Vedela sem globoko v sebi

Dietni nasvet: Hlače, ki jih ne nosiš, ti ne morejo biti pretesne!

2023-05-11T12:57:00.048+02:00

Vse življenje sem se hote ali nehote ubadala s svojo samopodobo (fizično) in s svojimi kilogrami. Od malega sem poslušala, starejše tete, ko so mami govorile "tvoja hčerka je pa precej močna". V tistih letih sem mislila, da to pomeni, da imam mišice, kako noro. Tudi mama se je bala, da bi bila preveč "močna", že zaradi noge, ker se je zavedala, da bi mi to oteževalo gibanje in vsakodnevno življenje. Spomnim se, kakor da bi bilo danes, ko je varuhinja v vrtcu pristopila k meni med malico in mi dejala, "Lidija, mogoče pa je en namazan kruh dovolj". Takoj sem sestavila "puzzle" in vprašala, če ji je to mama naročila. Rekla ni ničesar, a njen pogled je povedal vse. Zavedam se, da je mama mislila le dobro, a vse skupaj je izpadlo precej drugače. Sovražila sem svoje telo, bila kar precej zakompleksana - pa roko na srce, ne le zaradi kilogramov, temveč tudi zaradi svoje noge. To je privedlo tudi do tega, da sem v šestem razredu OŠ dva tedna pila le nesladkan čaj (pa še to v premalih količinah), jedla nisem ničesar. Zgodil se je kolaps. A ko sedaj pogledam slike iz OŠ, sem imela precej dobro postavo, nisem bila "močna" kakor mi je zaradi takšnih in drugačnih komentarjev nonstop odzvanjalo v glavi. Na enem izmed kopališč, ki so v Prekmurju, mi je nek oče treh otrok, pri mojih 14 letih rekel, da naj se jaz spokam iz bazena, ker sem debela spaka in z defektno nogo in strašim njegove otroke. Ne morete si zamišljati kako sem se takrat počutila, niti ne privoščim tega nikomur. Moja slaba samopodoba se je kazala tudi v puberteti, ko so nastopile prve simpatije itd. Takrat nisem vedela, da izražaš tudi navzven, kar čutiš do sebe. Fantje me niso opazili. Bila sem bolj zadržana, nesigurna, nisem bila samozavestna. V mislih sem imela to, da so vse punce bolj suhe kot jaz in zato posledično lepše ipd. In seveda imajo zato imajo pri fantih več šans kot jaz. Vso gimnaziji sem sama sebe videla kakor dinozavra, ali kita - čeprav vem, a to komaj sedaj, da sem bila čisto ok.

Moje "suhe" sošolke so jedle toplo malico, pa pol francoza velik sendvič, pa po šoli pico. Jaz sem si pa ponavadi kupila kislo mleko ali navadni jogurt, le tu in tam sem si privoščila poleg kakšno žemljico.

Vedno pa sem bila tudi aktivna. Nisem se igrala s punčkami (dobro, imela sem medvedka, ki sem ga "operirala", ker me je zanimalo kaj ima v sebi 😁) Igrala sem se z lesenimi puškami, puščico in lokom, šurikeni (železna zvezda - nindža stajl) nončaki , seveda dvigovala uteži ter delala trebušnjake in plesala.

Med prvo nosečnostjo sem se zredila za ogromno kilogramov. Nekatere ženske lahko to težo zgubijo v nekaj mesecih, moja pa je ostala, pa še povabila je vse svoje sorodnike v obliki kilogramov. Tisti, ki nikoli ni imel težav s kilogrami, ne ve skozi kaj vse sem šla (pa vem, da nas je več takšnih). Kot punca bi rada bila "stajliš" oblečena, pa ne najdeš ničesar, kar bi ti bilo prav. Ko se je odprla trgovina z oblačili za "močnejše" (kako sovražim ta izraz😡😖) so bile na voljo le vrečaste cunje, ki so te naredile še bolj obilnega. To je bilo pred več kot 20 leti nazaj, internet je bil povojih, ni bilo "About you", pa "Zalando". Ni bilo nakupovalnih centrop pa C&A, New Yorker itd. Bile so t.i. blagovnice, ki so imele oddelke. Bil je oddelek, kjer so blago prodajali na metre, da so ti potem šivilje nekaj zašile. Bil je tudi oddelek s spodnjim perilom, kjer mi je "übernatürlich prijazna" prodajalka, da ne obstajajo spodnjice in modrc za mojo velikost - mislim halo??!!

Vse moje prve službe so bile takšne, - nobene malice. Ko sem pa prišla domov, pa sem požrla hladilnik.

Začela se je moja pot po raznoraznih dietah. Ločevalna, zeljna župa, montignacova metoda, malo maščob več OH, Kalorije not - kalorije ven...In nato jo-jo efekti.

Prišla je druga nosečnost in na enem od prvih pregledov mi je ginekologinja rekla: "gospa, vi ste že sedaj predebeli (hvala Bogu, da ni rekla premočni), poskusite se malce paziti. Nato sem ji v nekaj stavkih opisala moje izkušnje in težave s težo. Svetovala mi je, naj poskusim pri majhnih korakih, recimo, da se izogibam sladkih pijač in naj poskusim piti kavo ter čaj brez sladkorja. Priznam sprva mi je bilo to ogabno - kakšna voda. Bila sem zagrizen pristaš kupljenih sirupov (malinovec itd). Nesladkana kava in čaj?? Uff. A ker sem trmasta, sem si rekla, da bo poskusila, saj zgubiti nimam kaj. Pred porodom sem tehtala en kilogram manj, kot na začetku nosečnosti.

Takrat je meni naredilo "klik". Sladkor!! Od takrat naprej pijem od brezalkoholnih pijač 95% samo vodo ali radensko in nesladkan čaj/kavo. Izogibam se pecivu, tortam ipd.

Pa preden nadaljujem, naj dodam samo še tole. Šla sem k zdravniku zaradi hude driske, prvi komentar - "shujšajte", boli me hrbet - itak "shujšajte", imam velike glavobole - ...."shujšajte" Ko se pa vprašala, kako, da naj mi pomagajo ipd, ni bilo nekih pametnih komentarjev. So rekli udeležite se tečaja nordijske hoje, ali pa začnite teči - pravim, da ne bo šlo, zaradi noge...Cindi program (no, da se ne ponavljam, o tem pišem v drugem blogu)

A ker mi ni dalo miru, sem se šla malega detektiva. Začela sem raziskovati po internetu, brati knjige. Low-Fat, High Carbs" (malo maščob, več ogljikovih hidratov) je najbolj nevarna od vseh. O tem sem pisala v seriji blogov "OutOfTheBox: O zdravju"

Za sladkor sem ugotovila, da te naredi odvisnega bolj kot kakšna droga. Saj veste tisto "Cuker mi je padel...."

Sicer nobena "dieta" ni zdrava, ker se je enostavno ne moreš držati do konca življenja, pa še pregrešno drage so, no, vsaj nekatere.

Kljub vsem informacijam je nekaj manjkalo. Zakaj se nekdo redi, nekdo pa shujša. Zakaj kljub omejenemu vnosu kalorij nekdo malce shujša, nato pa se vse skupaj ustavi? Kaj pa, če ima telo nek "obrambni" mehanizem, da ne želi enostavno iti pod določeno težo?

Ker sem ženska, in vem, kaj nam delajo hormoni v predmestrualnem ciklu, med in po, pa potem nosečnost, pa mena - spet hormoni - sem tudi pri težavah s kilogrami pomislila na hormone.

Če smo dalj časa pretežki imamo veliko možnost, da zbolimo za sladkorno boleznijo tip 2. Simptom je prevelik nivo sladkorja/glukoze v krvi. Nato bolnik obišče zdravnika, ki takemu pacientu predpiše inzulin. To seveda zniža nivo sladkorja v krvi. A velika večina ljudi se nato še bolj zredi (ampak zakaj?? - razlaga nižje). Torej začarani krog. Predebel človek je zbolel za sladkorno, odšel k zdravniku, dobil inzulin in se še bolj zredil, zdravnik poviša dozo inzulina, kilogrami se kopičijo itd. Zdravniki NE zdravijo sladkorne bolezni, ampak samo znižujejo z zdravili krvni sladkor (kar je v bistvu simptom te bolezni).

Sladkorna bolezen tipa 2 je v bistvu bolezen, kjer se izloča preveč inzulina, ker je nivo sladkorja v krvi previsok (celice pa so postale odporne na inzulin), trebušna slinavka izloča vedno več inzulina. Zakaj se torej ta bolezen "zdravi" s tem, da se predpiše še več inzulina? To je približno tako, kot če bi bakterijsko infekcijo, katere simptom je vročina, zdravili z zdravili za zniževanje vročine. Ko pa v bistvu vemo, da je zdravilo antibiotik.

Namerno ne bom dajala linke do študij in znanstvenih prispevkov. Vi, "Nejeverni Tomaži" si sami to izbrskajte.

Naloga hormona inzulin je, da glukozo pripelje do celice, ki nato to glukozo porabi kot energijo/hrano. Predstavljajte si inzulin kot avto s ključem, ki vozi glukozo do celice. Če je celica odporna na inzulin, (ker je preveč glukoze v celici - je prenasičena, "zamenja ključavnico"), se "vrata" ne odpro, ker ključ inzulina ne paše v ključavnico celice. To povzroči preveč glokoze - krvnega sladkorja v krvi.

Sladkorna boleze tipa 1, simptom premalo inzulina v krvi, zaradi nedelovanja trebušne slinavke (ki ima nalogo, da proizvaja inzulin). Ker ni inzulina - ki transportira glukozo do celice, ni niti ključa za vrata celice, so celice podhranjene, nivo glukoze - krvnega sladkorja v krvi je pa visok. Torej oseba, ki ima sladkorno bolezen tipa 1 lahko umre, če umetno ne dobi inzulin. Ker neglede na to koliko hrane zaužije, glukoza (ki je namenjena za hrano celicam, ali shranjevanje maščobe) ne pride v celice, niti se ne shranjuje v obliki maščobe.

Torej pri sladkorni bolezni tipa 2 je zgodba obrnjena. Inzulina je preveč v krvi, trebušna slinavka se trudi ohraniti normalen nivo sladkorja v krvi, zato izloča še več inzulina. Vendar (podobno, kot lahko telo postane odporno na antibiotike, če jih jemljemo prepogosto in predolgo), postane tudi celica odporna na inzulin. Kot že rečeno prej, je celica prenasičena glukoze in poszane odporna na inzulin, ki transportira glukozo. Predstavljajte si sobo (celica) v katero lahko vstopi z dvigalom (inzulin) največ 10 oseb (glukoza). Vratar (ključavnica) bo rekel "Ni vstopa", če je v sobi že dovolj oseb. V to sobo enostavno ne moreš spraviti 30, 50 ali 100 ljudi. Počasi cela stavba (telo) in sobe postanejo preplavljeni z ljudmi (glukozo). Gradbinci (trebušna slinavka) pa se trudijo narediti čimveč dvigal (inzulin) do sob, nato pa še direktor (zdravnik) pove, rabimo še enkrat več dvigal (za enkao število sob)

Torej vidimo, da v svetu človeškega telesa igra ogromno vlogo inzulin in tudi ostali hormoni. Vendar je inzulin tisti, ki je odgovoren za transport glukoze do celice in za skladiščenje glukoze kot maščobe.

Če pojemo beli kruh, namazan z margarino in marmelado s skodelico kakava za zajtrk. (Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva! - ja pa kaj še...prehranska industrija in corn-flakes ipd procesirane zadeve, polne cukra) Kaj se zgodi? Krvni sladkor se dvigne, nivo inzulina se poveča, nato naenkrat nivo sladkorja v krvi pade in mi postanemo lačni ob 10-ih. Kljub temu, da smo pojedli zajtrk ob 7.30.

Kaj bi se zgodilo če bi recimo za zajtrk pojedli polnomastno kislo mleko s chia semeni? Nič, nivo sladkorja bi ostal v mejah normale, posledično tudi inzulin.

In zakaj potem nekateri zagovarjajo kalorija je kalorija? 1000 kalorij peciva, sladoleda in ostalih ogljikovih hidratov, nikakor ne more biti isto, če merimo, kakšen učinek ima na procese v telesu, kot recimo solata, avokado, jajca ipd.

Podobno je temu, če bi rekli da ima 1000g železa ali 1000g perja enak efekt na telo, če teh 1000g železa ali perja vržemo nekomu na glavo.

Vse ok, ampak jaz imam rada testenine, riž ipd. A se sedaj naj vsemu temu odpovem? Tudi iz svoje zgodovine diet vem, da se tega ni možno držati doživljensko.

Potem sem odkrila IF - intermittent fastnig, ali delni post. V času, ko se postiš, oz. ne zaužiješ kalorij ima telo čas, da pokuri odvečno glukozo v krvi in porabi glikogen v jetrih (tudi vrsta glukoze, ki se kratkoročno skladišči v jetrih). Nato preklopi v način "kurjenja maščobe" - kadar je porabljen ves glikogen in vsa glokoza. Obstaja več variant IF, naj opišem nekaj:

8:16 - v 8- ih ur lahko ješ svoje obroke, 16 ur se postiš (voda, nesladkani napitki) - torej brez kalorij (variante so še 6:18, 4:20, 2:22....)

OMAD - one meal a day - en obrok na dan - kjer se postiš cca. 23 ur, v tisti eni uri pa poješ pač kar se ti zlušta (eni to kombinirajo s keto načinom prehranjevanja, eni veganski način - izbira je odvisna od posameznika

ADF - alternate day fasting (najmanj 36 ur)- post vsak drugi dan. Začneš s postom v nedeljo ob 21.00 zvečer, končaš v torek ob 9:00 zjutraj (vmes sta dve noči in en dan - ni tako strašno - pač, ko se navadiš)

2:5 - delni post (dovoljeno do 500 kalorij - brez OH) 2 zaporedna dneva v tednu, ostale dneve ješ

Od marca 2021 do konca 2021, sem se znebila 20 kg (konfekcijska št. je šla iz 52 na 48), do letos (2023) sem uspešno vzdrževala. Z mesecem majem sem si prilagodila ADF nedelja zvečer, do torka dopoldan post 36 ur - podobno naredim najmanj 3 krat na teden. Čez vikend se držim najmanj 8:16, bolj pa 6:18. Vsi kateri me poznate veste, da imam še nekaj maščobne izolacije. Ampak tudi počasi se daleč pride, saj veste, tudi kopičenje kilogramov ni trajalo le pol leta 😉

Post z ne pomaga le pri sladkorni bolezni - ki je potem čez čas praktično več ni, ampak znižuje tudi krvni pritisk, zdravi vnetne procese, polepša kožo (no, telo ima med postom možnost, da samo ozdravi/pozdravi svoje poškodovane celice) - stranski učinek posta je pa tudi - izguba kilogramov. Tudi rakaste celice se hranijo z glukozo. Kadar se postimo dalj časa, glukoze zmanjka. Ker rakaste celice ne dobijo hrane (glukoza) odmrejo.

Za konec naj povem, da nisem študirala medicine. Poiščite si sami informacije in bodite odprtega uma - ni vse dobro (čeprav imajo sami najboljši namen), kar pravijo zdravniki in ni vse res, kar pravijo na TV. Uporabite svoj instinkt in zdravo kmečko pamet.

Vsem, ki nimate težav z ohranjanjem zdrave telesne teže, pa svetujem, da se ob pogledu na erotično izpopolnjenega človeka ne zgražate in ne pametujete. Ne veste, kakšne bitke bije že celo življenje.

Bodi človeški.

Rada vas imam, Lidija

Moja izkušnja z vodnim postom

2021-03-03T16:05:00.000+01:00

V začetku februarja sem se odločila, da naredim nekaj samo zase, za svoje zdravje. Odločila sem se postiti – vodni post (pijem tudi nesladkano črno turško kavo in mineralno vodo) Začela sem »all in«, kot bi temu rekli z 48 urnim postom. Bilo je najprej čudno, saj se je moj želodec »drl« kar naprej. Lakota je prihajala, vendar sem vedela že prej v kaj se spuščam (prebrala ogromno knjig in raziskav ter poslušala kar nekaj podcast-ov in gledala videe), se pravi, počistila sem zadeve v glavi glede tega – »mind over matter« Teh 48 ur sem si zapolnila s precej dela in opravil. Obiskov sem se izogibala.

Nato sem imela nekaj krajših postov 18 – 21 ur. Nato daljšega 70 ur. Ta je bil že malce lažji. Nato spet nekaj krajših postov.

V nedeljo 21.02.2020, ob 20.00 pa sem začela moj daljši (najmanj 7 dnevni) post. Če se bom slabo počutila, bom s postom prekinila. Če bo vse OK, bom pa potegnila še kakšen dan.

DAN 1, 22.02.2021

Občutek lakote je bil zjutraj minimalen oz. ga sploh ni bilo, kar se je pa spremenilo okrog 12.00 ure. Pila sem vodo, hodila na WC, delala za službo od doma. Počutje je ok, razen preklete lakote. Po službi sem si splanirala kar nekaj opravil okrog hiše, da sem se zaposlila (pometanje, pregledala sem vse čevlje in stare zmetala v koš) Družini spečem krvavice. Začuda me dišave ne motijo. Zvečer sem s partnerjem pogledala film 47. Ronin – dober film. Nato sem odpeketala v kopalnico – dnevna večerna higiena. Spanje. Ponoči se zbudim prepotena imam grozno nočno moro in to 2 krat. Zeblo me je celi dan »ko pesa«, čeprav mi je po navadi vedno vroče

DAN 2, 23.02.2021

Pijem jutranjo kavo pregledujem maile, spijem kozarec vode. Nakar me zašraufa. Letim do školjke. Groza. Ne le izgled (ne mi reči, da vi nikoli ne pogledate svojega »produkta«). To se dogaja skozi celi dan. Spijem 2 krat liter in pol mineralne vode ter kar nekaj kozarcev vode skozi ves dan. Delam 8 ur, nato spečem piščanca družini. Odhitim v trgovino po sadike solate in nekaj okrasnih trobentic. Posadim solato, jo prekrijem z vrtexom. Vmes me kliče mama, da prideta jutri z očetom na domače klobase (sem ju pred dnevi povabila). Zvečer dobimo obiske, ki jih postrežem z vinom in kavo. Jaz pijem radensko. To noč sem spala kot ubita, le da sem dvakrat morala do WCja.

DAN 3, 24.02.2021

Vstanem, WC, tuš. Delam službeno, kar naporen službeni dan. Pridno pijem in hodim na WC (obe potrebi). Po službi dam kuhat klobase za družino in moja starša. Starša prideta na obisk. »Zakaj pa ti ne ješ?« Namesto, da bi rekla, da sem že jedla, povem po pravici, da se postim – staršem se pač ne laže. Mama je bila vsa zaskrbljena, da bom zbolela (upam, da tokrat nima prav). Ni je pomirilo niti dejstvo, da sem prebrala veliko knjig in raziskav. Zanimivo, ni me motilo, ko so jedli. Sem imela pol želodec mineralne in navadne vode. Zaspana postanem že ob 21:30, zato se odpravim spat. Spim spet dobro.

DAN 4, 25.02.2021

Jutranja rutina, kava posedanje na terasi. Služba, kar polno dela – super, vsaj ne mislim na hrano. Lakoto je zaznati bolj kot včeraj, ampak ni neznosno. Ne morem verjeti, še vedno hodim na veliko potrebo na WC – sicer je to utekočinjena smrdeča zadeva, ampak vseeno. Brez hrane že četrti dan pa imam še vseeno nekaj za izločiti?!?...na wc-ju kar precej časa. Počutim se dobro (lahko delam itd), ampak vseeno nekoliko slabše, kot včeraj. Po delu odhitim v vinograd in obrežem brajde. Nečak se ponudi in uredi 2 breskvi. Po tem malce posedimo z bratom in sovaščanom. Beseda teče o hrani, goveji čevapi, jagnje izpod peke, katere klobase so najboljše, koliko ima kdo na podstrešju šunk, ki se sušijo… –aaaaaaa!!!!! Grozota!! Da ne govorim o tem, da sem vsak dan skuhala za družino. Mlajši sin pa si vsak dan zvečer še peče pleskavice ali čevape + pomfri. In jaz to voham!! Manjkalo je za mišjo dlako, da nisem prekinila post. Hvala Bogu, ga nisem. Tako sem bila raztrešena, da mi je celo televizija šla na živce. Zato sem šla spat že ob 21:20. Še ponoči sem morala 3 krat vstati in iti na WC.

DAN 5, 26.02.2021

Danes se počutim super, na WC hodim, ja seveda obe potrebi. Energije polno. Kot, da včerajšnjega dneva ne bi bilo. Danes je skratka en krasen dan. Pa še sonce sije! Pa še lačna nisem, jipiii, pa še petek je. Saj pravim čudovit dan: sem na odhodu v vinograd, moj raj. Malce odklopa ne škodi.

DAN 6, 27.02.2021

Čeprav sem imela v načrtu, da grem v vinograd in bom tam večino dneva (nenazadnje je sobota) me je vreme malce zafrknilo. Pihalo je kot hudič. Zato sem šla in očistila »kurilnico«. To je soba kjer je notranja enota toplotne črpalke, mini letna kuhinja, shramba in ropotalnica. Bilo je od plastike do papirja in vsega pomalem. Sedaj je prav lep pogled in predvsem vonj ko stopiš v to sobo. Veter je malce pojenjal zato sva se s partnerjem veselo podala v gorice. On je pil špricer, jaz pa vodo. Jipii, gorice so zrezane. Predlagam da si gresta za kosilo po pico sin in partner (starejšega sina ni bilo doma), da ne bom v tem kuhanju vsak dan. Seveda je bil sin takoj za. Prineseta pice, jaz sem pred TV, da ne bom ravno gledala kako lomastita po hrani. Nakar se sin usede na kavč poleg mene, s krožnikom polnim kosov pice. Pa mu rečem, če je normalnen. On pa meni, saj ne bom nič umazal imam krpo na kolenih. Ja, halo!! Tvoja mama je že šesti dan brez hrane, a bi lahko bil malo uvideven?!?

DAN 7, 28.02.2021

V nedeljo zjutraj pristavim za kavo in dam kuhat juho. Juhe sem dala kuhat več, ker sem si jo v malih porcijah hotela shranit v zmrzovalnik za obroke po postu. Ker po daljšem postu ne moreš kar pojesti redni obrok. Začeti moraš počasi, kakšna juhica brez rezance, dušena zelenjava – a to v malih količinah. No, v glavnem, sledi kavica, nato sesanje in pomivanje tal. Pripravim vse za kosilo. Na meniju bo za moje 3 fante: juha, ciganska pečenka, riž z domačimi jurčki, zelena solata. Nato grem k sosedi na kavo. Ko je kosilo gotovo in pospravljanje sledi ležeren popoldan z nekaj obiski (še sama sem šla na obisk k nečakinji in svakinji). Zvečer berem knjigo in naenkrat me prešine, da sem v juho, ki sem jo kuhala za kosilo, dala nekaj vegete. Grem brat deklaracijo. Glej no glej, sladkor!! To pa ne gre. Tako dam ob 18.00 kuhat novo juho, samo sol, poper, petršilj, timijan in svinjske in goveje kosti. Ura odbije 20:00 in se zavem, da mi je uspelo. Bravo Lidija, 7 dnevni post je za tabo. Odločila sem se, da ga malce podaljšam.

DAN 8, 01.03.2021

Tuš (rada se tuširam zjutraj), jutranja kavica, služba. Pijem vodo, na WC še zmeraj hodim. Sama pri sebi si mislim, pa kako lahko še kaj izločaš skozi zadnjično odprtino po osmih skoraj osmih dnevih brez hrane?? Pijem vodo. Delam. Večina dneva brez nekega občutka lahkote. Ura odbije 16:00. Grem malce na »luft«. Nakar pa jo občutim. Tisto pravo lakoto. Ponosna na sebe sklenem zaključiti post. Ob 17:00 popijem pol skodelice kostne juhe. Čez nekaj časa pojem kuhano jajce, na maslu praženo bučko (polovico) ter tri majne na list na tanko narezane kose slanine. Ponosna nase grem pozneje spat.

Bonus:

Zgodba z WC-jem se ponavlja in traja še zdaj (03.03.2021). Včeraj sem skoraj uro in pol prebila popoldne na moji prijateljici školjki.

Za kilograme ne vem točno koliko jih je šlo med postom. Tehtala sem se v začetku februarja, ko sem začela »Intermmitent fasting« in konec vodnega posta. Razlika je 12 kg.

Pa še slikica:

OutOfTheBox: O zdravju vol. 5 "Holesterol - BAV BAV in čudežno "zdravilo" - Statini

2019-09-13T13:38:00.003+02:00

Kaj je holesterol?

Je velika sterol molekula, ki jo izdeluje skoraj vsaka celica v telesu, največ pa jetra.
Ohranja celice odporne na vodo, ima enako vlogo pri človeku, kot jo ima celuloza pri rastlinah
Holesterol je pomemben za zdravje, saj je naravna zdravilna snov, ki celi rane, vključno z raztrgninami v arterijah. Ko telo zazna slabe arterije, ki so nagnjene k raztrganinam, pospeši in poveča izdelavo holesterola, da lahko te arterije pozdravi. Trditi, da je holesterol torej kriv za srčne bolezni je tako, kot če bi gasilce krivil za požar - ker so vedno tam kadar gori.
Zagotavlja strukturo in ustrezno trdoto celicam. Je predhodnik vitamina D, ki je potreben za zdravljenje kosti, presnovo kalcija, za reproduktivnost, normalno rast, vid in živčni sistem. Potreben je za presnavljanje maščob (žolčne soli), iz njega nastajajo tudi spolni hormoni. Je naraven anti-oksidant, ki varuje pred prostimi radikali. Je bistvenega pomena za razvoj in funkcioniranje možganov in izdelavo seratonina.
Holesterol lahko imenujemo tudi "Mati vseh hormonov", poleg tega, da telo naredi iz holesterola spolne hormone (testosteron, estrogen - umetno zniževanje holesterola pogosto vodi v neplodnost in v zmanjšani libido), izdeluje še hormone (kortikosteroni, aldosteroni), ki uravnavajo nivo mineralalov, nivo krvnega sladkorja, uravnavajo krvni tlak pomagajo pa tudi v stresnih situacijah. Zaznali so med raziskavo spremljanja nivojev holesterola, da je vsem študentom v istem času zelo narasel holesterol. Ugotovili so, da je bil takrat čas izpitov. Vitamin A je poleg holesterola potreben za izdelavo teh hormonov, dobimo ga z uživanjem živalskih maščob.
Trans maščobe (koruzno, sončnično, repično olje, margarine ipd) pa zavirajo nastanek teh hormonov. Pri ženskah vseh starosti in starejših osebah je višji nivo holesterola povezan z daljšo življensko dobo. LDL, znan tudi kot slab holesterol v bistvu pomaga pri infekcijah, posebej pri starejših.
Mnoge raziskave so pokazale, da je nivo holesterola nižji od 4,7mmol/l povezan z razvojem in smrtjo zaradi rakavih bolezni. Holesterol, ki ga zaužijemo s hrano NI nevaren. Ima čisto enako sestavo, kot holesterol, ki ga proizvede telo. Telesu samo prihranimo trud, da bi samo izdelovalo zadostno količino holesterola. Je pa ena vrsta holesterola nevarna, to je oksidiran holesterol, ki je kriv za obloge - najdemo ga v živalskih izdelkih v prahu: nleko v prahu, jajca v prahu. Sam holesterol, ki ga pridobivamo iz živali ni škodljiv.
Tablete za zniževanje holesterola, ne zavirajo nastanek srčno žilnih obolenj. Povečujejo pa nastanek raka, črevesna obolenja, depresijo, vplijao na samomor in nasilno vedenje. Metoda za merjenje kopičenja kalcija v arterijah se imenuje tomografija z elektronskimi žarki. S to metodo je bilo ugotovljeno, da LDL deluje rahlo preventivno in varuje pred nastajanjem kalcijevih oblog.
Torej, če holesterol ni povzočitelj epidemije srčni obolenj, kaj je vzrok. Teorij je več: Pomanjkanje vitaminov A in D; Predelani OH; Trans maščobe iz hidrogeniziranih maščob; preveč omega-6 iz rastlinskih olj; Oksidirani holesterol; Pomanjanje E vitamina; Pomanjanje C vitamina; Pomanjkanje folne kisline, B6 in B1; Pomanjkanje beljakovin itd. Te teorije žal ne dobijo zadostne podpore (finančne), da bi se podprle ali ovrgle z raziskavami

STATINI

So zadnja družina oz. skupina "zdravil", tablet, ki znižujejo holesterol, delujejo na encime, HMG-CoA Reduktazo (gulgjte vse kar ne veste kaj je), da bi zmanjšali nastajanje holesterola v jestrih. V sloveniji se prodajajo statini pod različnimi imeni: Atoris, Ezoleta, Rosmela, Sorvasta, Vasilip ipd. Statine so odkrili Japonci, ki so ugotovili, da je ta substanca zelo strupena v poskusih na živalih. (Mann, Coronary Heart Disease, 14). Japonci so odkritje prodali farmacevtskemu podjetju Merck. FDA - Ameriška administracija za hrano in zdravila, je odobrila statine zelo hitro.
V vseh testih na glodalcih so statini povzročili raka. (JAMA 1996; 255-275-60) Statini se promovirajo tudi med zdravo populacijo, ki so rizične skupine (ker imajo holesterol višji kot 5,1). Praksa je ta, da če ste doživeli in preživeli srčni infarkt, pa imate nizek holesterol, vam bodo vseeno predpisali statine, saj očitno nimate dovolj nizko vrednost holesterola. Od vseh zelo resnih stranskih učinkov statinov, naj naštejem le nekaj:

oslabelost mišic, ki vodi do bolečin v križu in odpoved srca (srce je mišica)
zavirajo tudi nastanek konecima Q10 (saj holesterol in koencim Q10 nastaneta iz iste substance farnezil pirososfat), ki je nepogrešljiv pri za normalno funkcijo jeter, ostalih mišic in srca.
rak
pešanje spomina oz. izguba spomina (zmanjšana mentalna sposobnost). Možgani so sestavljeni iz 60-70% iz maščobe - 25% od tega pa je holesterol
nevropatija in počasno reagiranje
utrujenost in slabost
nasilnost, nagnjenost k samomoru, depresija
črevesna bolezen, težave s trebušno slinavko
zmanjšan libido

Odpoved srca se je podvojila, odkar so uvedli statine.
Statini tudi blokirajo absorbcijo vitamina A (potreben za nastanek hormonov).
Raziskava, ki je raziskovala 500.000 Dancev, so odkrili, da tisti, ki jemljejo statine v večji meri razvijejo polinevropatijo, kot tisti, ki jih ne jemljejo. (polinevropatija = mravljinci, slabost in bolečine v rokah in nogah - zelo otežena hoja). Jemanje statinov 1 leto zveča možnost poškodbe živčevja za 15%, en primer na 2.200 pacientov. Za tiste, ki so jemali statine več kot 2 leti se je riziko povečal na 26%. (Neurology 2002 May 14;58(9);1321-2)
Ali bi želeli, da je pilot letala, na katerem se boste peljali, na statini? Ali pa mogoče šofer avtobusa, ki vašega otroka pelje v šolo?

2001 je v Honolulu izšel dokument - poročilo 20 let trajajoče raziskave, kjer so primerjali spremembe v koncentraciji holesterola in smrtnostjo (zaradi kakršnega koli vzorka)
Iz poročila: "Podatki se skladajo s prejšnjimi najdbami, in nakazujejo na to, da obstaja večja stopnja smrtnosti pri starejših, ki imajo nižji holesterol. Dalj časa trajajoče obdobje z nizkim holesterolom poveča možnost smrti. Bolj zgodaj, ko so pacienti začeli z umetni zniževanjem koncentracije holesterola, tem višja je bila stopnja smrtnosti...Tisti posamezniki, ki so imeli nizko stopnjo holesterola več kot 20 let, imajo zelo slabe obete." (Lancet, 2001 358:351-55)
Podobne rezultate in najdbe so objavili leta 2005 tudi v časniku Journal of the American Geriatrics Society - da starejše osebe z nižjim holesterolom, so v večjem riziku za smrt, kot tiste, ki imajo višji nivo.
Sem na boljšem ali slabšem, če jemljem statine? Na slabšem. Vmešate se v naraven proces proivodnje holesterola, posledično tudi koencima Q10, ko umetno zavrete nastanek nečesa, kar telo potrebuje, ste na slabšem. Četudi zaenkrat niste oz. ne občutite vseh negativnih posledic, pa jih boste čez čas sigurno.
Raje se osredotočite na zdravo prehrano (izločite procesirano hrano, ogljikove hidrate - procesirane in ves skladkor) in gibajte se zadostno.

Za konec še vprašanje: Kdo služi na račun našega zdravja?
(naslednji podatki so za ZDA)

Zdravljenje in testiranje nivoja holesterola - 100 milijard/leto
Hidrogenizirane maščobe & procesirana hrana - 150 milijard/leto
Rak in ostale bolezni, ki jih povzroči hidrogenizirana maščoba - 100 milijard/leto
Zastoj v razvoju in učne težave pri otrocih - 70 milijard/leto

RECEPT ZA KRIZO V ZDRAVSTVENI NEGI LJUDI
Sestavine:
pohlep
zavidanje
ignoranca
manipuliranje
zvitost izsiljevanje
laži
prevare
Postopek
Kuj zaroto, kako boš prepričal ljudi, da naravna zdrava hrana, ki jo je človek jedel že stoletja (jajca, maslo, surovo mleko in rdeče meso) nevarna in nezdrava. Usposobi medicinsko osebje, da propagirajo antibiotike, cepljenje, florid in procesirano hrano, kot znanstveno dokazano, kot zdravo in preventivno. Ignoriraj ali očrni metode, ki delujejo - povej, da za prave bolezni ni zdravila oz. ne obstaja. Definiraj normalno človeško stanje, kot je menopavza in normalna raven holesterola, kot bolezen, ki jih je potrebno zdraviti z dragimi zdravili, ki pa imajo vsa resne stranske učinske. Mešaj, kuhaj, napol speči in serviraj po potrebi.

OutOfTheBox: O zdravju vol. 3,
OutOfTheBox: O zdravju vol. 4 in
OutOfTheBox: O zdravju vol. 5 so
povzeti po povezava

OutOfTheBox: O zdravju vol. 4 "Oljasta resnica o maščobah drugi del "

2019-09-13T13:33:00.003+02:00

Narejeno je bilo več raziskav, da bi dokazali, da so rastlinska olja dobra za človeško telo.
Ena izmed njih je Framinghova raziskava - trajala je 40 let. Končno poročilo - oz prikazani podatki so izgledali takole (leta 1987 - objavljeno je bilo v ZDA časniku za bolezni srca!)

Čisto spodnja vrstica nakazuje pretvorbo iz mg/dl - s tem merijo američani holesterol, v mmol/l - to mersko enoto uporabljamo pri nas. Y os prikazuje število pojavov srčnih bolezni v tisočih, X os pa kaže vrednost skupnega holesterola v krvi. Polna črta na grafu so moški, črtkana pa ženske.
Podnaslov te raziskave je zapisal dr. William Kannel: "Vrednost skupnega holesterola v krvi, je močen pokazatelj smrtnosti zaradi srčno žilnih bolezni."
Tako, kot so bili podatki prikazani izgleda, da, ko nivo holesterola doseže 265 mg/dl = 6.8 mmol/l, postane strašljivo, saj krivulja za obolevnosti za srčnimi boleznimi od tam nenormalno narašča. Je tako? Torej, nekdo, ki ima vrednost skupnega holesterola v krvi enako ali višjo kot 6.8 mmol/l, je zelo velika verjetnost, da bo utrpel kakšno izmed srčno-žilnih bolezni.
Ali poznate kaj statistiko? Kakorkoli naj vam razložim, zakaj to sprašujem.
Pod X osjo so najprej zapisane vrednosti holesterola, malce nižje pa je vrstica "Interval" (frekvenčni razredi) - ali vidite v tej vrstici kaj čudnega? Prva vrednost je 121, naslednje 3 so 30. Zadnji interval pa je 830 - tam, kjer bi se po njihovi interpretaciji močno začelo povečevanje možnosti za srčne bolezni.
Taka interpretacija rezultatov je goljufanje. Če bi na fakulteti na izpitu iz statistike tako rešili neko nalogo, izpita zagotovo ne bi naredili. Intervali morajo biti enaki, torej je spodaj slika, kako bi morali pravilno prikazati rezultate.

Spet imamo na Y osi vrednosti, ki prikazujejo srčna obolenja v tisočih, X os pa vrednosti holesterola, pod njimi pa so intervali oz. frekvenčni razredi (lahko poguglate kaj to pomeni). Sedaj pa krivulje, ki predtavljajo moške - polna črta in ženske - črtkana črta nikjer ne naraščata tako naglo. Torej če ima nekdo nivo skupnega holesterola (glejte zadnja vrednost na X osi) enako ali več kot 1094 mg/dl = 28.3 mmol/l, ima res čisto malo več možnosti za razvoj srčno žilnih bolezni, ampak res malo. Pa poznate koga, ki ima takšno vrednost? Dejanska stopnja naraščanja rizika je 0,13% med 4.7 mmol/l in 5.7 mmol/l skupnega holesterola v krvi, torej je povečanje stopnje rizičnosti zanemarljivo. A dr. Stamler, ki je pisal o tej raziskavi je predstavil podatke po prvem grafu in dejal da je med tema dvema nivojema holesterola stopnja povečanja rizika za srčnimi obolenji 240%. Najbrž se sprašujete kako so prišli iz 0,13% na 240%. Našli so novo "učeno" izrazoslovje: relativni rizik.

No pa poglejmo razliko med relativnim rizikom in absolutnim:
Recimo, da je stopnja smrtnosti zaradi srčno žilnih obolenj, pri holesterolu 6,2 mmol/l - 2 na tisoč in pri holesterolu 4,1 mmol/l - 1 na tisoč: Razlika v stopnji primerov smrti je (absolutni rizik) 1 na tisoč ali 0,001%, ampak razlika pri relativnem risku je še vedno 100%, ker je 2 za 100% večje kot 1.

Pa še en trivialen primer: Recimo, da je stopnja smrtnosti zaradi srčno žilnih obolenj, pri holesterolu 6,2 mmol/l - 2 na milijardo, in pri 4,1 mmol/l - 1 na milijardo. Razlika v stopnji primerov smrti je (absolutni rizik) 1 na milijardo ali 0,0000001%, ampak razlika pri relativnem risku je še vedno 100%, ker je 2 za 100% večje kot 1.
Torej ne gledajo velikost vzorca, ki je v prvem primeru tisoč v drugem pa milijarda. Torej so rekli, da 2/1000 minus 1/1000 enako ENA cela (se tako odštevajo ulomki??)

Zagovorniki teorije, da je holesterol nevaren prikazujejo pretirane koristi za znižanje holesterola po relativnem riziku in hkrati minimizirajo stranske učinke nižanja holesterola po abolutnem riziku.

Na zgornji sliki vidimo, kak lahko zavajamo ljudi v prid tega kar želimo doseči. V arhivu interne medicine, julij 1992 152:(7:1371-1372), obstaja zapis dr. Williama Castelli, ki je bil direktor Framinghamove raziskave "V Massachusetts-u (Framinghova raziskava je tam potekala) več, ko so jedli nasičenih maščob, holesterola in kalorij, tem nižji je bil nivo holesterola v krvi preiskovancev....ugotovili smo, da ljudje, ki so jedli več nasičenih maščob, ki so s hrano zaužili več holesterola in kalorij, so tehtali najmanj in so bili najbolj fizično aktivni"

Narejenih je bilo še več podobnih raziskav in vse so se posluževale prikazovanja rezultatov po relativnem riziku, ki bom jih samo na kratko opisala (googlajte).

"Multiple Risk Factor Trial - MRFIT" ta razikava je vključevala 362.000 moških. Podatke so spet lažno prikazali, da pri 5,1 mmol/l relativni riziko za obolenje za srčnimi boleznimi strmo narašča. Pozabili pa so omeniti vse vzroke smrti razen srčnih obolenj, za katerimi so umrli preiskovanci, ki so ob smrti imeli nižje vrednosti skupnega holesterola (umetno nižanje s tabletami). Ti vzroki so bili v veliki meri možganska kap rak, nasilje in samomori.
Raziskava primarne preventive, izvedena v letu 1984, je stala davkoplačevalce 150 milijonov dolarjev, je imela naslednje karakteristike. Ena skupina je prejemala dejansko tableto za znižanje holesterola, druga skupina pa lažno tableto, brez učinksa (placebo). Vsi soi imeli enako prehrano. Jedli so hrano z nizkimi vsebnostmi holesterola in malo nasičene maščobe. Razsikovalci so trdili, da je skupina, ki so prejemali dejansko tableto imela za 17% nižjo stopnjo obolevnosti za srčno-žilnimi boleznimi. Trdili so, da se so vrednost holesterola povprečno znižali za 8,5%.in, da je vsak 1% zmanjšanja holesterola pomenil 2% zmanjšanja možnosti nastanka srčnih bolezni (se spomnite relativnega rizika?).
Neodvisni raziskovalci tega niso potrdili, saj niso našli razlike za obolevnostjo srčni bolezni med obema skupinama preiskovancev.
Skupina, ki je prejemala dejansko tableto za nižanje holesterola je imela resne stranske učinke: zelo povečano smrtnost za možgansko kapjo, rakom, nasiljem in samomorom.
Mediji so to raziskavo označili kot dokaz za to, da so maščobe živalskega izvora škodljive in, da so vzrok za srčna obolenja. (JAMA, 1984, 251-359)
30 let po Framinghovi raziskavi so preiskovalci znova preverili vse tiste ljudi, ki so bili takrat v tej raziskavi. Ugotovili so naslednje: NIŽJI HOLESTEROL = VEČJA MOŽNOST SMRTI. Za vsak 1% znižanega holesterola se je dignila možnost za smrt za 11%. (JAMA, 1987; 257; 2176-2180) Sem spada tudi raziskava 6 držav avtorja Ancel Keys - o kateri pa sem pisala v enem od prejšnjih blogov.

Torej zato so nam dolgo časa govorili, da je rastlinsko olje najbolj zdravo, da se moramo bati holesterola. Obvezno ga moramo imeti pod kontrolo.

V naslednjem blogu: kar so vam povedali o holesterolu in kaj holesterol v resnici jein statini (tablete za nižanje holesterola)

OutOfTheBox: O zdravju vol. 3 "Oljasta resnica o maščobah prvi del "

2019-09-13T13:33:00.001+02:00

Nekaj osnovnih pojmov
Nasičene maščobe so tiste, ki so trdne pri sobni temperaturi (svinjska mast, maslo, kokosovo olje itd)
Mono(enkrat)-nenasičene maščobe oz. olja so tekoča na sobni temperaturi, v hladilniku pa postanejo trdna (olivno olje, kikirikijevo olje itd).
Poli(večkrat)-nenasičene maščobe so tiste, ki ostanejo tekoče tako na sobni temperaturi, kot tudi v hladilniku (koruzno, sojino, sončnično).
Nesičene maščobe in mono nenasičene maščobe so stabilne, molekule ne razpadejo zlahka, zato so varne za prehrano. Dočim poli-nenasičene maščobe so krhke, če so izpostavljene visokim temperaturam ali pa oksidirajo, na teh molekulah vhidrogeni odpadejo, to so elektroni, ki jim drugače pravimo tudi prosti radikali. Torej z vnosom rastlinskih olj - poli nenasičenih, vnašamo v svoje telo proste radikale, ki so biokemični škodljivci, odgovorni za 90% vseh degenerativnih bolezni, kot so diabetes, ateroskleroza, artritis itd. Med proivodnjo, gredo olja skozi zelo zapletene procese beljenja, segrevanja (razgradijo jih do prostih radikalov), na koncu so celo deodorizirana. Nato pa oglašujejo, da so ta olja zdrava in, da naj kuhamo z njimi?!? Ko se hidrogen (prosti elektron oz. prosti radikal odcepi od molekule takega olja), si predstavljajmo, kot da ima bodalo in s tem zbada arterije v telesu (raztrganine). Prosti radikali povzročijo nenadzorovano reakcijo v našem telesu.

Ugotovljeno je da poli nenasičene maščobe (zaradi prostih radikalov), škodujejo jetrom, povečujejo nastanek raka, srčnih obolenj, zmanjšujejo imunski sistem itd.
Trans maščobe - ali trans maščobne kisline, so tip nenasičenih maščob, ki jih v zelo v zelo majhnih količinah najdemu tudi v mesu in mleku. V enormnih količina jih je pa v začetku 20-tega stoletja začela pridelovati industrija v rastlinskih oljih, margarini. Najdemo jih tudi v predpečenih dobrinah in v hitri hrani. V trans maščobah na molekuli, vodik ni v paru na atomu ogljika, kar povzroči nestabilnost. En atom vodika je premaknjen na drugo stran ogljika (trans pomeni nasproti) pri postopku hidrogenizacije. Celice v telesu so prekrite z membrano, sestavljeno iz veliko maščobnih molekul. Vsaj 50% teh molekul morajo biti iz nasičene maščobe, 40% mora biti iz mono-nasičene maščobe in ostalih 10% je iz različni poli-nasičenih maščobnih kislin. Torej, kadar zaužijemo trans-maščobo, naše telo ne zazna to kot tujek. Te trans maščobe nato potujejo do naših celic, kjer jih telo
vkljjuči v membrano celic. Medtem, ko poli-nensaičene maščobe imajo "bodalo" in pride do reakcije "zbadanja" bodala v celično membrano, trans maščobe blokirajo reakcijo Ker do reakcije ne pride imamo mrtvo točko na celični membrani. Več trans-maščobe, ko zaužijemo, več mrtvih točk imamo.
Bolezni, ki jih povzroča uživanje trans maščob: ateroskleroza, srćna obolenja, rak, osteoporoza, avtoimunske bolezni, sladkorna bolezen itd.
Do nekje začetka osemdesetih let (prejšnjega stoletja), se je cvrta hrana pripravljala v živalskih maščobah, pri nas največkrat svinjska mast. To je nasičena, stabilna maščoba. Toda industrijski lobiji so podprli anti kampanjo nasičenim maščobam in na koncu uspeli. Veljati je začelo, zdrava so rastlinska olja (repično, sončnično, koruzno). Postajamo država, kjer se ljudje ogromno prehranjujejo s hitro hrano, hrano v restavracijah, s predpripravljeno hrano. Vse manj ljudi kuha domače obroke.

Pred približno pred približno 100-imi leti, so bili ljudje močni čvrsti. Jedli so raznoliko hrano, uživali maščobe živalskega izvora. Nekateri so bili tudi predebeli. Vendar to ni bila prava težava. Težava je bil pojav srčnega infarkta. Prvi zapisan primer srčnega infarkta sega nazaj v leto 1921. V ZDA je bilo do leta 1930 zabeleženih 3.000 takšnih primerov, do leta 1960 pa 500.000.
Očitno se je začelo nekaj dogajati, to je bila takrat nova bolezen. Takrat sta bili predstavljeni 2 teoriji o vzrokih za srčni infarkt:
1. Opazovali so prehranjevalne navade američanov, opazili so da iz leta v leto jedo vse manj živalskih maščob in uživajo vse več hidrogeniziranega rastlinskega olja. Torej so bile njihove ugotovitve, da so za nastanek kriva rastlinska olja in, da priporočajo, da se vrnemo k prejšnjim prehranjevalnim navadam.
2. Teorija prehrane srca "The diet heart theory" oz. Hipoteza lipidov, je trdila ravno nasprotno, da pojemo vse preveč živalske hrane in nasičene maščobe. Trdili so, da je to privedlo do zvišanega nivoja holesterola v krvi, posledično do ateroskleroze in na koncu koronarnih srčnih bolezni.
1936 je bil objavljen dokument, ki je čisto ovrgel hipotezo lipidov, objavila sta jo patologa Lande in Sperry. Ugotovila sta, da ni nikakršne povezave med holesterolom v krvi in aterosklerozo.

Pri obdukcijah sta primerjala nivo holesterola v krvi z zamašenimi arterijami ljudi, ki so umrli nenadne smrti. Ugotovila so, da so nekateri imeli zelo nizek holesterol in zelo veliko zamašenih arterij. Nekateri pa so imeli visoko vrednost holesterola, zamašenih žil pa skoraj nič.
Torej so že 1936 leta z dokazi podkrepljeno ovrgli Hipotezo lipidov, ki je trdila, da je visok holesterol kriv za aterosklerozo.

A hipoteza je vseeno obstala in zato se človek sprašuje, kdo pa je bil tam stric iz ozadja? Verjeli ali ne v odzadju je bilo Ameriško združenje za bolezni srca (to združenje pa so podprli in ustanovili veljaki iz Industrije rastlinskih olj)- Industrija rastlinskih olj je zelo močen lobij - a skrivajo se v ozadju - od tam delujejo že več kot 50 let. Prvotna naloga jim je bila, da očrnijo konkurenco, ki je bila seveda maščoba živalskega izvora.

Do leta 1956 je to zduženje postalo tako močno, da so tudi na takratnih vseh ZDA televizijskih kanalih istočasno imeli oddajo, kjer so zdravniki svetovali Američanom, da se naj držijo prehrane, ki jo zagovarja Hipoteza lipidov. Tukaj seveda zagovarjajo rastlinska olja (poli-nasičene in trans maščobe, margarino ipd).
Temu je nasprotova dr. Paul Dudley White (oče moderne kardiologije), ki pa je ostro nasprotoval rastlinskim oljem in odobraval jajca, maslo, mast. Na nacionalni televizi je povedal, da v letih 1900 srčne bolezni, kot je srčni infarkt ni bilo. V tistih letih so jajca uživali v trikrat večji količini, kot 1956-ega leta. Koruznega olja pa takrat še ni bilo. Žal so njegove besede bile kmalu pozabljene.

V Ameriškem združenju za bolezni srca so 1965 želeli izdati opozorilo (verjetno se je tam našla kakšna dobra duša, ali pa nekdo ki ga je pekla vest), da naj ljudje ne uživajo več delno hidrogeniziranih rastlinskih olj - trans maščob. To je preprečil dr. Fred Mattson iz "Procter and Gamble" (proizvodnja industrijskih olj), ki je združenju napisali pismo in v njem naročil, da ljudi vzpodbudijo k uživanju rastlinskega olja.

v 60-ih letih je tako lobij industrije jedilnih olj "nadzoroval" delovanje Ameriškega združenja za bolezni srca, Ameriški inštitut za kri in pljuča ter Ameriško združenje za prehrano, z namenom da promovirajo rastlinska olja. Dosegli so, da so bili na ključnih mestih v teh združenjih ljudje, ki so zagovarjali uporabo rastlinskih olj.

1971 je FDA (Food and drug administration), Uprava za hrano in zdravila, pričel voditi odvetnik Peter Barton Hutt, ki je hkrati bil predstavnik industrije, ki je proizvajala rastlinsko olje. Prej omenjeni Fred Mattson pa je v 70-ih in 80-ih letih držal dve pomembni poziciji v raziskovalni kliniki za lipide, katera je vodila do nacionalnega izobraževalnega programa o holesterolu.

Ameriško medicinsko zdrženje je v začetku nasprotovali hipotezi lipidov, saj so zapisali 1962 drugega oktobra "proti maščobna (živalskega izvora) in proti holesterolu usmerjena kampanja, ni le bedasta, prinaša tudi določene nevarnosti..."

To isto medicinsko združenje, kot tudi združenje za bolezni srca so v začetku 70-ih izdale noto, v kateri je pisalo, da imajo Američani prevelik holesterol, da je potrebno nekako nivo holesterola znižati. Promovirali so strah zbujajoče informacije o holesterolu. Nastala je anksioznost o holesterolu. Še danes ljudje mislijo, da je holesterol en velik BAV BAV. Po njihovem, bi ljudje, ki so v rizičnih skupinah morali dobiti prave prehranjevalske smernice, tako da omejijo vnos nasičenih maščob, najboljše je, da jih zamenjajo z "zdravimi" poli-nasičenimi rastlinskimi olji. A v istem sporočilu niso definirali, kateri nivo holesterola je meja za rizičnost. Hkrati pa so zapisali, da bi bilo potrebno izvesti več raziskav, da bi lahko dokazali, da je zniževanje holesterola povezano z zmanjšanimi možnostmi za razvoj srčnih bolezni. Zapisali so, da je maščoba živalskega izvora, po podatkih raziskave, kriva za nastanek raka in srčnih bolezni. Te bolezni pa preprečujejo rastlinska olja.
Dr. Mary G. Enig, je bila vključena v omenjenov raziskavo (takrat je ravno pisala svoj doktorat),je bila šokirana nad to izjavo. Ko je podrobneje preverila podatke, ki so bili na voljo v raziskavi, je ugotovila, da so končno poročilo priredili, saj so velikega dela podatkov sploh niso upoštevali pri končnem rporočilu, ki bi moral biti sledeč: ljudje, ki jedo več rastlinskega olja imajo več srčnih bolezni in raka. Ljudje, ki pa jedo maščobe živalskega izvora pa imajo manj omenjenih težav. Nekako ji je uspelo izdati članek na to temo, pri nekem časopisu. Kaj kmalu je bila poklicana na Univerzo v Marylandu. Tam so bili vsi iz oddelka za lipide, 5 profesorjev in študentje in štirje predstavniki industrije za poridelavo rastlinskih olj. Povedali so ji z veliko jezo, da jim je žal, da je ta članek sploh ugledal luč sveta, saj so oni tisti, ki nadzirajo časnike in časopise. Zabičali so ji, da se to ne sme ponoviti (Aroganca pa taka!!) Ti ljudje so gladko malo priznali, da nadzirajo kaj se objavlja v tiskanih medijih.

Zakaj torej so še vedno na trgovskih in domačih policah poli-nasičene in trans maščobe?
To je dobesedno vprašanje za milijon dolarjev - to je še premali znesek.

Se nadaljuje....

OutOfTheBox: O zdravju vol. 2 - »Ako so to samo bile laži« oz. Ancel Keys

2019-09-06T15:44:00.002+02:00

V prejšnjem blogu sem pisala o prehranski piramidi, ki ni preveč »posrečena«. Pravzaprav sem pobrskala po spletni strani ZZZS (na letaku - to podpirata Nacionalni inštitut za javno zdravje in Cindi) in ugotovila, da so piramido rahlo spremenili:

Četrto stopnjo (od spodaj navzgor), bi lahko kar brisali, pa z vrstnim redom vseh se tudi najbolj ne strinjam. Ampak hej, le kdo sem jaz, da nekomu »tupim« kaj je prav?

Kdo je uvedel smernice »zdrave prehrane«, katerih smo se držali dolgo in še v večini slovenskih domov veljajo? Vam ime Ancel Keys kaj pove? Meni, do pred kratkim, nič.

Zgodba sega v leto 1955, ko se v Ameriki na pojavlja porast smrti zaradi srčnega infarkta.

Na x osi je življenjska doba, na y osi pa število smrti v tisočih. V tem času, pa takratnega predsednika Eisenhowerja tudi doleti srčni infarkt. Vsi so seveda na trnih. Spraševali so se le zakaj je temu tako. To, da je bil Eisenhower verižni kadilec (nekje 4 škatlice dnevno) ni nihče povezoval s srčnim infarktom. V tistih letih je bilo kajenje zelo »IN« v širši populaciji. Človek, ki je delal z osebnim zdravnikom Einsehowerja je rekel, da bo zadevi prišel do dna. Ime mu je bilo Ancel Keys. Pojavil se je na nacionalni TV (ki jo je podpiralo Ameriško združenje za zdravje srca) in obelodanil, da predsednika ubija klobasa, ki jo ima za zajtrk. Dejal je, da ljudje utrpijo srčni infarkt zaradi preveč zaužitih živalskih maščob.

Kdo za vraga je Ancel Keys? Zagotovo je podkovan in dober človek! Žal niti približno ni bilo tako. G. Keys ni imel nobene izobrazbe v zvezi z boleznimi srca, ali nutricionistiko. Bil pa je ekonomist in imel je doktorat iz oceanografije. Raziskoval je fiziologijo rib. A je potem sploh imel kaj znanja o prehrani in boleznih srca?

Po koncu druge svetovne vojne, je obiskal Italijo. Videl je vitke Italijane, ki so imeli zelo nizko stopnjo umrljivosti za infarktom. Tako je prišel do teze, da nimajo toliko infarktov zato, ker jedo malo mesa in malo nasičenih maščob. Tako je spisal tudi mediteransko dieto, ki je slonela na prehrani Italijanov, po drugi svetovni vojni, ko je bilo veliko pomanjkanje. V tistem času si niti privoščiti niso mogli meso ipd!

To tezo je podprl z objavo rezultatov »raziskave« leta 1953 (Raziskava 6-ih držav), spodnji graf nakazuje »rezultate«. To bi naj prikazovalo povezavo zaužitih maščob (x os) s številom smrti zaradi srčnih obolenj. Vidimo, da recimo ZDA potemtakem zaužijejo največ maščob in imajo največ primerov smrti zaradi bolezni srca.

Zapisal je, da je očitno to dokaz, da je maščoba krivec za infarkte. Vendar je težava pri tem, da je Keys goljufal in priredil rezultate. V raziskavo namreč ni bilo vključenih le šest držav, ampak jih je bilo 22. Skrbno je iz 22-ih držav izbral le tiste, ki so »podpirale« njegovo tezo. Da je goljufal, pa so vedeli že takrat

V bistvu so znastveniki komentirali, da ni jasno zakaj je Keys izbral le šest držav in zato bi morali nadalje preučiti dostopne podatke vseh držav. Objavili graf, kjer je nanizanih vseh 22 držav

Kot je razvidno ni nobenega dokaza, da bi Keys-ova teza držala, kar so zapisali tudi takratni znanstveniki

Torej so vedeli, da Keys nima pojma o čem govori, ne o srčnih obolenjih ne o prehrani in, da je načrtno zavajal javnost. Zato je…

prišel na naslovnico »Time Magazine«, januarja 1961 (ne moreš, da verjameš, ampak tako je pač bilo)

Hkrati je postal vodja prehranskih in kardio-vaskularnih preiskav v ZDA. Bil je član direktorske uprave Ameriškega Združenja za srčna obolenja. To pomeni da je s sredstvi prej omenjenega združenja nadzoroval in (ne)fundiral vse raziskave v zvezi s srčnimi obolenji. V Ameriki je veljal za strokovnjaka za prehrano in srčna obolenja, čeprav o nobeni od teh zadev ni imel pojma. V Time magazine so zapisane njegove besede:

»Američani pojedo preveč maščob … in večina od teh so nasičene maščobe – te dvigujejo holesterol v krvi, maščobe škodujejo arterijam in vodijo v srčna obolenja«

»Najbolj sigurna pot pri kontroli holesterola je zmanjšanje vnosa maščob v ZDA prehrani iz 45% na 15% vseh kalorij ter zmanjšanje nasičenih maščob iz 17% na 4% vseh kalorij.«

Keys si je odstotke zgoraj izmislil, tako malo čez palec. Nobene raziskave to ne podpirajo niti ne priporočajo. V članku to ni predstavil kot tezo oz. idejo, to je predstavil, kot dejstvo. Od kje mu ti odstotki. Saj se spomnite, šel je obiskat Italijo po koncu vojne. Zato zdaj od nas želi, da se prehranjujemo kot takrat sestradani Italijani, po njegovi »mediteranski« dieti.

Na zgornjem grafu vidimo, da vitki Francozi, ki imajo najmanj srčnih bolezni, pojedo od vseh kalorij (na dan), 40% so maščobe od tega več kot 15% nasičenih maščob. »The French Paradox« oz. francoski paradoks.

Znanstveniki postavljajo hipoteze oz. teze. Če jim dejstva kažejo drugače, spremenijo hipotezo, ne pa dejstev! A ne, gospod Keys? Francozi ne jedo olivnega olja, ker ga nimajo, raje jedo puter oz. maslo, radi imajo polnomastno mleko in sire.

Francozi so v primerjavi z Američani super vitki.

Leta 1977 se je vmešala tudi politika. Ameriški senator George McGovern, ki je upošteval Keysova načela s prehrano manj maščob, je rekel, "Napisati moramo smernice, da bodo tudi vsi ostali jedli tako zdravo!"

6 do 7 porcij žitnih izdelkov!! Samo poglejte tole piramido zgoraj.

Žal so se ljudje v večini začeli držati tega načela, zato so jedli izdelke z manj maščobami. V tistem času pa so iznašli tudi koruzni sirup z visoko vsebnostjo fruktoze. To so dodajali vsem mogočim izdelkom z manj maščobe, zato, da so doprinesli k okusu. Ljudje so začeli jesti vse več OH in seveda je populacija iz leta v leto postajala bolj debela. No leta so morala preteči, da so ugotovili, da ni maščoba tista, katere se moramo bati, ampak so to OH in škrobnate stvari z dodanim sladkorjem

Ista revija, ki je objavila na naslovnici pred časom Keys-a, je sedaj objavila naslovnico, kjer med drugim piše »jejte maslo«

No očitno se je tudi del Evrope in Slovenija držala teh smernic, samo poglejte police mlečnih izdelkov: lahek sir, lahek jogurt itd. (tako malo za info poglejte zadaj deklaracijo, res imajo ti izdelki manj maščobe, zato pa imajo več sladkorja saj bi drugače bili neužitni)

Povzeto po: link

OutOfTheBox: O zdravju vol. 1 - Vnetni procesi & odpornost na insulin

2019-09-06T12:40:00.000+02:00

Tale serija blogov bo namenjena vsem, ki imajo določene težave. Recimo holesterol, pa previsoki trigliceridi pa odpornost na insulin, ali pa mogoče zamaščena jetra, mogoče ste pa le predebeli. Če bi radi naredili nekaj v smeri za svoje telo in zdravje predlagam da preberete to pisanje. Še prej pa bi rada samo povedala tole, da jaz nisem zdravnik, niti ne tako ali drugače povezana z medicino. Sem ing. informatike. Kaj me je prineslo na tole pot raziskovanja? Moje lastno zdravje. Večino svojih let imam namreč preveliko telesno težo. Vsi zdravniki so mi rekli, da so za vse moje ostale zdravstvene tegobe vzrok moji kilogrami. Vedno sem jih vprašala naj mi pa povejo kaj naj delam, kaj naj jem. Tako sem spoznala prehransko piramido

Kar je obarvano z zeleno so »dobre« stvari (zakaj sem dala tole v narekovaje bom pojasnila pozneje), nato so na vrsti živila na sredini, ki jih uživamo zmerno – rumena barva. Najmanj pa lahko jemo olja in sladkarije – obarvano z rdečo. Pa telovaditi tudi morate – so mi zabičali. Pa ne smete se prenažirati, raje jejte 5-6 manjših obrokov skozi dan. Ok, vse to sem delala, a kg niso šli navzdol, ampak navzgor. Krvna slika pred leti je bila slaba. Ko so mi začele poganjati kocine na obrazu pa sem si tako sama sebi rekla, punca ti imaš verjetno kakšne hormonske nepravilnosti. Ko sem brskala po raznih bukvah in brala raziskave, pregledala vsa mogoča predavanja na to temo sem prišla do zanimive besede, ki se je konstantno ponavljala: vnetje. Pa sem si mislila, pa kakšno vnetje neki?

Kronično vnetje v telesu

Ko se npr. urežemo v prst, se telo odzove na poškodbo z vnetjem. Ta odziv se pa ne zgodi le kadar se fizično poškodujemo, zgodi se tudi ob strupih v telesu, ob bakterijah ali virusih. Zgodi se pa tudi pri določeni hrani, recimo ocvrta hrana, sladka hrana in predelani ogljikovi hidrati (OH). Telo začne ob vnetju izločati histamin. Kapilare blizu poškodbe se odprejo – razširijo in tako pride v tkivo več krvne plazme, ki preprečuje tujke. To povzroči tudi oteklino. Bela krvna telesa oz. levkociti pridrvijo na pomoč pri odstranjevanju morebitnih tujkov. Torej to je odziv na poškodbo vnetje – telo se samo zaščiti in pozdravi – to je akutno vnetje, ki je dobro. Težava se zgodi pri kroničnem vnetju v telesu. Ena od teh so različne avtoimunske bolezni, kjer začne telo napadati svoje tkivo in ga obravnava kot tujek. Kako pa do teh kroničnih vnetnih procesov pride?

Kortizol je hormon, ki ga izloča nadledvična žleza – je zelo močan hormon, ki deluje protivnetno. Pomanjkanje kortizola nakazuje na vnetne procese v telesu in težave z nadledvično žlezo. Če boste verjeli ali ne tudi insulin je take vrste hormon kot kortizol, se pravi protivnetni. Kadar pa jemo preveč hrane, ki povzroča porast insulina, in kadar to delamo večkrat na dan (insulin pa izloča trebušna slinavka, ker bi nam moral pomagati znižati krvni sladkor), razvijemo t.i. rezistenco oz. odpornost na insulin. Torej jemo nezdravo hrano (OH, sladko, neprimerno kuhano - ocvrto) večkrat na dan, s tem povečamo sladkor v krvi, s tem pa se začne tudi izločanje več insulina. Insulin bi moral spraviti krvni sladkor do celic. Ker pa so celice prenasičene, se zaprejo oz. »zaklenejo« in tako postanejo odporne na insulin. V celici bo pa premalo insulina, zato pa se razvije vnetni proces. Saj vemo, da je insulin edini hormon, ki lahko zniža nivo sladkorja v krvi, je tako? Torej veliko ljudi ima visoko vrednost sladkorja v krvi, kar je privedlo do vnetja – insulin pa ne deluje, bodisi zaradi odpornosti na insulin, ali pa zaradi preobremenjenosti trebušne slinavke. Torej odpornost na insulin povzroča vnetne procese, prav tako pa tudi visok nivo sladkorja v krvi. Glukoza (sladkor) je sama po sebi zelo vnetna – povzroča vnetje. Torej če jemo sladkor, ali hrano ki vsebuje sladkor (OH telo razgradi in nastane glukoza) bomo dobili ali pa še povečali vnetje. Torej vsem, ki imate bolečine svetujem da jeste ogromno kruha, testenin, riža (kot nakazuje prehrambna piramida zgoraj – ali so nori?) in sladkorja. Saj veste, da se hecam? V glavnem 70% vseh vzrokov smrt predstavljajo srčno žilne bolezni, rak in živčno degenerativne bolezni. Kako najpogosteje pride to tega? Slaba prehrana in pretežno sedeč življenjski stil – ti dve stvari pa sta tudi vzrok za odpornost na insulin. HOMA IR je metoda po kateri določamo odpornost na insulin (seveda se ta metoda ne uporablja na bolnikih, ki so na insulinu). Formula:

V bistvu je izračun preprost, nivo glukoze na tešče pomnožimo z nivojem insulina na tešče. V Sloveniji uporabljam molarne merske enote. Torej gledamo desno stran slikice.

Torej vse kar je višje od 2,5 se šteje za odpornost na insulin. Lahko se potopite v medicinsko dokumentacijo in našli boste linearno zvezo med skoraj vsako boleznijo in odpornostjo na insulin.

Naslednje raziskave so pokazale, (seveda upam, da mi ne verjamete na besedo, prepričajte se sami – google, knjižnica itd.)

da je velika povezava med slabimi rezultati HOMA in srčno žilnimi boleznimi (seveda je potrebno narediti še dodatne preiskave, predvsem med ženskami in manjšinskimi populacijami)

Pri ljudeh, ki nimajo sladkorne bolezni odpornost na insulin močno vplivala na srčni infarkt ter smrt.

HOMA IR v povezavi z koronarnimi žilnimi boleznimi pri posameznikih, ki nimajo sladkorne bolezni in niso debeli https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4706182/

Povezava med odpornostjo na insulin in rakom dojk, jajčnikov pri ženskah, ki nimajo sladkorne bolezni https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5088296/

Alzheimerjeva bolezen: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5066305/

Že leta in leta vemo, da je pokazatelj za odpornost na insulin tudi masa maščobnega tkiva. Ena maščobna celica lahko poveča volumen kar za nekaj 1000 krat. Z velikostjo maščobnih celic pa hkrati narašča tudi njihova odpornost na insulin. Takrat se zniža nivo HDL holesterola, zviša se nivo trigliceridov v krvi, HOMA IR se zviša, nivo insulina se zviša. Vsi ti dejavniki se spreminjajo z velikostjo adipocitov oz. maščobnih celic. Torej je veliko pomembneje, za koliko pri hujšanju zmanjšamo maščobno celico – njen volumen, kot pa dejanska izguba mase.

Kaj se dogaja če smo debeli? Lahko imamo 2 stanji naših adipocitov:

Hipertrofija adipocitov, kjer se maščobna celica zelo poveča, postane prenatrpana z maščobo, postane odporna na insulin in vneta – ne more več sprejemati maščobe ali glukoze.

Hiperplazija adipocitov pa je takrat ko se maščobna celica začne deliti (če imate pravo genetiko) – ima svoje »otroke«, ki so pa zelo dovzetni za insulin in so zelo veseli, če lahko posrkajo več maščobe. Te celice niso niti odporne na insulin. (hiperplazijo ima le 10% debelih ljudi)

Podkožna maščoba v zgornjem delu telesa se veča s pridobivanjem kilogramov. Ko celice postanejo prevelike in so obkrožene z vnetimi celicami, pride do sproščanja prostih maščobnih kislin. Le te se nabirajo v mišicah, jetrih in v trebušni slinavki. Tam se formirajo digliceridi in ceramidi, kar vodi do metabolične disfunkcije.

Ko se redimo, najprej naraste podkožna maščoba, nato se prelije v visceralno maščobo (ta je najhujša, saj obkroža organe), nato maščobe preide še v jetra in mišice (ektopična maščoba) – nastane odpornost na insulin.

Kadar je naše telo odporno na insulin imamo ogromno podkožne visceralne in ektopične maščobe. Nobena celica in noben organ ne more več sprejemati maščobe. Takrat je glukoze telo v bistvu v vojni samo s sabo. Iz tega izhajajo vse bolezni in obolenja. Ko telo dela maščobo, ker imamo presežek vnosa glukoze, (takrat kuri glukozo, ki jo dobi iz OH in sladkorjev) – ne bo kurilo maščobo, saj je to potratno. Naše telo ni bedasto, saj ne bo porabljalo nečesa (maščobe), če je prav zdaj v procesu izdelovanja le-te. Zato presežek maščobe izloči tudi kot trigliceride, ki potujejo proti maščobni celicam – če so te odporne na insulin in prenasičene z maščobo, ne bodo sprejele še več maščobe, zato bo nekaj trigliceridov ostalo tudi v krvi. Torej telo kadar kuri glukozo, ne bo kurilo maščobe in obratno.

Več na: https://www.youtube.com/watch?v=Jd8QFD5Ht18

Kaj smo se naučili iz tega?

Lažni profil, lažni človek, pravi denar…vaš seveda

2019-05-16T14:49:00.000+02:00

Pred časom smo bili priča, da so na eni od slovenskih bank opazili nenavadno »obnašanje« nekaj njihovih strank – žensk. Vse so bile žrtve t.i. »Romance scamms« ali romantičnih prevar. Vse so bile tudi finančno oškodovane. Se sprašujete kako je to mogoče? Prevaranti prežijo na večinoma ženske v srednjih letih, ki so nesrečne (v slabem zakonu, ločene, osamljene/ranljive, ženske ki so doživele izgubo ljubljene osebe). Oškodovanke pa ne živijo le v Sloveniji, ampak kar po celem svetu. Največ prevarantov prihaja iz Afrike. V Nigeriji eni veji pravijo »Yahoo boys«, ker uporabljajo Yahoo, kot e-poštnega ponudnika. Iz Nigerije pa prihaja tudi t.i. »Advance Fee Fraud« (Goljufija predplačila) oz. »419«, tako prevari te vrste pravijo Nigerijci sami. Ime pa je dobila po 419 členu kazenskega zakonika te države. Prva dokumentirana »419« prevara v Nigeriji sega v leto 1920, ko so se uporabljala še navadna pisma.

Z razvojem interneta pa je žal prišlo tudi do kibernetskega kriminala in goljufij velikih razsežnosti. V Veliki Britaniji so sodeč po podatkih ankete prebivalci 10 krat bolj ogroženi, da jih ogoljufajo in oropajo preko spleta, kot pa, da bi jih oropali na klasičen način.

En način kibernetskega kriminala je romantična prevara.

Gre za organizirano, dokaj dobro načrtovano kriminalno dejavnost, ki pa v Sloveniji še nima posebne enote, ki bi se ukvarjala s temi dejanji.

Kako deluje prevara?

Na enem od družbenih omrežij, npr: Facebook, potrdite za prijateljstvo človeka s simpatično profilno sliko. Čez kratek čas vas kontaktira preko sporočila (navadno v angleščini) na Facebook-u, nekaj v stilu:

» Živijo lepotica. Sem XY (navede nek priimek in ime – seveda lažne podatke). Med brskanjem po Facebooku sem naletel na tvojo sliko, pravzaprav mi je kolega iz tabora naredil profil, ker sem bolj nevešč tega. Sem iz Severne Karoline, trenutno pa sem razporejen s svojimi kolegi, so-vojaki v Damascus v Sirijo. Zaposlen sem v ZDA vojski, kot vodja za iskanje novih vojakov, po činu sem vodnik. Sem ločen, od tega je že kar 5 let. Imam hči, ki živi s svojim možem. (Ena še bolj za ušesa privlečena zgodba je, da mu je žena umrla med porodom in je ostal sam s sinom, ki je trenutno v internatu) Naveličan sem praznine v svojem srcu. Sedaj sem pripravljen spoznati pošteno, ljubeznivo, srčno žensko,morda si to ti, da se skupaj postarava. Če si želiš klepet z menoj, mi prosim pošlji Gmail naslov – tam se lažje pogovarjam-zaradi dela.«

No, če potencialna žrtev zagrize, se pogovor nadaljuje na Gmail-u klepetu oz., kot se mu po novem reče »Hangout-u«. Vmes prosi za slike, sprašuje pa tudi o osebnih stvareh. Pogovori trajajo praviloma dalj časa – več tednov ali mesecev, dokler žrtev ne dobi občutek, da je na drugi strani ljubezen njenega življenja in mu popolnoma zaupa. Prevarant takrat lahko dobi od žrtve karkoli želi, saj je žrtev, kot jaz temu rečem, v čustvenemu transu – ali popolnoma zaslepljena.

Kako dejansko prosijo za denar? Nikoli ne rečejo direktno. V ozadju je vedno neka srce parajoča zgodba, recimo: »V vojski ne morem do svojega denarja, ker naše račune čuvajo Združeni narodi (med misijo nam zamrznejo račune). Sedaj pa mi je sin/hči zbolel/a in veš kako je v ZDA, vse je treba poravnati. Jaz pa ne morem pomagati. Počutim se tako nemočnega. Me razumeš, ljubica moja? Ne vem, kaj naj naredim. Na računu imam prihranjeno skoraj 100.000$, pa ne morem do njih, moj/a sin/hči pa umira…«

Toliko v vednost, ZDA vojska ima poskrbljeno za vojake in njihove družinske člane za zdravstvene storitve. Več na Povezava1 in Povezava2

Prvič skoraj nikoli ne gre za veliko vsoto. Temu lahko rečemo, testiranje naivneža. V kolikor žrtev denar pošlje, začne goljuf pripravljati teren – novo zgodbo – za večjo vsoto denarja. V nekaterih primerih se zgodi, da vas goljuf prosi, da odprete račun na banki, s pretvezo, da do svojega računa trenutno ne more dostopati in da bo pač preko tega novega računa sedaj upravljal z denarjem. Tako žrtev sama nevede postane kriminalec, saj niti ne ve, da se ta račun sedaj uporablja za pranje denarja.

Tukaj je povezava do videa, kjer lahko slišite pričanje ženske (žrtev, zaslepljena od ljubezni), ki je zaradi pranja denarja pristala celo v zaporu:

Kako prevaranti uspejo prepričati? Uporabljajo nekaj osnovnih načel človeške psihologije in prodajne taktike

1. Recipročnost: Če nas prijatelj povabi na zabavo, vemo, da ga moramo povabiti nazaj. Čutimo se nekako dolžni ga povabiti nazaj. Psihologi pravijo, da bomo bolj verjetno nekomu rekli da, če imamo občutek, da mu nekaj dolgujemo. Ni pomembno, kaj nam nekdo da, ampak na kakšen način nam to da. Vljudnemu natakarju, ki nam je ob izročitvi računa dal še majhno darilo (bombon) in rekel, »to sem pa prinesel za vas, ker ste tako prijazni«, bomo pustili napitnino, ki je višja od običajne.

2. Strah pred pomanjkanjem: Ljudje želijo tisto, česar nimajo ali se pa bojijo, da bi zmanjkalo. Recimo, če vam neko podjetje pove, da vaše priljubljene mešanice začimb več ne bodo proizvajali, ker je neekonomično. Seveda boste šli v trgovino in kupili čim več teh mešanic.

3. Avtoriteta: Ljudje bodo prej začeli slediti priznanemu izobraženemu strokovnjaku, kot pa kakšnemu laiku. Pomeni, da bomo trenerja v fitnesu bolj upoštevali, če bomo videli na zidu njegov certifikat za fitnes trenerja. Če nam pa to osebo še kdo priporoči »Pojdi v fitnes za vogalom. Tam je trener Marko, ki se poklicno ukvarja s tem že 10 let, prav tako ima certifikat za fitnes trenerja in nutricionista«, bomo pa verjeli še bolj.

4. Doslednost: Ljudje so radi dosledni. Za večino ljudi je njihova beseda sveta in se tega tudi dosledno držijo. Če si nekdo nalepi nalepko na avto, ki so jo delili po soseski z napisom »Vozite previdno«, se bo vsakič, ko vidi enak napis ob cesti zavedal tega kar ima nalepljeno na avtu in se bo tega tudi držal – bolj kot nekdo brez nalepke.

5. Všečnost: Všeč so nam ljudje, ki so nam podobni, ki nam dajejo komplimente in, ki skupaj z nami sodelujejo pri uresničitvi skupnega cilja. Torej, če nam je nekdo všeč in si izmenjamo z njim nekaj osebnih informacij, nas bo ta lažje pripravil do podpisa ponudbe (zavarovalni agent npr) ali, da mu pošljemo denar. Roko na srce, težko je reči nekomu NE, ki nam je všeč.

6. Soglasnost: Ljudje na podlagi dejanj drugih določimo svoja ravnanja. Vemo, da je planet onesnažen s plastiko. Recimo, da imamo trgovino in bi stranke radi navadili na papirnate vrečke. Preprost napis na vidnem mestu lahko pomaga »Če se odločite za platneno vrečko ste rešili eno drevo in pripomogli k čistejšemu planetu«. Še več ljudi bo pa poseglo po platnenih vrečkah, če napis malce spremenite: »V NAŠI trgovini se 95% kupcev odloči za platneno vrečko, saj s tem pripomorejo k čistosti NAŠEGA planeta«. Da nekoga prepričamo, ni potrebno, da ga sami prepričamo, le nakažemo, koliko drugih (njemu podobnih) ljudi to že počne.

Da bi se temu izognili bodite pozorni na:

1. Po tem, ko ste dali prevarantu svoj email naslov je bil njegov Facebook profil čez dan ali dva izbrisan, je čas za alarm

2. Vprašal vas je tako mimogrede, ali vas je že kateri ameriški vojak kontaktiral (Če bi mu odgovorile z da, se z vami ne bi več trudi – pa tudi ve same verjetno ne bi več nasedle….ali pač?)

3. Sprašuje vas po prihrankih – seveda ne direktno

4. Nenehno vam piha na dušo, vam govori, da ste lepi, dobri, da ne ve s čim si je zaslužil to, da vas je spoznal ipd. Izpove vam ljubezen v nenormalno kratkem času.

5. Večkrat pove, da ima poštene namene, da želi biti vaš prijatelj, da mu lahko zaupate svoje težave, saj vam bo takrat lažje ipd.

6. Pove, da ima dosti denarja na svojem računu, vendar ne more do njega zaradi varnosti. Sedaj ima na voljo le nekaj drobiža.

7. Prosi za nakazilo preko storitev podobnim Western Union-u (težka sledljivost transakcijam)

Kako se prepričati ali gre za prevaranta:

1. Če vam pošlje sliko, z desnim miškinim gumbom kliknite na njo. Odprl se bo meni, kjer izberete »Search Google for image«. Iskalnik Google bo poiskal to sliko, v kolikor je bila že objavljena.

Odpre se vam nov zavihek, kjer se vam pokažejo povezave, kjer je ta slika že uporabljena.

2. Ime profila, pod katerim vas je dodal na Facebook si zapomnite in ga v Facebooku vtipkajte v iskalnik. Presenečeni boste, da obstaja več profilov s podobnim imenom – na slikah pa je isti človek. Slike so objavljene na vseh podobnih profilih praviloma v enakem časovnem obdobju

3. Preden vam neznanec zmeša glavo, poslušajte svoj razum.

Najbolj žalostno je pa to, da ljudje, ki so bili žrtve »romantične goljufije« ne žalujejo toliko za izgubljenim denarjem in premoženjem, ampak za svojo ljubeznijo. Res je bilo fiktivno razmerje z lažno osebo, a za žrtve je to prava ljubezen in oseba. Po besedah ene žrtve, je ta občutek podoben tistemu, ki ga imaš ob smrti ljubljene osebe.

Nikoli NE pošiljajte denarja

Povezava do zgodbe žrtve prevare, ki je oškodovana za več kot 30000$

Kriva si ti!

2019-04-18T14:27:00.000+02:00

Nasilje med partnerjema je v bistvu premili izraz. Sado-mazo fetiš bi jaz temu rekla. Ko se v nekaj letnem razmerju bojiš priti domov, ko gledaš čez ramo, kje se bo pojavil, ko vidiš njegov besno žolčen pogled, ko te fizično poškoduje - odidi in se ne oziraj! Sama sem pred leti bila v takšnem razmerju in vem kako je.
Se sprašuješ, če si kriva, da je znorel? Ne! Ok, včasih namensko (roko na srce) mu rečeš nekaj, kar ga iztiri. Ampak to ne pomeni, da imaš pravico opravičevati s tem njegova nasilna dejanja. Ta tip je slabič, ki se ne zna kontrolirati. Je v bistvu zapornik svojih čustev. Samokontrola bi nas naj ločevala od živali. Kaj pa tisti, ki je nimajo? V bistvu potrebujejo pomoč, verjetno na kakšnem zaprtem oddelku z ekipo dobrih zdravnikov. A tega ne bodo nikoli priznali, ker pa njim superiornim alfa samcem, se to ne more zgoditi. Njihov pogled na svet se vrti okrog njih samih in zadovoljevanjem njihovih potreb in doseganje njihovih lastnih standardov. Tudi ti, draga moja, imaš izkrivljen pogled na svet, ubito samopodobo. Kako ti lahko to rečem? Ker vem, ker sem bila na tvojem mestu! Večletno pranje možganov, te je pripeljalo na to točko, kjer si zdaj. Potolčena, v modricah - a ga vseeno opravičuješ, ker on pa že ni tak, vsaj večino časa. Je utrujen in zdelan. Pa verjetno sem sama kriva, da je tako reagiral...
Pa se ti, ljuba ženska, sploh slišiš? Ti je všeč to neskončno vrtenje v krogu?

Med vama obstaja sladka faza, kjer je vse od in ah. Cedita se mleko in med, padajo poljubi, drobne nežnosti in spet se v tebi prebudi občutek, da pa tokrat bo drugače. Ko te on boža, nežno gleda, govori kako te iskreno ljubi, in kako si ne predstavlja življenja brez tebe mu spet začneš že stotič slepo verjeti. Ker se tudi ti bojiš, kako boš živela brez njega. Spet te je prepričal...

Nato pa pride do drobnih nesoglasij, do metanja polen pod noge, do vlečenja za jezik. Napetost se vstopnjuje. Čez dan ali dva preide do tretje stopnje, ko se on ne zna kontrolirati, izbruhne kot vulkan, te zmerja, kriči nate, te zlasa, udari, grozi, da te bo ubil. Ti v tistem trenutku zbežiš, ali pa pretrpiš nemo njegov bes. Če si slučajno zbežala, se vrneš. Sledi faza opravičevanja in faza praznih obljub iz njegove strani. In ti še vedno slepo verjameš, ker imaš izkrivljen pogled na vso to zadevo. Ker ne vidiš realno. Verjemi, če bi imela "jajca" in si spremenila telefonsko, menjala okolje vsaj nekaj km vstran od njega, bi čez nekaj mesecev razumela, kaj ti govorim.

In smo spet pri sladki fazi, kjer je vse ah in oh. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto. A bo kdaj bolje? Ne, ne bo - kruto vendar resnično ti povem, z leti bo le še HUJE. On ne bo šel po pomoč - že zaradi njegovega prevelikega ega. Če pa vseeno ostaneš z njim, pa vedi, da te izmensko čakajo faze, ki sem jih prej naštela. Posledično te bo psiha pustila čez čas na cedilu in apatično boš živela iz dneva v dan. Ti pa, kot človek in osebnost, boš počasi a vztrajno izginjala. Ker te bo dotolkel fizično in psihično do te mere, ko se bo enostavno vdala, ko ti bo vseeno.

Zdaj pa mi povej, zakaj mu lažeš, da ga imaš rada. Ker ti povem, da ga nimaš! Človek mora imeti najprej rad sebe, da lahko ljubi nekoga drugega. In ti, oprosti, sebe nimaš rada niti malo. Zakaj to pravim? Če bi se imela rada, ne bi dovolila, da te človek s katerim živiš in, ki te bi naj imel rad, ponižuje ter fizično in psihično maltretira! Za to, da se on ne zna kontrolirati nisi ti kriva. Kriva pa si tega, da si še vedno z njim in si mečeš pesek v oči ter živiš v laži iz dneva v dan, da bo od zdaj naprej drugače.

Passion. Commitment. Integrity.

2019-03-29T12:47:00.002+01:00

Those three words combined are representing the motor of your work ethics and enthusiasm.
There are things that you enjoy to do. There are things that you love. If your job is also your passion you are lucky. Not all namely have that kind of job that they are happy about it. But for those people that can be changed. A proverb says "Happiness in on the side of the brave ones". So yes, you must be bold and positively stubborn to change the job or the current workplace if it makes you miserable. Seek for a new position, and you shall find it!

If you are working just to get your salary, or just to pay your bills, you are probably not committed to what you do. So passion goes along with commitment. Strive to be that kind of person that gets things done. Meet the deadlines. Double check yourself. Give more than you could ever imagine. You'll see. Someone will notice that. Maybe you will get a promotion or some pay raise. However, you must work on yourself. Improve your habits. Remember nothing is impossible unless you believe it is.

If you give your word, make sure that you keep it unless something happens that is not in your control. Always keep an eye on your integrity - that everything you do or say will be honest. Fight with proven arguments.
Remember - honest people are looking into your eyes. They don't have to hide anything. Integrity is that kind of virtue that many people don't have. But on the other hand, if you have the passion for your work and commitment it is almost impossible not to do your job with integrity.

Drage male pijavke

2018-05-08T10:00:00.001+02:00

Ljudje smo ena taka zanimiva bitja. Vsak po svoje edinstven. Moja filozofija je že od nekdaj, da bi bilo dobro, da bi se vsi ljudje razumeli. Zato se zelo trudim, da se obnašam do drugih tako, kot bi sama želela, da se le-ti do mene.
Počasi me je vse to začelo najedat. Vidim namreč, da obstajajo toksični ljudje, paraziti, ki se hranijo s tvojo energijo. So kot mali krvosesi, ki ti izpijejo še tisto zadnje kar imaš - seveda če dovoliš. Distancirati se od takšnih ljudi je dolgotrajen proces, sploh, če so to tvoji bližnji, prijatelji, člani ožje ali širše družine. Vzgojena sem bila tako, da moraš biti pohleven, prijazen, pošten...če te kdo udari na eno lice, mu nastavi še drugo. Vendar v današnjem času ta recept ne drži. Da nekdo tolče po tebi, ti najeda, te psihira, notranje uničuje, praktično vidiš, da uživa v tem, pa sam ne narediš nič v smeri tega, da bi se to prenehalo? Kdo je tu nor?

Včasih je res dobro sebe postaviti na prvo mesto. Enostavno se bom naučila odkorakati, trikrat globoko vdihniti in enostavno oditi. Ker, če se greš neko besedno igro s takimi ljudmi, te potegnejo dol na svoj nivo (če jim uspe) in tam te premagajo, saj so v tem početju mojstri. Kako živeti in preživeti v krogu ljudi, kjer imaš nekaj krvosesov? Ne obstaja univerzalen recept. Ga enostavno ni! Ker vsak tak krvoses je poglavje zase. Bolj ko ti je tak človek blizu, bolj te prizadene, bolj si občutljiv. Je v tem primeru bolje igrati po njihovih pravilih? Definitivno ne, ker s tem negiramo celotno svojo osebnost. Moj predlog je, da jim obelodanimo dejstvo, da so ene navadne "bele omele", ki so kot pijavke prisesane na pozitivno energijo nekoga drugega. Da vemo kaj delajo - a da bomo sami sebe natrenirali, da nas bo iz dneva v dan to manj bolelo, sčasoma nam bo vseeno. To je pa tudi prelomna točka, ko bodo pijavke ugotovile,da nas več njihovo početje, nerganje, jamranje, negativizem ne gane. Takrat se bodo same odlepile in si v najkrajšem času poiskale drugega gostitelja. Včasih je bolje za nas, da toksični ljudje enostavno odidejo iz našega življenja. Verjemite, bolje nam bo.
Nebuloze, ki so jih bili sposobni izustiti, pikre opazke z namenom, da nas prizadenejo, ne bodo več na dnevnem redu. A ne bo to čudovito. Končno, da zadihaš s polnimi pljuči. Končno ti ni več potrebno gledati čez ramo kje je mala hudičeva pijavka. Končno se lahko pogovarjaš z drugimi, brez tega, da bi pazil na vsako besedo in delal z nekom v rokavicah. Konec koncev toksični ljudje se ne obnašajo do mene tako kot se jaz obnašam do njih, ker enostavno niso sposobni videti širše in malo dlje. So v svojem malem negativno strupenem svetu in iz njihovih ust šprica smrten strup v obliki besed, opazk....celo namrščeni so tako, kakor da bi breme celega sveta nosili na svojih ramah in ne morejo razumeti, kako ostali ne vidimo, kako so oni "ubogi", kako trpijo - sami sebe seveda pa vidijo kot najmanj Ghandija ali Mater Terezo.
Enostavno imam dosti vsega tega. Ne bom več vaš koš za smeti. Preveč sem delala sama na sebi (in še delam), da bi me zdaj to strlo. Vedno poskušami biti boljši človek, kot sem bila včeraj. Čeprav padem - dostikrat - vedno tudi vstanem. Čeprav sem človek, ki ima svoje muhe in napake, nikoli ne preneham verjeti v dobro ljudi in v odnose, ki nas bi naj povezovali.
Drage pijavke, včasih je potrebno jezik res izključiti, možgane vključiti, čustva dati na stran in dobro premisliti, kaj boste rekli. Ker to, kar prileti iz vaših ust je odraz vašega dojemanja sveta, vaše "odraslosti", vaše sposobnosti pogovora na nekem nivoju. So res besede, ki letijo iz vaših ust to kar dejansko ste? Cenite mnenje drugi o sebi? Verjemite, da to mnenje niti malo ni dobro.

Samo toliko, drage male pijavke....v razmislek

živeti na tem svetu

2017-08-18T12:54:00.002+02:00

Stojim na cesti gledam junaka,
ki sedi v drugem avtu in glasno kokodaka,
kaže sredinec vsem na obzorju,
razumem te človek tudi jaz bi bla raje na morju.

Kontrola jeze je čudna stvar,
zato pri večini ne delam si utvar.
So majhnojajčni nabildani velikani,
a to majo po fotru, ali po mami?

Ste se že kdaj vprašali, kako je na drugi strani
ko vam nekdo pjuva v gobec vas s šarmom omami?
Jebe vam vse po spisku,
saj pravim... kultura na višku.

Zadihajte malo, štejte do 5,
preden izustite plaz strupenih besed.
Biti lepo je, če si človek do človeka,
ne pa črna vdova al pa čustvena pokveka.

Bodite strpni teh nekaj let,
kar vam je dano na tem svetu živet.
Če se en spremeni bo svet šel na bolje,
ne bo potrebno, da kdo koga zakolje.

En sam je kapljica, več kapljic je val,
ki lahko zruši hudobijo sveta do tal.
Bodite v cvetju, to vam želim,
preden naproti zmagam odhitim

By Lidija Vugrinec

Ljubezen in ostale traparije

2017-02-12T00:50:00.000+01:00

Nekaj minut čez polnoč je. Sedim sama v kuhinji s kozarcem mojega najljubšega belega vina. Nekod si bo mislil, kako patetično. Ampak jaz uživam v teh trenutkih, ko sem sama s sabo s svojimi mislimi, ko moji najdražji že spijo, ko je vrvež celega dne za mano in se je skril nekam tja za luno, ki se sramežljivo skriva za oblaki.
Zjokala sem se ob nekem filmu, ki so ga vrteli, kot začetek norije dneva zaljubljenih. To ni bil standardni prizor, ko se dve sorodni duši srečata, ko se skozi film stopnjuje napetost in se vsak sprašuje, le kdaj si bosta ta dva zaljubljena človeka padla v objem. Ne. Prizor je bil čisto nekaj drugega. Ženska se je peljala 12 ur z letalom, da bi za nekaj ur pozdravila svojega 10 letnega sina. Tudi to je ljubezen, tista iskrena brezpogojna, ki jo starši čutimo do svojih otrok. In to me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati, kaj je to ljubezen in kaj pomeni meni. Da čutim ljubezen do staršev in otrok je jasno. Kaj pa ljubezen do partnerja?

Občutek zaljubljenosti, ko mi je puls narastel na 150 in, ko sem le stežka požirala slino, je že zdavnaj zbledel. Ni več tistih adrenalinskih šokov, vsakič, ko mi je zazvonil telefon, ali zvok 'klika' preko IRCa (za mlajše generacije....vprašajte strica Googla kaj je to, recimo, da bilo podobno FB messengeru...nekako). Kaj žene človeka, da z drugo osebo živi in je pripravljen živeti ne glede na vse, kar se zgodi?
Človeka moraš v prvi vrsti sprejeti, kot osebo, ki je drugačna od nas, ki ima svoje želje in svoje cilje. Vsak od nas potrebuje čas zase, svoj osebni prostor, enostavno sebe. Žal je današnji čas za marsikoga usoden v smislu, da se izgubi, da pozabi, kdo v resni je. Lažje je to blažiti v dvoje. Če imaš nekoga, ki te zna poslušati, te prizemljiti, te objeti....neprecenljivo (s tem se ne more kosati res niti mastercard :) )
Ljubezen si vsak od nas predstavlja drugače. Za me je to ena od najkompleksnejših in obenem najlepših stvari kar jih je. Ljubezen je umetnost sobivanja z nekom. Je veščina, da si sposoben sprejemati kompromise, spoštovati osebnost partnerja in sploh, kadar pride "huda ura", da znaš brzdati svojo jezo in bes. Ljubezen nas enostavno naredi boljše. Včasih je partnerstvo in ljubezen sila čudna in zapletena reč. Iz nas iztisne vso energijo in nas obenem z njo tudi napolni. Je kot vseživljenjski izvir modrosti in kreposti.
Toliko pesmi je napisanih o ljubezni...To čustvo nas včasih naredi popolne bedake, ko smo pripravljeni se smešiti pred celotnim vesoljem, samo za kanček naklonjenosti nam ljubljene osebe. Kako smešna bitja smo pravzaprav. Včasih stavimo na svoj imidž, na mnenja družine, sorodnikov, sodelavcev. A ko pride ga. Ljubezen se dobesedno požvižgamo na vse. Glede na to, kako zategnjeni narod smo Slovenci, bi rekla, da trpimo za sindromom pomanjkanja ljubezni.
In še en fenomen....mislim, da smo Slovenci rojeni igralci za kakšno cmeravo telenovelo.
Ljubezen pa je najlepša če je pristna, če ni zlagana. Ko poveš nekomu, da ga ljubiš, ko res tako čutiš in ne zato, ker sta že dolgo skupaj, ali pa, ker se pač tako spodobi. Vem, da besede res včasih bolj bolijo, kot nož v srce, zato previdno. Z ognjem in z ljubeznijo se ne igra. Saj veste, karma in te zadeve.
Ljubezen pomeni mešanico spoštovanja, sprejemanja, cenjenja, prijateljstva, hudomušnosti in zapeljevanja. In prav te zadnje sestavine včasih zmanjka. In nato postane ljubezen rutina, seks le nujno zlo, vse ostalo pa počasi zbledi.
Zato pa je potrebno ljubezen in partnerstvo negovati vsak dan posebej. Zapeljevanje je, vsaj meni osebno, ena bolj seksi stvari, ki lahko partnerstvo popestrijo. Vendar tudi to mora biti pristno in ne izumetničeno. Nikoli ne smemo jemati partnerja za samoumevnega. Saj, ko nas realnost udari po buči, zna biti prepozno.
Imejmo oz. imejte se radi. Cenite in negujte to kar imate. Za vse tiste, ki ste samski pa bi radi našli nekoga....ne obupajte, ljubezen res pride takrat, ko jo najmanj čakaš.

Lahko noč.

Konfliktna razmerja, sado-mazo nagnenja in izgovori

2017-02-06T12:03:00.001+01:00

Zakaj ljudje vztrajamo včasih v razmerju, ki je destruktivno za nas? Mnogi se izgovarjajo v prvi vrsti na ljubezen, pa na materialne dobrine in na otroke.

Postaviti je treba na tehtnico svoje lastno zdravje, psihično stabilnost in notranji mir na eno stran, na drugo stran pa »ljubezen«, materialne stvari in otroke.

Kako lahko pravimo občutku do osebe, ki nas psihično, včasih celo fizično maltretira, nam zbija samozavest, načrtno pere možgane, ljubezen? Vsak posameznik bi v prvi vrsti moral imeti rad najprej sebe. Če nimaš sebe ,rad ne moreš imeti rad koga drugega. Človek, na drugi strani konfliktnega razmerja ima pogosto zelo dobre manipulacijske sposobnosti, zelo velik ego in živi v nekem namišljenem svetu, kjer je prava pot edino njegova. Je zelo posesivna oseba, ki svojega partnerja ustrahuje in maltretira, zbija njegovo samozavest in ga zaničuje. Je to ljubezen?

Koliko pomenijo materialne dobrine, ki smo si jih ustvarili skupaj s partnerjem? Hiša, nova avto ali dva, prestižne počitnice. Je vse to toliko vredno, da zanikamo lastno vrednost? Da potlačimo svoje želje, cilje in zamisli? Da smo pripravljeni negirati vse, v kar smo nekoč verjeli, zapostavljamo svoja znanja in načela, ki smo si jih z leti pridobili…na koncu koncev zanikamo sami sebe. V imenu ljubezni? Res?

Mnogokrat v želji, da bi našli idealnega partnerja, imeli dom in družino načrtno spregledamo ključne lastnosti človeka s katerim se spuščamo v razmerje. Ni vse zlato kar se sveti in ni vsako jabolko, ki je navzven lepo tudi zdravo odznotraj.

Kako se lahko izgovarjamo na otroke. Vztrajamo v takšnem razmerju zaradi skupnih otrok? Verjetno se vsi strinjamo, da otrok prevzame vzorce obnašanja od oseb, ki živijo skupaj z njim. Je konfliktno razmerje očeta in mame res zdravo okolje za otroke. Bodo zrasli v dobre, samozavestne ljudi? A vpliva zelo dobro na razvoj otroka, kadar gleda in posluša prepir med staršema, kjer en drugemu očita težke in grde stvari, kar seveda absolutno ni primerno za otroka. Kaj boste rekli otroko, čez leta, ko vas bo vprašal, zakaj ste vztrajali v takšnem razmerju in zakaj niste odšli?

Da vztrajaš v takem razmerju, je verjetno potrebno imeti sado-mazo nagnenja, kjer en uživa v maltretiranju drugega, ta drug, pa uživa v trpinčenju. Posledica večletnega maltretiranja in življenja v strahu se pokaže v obliki fizične ali psihične bolezni. Mnogokrat psihične brazgotine bolijo bolj in ostanejo dlje, kakor fizične.

Kaj se dogaja v glavah žrtve, ki to nemo prenaša in dopušča?

Vem pa iz lastne izkušnje, da obstaja izhod iz takšnega razmerja. Ne glede kolikokrat kdo reče, da nas bo ubil, da nas ne pusti, da nas drži v »šahu«, je to le poskus ponovnega ustrahovanja in lastne nemoči. Vedno obstaja izhod, le prvi korak je potrebno narediti. Ne bo lahko, ne bodo ležale rožice na cesti, niti se ne bo cedilo med in mleko. A vse enkrat mine in tudi to bo! Vse se bo ohladilo, mogoče šele čez leta, ampak se bo. Potrebno je vztrajati in se ne pustiti ustrahovati.

Torej imejte se radi….v prvi vrsti SEBE!

za konec pa še sporočilo 17 letne punce, ki odrašča v nasilnem okolju:

hči 13 Sep 2009 19:50

sem 17 letna punca in se vsak dan s strahom vračam domov iz šole, saj nikoli ne vem kaj me bo doma čakalo. dogaja se vse to kar ste same napisale (kričanje, fizično obračunavanje, ..) tudi sama velikokrat posežem med očeta in mamo kr nočem da bi se kai zgodilo. tudi na kolenih sem ju že prosla naj se nehata prepirat. psihično sem čist na tleh. že ko med njima slišim malo močnejši ton pogovarjanja, me postane zelo strah, grem v sobo in samo pričnem molit da ne bi bilo zopet tako hudo. v takšen okolju res ni prijetno odraščat. mama pa očeta ne upa zapustiti, saj samo nima nobenega mesečnega dohodka. je gospodinja.
zato vse mamice in tudi druge žrtve nasilja .. prosim opogumite se in pojdite stran od nasilnežev.

Vir

Vsak je po svoje malo nor!

2015-02-23T13:38:00.003+01:00

Vsak posameznik, ki vstopa v sistem vzgoje in izobraževanja je do neke mere obsojen na to, da bo kmalu izginila njegova osebnost, želje in sanje. Postal bo nekdo drug. V šoli smo se učili uboganja, podrejanja. Vedno so nam učitelji, takrat še tovariši, govorili: »Molk je zlato«. V ozadju tega se skriva mnogo več, kot smo si takrat, kot majhni otroci, mislili. Zdaj vem, da je to vsaj name vplivalo do te mere, da sem si razlagala vse skupaj, kot da je prepovedano imeti lastno mnenje. Prepovedano je izražati lastno mnenje učitelju/tovarišu, staršem, duhovniku ipd. Kajti, vedno je bila reakcija iz njihove strani podobna: »Ne ugovarjaj«. Torej so nas hote ali nehote vzgajali v ovce, ki sledijo svojemu pastirju. Problem je vedno nastopil s posamezniki, kot sem sama, ki niso in ne morejo biti ovce.

Tisoč zakaj-ev, kako-jev in kdaj- ev. Ko sem bila šoloobvezna ni bilo še interneta, wikipedie ali strica Google-a. Bila sem mnogokrat nesrečna, ker me je neka tema zanimala in si enostavno nisem mogla poglobiti znanje. Šolska in vaška knjižnica sta bili polni obveznega čtiva in ljubezenskih romanov. V šoli, doma in pri verouku sem spraševala in nisem dobila odgovorov. Veljala sem za preveč drzno. V vasi, kjer sem obiskovala osnovno šolo je bilo malo otrok. Naš razred je štel šest učencev. Zato smo imeli kombinirani pouk po dva in dva razreda skupaj (takrat je bila še osemletka). Hodila sem v peti razred. Na urniku je bila likovna vzgoja. Ta predmet sem imela strašno rada, saj sem od nekdaj rada ustvarjala. Moja ljubezen do ustvarjanja se je verjetno kazala tudi v mojih izdelkih, ki so bili vsi ocenjeni z oceno »Zelo uspešno – ZU«. Likovna, glasbena in športna vzgoja so se ocenjevale z: zu-zelo uspešno, u-uspešno ali pa mu-manj uspešno. Ob koncu prvega polletja je tovarišica zaključevala ocene. Še danes ne vem, kaj točno si je zabeleţila v redovalnico oz. po kakšnem ključu je prišla do tega. V glavnem je rekla: »Lidija ti boš pa imela U! Komaj, komaj U!«. Kri v glavi mi je vrela, obenem pa mi je sem ter tja švigal stavek »Molk je zlato«. Po kratkem premisleku sem prišla do zaključka, da enostavno ne morem biti tiho. Godi se mi krivica! Zakaj bi naj bila tiho? Dvignila sem roko, vstala in rekla: »Tovarišica, to pa ni res, da imam komaj U!? Vsi moji izdelki so bili ocenjeni z ZU, sami ste napisali tako... na hrbtno stran vsake risbe!« »Molči!«, mi je rekla. »Kar je zapisano v redovalnico bo ţe držalo! Verjetno nisem nora, da ne bi vedela kaj sem zapisala! Sploh pa, pazi na svoje obnašanje, da ne bo v izkazu pisalo Manj primerno vedenje!« (nekoč se je ocenjevalo tudi vedenje v šoli: manj primerno, primerno in vzorno) »Nimate prav!«, sem rekla še enkrat z nekoliko tresočim glasom. V tistem trenutku, mi je punca iz šetega razreda rekla: »Daj, ne bodi nora, sedi in bodi tiho!« »Pa ne bom tiho! Pa nisem nora! Ti si nora!« ji zabrusim nazaj. Tovarišica je nemudoma vstala, me pikro pogledala preko očal in rekla: »Pri tej priči si ji opraviči! Kako se pa pogovarjaš s sošolci! Nobeden ni nor! Ali pa ti misliš drugače?« Povsem umirjeno in zbrano sem samo odvrnila: »Tovarišica....saj pa je vsak po svoje malo nor.« Pograbila je dnevnik in redovalnico in odvihrala iz razreda. Naslednjo uro smo imeli takoj razredno uro, kjer sem pa vseeno dokazala, da imam ZU. To je bi moj namen. To kar sem pa tovarišici nazadnje rekla, me je pa spremljalo še celo nadlajnje šolanje v tisti šoli.

Dobila sem etiketo, da sem upornik in se ne prilagajam stvarem. Kljub odličnemu uspehu je v izkazu moje vedenje bilo zmeraj zapisano kot primerno. Vem, takrat sem se počutila nelagodno, toda danes pa mi je kristalno jasno, da se je zgodilo tako, kot je prav. To je šolski sistem in način vzgoje v tistih časih. Kdor se ne prilagaja, kdor ne skloni glavo pred avtoriteto, ta je neprilagojen. Tega je treba izločiti, izobčiti, izruvati kakor trn iz prsta.
Sama sem raje nepreilagojena, kakor pa pridna ovčica.

I might be crazy, but at least I keep it interesting

Naši obrambni mehanizmi

2015-01-21T08:00:00.003+01:00

Pregovor "In vino veritas", skoraj vedno drži. Vendar nam ne povedo samo opiti ljudje tisto, kar si v resnici mislijo o nas, ampka tudi ljudje, ki gojijo do nas zamero. Mnogokrat se zgodi, da zaradi napačnega razumevanja drug drugega, neposlušanja ali enostavno "me ne zanima, kaj mi govoriš, jaz imam prav" izbruhne prepir. Kadar menimo, da se nam godijo nepravice, da smo "žrtve" vklopimo obrambne mehanizme, ki so za vsakega malce drugačni.

Napad je najboljša obramba
Ko se počutimo ogrožene, verbalno napadene se mnogi zatekajo k taktiki "napad je najboljša obramba", ki pa pri medsebojnih odnosih ni prav dobra popotnica. Beseda, da besedo. Žaljivka za žaljivko. Zaradi kopičenja jeze, zamere in besa se zgodi, da izrečemo stvari, ki jih v mirnem stanju nikoli ne bi. Namen tega "spopada" je, da čimbolj prizadanemo sogovornika. Spuščamo se na zelo nizke nivoje osebnostnega komuniciranja. Tudi ton glau tistega, ki napada je sovražen in pereč

Slika brez tona
Kadar pride do užaljenost in mnenja, da nismo razumljeni, da nam je nekdo storil krivico pa se dosti ljudi zateče za svoj neprebojni zid in se zavijejo v molk. Pozablja pa se, da se na ta način konflikt ne razreši, marveč se samo stopnjuje, predvsem v psihi tistega, ki po domače rečeno "kuha mulo". Verjetno je zelo mučno gledati tisto osebo, ki nas je užalila vedro in nasmejano. Misli, ki se odvijajo v glavi užaljenjega so vse prej kot dobre:
- kako je lahko vesel?
- ne bom se pogovarjal, dokler se ne opraviči
- mu bo že pokazal, ne spregovorim nikoli več z njim
- užalil me je pa tega sploh ne vidi! le kako je lahko tako neumen?
V trenutku pred umiko v svet tišine, užaljenec pove tisto, kar si misli o nas. Vendar pa ne napada le dejanja, ampak se pogostokrat spušča na osebni nivo.

Jaz imam vedno prav
Obstajajo ljudje, ki padejo v konflikt ponavadi zaradi malenkosti, o kateri praviloma ne vedo skoraj ničesar. A vseeno uveljavljajo svoj prav in si polnijo ego s teptanje drugih. Takšni ljudje niso sposobni videti, da v bistvu v družbi izpadejo za zelo konfliktne ljudi, s katerimi večina noče imeti opravka. to ne pomeni, da se ne pogovarjajo z njimi, vendar se skoraj nobeden ne poskuša na njihov nivo.

Ekonom lonec
Ljudje, ki se izogibajo soočanja s konflikti in ki ne izražajo svojega mnenja v zvezi s tem, so v bistvu male čustvene bombe. Kadar jim prekipi, jih ugrabijo čustva jeze in besa in eksplodirajo. Ta čustva prevzamejo oblast nad motoriko in umom osebe. Takšni ljudje znajo biti velikokrat tudi fizično nasilni.

Problem, ki ga vidim med opazovanjem različnih ljudi in njihovih odnosov je predvsem v neposlušanju drug drugega in nerazumljenosti. To kar prva oseba pove, razume druga oseba čisto drugače. Izkrivljajo se besede, ali pa se jim le-te polagajo v ustsa. Potrebno je veliko samodiscipline in volje, da bi se naučili samonadzora svojih negativnih čustvev, ki so povečini vzvod, ki nas pripelje do obnašanja, ki sledi.
Velikokrat se ljudje niti ne znajo prav pogovarjati, se pravi, kadar eden govori drugi posluša. Kadar skačemo v besedo, smo v bistvu sogovoniku poslali signal, da ga sploh nismo prav poslušali, zapomnili smo si pa eno besedo (ali besedno zvezo), ki nas je zbodla in na katero smo se obesili.

Pozabljamo, da smo različni. Pozabljamo na strpnost in toleranco. Pozabljamo biti človeški, torej človek človeku. Empatija nam postaja tuja. Če bi se vsaj malo vživljali v trenutno stanje in situacijo sočloveka, bi morda vsaj malo lahko spoznali, kako je biti v njegovi koži. Vendar smo velikokrat preveč egoistično usmerjeni.
Na tem planetu živimo relativno kratko življenje. Uživajmo to naše popotovanje kar se da prijetno. Vsak trud, ki ga boste vložili v spremembo samega sebe se vam bo obrestoval.

EQ....kaj te to je?

2015-01-05T15:02:00.001+01:00

Besedna zveza "čustvena oz. emocionalna inteligenca (EQ)" se v današnjem svetu pogosto pojavlja. Zajema samokontrolo/samoobvladovanje svojih čustev, sposobnost empatije, samozavedanje in obvladovanje medsebojnih odnosov. V preteklosti sem se večkrat zalotila, da sem si "dala duška", kadar so me preplavila čustva. Ne glede na to, ali je šlo za izražanje, veselja, žalosti, jeze/besa. Ker sem dojemljiva za stvari, sem precej hitro tudi pogruntala, da imamo pamet in srce zato, da se znamo obvladovati. Obvladovanje čustev ni enostavna zadeva. Vsak dan posebej, se srečujemo s situacijami, ki mnogokrat niso lahke.

Vendar ne moremo ravnati nagonsko in kar tako nekoga klofniti, ker nam ni všeč, kar je povedal, ali pa nam preprosto gre na živce. Nismo živali, smo ljudje. Zanimivo je videti oz. opazovati situacijo, v kateri nekdo čisto zgubi kontrolo nad seboj in takrat se zgodijo neumnosti. Po tem sledi največkrat fraza: "Oprosti, to sem ti rekel/a v navalu jeze....saj veš, da ne mislim tako" Vendar pa besede bolijo. Včasih še bolj kot klofuta.

Negativna čustva, kot so jeza, bez, nevoščljivost, maščevalnost, narcisoidnost, egocentrizem ipd., so tista, ki največkrat izzovejo dramatične reakcije pri posamezniku. Nemalokrat poleg tega, da prizadenemo ali užalimo sogovornika, tudi sami izpademo bebasto. Vem, obstajajo ljudje, ki tega enostavno ne vidijo, ki živijo v svojem svetu in imajo svoj prav. Smo pa korak pred njimi tisti, ki vemo, da lahko stvari popravimo in omilimo. To storimo s spoznavanjem samega sebe, opazovanjem svoje reakcije na določene situacije in zavedanjem, da smo samo mi tisti, ki imamo vpliv na vse to, kar se dogaja. Vsak dan znova nam prinaša kakšen "trening". Kadar se znajdete v neprijetni ali konfliktni situaciji, se preden vam popolnoma kri zavre, ustavite. Poglejte na situacijo kot neudeležena oseba. Recimo, da ste gledalec v kinu, ki gleda film, v katerem je ta prizor. Lahko si pomagate s počasnim štetjem do 10. Lahko se ustavite, preden izrečete prvo besedo soudeleženemu in se vprašate zakaj bi moral točno tako reagirati, ali izreči ravno ta stavek.
Seveda pa lahko najdete sami svojo tehniko, ki vam najbolj ustreza.
K EQ spada seveda tudi prevzemanje odgovornosti za svojha dejanja in izrečene besede. Biti je potrebno toliko priseben, da če se že zgodi, da komu zabrusimo par krepkih, smo sposobni iti do dotičnega in se iskreno opravičiti.
Ne obsojajmo na podlagi govoric in ne sodimo nekoga samo po njihovem videzu ali prvem vtisu. Dajmo vsakemu možnost, da nas spozna in tudi mi njega. Ustvarimo si pozitivno mnenje o vsakem človeku. Tudi če nekoga ne maramo, ima sigurno vsaj eno dobro lastnost, ki izstopa.
V medesbojnih odnosih je empatija ključnega pomena. To je sposobnost vživljanja v čustva drugega človeka. Sposobnost, da že sami čutimo kakšne energije so v ozraču in kaj nam pove izraz na njegovem licu. Da smo sposobni situacijo tudi umirit če je to potrebno.
Tudi na delovnem mestu je pomemben EQ. Ali mislite, da boste cenjeni med sodelavci, če ne boste premogli kaknčka altruizma, empatije in ostalih konceptov EQ?
Že velikokrat sem videla pri svojih pretekli delovnih izkušnjah pri različnih delodajalcih, da je večkrat bolj pomemben EQ, kot IQ (inteligenčni kvocient). Danes je na žalost vse več direktorjev, ki imajo na LinkedIn-u napisano CEO itd., ki so hladni in brezsrčni. In mnogi verjamejo, da morajo biti takšni, saj ne moreš biti hkrati direktor in prijatelj svojemu podrejenemu.
Ni potrebno biti prijatelj, lahko pa si človeški. Lahko si dostopen, takšen, ki izžareva dobro energijo, ki ne odbija. V podjetju so odnosi med zaposlenimi in vodilnim kadrom enako, če že ne bolj pomembni, kot sama storitev oz. produkt, ki ga podjetje proizvaja. Večina časa smo v službah, če se ne počutimo dobro, kar se tiče medsebojnih odnosov, nismo tako produktivni kakor bi lahko bili.

In kar je najlepše, EQ se da priučiti, navaditi, povečati. Pri IQ-ju tega ni.

Pa da izkoristim prvi blog v letu 2015, da vam želim vsem, da ste boljši kot v letu 2014 in, da najdete srečo, kakroli že ta pojem za vas predstavlja.

Naši otorci - naše ogledalo

2014-12-16T13:49:00.002+01:00

Zadnji dogodki so me vzpodbudili, k razmišljanju o otrocih, o refleksiji sebe, kot mame in nasploh o medsebojnih odnosih. Za vsako stvar obstaja priročnik. Recimo, kupiš vrtalni stroj, pomivalec ali likalnik, vse ima neka navodila za uporabo. Ko pa postaneš starš pa ni navodil. So le nasveti, babic, tet, sosed ipd. Vendar ni splošnega navodila, kako vzgajati otroka. Ali delamo prav, ali delamo narobe, se največkrat pokaže čez čas.

Danes smo priča že nasilju in nadlegovanju v vrtcih in to v takšni meri, ki presega zdravo mejo otroške nagajivosti. Sprašujem se, kako smo prišli do te točke, ne samo mi starši, ki smo v prvi vrsti odgovorni za vzgojo svojih otrok, marveč tudi kot družba nasploh.

Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na zgledih, je slaba. ~Jan Amos Komensky

Sprejeli smo zakon, ki enači eno klofuto ali pa eno po riti z nasiljem v družini. Že od malih, vrtčevskih dni, naše otroke zasujemo z informacijami o otrokovih pravicah (dolžnosti pa, kot, da jih ni). Kapitalizem, ki je uperjen v brezglavo potrošništvo, nas je pahnil v to, da marsikdaj mislimo, da se s playstation-om, z novim telefonom, tabličnim računalnikom ali pa oblekami, ki so IN, da nadoknaditi izgubljen čas, med nami in otrokom. Dejstvo je tudi, da smo starši prepogosto žal preveč utrujeni od vse daljšega delovnika, ter od vse težjih zahtev v službi, da bi imeli še energijo se dejansko ukvarjati z otroci. Otroci so mnogim postali središče univerzuma. Že od malih nog se vse vrti okrog njih. Nov voziček, posteljica, previjalna mizica, plenice, oblačila, kremice ipd. Videti je, da so materialne stvari, bolj pomembne, kakor pa kvalitetno preživet čas z otrokom.

Najpomembnejši rezultat vzgoje je strpnost. ~Helen Keller

Otroci pa kaj kmalu ugotovijo, da se vse vrti okrog njih. Točno vedo, na kateri ''gumb'' morajo pri določeni osebi pritisniti, da dobijo svoje. Dogaja se da starši nimajo avtoritete, niti se je ne trudijo imeti. Dogaja se, da otroci ne poznajo mej, vse jim je dovoljeno. Dogaja se, da že v prvi triadi osnovnega šolanja prihaja do fizičnega in psihičnega nasilja oz. maltretiranja otroka nad otrokom.

Starši pa smo tisti, ki zbijamo avtoriteto učiteljem (ki je, roko na srce, v veliki meri niti nimajo več). Namesto, da bipri res preučili vse okoliščine, kako je do nekega dogodka prišlo, kdo je bil soudeležen in kaj se je pravzaprav zgodilo, je situacija mnogokrat takšna, da starši pridrvijo v šolo (po možnosti še z odvetnikom), valijo krivdo na učitelja ali ostali učence, po možnosti pa imajo svojega otroka s sabo.

Kakšno je tu sporočilo otroku?

»Ne glede na to kaj bom naredil/a vem, da bo moj/a mama/oče prišel v šolo in nadrl učitelja/ico. Kaj mi pa more!« Starši v tem primeru, dajemo otroku podtuho, da ne glede kaj bo/je naredil bomo ga vedno zaščitili pred vsem. Je to prav?

Meni so nekoč dejali, na lastnih napakah se največ naučiš. Kako bodo ti naši otroci vedeli, da obstajajo meje in določena pravila ''igre'', ki se jih je potrebno držati? Da obstajajo posledice, ki jih moramo nositi?

Nato pa pride prvo razočaranje bodisi v šoli, ali v ljubezni, ali pa delovnem mestu. Kako odreagirajo?. Žal zelo slabo, ker enostavno ne prenašajo porazov, ker ga nikoli niti niso imeli priložnost izkusiti, saj smo starši igrali blazino za njihove morebitne ''padce''. Nismo dovolili, da bi se oni sami učili na svojih napakah.

Res je, včasih je bolje, da otroka pustiš pasti in da si potolče kolena. Takrat se bo tudi nekaj naučil.

….

Želimo takšne otroke? Brez kančka odgovornosti? Brez trohice vesti? Bodo sploh znali samostojno živeti?

Veste, vsi ti otroci bodo nekoč odrasli. Verjetno jih bo nekaj imelo tudi svoje otroke. Kakšni bodo kot starši oni?

Ti današnji otroci, bodo v prihodnosti nekje zaposleni. Kako bodo sploh obdržali službo, če niso vajeni nobene avtoritete? Zanje ne obstajajo meje.

Otroci niso nikdar posebno dobro poslušali starejših, so jih pa vedno zvesto posnemali. ~James Baldwin

In nenazadnje ti otroci bodo tudi enkrat nam v oporo (vsaj tako bi bilo nekako prav, to je cikel življenja), ko bomo stari in onemogli….ali bodo?

Naloga nas staršev je, da naše otroke vzgajamo po svoji najboljši moči. Da jih vzgojimo v samostojne, poštene osebe, ki bodo zmožne empatije, strpnosti in čustvene inteligence. Ta naloga je težka, vendar tako kot vsaka naloga, tudi rešljiva. Tudi če kdaj pri vzgoji naredimo napako, nas to naredi le človeške. Bodimo dober vzgled našim otrokom, saj so nenazadnje oni naše ogledalo.

Pestrost življenja

2014-12-10T09:47:00.001+01:00

Življenje v družini ali partnerstvu je lahko zelo pestro. Okupirajo te različna opravila in predvsem različni karakterji ljudi. Včasih se kar pošteno iskre krešejo, kadar želimo nekaj nekomu povedati. Tudi to je čar življenja. Karakterji smo različni, in res hvala Bogu, da je tako.

Včasih te nekdo malo iztiri. Takrat se pojavi tisti mali škrat v naši glavi, ki pravi: »Brzdaj se!« Nekoč se nisem vedela kontrolirati oz. brzdati, vsaj kar se tiče izražanja negativnih čustev. Pustila sem, da so ta čustva ovila mene okrog prsta. Nisem premišljevala kaj povem, važno mi je bilo, da sogovornika čim bolj prizadenem, piknem, spravim ob živce. Nato sem ugotovila, da je takšen način komunikacije poguben v več pogledih. Človeka, ki mu je ves ta »strup«, ki pride iz naših ust, namenjen prizadenemo. To je ponavadi znak za začetek besedne vojne, kjer se mečejo polena pod noge in se ne gleda kam pade groba beseda, nam je takrat pomembno le, da pade. Tudi mi sami, ko začnemo takšen »pogovor«, sebe potisnemo v čustveno stisko. In vsak, ki ima vsaj kanček vesti, ga nato le-ta tudi peče. Včasih se res sprašujem, zakaj moramo na vse načine uveljavljati svoj prav in smo pri tem, če malo karikiram, pripravljeni včasih iti čez trupla.

Zaradi vsega tega sem se jaz že pred časom odločila, da bom intenzivno delala na kontroliranju svojih čustev. Ne uspeva mi vedno, a mislim, da sem na dobri poti. Še nekaj takšnih »udarnih pogovorov« in bom že mali profesionalec.
Skozi to mojo čustveno preobrazbo sem kar zrasla. Pikre pripombe in opazke ljudi, ki mi niso toliko blizu, me ne prizadenejo več. Tudi na raznorazne provokacije poskušam gledati iz drugega zornega kota in sem veliko bolj umirjena. Še vedno pa me prizadenejo besede mojih najbližjih. Če se bom naučila to potlačiti, na prizadetost mislim, ali sem potemtakem čustveni robot?
Menim, da je boljša pot, če vse skupaj procesiram, na neprizadeti ravni ter poskušam izluščiti tisto bistvo. To je hudičevo težka naloga. Ko je človek v tistem afektu, ko bo zdaj, zdaj eksplodiral, je težko ohraniti mirno kri in se osredotočati na bistvo. Sploh, kadar naš sogovornik ni na enakem čustvenem nivoju kakor mi sami in sploh, če je to človek ki ga imaš rad. Pogledati moraš človeka naravnost v oči in zavestno imeti v mislih, to je (recimo) moj mož/žena. Umiriti moraš svoj način govora in imeti prijazen ton, tudi če ima sogovornik kar nekaj decibelov glasnejši in močnejši glas. Problem nastane v tem, da ga/jo takšno reagiranje spravi še bolj ob živce. Tukaj se sogovornika ne posluša več, sliši se mogoče le določena beseda v stavku, na katero se potem obesiš in zaradi te besede je nato sogovornik deležen tudi pikre replike. Neproduktiven pogovor, ki pokvari nekomu cel dan. Če sem jaz na tisti strani, ki balansira in služim, kot nek amortizer, moram biti dovolj močna, prisebna, razsodna, da ne podležem pritiskom. Vedno mi mora odzvanjati v glavi, da je sogovornik pod čustvenim vplivom in se ne kontrolira, torej to ni razumski odziv.
Odvisno od sogovornika, odvisno od težkih besed, ki jih izreče in odvisno od naše umirjenosti je pričakovati našo reakcijo. Ta pa mora biti mirna, preudarna. Težka pot je to. Korak za korakom pa bom verjetno enkrat dosegla to stanje nirvane. Pestro je. Dogaja se. A vendar imejmo vsi v mislih, da smo tu na Zemlji le za določen čas. Nobeden nima pogodbe za stalno. Če sami sebe ne bomo imeli radi, kdo nas bo imel? Če bomo sami sebi enkrat dopovedali, da ne obstaja stvar v našem življenju, zaradi katere bi se splačalo kregati in izgubljati živce, kakšno življenje bomo živeli? Izbiram mirnost, preudarnost. Prosim pa za modrost, potrpežljivost ter za sposobnost neobsojanja sogovornika.

To smo mi...zveri!

2014-12-01T15:10:00.000+01:00

Kakšni smo? Mislim kot človek človeku. Polni obsojanja, kritiziranja in kazanja s prstom. Polni privoščljivosti in svetohlinstva.

Človek je človeku res najhujši sovražnik. Lahko bi nam bilo lepo, živeli bi v sožitju. Tiste stvari, ki se ne smejo zgoditi, pa bi se vseeno zgodile, bi se tudi rešile tako ali drugače. Postavili bi meje, ne le za odrasle, ampak tudi za naše potomce. Za oboje bi veljale sankcije, če se meje prestopi.
(Priporočam ogled filma Disconnect...Film govori, kako skozi 3 prepletajoče se zgodbe ljudje reagirajo na negativne strani modernih tehnologij in njihovih posledicah)
Kdo je poklican, da bo sodil? Nobeden! Ne jaz, ne ti, še najmanj pa mediji. Mediji, katerim se gre le za gledanost in velike naklade. Tisti mediji, katerih odgovorni uredniki iščejo senzacije in ne novice, ki so v javnem interesu.

Ne tudi jaz nisem sodnik, ne želim s prstom kazati na nobenega. V tej zgodbi je več žrtev. In vsak, ki je zadnja dva tedna govoril o tem, naj se globoko zamisli.

Res, potrebno je nekoga javno pribit na križ, ga diskreditirati in popljuvati. Za ceno česa....Za ceno človeškega življenja??

Zamislimo se sami nad sabo. Zamislimo se, kakšne zveri smo postali. Ali res želimo bitri izprijeni, dvolični izmečki, ki se naslajajo nad tujo bolečino. Zbudite se ljudje!

Le kaj nas je tako zaslepilo? Noben nima več svojega mnenja, svojih načel, svoje pameti. Se res moramo vsi spustiti na tako nizki nivo, da nam mediji, forumi, ''social networks'', politika ali kdorkoli že kroji v bistvu nas same?

Poglejmo se v ogledalo. Vam je všeč to, kar vidite?

sanje-akcija-sprememba-cilj

2014-01-29T14:55:00.000+01:00

Ko tako minevajo minute, ure, dnevi in leta, se tudi naše fizično telo stara. Naš duh pa se lahko stara in bogati, ali pa stara in počasi hromi. Od nas je odvisno kakšen bo naš duh.
Potrebno je delati na sebi, rasti, raziskovati. Biti radoveden in iskati odgovore. To je ena najzanimivejših stvari, ki jo lahko počnejo otroci, odrasli in tudi starejši ljudje. Živimo v dobi interneta, kjer je shranjenih ogromno informacij. Torej, zakaj ne bi malce raziskovali. Mogoče naletimo na nekaj kar v nas vzbudi zanimive občutke. Ali nas celo prebudi. Besedilo pesmi Amazing Grace dobro opisuje v delu prve kitice moje življenje. Pravi namreč:

I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see.

V prevodu to pomeni: Bil sem zgubljen, toda zdaj sem najden. Bil sem slep, toda zdaj vidim.
Lahko rečem, da sem zdaj pri mojih letih bila večino časa slepa. Tavala sem brezciljno po neki poti, ki ni bila moja pot. Nisem videla, kako si kompliciram življenje, kako tolčem z glavo v zid.
Moje življenje je teklo po naukih in navodilih staršev, ki sem jih iz srca hvaležna. Vzgajala sta me po svojih najboljših močeh. Dosti sem se naučila od njiju. Pa vendar vsak starš nehote spravi tudi svoje otroke v nek okvir. Otroke učimo kaj je prav in kaj narobe. Da si ne smemo želeti velikih stvari, da moramo biti skromni. Ugotovila sem, da si lahko želimo velike stvari! Poglejmo samo kako smo se naučili gledati na denar. Ta vzorec se seveda prenaša na naše potomce in tako dalje.

Denarja ni nikoli bilo. Kredit, limit. Vedno se je za neko stvar "šparalo'' in vedno sem kot otrok imela nekje zadaj v glavi tudi to, da nismo premožni. Da niti nikoli ne bomo. Da je dobro, če že "preguramo" mesec. Vedela sem, da starši nimajo denarja. To vedenje je bilo globoko zakoreninjeno v meni, tako globoko, da se še danes včasih zalotim v starih miselnih vzorcih. Problem je bil pri šolskih potrebščinah, pri oblačilih, včasih celo pri hrani. Vendar sta starša delala na tem, da otroci pomanjkanja ne bi občutili. Moja starša sta se redkokdaj sporekla. Ko pa sta se, je bilo to samo zaradi denarja.
Denar je zato dobil negativen predznak. Kako si naj želim več denarja, ko pa se to ne sme. Denar mi je bil sinonim za kredite, limite, pomanjkanje in kreganje. Moram biti zadovoljna s tem kar imam, saj je skromnost lepa čednost.
Ko sem odrasla sem se ubadala z iskanjem služb. Prvo službo za nedoločen čas sem dobila po dopolnjenem 30-em letu starosti. Seveda je čez leto dni padel kredit in še limit. Živela sem iz meseca v mesec. Životarila, praktično. Zakaj? Naučila sem se to, da v življenju nimam denarja. Navadila sem se. To je pogubna navada vam povem.

Ne samo, da si želim več denarja, tudi imela ga bom. Ker si to zaslužim, ker vem, da zmorem.
Po prebranju zgornjega stavka, se bo najbrž začel marsikdo režati in si sam pri sebi mislil tisto: "Sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema". Malce pomislite zakaj ste tako pesimistični. Zato, ker ste odraščali v podobnih razmerjih kot jaz. Zato, ker ste naučeni in sprogramirani, da tako mislite.
Se imate za slabega človeka? Najbrž ne. Zakaj pa potem mislite, da si tudi vi ne zaslužite več denarja? Ne veste?
Vem zakaj. Seveda si ga zaslužite, vendar se vsega skupaj malce bojite. Zdaj ste namreč v svoji udobni zoni. Se pravi imate službo, kjer zaslužite komajda za položnice in hrano. Skratka za golo preživetje. Strah je tisti, ki vas drži nazaj. Bojite se namreč prositi za večjo plačo. Ali pa celo, da bi dali odpoved in si poiskali bolje plačano delo. Mogoče bi celo postali uspešen podjetnik. Kdo ve!...A vse to se ne bo zgodilo, ker vas je strah! Prvi izgovor bo seveda, da služb v tem času ni in, da se je treba oklepati tiste, ki jo pač imate.

Spet smo pri spremembah. Ne morete moliti in samo prositi, da se bo nekaj zgodilio, sami pa ne boste niti s prstom mignili. Če si želite blagostanja, se pravi več denarja, potem tudi sami nekaj naredite v tej smeri. Že stari ljudje so namreč znali povedati: "Pomagaj si najprej sam, pa ti bo tudi Bog pomagal". Res je! To ne velja le za denar. To velja za katerokoli stvar, ki si jo želite. Ne samo želite, sanjate o njej in vas ob vsem tem prevevajo nepopisni občutki zadovoljstva, sreče in topline.
Odločitev je sicer čisto vaša. Če vam je življenje takšno, kot ga trenutno živite všeč, ga živite še naprej. V kolikor pa bi radi sami kreirali svoje življenje, je pa čas za akcijo. Ne jutri ali enkrat naslednji teden, ampak zdaj.
Če pa še vedno mislite, da je vaše cilje nemogoče doseči, ker (priznajte 100 milijonov izgovorov) ni tega ali onega, se vprašajte naslednje:
Če bi mislil, da moj cilj ni nemogoč, kaj bi naredil?
No, in to je vaš prvi korak.

Lahko brzdamo svoja čustva?

2014-01-24T10:16:00.001+01:00

Na predhodnem blogu sem dobila en zanimiv komentar:

Kaj je dobra volja? Zgolj odsotnost slabe volje? Ali je to sprijaznjenost z vsako situacijo? Biti dobre volje tako, da potlačiš jezo, stran, napetost vodi v depresije, bipolarne motnje ali še kaj hujšega... Malo zdrave jeze po mojem ne škodi... recimo takole neosebno ob nogometni tekmi ;-) (šajbca)

Ne bom analizirala, ali secirala komentarja. V oči mi je padla besedna zveza "zdrava jeza". Ne vem zakaj, vendar sem se takoj ob prebiranju tega komentarja spomnila na izraz "sveta jeza". Sicer res nima eno z drugim čisto nič. Zato danes pišem o čustvih.

Če gledam matematično kakšna realna števila obstajajo? Pozitivna in negativna (na grobo rečeno). Tako obstajajo tudi pozitivna in negativna čustva. Kako vemo katero je slabo (negativno) in katero čustvo je dobro (pozitivno)? Za vsem tem ni nikakršna matematična formula ali neka znanost. To nam povedo občutki, ki jih občutimo po izražanju nekega čustva. Naj malce poenostavim.

Prvič ste postali starši, dobite otroka. Čustva ob tem so radost, veselje, ljubezen občutki so nepopisno dobri. Se pravi počutite se dobro, če ne že čudovito.
Peljete se z avtom, čez pet minut bi morali biti v službi. Veste, da boste pozni in zdaj se, kot nalašč na vsakem križišču prižigajo še rdeči semaforji. Jezni ste kot ris. Pred vami pa vozi šofer, ki po vašem mnenju sploh ne bi smel dobiti izpita. Ko ga prehitevate, za trenutek pogledate v njegov avto in mu izbljuvate ves svoj strup. Se počutite dobro? Verjetno ne. To je kot tisti mali črv v lesu ki tako včasih tudi slišno grizlja les, vas pa grizlja občutek krivde. Saj veste, da bi morali prej od doma.

Torej čustva so dobra in slaba (splošna razdelitev).

Ali lahko kontroliram čustva?
Da. Ampak za dosego rezultata je potrebno spoznati sebe in delati na sebi. Vemo, da različni dogodki v nas vzbujajo različna čustva. Torej, naučiti se moramo spoznati sebe in kakšno čustvo nam izzove nek dogodek. Če je to čustvo slabo, kako reagiramo. Kakšen je rezultat slabega čustva? Je to grozen občutek in tisti mali grizljajoči črv?

1. Dogodki in reakcija
Torej če določeni dogodki v vas vzbudijo slaba čustva je vse kar morate spremeniti to, da drugače reagirate. Ne, res je, ni enostavno. To, kako reagiramo, so vzorci, ki smo jih naučeni, navajeni. Z veliko mero potrpežljivosti, marljivosti in kontrole se da naučiti drugače reagirati na določene dogodke.
Potrebno se je zavedati situacije, ki je za nas nevarna v tem smislu, da izzove slabe reakcije, posledično slaba čustva in občutke. Kadar se situacije zavedamo pred samo "eksplozijo" se je potrebno umiriti. Z počasnejšim dihanjem in z dobrim premislekom o tem, kaj bomo rekli in kako bomo reagirali, smo stopnjo slabih čustev (jeza, ljubosumnost, krivda...) že zmanjšali. Dostikrat se zgodi, da v takšni situaciji povemo nekaj, za kar nam je pozneje žal. Zato je dobro, da se prej umirimo in, da smo mi sami svoj gospodar. Torej tudi gospodar svojih čustev.

2. Spremembe
O tem kako lahko spremenimo sebe, se že pisala (preberete si lahko tukaj). S tem, ko bomo začeli drugače reagirati na dogodke in v sebi kontrolirali čustva, se bomo posledično tudi sami spreminjali in to na boljše. Sprejmite to spremembo samih sebe. Tudi okolica se bo zdela zdaj drugačna. Ljudje okoli vas bodo kakor po čudežu bolj prijazni. Te spremembe na ljudeh okoli vas, so posledica spremembe vas samih.

3. Delo, nadgradnja in vztrajnost
To, da ne podležemo starim vzorcem, zahteva nenehno delo na sebi. Ne bodite prestrogi do sebe, če vam zgodi, da se ujamete na starih tirnicah. Se zgodi. Ampak vi ste se tega zavedli! To je pomembno! Vsak samega sebe najbolj pozna, zato boste vedeli kaj in kako lahko še spremenite pri na sebi bolje. Vztrajajte, naj vas majhni lapsusi ne spravijo v slabo voljo. Le pogumno naprej.

Obstajajo dobra in slaba čustva. Če se vrnem na komentar, ki sem ga citirala na začetku in besedni zvezi "zdrava jeza", naj povem, da ni zdrave jeze. Jeza, kot čustvo je negativno, saj v nas vzbuja negativne občutke. Torej ni zdrave, svete ali kakršne koli jeze, ki bi bila dobra.

Ko se naučite kontrolirati lastna čustva in boste posledično živeli v bolj prijaznem svetu, vedite, da je vse mogoče. Pomembno pa je, da si zastavite cilje, da so čustva ob slikanju (v mislih) svojih ciljev dobra in, da vam vse skupaj vzbuja dobre občutke. Takrat boste šele uvideli, kakšna moč je v vas. V prav vsakem človeku!

You cannot make yourself feel something you do not feel, but you can make yourself do right in spite of your feelings.
~Pearl S Buck quotes

Po jutru se dan pozna

2014-01-22T13:34:00.000+01:00

Najtežje pri sami spremembi samega sebe, da kontroliraš svoje misli in, da se naučiš izogibati navadam, ki so bile v preteklosti slabe.
Pravijo, da to kar misliš, to si. Še več, kar misliš, o čem misliš, se bo zgodilo. Priznam, to kontroliranje lastnih misli je najzahtevnejša misija do zdaj. Misli so kot neubogljiv kuža brez povodca. Strašo rade zbezljajo nekam po svoje.

Zavedanje lastne pameti in njene sposobnosti

Človeka od živali loči pamet, oz. sposobnost, ki nam je dana, da jo uporabljamo v svoj prid. To, da je slaba karma, misliti negativno in ob tem vse to še podkrepiti s čustvi, nam je verjetno že jasno. Malo manj jasno pa je, če že ne kar megleno, kako se lotiti tega, da ne bomo škodili drugim in najbolj sebi.

Ko zjutraj vstanete, nikar ne začnite dneva z jamranjem, v stilu: "Že spet je ponedeljek...", "Ah kako slabo sem spal...", "Ko bi se vsaj budilka pokvarila"

Saj veste tisti pregovor: "Po jutru se dan pozna". Sploh si ne predstavljate, kako je resničen.
Pa poglejmo pobližje. Recimo, da dan začnete z jamranjem. Pridete na stranišče in ugotovite da je zmanjkalo WC papirja. To vas spravi v nepopisno nejevoljo. Po glavi vam roji tisoč in ena misel....zakaj tisti, ki papir porabi, tega ne menja....pa ne zdaj bom moral dejansko vstati iz WC-ja in s spuščenimi hlačami po papir...pa to ni res, takšne stvari pa se dogajajo samo meni.
Zakaj se jezite zaradi takšnih banalnih stvari, kot je WC papir? Namesto papirja bi lahko zmanjkalo paste, pene za britje, deodoranta. Lahko bi celo imeli prazen akumolator, ko bi se hoteli odpeljati v službo. Pa so to res tako strašne stvari, zaradi katerih se neskončno jezite in stresate svoj gnev naokrog? Ali vas je res tisti voznik, ki vam je izsilil prednost resnično tako razjezil, da mu je potrebno pokazati tisto znano gesto s prstom in ga je v stilu sočne kletvice poslati v rodni kraj? Se ob tem bolje počutite?

Mislim, da ne. Vendar vseeno poglejmo, kako se bo nadaljeval tak dan, kot sem ga opisala. Prišli boste v službo, razjarjeni že od tistega trenutka, ko ste vstali. Sodelavcem boste razlagali kako se vam je dan grozno začel, kakšne nepojemljive stvari so se vam zgodile. Na službenem sestanku delujete zajedljivo in napadalno, kar povzroči, da se sodelavci raje distancirajo od vas. To seveda opazite, vendar ne veste zakaj so se odmaknili, saj ste pa vi ja en spoštovanja vreden, dober človek. Kako neki so si vas drznili izločiti in izobčiti? Vsakega dela, ki se ga ta dan lotite ne naredite v miru in v doglednem času. Moti vas milijon stvari. Ko vidite, da ne boste končali do roka, ki vam ga je šef postavil, se odločite, da ne boste šli na malico. Ker ste pač zgleden delavec. Ampak vseeno ste lačni, kruli vam, jezni ste še bolj, tokrat sicer sami nase. Zavidate sodelavcem, ki so pravkar prišli nazaj iz malice. Spet začnete s tem, da kako so lahko srečni in privilegirani, da so šli na malico. Vam pa je šef dal toliko dela, da niti jesti ne utegnete. Delovnik se končuje, vam pa je ob misli na dom že kar malo slabo. Le kaj bom skuhala/kaj bo spet naša skuhala, ali bo sploh užitno? Otroci se bodo drli, pa zopet bo treba pregledati šolske torbe. Psa bo potrebno peljati na sprehod. In sigurno do TV pilota ne bom prišel pred deseto zvečer. Dan se odvije točno tako, kot se ga predvideli. Na koncu oditete jezni spat, prej se seveda sporečete še z možem/ženo. Zjutraj se zbudite in rečete: "Pa saj to ni res! Kako je lahko tako hitro jutro? Počutim se kakor, da bi me šleper povozil!"

Ves vaš dan je šel kratko malo po gobe, rakom žvižgat ipd.
Pa ne bi bilo potrebno, da je tako. Ko zjutraj vstanete in se vsedete na posteljo, recite: "Danes je nov dan in čas za nove priložnosti". Ali pa recite kaj drugega, le ne pritožujte se in ne jamrajte.

Če zmanjka WC papirja/laka za lase/pene za britje se le nasmehnite in si mislite, da se take stvari pač dogajajo ljudem, ki so živi! Hvala za to, da sem živ/a!
Ker ste previden voznik vidite avto, ki vam bo izsilil prednost. Zmanjšate hitrost, ter si prepevate dalje ob poslušanju jutranjega programa na radiu.
Sodelavcem poveste, kako se krasno počutite in spijete jutranjo kavo z njimi. Na sestanku pozorno poslušate in dajete argumentirane pripombe. Vso delo, ki vam ga je šef naložil naredite umirjeno. Časa imate še toliko, da pred malico še enkrat vse skupaj pregledate. Ko se vozite proti domu ste veseli, da boste kmalu videli spet moža/ženo in vajine glasne otroke, ki jih imate nadvse radi. Skupaj pripravita kosilo in pregledata torbe otrokom. Vmes otroci naredijo nalogo. Stvari so urejene in čas imate pred večerom še za družinski sprehod v naravo z vašim kužkom. Otroci so v postelji vi in vaš mož/žena pa si ogledata film ali pa se pogovarjata. Dan se konča prijetno. Zjutraj vstanete in rečete: "Vem, da bo danes krasen dan!"

Kaj je razlika med potekom prvega in drugega dne? Razlika je v vaših mislih, čustvih in odzivih na določene življenjske situacije.
Da, po jutru se dan pozna, zato se potrudite in vstanite dobre volje. Naj vas malenkosti ne iztirijo. Ob določenih lastnih napakicah, se le nasmejte na svoj račun. Smeh pomaga. Vedite, če se boste dobro počutili vi, tudi takšno energijo oddajate v okolico. Tako boste naredili nekaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge. Mar ni to enkratno?

Torej imamo pamet in uporabljajmo jo sebi v prid. Ne bodimo sami sebi ječarji. Ljudje imamo sposobnost odločanja! Torej odločimo se, da bomo dobre volje že zjutraj.

O moji novi strasti

2014-01-20T10:12:00.002+01:00

"Ne smemo dovoliti,
da bi karkoli stalo med nami in knjigo,
ki bi lahko spremenila naše življenje."

Zadnje čase se zatekam k prebiranju knjig. Vendar sem pri izbiri literature postala malce izbirčna. Saj po odlični knjigi ne morem začeti s prebiranjem, sicer dobronamerne knjige, ki pa prejšnji ne seže niti do kolen.
Ali pač?

Ko imaš časa na pretek in ne moreš vsak dan pospravljati, se lotiš branja knjig. Televiziji se poskušam izogibati, sploh pa poročilom. Kadar sem ob večerih pogledala pozne novice in šla nato spat, se mi je zdelo, kot, da imam glavo težko 100 ton. Misli so mi begale sem ter tja o političnih zdrahah, korupciji, naravnih nesrečah. Ne, to res ni bil način, da se zazibljem v zdrav spanec. Zato sem 90% črtala poročila na moje urniku, kadar pa le pogledam kaj. A najraje berem. To je moja nova odkrita strast, moja ljubezen.

Knjige so resnično naše bogastvo. Spomnim se uganke: "Zaprta molčim, odprta učim", ki sem jo slišala kot otrok. Saj sem vedela kaj pomeni, da gre za knjigo in, da če bereš se tudi kaj naučiš. Ampak ob vsej tisti obvezni literaturi, ki smo jo kot otroci morali prebrati za domače branje, ob vseh tistih gimnazijskih bukvah, kot je Zločin in kazen (Dostojevski), sem se naučila iz njih bore malo. Zakaj? Ker je bilo to obvezno. V tistih rosnih letih je pa vse, kar je obvezno etiketirano z velikimi rdečimi črkami NE. Tako je tudi v meni počasi umirala želja po knjigah. Imela sem kratko malo odpor. Leta so minila in, ko sem dobila drugega otroka, sem prebrskala polico s knjigami v dnevni sobi. Našla sem nekaj knjig Agathe Christie in jih tudi prebrala. Vedno sem imela rada dobre napete zgodbe.
Življenje me je učilo in me še danes uči. Po zaslugi, najverjetneje, mojega nenehnega analiziranja same sebe, sem pred leti prišla do spoznanja, da postajam takšna, da si nisem niti malo všeč. Bila sem kot nek pes, ki nenehno bevska, ki mu nikoli ni nič prav. To nisem jaz, sem si dostikrat mislila. Najraje od vsega skupaj pa sem imela debate o tem, kako je vse slabo, slabe plače, slaba država, slabo vreme, slabe ceste....itd.
Ne, nisem si bila všeč. Vendar tudi nisem vedela, kako in kaj naj naredim, da bo stvar boljša. Če sem se z bližnjimi pogovarjala o tem, me niso razumeli. Verjetno so mislili, da spet preveč filozofiram in živim v nekem svojem svetu. Morda so imeli in imajo prav. A jaz ne vidim ničesar spornega v tem, da živim v svojem svetu, saj ga imam rada. No, da se vrnem nazaj. Začela sem si kar tako, spontano izposojati knjige, vedno na tematiko pozitivnega razmišljanja, iskanja samega sebe, odkrivanje svojega bistva. Prebirala sem jih z užitkom. So zanimive, življenjske. Večina avtorjev opisuje dejanske zgodbe ljudi iz vsakdana. Videla sem, da nisem sama s svojimi strahovi. Ogromno ljudi je bilo takih. Našli so se, postali boljši človek in na srečo sem se našla tudi jaz.

Pot je bila dolga, napeta, ovinkasta, včasih makadamska, ampak vredna vsake kapljice znoja, ki sem jo prelila na njej.
Moj pogled na svet in na stvari se je korenito spremenil. Proces učenja in zavedanja sebe, lastnega spreminjanja še zdaleč ni končan. Saj sem se, med drugim naučila tudi, da moraš delati na sebi vedno, vsak dan, vsak trenutek. Vedno si lahko boljši, pozitivnejši. Težko se je bilo otresti starih kalupov. To so stari naučeni miselni vzorci, ki sem jih bila navajena. Navada pa, kot pravijo in tudi drži, je železna srajca.

Ena takih navad je bila ta, ko mi otrok že stotič na dan rekel: "Mama, mama, mama..." in sem včasih rutisnko odgovorila z nejevoljnim "Jaaaa". Najprej sem premislila, kako lepo je imeti otroke, zdrave otroke, ki jih imaš rad in oni imajo radi tebe. A ni nekaj čudovitega in enkratnega, kadar otrok pove prvo besedo Mama? In kaj sem jaz delala, nejevoljno odgovarjam otroku z jAAAaaaAAA (češ, kaj je že spet). Otrok ne ve, da imam vsega polno glavo, da bi rada 10 minut tišine. On je preprosto tam, ima te rad, išče tvojo pozornost. S takim načinom in razmišljanjem sem spremenila ta del.
Še ena moja navada, ki sem jo imela, da sem vsemu in vsakemu hotela dokazati svoj prav, če sem le bila zares prepričana, da imam prav. Kam me je to peljalo? V frustracije, v nerazumevanje ljudi, v jezo, skratka v nič kaj pozitivnega. Tega ne delam več, ni treba za vsako ceno uveljavljati svoj prav. Povem enkrat na miren in razumen način, če naletim na odpor in nerazumevanje, se le nasmehnem in si v mislih povem "Seveda pa vsak lahko razmišlja tako, kot se njemu zdi prav".
Včasih sem si rada hranila svoj ego tako, da sem drugemu vzela njegovih 15 minut slave. O čem govorim? Nekomu zelo dosti pomeni, kadar je v središču pozornosti. Tako poznam osebo, ki zelo rada pove kakšno šalo. Zgodilo se je, da sem tisto šalo slišala že nekajkrat in mi preprosto ni bila več smešna. Ob prijetnem smejanju ostalih oseb sem jaz izustila: "Ahh, ta vic je pa star kot biblija. Stara fora, novo budalo". Ne samo, da sem prizadela osebo, ki je povedala šalo, ampak se v tistem hipu imela tudi sama strašno slabo vest. Da ne govorim o pogledih ljudi, ki so slišali to opazko.
To kar sem sedaj napisala, je le kanček sprememb, ki sem se jih naučila, trenirala in obvladala prav s pomočjo knjig. Vsaka knjiga nekaj nauči.

Tudi če ni najboljša, pa tudi če je bila tista, ki ste jo zadnjo prebrali 100 krat boljša, kot ta, ki jo berete. Vsak si zasluži priložnost, tako tudi knjiga. Kdo ve, morda vam po pa prav trenutna knjiga spremenila življenje.

“A room without books is like a body without a soul.”
― Cicero

Naj bo sanjsko 2014!

2014-01-02T12:32:00.000+01:00

Pa smo dočakali, leto 2014! Želje, sanje smo položili v različna voščila.

Predvsem je zanimivo, da mi je več kot 80% ljudi poleg zdravja, želelo še dobro službo. Želja je na mestu, saj sem brezposelna. Vendar pa po drugi strani ne bi smelo biti to tako nekje daleč, ta želja se zdi res včasih kot sanje. Kakor da bi si človek želel zadeti sedmico na lotu, ali jackpot. Služba bi morala biti nekaj samoumevnega za vse tiste, ki želimo delati, za vse tiste, ki želimo izboljšati ne samo svoje življenje, ampak neposredno doprinesti tudi v državno blagajno.

Leto 2014 bo prelomno. Tako čutim. Pa ne le zame, ampak za vso našo lepo deželico. Kakšna bo ta prelomnica, negativna ali pozitivna, je pa odvisno od vsakega posameznika. Zame bo to super leto. Pravzaprav najboljše do sedaj.

Imela bom službo, kjer bom delala na delovnem mestu s vso svojo vnemo in trudom. Uspešna bom in moje delo bo prav ovrednoteno. V tem letu se mi bo razjasnilo marsikaj. Mnogi obrazi bodo odšli iz mojega življenja. Pa ne zato, ker bi jih odgnala. Odgnalo jih bo lastno prepričanje v njihov superiorni ''jaz''. Saj veste, kadar tak človek vsaj za eno sekundo vidi svet v realnem stanju, to zna peklensko boleti.

V letu 2014 bomo izgubili dobre ljudi, ki so zaznamovali ne le naše družine, ampak tudi svet. Za marsikoga se bo življenje povsem obrnilo na glavo. Lahko rečem, da za veliko večino ljudi, ki danes sedijo v parlamentu. Slovenci se bodo zbudili iz dvajsetletnega spanja (če obstajajo 100 letne vode in še marsikaj, pa imamo mi pač 20 letno spanje) in namesto gostilniškega jamranja o tem, kako je vse narobe, spremenili pogled in se začeli boriti ZA boljšo prihodnost sebe in svojega potomstva.

Da. Leto 2014 bo čarobno. Kakor, da ni bilo v preteklosti sploh nikoli hudo, se bodo spremenile stvari na bolje. Miselnost bo drugačna, bolj svetla in cilji bodo jasno zastavljeni, pot pa ravna brez lukenj.

Torej dragi moji!
Hvala, da ste me brali v letu 2013. Hvala Vam za vaše komentarje, tako pisne kot ustne. Prav vsakega sem bila vesela.

Želim si, da bi vsak zase delal najbolj na sebi. Se razvijal v boljšo osebo. Se počutil dobro. Če bomo to dosegli, bo tudi leto 2014 dobro ali pa celo najboljše do zdaj. Imejte radi sebe in svoje bližnje.

Jaz pa se bom potrudila, da vas tudi v letu 2014 razveselim s kakšnim mojim sporočilo preko bloga.

Carpe diem!