Dasiravno je gotovo, da je konstruktivna kritika koristna, imajo te kritike ponavadi popolnoma drugačno dikcijo. Priznajmo si, nad tuji fail se je vedno lahko postaviti; tudi sam priznam, da sem tej skušnjavi že podlegel, a v končni fazi s tem nobenemu ne narediš usluge. Na eni strani vehementno postaviš sebe nad dogajanje in hkrati diskreditiraš samega sebe kot elokventnega komunikatorja in (samooklicanega) strokovnjaka.

Najslabše pri vsem tem je, da tebe ali tvoje podjetje (agencijo) diskreditirano podjetje zelo verjetno ne bo nikoli najelo. Pregovor “Lepa beseda lepo mesto najde.” ni iz trte izvit in attitude, ki ga pokažeš, naredi razliko med strokovnjakom in trolom.

Par stvari, ki jih je vredno premisliti, preden se odločiš trolati:

1. Kdo je vpleten v moje trolanje? Predstavljam samo sebe ali podjetje v katerem delam? Če predstavljam podjetje, ali je to v interesu podjetja? Bo šef zadovoljen? Ko ne delaš samo zase, imej v mislih, kakšne posledice bi lahko imelo tvoje dejanje. Glas se širi hitro, kar pride na internete, ostane na internetih.
2. Sem jezen, čutim gnev, željo po maščevanju ali željo po zasmehovanju? Vdihni parkrat, se pomiri in premisli.
3. Kaj bom s tem rešil? Bom dejansko rešil težavo ali samo potešil svojo željo po trolanju?
4. Ali obstaja kontakt odgovornega za “napako”? Napiši mu sporočilo/e-mail. Vprašaj za kontakt ali pusti svojega in reši to privat.

Vendar pa se je na drugi strani potrebno vprašati tudi, zakaj so ti ljudje bili odpuščeni in kaj bi bilo mogoče storiti, da do tega ne bi prišlo. Kdo je tako nepogrešljiv za podjetje, da lahko ostane in kdo mora iti, koga bi podjetje zelo težko pogrešalo, za koga bi se borilo? Ob  razmišljanju mi je padel na pamet seznam stvari, ki človeka v podjetju naredijo nepogrešljivega:

• Funkcija: najbolj očitna med vsemi. Odločevalci in vodje gredo ponavadi ven med zadnjimi (no, razen, če si v državnem podjetju in se zamenja oblast), saj nekdo mora peljati naprej tisto, kar se še peljati da. Ostati parkiran na prvi stopnički, kamor si prišel v podjetju torej niti ni tako varno, kakor se zdi na prvi pogled. Višje ko prideš, težje oz. kasneje boš šel.
• Vpetost v podjetje: tudi če nisi na tako pomembni funkciji v podjejtu, gre lahko čez tebe veliko enih procesov, informacij, dokumentov, projektov, you name it. Tu je glavno vprašanje, kako hitro zamenljiv si oz. ali bi podjejte več stalo (čas=denar), da najde in uvede tvojo zamenjavo ali bi prihranilo več, če te ne bi bilo več. Kadar je prva postavka večja od druge, si na dobri poti.
• Informacije: bolj umazana različica je, da npr. o direktorju veš toliko zanj neprijetnih stvari, da si ne more privoščiti, da bi te odpustil; malce manj pa da o izdelkih/storitvah podjetja in o trgu in na sploh o samem poslovnem okolju podjetja več veš, kot drugi v podjetju. Če si npr. CIO v podjetju in imaš edini celotno sliko o zapletenem informacijskem sistemu podjetja, potem si bo redko kdo lahko privoščil, da te odpusti.
• Znanje in odličnost pri delu: tega ni potrebno posebej razlagati – več, ko znaš, več veljaš, bolj kvalitetno, ko narediš, večjo dodano vrednost pomeniš za podjetje.
• Passion: ali po domače strast do dela je vse prevečkrat zanemarjena postavka. Greš zjutraj z veseljem na delo, se hočeš dokazati vedno znova? Če že v štartu izgledaš anemičen pri delu, je vse nekaj drugega, kot da si stalno naspidiran in s tem navdihuješ pri delu še ostale. To pomeni, da se moraš res dobro počutiti pri tem, kar delaš. Če ti ni do tega, potem je res najbolje, da greš drugam, kjer ti bo bolj dogajalo. Bo bolje za vse, še posebej pa zate.
• Hitrost, produktivnost in iznajdljivost: ali po domače getting shit done. Ostanejo tisti, ki naredijo stvari. V roku. Najhitreje. Z najmanj uporabljenimi sredstvi.
• Interni marketing: sicer malce čudna postavka, a v svojem bistvu pomeni, da če že ne znaš veliko, nimaš veliko informacij itn, lahko na drugi strani pomeni, da poskrbiš, da tako izgleda ali dobri stari domači fake it ’till you make it. Izhod v sili, ki na koncu dneva nobenemu ne dela usluge.
• Žlahta: ni toliko stvar nepogrešljivosti, kot je ovira za to, da nekdo, ki je žlahta odločevalca v podjejtu, gre iz podjetja.

Zame kot uporabnika konvergenca storitev določenega ponudnika ne pomeni to, da mi za naročilo samostojne storitve hočejo vsiliti dodatno storitev, ki je ne rabim. Dostop do interenta ni več nekaj ekskluzivnega, medtem ko je pobiranje denarja prek interneta očitno še vedno rocket surgery. Bil bi pripravljen plačati bodisi za SiOL TViN ali D3GO, ampak to sploh ni opcija, ker nisem naročnik enega od televizijskih (ali internetnih v Telemachovem primeru) paketov omenjenih ponudnikov. SiOL mi kot Mobitelovemu uporabniku niti ne ponudi možnosti, da bi plačal za storitev. Hja, če nočete mojega denarja, pa nič.

Na Oatmealovi strani najdemo super strip o piratu, ki to postane, ker ni imel druge izbire. Primer je tu malo drugačen, kakor v stripu, ampak bistvo vsega tega je, da obstaja vse več in več ljudi, ki preprosto nočemo več imeti sklenjene naročnine za televizijo. Računalnik, mobilna naprava in velik dodaten monitor zadostujejo. Model, ki bi bil ustrezal temu tipu uporabnikov je samostojna storitev z višjo ceno, v primeru če nisi že sicer naročnik bodisi televizijskega paketa ali pa imaš internetno naročnino sklenjeno pri drugem ponudniku.

Še vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo gledali televizijo doma na kavču. Vse več pa nas bo tistih, ki bi si radi mogoče pogledali samo določeno oddajo, tekmo ali film, mogoče bomo obtičali na kakem letališču in ne bomo imeli kaj početi, mogoče…, ne glede na lokacijo in ponudnika dostopa do interneta.

Dragi operaterji, počasi bo potrebno prenehati z vlaganjem energije v to, da razmislite o vseh načinih, kako omejiti uporabo vaših storitev in jo vložiti v to, kako narediti noro dobre storitve, za katere bodo ljudje brez pomisleka dali svoj denar.  

No, potem pa danes zjutraj končno opravim svoja prva dva resna klica s storitvijo Vox.io. Začetni bonus 2 € je skopnel in že med klicem sem dobil e-mail, da se stanje na računu približuje ničli in da ga bo potrebno napolniti. Od tu naprej sem porabil klik, da sem prišel na vox.io stran s ponudbo za polnitev računa, klik, da sem izbral znesek polnitve, vpisal uporabniško geslo in ime na Paypalu in kliknil Confirm. Skupaj torej trije kliki in vpis uporabniškega imena in gesla. Proces je prikazan na spodnji sliki.

Vox.io je lep primer, kako ustvariti odlično uporabniško izkušnjo pri najbolj pomembnem delu posla na interneti – plačevanju. Ne da se vedno vsega narediti s 3 kliki, samo ne ovirajte uporabnikov s tono nedelujoče-motečega javascripta, ko vam hočejo dati denar.

Odločilna leta za eksperimentiranje s tem, v kaj se boš usmeril, pridejo že v osnovni šoli. Tu morajo odločilno vlogo odigrati predvsem starši in šola, ki prepoznavajo otrokove talente in jih usmerjajo v primerne aktivnosti.

Ko že osnovnošolci razvijajo aplikacije

Na delavnici Mobitelovega natečaja za Android aplikacije se je zraven mene usedel majhen fantič. Obrnem se k njemu in ga vprašam: “Si prišel z očijem?” Zasmeje se in odvrne: “Emm, ne. Jaz programiram aplikacijo.” Za trenutek zadržim dih in si mislim: “Opa, mali je car.” Vprašam ga: “Ti, koliko pa si star? Si potreboval opravičilo, da si sem prišel?” Odvrne: “9. razred sem. T’ršica mi je komaj dovolila, da manjkam od pouka, mami mi je morala napisati opravičilo.”

Pred kratkim sem naletel na Ted Talk Thomasa Suareza, ki hodi v 6. razred in že razvija  aplikacije za iOS platformo; med drugim je tudi avtor aplikacije Bustin Jieber, kjer se lahko uporabnik norčuje iz Justina Bieberja. Thomas izpostavi zanimivo dejstvo: če želiš več vedeti o matematiki, greš v matematični krožek, če želiš več vedeti o fiziki v fizikalnega in tako naprej. Kaj pa če se želiš naučiti programiranja aplikacij? Ker za to ni bilo krožka, ga je s pomočjo učiteljev ustanovil sam. Več o tem v objavi na The Next Web, kjer je tudi video njegovega govora.

To je sicer izjemen primer, ki ga ne vidiš ravno na vsakem koraku, a vendarle oblikovalcem šolskih programov prinaša pomembno sporočilo: šolske programe je potrebno posodobiti. Dasiravno to ni bistvo te objave, kriči dejstvo, da če hočemo oblikovati družbo, ki bo konkurenčna po znanju, je potrebno mladim omogočiti temu primerne možnosti za izobraževanje.

Čas gre hitro naprej. Izkoristi ga, dokler ti je na voljo.

Kako hitro grejo čas in z njmi tehnologije naprej, priča dejstvo, da sem svoj prvi računalnik dobil šele v 8. razredu osnovne šole in dostop do interneta v 1. letniku srednje. Ko se pri svojih slabih 27 letih ozrem nazaj, si mislim, da bi bilo dobro, če bi se naučil programirati ali pa vsaj dobro pisati HTML in CSS. Računalnik pa je bil takrat namenjen predvsem delu za šolo, igric nisem nikoli igral. Za programiranje doma nisem dobil vzpodbude, res pa je tudi da nisem bil tako trmast, da bi se tega vseeno naučil sam, kar bi mi sedaj verjetno veliko pomagalo pri delu, ki ga delam.

A po krajšem premisleku ugotovim, da se motim. V internetnem fohu sem se znašel bolj ko ne po naključju; Blaž Kos me je kot popolnega zelenca v spletu v mojem takratnem 2. letniku ekonomije povabil v podjetniški projekt, kjer smo postavljali spletne strani in aplikacije. Po začetni skepsi sem si mislil: “How hard could it be?” in lotili smo se dela. Moja naloga je bila predvsem pripeljati projekte od začetka do konca, po sili razmer pa sem jih potem tudi moral načrtovati. V sledečih projektih in sodelovanjih s podjetji ter agencijami pa so se med slalomiranjem po različnih področjih spleta spretnosti in znanja usmerila predvsem v marketinško-uporabnostni del. Tako lahko sklenem, da bržkone ne bi bil tako dober programer, kot lahko postanem dober strokovnjak za poslovno-podjetniški del spleta.

Priročno je tudi, če si sproti postavljaš benchmarke, preverjaš sam pri sebi, kje si in kako ti gre. V ta namen sta nastala tudi zapisa Kaj sem se naučil o biznisu (prvi del) in Kaj sem se naučil o biznisu – 2. del.

Bistvo: Preizkusi čim prej čim več stvari.

Tudi če izobraževalni sistem ni usmerjen v prakso, morajo biti tako starši kot tudi učenci, dijaki, študenti usmerjeni v praktično pridobivanje znanja. Igrati, preizkušati, testirati ustvarjati takrat, ko je čas za to. Enkrat, ko prideš s faksa moraš začeti ustvarjati vrednost, takrat je konec časa za učenje stvari iz ničle, takrat se začne čas, ko moraš v poslu, ki ga delaš, postajati vse boljši in boljši.

Bistveno je, da ugotoviš, kaj ti je kul početi, v čem uživaš, kaj te izpolnjuje. To je najbolje opisal Steve Jobs v legendarnem govoru na Stanfordu.

Mislim, da je ravno prej omenjeno slalomiranje odločilno za to (tudi če na pol leta menjaš projekte/podjetja), da se najdeš in za to obstaja tudi pregovor: “You learn to fit in by not fitting in“. Ne trdim, da se v  srednjih letih ne moreš naučiti ničesar novega, vendar pa trdim, da je čas za to v letih, ki so za učenje namenjena. Še enkrat ponavljam moraš v osnovnošolskih, dijaških in študijskih letih preizkusiti čim več stvari in se najti, kajti v primeru, da s faksa prideš brez konkretnih znanj, si kratko malo rečeno fucked.

Ta dva zapisa pa ne veljata samo za biznis, v bistvu na malo drugačen način veljata tudi za zasebno življenje. Jasno, biznis delajo ljudje in odnosi se gradijo na isti način v obeh sferah.

Ne zapiraj si vrat po nepotrebnem in pazi kaj govoriš

Če deluješ večinoma v Sloveniji, hitro prideš do spoznanja, da je to presneto majhen prostor in da praktično vsak pozna vsakega. To je dejstvo, tu nimaš kaj. Prostor je celo tako majhen, da v primeru če se zameriš par pomembnim ljudem, si kaj hitro lahko brez posla. Tako je bržkone je vredno premisliti, koga boš poslal nekam, koga boš obrekoval pri drugih, o čem se boš s kom pogovarjal. Verjetnost, da bo obrekovani to izvedel se veliko bolj približuje 100% kakor bi si lahko sploh mislil. Dober glas se širi hitro, a nikoli hitreje kot slab.

Nenazadnje pa je tu še internet. Tu je širjenje informacij še hitreje. Ne bi niti našteval spodrsljajev ljudi, podjetij in strank, ki so se z nepremišljenimi potezami in zapisi ustrelili v koleno (in še kam). Ne bod neumn & don’t bullshit.

Še vedno pa je tu možnost, da greš v tujino in tam poizkusiš srečo. Danes sem ravno poslušal po radiu intervju z Mitjo Okornom. Poljaki ga ljubijo.

Ko misliš, da si najmočnejši, si najšibkejši

Si ravno podpisal kul pogodbo? Zaključil uspešen projekt? Dobil kul job? Se ob tem počutiš car, najboljši na svetu, nedotakljiv? Dobro, uživaj v trenutku, ker boš verjetno hitro kaj zajebal. Pomembno je ohraniti trezno glavo tudi ob uspehih. To je najbolj očitno v športu. Ali politiki. Ni tako težko priti na vrh, kakor je težko tam tudi ostati.

Do not dip your pen into company’s ink

V prevodu to pomeni, da naj ti ne pride na misel, da bi ga namočil v karkoli, kar je povezanega s službo. In na drugi strani – ženske, v službi držite noge skupaj. Tudi če je posredi alkohol. No, vsaj sam sem videl že preveč primerov, ko je zaradi tega vsaj nekdo tako ali drugače moral zapustiti podjetje. Obnašaj se tudi na službenih žurkah. Moralni maček is a bitch.

Ok, priznam, poznam tudi par primerov, ko dejting/zakon na delovnem mestu funkcionira, ampak še vedno priporočam izogibanje takim scenam. V vsakem primeru je dobro imeti zasebno in poslovno življenje ločeno. V povprečju je veliko manj stresno=)

Zdravje *je* pomembno

Že v prejšnjem zapisu sem omenil blagodejne učinke spanca. Ta ni dober samo za premislek, bistveno vpliva tudi na dobro počutje in na to, da lahko sploh učinkovito delaš. Pommebno se je čimveč gibati. Pomembno je tudi, da se pravilno in kakovostno prehranjuješ. Junk ni kul. Preveč kave isto ne. Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja. Priznam, od vseh točk verjetno to še najmanj dejansko živim. No, nekaj napredka vseeno je – zajtrk sem spet začel jesti in enkrat tedensko se ubijem na košarki=)

Med kolegi sem videl tudi že nekaj breakdownov od preveč dela. Ljudje so zboleli od tega, ker so preveč delali. Deloholizem ravno tako ni v redu. Mogoče imaš občutek, da več narediš, a po 15+ urah v pisarni pač preprosto nisi več tako učinkovit, kakor bi bil, če bi onih 8 delal res na polno.

Ne grizi roke, ki te hrani

Ali: imej respect do stranke, podjetja, ki ti daje posel, zaposlitev. Ne nateguj. Ne prodajaj buč. Imej spoštljiv odnos. Če ti je nekdo toliko zaupal, da je kupil izdelek/storitev od tebe, ali te zaposlil, potem to vrni z isto mero spoštovanja. V nasprotnem primeru izgubljaš stranke, te odpustijo in če ne drugega – karma is a bitch & glej prvo točko tega zapisa.

Stvari se ne zgodijo čez noč

Tudi krompir na zgornji fotki ni zrasel čez noč. The only place where success comes before work is dictionary. Uspeh ne pride takoj. Za to je potrebno delo, delo, delo. Bodi potrpežljiv, delaj prave stvari in uspeh bo prišel. Do good and the money will follow.

No money, no funny. Prvič.

Če se zapleteš v podjetniški projekt z 1 ali več partnerji, potem mora vsak v ekipi dati na mizo vsaj nekaj denarja. Tudi če je vložek nekoga znanje oz. delo, me izkušnje učijo, da je potrebno takoj na začetku dati na kup neko primerno (odvisna od primera do primera) vsoto denarja. Če ne drugega, je odnos takoj drugačen, ko daš v projekt denar, ki si ga sam zaslužil.

No money, no funny. Drugič.

Na žalost ali pa, heh, na srečo – v Sloveniji med odpiranjem vrat v biznisu hitro prideš do tega, da se kakšna vrata hitreje (ali sploh) odprejo le, če plačaš še nekaj več. Če jih malo podmažeš. Če ima nekdo nekaj več od tega, kar je tako ali tako njegov ali njen job. Če igraš pošteno, lahko projekt izgubiš tudi, če je tisto, kar ponujaš najboljše med razpoložljivo ponudbo.

Radi bi bili Zahod, ampak smo kar se tega tiče še vedno zakoreninjeni v balkanski logiki. Imamo lokalne šerife, lobije in predvsem veliko ljudi z zelo prilagodljivo moralo. V najboljšem primeru velja, da roka roko umije. V tem primeru moraš poznati zares prave ljudi in si biti dober z njimi.

Ideje si zapisuj

Vedno imej pri sebi nekaj, s čimer lahko dokumentiraš svoje ideje. Naj si bo to mobitel, beležka ali pa celo diktafon. Dobre ideje pridejo nepričakovano in isto nepričakovano jih lahko pozabiš.

Cona udobja je smrt za razvoj

Tako za razvoj podjetja kot tudi razvoj posazmenika. Enkrat, ko se podjetje preneha razvijati, gre lahko samo še navzdol. Isto velja pri vsakemu posebej – če se zadovoljiš s trenutnim položajem, ki ti je udoben, ne boš napredoval nikamor višje. Moraš razvijati sebe in ideje. Nezadovoljstvo je gonilo napredka.

Navsezadnje teče že približno 7. leto nekakšne mešano podjetniško-korporativne scene. Sem firbec, vedno me je zanimalo veliko različnih stvari in sem tako v teh letih zamenjal že kar nekaj projektov in podjetij. Nekaj od teh je bilo #win, spet nekaj #fail. Kaj hočemo, življenje ne pride z navodili.

Skratka – na podlagi povedanega tega lahko strnem nekaj lekcij, ki sem se jih naučil, ko sem plaval in slalomiral po biznisu. 

Sam si si edina ovira

Tudi po vzoru zgornje fotke lahko rečem: Lahko misliš, da zmoreš, lahko misliš, da ne zmoreš. V vsakem primeru imaš prav. Vse je odvisno od tega, kakšen pristop imaš do stvari. Tako te bodo jemali tudi drugi. Več energije, ko daješ od sebe, več se bo zgodilo. More yay and less nay. Na koncu je važno samo to, kar narediš, od praznih besed ni kruha; še posebej za to, ker te kmalu nobeden ne jemlje več resno. Zmagajo samo tisti, ki si nekaj zamislijo in potem to dejansko naredijo. Screw it, let’s do it.

Sploh pa – ko prideš na neko novo idejo, je vse, kar si moraš reči: how hard could it be?=)

Komuniciraj

Bržkone se večina failov v biznisu zgodi zaradi slabe komunikacije. Ker nekdo ni povedal natančno tega, kar je mislil. Ker je po mailih komuniciral čustveno nabite stvari, namesto da bi se pogovoril v živo. Ker je nekdo samo mislil in o tem ni povedal nobenemu drugemu. Ker je nekdo mislil, da je drugi mislil nekaj drugega in ga tega ni vprašal, če je res tako mislil. In tako dalje.

Povej stvari take, kot so. Svojim sodelavcem natančno razloži, kaj potrebuješ in pričakuješ od njih. P o v e j. Misliti pomeni nič vedeti. Če vidiš, da so v neosebno komunikacijo (maili, SMSi…) vpletena čustva, jih ne napiši. Vzemi si nekaj minut in se o zadevi se pogovori v živo.

Če delaš z naročniki, se ne zapri v svoje malo vesolje, ampak jih vključi v komunikacijo. Obveščaj jih o napredku in težavah. Tako boste vsi imeli nadzor nad situacijo. Najslabše je biti tiho in prikazovati popolno situacijo vse do trenutka, ko nimaš več izbire in moraš priznati, da si zajebal.

Priznaj, da imaš problem

To je nadaljevanje prejšnje točke in govori predvsem o tem, da ni nič narobe s tem, če prideš do nekega problema, ki ga ne moreš rešiti. Narobe je to, če o tem nikomur ne poveš. Velik korak k rešitvi problema je tudi ta, da dovolj hitro prideš do tega, da veš in si priznaš, da rabiš pomoč. It’s ok. To ne pomeni, da stalno jamraj in se drži kikle svojega šefa (ker to pomeni, da nisi sposoben opravljati dela, za katerega te plačujejo), ampak takrat, ko si že poskusil vse, kar je v tvoji moči in nisi mogel najti rešitve.

Zjutraj so stvari drugačne

Velikokrat pride do težavnih, s čustvi nabitih situacij. Najboljše sredstvo za reševanje tega je spanec. Nič ni narobe, če si vzameš čas in zadevo prespiš. V tem času se umiriš in zjutraj so stvari videti popolnoma drugačne. Bolj rešljive. Bolj zemeljske. Ne rini z glavo skozi zid. Apokalipsa bo še malo počakala in vse bo kul.

Time is money

Ta trditev ima nadvse kapitalističen prizvok, a vendarle je nauk tukaj ta, da spoštuj svoj čas in čas drugih. Tvoj čas je veliko vreden. Ne zabušavaj takrat, ko naj bi delal. Za to je čas med vikendom, po zaključku delovnega časa. Ko se dela, se dela, ko se zabušava se zabušava. Glej le, da je vsako v svojem kosu in se ne prepleta.

Drugi vidik te trditve pa je, da se ne izplača čakati na nek trenutek, ko boš pripravljen, ko se bodo planeti v vesolju postavili v idealen položaj. Tvoj čas je zdaj in ne jutri. Če nečesa ti ne narediš, bo nekdo drugi.

Izpolnjuj obljube

Kredibilnost in zaupanje se lahko prislužita samo z izpolnjenimi dejanji. Če nekaj rečeš, da boš naredil, potem to tudi naredi. Če si dal besedo, da boš to naredil do 17h popoldne, potem je tvoj čas, da to narediš do 17h popoldne in ne do 17:05. Večkrat, ko zamudiš, večkrat ko ne izpolniš obljub, manj kredibilen boš.

Predvsem pa bodi previden pri tem, kaj obljubiš. Če nisi prepričan, da boš nekaj lahko izpolnil, potem tega ne obljubi. Pika. Better be safe than sorry.

Črno na belem

Vse, kar se dogovoriš, si zapiši. Ljudje imamo lahko velikokrat slab spomin. Včasih ponesreči, včasih nalašč.  Na sestankih piši zapisnik. Pošlji ga vsem udeleženim, da ga potrdijo. Vse formalne dogovore spravi v sporazume ali pogodbe.

Tudi če si z nekom najboljši prijatelj na svetu, se je že prevečkrat zgodilo, da se je to prijateljstvo končalo, ko je bil posredi denar ali odgovornost. Skorajda nič te ne stane, če si dogovore zapišeš na list papirja, a te lahko stane premoženje, če dogovor ni zapisan in gre kaj narobe.

Failing to plan is planning to fail

Biznis ni jazz. Ni improvizacija. Je veliko razmišljanja, vaje in načrtovanja. Vsi tisti, za katere se ti zdi, da vse delajo z lahkoto, so morali veliko delati, da so prišli do tega. Slab načrt ali sploh neobstoj načrta je prvi korak k polomu. Sestanki, javni nastop in predstavitve, projekti,… – vse to zahteva svoj čas za pripravo. Vloži ga, vredno je.

Pravilno definiraj problem, postavljaj prava vprašanja

Ta točka se preliva iz prejšnje. Vprašaj se, kaj sploh delaš. Kateri problem rešuješ? Kaj hoče nekdo od tebe, da narediš? Bi moral res delati to, da bom rešil ta problem? Delaj prave stvari. Ne delaj trdo, ampak pametno. Išči bližnjice. Bodi učinkovit.

Vedno se lahko zaneseš samo nase

Tisto, kar lahko narediš sam, naredi sam. Ne zanašaj se na druge, ne polagaj svoje usode v rokeh drugih. Ne prelagaj odgovornosti. Zaupaj vase. Ampak: Kar ni vredno tvojega časa ali kar nekdo lahko naredi bolje od tebe, delegiraj. Tvoj čas je veliko vreden.

Uči se, išči informacije

Nikoli ne boš vedel vsega, nikol ne boš najbolj pameten na svetu. Lahko pa se temu približaš=) Več veš, več veljaš in več ljudi bo odvisnih od tvojega znanja in informacij. Le znanje in informacije te delajo nepogrešljivega.

Neformalne povezave so enako pomembne kot formalne

Ta točka velja predvsem, če delaš v večjih podjetjih ali državni upravi. Tu si moraš najprej razčistiti formalno strukturo podjetja – kdo je komu nadrejen, komu odgovarjaš in komu zapoveduješ. Samo tako, da bo jasno, komu si dolžen polagati račune.

A po drugi strani je isto pomembno, kakšne neformalne povezave si ustvariš. Kdo je v podjetju tvoj sponzor in zaveznik. Torej, kdo je navdušen nad tabo in kdo ima dovolj formalne moči, da tvoje ideje spravi skozi in te ščiti pred drugimi, če je  to potrebno.

Pomebno je tudi, kako dobro se razumeš s sodelavci. Če si medsebojno zaupate in ste si naklonjeni, potem bo veliko idej šlo lažje skozi, kot če je potrebno na sodelavce pritiskati s formalno strukturo (šefi).

Motiviraj, navdihuj, išči rešitve.

Bolj je pomembno koga poznaš, kot koliko ljudi poznaš

Networking je pomemben. A pazi: kvaliteta nad kvantiteto. Bolj je pomembna kvaliteta vseh povezav, ki jih zgradiš z ljudmi, kakor število. Lahko imaš tisoče navideznih prijateljev, ki ti ne priskočijo na pomoč, ko je to potrebno ali pa maš nekaj tistih, ki jim lahko zaupaš in ki odpirajo vrata.

Vedno bodi na preži za novimi povezavami s sposobnimi in dobrimi ljudmi v biznisu, a gradi predvsem na odnosu s temi ljudmi.

What’s in it for me?

Nenazadnje pa velja, da vedno ko komu prodajaš bodisi izdelke, storitve ali pa samo ideje, mej v mislih, da se bo vedno (kakor tudi ti v tem položaju) na drugi strani vprašal: Kaj je tu koristnega zame? Razmisli, kako lahko nekomu rešiš problem, kako bo s tem, kar mu hočeš prodati na boljšem, kako bo več zaslužil, kako ga bo žena raje imela. Karkoli. Prodajaj koristi in bodi koristen.

Se strinjaš z napisanim ali pa sem popolnoma ustrelil mimo? Sem kaj pozabil? Deli svoje misli v komentarjih.

SDS si je privoščila sila nespametno potezo, ko so na svoji spletni strani objavili zloglasno besedilo o tem, kako je Janković dobil volitve, s katerim pri najboljši volji ne vem, kaj so poskušali doseči. Pojamrati? Se narediti boge? Kot prvarček z objokanimi očmi s prstom pokazati na suroveža, ki mu je ukradel liziko?

Za začetek je samo besedilo polno neskladij, trditev, ki jih je praktično nemogoče podpreti z oprijemljivimi dokazi in nenazadnje polno tudi slovničnih napak. Skatka – na plano so dali neko skropucalo, ki je bilo v eni izmed mnogih šal ocenjeno z -2, pa še to zgolj za trud. Predvsem pa to ne pritiče stranki, ki ima idejo, da bi vodila državo.

In še najbolj pomembno: stranka SDS,  newsflash za vas: ljudi na internetima nisu glupi. Vse, kar je bilo potrebno, da se je zapis razširil po spletu, je bilo par uporabnikov Facebooka in Twitterja, ki je te vsebine razdelilo med svoje prijatelje in sledilce. Zapis se je za začetek prijel zato, ker je bil tako groteskno napisan, da je že zaradi tega bil vreden deljenja.

Kot drugo pa ker je dregnil v ljudi, s katerimi gremo na pivo. In to je prišlo od glavnega izzivalca (teksta ni napisal Janša, ampak bodimo realni – SDS je Janša), od tistega človeka v državi, ki ni simpatičen, od tistega, za katerega 70% volilnega telesa samo čaka, da bo naredil kakšno napako. Če bi te izjave prišle iz SNS, bi verjetno večina le zamahnila z roko.

Tako pa se je vse skupaj pomešalo v offline – zgodil se je #trenirkameet in v končni fazi tudi med medije, ki postajajo osveščeni z zmožnostimi družbenih medijev in interneta nasploh. Nastala je zgodba, ljudje so pokazali svoj statement: dan trenirke je dan proti sovražnemu govoru, dan proti neumnosti. Svoje je primaknila še Nataša Pirc Musar, Informacijska pooblaščenka, ki je zapis prijavila kot sovražni govor.

Miha Mazzini je bistro ugotovil v svoji kolumni, da je to stranka, ki je volitve dokončno izgubila šele teden po zaključku volitev. V dobi pred internetom bi taka besedila mogoče še šla mimo veliko oči in ušes, sedaj pa moraš biti presneto previden, kaj izjaviš – lahko te pomaga dvigniti nad vse druge ali pa ti uspešno pomaga se ustreliti v koleno.

Sem zvest gledalec serije The Big Bang Theory. Po nekaj minutah prvega dela nove sezone se na zaslonu pojavi majhno okence, ki pravi, da eden od igralcev (Kunal Nayyar - Raj Koothrapali) tvita. Kaj naredim? Ustavim predvajanje, grem na njegov Twitter profil in stisnem follow gumb preprosto zato, ker mi je zabaven in me zanima, kaj ima povedati. S tem ko so ustvarjalci serije ustvarili tako močno blagovno znamko v povezavi s serijo, lahko sedaj serijo promovirajo tudi prek Twitter profilov igralcev in s tem pridobivajo zvesto publiko.

 Kako lahko družbeni mediji pomagajo televiziji? 

Težave televizije

Televizija ima sama po sebi več težav, ki jih družbeni mediji (lahko) rešujejo.

Prva je, da je linearna. Razen primerov, ko govorimo o videu na zahtevo, v določenem programu lahko gledalci gledajo največ eno oddajo naenkrat oz. ne morejo preskakovati na tisto, ki bi jo radi gledali v določenem trenutku, ne morejo si v vsakem trenutku ponovno ogledati posebno zanimivih izsekov posamezne epizode. Če so zamudili določeno epizodo in jo pozabili posneti, potem jo morajo poiskati drugje.

Druga je, da produkcijske hiše lahko v mrtvem delu sezone določene serije lahko predvajajo le ponovitve za ohranjanje stika z gledalci. Če gre za tekočo oddajo, kot so npr. novice, pa je prav tako pomembno, da ponudnik vsebin navleče nase čimveč uporabnikov, da spremljajo novice tega ponudnika, saj je tu v igri oglaševalski denar.

Tretja je enosmeren prenos informacij, kar pomeni, da gledalci na televiziji priljubljenih oddaj ne morejo bookmarkati, oceniti, komentirati in svojega navdušenja ter podpore deliti s svojimi prijatelji razen s tistimi na domačem kavču.

Družbeni mediji hitijo na pomoč

Vsebine na televiziji so social objects, torej vsebine, o katerih se ljudje pogovarjajo med seboj, jih delijo s svojimi prijatelji, komentirajo ocenjujejo itd. Spodnji primer je Facebook stran serije The Big Bang Theory. Ima več kot 16 milijonov privržencev, na vsaka objava ima veliko število interakcij, poleg tega pa jo lajka kar 120 mojih prijateljev.

Ljudje so bili tudi pred Facebookom in Twitterjem v stiku s svojimi najljubšimi oddajami, vendar pa je bilo denimo obiskovanje spletnega mesta vsake oddaje posebej, ki si jo gledal, naporno. Družbeni mediji so z agregiranimi vsebinami v news feedu naredili vse skupaj veliko bolj priročno.

Utrjevanje ritma tekoče sezone serije

Nadvse priročno je objavljati vsebine iz serij v tekoči sezoni med vsako epizodo posebej. Vsi oboževalci serije, ki so hkrati tudi privrženci na njeni Facebook strani, imajo tako stalen fix vsebin iz serije. Ustvarjalci serije pa tako lahko držijo ritem vse do konca sezone in ga zraven lahko še stopnujejo.

Spomini na prejšnje sezone

Če delaš tako kul serijo, kakor je Californication, potem nimaš težav z vsebino. Serija, kjer je praktično vsaka izjava vredna citata, ima veliko materiala za objavo tudi izven sezone, ko se nič ne dogaja oz. se snema nova sezona. S tem nemalo privržencev ne pustiš čakati na srečen trenutek, ko Hank Moody spet stopi na sceno, ampak jih stalno opominjaš “Hej, tu smo!” Ja, saj imaš spletno stran in še kaj, ampak na Facebooku in Twittru pa so ljudje dnevno (duuuh).

Youtube

Da ne bomo zapostavljali Youtuba, ta pride zelo prav, ko je treba objavljati posebne vsebine v zvezi z oddajami na TV. Zakulisje, izseki najboljših trenutkov in še kaj, pritegnejo vse tiste, ki jih oddaja zanima in tako dobijo še globlji vpogled v samo dogajanje okoli oddaje.

Vse skupaj zelo lepo povzame tudi Gary Vaynerchuck v spodnjem videu, kjer izpostavi, kako družbeni mediji pomagajo televiziji tudi in predvsem v realnem času. Priporočam ogled:

www.youtube.com/watch?v=u57GQZT3mVI

Zgledi v Sloveniji?

Dokaz, da Slovenci, kar se tega tiče, ne zaostajamo za tujino, je bilo soočenje kandidatov za parlament oz. za novega mandatarja na Popu. Slednji so imeli dovol jajc, da so spustili živo tvitanje v eter, ki se je prikazovalo na ekranu televizijskih sprejemnikov v realnem času. Ob tem so povabili še par najbolj glasnih tviterašov, da je bil učinek še toliko večji. Rezultat je bil stotine tvitov na temo soočenja in televizija je vsebinsko postala samo še bogatejša. Avtor spodnje slike je Grega Stritar, ki je tudi napisal zelo dober zapis na blogu. Prebereš ga lahko s klikom na sliko.

V nadaljevanju bolj podrobno opisujem nekaj glavnih napotkov, ki se jih je priporočljivo držati, a splošno pravilo je, da na družbenih medijih oz. v tem primeru – Facebooku – ne objavljaš ničesar, kar si ne bi natisnil na majico in z njo hodil okoli.

1. Fotografije

Tu gre debata predvsem okoli nastavitev označevanja na fotografijah in zaklepanja albumov za omejeno število ljudi, ki imajo dostop do njih. Ne enega ne drugega ne rabiš, če paziš na to, kaj dejansko počneš v živo, in ne pustiš, da te kdo fotografira.

Si označen na fotografijah z zabave in mrtvo pijan? Ne pij in obnašaj se situaciji primerno, pa bo vse v redu. Če tega ne zmoreš, ostani doma.

Si se napol slečena fotografirala v ogledalu s svojim mobitelom in to želela na Facebooku deliti s svojim tipom ali zgolj par izbranimi prijatelji in si res ne želiš, da to vidi še kdo drug? Potem odloži ta nesrečni mobitel, ko te zamika tako fotkanje.

Sliši se kot pretiravanje, a v trenutku, ko nekdo (fotograf) objavi fotko, na kateri si, nimaš absolutno nad njo nobenega nadzora več. Tudi če jo zbriše, si jo je lahko kdo shranil. Tudi če je v zaklenjenem albumu, je lahko nekdo naredil screenshot in ga spravil za čase, ko mu/ji lahko pride tako ali drugače prav.

In za voljo vsega, kar imaš rad: ne objavljaj fotografij svojih nagih otrok. Kot prvo, pomisli na to, kako bi se počutil, če bi tvoje nage fotografije, ko si bil star 2 leti in si ravno lulal v kahljico, nekdo brez tvojega dovoljenja dal na Facebook. In kot drugo, pomisli, kako bi ti bilo, če bi vedel, da je nekemu pedofilu prišlo na fotko tvojega otroka. Ni fajn, kaj ne?

2. Pazi, koga sprejemaš ali dodajaš med prijatelje

Resnica bo grozna in bo bolela, ampak če te doda huda bejba s karakterjem velikosti D ali več, v kopalkah in v pozi, ki je primerna za parjenje, verjemi mi, ni resnična (razen če gre za eno od slovenskih misic v eni od obskurnih kategorij, ki ima poln že 7. profil). Take deklice ne dodajajo tipov, kot si ti, sprijazni se.

Če je določen profil, ki te je dodal za prijatelja, lažen, lahko precej hitro ugotoviš, če ima na profilu malo objavljenih vsebin, če je večina objavljenih vsebin na zidu objave o novih sklenjenih prijateljstvih (po 10 ali več skupaj), če se na zidu ne pogovarja in ne komentira, če ima veliko, veliko prijateljev, če ima čudno ime, če je očitno z drugega kontinenta, če objavlja povezave na vedno isto spletno stran… Kaj narediti? Report.

Posebno poglavje so šefi. Če ti je neprijetno sprejeti njegovo prošnjo za prijateljstvo, mu v živo lepo razloži, da imaš na Facebooku samo prijatelje iz zasebnega življenja. Če pa s tem nimaš težav, pač sprejmi.

Če misliš, da bo vohunil za tabo in preverjal, ali si na Facebooku med delovnim časom, sledi newsflash zate: ko si na delu, si plačan za to, da delaš in ne za igranje Farmvilla. Razen če si jaz, kjer je prisotnost na Facebooku v opisu mojih delovnih nalog. =)

3. Ne opravljaj

Sledi logično nadaljevanje prejšnjega odstavka: ne opravljaj svojega šefa na Facebooku. Tudi če ni tvoj frend na Facebooku, bo v vsakem primeru to prišlo do njega. Če je tvoj frend, pa naj opravljanje sploh ne pade na misel. Prav tako ne negodovanje nad službo, faksom, punco, mamo – na kratko, ne opravljaj nikogar, nisi branjevka.

Če imaš komu kaj povedati, mu to povej v obraz. Ko to po ovinkih pride do naslovnika, je škoda veliko večja. Kadar pa se res moraš nekomu potožiti, ker ti je nekdo dvignil plafon, zadrži dih za 4 minute in potem pokliči svojo najboljšo prijateljico, ki ji po tem nazivu (neprostovoljno) pripada tudi vloga tvoje osebne psihiatrinje.

Ljudje so zaradi tega že izgubili službo, se sprli s svojo mamo ali pa se razšli s svojo punco ali tipom. Razen če nočeš doseči ravno tega. ;)

4. Nihče ne mara trolov

Trol označuje človeka, ki po spletu objavlja vsebine (komentarje, objave), ki brez veze provocirajo, žalijo in vznemirjajo druge ljudi. To sicer mogoče ne spada eksplicitno pod nastavitve zasebnosti, saj to lahko počneš tudi javno na drugih profilih in straneh. Zavedaj se, da večina vsebin ostane na spletu in v primeru, da te bo kdo guglal bo to našel - ali kakor rečeno že prej – nekdo bo naredil screenshot. Nihče ne mara trolov, razen če te potem najame podjetje, da trolaš njihovo konkurenco.

5. Ne checkinaj se na vsakem vogalu in ne objavi lokacije ob zapisih

Checkinanje je sicer nadvse zabavna aktivnost, še posebej, če to počneš na Foursquaru, ki je zastavljen kot igra in tekmovanje s prijatelji. Checkinanje je omogočal tudi Facebook, vendar se očitno ni prijelo (itak, če so ga izvedli zanič). Skratka, sporočanje lokacije zna biti tudi zoprna reč.

Eno je, da spamaš svojim prijateljem (prek deljenja 4sq checkinov na Facebooku), ko se check-inaš na prehodu za pešce, za sosedim vogalom ali na prehitevalnem pasu (doh), drugo pa je (sicer manj verjetno), da ti bo kdo sledil ali pa tvoje lokacije uporabil za svoje interpretacije ali škodoželjnost.

Če hočeš hvatat krivine in mogoče včasih biti kje drugje, kot si v resnici, ne objavljaj svoje lokacije, v brskalniku pa onemogoči spremljanje lokacije.

6. Aplikacije ali naredi si ločen profil

[Tega odstavka nisi prebral na tem blogu...=)] Če že moraš (kljub vsem nasvetom, kako se izogniti spamu na Facebooku) poklikati vse mogoče aplikacije ali pa nekaterim samo ne želiš odobriti določenih dovoljenj, si naredi ločen profil, ki bo namenjen le temu. To sicer ni v skladu s pravili Facebooka, a če ti firbec ne da miru, je to še najboljša rešitev. Takoj za dobrim antivirusnim programom, ki ulovi vse viruse, ki se skrivajo za spam povezavami.

7. Don’t be stupid

Preden karkoli objaviš, le dvakrat premisli. Ali trikrat, če si v dvomih. Je komentar res smiseln? Si pravilno razumel predhodno objavo? Si preveril znanstveno dokazana dejstva? Za vse nasprotne primere obstaja biblija neumnosti na Facebooku – Lamebook.com. Kaj hitro lahko postaneš njegova zvezda in tako tarča posmeha med prijatelji.

Fotografijo sem našel tukaj.