Odločilna leta za eksperimentiranje s tem, v kaj se boš usmeril, pridejo že v osnovni šoli. Tu morajo odločilno vlogo odigrati predvsem starši in šola, ki prepoznavajo otrokove talente in jih usmerjajo v primerne aktivnosti.

Ko že osnovnošolci razvijajo aplikacije

Na delavnici Mobitelovega natečaja za Android aplikacije se je zraven mene usedel majhen fantič. Obrnem se k njemu in ga vprašam: “Si prišel z očijem?” Zasmeje se in odvrne: “Emm, ne. Jaz programiram aplikacijo.” Za trenutek zadržim dih in si mislim: “Opa, mali je car.” Vprašam ga: “Ti, koliko pa si star? Si potreboval opravičilo, da si sem prišel?” Odvrne: “9. razred sem. T’ršica mi je komaj dovolila, da manjkam od pouka, mami mi je morala napisati opravičilo.”

Pred kratkim sem naletel na Ted Talk Thomasa Suareza, ki hodi v 6. razred in že razvija  aplikacije za iOS platformo; med drugim je tudi avtor aplikacije Bustin Jieber, kjer se lahko uporabnik norčuje iz Justina Bieberja. Thomas izpostavi zanimivo dejstvo: če želiš več vedeti o matematiki, greš v matematični krožek, če želiš več vedeti o fiziki v fizikalnega in tako naprej. Kaj pa če se želiš naučiti programiranja aplikacij? Ker za to ni bilo krožka, ga je s pomočjo učiteljev ustanovil sam. Več o tem v objavi na The Next Web, kjer je tudi video njegovega govora.

To je sicer izjemen primer, ki ga ne vidiš ravno na vsakem koraku, a vendarle oblikovalcem šolskih programov prinaša pomembno sporočilo: šolske programe je potrebno posodobiti. Dasiravno to ni bistvo te objave, kriči dejstvo, da če hočemo oblikovati družbo, ki bo konkurenčna po znanju, je potrebno mladim omogočiti temu primerne možnosti za izobraževanje.

Čas gre hitro naprej. Izkoristi ga, dokler ti je na voljo.

Kako hitro grejo čas in z njmi tehnologije naprej, priča dejstvo, da sem svoj prvi računalnik dobil šele v 8. razredu osnovne šole in dostop do interneta v 1. letniku srednje. Ko se pri svojih slabih 27 letih ozrem nazaj, si mislim, da bi bilo dobro, če bi se naučil programirati ali pa vsaj dobro pisati HTML in CSS. Računalnik pa je bil takrat namenjen predvsem delu za šolo, igric nisem nikoli igral. Za programiranje doma nisem dobil vzpodbude, res pa je tudi da nisem bil tako trmast, da bi se tega vseeno naučil sam, kar bi mi sedaj verjetno veliko pomagalo pri delu, ki ga delam.

A po krajšem premisleku ugotovim, da se motim. V internetnem fohu sem se znašel bolj ko ne po naključju; Blaž Kos me je kot popolnega zelenca v spletu v mojem takratnem 2. letniku ekonomije povabil v podjetniški projekt, kjer smo postavljali spletne strani in aplikacije. Po začetni skepsi sem si mislil: “How hard could it be?” in lotili smo se dela. Moja naloga je bila predvsem pripeljati projekte od začetka do konca, po sili razmer pa sem jih potem tudi moral načrtovati. V sledečih projektih in sodelovanjih s podjetji ter agencijami pa so se med slalomiranjem po različnih področjih spleta spretnosti in znanja usmerila predvsem v marketinško-uporabnostni del. Tako lahko sklenem, da bržkone ne bi bil tako dober programer, kot lahko postanem dober strokovnjak za poslovno-podjetniški del spleta.

Priročno je tudi, če si sproti postavljaš benchmarke, preverjaš sam pri sebi, kje si in kako ti gre. V ta namen sta nastala tudi zapisa Kaj sem se naučil o biznisu (prvi del) in Kaj sem se naučil o biznisu – 2. del.

Bistvo: Preizkusi čim prej čim več stvari.

Tudi če izobraževalni sistem ni usmerjen v prakso, morajo biti tako starši kot tudi učenci, dijaki, študenti usmerjeni v praktično pridobivanje znanja. Igrati, preizkušati, testirati ustvarjati takrat, ko je čas za to. Enkrat, ko prideš s faksa moraš začeti ustvarjati vrednost, takrat je konec časa za učenje stvari iz ničle, takrat se začne čas, ko moraš v poslu, ki ga delaš, postajati vse boljši in boljši.

Bistveno je, da ugotoviš, kaj ti je kul početi, v čem uživaš, kaj te izpolnjuje. To je najbolje opisal Steve Jobs v legendarnem govoru na Stanfordu.

Mislim, da je ravno prej omenjeno slalomiranje odločilno za to (tudi če na pol leta menjaš projekte/podjetja), da se najdeš in za to obstaja tudi pregovor: “You learn to fit in by not fitting in“. Ne trdim, da se v  srednjih letih ne moreš naučiti ničesar novega, vendar pa trdim, da je čas za to v letih, ki so za učenje namenjena. Še enkrat ponavljam moraš v osnovnošolskih, dijaških in študijskih letih preizkusiti čim več stvari in se najti, kajti v primeru, da s faksa prideš brez konkretnih znanj, si kratko malo rečeno fucked.

Ta dva zapisa pa ne veljata samo za biznis, v bistvu na malo drugačen način veljata tudi za zasebno življenje. Jasno, biznis delajo ljudje in odnosi se gradijo na isti način v obeh sferah.

Ne zapiraj si vrat po nepotrebnem in pazi kaj govoriš

Če deluješ večinoma v Sloveniji, hitro prideš do spoznanja, da je to presneto majhen prostor in da praktično vsak pozna vsakega. To je dejstvo, tu nimaš kaj. Prostor je celo tako majhen, da v primeru če se zameriš par pomembnim ljudem, si kaj hitro lahko brez posla. Tako je bržkone je vredno premisliti, koga boš poslal nekam, koga boš obrekoval pri drugih, o čem se boš s kom pogovarjal. Verjetnost, da bo obrekovani to izvedel se veliko bolj približuje 100% kakor bi si lahko sploh mislil. Dober glas se širi hitro, a nikoli hitreje kot slab.

Nenazadnje pa je tu še internet. Tu je širjenje informacij še hitreje. Ne bi niti našteval spodrsljajev ljudi, podjetij in strank, ki so se z nepremišljenimi potezami in zapisi ustrelili v koleno (in še kam). Ne bod neumn & don’t bullshit.

Še vedno pa je tu možnost, da greš v tujino in tam poizkusiš srečo. Danes sem ravno poslušal po radiu intervju z Mitjo Okornom. Poljaki ga ljubijo.

Ko misliš, da si najmočnejši, si najšibkejši

Si ravno podpisal kul pogodbo? Zaključil uspešen projekt? Dobil kul job? Se ob tem počutiš car, najboljši na svetu, nedotakljiv? Dobro, uživaj v trenutku, ker boš verjetno hitro kaj zajebal. Pomembno je ohraniti trezno glavo tudi ob uspehih. To je najbolj očitno v športu. Ali politiki. Ni tako težko priti na vrh, kakor je težko tam tudi ostati.

Do not dip your pen into company’s ink

V prevodu to pomeni, da naj ti ne pride na misel, da bi ga namočil v karkoli, kar je povezanega s službo. In na drugi strani – ženske, v službi držite noge skupaj. Tudi če je posredi alkohol. No, vsaj sam sem videl že preveč primerov, ko je zaradi tega vsaj nekdo tako ali drugače moral zapustiti podjetje. Obnašaj se tudi na službenih žurkah. Moralni maček is a bitch.

Ok, priznam, poznam tudi par primerov, ko dejting/zakon na delovnem mestu funkcionira, ampak še vedno priporočam izogibanje takim scenam. V vsakem primeru je dobro imeti zasebno in poslovno življenje ločeno. V povprečju je veliko manj stresno=)

Zdravje *je* pomembno

Že v prejšnjem zapisu sem omenil blagodejne učinke spanca. Ta ni dober samo za premislek, bistveno vpliva tudi na dobro počutje in na to, da lahko sploh učinkovito delaš. Pommebno se je čimveč gibati. Pomembno je tudi, da se pravilno in kakovostno prehranjuješ. Junk ni kul. Preveč kave isto ne. Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja. Priznam, od vseh točk verjetno to še najmanj dejansko živim. No, nekaj napredka vseeno je – zajtrk sem spet začel jesti in enkrat tedensko se ubijem na košarki=)

Med kolegi sem videl tudi že nekaj breakdownov od preveč dela. Ljudje so zboleli od tega, ker so preveč delali. Deloholizem ravno tako ni v redu. Mogoče imaš občutek, da več narediš, a po 15+ urah v pisarni pač preprosto nisi več tako učinkovit, kakor bi bil, če bi onih 8 delal res na polno.

Ne grizi roke, ki te hrani

Ali: imej respect do stranke, podjetja, ki ti daje posel, zaposlitev. Ne nateguj. Ne prodajaj buč. Imej spoštljiv odnos. Če ti je nekdo toliko zaupal, da je kupil izdelek/storitev od tebe, ali te zaposlil, potem to vrni z isto mero spoštovanja. V nasprotnem primeru izgubljaš stranke, te odpustijo in če ne drugega – karma is a bitch & glej prvo točko tega zapisa.

Stvari se ne zgodijo čez noč

Tudi krompir na zgornji fotki ni zrasel čez noč. The only place where success comes before work is dictionary. Uspeh ne pride takoj. Za to je potrebno delo, delo, delo. Bodi potrpežljiv, delaj prave stvari in uspeh bo prišel. Do good and the money will follow.

No money, no funny. Prvič.

Če se zapleteš v podjetniški projekt z 1 ali več partnerji, potem mora vsak v ekipi dati na mizo vsaj nekaj denarja. Tudi če je vložek nekoga znanje oz. delo, me izkušnje učijo, da je potrebno takoj na začetku dati na kup neko primerno (odvisna od primera do primera) vsoto denarja. Če ne drugega, je odnos takoj drugačen, ko daš v projekt denar, ki si ga sam zaslužil.

No money, no funny. Drugič.

Na žalost ali pa, heh, na srečo – v Sloveniji med odpiranjem vrat v biznisu hitro prideš do tega, da se kakšna vrata hitreje (ali sploh) odprejo le, če plačaš še nekaj več. Če jih malo podmažeš. Če ima nekdo nekaj več od tega, kar je tako ali tako njegov ali njen job. Če igraš pošteno, lahko projekt izgubiš tudi, če je tisto, kar ponujaš najboljše med razpoložljivo ponudbo.

Radi bi bili Zahod, ampak smo kar se tega tiče še vedno zakoreninjeni v balkanski logiki. Imamo lokalne šerife, lobije in predvsem veliko ljudi z zelo prilagodljivo moralo. V najboljšem primeru velja, da roka roko umije. V tem primeru moraš poznati zares prave ljudi in si biti dober z njimi.

Ideje si zapisuj

Vedno imej pri sebi nekaj, s čimer lahko dokumentiraš svoje ideje. Naj si bo to mobitel, beležka ali pa celo diktafon. Dobre ideje pridejo nepričakovano in isto nepričakovano jih lahko pozabiš.

Cona udobja je smrt za razvoj

Tako za razvoj podjetja kot tudi razvoj posazmenika. Enkrat, ko se podjetje preneha razvijati, gre lahko samo še navzdol. Isto velja pri vsakemu posebej – če se zadovoljiš s trenutnim položajem, ki ti je udoben, ne boš napredoval nikamor višje. Moraš razvijati sebe in ideje. Nezadovoljstvo je gonilo napredka.

Navsezadnje teče že približno 7. leto nekakšne mešano podjetniško-korporativne scene. Sem firbec, vedno me je zanimalo veliko različnih stvari in sem tako v teh letih zamenjal že kar nekaj projektov in podjetij. Nekaj od teh je bilo #win, spet nekaj #fail. Kaj hočemo, življenje ne pride z navodili.

Skratka – na podlagi povedanega tega lahko strnem nekaj lekcij, ki sem se jih naučil, ko sem plaval in slalomiral po biznisu. 

Sam si si edina ovira

Tudi po vzoru zgornje fotke lahko rečem: Lahko misliš, da zmoreš, lahko misliš, da ne zmoreš. V vsakem primeru imaš prav. Vse je odvisno od tega, kakšen pristop imaš do stvari. Tako te bodo jemali tudi drugi. Več energije, ko daješ od sebe, več se bo zgodilo. More yay and less nay. Na koncu je važno samo to, kar narediš, od praznih besed ni kruha; še posebej za to, ker te kmalu nobeden ne jemlje več resno. Zmagajo samo tisti, ki si nekaj zamislijo in potem to dejansko naredijo. Screw it, let’s do it.

Sploh pa – ko prideš na neko novo idejo, je vse, kar si moraš reči: how hard could it be?=)

Komuniciraj

Bržkone se večina failov v biznisu zgodi zaradi slabe komunikacije. Ker nekdo ni povedal natančno tega, kar je mislil. Ker je po mailih komuniciral čustveno nabite stvari, namesto da bi se pogovoril v živo. Ker je nekdo samo mislil in o tem ni povedal nobenemu drugemu. Ker je nekdo mislil, da je drugi mislil nekaj drugega in ga tega ni vprašal, če je res tako mislil. In tako dalje.

Povej stvari take, kot so. Svojim sodelavcem natančno razloži, kaj potrebuješ in pričakuješ od njih. P o v e j. Misliti pomeni nič vedeti. Če vidiš, da so v neosebno komunikacijo (maili, SMSi…) vpletena čustva, jih ne napiši. Vzemi si nekaj minut in se o zadevi se pogovori v živo.

Če delaš z naročniki, se ne zapri v svoje malo vesolje, ampak jih vključi v komunikacijo. Obveščaj jih o napredku in težavah. Tako boste vsi imeli nadzor nad situacijo. Najslabše je biti tiho in prikazovati popolno situacijo vse do trenutka, ko nimaš več izbire in moraš priznati, da si zajebal.

Priznaj, da imaš problem

To je nadaljevanje prejšnje točke in govori predvsem o tem, da ni nič narobe s tem, če prideš do nekega problema, ki ga ne moreš rešiti. Narobe je to, če o tem nikomur ne poveš. Velik korak k rešitvi problema je tudi ta, da dovolj hitro prideš do tega, da veš in si priznaš, da rabiš pomoč. It’s ok. To ne pomeni, da stalno jamraj in se drži kikle svojega šefa (ker to pomeni, da nisi sposoben opravljati dela, za katerega te plačujejo), ampak takrat, ko si že poskusil vse, kar je v tvoji moči in nisi mogel najti rešitve.

Zjutraj so stvari drugačne

Velikokrat pride do težavnih, s čustvi nabitih situacij. Najboljše sredstvo za reševanje tega je spanec. Nič ni narobe, če si vzameš čas in zadevo prespiš. V tem času se umiriš in zjutraj so stvari videti popolnoma drugačne. Bolj rešljive. Bolj zemeljske. Ne rini z glavo skozi zid. Apokalipsa bo še malo počakala in vse bo kul.

Time is money

Ta trditev ima nadvse kapitalističen prizvok, a vendarle je nauk tukaj ta, da spoštuj svoj čas in čas drugih. Tvoj čas je veliko vreden. Ne zabušavaj takrat, ko naj bi delal. Za to je čas med vikendom, po zaključku delovnega časa. Ko se dela, se dela, ko se zabušava se zabušava. Glej le, da je vsako v svojem kosu in se ne prepleta.

Drugi vidik te trditve pa je, da se ne izplača čakati na nek trenutek, ko boš pripravljen, ko se bodo planeti v vesolju postavili v idealen položaj. Tvoj čas je zdaj in ne jutri. Če nečesa ti ne narediš, bo nekdo drugi.

Izpolnjuj obljube

Kredibilnost in zaupanje se lahko prislužita samo z izpolnjenimi dejanji. Če nekaj rečeš, da boš naredil, potem to tudi naredi. Če si dal besedo, da boš to naredil do 17h popoldne, potem je tvoj čas, da to narediš do 17h popoldne in ne do 17:05. Večkrat, ko zamudiš, večkrat ko ne izpolniš obljub, manj kredibilen boš.

Predvsem pa bodi previden pri tem, kaj obljubiš. Če nisi prepričan, da boš nekaj lahko izpolnil, potem tega ne obljubi. Pika. Better be safe than sorry.

Črno na belem

Vse, kar se dogovoriš, si zapiši. Ljudje imamo lahko velikokrat slab spomin. Včasih ponesreči, včasih nalašč.  Na sestankih piši zapisnik. Pošlji ga vsem udeleženim, da ga potrdijo. Vse formalne dogovore spravi v sporazume ali pogodbe.

Tudi če si z nekom najboljši prijatelj na svetu, se je že prevečkrat zgodilo, da se je to prijateljstvo končalo, ko je bil posredi denar ali odgovornost. Skorajda nič te ne stane, če si dogovore zapišeš na list papirja, a te lahko stane premoženje, če dogovor ni zapisan in gre kaj narobe.

Failing to plan is planning to fail

Biznis ni jazz. Ni improvizacija. Je veliko razmišljanja, vaje in načrtovanja. Vsi tisti, za katere se ti zdi, da vse delajo z lahkoto, so morali veliko delati, da so prišli do tega. Slab načrt ali sploh neobstoj načrta je prvi korak k polomu. Sestanki, javni nastop in predstavitve, projekti,… – vse to zahteva svoj čas za pripravo. Vloži ga, vredno je.

Pravilno definiraj problem, postavljaj prava vprašanja

Ta točka se preliva iz prejšnje. Vprašaj se, kaj sploh delaš. Kateri problem rešuješ? Kaj hoče nekdo od tebe, da narediš? Bi moral res delati to, da bom rešil ta problem? Delaj prave stvari. Ne delaj trdo, ampak pametno. Išči bližnjice. Bodi učinkovit.

Vedno se lahko zaneseš samo nase

Tisto, kar lahko narediš sam, naredi sam. Ne zanašaj se na druge, ne polagaj svoje usode v rokeh drugih. Ne prelagaj odgovornosti. Zaupaj vase. Ampak: Kar ni vredno tvojega časa ali kar nekdo lahko naredi bolje od tebe, delegiraj. Tvoj čas je veliko vreden.

Uči se, išči informacije

Nikoli ne boš vedel vsega, nikol ne boš najbolj pameten na svetu. Lahko pa se temu približaš=) Več veš, več veljaš in več ljudi bo odvisnih od tvojega znanja in informacij. Le znanje in informacije te delajo nepogrešljivega.

Neformalne povezave so enako pomembne kot formalne

Ta točka velja predvsem, če delaš v večjih podjetjih ali državni upravi. Tu si moraš najprej razčistiti formalno strukturo podjetja – kdo je komu nadrejen, komu odgovarjaš in komu zapoveduješ. Samo tako, da bo jasno, komu si dolžen polagati račune.

A po drugi strani je isto pomembno, kakšne neformalne povezave si ustvariš. Kdo je v podjetju tvoj sponzor in zaveznik. Torej, kdo je navdušen nad tabo in kdo ima dovolj formalne moči, da tvoje ideje spravi skozi in te ščiti pred drugimi, če je  to potrebno.

Pomebno je tudi, kako dobro se razumeš s sodelavci. Če si medsebojno zaupate in ste si naklonjeni, potem bo veliko idej šlo lažje skozi, kot če je potrebno na sodelavce pritiskati s formalno strukturo (šefi).

Motiviraj, navdihuj, išči rešitve.

Bolj je pomembno koga poznaš, kot koliko ljudi poznaš

Networking je pomemben. A pazi: kvaliteta nad kvantiteto. Bolj je pomembna kvaliteta vseh povezav, ki jih zgradiš z ljudmi, kakor število. Lahko imaš tisoče navideznih prijateljev, ki ti ne priskočijo na pomoč, ko je to potrebno ali pa maš nekaj tistih, ki jim lahko zaupaš in ki odpirajo vrata.

Vedno bodi na preži za novimi povezavami s sposobnimi in dobrimi ljudmi v biznisu, a gradi predvsem na odnosu s temi ljudmi.

What’s in it for me?

Nenazadnje pa velja, da vedno ko komu prodajaš bodisi izdelke, storitve ali pa samo ideje, mej v mislih, da se bo vedno (kakor tudi ti v tem položaju) na drugi strani vprašal: Kaj je tu koristnega zame? Razmisli, kako lahko nekomu rešiš problem, kako bo s tem, kar mu hočeš prodati na boljšem, kako bo več zaslužil, kako ga bo žena raje imela. Karkoli. Prodajaj koristi in bodi koristen.

Se strinjaš z napisanim ali pa sem popolnoma ustrelil mimo? Sem kaj pozabil? Deli svoje misli v komentarjih.

SDS si je privoščila sila nespametno potezo, ko so na svoji spletni strani objavili zloglasno besedilo o tem, kako je Janković dobil volitve, s katerim pri najboljši volji ne vem, kaj so poskušali doseči. Pojamrati? Se narediti boge? Kot prvarček z objokanimi očmi s prstom pokazati na suroveža, ki mu je ukradel liziko?

Za začetek je samo besedilo polno neskladij, trditev, ki jih je praktično nemogoče podpreti z oprijemljivimi dokazi in nenazadnje polno tudi slovničnih napak. Skatka – na plano so dali neko skropucalo, ki je bilo v eni izmed mnogih šal ocenjeno z -2, pa še to zgolj za trud. Predvsem pa to ne pritiče stranki, ki ima idejo, da bi vodila državo.

In še najbolj pomembno: stranka SDS,  newsflash za vas: ljudi na internetima nisu glupi. Vse, kar je bilo potrebno, da se je zapis razširil po spletu, je bilo par uporabnikov Facebooka in Twitterja, ki je te vsebine razdelilo med svoje prijatelje in sledilce. Zapis se je za začetek prijel zato, ker je bil tako groteskno napisan, da je že zaradi tega bil vreden deljenja.

Kot drugo pa ker je dregnil v ljudi, s katerimi gremo na pivo. In to je prišlo od glavnega izzivalca (teksta ni napisal Janša, ampak bodimo realni – SDS je Janša), od tistega človeka v državi, ki ni simpatičen, od tistega, za katerega 70% volilnega telesa samo čaka, da bo naredil kakšno napako. Če bi te izjave prišle iz SNS, bi verjetno večina le zamahnila z roko.

Tako pa se je vse skupaj pomešalo v offline – zgodil se je #trenirkameet in v končni fazi tudi med medije, ki postajajo osveščeni z zmožnostimi družbenih medijev in interneta nasploh. Nastala je zgodba, ljudje so pokazali svoj statement: dan trenirke je dan proti sovražnemu govoru, dan proti neumnosti. Svoje je primaknila še Nataša Pirc Musar, Informacijska pooblaščenka, ki je zapis prijavila kot sovražni govor.

Miha Mazzini je bistro ugotovil v svoji kolumni, da je to stranka, ki je volitve dokončno izgubila šele teden po zaključku volitev. V dobi pred internetom bi taka besedila mogoče še šla mimo veliko oči in ušes, sedaj pa moraš biti presneto previden, kaj izjaviš – lahko te pomaga dvigniti nad vse druge ali pa ti uspešno pomaga se ustreliti v koleno.

Sem zvest gledalec serije The Big Bang Theory. Po nekaj minutah prvega dela nove sezone se na zaslonu pojavi majhno okence, ki pravi, da eden od igralcev (Kunal Nayyar - Raj Koothrapali) tvita. Kaj naredim? Ustavim predvajanje, grem na njegov Twitter profil in stisnem follow gumb preprosto zato, ker mi je zabaven in me zanima, kaj ima povedati. S tem ko so ustvarjalci serije ustvarili tako močno blagovno znamko v povezavi s serijo, lahko sedaj serijo promovirajo tudi prek Twitter profilov igralcev in s tem pridobivajo zvesto publiko.

 Kako lahko družbeni mediji pomagajo televiziji? 

Težave televizije

Televizija ima sama po sebi več težav, ki jih družbeni mediji (lahko) rešujejo.

Prva je, da je linearna. Razen primerov, ko govorimo o videu na zahtevo, v določenem programu lahko gledalci gledajo največ eno oddajo naenkrat oz. ne morejo preskakovati na tisto, ki bi jo radi gledali v določenem trenutku, ne morejo si v vsakem trenutku ponovno ogledati posebno zanimivih izsekov posamezne epizode. Če so zamudili določeno epizodo in jo pozabili posneti, potem jo morajo poiskati drugje.

Druga je, da produkcijske hiše lahko v mrtvem delu sezone določene serije lahko predvajajo le ponovitve za ohranjanje stika z gledalci. Če gre za tekočo oddajo, kot so npr. novice, pa je prav tako pomembno, da ponudnik vsebin navleče nase čimveč uporabnikov, da spremljajo novice tega ponudnika, saj je tu v igri oglaševalski denar.

Tretja je enosmeren prenos informacij, kar pomeni, da gledalci na televiziji priljubljenih oddaj ne morejo bookmarkati, oceniti, komentirati in svojega navdušenja ter podpore deliti s svojimi prijatelji razen s tistimi na domačem kavču.

Družbeni mediji hitijo na pomoč

Vsebine na televiziji so social objects, torej vsebine, o katerih se ljudje pogovarjajo med seboj, jih delijo s svojimi prijatelji, komentirajo ocenjujejo itd. Spodnji primer je Facebook stran serije The Big Bang Theory. Ima več kot 16 milijonov privržencev, na vsaka objava ima veliko število interakcij, poleg tega pa jo lajka kar 120 mojih prijateljev.

Ljudje so bili tudi pred Facebookom in Twitterjem v stiku s svojimi najljubšimi oddajami, vendar pa je bilo denimo obiskovanje spletnega mesta vsake oddaje posebej, ki si jo gledal, naporno. Družbeni mediji so z agregiranimi vsebinami v news feedu naredili vse skupaj veliko bolj priročno.

Utrjevanje ritma tekoče sezone serije

Nadvse priročno je objavljati vsebine iz serij v tekoči sezoni med vsako epizodo posebej. Vsi oboževalci serije, ki so hkrati tudi privrženci na njeni Facebook strani, imajo tako stalen fix vsebin iz serije. Ustvarjalci serije pa tako lahko držijo ritem vse do konca sezone in ga zraven lahko še stopnujejo.

Spomini na prejšnje sezone

Če delaš tako kul serijo, kakor je Californication, potem nimaš težav z vsebino. Serija, kjer je praktično vsaka izjava vredna citata, ima veliko materiala za objavo tudi izven sezone, ko se nič ne dogaja oz. se snema nova sezona. S tem nemalo privržencev ne pustiš čakati na srečen trenutek, ko Hank Moody spet stopi na sceno, ampak jih stalno opominjaš “Hej, tu smo!” Ja, saj imaš spletno stran in še kaj, ampak na Facebooku in Twittru pa so ljudje dnevno (duuuh).

Youtube

Da ne bomo zapostavljali Youtuba, ta pride zelo prav, ko je treba objavljati posebne vsebine v zvezi z oddajami na TV. Zakulisje, izseki najboljših trenutkov in še kaj, pritegnejo vse tiste, ki jih oddaja zanima in tako dobijo še globlji vpogled v samo dogajanje okoli oddaje.

Vse skupaj zelo lepo povzame tudi Gary Vaynerchuck v spodnjem videu, kjer izpostavi, kako družbeni mediji pomagajo televiziji tudi in predvsem v realnem času. Priporočam ogled:

www.youtube.com/watch?v=u57GQZT3mVI

Zgledi v Sloveniji?

Dokaz, da Slovenci, kar se tega tiče, ne zaostajamo za tujino, je bilo soočenje kandidatov za parlament oz. za novega mandatarja na Popu. Slednji so imeli dovol jajc, da so spustili živo tvitanje v eter, ki se je prikazovalo na ekranu televizijskih sprejemnikov v realnem času. Ob tem so povabili še par najbolj glasnih tviterašov, da je bil učinek še toliko večji. Rezultat je bil stotine tvitov na temo soočenja in televizija je vsebinsko postala samo še bogatejša. Avtor spodnje slike je Grega Stritar, ki je tudi napisal zelo dober zapis na blogu. Prebereš ga lahko s klikom na sliko.

V nadaljevanju bolj podrobno opisujem nekaj glavnih napotkov, ki se jih je priporočljivo držati, a splošno pravilo je, da na družbenih medijih oz. v tem primeru – Facebooku – ne objavljaš ničesar, kar si ne bi natisnil na majico in z njo hodil okoli.

1. Fotografije

Tu gre debata predvsem okoli nastavitev označevanja na fotografijah in zaklepanja albumov za omejeno število ljudi, ki imajo dostop do njih. Ne enega ne drugega ne rabiš, če paziš na to, kaj dejansko počneš v živo, in ne pustiš, da te kdo fotografira.

Si označen na fotografijah z zabave in mrtvo pijan? Ne pij in obnašaj se situaciji primerno, pa bo vse v redu. Če tega ne zmoreš, ostani doma.

Si se napol slečena fotografirala v ogledalu s svojim mobitelom in to želela na Facebooku deliti s svojim tipom ali zgolj par izbranimi prijatelji in si res ne želiš, da to vidi še kdo drug? Potem odloži ta nesrečni mobitel, ko te zamika tako fotkanje.

Sliši se kot pretiravanje, a v trenutku, ko nekdo (fotograf) objavi fotko, na kateri si, nimaš absolutno nad njo nobenega nadzora več. Tudi če jo zbriše, si jo je lahko kdo shranil. Tudi če je v zaklenjenem albumu, je lahko nekdo naredil screenshot in ga spravil za čase, ko mu/ji lahko pride tako ali drugače prav.

In za voljo vsega, kar imaš rad: ne objavljaj fotografij svojih nagih otrok. Kot prvo, pomisli na to, kako bi se počutil, če bi tvoje nage fotografije, ko si bil star 2 leti in si ravno lulal v kahljico, nekdo brez tvojega dovoljenja dal na Facebook. In kot drugo, pomisli, kako bi ti bilo, če bi vedel, da je nekemu pedofilu prišlo na fotko tvojega otroka. Ni fajn, kaj ne?

2. Pazi, koga sprejemaš ali dodajaš med prijatelje

Resnica bo grozna in bo bolela, ampak če te doda huda bejba s karakterjem velikosti D ali več, v kopalkah in v pozi, ki je primerna za parjenje, verjemi mi, ni resnična (razen če gre za eno od slovenskih misic v eni od obskurnih kategorij, ki ima poln že 7. profil). Take deklice ne dodajajo tipov, kot si ti, sprijazni se.

Če je določen profil, ki te je dodal za prijatelja, lažen, lahko precej hitro ugotoviš, če ima na profilu malo objavljenih vsebin, če je večina objavljenih vsebin na zidu objave o novih sklenjenih prijateljstvih (po 10 ali več skupaj), če se na zidu ne pogovarja in ne komentira, če ima veliko, veliko prijateljev, če ima čudno ime, če je očitno z drugega kontinenta, če objavlja povezave na vedno isto spletno stran… Kaj narediti? Report.

Posebno poglavje so šefi. Če ti je neprijetno sprejeti njegovo prošnjo za prijateljstvo, mu v živo lepo razloži, da imaš na Facebooku samo prijatelje iz zasebnega življenja. Če pa s tem nimaš težav, pač sprejmi.

Če misliš, da bo vohunil za tabo in preverjal, ali si na Facebooku med delovnim časom, sledi newsflash zate: ko si na delu, si plačan za to, da delaš in ne za igranje Farmvilla. Razen če si jaz, kjer je prisotnost na Facebooku v opisu mojih delovnih nalog. =)

3. Ne opravljaj

Sledi logično nadaljevanje prejšnjega odstavka: ne opravljaj svojega šefa na Facebooku. Tudi če ni tvoj frend na Facebooku, bo v vsakem primeru to prišlo do njega. Če je tvoj frend, pa naj opravljanje sploh ne pade na misel. Prav tako ne negodovanje nad službo, faksom, punco, mamo – na kratko, ne opravljaj nikogar, nisi branjevka.

Če imaš komu kaj povedati, mu to povej v obraz. Ko to po ovinkih pride do naslovnika, je škoda veliko večja. Kadar pa se res moraš nekomu potožiti, ker ti je nekdo dvignil plafon, zadrži dih za 4 minute in potem pokliči svojo najboljšo prijateljico, ki ji po tem nazivu (neprostovoljno) pripada tudi vloga tvoje osebne psihiatrinje.

Ljudje so zaradi tega že izgubili službo, se sprli s svojo mamo ali pa se razšli s svojo punco ali tipom. Razen če nočeš doseči ravno tega. ;)

4. Nihče ne mara trolov

Trol označuje človeka, ki po spletu objavlja vsebine (komentarje, objave), ki brez veze provocirajo, žalijo in vznemirjajo druge ljudi. To sicer mogoče ne spada eksplicitno pod nastavitve zasebnosti, saj to lahko počneš tudi javno na drugih profilih in straneh. Zavedaj se, da večina vsebin ostane na spletu in v primeru, da te bo kdo guglal bo to našel - ali kakor rečeno že prej – nekdo bo naredil screenshot. Nihče ne mara trolov, razen če te potem najame podjetje, da trolaš njihovo konkurenco.

5. Ne checkinaj se na vsakem vogalu in ne objavi lokacije ob zapisih

Checkinanje je sicer nadvse zabavna aktivnost, še posebej, če to počneš na Foursquaru, ki je zastavljen kot igra in tekmovanje s prijatelji. Checkinanje je omogočal tudi Facebook, vendar se očitno ni prijelo (itak, če so ga izvedli zanič). Skratka, sporočanje lokacije zna biti tudi zoprna reč.

Eno je, da spamaš svojim prijateljem (prek deljenja 4sq checkinov na Facebooku), ko se check-inaš na prehodu za pešce, za sosedim vogalom ali na prehitevalnem pasu (doh), drugo pa je (sicer manj verjetno), da ti bo kdo sledil ali pa tvoje lokacije uporabil za svoje interpretacije ali škodoželjnost.

Če hočeš hvatat krivine in mogoče včasih biti kje drugje, kot si v resnici, ne objavljaj svoje lokacije, v brskalniku pa onemogoči spremljanje lokacije.

6. Aplikacije ali naredi si ločen profil

[Tega odstavka nisi prebral na tem blogu...=)] Če že moraš (kljub vsem nasvetom, kako se izogniti spamu na Facebooku) poklikati vse mogoče aplikacije ali pa nekaterim samo ne želiš odobriti določenih dovoljenj, si naredi ločen profil, ki bo namenjen le temu. To sicer ni v skladu s pravili Facebooka, a če ti firbec ne da miru, je to še najboljša rešitev. Takoj za dobrim antivirusnim programom, ki ulovi vse viruse, ki se skrivajo za spam povezavami.

7. Don’t be stupid

Preden karkoli objaviš, le dvakrat premisli. Ali trikrat, če si v dvomih. Je komentar res smiseln? Si pravilno razumel predhodno objavo? Si preveril znanstveno dokazana dejstva? Za vse nasprotne primere obstaja biblija neumnosti na Facebooku – Lamebook.com. Kaj hitro lahko postaneš njegova zvezda in tako tarča posmeha med prijatelji.

Fotografijo sem našel tukaj.

AppSumo so ustanovili bivši sodelavci in prijatelji s Facebooka, Curse-a in Mint.com. Dili so uredniško zbrani, tako da zagotavljajo kvalitetne vsebine. Par sem jih tudi že sam kupil in lahko rečem, da sem bil zadovoljen.

Plačuješ lahko s kreditno kartico, PayPalom ali s kreditnimi točkami, ki jih dobiš za prijatelje, ki so na tvoje povabilo kupili nekaj na AppSumo.

Skratka, tu pa tam se pa le najde kdo, ki ponavadi reče “kul, kul, kul!” Pa ne da ne bi verjel v svoje ideje. To vedno, saj sem si jih vendarle sam spomnil! Ampak po drugi strani si ne želim strinjanja. Hočem, da mi ljudje ideje sesujejo. Hočem, da rečejo: “Ne, ne, ne, daj to tako naredi. / A si pomislil, da na to? / To bi lahko tudi vključil not.”

Možno je, da noben od naju ne bo imel prav, ampak vseeno pa bom imel potem kost za glodanje. Če ti nekdo vedno reče “ja, to si se pa dobro spomnil” je naredil približno isto, kot če bi šel mimo in rekel – nič.

Dragi bralec ali bralka, največjo uslugo v življenju si boš naredil/a, če boš svoje ideje razlagal/a pametnim in brutalno iskrenim ljudem. Now go find them.

To je dobro predvsem zaradi feelinga oz. dobre uporabniške izkušnje: privrženci dobijo občutek, da se z njimi pogovarja dejanska oseba (ali več njih; ekipa), podjetje daje vtis dobre organiziranosti, v večjih organizacijah pa so lahko posamezniki v social media ekipi, kjer vsak poleg druženja na spletu opravlja svojo vlogo v podjetju (npr. podpora, razvoj, prodaja itd.) neposredni kontakti za poglobljena vprašanja. Poleg tega pa si na ta način social media managerji lahko precej izboljšajo zaposlitvene možnosti oz. vrednost na trgu, saj jih, če ne drug, opazuje konkurenca.

Pri taki izpostavitvi je najbrž edina nevarnost, da kdaj po izteku delovnega časa našega vrlega social media managerja kot Krpan Brdavsa z lipovim kijem pričaka razjarjen (bivši) privrženec z vzklikom: “Tiiiiii boš meni pouste brisuuu!?” Ampak upajmo v dobroto človeštva in recimo, da naj se to ne bi zgodilo.=)

Poglejmo si par dobrih primerov.

Zavarovalnica Maribor in Twitter

Bržkone najboljši slovenski korpo primer predstavitve tviteraške ekipe je Zavarovalnica Maribor. Ekipa dveh tviterašev zavarovalnice je predstavljena kar v ozadju Twitter profila. Oba imata tudi pripisana svoja tviteraška vzdevka (ki sta kar polni imeni), kar je tudi dobro, saj ne tvitata samo za službo pač pa tudi v svojem prostem času. Če ima kdo kakšno pripombo za Janjo ali Aljaža, ju lahko kontaktira prek @omembe ali zasebnega sporočila. Dodatno svojo ekipo predstavijo tudi v opisu profila (bio), kar je sicer bolj pogosta praksa v korpo tvitanju.

Pri označevanju avtorstva objav uporabljajo ti. cotage ali po slovensko soznačke, ki se napišejo v obliki npr. ^J.G., kjer črki pomenita začetnice imen avtorja ali avtorice. Običajna raba soznačk je sicer brez pik, a ne bodimo malenkostni, svojo predstavitev so opravili z odliko.

Ličila.si in Facebook

Pri dobrih praksah komunikacije na Facebooku praktično ne moremo mimo spletne trgovine Ličila.si. Predstavitev njihove ekipe je ultimativno simpatična. Bolj podrobno si jo lahko ogledaš s klikom na posnetek strani. 

Vsak član ekipe ima svojo vlogo in zgodbo, kakor pritiče tako osebni blagovni znamki in to jo naredi še bolj toplo in domačo. Ekipo so obogatili s pevko Nino Pušlar kot lepotno ambasadorko in zajčico Minko Šminko, ki bodočim kupcem lepo zagotavljata, da so ličila v njihovi ponudbi kakovostna in niso testirana na živalih.

Objav posebej ne označujejo, saj je bolj ali manj že iz predstavitve pa tudi iz načina objav jasno, kdo stoji za njimi. Tu in tam se Maja podpiše v objave, ko je potrebno pa doda tudi svoj e-mail. Sedi, pet.

Social Media Examiner

To sicer ni slovenski primer, je pa edini te vrste, ki sem se ga spomnil iz glave. Avtorji objav na zidu vsako objavo označijo z imenom avtorja na koncu.

Zaključimo lahko, da predstavljati ekipe in objav označevati z avtorji sicer ni obvezno, je pa iz zgoraj navedenih razlogov gotovo dobra praksa.

Označevanja objav ne bi uporabljal edino v primerih, ko gre za objave, ki se nanašajo npr. na splošno stališče podjetja ali uradne izjave.

Mimogrede, ta primer je dober. Od vseh (upam si trditi) ponesrečenih poizkusov usmeriti ljudi iz offline komunikacije na Facebook je tale zagotovo eden boljših. Manjka mu mogoče le še en “Alo, bolan, prati nas!”  (aka. call-to-action) sicer pa da mimoidočemu dober vtis, kaj lahko na Facebook strani pričakuje.

No, kakorkoli, podjetja s tem delajo Facebooku precej dobro uslugo. Ljudem, ki opazijo te oglase, vsakič znova nabijejo v glavo opomnik, da morajo it na Facebook (se družit z njimi).

Facebook je naredil prav simpatičen model, ki preverjeno učinkuje: ljudje se v zameno za tisti blok parih oglasov na desni strani družijo na Facebooku -> v ta proces se potem zaradi velikega kupa uporabnikov na istem mestu vpletejo podjetja -> Facebook za prisotnost ne zaračunava, plačajo se le oglasi, kadar hoče podjetje pospešiti dogajanje in hitreje privabiti uporabnike, da postanejo njihovi privrženci -> v želji po prikazovanju čim boljših številk (=rasti števila privržencev) marketinški oddelki zakupijo oglase – tako na Facebooku kot v offlineu -> ko uporabniki Facebooka preberejo celoten newsfeed, se gredo iz dolgčasa klikat oglase, kaching!

Hej, stric Google!

No, isto reč se je že prej šel Google. Poleg iskalnika so razvili so vsa mogoča brezplačna orodja, ki jih ljudje potrebujejo pri svojem vsakdanjem delu (e-pošta, delo z dokumenti itd.) – vse samo zato, da ljudi spravijo na internet, kajti vsak uporabnik na internetu je njihov potencialni zaslužek – klik, oglas, klik, klik, oglas.

Nenazadnje tudi Googlov Android prihaja v ospredje s polno paro in poleg Applovga iOSa tvori enega glavnih mobilnih ekosistemov. Ne glede na to, da se njuna koncepta tu pa tam razlikujeta, s svojo dobro uporabniško izkušnjo in predvsem vsebinami pospešeno spravljata ljudi na pametne telefone. Slednji postajajo tako strojno kot tudi programsko vse močnejši, vse več nalog je možno opraviti na njih. Vzporedno s tem vse več blagovnih znamk prispeva vsebine – aplikacije – ki delajo te naprave privlačne. Poslovno gledano Apple tu največ pridobi s prodajo naprav in aplikacij, Googlov adut pa so kliki na oglase, ki jih strežjo prek svojih oglaševalskih platform. Ti sistemi so sicer veliko bolj kompleksni, a za ilustracijo naj bo dovolj.

Facebook prežema splet

“Všeč mi je gumb” na vsako spletno stran! Hej, tudi blog, ki ga ravno bereš, kleca pod težo Všeč mi je gumbov (30% prometa, ki ga je prinesel Facebook v zadnjem letu ravno ne gre vreči stran, mar ne?). Predvsem pa ni panike tudi, če je gumb nameščen v črni kroniki ob članku o avtomobilski nesreči, v kateri je umrlo 5 ljudi – uporabniki bodo to še vedno noro lajkali. Saj ne, da jim je to dejansko všeč (emm, upam…),  v podzavesti imajo zapisano, da bodo tako najlažje delili novico s svojimi prijatelji na Facebooku.

Kakor omenjeno zgoraj je tudi tu Facebook spet našel win-win model – ustvarjalci vsebin na spletu rade volje umeščajo Všeč mi je gumbe na svoja spletna mesta, saj vedo, da če bodo ustvarili vsebine, ki jih bodo njihovi obiskovalci povšečili, dobili od tega gotovo nekaj dodatnega prometa od Facebook prijateljev teh obiskovalcev.

To je tudi eden glavnih razlogov, da se Facebooku še kar nekaj časa ni potrebno bati za obstoj – tako kot uspešno prežemajo splet s svojimi Všeč mi je gumbi, ni uspelo še nobeni drugi spletni storitvi pred njimi. In tudi dokler bodo uporabniki veselo klikali po Facebook straneh blagovnih znamk, bodo tudi te blagovne znamke vse bolj na svojo ciljno publiko (z oglasi) pritiskale, da se pridružijo čredi(ci) ostalih awesome uporabnikov, ki jim že sledijo.

Hej, blagovne znamke vlečejo ljudi na kup. Twitter je denimo dobil precejšen zalet, ko so se mu pridružili zvedniki (osebne blagovne znamke). Ko smo ravno pri tem, ne razumem Googla, kaj muti z lansiranjem strani za blagovne znamke.

In seveda je tu tudi iPad

iPad sicer ne spada v isti kontekst kakor zgoraj opisana zgodba s Facebookom, ga je pa v tem zapisu vseeno potrebno omeniti. Če še kdo slučajno ni opazil, v skorajda vsaki drugi nagradni igri kakšno podjetje podarja iPada. Ker je kul. Ker si ga vsak želi.

Ali zadnji dve trditvi držita, naj presodi vsak zase, je pa gotovo res, da je Applu poleg iPhona, ki se pojavla samo v vsaki tretji nagradni igri, uspelo narediti prekleto seksi produkt, ki prinaša e-mail naslove, mobilne številke in še kaj.

Zanimivo bi bilo izračunati vrednost oglasnega prostora, ki ga Applu ni bilo potrebno zakupiti, ker so ga drugi zakupili namesto njih – in poleg tega seveda nakupili tudi ustrezno število iPadov. Na primeru zgoraj je šlo vsaj 15.000 evrov za iPade. Vsaj oglasni prostor je bil bržkone zastonj.

Okej, priznam, ta primer verjetno res ne sodi v ta zapis. Ampak bi sodil, če bi ta ista podjetja na iPade namestila tudi svoje aplikacije, ki bi imele zadaj nekakšen poslovni model. Res je, da dobijo od teh nagradnih iger na precej lahek (a ne tako poceni) način kontakte, dodaten promet, poslušalce itd., ampak priložnost leži tudi v tem, da se zasidraš uporabniku v njegovo dnevno uporabo naprave z vsebino, ki mu rešuje problem, ga zabava informira ali izobražuje.

Zgleda, da smo sredi vzpona zgolj parih velikih platform, ki bodo poskušale zadovoljiti vse naše spletne in mobilne potrebe, pomagale bodo opravljati čim večje število dnevnih nalog kar v oblaku ter se bodo seveda teple za našo pozornost in evre.