Pod besedo »kuhinja« lahko upoštevamo dve stvari; prostor ali pa element. Kuhinja je zelo pomembna v vsakem domu. Tam preživimo veliko našega časa, se družimo, zato je pomembno, da se tam počutimo domače. Kuhinje lahko kupimo že narejene ali pa jih izdelamo po naročilu.

Poznamo več vrst kuhinj, najbolj popularne pa so: – moderna kuhinja – klasična kuhinja – rustikalna kuhinja ima videz staromodne kuhinje, vendar je opremljena z vsemi sodobnimi aparati – mini kuhinja, ki se največkrat uporablja v raznih garsonjerah – masivna kuhinja spadajo prav tako med moderne kuhinje, le da so narejene iz lesa – staromodna kuhinja

Moderne kuhinje so trenutno najbolj prodajane kuhinje po vsem svetu. Ni čudno saj imajo zelo lep in eleganten videz. Tudi klasične kuhinje se veliko prodajajo, vendar ne tako kot moderne. Moderne kuhinje imajo so preproste oblike, vendar še vedno izžarevajo nekaj privlačnega.

Kaj vse spada v kuhinjo? Definitivno spada kuhinjska oprema; hladilnik, štedilnik, skrinja, pomivalni stroj, pomivalno korito, pečica, razni dodatki, kot so mikrovalovna pečica, aparati in pa še jedilni servis: krožniki (globoki in plitvi), vilice, žlice, noži, kozarci, skodelice in tako dalje. Jedilni servisi so lahko iz keramike oziroma porcelana, saj je to zelo trpežen material, ki se težko uniči in obrabi, lahko tudi iz plastike, vendar so ti običajno namenjeni za enkratno uporabo. Jedilni servisi so tudi odlično darilo za poroko, obletnico tudi rojstni dan, saj vsakemu prav pridejo. Dandanes so jedilni servisi različnih oblik, ter vsebujejo različne vzorce. Lahko so kvadratne oblike, trikotne oblike in tako dalje. Cene jedilnih servisov so odvisne od tega, kaj in koliko stvari jedilni servis vsebuje. Lahko samo krožnike ali kozarce. Cena jedilnega servisa, ki vsebuje vse kar je potrebno za v kuhinjo, se pravi krožnike, kozarce, skodelice in sklede stane nekje med 50 in 100 evri, kar pa ni tako veliko.

ja, človek se zgleda vsega nauči počasi….

Kaj je posebnega na tej neestetski sliki se najbrž sprašujete? Well,  let me explain…

To je moja vgradna omara in to, kar je videti kot nekaj, kar bi s slamcami zacentrali gor neotesani mulčki, je v bistvu moj improvizorični boj z osami… Ki obsega bandažni trak, skret papir in biokil. Jbg, I panicked.

Včeraj sem ugotovila, da je v kotu omare majhna odprtina, v katero hodijo ose. Fuck me, ne, ne, neeee! Najprej sem zaprla okna. Ne vem, v upanju, da bom lahko večno živela brez zraka… Čez eno uro sem jih itak spet odprla, ker moja mansardna soba je lahko savna, pa to.

Gospa osa je bila zunaj že v nizkem štartu in ne se jebat, v sekundi je bila spet tam. Valda, panika.  Wtf. Are they building sth in there??

Odsvaljkala sem se do omare s čistili in nekje vmes našla Biokil. Splezala sem na stol in pošpricala kritične točke. Potem so dale mir.

Do danes zjutraj, ko me je zbudilo brnenje, ker se je neko krilato bitje odločilo še mal zaokrožiti po sobi. Srčni napad mogoče ni najbolj primeren izraz, je pa prvi, ki pade na pamet…

Napovedala sem vojno. Pograbila sem prvo stvar, ki bi bila lahko uporabna in mi je prišla pod roke in z bandažcem zalepila špranje. Preostale luknje v lesu sem zabasala z wc papirjem in vseskup pošpricala z Biokillom. Smooth, a? Ja, sej vem. Bom se jutri lotila zadeve s silikonom, ali pač nečem, kar ne izgleda tako patetično.

Očitno imajo te glupe živali rada podstrešja. But I live here, bitchez. In moja omara je, for fucks sake, off limits.

In to sredi Ljubljane. Kle okoli je tok enega zelenja, dreves in vrtov, da se niti ne čudim vsej tej živalski pestrosti. Tudi sršeni in čebele me radi obiščejo.  In nenazadnje, ati in mati dearest na vrtu gojita pravo đunglo. Grede, rože, drevje, grmovje. Don’t get me wrong, sej mam rada zelenje in domačo zelenjavo, samo bi vseeno rajši videla, da bi žrtvovala nekaj tistega prostora in naredila neko klop in mizo, da se človek vsaj vsede lahko zunaj, pa to. Človek res ne bi rekel da sta arhitekta, ampak hardcore vrtičkarja. Sicer pa, na stara leta se vsem strga pa hočjo kopat po zemlji. Js bom najbrž ista.

Enivej, wish me luck with zi bugz.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=-o7m50_CQ7w[/youtube]

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=FYxvPOK6_xg&feature=relmfu[/youtube]

Edini problem: skodele in majice lahko pošiljajo samo na naslove v Britaniji; no, morda je pa to razlog, da je London boljši od vaše prestolnice (če že ravno nimamo meal for one čuft, kot je razložil Jean Tonic).

Prepričan sem da vem kako je treba živeti življenje, da se znam samostojno ukvarjati z dejavnostmi s katerimi se ukvarjam, da bom postal uspešen in da imam prav tudi pri tistih področjih delovanja družbe s katerimi se ukvarjam precej intuitivno in mislim da lahko s svojim razmišljanjem še daleč pridem in da mi je o življenju jasno vse kar mi mora biti!

Res je lahko problem, kako obremenjen lahko postane človek sam s sabo zaradi psihiatrije in kako kar ne upa povsem stati na svojih nogah, pa čeprav vem da sem sposoben in pameten, po drugi strani pa ima človek totalne butle, ki ves čas totalno zaupajo sami sebi in še druge zavajajo s svojim trdnim prepričanjem

in imamo tudi ljudi ki živijo tako preprosto, da težko naredijo kaj bistvenega narobe, v bistvu pa ves čas počnejo marsikaj narobe in se poleg tega še zanašajo na nasvete manipulantov, religioznih institucij, politike, medijev in kriminalcev!

Prepričan sem da mi je vse jasno in da sploh več ne bom razmišljal o raznih institucijah, ker mislim da razmišljam prav in da lahko še daleč pridem in to brez da bi komurkoli naredil kaj slabega, institucije pa se naj kar vključijo če bo v mojem prepričanju kaj narobe, a prepričan sem da ne bo, v nobenem primeru pa ne bom več stalno vnaprej tuhtal o svojih dejanjih v smislu, da bodo moja razmišljanja po nepotrebnem obremenjena s psihiatrijo!

Sem zdrav in razumem vse kar je treba!

Kot sem rekel pa moja analiza družbe in konkretnih ljudi iz mojega življenja včasih v precejšnji meri temelji na intuiciji ali poznavanju družbene skupine iz katere nekdo prihaja in tukaj moram še posebej trdno stati na svojem stališču,

kajti če se kdo ne strinja se potem hitro pojavijo vprašanja ali se ne strinja ker se pač ne strinja, ali zaradi moje preteklosti in potem je vse skupaj zelo neprijetno in napeto

in le življenje samo bo pokazalo koliko pravilno razmišljam, vsekakor pa verjamem da se bom znal izogniti konfliktom in problemom iz preteklosti, predvsem pa tudi napetosti v okolju ki so izvirale prav iz moje nesigurnosti kot posledici zdravljenja na psihiatriji!

Najhujši problemi so namreč že zdavnaj minili, najhujša posledica problemov pa je bilo prav nezaupanje vase in to je zdaj preteklost!

Matej G

150 dni…imam sanje…imam načrt…grem! Grem po svoj prvi MARATON! Kje bi bilo to lepše storiti kot na domačem ”dvorišču”.

Men in Black 3, ki ga je Will Smith posnel po štiriletni Barry Sonnenfeld pa po šestletni pavzi, je zelo dobra znanstveno fantastična komedija. Je veliko boljši od drugega dela, kjer je bil zares zabaven le Michael Jackson. In enako dinamičen, zanimiv, izviren, prebrisan in gledljiv kot prvi del, kjer smo se začeli spraševati, če niso morda nezemljani tudi naši sosedje in najboljši prijatelji. Trailer me ni povsem prepričal, pa bal sem se, da bo manjko Tommyja Leeja Jonesa, ki ga je le za vzorec, usoden za kvaliteto in učinkovitost filma. Prav zato sem bil zelo presenečen, da dejansko štima vse. Da je tudi Josh Brolin, ki igra mladega Jonesa, ki ga Smith poišče v letu 1969, izvrsten in enako dober kot Jones. Jp, Brolin Jonesa skine v nulo, kar je najboljši del filma, kjer vrhunsko učinkuje tudi finta z Andyjem Warholom, ki ga ravno prav odpičeno poosebi Bill Hader. Men in Black 3 je pameten film, ki za razliko od drugega dela ne brca le na prvo žogo. Resda še vedno uživa in si daje duška v glavnem zlikovcu Borisu (Jemaine Clement), toda stil je prefinjen, načitan, insajderski in primeren tudi za nekoliko zahtevnejše gledalce, ki imajo radi bolj dovršen humor in kompleksnejše zgodbe. Finančni rezultati zaenkrat niso bleščeči, kar lahko pomeni, da Will Smith ni več tako velika zvezda kot je bil še štiri leta nazaj, toda film je vseeno vrhunska akcijska zabava, kjer se na hitro oglasi tudi Nicole Scherzinger.

Ocena: 8/10

Animator Milan Blažeković, tudi režiser risank Čudesna šuma in Čarobnjakov šešir, je s Šegrtom Hlapićem, hrvaškim dogovorom na An American Tail Dona Blutha, zelo solidno ujel atmosfero Disneyjevih animirank in Hrvaško konec osemdesetih za nekaj trenutkov popeljal na svetovni animirani zemljevid ter za las zgrešil celo oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Hlapič, ki si ga je že leta 1913 izmislila pisateljica Ivana Brlić-Mažuranić, je še vedno najbolj uspešna hrvaška risanka vseh časov, kasneje tudi tv serija in sila ambiciozen projekt, ki so ga vrteli tudi čez lužo. Ne rečem, da vse skupaj ne zaostaja za Bluthom in Disneyjem, toda Blažeković, ki se je svoje obrti učil pri kultnem Baltazarju, zna iz skromnejših sredstev narediti zares lepo, gledljivo, zabavno in očarljivo risanko, ki jo na koncu krona še odlična Graševa balada Ljubav sve pozlati. In tu je mali mišek Hlapič (Ivan Gudeljević), vajenec tečnega čevlarja (Vladimir Kovačić), ki nekega dne odide v širni svet, se zaljubi v miško Gito (Maja Rozman), naleti za zlobno črno podgano (Relja Bašić), se zabava s psom Bundašem in doživi celo kopico nevarnih in simpatičnih prigod, ki so pri naših sosedih že zdavnaj ponarodele.

Ocena: 7/10

HAJDE DA SE VOLIMO 3

Hajde da se volimo 3, sicer dosti boljši od dvojke in še vedno precej slabši od enke, je vreden ogleda predvsem zaradi spremljevalne ekipe, kjer v prvi vrsti stojijo Lazar Ristovski (lažnjivi menedžer Miloje), Emir Hadžihafizbegović (bogati avstralski poslovnež Amer, ki se hoče poročiti z Breno), Nikola Kojo in Dragan Bjelogrlić (oba igrata oficirja na dopustu, ki hočeta osvojiti Brenino srce). Pa tudi zaplet, kjer Miloje Amerju podtakne lažno Breno, ki jo dovolj zabavno in ravno prav butasto igra prava Brena, učinkuje povsem okej in gledljivo. Škoda je, da so glasbene točke spet popolnoma izven konteksta in da gre dejansko le za rolanje spotov, s pomočjo katerih Brena pač promovira svoj novi album Boli me uvo za sve. Je pa tole zaenkrat zadnji Brenin film, neke vrste slovo od Jugoslavije, kjer se je že leto kasneje začela vojna, ki je za nekaj časa ustavila tudi njeno kariero.

Ocena: 6/10

THE LAZARUS CHILD

Scenarij Ronalda Bassa, tudi avtorja Rain Mana in When a Man Loves a Woman, kjer je prav tako igral Andy Garcia, se je morda na papirju slišal zanimivo, toda na filmskem traku prevečkrat deluje zelo poceni, površno, hladno, sterlino in okrancljano s porazno dramaturgijo, kjer celo Garcia izgleda kot najslabši igralec vseh časov. Zgodba se odvrti okoli staršev (mamo igra Frances O’Connor) deklice, ki po prometni nesreči pade v komo. Ker zdravniki nimajo pojma kako naj ji pomagajo, se starša odločita za revolucionarne in kontroverzne metode zasebne klinike, ki jo vodi doktorica Elizabeth Chase (Angela Bassett). “Čudodelka”, ki paciente, ki so v komi, priklopi na sorodnike, ki odpotujejo v njihove možgane, v njihov svet, in jih skušajo potegniti nazaj. Ideja je, kot sem že povedal, dovolj zanimiva in atraktivna, da bi lahko ne glede na podobne filme vžgala dovolj dobro, zato je res škoda, da se ni projekta lotil kak boljši in vplivnejši režiser, ki bi seveda dobil tudi nujno potreben večji budžet.

Ocena: 4/10

Rdeče ustnice in rdečo obleko (Roberto Cavalli) je poleg Kristen kombinirala tudi Natasha Poly, a vsej drznosti navkljub mi je bolj všeč njena črna različica.

Čeprav je Berenice Bejo (levo) nanizala nekaj prav dobrih lookov, se je na rdeči preprogi prikazala tudi v precej neprivlačni Pradini obleki. V Pradi jo je veliko bolje odnesla Mia Wasikowska na photocallu (na sredini), medtem ko je na premiero popeljala obleko J. Mendel (desno). Pretty.

Omeniti velja tudi Jane Fonda, ki je poleg otvoritvenega Versaceja v Cannesu pokazala tudi obleki Roberta Cavallija (levo) in Stelle McCartney (desno). Cavalli zmaga na celi črti, seveda. Gospa Fonda še zna igrati to igro. Zelo dobro jo zna igrati.

Med manekenkami je ena od meni naljubših Doutzen Kroes (levo) v čudoviti zeleni obleki Elie Saab. Krasna je. Prav tako v zelenem in prav tako v obleki Elie Saab je bila tudi Sarah Margarat Qualley, hčerka Andie MacDowell (ta je sicer nosila belo obleko Giorgio Armani).

Anjo Rubik (na sredini in desno) bi z lahkoto pogrešila, prijetno pa me je presenetila Karolina Kurkova (levo) v Cavallijevi kreaciji. Mjav!

Cavalli je stal tudi za podobo večno zabrite pevke Cassie (levo), ime Elie Saab pa smo znova srečali pri Aishwaryi Rai (desno). Pri tisti indijski igralki in nekdanji miss sveta, ki ji menda na veliko težijo, ker v šestih mesecih po porodu še ni videti kot pri šestnajstih. No, jaz mislim, da izgleda prav dobro.

Marion Cotillard je seveda ostala zvesta Diorju. Kombinacija obleke in rumenih čeveljcev iz photocalla (desno) se mi zdi prav posrečena.

Ena od redkih zvezdnic, ki je na (mokro) rdečo preprogo prišla v krajši obleki (Prada), je bila Audrey Tautou. Šik. Desno je ena od meni najljubših manekenk na canski rdeči preprogi (po Doutzen in pred Karolino), Barbara Palvin v Valentinu. Kjuti. In današnji posladek, seveda.

Dvojna Marchesa – nosili sta jo tako Camila Alves (levo), ki je v Cannes pospremila Matthewa MacConaugheyja (on pa film Mud), kot Heidi Klum (levo). Vzamem dramo in Camilo.

Posebno omembo si zaslužita tudi španska igralka Paz Vega v obleki Stephane Rolland in krasna Alexandra Maria Lara (desno), v Romuniji rojena nemška igralka, z brezčasno obleko Elie Saab.

Brez večno prisotne kitajske igralke Fan Bingbing seveda ne gre. Na L’Orealovo večerjo je prišla v rožnatem Valentinu (desno), na redečo preprogo pa v kreaciji Elie Saab (levo). Lepa lepa.

Cavalli in Elie Saab sta si letos naredila kar dobro reklamo na Cannesu …

Foto: CelebUtopia, Reuters, Zimbio

V tem stilu vam danes kažem naslednika izjemno popularnega spota Unleash your fingers. Tokrat ima plesalec J Funk spremljavo v obliki brata, efekte pa so spet zaupali studiu Mill.

[vimeo]http://vimeo.com/42972558[/vimeo]

Teče tretji teden, kar jo imam v rokah, tako da lahko naredim kratek povzetek;
- pri Nokia Slovenia sem našel Lumia 800 demo … sort of. Če si kdo ne zna predstavljati, kako zadeva deluje (ampak občutek niti približno ni enak kot “v živo“)
- je kot lepa/dobra prostitutka (povezava razkrije, zakaj “rahlo” faljena primerjava); vsi jo radi vzamejo v roke, jo malo pošlatajo … in nikogar ne pusti ravnodušnega (mimogrede, koga zanima, kako je Lumia dobila ime in kaj pomeni?)
- še vedno je v enem kosu, kakor je prišla
- day 19, reset count: 0, freeze count: 0
- vmes sem ugotovil, da pogrešam enostavnejši način, kako bi lahko preveril količino prenosa podatkov (zaenkrat pošiljam sms “stanje” vsak dan)
- še vedno pogrešam način, da bolj enostavno preverim stanje baterije
- če smo že pri bateriji … ko telefon nehaš svaljkati po rokah po cele dni in ko se naučiš nekaj enostavnih trikov, baterija brez težav zdrži vsaj dan in pol brez polnjenja
- na telefonu še vedno nimam naložene nobene glasbe … ampak to je zmes nesrečnih okoliščin, ker Apple serje z operacijskimi sistemi ((koji k potrebujem upgrade OS-a, če mi vse deluje normalno?! razen programov, ki iz neznanega razloga zahtevajo verzijo vsaj 10.6.6 … in Zune je seveda med njimi))
- slušalkam sem dal še malo priložnosti, da se mi usedejo v ušesa … niso več tako neznosne, kot so se mi zdele na začetku ((očitno prehod med slušalkami za “v” uho in temi “navadnimi” ni nezanemarljiv)). zdaj so znosne. vseeno bi lahko k takemu telefonu priložili spodobne slušalke, vsaj take, kot so bile pri E7

Navigacija:

Navigacijo pri Lumii 800 po defaultu sestavljajo tri prednaložene aplikacije (zadeve?); Maps, Nokia Drive in Nokia Maps. Ker sem sam mnenja, da je ob slednjih dveh prva (Maps) popolnoma neuporabna, ne bom rekel več kot to, da so Maps v telefonu verjetno zgolj zaradi Microsofta, ki je Maps vsilil na telefon zaradi operacijskega sistema, ki teče na Lumii (Windows Phone 7.5 Mango, če kdo ni spremljal). Gre namreč za storitev, ki temelji na Bing Maps. Kolikor sem zadevo preizkusil (bežno), od nje nisem imel nikakršnih koristi. Morda v kakšni drugi državi pride bolj prav, vendar za Slovenijo (pa verjetno velja tudi drugod po svetu) sta Nokia Drive in Nokia Maps bog i batina.

Če se vrnemo k osnovam – transport te pripelje od točke A do točke B. Naj gre za noge, rikšo, čoln, letalo ali kak drug način premagovanja poti ((lansiranje s cirkuškim topom iz Grosuplja v center Ljubljane npr.)). Navigacija? Če ne poznaš poti, ti pomaga najti točko B oz. cilj. In Nokia Drive to počne tako kot mora oz. kot človek pričakuje, da bo.

Vem, ob omembi navigacije se marsikdo vpraša oz. odmahne z roko, kaj to sploh potrebuje in da to nemara telefonu samo zviša ceno (čeprav mislim da je pravzaprav ne?) … Ampak sam sem bil do E7 isti, mislim, nimam avtomobila, kar vožnje opravim, je z avtobusom, vlakom ali viličarjem (no ja, zadnje čase malo manj) in kaj mi bo navigacija … Pa je vseeno parkrat prišla prav; ko smo se šli s prijatelji kmečki turizem in rinili v kakšne rovte, ko smo iskali lokacijo apartmaja za Exit v Novem Sadu in podobno. Na koncu sem jo včasih uporabljal že med hojo, za pot do kakšnega naslova za razgovor ali kaj podobnega. Toliko, da se prepričam, da hodim v pravo smer (raje vse dvakrat preverim, pa še vedno nisem popolnoma prepričan). Skratka, ko jo imaš enkrat v žepu in če je tako enostavno, zakaj je ne bi uporabljal?

Z navigacijo se Nokia ukvarja kar nekaj časa in že v prejšnjih telefonih je bilo to nekaj, kar je bilo lahko Nokii v ponos (pa tudi – na koliko telefonih lahko najdeš tovrstno navigacijo?). Tu ni nič drugače. Nokia Drive je intuitivna stvar, verjamem, da tudi uporabnik, ki se z Nokia Drive sreča prvič, zadevo popolnoma osvoji v petih, šestih minutah in tudi če je skeptik kot jaz, navigaciji začne po dveh, treh vožnjah popolnoma zaupati, predvsem ko stvar vidi na delu.

Zadeva deluje offline, tako da interneta ne potrebuješ, plus ko si recimo v tujini, ti ne nabija računa za prenos podatkov. Z njo torej ni nikakršnih stroškov. Doma preko wifija naložiš mape in glas(ove), za katere/ga bi rad, da te usmerja/jo (v slovenščini to počne ženska, srbske in hrvaške različice še nisem preizkusil, na izbiro pa so npr. tudi surfer dude za ingliš in podobno) in off you go.

In če te pot zapelje v tujino oz. neznano okolje, pa nisi obsesiven, kar se načrtovanja potovanj tiče in tako nimaš pojma, kje se kaj nahaja, so tu Nokia Maps.

Nokia Maps zaznajo, kje se nahajaš in ti na zemljevidu prikažejo “popular” zadeve v bližini, swipe pa na zaslon pripelje sekcijo “explore”, kjer lahko ob sklopu popular na enostaven način preveriš še “eat & drink”, “going out”, “sights & museum” ali “shopping”.

Kolikor sem zadevo preizkusil, tudi deluje brez težav, moti me zgolj to, da ko najdeš neko lokacijo, kam bi se napotil (ob lokaciji na zemljevidu pokaže tudi naslov ter telefonsko številko, če je v bazi – na katero lahko neposredno pokličeš) in nato izbereš možnost, da ne bi šel peš, ampak z avtomobilom, ti aplikacija postreže zgolj z napotki v stilu “head south west, xx m” “turn left, 146m” … namesto da bi te morda avtomatično preklopilo v aplikacijo Nokia Drive, ki bi te glasovno usmerjala. To pogrešam pri Nokia Maps. In če smo pikolovski, ploščica je očitno premajhna za napis “Sights & Museum(s)”, tako da na ploščici vidimo zgolj tekst “Sights & Museur”. Plus zaenkrat nisem prepričan, če Nokia Maps delujejo offline … mislim da ne, naj me kdo popravi, če se motim.

Aja, skoraj pozabil na eno stvar – kaj dobiš, če povežeš Nokia Maps s kamero, kompasom in GPS? Nokia City Lens (lastniki Lumie QR kodo za download najdete tu). Sam sem si predstavljal, da bi znalo biti nekega dne kaj podobnega, ampak da je praktično za vogalom, nisem vedel. Stvar sem bežno preizkusil in je zanimiva, presenetilo me je, da deluje tako kot deluje in če je to beta različica, kakšna bo šele končna?

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=63lNPkl-EPE[/youtube]

Recimo, da je k vam prišel znanec, niti ne najbližji, in zaprosil za posojilo, ki ga potrebuje za širitev trgovine. Kaj ga boste vprašali? Verjetno, kdaj misli vrniti denar in, kar je še bolj pomembno, kaj boste vi imeli od tega. Odgovoril pa bi vam takole:

»Vrnil ga bom čez kakšno leto ali dve. Trošil ga bom po svoji presoji, ne da bi te o tem obveščal. Nisem niti popolnoma prepričan, da bom lahko v roku vrnil celotno vsoto. Glede obresti tudi ne vem, ali jih bom lahko plačal. Konec leta se bom sestal s partnerji, pa bomo skupaj določili, koliko boste sploh dobili, dragi vlagatelj.«

Boste taki osebi sploh posodili denar? Zakaj pa potem sploh kupujete delnice? Zadeva je popolnoma identična. Svoj denar dajete neznanim osebam, ki ga uporabljajo po lastni presoji, ne da bi vi o tem kaj vedeli.

Vir: Kriza, Nikolaj Starikov

Pa ne bi samo o novicah, pač pa tudi o objektivnosti, ki je je čedalje manj in vse preveč je osebne vpletenosti. Mislim, da si to lahko privoščijo kolumnisti in blogerji, novinarji pa ne. No, vsaj tazaresni si tega ne bi smeli privoščiti. In ravno z osebno vpletenostjo se briše črta med poročanjem in prirejanjem resnice. Vse za branost, poslušanost in gledanost.

Zdej bomo pa s Svetlano skočl na fletno kosilo…
špinača, prire in piščančji medaljončki

in za piko na i še sladica !
Biskvit z gozdnimi jagodami in nutelino kremo, v korakih

Gozdne jagode… hmmm veste da pomagajo pr klavstrofobiji? Mislm da se jo znebite… hmmm zato ker klavstrofobija naj bi bla posledica pomakanja fosforja in gozdne jagode ga vsebujejo ful.
Glede na svojo velikost, fsebujejo tut full vitamina C (clo več k limone, pomaranče…).
Koriste so tut za kožo (ki naj bi postala gladka in lepa), pomagajo pr prabavilih (čezmerno napolnjenost s krvjo ali sokovi…). Skratka te male jagode so njami. Dhoo.

Pametna:
Prvi par na svetu, ki je bil skupaj v postelji na TVju, sta bila zakonca Kremenček!

Pa še resnična:
Ž.Turk:’Če praznovanje Titovega rojstva ni vračanje v pretklost,potem ne vem,kaj je.’
B.Rajgelj:’Praznovanje Kristusovega rojstva.’ K. O.