekla sem le v hrib in sploh se nisem utrudila, le sitnoba mi je puhtela iz telesa. Prisežem! Med drugim mi je pot križala lisica. Nato pa sem se vrgla še v morje, malce odplavala in preostanek sitnobe še odplavila. Kako malo je treba, da je človek srečen. :)
Spoprijateljila sem se z 60 letnim grškim ekstremnim športnikom. Nimam pojma, kako sva se prvič zapletla v pogovor, vendar me je navdušil s svojo energijo. Bojda je doma iz Soluna in razlagal mi je, da ga zelo veseli turno smučanje, ki si ga največkrat privošči kar v Chamonix-u. Bojda, se da v bližini Soluna v severni Grčiji tudi smučat. Ko je izvedel da sem iz Slovenije, je takoj omenil, da je že smučal v okolici Kranjske Gore. Seveda je bil tu zaradi surfanja, zjutraj pa je tekel in plaval. Pogovarjala sva se tudi o stanju v državi, vendar se mi zdi, da ga glede na to, da je sam uspešno priskrbljen, ni preveč skrbelo. Moram priznati, pa da je bilo turistov manj, Slovencev pa več, kot prejšnja leta.
Sem pa letos večkrat pomislila, da bi Grkom prišla prav akcija "Očistimo Grčijo". Plaže niso zasrane, pa tudi glede na hude kadilske navade ne naletiš na ogorke cigaret, kot sem sem zgražala nad hrvaškimi plažami. Vendar plastične vrečke so pa povsod, saj jih še vedno množično uporabljajo. Pa naj verjetneje stvari mečejo čez okno avtomobila saj je ob cestah največ svinjarije. Tudi veter naredi svoje, saj iz nepokritih smetnjakov hitro naredi štalo. Žalostno je, ko se ob cestah bohotijo bele in ciklamne Bugenvilije, potem pa modre, rumene in bele vrečka na njih. :(
Kljub temu, pa je lokalna ponudba sadja in hrane odlična. Naktarin , marelic in lubenic smo pojedli na tone! Sami se vsa leta najraje sladkamo s temi palčkami, pa letos smo odkrili pakiran tiramisu, ki je bil prav tako odličen. Med ljubšimi so nam tudi bogato obložene palačinke, pa še bi se našlo.

Tale je bil zadovoljen, kar z drobtinicam ali pa špageti.

Poskusila sem se še v modelarstvu.:) Kjer sem izdelala čisto preveliko jadro za splav brez kobilice in se je ob prvem valu prekucnil.

Na ladji smo dokončali knjigo.

Na poti domov pa sem slikala najlepšejši "VAN" ever!

Ko bom velika...

Prvi cilj, je preživeti preostanek počitnic z Lumpami, brez hujših incidentov!

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 2.del

noreply@blogger.com (Tina) — Tue, 31 Jul 2012 07:02:00 +0000

Ta veliki Lumpi je bilo strašansko dolgčas brez male. Manimejker se je drugače dnevno izposojeval desko za veslanje ali SUP in jo enkrat celo vzel s seboj. Vendar ji je bilo precej dolgočas, zato sem Manimejkerju namignila, da bi si morda sposodili mali surf in vzeli smo družiski paket za 3 dni, brez inštruktorja. Saj, če bi imeli kakega primernejšega, beri starejšega inštruktorja, bi si ga privoščila. Vendar teli angleški 18 letniki, me pa niso mikali :). Kako naj mu razložim, da sem surfala takrat ko se on še rodil ni in da je bila oprema takrat 5x težja . Sej mi ne bi verjel.
Tako sva se odločila, da se bova pri veliki lumpi malce menjala ali pa morda poprosila kakega od okoliških slovenskih fantov za pomoč. V isto hišo so se naselili trije slovenski pari, ki so imeli privat slovenskega inštruktorja in trije fantje, ki so kar dobro surfali.

Lumpa je bila prvi dan kar navdušena.
Za njo se je odpravil še manimejker in kasneje je v boj pošlje še mene. Enemu izmed 18 letnih inštruktorjev povem, da bi vzela enako desko kot Manimejker (145 l) in malce manjše jadro, tam 4 m2 ali pa še manjše. Vpraša me, če bom vzela trapez? Ja, itak! Drugače mi bo pa spet tisti oranžen rešilni jopič navesu, da se ja počutim še bolj izgubljeno! Itak, sem mu sumljiva in me vpraša, če ga bom uporabila? Suvereno prikimam! Deske nima enake in mi ponudi eno večjo 150 l in eno manjšo 140 l. Vzamem manjšo (KOZA!). Navlečem svojo lycro in hop-cop v vodo. Tako sem suverena, da poskusim beach-start, saj zgleda "simpl k pasulj". Jadro na glavo, eno nogo na dilo in hop. Opa-jade! Gibčna sem, itak tok, da lahko tri ure skačem po eni nogi, sam ko probam pa drugo nogo gor dat' se deska potopi in nikakor ne zglisiram :(. No po parih poizkusih se vdam, zlezem na desko in dvignem jadro in gremo. Ravno usmerim pogled naprej in skušam poravnati prvo nogo, ko se mi trapez sam vpne. Šokirana pogledam trapez in v istem trenutku me vrže na jadro. O moj bog! Sama sebi se na glas smejim. Opazim, da je bum mogoče malo previsoko, vendar tukaj ga ne bom popravljala. Zunaj piha v sunkih in je kar valovito. Prav zoprno je, ko se ravno naštimam, sune in me vrže iz ravnotežja, smeri in še kam. Kmalu sem na tako imenovani avtocesti, kjer izkušeni surfači švigajo gor in dol. Na višini sem že fino izgubila. Prvič se vrnem na obalo precej nižje in pametna kot sem, se še enkrat zapeljem ven, namesto da bi šla peš malo višje. Tokrat me odnese še mnogo nižje, vsi surfači so nekje desno zgoraj jaz pa sem globoko levo in sama sebi se smejim, da če bi imela viso s seboj, bi šla lahko v mesto na kavo, kot v reklami :). Odločim se, da tokrat pa res na obalo, pa peške gor! V tistem pa vidim kako se mi približuje čoln. Ozrem se naokoli in vidim, da res ni nikjer nobenega surfača. Joj obalna straža gre proti meni! O moj bog, še tega se mi manjka, da me Mitch Buchannon dostavi na plažo, do malega Angleža, ki sem mu bila že tako sumljiva. Prijazna gospodična s čolna (ni Pamela) me vpraša, če rabim pomoč? Pravim, da bom zmogla sama do obale. Prepričljiva sem in odpelje se naprej! Res mi uspe priti na obalo. Delam se, da ne razumem srbskih mladeničev, ki dajejo glasne pripombe in celo obalo kak kilometer ali dva vlečem surf za seboj. Zraven pa se smejim sama sebi in na koncu celo pomaham 18 letnem inštruktorju.
Pa še ponazoritev na googel maps, za lažjo predstavljivost. :)

Jagebabe na dopustu s Slatanom Sharmerjem 1.del

noreply@blogger.com (Tina) — Mon, 30 Jul 2012 17:07:00 +0000

Jp, tako kot sem se ga letos veselila, pa že dolgo ne. Napotili smo se na isto mesto kot lani. Na poti v Benetke smo zavili na hitro še v Dechatlon po Quechuo. Do trgovine sem bila prepričana, da bom kupila tisto za tri, pa sem si v danem trenutku premislila in kupila le za dve osebi. Bojda se nam je strašno mudilo na ladjo. Kasneje pa smo z veliko zamudo štartali iz pristanišča, nimam pojma za kaj. Smo pa tokrat imeli dva sopotnika, Manimejkerjevega sodelavca z dekletom. Takole smo se namestili in glede na veter, ki je pihal na ladiji se je Qechua zelo dobro obnesla.

Je pa Manimejker spal zunaj, me tri pa notri. Pot sploh ni naporna. Če ima vsak svojo tehnologijo v rokah :).

No jaz sem malce retro ali pa staromodna, ampak pasjansa je zakon. No zej pa ta grenke. Prva je bila, ko smo prispeli do naše Frose - gazdarice, ki ne zna besede angleško ima pa sina za prevajalca, in nam je ta dala sobo brez razgleda na morje! Čeprav sva tega izrecno zahtevala v mailu! Itak, da sva na koncu vzela sobo, sej smo bili utrujeni od poti in da bi šli zdaj na novo iskat mi na kraj pameti ni padlo. Smo se pa zmenili da čez 4 dni selimo v sobo z razgledom. O.k, ampak ena taka stvar mi pa že ne bo pokvarila dopusta, sem si mislila. Prvi dnevi so bili prav lepi valovi in punci sta jih lovili kar z blazino in starim čolničkom, neizmerno sta uživali.

Nato se celo potapljali z Manimejkerjem in bojda je šlo mali lumpi odlično. Po treh dneh res počivanja in samo opazovanju hribov sem naštudirala, da bi zjutraj res lahko vstala in odtekla na enega izmed niju.

Zdaj pride druga grenka. :( Mala lumpa je ta večer začela tožit o bolečm ušesku, ampak nisem slutila nič hujšega. Ponoči pa se je stvar razvijala. Začelo jo je boleti in moja noč se je prelevila v nočno dežurstvo in jutranji tek je odpadel! Ob 6h sem komaj zatisnila očesa za kako urico in misel o jutranjem teku je zbledela. Stvar se je stopnjevala in odšli smo do zdravnika. Dobili antibiotik in se preselili v apartma z razgledom. Evo razgled na Itako in Kefalonijo.

Lumpo je počasi začelo kuhati. Druga noč je bila katastrofa, kuhala je na 40. Jokala, bolje rečeno ječala od bolečine, groza. Mene je vmes tudi zvijalo, težko prenašam trpljenje lastnih otrok. Čas mi je tekel počasneje, komaj sem čakala jutranjo uro antibiotika, ker sem verjela, da bo 3-ja doza prijela. Sranje! Izbruhala ga je, prav tako Lekadol in še tisto malo vode, ki jo je popila. Ponovila sem dozo, ona pa bruhanje. :( Še dobro da sem bila z Miss Deha na telefonski zvezi, ker sem bila že povsem zmedena. Opoldne se je stvar malce umirila, popoldne pa novi val bolečine in vročine. Painkilerjev je imela že polno rit pa nič ni pomagalo! Hopa copa, smo se zopet napokali k zdravniku. Tu pa štala! Tulila je, ko jesihar in nikakor ni pustila pogledati ušesa. Ta velika, se je kar skrila za Manimejkerja, ko je mala tako kričala. Vse jo je bolelo, glava, ušes, žrelo, ni da ni.... Zdravnika (predpostavljam, da je bil eden specializant) sta se pregovarjala po grško in me delalo še bolj nervozno. Vendar se nisem dala in vztrajno sem spraševala, o čem razmišljata. Naj povem še, da je bila to urgenca in o pediatru ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu, so nam predpisali še antibiotične kapljice in predlagali menjavo dveh različnih painkilerjev. Aha, pa plačali smo 5€ za pregled in to samo 1x, drugič niso hoteli denarja in 11€ za antibiotik, precejšna razlika od prejšnič.
Noč je bila mirnejša, vsekakor pa ne mirna. Počasi je šlo na bolje. Četrti ali peti dan bolezni sva šli celo na vrt. V vodo pa še ne. In ko je bolečina v ušesu povsem minila sva ga zaščitili z silikoskim čepkom in še plavalno kapo predelano v trak. Takole:

Vendar veselje v vodi ni bilo več enako tistemu prej.
Se nadaljuje.

Morje,

noreply@blogger.com (Tina) — Thu, 12 Jul 2012 15:56:00 +0000

mi prihajamo. Takole je bilo več kot 30 let nazaj. Kako bo tokrat? Izveste, ko se vrnem. :)

Teden brez

noreply@blogger.com (Tina) — Sun, 08 Jul 2012 13:29:00 +0000

otrok je minil kot bi mignil. Kot vedno sem mislila, da bom opravila veliko več, kot dejansko sem. Pa tudi to je nekaj. Enkrat sem uspela celo na gin-tonik druženje s staro ekipo. Oblekice nisem oblekla ker je zahladilo. :)

Eno popoldne sem z Jeklenko skočila na Šmarko in na poti nazaj še rešila uganko nedelujočega bojlerja. Pa nisem rabila niti fazenbriferja (nimam pojma kako se mu reče po slovensko), ki sem ga nesla s seboj. Ančka mi je sicer še po messengerju zatrjevala, da nima stikala za bojler. Ta se je čudežno pojavil na steni, ko sem se jaz narisala v stanovanju :))). Večer je bil tako še bolj zabaven.
Včeraj pa sva skočila v Italijo na manjšo plezarijo. No še pred tem na pizzo v Kranjsko goro, ker sva precej pozno odrinila iz Ljubljane. Še dobro, da sploh sva. Vedno znova me preseneča, ko Manimejker naroči pijačo in hrano za oba in vedno znova postavijo pivo pred njega in sok z vodo pred mene :). Manimejker namreč ne pije alkohola, ko vozi ali pa če je sredi dneva, ali pa če... V bistvu zelo redko pije sploh kaj alkoholnega, če pa že, je zagotovo predvideno. Če ste že gledali film Salmon Fishing in Yemen ,vam bo morda bolj jasno. Film je zelo lušen.

No plezala pa sva v Val Roman-i nad Trbižem. Ful lušno plezališče. Bila sva čisto sama. Tik pred odhodom sta prišla še dva Slovenca, tako da smo imeli menjavo. Ninja, sem moraš nujno Zajklo peljat. Smeri so dolge in lahke in res lepo navrtane. Zlezla sva bolj malo, morda ker so bile temperature tako ugodne in želodček tako lepo poln, da bi se nama prej prilegel spanec, kot plezarija.
Za konec sva se odpeljala še do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila Gorenjko in ker je bilo že pozno in je senca že legla na jezero, se za kopanje nisva opogumila. Vseeno je bilo lušno.

Tele Rabeljske špice so pa nadve mamljive. Bo treba pogledat koliko poti vodi tja!