V zadnjem desetletju so toplotne črpalke postale sinonim za sodobno, trajnostno ogrevanje, saj ogrevajo pretežno s toploto okolice. Toda množična raba toplotnih črpalk zrak/voda v gosto naseljenih sose­skah povzroča težave zaradi hrupa v bival­nem okolju. Zvočna moč zunanje enote toplotne črpalke (do 65 dB (A)) je primer­ljiva z zunanjo enoto klimatske naprave, vendar je zaradi dolgotrajnega delovanja in nočnega časa lahko bolj moteča. Nekatere toplotne črpalke, vendar ne vse, povzročajo moteč hrup. Po definiciji je hrup nezaželen, moteč ali škodljiv zvok. Da se to ne bi dogajalo, zadošča pravilna izbira in postavitev toplotne črpalke.

Zakaj so razlike v glasnosti tako velike? Toplotne črpalke zrak/voda so lahko moteče. V ohišju toplotne črpalke, ki je praviloma na prostem, sta ventilator in kompresor, oba lahko povzročata hrup.

Razlika med “tiho” in “glasno” napravo izvira iz načina delovanja. Starejši modE delujejo dvotočkovno, vklop in izklop (ON/OFF), zagon povzroči nenaden zvočni sunek, deluje s polno močjo, nato pa za nekaj časa preneha. Sodobne toploti črpalke zvezno prilagajajo svojo moč, večino časa delujejo z minimalnimi obrati in minimalnim zvokom. Vendar pa tudi sodobne naprave postanejo glasne ob nizkih zunanjih temperaturah, ko njihova ventilator in kompresor delujeta na vso moč.

Kaj vpliva na jakost hrupa: Materiali, konstrukcija in postavitev Hrup ni le vprašanje motorja, temveč celo­tne arhitekture naprave.

Konstrukcija ventilatorja: tišje naprave imajo ventilatorje z večjim premerom in bionično oblikovanimi lopaticami (na primer po zgledu sovjih kril), ki zmanjšujejo vrtinče­nje zraka. Večji ventilator premakne enako količino zraka pri nižjih obratih kot manjši, zato je tišji.

Zvočna izolacija: Notranjost ohišja kako­vostnih naprav je obložena z večplastnimi materiali, ki absorbirajo zvok kompresorja.

Vibracije: Kompresor je “plavajoče” vpet v ohišje, da se njegove mehanske vibracije ne prenašajo na ohišje.

Najbolj pa na glasnost vpliva postavitev. Če naprava stoji v kotu med dvema stenama, nastane učinek odboja, ki hrup podvoji; sosed sliši napravo dvakrat glasneje, kot če bi stala na prostem.

Predpisi, ustavnost in tveganje za lastnika Hrup ureja Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ki določa mejne vre­dnosti virov hrupa za različna območja (na primer 45 dB ponoči v stanovanjskih nase­ljih). Vendar je tukaj pravna past: Ustavno sodišče je presodilo, da je obstoječa uredba v nekaterih delih neustavna, ker država ne zagotavlja dovolj visoke stopnje zaščite pred hrupom.

Za lastnika to pomeni, da zgolj “ustrezanje kriterijem” ni več absolutna garancija za pravni mir. Sosedje lahko sprožijo civilne tožbe na podlagi sosedskega prava, če doka­žejo, da hrup povzroča znatno motnjo biva­nja ali zdravstvene težave. Inšpekcija lahko odredi meritve, in če so meje presežene, sledijo globe ali ukaz o prestavitvi oziroma odstranitvi naprave.

Je nižji nivo hrupa vreden višje cene? Tišje toplotne črpalke so praviloma dražje. Razlogi so tehnični: večji uparjalniki, kom­pleksnejši ventilatorji, težja in bolje izolirana ohišja ter naprednejša elektronika za nadzor obratov. Investicija v tišjo napravo pa ni le vprašanje udobja, temveč dolgoročne varnosti naložbe. Preprečuje namreč stro­ške kasnejših protihrupnih ograj ali sodnih postopkov.

Poleg decibelov je ključna karakteristika zvoka. Nekatere naprave proizvajajo enako­meren šum, ki ga možgani zlahka ignorirajo (tako imenovani beli šum), druge pa proizva­jajo piskajoče ali brneče tone (tonalni hrup), ki so za človeško uho izjemno moteči, tudi pri nizki glasnosti.

Rešitve za hrup: Kam postaviti napravo? Izbira lokacije topotne črpalke je ključna. Za glasnejše toplotne črpalke je nujna pravilna umestitev v prostor.

Ob hiši: naprava naj ne stoji neposredno pod oknom spalnice. Podstavek naj bo masiven betonski blok, ki je fizično ločen od temeljev stavbe, da se vibracije ne pre­našajo.

Na bloku: na balkonu ali fasadi je nujna uporaba vibracijskih dušilnikov in zvočnih pokrovov, ki zvok usmerijo stran od oken.

Zadušitev hrupa: če je naprava pregla­sna, pomagajo namenska zvočna ohišja. Te “hišice” prepuščajo zrak, a z notranjimi labirinti in izolacijo zadušijo zvočne valove. Zimzeleno grmovje pomaga predvsem psi­hološko (vizualna zakritost), dejansko pa zvok le malo ublaži.

Psihološki vidik: Nocebo in subjektivnost Zanimiv fenomen pri hrupu toplotnih črpalk je nocebo učinek. Če sosed napravo dojema kot vsiljeno ali nevarno, bo njegov stresni odziv na zvok veliko močnejši. Meritve lahko pokažejo nizke vrednosti, a posameznik bo še vedno trpel zaradi nespečnosti ali povi­šanega tlaka. Zato sta sporazumna rešitev in predhodno posvetovanje s sosedom o lokaciji naprave vredna več kot najdražja protihrupna ograja.

Hrup toplotne črpalke torej ni le tehnični podatek na energijski nalepki, temveč preplet akustike, pravilne vgradnje in medsosedskih odnosov. Pri načrtovanju je zato nujno upoštevati ne le moč ogrevanja, tem­več tudi “akustični odtis”, ki ga bo naprava pustila v soseski.

Kako ohraniti toplo hišo in mir s sosedi?

Pri energetskem prehodu pogosto pozabljamo, da dom ni le toplotni stroj, temveč predvsem prostor za počitek. Hrup toplotne črpalke ni le fizikalni problem (decibeli), temveč psihološki izziv. Brnenje, ki ga podnevi preslišimo, lahko ponoči postane vir kroničnega stresa. Naša hiša ni osamljeni otok, temveč del naselja.

1. Zakaj soseda hrup moje toplotne črpalke moti bolj kot promet?

• Nizke frekvence: toplotna črpalka proizvaja nizkofrekvenčni šum, ki ga telo čuti kot vibracijo. Ta prodira skozi zidove in sproža podzavestni odziv “boj ali beg”.

• Ritmičnost: vklapljanje in izklapljanje kompresorja predrami bolj kot stalen hrup, saj se možgani nanj ne morejo povsem navaditi.

• Psihologija sosedskih odnosov: če moja naprava moti sosedov spanec, sosed to dojema kot vdor v zasebnost, to pa zlahka vodi v konflikte.

• Psihologija tuje koristi: soseda moti moja toplotna črpalka, ker on nima od nje nikakršne koristi.

2. Inženirski nasveti: Zlati koraki za investitorje

• Strateška umestitev: naprave nikoli ne postavljaj v ozke prehode med hišami, kjer se zvok odbija, niti neposredno pod okna spalnice ali v vogal.

• ​Antivibracijska zaščita: črpalka mora stati na masivnem podstavku z ustreznimi blažilniki. Mehanska ločitev naprave od stavbe prepreči tudi prenos vibracij po konstrukciji.

• Akustični zasloni: če je prostor omejen, uporabi zvočne izolacijske lamele in zasadi gosto zimzeleno grmovje, ki deluje kot vizualna ovira.

• Odboj zvoka od tal: gladka ravna betonska podlaga ojača hrup, peščena ali travnata pa ga nekoliko zaduši. Podlaga neposredno pod napravo in okoli nje naj bo iz prodca ali zatravljena. Beton deluje kot akustično ogledalo, ki zvok odbija direktno v okolico.

• Zaupanje v stroko: projektant naj z računom dokaže ustrezno mesto vgradnje zunanje enote. Včasih ima monter drugačne predloge, ki mu morda le olajšajo montažo, a poslabšajo delovanje sistema.

3. Psihološki nasveti: Kako rešiti “hrup v glavi”?

• Transparentnost pred montažo: s sosedom se pogovorite vnaprej. Pokažite mu certifikate o tihem delovanju, nameravano lokacijo vgradnje in orientacijo zunanje enote. Psihološki odpor je bistveno manjši, če sosedje čutijo, da so upoštevani.

• Prisluhnite sosedovim željam: če ima sosed pripombe na lokacijo toplotne črpalke (bližina, usmerjenost, zaslon), jih upoštevajte v največji možni meri, tudi če so zgolj kaprica.

• Nočni način: večina sodobnih toplotnih črpalk ima možnost “Silent mode” za nočni čas.  Zmanjšanje moči za 10 odstotkov lahko pomeni ključno razliko med neprespano nočjo in mirom. Projektant naj v navodilu za uporabo toplotne črpalke določi obvezno uporabo tihega načina po 22. uri.

4. Zakaj je toplotna črpalka moteča, klimatska naprava pa ni? 

• Družbena sprejemljivost: ni bistvenih razlik med hrupom hišnih klimatskih naprav in toplotnih črpalk, vendar skoraj ni kritik zaradi hrupa klimatskih naprav. Verjetno smo se na hišne klimatske naprave v pol stoletja že navadili, na toplotne črpalke, ki se množičneje uporabljajo šele zadnje desetletje, pa še ne.

5. Nasvet: Kako preprečiti hrup sosedove toplotne črpalke? 

Če je zvok sosedove črpalke v mejah dovoljenega, pa je vseeno moteč, zapri okno. Zvok toplotne črpalke se širi kroglasto in z razdaljo slabi. Ob hiši, ki je štiri metre stran od meje, se hrup zniža na približno 41 dB. Okno zaduši še dodatnih 28 dB. V spalnici bo sosedova naprava povzročala le 13 dB hrupa, to je skoraj neslišno, tišje od dihanja!

Če je okno odprto na nagib, se hrup le minimalno zniža in prihaja v spalnico z 31 dB, kar je nad priporočeno mejo hrupa.

Torej, tesno zapri okno in boš spal v tišini.

Matjaž Valenčič, dipl. inž. stroj.

Vir: https://vecer.com/prosti-cas/kako-hrupne-so-toplotne-crpalke-med-tehnoloskim-napredkom-in-medsosedskim-mirom-10405519

Hrup je po definiciji zvok, ki je glasen, neprijeten ali nezaželen. Vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko povzroča škodljive učinke na zdravje, kot so poškodbe sluha, motnje spanja, zvišan krvni tlak in psihološke motnje. Poleg fiziološke vsebuje tudi osebno noto, torej odnos posameznika do določenega zvoka, ki ni odvisna samo od jakosti in frekvence, ki jo sporoča, temveč tudi od poslušalca, njegove trenutne aktivnosti, razpoloženja in njegovega zdravstvenega stanja. Pri ljudeh lahko hrup povzroči vznemirjenost, motnje spanja, povečan krvni pritisk, tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, motnje pri koncentraciji, pogovoru ali poslabšanje psihičnega stanja.[1]

Čeprav gre za problem, ki ga zaznavamo že dlje časa se zdi, da se pri nas zavedanje o hrupu, kot enem od pomembnih elementov kvalitetnega življenja, le počasi prebuja. Standardi, ki jih na tem področju predpisuje zakonodaja še vedno niso dovolj strogi, sploh, če jih primerjamo z nekaterimi na tem področju bolj zavednimi evropskimi državami. Kljub temu se zdi, da tako lokalne kot državne institucije niso sposobne vzpostaviti niti teh minimalnih standardov ali vsaj zamejiti tovrstnih neželenih pojavov v našem okolju.   

Zakonodajo, ki ureja hrup v okolju, vključuje Zakon o varstvu javnega reda in miru. Namen zakona je uresničevanje pravice ljudi do varnosti pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika. Hrup, ki ga povzročajo naprave/industrije je omejen v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Mejna vrednost je določena, glede na območje varstva pred hrupom, kar pomeni neenakosti v zdravju, saj niso vsi prebivalci zaščiteni na enak način. Skladno s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije NIJZ priporoča, da se čim več stanovanjskih območij zagotovi pogoje za območje II. stopnje varstva pred hrupom. To pomeni, da letna povprečna dnevna raven hrupa za naprave ne bi smela presegati 52 dBA in 42 dBA za obremenjenost s hrupom v nočnem času.[2]

Občina Kidričevo v glavnem sestoji iz vasi, v katerih je ena glavnih dejavnosti kmetijstvo. Z razvojem kmetijstva so se v zadnjem času modernizirali stroji, ki pa običajno, kot negativna plat tega razvoja, proizvajajo tudi vedno več hrupa. Tako uporabniki sodobnih tehnologij, kot prebivalci sami radi pozabljajo, da so bile naše vasi urbanistično zasnovane v nekih drugih časih, ko je bila glavno sredstvo transporta konjska ali kravja vprega. Danes se v tem istem, bolj ali manj nespremenjenem okolju, prevažajo več deset tonski stroji, širin in velikosti, ki daleč presegajo dimenzije okolja.

Hrup proizvajajo tudi sami kmetijski obrati. V zadnjem času, kot posledica vse bolj vročega ozračja (napredka?), je vse pogostejša praksa intenzivna ventilacija hlevov. To vključuje velike ventilatorje, ki oddajajo visoke, pogosto celodnevne emisije hrupa. Če imate srečo, da živite v bližini razumevajočega kmeta, bo ta ventilatorje ustrezno zvočno izoliral in prilagodil njihovo delovanje okolici, če ne, boste 24 ur na dan, več kot polovico leta poslušali hrup, ki je ekvivalent avtomobilu, ki vozi s hitrostjo 60 km/h, na oddaljenosti 20 m. Temu bi verjetno težko rekli prijetno, kvalitetno in zdravo življenjsko okolje?   

Druga neprijetna plat sodobnega (ne)načrtovanja našega okolja, je postopna, pogosto tudi nezakonita, vpeljava industrije v naše vasi. Pri tem prednjači transportna industrija. Vse od osamosvojitve naprej, ko je Slovenija hote ali ne postajala provincialen transportni servis Evrope, se tako srečujemo s posledicami – s prenasičenostjo prometa, onesnaženjem zraka in seveda tudi prekomernega hrupa. Številni so si zaradi pomanjkanja drugih rešitev parkirišča in servisne postaje uredili kar sredi vasi, občina pa jim je šla toliko naproti, da je spremenila ali ignorirala vse državne predpise in priporočila na tem področju. Tako danes ni nič nenavadnega, če na teh relativno ozkih vaških poteh ob predimenzioniranih kmetijskih strojih srečujemo še tovorne vlačilce in druge transportne avtomobile.

Ob teh in podobnih industrijskih obratih, ki seveda pod nobenim pogojem ne sodijo v takšno okolje, smo soočeni še z zvoki raznih kompresorjev in hladilnikov, ki povzročajo še bolj problematično različico onesnaženja s hrupom – nizkofrekvenčno onesnaževanje. V Sloveniji nimamo zakonodaje, ki bi natančno določala metodologijo, kazalnike in mejne vrednosti, ki bi upoštevale posebne vire hrupa. To so na primer poudarjeni toni, nizke frekvence, nihanje ravni zvoka v času, prekinitve, prisotnost vibracij, itd. Mogoče je, da kje tudi strokovne meritve hrupa ne bi pokazale prekoračitve mejnih vrednosti, a motnje bi ostajale, ker se te posebnosti ne upoštevajo. Če so v hrupu na primer prisotne nizke frekvence, bi bilo treba, če bi želeli, da hrup ne bi bil več moteč, mejno vrednost za hrup postaviti vsaj nekaj dB niže. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da se motnje lahko pojavijo že pri ravni zvoka, ki presega 30 dBA, torej bi bila z upoštevanjem nizkofrekvenčnega zvoka ta meja lahko celo 25 dBA. Pomembno je tudi vedeti, da nizkofrekvenčni zvok s protihrupnimi ovirami teže zaustavimo kot visoke frekvence, dodatna težava pa je tudi, da se tak hrup širi po stavbni konstrukciji.  

Če gremo na bolj osebno raven. Ljudje smo se postopnega dvigovanja hrupnega okolja že tako navadili, da ga niti ne zaznamo več, posledično tega ne opazimo več niti pri sebi. Postajamo vedno glasnejši, čeprav smo morda še pred časom pazili, da ne bi motili drugih. To vključuje rabo avdio vizualnih orodij, uporabo pirotehnike, tehnologij, kot so razne sezonske hladilne naprave, klime, toplotne črpalke, plinske peči, ventilatorje, razne motorje, kosilnice itd. Se pravi tehnologije, ki jih zaradi pomanjkanja nadzora in morda tudi nevednosti, v prostor uvajamo na najbolj nezaželene načine in marsikje povzročamo konflikte. Toplotne črpalke, ki se pogosto predstavlajo kot sprejemljiva in zaželena okolijska rešitev, so v glavnem v kategoriji naprav, ki oddajajo okoli 65 dB hrupa in so s tem primernejša za industrijska in okolja, kjer ni goste poselitve. Za naša okolja bi bila veliko primernejše tišje črpalke, ki pa so seveda morda malo dražje, a če je edino merilo cena in ni druge regulacije, tovrstnega samozavedanja ni pričakovati. 

Alexis de Tocqueville, znameniti francoski politični teoretik, je v svojem najbolj znanem delu »Demokracija v Ameriki« v prvi polovici 19. stoletja opisoval zanimive plati nove ameriške demokracije. Ena tistih, ki ga je hkrati navdušila, a tudi prestrašila, je bila nenavadno početje Američanov, ki so na vse načine poudarjali svoj višji standard (ki so ga seveda lahko gojili s pomočjo suženjstva). Njihova domovanja so bila, če jih je primerjal z evropskimi, prave male palače in kar je še bolj zanimivo, posnemala so estetiko luksuza – čeprav je bila hiša narejena iz lesa, je od daleč kazala podobo marmorja. Ljudje, ko dosežejo neko bogastvo, to na vsak način želijo pokazati. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi po drugi svetovni vojni, v t. i. zlatem obdobju nenehne ekonomske rasti, v času “ameriških sanj”, ko so cvetela predmestja in se je oblikoval urbanistični model, ki ga do neke mere poznamo še danes. Ena od značilnosti te »pravljične hišice z belo ograjo in velikim avtomobilom na dovozu« je tudi velika zelenica pred hišo, ki jo je, da bi dosegla svoj namen, treba skrbno negovati. Z naraščajočim materialnim bogastvom smo tudi pri nas na vaseh začeli gojiti nekatere tovrstne življenjske stile. Tako je danes tudi pri nas že kar običajno, da ima vsaka hiša v svoji okolici veliko, primerno negovano trato. O nesmiselnosti takšne rešitve, kjer produktivno zemljo spreminjamo v nekoristno estetsko kategorijo, je mogoče razpravljati. Čeprav zakonodaja omejuje rabo kosilnic v določenih terminih, je ta še vedno dovolj ohlapna, da lahko na vasi doživljamo prave celodnevne “kosilniške simfonije”. S tem pa ne delamo škode smo s presežnim hrupom, ampak za pašo prikrajšamo tudi živali, še posebej kritično čebele in druge za naravno ravnovesje pomembne insekte, kot tudi dobesedno »mečemo stran« velike površine koristne zemlje, ki bi jo lahko sicer uporabili za pridelavo kakšnih pridelkov.

Zimzelena tema vasi in reden gost slovenskih črnih kronik je tudi pasji lajež. Posebej po pandemij se zdi, da je lastništvo psov tudi na podeželju doživelo dodaten pospešek. Odločitev zanje je osebna, pasji lajež pa morajo prenašati tudi drugi, ki jih morda, prav iz spoštljivosti in uvidevnosti do njih, sami nimajo.[3] Praktično pri vsaki hiši lahko najdemo vsaj po dva psa, ki sta po stari kmečki navadi bolj v vlogi instumetaliziranega orodja, kot pa dejanskega živega bitja. Večina pač z živalmi ne zna ravnati. Nenehna nasprotovanja kmečkih organizacij vsakršni naprednejši zakonodaji, ki bi dvignila standard življenj domačih živali so aktualen opomnik, da bi se tudi na tem področju morali ozreti vase in narediti temeljit premislek.

Kako se torej lahko borimo proti hrupu na vasi? Največ pristojnosti ima na tem področju okoljska inšpekcija. Njihov običajen odziv na prijavo je nekaj v slogu: »zaradi pomanjkanja kadra vam ne moremo pomagati«, s čemer še dodatno slabijo že itak zelo skromno zaupanje državljanov v državne institucije, ki reševanje tovrstnih zagat prelagajo na pleča posameznikov, da se po domače sami dogovorijo. Ko to ne gre in na kmetih je na žalost tako, da običajno ne gre, vse skupaj preraste v konflikt, ki lahko ima takšne ali drugačne posledice. Ko pride do razreševanja tovrstnih težav na žalost tudi občina ni v nobeno pomoč. Bolj ali manj lahko slišimo, da to pač ni v njeni pristojnosti. Pa ni povsem tako. Občina, ki bi morala to področje reševati proaktivno ter veliko bolj premišljeno in sistematično, lahko postavi tudi svoje standarde.    

Sposobnosti slišati je seveda med posamezniki različna, kot so različni tudi odzivi na hrup. To ni nič nenavadnega, ker smo pač različni in v dobri družbi je treba zaščititi tudi najbolj občutljive osebe. Še posebej vedno izpostavljamo najmlajše, otroke, ki so v fazi intenzivne rasti in razvoja bolj ranljivi. Rešitve za zmanjševanje hrupa pri viru so znane, izvedljive in seveda zelo priporočljive; tudi v primerih, ko še ne gre za formalno preseganje mejnih vrednosti. NIJZ tako priporoča, da se hrup pri vsakem viru zmanjša kolikor je to v danem času tehnično izvedljivo.[4]

Nedavno je v medijih odmevala zgodba upokojene učiteljice klavirja, ki je zaradi igranja prejela globo zaradi motenja miru. Zakon in tisti, ki ga bolj ali manj dobesedno uveljavljajo, če in ko ga, pač ne premorejo sofisticiranosti, da bi znali ločiti med stopnjami škodljivosti tovrstnih motenj, a primer vseeno kaže kako različno dojemamo hrup in nenazadnje, kako močno vlogo igra v percepciji definicije dobrega življenja. Tudi na vasi bi si morali želeti, ne ravno enake rigoroznosti, a podobno stopnjo zavračanja tovrstnih škodljivih motenj.

[1] https://nijz.si/moje-okolje/hrup/

[2] https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2000-01-0777/odlok-o-javnem-redu-in-miru

[3] https://vecer.com/slovenija/pismo-bralke-hrup-zaradi-hrupa-10389343

[4] http://www.osha.mddsz.gov.si/resources/files/pdf/prenehajte-s-hrupom-2009.pdf

Mineva eno leto, odkar je Občina Kidričevo odkupila koncesijo od zasebnega la­stnika za rekreacijsko območje Green Lake, nekdanjo gramoznico Pleterje v Kidričevem. Odkup se še vedno po­stopoma odplačuje. “Letos prvič po­krivamo celotno sezono, zato sproti preverjamo potrebe in potenciale razvoja prostora; nam pojasni Damjan Napast, direktor občinske uprave Občine Kidričevo.

Dodaja, da z obiskom ne morejo biti nezadovoljni: “V juniju je bil obisk nadpovprečen, predvsem zaradi iz­razitega vročinskega vala. V juliju pa obisk bolj niha in je močno odvi­sen od vremenskih razmer.” Ureditev Green Laka po njegovih besedah ostaja ena od prioritet občine, zato so že zavihali rokave.

V prvi fazi načrtujejo postavitev po­hodniškega pomola. Po Napastovih be­sedah je njegova nabava predvidena v avgustu, dela pa bodo usmerjena v to, da bo pomol nared do začetka kopalne sezone 2026. Pomol bo izboljšal dostop do jezera in nadgradil izkušnjo obisko­valcev na sodoben, urejen način. “Gre za prvi večji infrastrukturni poseg po uradnem prevzemu območja, ki je v ob­činsko upravljanje prešel 1. julija 2024,” poudari direktor občinske uprave.

Zgled po avstrijskih gramoznicah

Občina Kidričevo letno namenja so.000 evrov investicijskih sredstev za razvoj in dopolnitev ponudbe na ob­močju Green Lake. “Trenutno smo v postopku pridobivanja ponudb za po­stavitev vodnih toboganov, plavajočih poligonov in dodatnih pomolov,” poja­snjuje Damjan Napast. Za večje investicije občina aktivno spremlja državne in evropske razpise, saj bo za uresničitev celotne vizije nujno tudi sofinancira­nje. “Pridobljeno imamo tudi gradbeno dovoljenje za velik offroad za katerega trenutno iščemo primernega upravljavca oziroma investitorja. V prihodnje načrtujemo tudi ureditev krožne pohodne poti okoli jezera,” dodaja.

Od vsega začetka se pri razvoju Green Lake zgledujejo po uspešnih mo­delih upravljanja gramoznic iz Avstrije. “Veliko praks lahko prenesemo iz ne­posredne bližine,” pravi Napast in kot primere dobrih praks izpostavi jezera Schwarzlsee, Copacabana in Wakepark Planksee, kjer so nekdanje gramoznice s premišljenim upravljanjem postale pre­poznavne in privlačne turistične točke, ki vabijo tudi obiskovalce iz Slovenije.

Kopalne vode, a brez statusa

Green Lake ostaja javno dostopen brez vstopnine ali obvezne konzumacije. Obiskovalci se lahko prosto sprehaja­jo, poležavajo na travi in se kopajo, a to počnejo na lastno odgovornost. Čeprav občina že vrsto let izvaja redno spre­mljanje kakovosti vode, območje še vedno nima uradno potrjenega statusa kopalne vode.

“Želimo si, da bi pridobili ta status, vendar na strani države za zdaj ni po­sluha. Po trenutno veljavni uredbi je status kopalnih voda mogoče dodeliti le za reke in morje. Tako so Velenjsko, Soboško in tudi naše jezero izključeni, čeprav izvajamo redne monitoringe že vrsto let,” opozarja Damjan Napast.

Obiskovalcem so na voljo urejene travnate površine za ležanje in rekrea­cijo. “Za vzdrževanje zelenic in osnov­ne infrastrukture skrbi javno podjetje Vzdrževanje in gradnje, d.o.o., medtem ko operativno vzdrževanje – sanitarije, urejanje plaže, nadzor in tekoče aktiv­nosti – izvaja najemnik območja,” še pojasni.

Po njegovih besedah občina ostaja odprta za vključevanje lokalne skupno­sti, društev in podjetnikov. V letošnji sezoni so že gostili več dogodkov, med njimi srečanje motoristov GoldWing, poleg tega pa so objavili javni poziv lo­kalnim društvom za sodelovanje pri dopolnjevanju gostinske ponudbe. “Na voljo je tudi tribuna, ki omogoča izved­bo koncertov, športnih dni, sejmov in drugih dogodkov,” sklene Napast.

Sanja Verovnik

Vir: https://vecer.com/podravje/green-lake-leto-dni-pod-upravljanjem-obcine-kidricevo-v-juniju-nadpovprecen-obisk-10387956

V Apačah gradijo strelišče, ki naj bi bilo najmodernejše v tem delu Evrope in bo začelo obratovati konec leta 2026. Umešče­no bo sicer v občino Kidričevo, a meji na občino Videm, ki pa v postopek ni bila vključena, zato so tamkajšnji kraja­ni razburjeni. Skrbi jih predvsem hrup, ki ga bo povzročalo streljanje. Zato je v dvorani na Selah potekal zbor kraja­nov Sel, Lancove vasi in Dolene. Prišli so tudi predstavniki ministrstva za obrambo in prebivalcem Vidma pred­stavili podrobnosti projekta.

Zahtevajo dodatno izolacijo

Da hrup seveda bo, je pojasnili Željko Kralj, generalni direktor direktorata za logistiko pri ministrstvu za obrambo. “Glede na to, da nismo bili stranka v po­stopku in nam zdaj povedo le, da hrup bo, nas to jezi. Seveda je sledila burna razprava; je povedal predsednik Kra­jevne skupnosti Sela Dejan Tramšek. “Zahtevamo dodatno izolacijo, da se bo slišalo čim manj: je dodal.

A zbrane je na srečanju preseneti­la še ena informacija. Ob modernem strelišču naj bi na tem območju ostalo vadišče, ki sicer zadnja leta ni obrato­valo. “Ves čas so govorili, da ne gre za posodobitev vadišča, pač pa za gradnjo novega strelišča. Mi smo mislili, da va­dišča torej ne bo, zdaj pa so rekli, da to ostaja. Kako bo torej z vadiščem? Bo tudi tam zvočna izolacija zadostna? Kaj bo tam sploh potekalo in po kakšnih urnikih? Ničesar od tega nam na sreča­nju niso povedali. Vadišče verjetno pri­naša prelete helikopterjev od dva- do petkrat tedensko, a rekli so, da oni niso pristojni za vadišče, zato teh informacij nismo dobili: je oster Tramšek.

Tramšek na obisk povabil ministra Sajovica

Zato bodo sklicali še en zbor kraja­nov in tokrat povabili tiste, ki so pri­stojni za vadišče, da jim pojasnijo še ta del. Hkrati Tramšek k njim vabi tudi obrambnega ministra Boruta Sajovica, da si pogleda kraj, kjer gradijo več kot 18 milijonov evrov vredno strelišče, krajani pa nimajo urejene niti infrastruk­ture. “Naj pride in pogleda, da nimamo pločnikov, da pijemo vodo, ki priteče po starih azbestnih ceveh, in da zdaj ure­jamo kanalizacijo: je oster Tramšek, pri čemer spomni tudi na nastop mini­stra na eni od sej državnega zbora, kjer je poslanki Tatjani Greif na vprašanje v zvezi z gradnjo strelišča in tem, da Videm ni stranka v postopku, odgovo­ril, da očitno želijo le denar.

Spomnimo, da je Občina Kidričevo za podporo projektu prejela 100.000 evrov in sofinanciranje gasilskega vozila. Občina Videm pa v projekt sploh ni bila vključena niti ni prejela nobene odškodnine. Kako je to mogoče? Mini­ster Sajovic je na poslansko vprašanje Tatjane Greif odgovoril, da na izdano gradbeno dovoljenje ni bilo nobenih pripomb, tudi iz občine Videm ne. Medtem na Vidmu trdijo, da s projek­tom niso bili seznanjeni. “Pri planira­nju takih projektov bi morali gledati neki radij, ne pa samo občino, na oze­mlju katere objekt stoji,” je prepričan videmski župan Brane Kolednik. »Od­govornost je verjetno delno tudi na strani prejšnjega vodstva občine«: pa doda Tramšek, ki je predsednik KS Sela že osem let, pa je za strelišče izvedel šele konec leta 2023, ko je bilo gradbeno dovoljenje zanj že izdano.

Vida Božičko Štajnberger

Vir: https://vecer.com/podravje/krajane-presenetila-informacija-da-ob-novem-streliscu-v-apacah-ostaja-tudi-vadbisce-10375938

So spregledali kakšno lokacijo, imate boljše podatke, slike? Obvestite jih s pomočjo obrazca. Novi vnosi bodo na strani vidni po odobritvi.

Vir in več na: https://manjjevec.si/karta-pitnikov/

Stanje javnih pitnikov na področju Občine Kidričevo, konec leta 2024:

Zadnja poročila kažejo, da se je v Sloveniji med pandemijo povečalo število predebelih otrok (in tudi odraslih). Vse več je pozivov po spodbujanju različnih aktivnosti. Zadnji podatki kažejo, da v občini Kidričevo glede tega ne odstopamo kaj posebej od slovenskega povprečja, kar pomeni, da je stanje slabo https://sterntal.wordpress.com/2022/05/18/zdravje-v-obcini-2022/, ima pa občina to prednost, da je kar dobra dostopnost rekreacijskih površin, po zadnjih investicijah v kolesarsko infrastrukturo, pa se vse več stavi tudi na kolesarski turizem in rekreacijo (na pitnike, kot eden pomembnih elementov celostne ureditve kolesarskih poti, se je pri tem nekako uspelo pozabiti). Kljub temu je po pandemiji na igriščih in na kolesih malo otrok. Sploh pa tistih, ki bi tam morali biti. Eden od faktorjev, ki po nekaterih raziskavah vplivajo na povečan obisk igrišč, so ob primerni urejenosti površin za rekreacijo, tudi pitniki. Teh je v naši občini sploh na podeželskih igriščih malo, če sploh kaj. Gre za sorazmerno majhno investicijo, ki pa bi lahko sploh v poletnih mesecih verjetno pomagala pri aktivaciji tako mladih kot starih.

Napotilo:

https://prvi.rtvslo.si/podkast/jutro/173251485/175062079

Ob našem nedavnem popoldan­skem obisku Športno-rekrea­cijskega centra Green Lake v kidričevski gramoznici Pleterje smo srečali le peščico kopalcev. Nekaj več je bilo le obiskovalcev lokala pri wake parku, v slednjem pa je svoje spretno­sti na krožni žičnici preizkušalo nekaj deskarjev na vodi. Ko je po številnih zapletih najemniku, mariborskemu podjetju AD-ON, lani le uspelo prido­biti vsa dovoljenja in zagnati žičnico, so predstavniki kidričevske občine na­povedovali številne prihodnje korake, ki sledijo, ter izražali pričakovanja, da bo občina, ki je širše znana predvsem po gospodarstvu in kmetijstvu, z novo pridobitvijo postala prepoznavna še po turizmu. A podoba v teh dneh, kljub vi­sokim temperaturam, ni nič kaj vzpod­budna. “Letos sva tukaj prvič, sicer pa sem dokaj redno zahajava. Je pa danes res nekam mirno,” sta ugotavljali tudi obiskovalki iz bližnje okolice, ki sta s seboj pripeljali kužka.

Očitki o strupenih cianobakterijah in težavah psov

Kot pojasnjuje direktor kidričevske občinske uprave Damjan Napast, je trenutni slab obisk najverjetneje pred­vsem posledica poznega začetka nove sezone. Center je namreč vrata brez večje najave odprl šele zadnji konec tedna v juniju, a tudi takrat v okrnje­ni obliki, saj za zdaj obratujeta le dva lokala. Letos se je namreč občina soo­čila z novimi težavami. Spomnimo, da je kidričevska občina pred šestimi leti koncesijo za upravljanje tega obmo­čja za dobo 25 let podelila konzorciju treh podjetij. Ta so ustanovila podjetje Športno-rekreacijski center (ŠRC) Pleter­je, katerega edini lastnik je po odkupih preostalih deležev nato ostal podjetnik Dušan Kuhar.

Januarja letos pa iz ŠRC Pleter­je občino obvestili, da želijo koncesi­jo vrniti. Kot pojasnjuje Napast, naj bi bil glavni razlog pomanjkanje intere­sa in razvojne vizije dosedanjega kon­cesionarja: “Pri tem so vlogo igrali tudi nekateri medijski napadi. Vrstili so se številni zapisi na družbenih omrežjih zaradi razraščanja potencialno nevar­nih cianobakterij v jezeru ter o do­mnevnih zastrupitvah psov. Temu je posledično sledil tudi upad obiska. Tudi letos, ko smo najavili odprtje sezone, so se na družbenih omrežjih pojavili šte­vilni komentarji o domnevnih težavah psov zaradi pitja vode iz jezera. Čeprav o tem do danes nimamo nobene uradne informacije in se nihče v zvezi s tem ni obrnil na nas. Žal je pač tako, da ima lahko en tak zapis, pa čeprav morda neresničen, zelo velike posledice: Na­daljnja analiza je sicer, kot smo tudi poročali, pokazala, da prisotne ciano-bakterije niso bile strupene. Občina pa tudi vseskozi na lastne stroške opravlja kontrole kakovosti vode, ki jih izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Poleg vseh že omenjenih težav pa naj bi lanski najemnik zabredel v fi­nančne težave, s čimer pa občina po besedah Napasta ni bila dovolj hitro se­znanjena. Še vse do aprila letos naj bi jo celo puščali v prepričanju, da bodo tudi letos oblikovali dogajanje v centru.

Koncesijo odkupili za 1,2 milijona evrov

Občina se je s koncesionarjem dogovo­rila za odkup v višini 1,2 milijona evrov, za kar so morali, kot poudarja Napast, prvič v zadnjih 15 letih najeti tudi po­sojilo. Zaradi zapletov z najemnikom pa so morali tik pred sezono objaviti še nov razpis za najemnika: “Zgolj za ob­dobje do konca leta. Da je vsaj del centra odprt in da sezona ni povsem izgubljena.” V centru tako sedaj deluje kar pet najemnikov. Sedaj, pravi Napast, pa bodo morali pripraviti nov razpis za dolgoročni najem za obdobje desetle­tja ali več, kar bo novemu najemniku omogočalo bolj strateško načrtovanje ponudbe.

Za to sezono pa je občina morala zaradi visokega stroška odkupa odlo­žiti načrtovana nadaljnja vlaganja v in­frastrukturo v gramoznici. “Sicer smo letos v kampu že postavili nova otro­ška igrala in nabavili nekaj opreme, mize in stole. Večja vodna igrala, ki smo jih želeli pridobiti s pomočjo raz­pisov ministrstva za gospodarstvo, pa bomo očitno morali kupovati postopo­ma v prihodnjih letih: Načrti ostajajo tudi za krožno sprehajalno pot, ki naj bi med drugim, kot so pojasnili v prete­klosti, potekala po 15o metrov dolgem povezovalnem mostu med brežina­ma. Zanjo še vedno upajo, da bo rela­tivno hitro uresničljiva, investicija pa je trenutno ocenjena na okoli 25o tisoč evrov. V načrtih pa so imeli še postavi­tev vodnih toboganov ter ureditev dva kilometra dolge naravne “pumptrack” steze v bližini centra.

Občina si sicer v prihodnjih nekaj letih po Napastovih besedah želi iz de­javnosti predvsem pokritja stroškov, več načrtov pa bodo lahko uresničevali kasneje, ko bo Green Lake znova popol­noma zaživel. Ob tem pa letos in tudi v prihodnjih letih ne vstopnine za Green Lake ne obvezne konzumacije po zago­tovilih Napasta ne bo.

Hojka Berlič

Vir: https://vecer.com/podravje/foto-green-lake-po-stevilnih-zapletih-le-znova-odprt-obcina-vstopnine-ne-bo-zaracunavala-10360863

Napotilo:

https://tednik.svet24.si/tednik/39675-green-lake-obratuje-najemniki-zacenjajo-z-delom

Nedavno se je na nas obrnil za­skrbljeni obiskovalec gramoz­nice Pleterje. V tej kidričevski gramoznici je, kot je znano, pred leti za­živel športnorekreacijski center Green Lake oziroma Zeleno jezero v velikosti deset hektarjev, letos pa so po večletnih zapletih v sodelovanju z novim naje­mnikom končno odprli tudi wake park.

Našega bralca pa so zmotili kupi od­padkov, na katere je naletel na obrežju jezera, in sicer na vzhodnem, neogra­jenem območju centra, ki je oprede­ljen kot naravovarstveno območje. “Tudi na ta del prihajajo ljudje, neka­teri se sončijo, drugi lovijo ribe. Ti od­padki so se nabirali kar nekaj časa. O tem sem že obvestil najemnika parka, z mislijo, da bi morda kakšna čistilna akcija, organizirana z njihove strani, naletela na dober odziv ljudi. A odgo­vora nisem dobil. Nato sem poskusil še z dopisom na kidričevsko občino, a odziva prav tako ni bilo. Zato sem se na koncu obrnil še na vas,” pravi Sandi Gabrijan iz Zlatoličja, ki sicer ugotavlja, da je minuli konec tedna nekdo ven­darle odstranil večino odpadkov. Sam pa je odstranil še nekaj večjih kosov stiropora nekdanjega splava, ki so si ga že pred časom zgradili otroci: “Da ne bodo kosi počasi razpadali v vodi. Nekaj nas namreč na tem območju lovi ribe in mi všeč, če ribe to jedo, mi pa nato ribe.” Gabrijan pa ne razume, kako ljudje lahko puščajo odpadke na mestu, kamor se hodijo kopat: “Tistih nekaj pločevink, ki jih prineseš, menda lahko tudi odneseš s sabo. Po drugi strani pa ne razumem, zakaj občina tam ne po­stavi košev za odpadke in kakšne table, ki bi morda nekoliko pripomogle k oza­veščanju ljudi. Več ko pride ljudi, več je ostankov. Morda bi lahko na tem obmo­čju delovali tudi redarji.”

Na eni strani ribiči, na drugi pikniki

Kot pojasnjuje kidričevski župan Anton Leskovar, so ob dopisih ukrepali, za od­padke je poskrbelo občinsko podjetje, z območja pa naj bi odpeljali 15 vreč ra­znovrstnih odpadkov. Ob tem tudi Leskovar izpostavlja, de ne razume ljudi, da sami smetijo na mestu, kjer se redno kopajo in imajo piknike. Tudi če odpad­kov ne želijo odpeljati s seboj, poudar­ja Leskovar, bi jih lahko pustili v vreči ob cesti in bi jih odpeljale za to pristoj­ne službe. Nadzora na tem delu pa ni, saj so to območje prepustili naravi, v njem so uredili tudi plitvine in opazo­valnico za ptice. “Tako da naj bi živali imele na tem območju mir. A ljudje smo pač takšni, kot smo.” Komunalni de­lavci sicer območje očistijo nekajkrat letno, a je dostop zaradi zaraščenosti težko dostopen. “Glede na to, da razmi­šljamo tudi o tem, kako bi razširili po­nudbo in podaljšali sezono v centru, je morda rešitev obeh težav v trženju ribolova, se pravi v prodaji kart za ribo­lov. To pa bi najverjetneje pomenilo tudi večji nadzor in hkrati manj smete­nja;” izpostavlja pot, o kateri razmišlja­jo, Leskovar. Kot še pravi, se je pritisk kopalcev na to območje morda delno povečal tudi zato, ker so koncesionarji, ki še vedno izkopavajo gramoz, dostop do gramoznice na še aktivnih območjih vsaj delno onemogočili, tudi iz strahu, da bi jim kdo poškodoval stroje: “Čeprav se nekaterim še vedno uspe prebiti tudi na ta območja, večkrat je mogoče opazi­ti tudi voznike štirikolesnikov.”

Dejstvo je, da občina en dan odpad­ke odstrani, naslednji dan pa so znova na istem mestu, pa pravi Barbara Bokan, predstavnica podjetje AD-ON, ki je od letos najemnik centra: “Zunaj ograjenega dela gramoznice se zadr­žujejo številni. Na eni strani ribiči, na drugi strani pa si organizirajo piknike. Znotraj ograjenega območja mi namreč ne dovolimo uporabe žarov. Tam pa nato pustijo vse. Ne gre le za posamezne odpadke, temveč cele vreče. Mi pa ne moremo za ljudmi čistiti celotnega na­brežja jezera.” Precej dela imajo, pravi, že s čiščenjem in pospravljanjem za obiskovalci dela, ki ga imajo v najemu, čeprav imajo obilico košev za odpadke.

Javne obtožbe, čeprav ni jasno, kje so se psi zastrupili

V zadnjih dneh pa so se na družbe­nih omrežjih pojavile še informaci­je o domnevnih zastrupitvah psov na območju Zelenega jezera. Bokanova: “Poznamo primer psa, ki se je slabo po­čutil, se začel vesti nenavadno, zaradi česar je k lastnikom pristopil naš reše­valec iz vode in tudi kontaktiral veteri­narsko kliniko na Ptuju. Psa so tja tudi odpeljali, kasneje pa nam ni nihče sporočil, da naj bi se bil pes zastrupil pri nas. Naslednji dan smo le opazili objavo na družbenih omrežjih, da naj bi se na Zelenem jezeru zastrupljali psi. Kljub poizvedovanjem nismo izvedeli, za kak strup naj bi šlo ter ali se je zastrupitev zgodila na našem območju ali morda že prej,” pojasnjuje. Le nekaj ur kasne­je, dodaja, se je pojavila informacija o domnevni zastrupitvi še enega psa, kar pa naj bi se bilo po besedah Bokanove zgodilo že pred časom, a obvestila o tem niso nikoli prejeli. Lastnica naj bi od njih zdaj tudi zahtevala povrnitev stroškov za zdravljenje psa, čeprav, iz­postavlja Bokanova, prav tako ni jasno, ali naj bi se to bilo zgodilo znotraj ogra­jenega območja centra. “Pri nas so do­brodošli tudi psi, kar v preteklih letih ni veljalo. A so vseeno na javnem prosto­ru, kjer morajo biti v skladu z zakono­dajo na povodcu, čeprav običajno niso, tudi ta, ki se je domnevno zastrupil, ni bil. Čistimo vse brežine. Ne moremo pa vedeti, če kdo od obiskovalcev v nekem trenutku kaj odvrže, pa tudi ne odgo­varjati za vsakega psa. Ne nazadnje je tudi kopanje pri nas na lastno odgovor­nost.” Hkrati najemniki centra pozivajo, da jim vsak, ki bi opazil kaj nenavadne­ga, to nemudoma sporoči, da bodo o tem obvestili policijo.

Ob domnevnih zastrupitvah psov so sicer v javnosti začele krožiti tudi govorice, da naj bi se bili psi zastrupi­li z vodo iz gramoznice. To odločno za­nikajo tako najemniki kot kidričevski župan, ki zagotavlja, da kakovost vode nadzorujejo z rednimi analizami.

Zadovoljni z obiskom wake parka

Pri najemniku, ki je upravljanje centra Pleterje prevzel letos, so bili z obiskom ob lepih koncih tedna zelo zadovoljni, le da jim je vreme to po­letje naklonilo bolj malo sončnih dni. So pa zato toliko bolj zadovoljni z obiskom na novo odprtega wake parka. “Je dobro obiskan in zanimanje se povečuje. Tudi odziv ‘vejkerjev’ je dober,” pravi Barbara Bokan, zato o morebitni prekinitvi za zdaj triletnega najema nikakor ne razmišlja­jo. V najem so se namreč podali z dolgoročnimi načrti. Poleg največje investicije, zagona wake parka, so tako že ponudili tudi izposojo druge športne opreme. Uredili so dodaten gostinski lokal tik ob vodi, delno so obnovili tudi zgornji objekt in postavili novo teraso. Zdaj pa se lotevajo še dodatne ureditve kampa, zunanjih sanitarij in prh.

Hojka Berlič

Vir: https://vecer.com/podravje/foto-gramoznica-pleterje-v-kidricevem-zaznali-cianobakterije-ki-so-lahko-strupene-10338973

V gramoznici Pleterje v Kidričevem cianobakterije: Tako živali kot ljudje naj se ne zadržujejo med njimi

V gramoznici Pleterje so zaznali cianobakterije, ki so lahko strupene.

Poročali smo že o domnevnih zastrupitvah psov na območju gramoznice Pleterje v Kidričevem oziroma parka Green Lake. Ob tem ni bilo jasno, ali so se psi zastrupili v ograjenem in urejenem delu gramoznice ali zunaj njega. Hkrati je župan Kidričevega Anton Leskovar zagotovil, da je voda v gramoznici neoporečna, kar dokazujejo tudi redne kontrole kakovosti vode, ki jih akreditirani Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano Maribor izvaja vsaka dva tedna, zadnjo je 11. avgusta.

So predvsem na plavajočih oblogah ob obali

Zdaj pa je presenetila še novica, da so v gramoznici opazili večje količine cianobakterij, ki so lahko strupene. “So predvsem na plavajočih oblogah (na slikah) ob obali. Gre za cianobakterije iz rodov Microcoleus in Oscillatoria. Ti rodovi imajo sposobnost proizvodnje strupenih snovi – cianotoksinov, ki so lahko nevarni za živali in ljudi,” so opozorili na strani Ciano SLO, kjer dodajajo, da bi lahko bile s tem povezane tudi zastrupitve psov. Analize vsebnosti strupenih snovi sicer še potekajo.

Vzorec gošče in vode odvzel tudi Nacionalni inštitut za biologijo

Kot je pojasnil župan Leskovar, so se na informacije že odzvali, inštitut je včeraj že tudi odvzel še en vzorec vode. Hkrati je vzorec gošče in vode odvzel tudi Nacionalni inštitut za biologijo, kjer pa naj bi pojasnili, da gre za naraven pojav, ki ga ni mogoče preprečiti in ni posledica onesnaženja, nanj bi lahko vplivale tudi zadnje vremenske razmere. Dokler rezultati analiz ne bodo znani, pa kljub vsemu svetujejo previdnost, predvsem v smislu izogibanja direktnim stikom z goščo – da psi gošče ne jedo in da se tako živali kot ljudje ne zadržujejo med njimi. 

Hojka Berlič

Vir: https://vecer.com/podravje/v-gramoznici-pleterje-v-kidricevem-cianobakterije-tako-zivali-kot-ljudje-naj-se-ne-zadrzujejo-med-njimi–10339060

V wake parku Zeleno jezero (Green Lake) v Prepoljah, na območju občin Kidričevo in Starše, so včeraj pričeli letošnjo sezono, katere začetek je bil sprva predviden za 15. april. Letos imajo novega najemnika, podjetje Ad On v lasti Barbare Bokan in Andreja Belšaka, ki bo v sodelova­nju z drugimi skušalo vnesti več novih in dodatnih vsebin, da bi se našlo kaj za vsakega od obiskovalcev – ne glede na njihove želje in starost. Sezono bodo sklenili 31. oktobra, a veliko bo odvisno od vremena. Odpiralni čas kompleksa in wake parka bo med prvomajskimi poči­tnicami med 11. in 19. uro, med poletno sezono ob vikendih pa med 8. in 20. uro.

Ob nedeljah “lokalna” tržnica

“Na wake žičnici je lahko istočasno do šest oseb. Vozovnica za odrasle za vejkanje in najem začetniške opreme, kar vključuje čelado, rešilni jopič in osnov­no desko, je 24 evrov za dve uri vejkanja. Mogoč je najem profesionalne opreme, ki omogoča skoke in druge akrobatske elemente na wake parku, a se doplača,” je povedala Barbara Bokan, nova najemnica objekta na Zelenem jezeru, in dodala, da je vstop na objekt zdaj brezplačen. V sklopu kompleksa so trije gostinski objekti s pijačo, na tako imenovanih tovornjakih s hrano bodo praviloma ponujali sveže pripravljene in tople obroke. V načrtu imajo storitev najema piknik košarice. V stalni ponud­bi bo igrišče za odbojko na mivki, kjer bo najemnina šest evrov za uro igre, za vodne športe bo mogoče najeti sup, kjer bo prva ura najema deset evrov, vsaka nadaljnja pet evrov. Podobne so cene za najem pedalina.

“V večji meri želimo zagnati delo­vanje avtokampa, kjer je urejeno parkirišče za deset avtodomov in prostor za postavitev do 4o šotorov. Prav zaradi tega bomo poskrbeli, da se bo za konce tedna ob jezeru in v okolici kaj dogaja­lo. Sodelujemo z lokalnimi ponudniki hrane, prenočišč in različnih športno-turističnih aktivnosti. Naš cilj je, da bo vsak, ki se bo ustavil pri nas, imel tu kaj početi,” pojasni Bokanova, ki kot novost predstavi tako imenovano tržnico, na kateri se bodo predstavljali lokalni po­nudniki, delovala pa naj bi ob nedeljah, priložnostno pa tudi ob drugih dnevih. Kopanje v tako imenovani gramoznici je prepovedano in na lastno odgovornost. Že zaradi izvajanja vodnih športov imajo ob jezeru reševalca iz vode, če bi imel kdo težave. Občasno bodo pripra­vljali (koncertne) dogodke.

Včeraj pestro dogajanje

Na včerajšnji otvoritvi wake žičnice so pripravili pestro dogajanje, ko so obi­skovalcem predstavili wake park in vodne športe na jezeru, imeli vpise v začetne in nadaljevalne tečaje vejka­nja. Pripravili so odbojko na mivki, bad­minton, premagovanje ovir na progi s prometnimi znaki, hojo s hoduljami, ciljanje tarče, poslikavo obraza, likov­ni kotiček, izdelovanje ladjic, ustvarja­nje velikanskih milnih mehurčkov, na voljo sta bili napihljivi igrali, iskali so skrivni zaklad na Zelenem jezeru. Obi­skovalci, naši sogovorniki, Vanja iz Pra­gerskega, Helena in Primož iz Miklavža na Dravskem polju ter Gorazd in Barba­ra iz Maribora, so v en glas zatrjevali, da je območje Zelenega jezera lepo urejeno in da večkrat pridejo tja. Pogrešali pa so več atrakcij na vodi, tudi za otroke, pa kakšno športno aktivnost za starejše, na primer mini golf, za bolj adrenalina željne morda zipline (spust po jekleni vrvi). Morda bi lahko namestili kakšno mobilno hiško za prenočitev ali bivanje čez dan. Pogrešali so še predstavitev lo­kalnega vinarja ali pivovarja – in da bi se Zeleno jezero bolj oglaševalo, ker po njihovem turistično ni dovolj prepo­znavno.

Damijan Toplak

Vir: https://vecer.com/podravje/foto-obiskovalci-zelenega-jezera-pogresajo-vec-vsebin-za-starejse-10331841

V Kidričevem bodo po letih na­povedi naposled tudi uradno za obiskovalce odprli Wake park Green Lake oziroma Zeleno jezero. Z javno-zasebnim partnerstvom so namreč v Kidričevem že pred tremi leti na severnem delu gramoznice Ple­terje, ki se v celoti razprostira na dobrih 23 hektarjev velikem območju, zagoto­vili večino infrastrukture in pridobili uporabno dovoljenje za športni center v velikosti deset hektarjev. Center, ki ga med drugim odlikuje kristalno čista voda, je do danes že postal priljubljen cilj kopalcev in rekreativnih športnikov od blizu in daleč. Jutri pa bodo z zago­nom vlečnice za deskanje na vodi špor­tnemu parku dodali še piko na i.

Kot je ob uradni otvoritvi med drugim povedal kidričevski župan Anton Leskovar, je ideja o ureditvi parka, ki se zgleduje po ureditvi po­dobnih gramoznic v Avstriji, začela pred desetletjem. Nato pa je trajalo kar sedem let, da jim je uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje in degradirano ob­močje spremenili v območje za šport in rekreacijo. Leskovar: “Ker je človek na tem območju v preteklosti grobo pose­gel v naravo, je po mojem mnenju naša naloga tudi, da ta košček narave ople­menitimo in mu vrnemo neko dosto­janstvo ter naredimo iz njega prostor, namenjen sobivanju narave in človeka. Do sedaj so v Sloveniji Kiričevo poznali po gospodarstvu, kmetijstvu. S tem ob­močjem, ki ga sedaj tudi uradno odpira­mo, pa verjamem, da bomo prepoznani tudi po turizmu. Kamenček turizma se je začel kotaliti in ni ga več mogoče za­ustaviti.”

Zamuda z zagonom zaradi neizkušenosti

Spomnimo, da je pred petimi leti ki­dričevska občina podelila koncesijo za upravljanje tega območja za dobo 25 let konzorciju treh podjetij – Cestnega podjetja Ptuj (CPP), podjetnika Dušana Ku­harja (Betonarna Kuhar, Dujardin) in hrvaškega podjetja CWS Cable Wake Systems, katerega naloga je bila, da na jezeru postavi vlečnico za smučanje in deskanje na vodi. Podjetja so ustanovi­la projektno podjetje Športno rekreacij­ski center (ŠRC) Pleterje, katerega edini lastnik pa je po odkupih preostalih de­ležev danes podjetje Dujardin v lasti Kuharja.

Pri postavitvi in zagonu žičnice se je po besedah direktorja kidričevske ob­činske uprave Damjana Napasta po eni strani zapletalo pri najemnikih centra, saj naj ne bi bil vešči tega posla, za iz­jemno dolgotrajno pa naj bi se izkazalo tudi pridobivanje uporabnega dovo­ljenja: “Gre za žičniški objekt, zato je morala nadzor, ki je zelo kompleksen, opraviti komisija, ki je pristojna za pre­gled gondol. Pridobivanje dovoljenja je zato potekalo celo preteklo leto in je bilo izdano šele v začetku septembra.” Konec minulega leta se je še zamenjal najemnik ŠRC Pletarje. Sedanji naje­mnik, mariborsko podjetje AD-ON, pa je s pomočjo nemških izvajalcev končno le zagnal žičnico.

Poudarek doživetju za celo družino

Po besedah predstavnice najemnika, Barbare Bokan, je bilo Zeleno jezero v preteklosti sicer precej dobro obiskano, a je prejšnji najemnik dajal velik pou­darek predvsem koncertni dejavnosti. “Mi smo to območje prepoznali pred­vsem kot turistično lokacijo. Zagon žičnice bo zagotovo pritegnil navdušence od blizu in daleč, ki običajno na tako lo­kacijo ne pridejo le za en dan, temveč za ves konec tedna. Tudi zato smo se odločili dati večji poudarek ureditvi kampa, v katerem je prostora za deset avtodomov in do 40 šotorišč, ter obse­žnejši gostinski in ostali ponudbi. Poleg deskanja oziroma smučanja na vodi želimo večdnevnim gostom, tudi dru­žinam, ponuditi še druge načine preži­vljanja časa, različne športe, od vožnje s supom do vadbe joge, pa tudi možnost sproščanja v tem lepem okolju, možno­sti spoznavanja okolice s kolesom, tudi v sodelovanju z drugimi ponudniki de­stinacije Ravno polje:’ Med drugim so zato za otroke namestili nova igrala, peskovnik in plezalno steno. Ob koncih tedna načrtujejo organizacijo različnih animacij in možnost varstva za naj­mlajše, razmišljajo o organizaciji teča­jev deskanja in smučanja na vodi. Že v tem letu pa si želijo izkoristiti tudi mo­žnosti, ki jih ponujajo tribune ob jezeru za organizacijo tekmovanj. Vstop na Zeleno jezero bo ob tem brezplačen, ko­panje pa ostaja na lastno odgovornost.

Že načrtujejo nadaljnjo nadgradnjo

S tem pa nikakor ni izčrpan nabor želja in idej za zagotavljanje prihodnje pe­strejše ponudbe in ureditve območja. Najemnik se tako z občino dogovar­ja, da bi v prihodnosti ob jezeru ure­dili pretočni otroški bazen. Občina si želi s pomočjo aktualnih razpisov mi­nistrstva za gospodarstvo na območju postaviti večja vodna igrala in doda­tne pomole ter urediti krožno spreha­jalno pot, ki bi med drugim potekala po 150 metrov dolgem povezovalnem mostu med brežinama. Po Napasto­vih besedah ocenjujejo, da bi te doda­tne ureditve zahtevale še za okoli 400 tisoč evrov občinskega vložka. Ob tem se z nemškimi projektanti dogovarjajo tudi o postavitvi vodnih toboganov, a je o možnosti njihovega financiranja še preuranjeno govoriti. Občina pa v bli­žini načrtuje še ureditev dva kilometra dolge naravne “pumptrack” steze.

Po besedah Leskovarja so ob tem prepričani, da bodo v prihodnosti tudi preostali lastniki zemljišč v gramoznici vse bolj sledili zastavljenemu konceptu, zemljišča vrnili naravi in jim dali novo vsebino, saj to tudi vse bolj prepoznavajo kot priložnost po izteku koncesij za izko­pavanje gramoza na tem območju. Prve med njimi se iztečejo že čez leto ali dve.

Hojka Berlič

Vir: https://vecer.com/podravje/foto-svoja-vrata-odpira-wake-park-green-lake-zacetek-pomembne-nove-poti-za-kidricevo-10331700

Napovedi, da bo promet po novi kidričevski obvoznici, ta je že nekaj časa asfaltirana, stekel že letošnjo pomlad, se tačas pre­mikajo v poletni čas, saj, kot sporočajo z ministrstva za infrastrukturo, je pred odprtjem treba izvesti določena dela.

“Gradnja obvoznice Kidričevo še ni zaključena v celoti, saj je treba iz­vesti še določena dela, kar vključuje prestavitev dveh stebrov na elektro­energetskem daljnovodu. Za potrebe prestavitve enega stebra je na Upravni enoti Ptuj potekal postopek omejitve lastninske pravice na štirih parcelah. Zadnja odločba o omejitvi lastninske pravice je bila izdana ta mesec, a še ni dokončna. Takoj po dokončnosti od­ločbe bo izvajalec dela nadaljeval in jih zaključil predvidoma v roku dveh me­secev. Nato sledi pridobivanje uporab­nega dovoljenja za novozgrajeno cesto. V dogovoru z Občino Kidričevo bo prvi del obvoznice, to je med glavno cesto Šikole-Kidričevo in bodočo gospodar­sko cono, predan v uporabo prej. Točen datum sprostitve prometa še ni znan, saj je pred tem treba izvesti komisijski pregled in pridobiti dovoljenje za zača­sno uporabo tega dela obvoznice,” spo­ročajo z infrastrukturnega ministrstva.

Direkcija za infrastrukturo je s skoraj devet milijonov evrov vredno gradnjo kidričevske obvoznice začela pred dvema letoma, ko so odprtje štirih kilometrov nove ceste in vzporedne lo­kalne prometne infrastrukture, kot so traktorske, kolesarske in pešpoti, napo­vedovali že za lansko jesen. A se je zapletlo zaradi križanja z daljnovodom, ki ga je, kot sporočajo z ministrstva, treba prestaviti, pred tem pa pridobiti zemlji­šča, na katerih bo stal steber daljnovo­da, tega zgraditi in pridobiti uporabno dovoljenje. Trasa obvoznice, ki jo težko pričakujejo ne le prebivalci občine Ki­dričevo in tukajšnje gospodarstvo, pač pa tudi v sosednji občini Hajdina, skozi katero tačas poteka velik del tovornega prometa, poteka od glavne ceste Šiko­le-Hajdina do regionalne ceste Kidriče­vo-Majšperk po vzhodni strani naselja Strnišče oziroma zahodno od tovarne Talum in mimo tovarne Boxmark.

V občini Kidričevo izgradnjo obvo­znice povezujejo z gradnjo nove obrtne cone, ki so jo v času gradnje nove cestne infrastrukture že uredili, a je odprtje te odvisno od cestnega odprtja. Damjan Napast, direktor občinske uprave Ki­dričevo: “Pridobitev uporabnega dovo­ljenja za našo obrtno cono je vezano na odprtje obvoznice. Mi smo te dni podali vlogo za pridobitev uporabnega dovo­ljenja in smo v dogovorih z direkcijo, da bi čim prej opravili delno odprtje obvo­znice od Šikolske ceste do novega vhoda v Talum.” Nova industrijska cona, ki jo je občina Kidričevo uredila ob obvozni­ci, v Strnišču, obsega 25 hektarjev, kjer bodo lahko podjetniki in obrtniki raz­vijali svoje proizvodnje dejavnosti. In­vestitorji bodo v novi obrtni coni lahko začeli graditi po zaključeni komasaciji, kar ta čas kaže, da bo mogoče konec letošnjega leta. Skupna vrednost tega projekta je projekt 4,2 milijona evrov, za investicijo v gospodarski razvoj pa smo pridobili 2,7 milijona evropskih sredstev, še dodaja Damjan Napast. Poleg gradnje obvoznice skozi Kidriče­vo pa je država lani obnovila tudi štiri kilometre glavne ceste na območju občine Kidričevo, ki povezuje Ptuj s Slo­vensko Bistrico. Odsek te ceste je zdaj že prenovljen, ob njej so urejena poči­vališča, preuredili so tudi križišča, ki so semaforizirana, kar zagotavlja večjo varnost udeležencev v prometu. Po na­povedih naj bi semaforji začeli delovati prihodnji mesec. Vrednost teh obnovi­tvenih del je štiri milijone evrov.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: https://vecer.com/podravje/foto-kaj-se-dogaja-s-kidricevsko-obvoznico-obnovili-tudi-del-regionalke-proti-slovenski-bistrici-10327692