Mateja na poti.

Razglednice iz Amerike-New York 2. del

2017-10-18T20:36:00.002+02:00

Pred mano je bila sobota…prosta sobota. Vajen potepanja okrog in okrog po svetu sem si želel pogledati … VSE! Na hitro sem pripravil 12 urni načrt kako videti čim več. Z veliko željo po odkrivanju betonskega mesta sta se mi pridružila tudi sodelavca in polni elana smo se zagnali po asfaltu.

Podvig smo pričeli z ogledom WTC spominskega parka. Podzemna železnica te pripelje na postajo, ki je bila v celoti obnovljena in predstavlja simbol spomina na 11. september 2001. Notranjost je primerna za wauuu efekt.

Na mestu nekdanjih usodno zrušenih nebotičnikov stojijo osupljive fontane v velikosti zrušenih stolpnic.

Fontane tam, kjer sta nekoč stali stolpnici WTC, zrušeni 11.9.2001.

WTC kot simbol ameriške nepremagljivosti - največje zgradbe v južnem Manhattnu.

Na tedanje dogodke te opominjajo spominska obeležja, ki te spremljajo ves čas… V neposredni bližini spominski park dopolnjujejo nove stolpnice.

Nove stolpnice WTC.

Ogled kipa svobode je brezplačen

Če se vkrcaš na ladjo, ki vozi na Staten Island, to drži. Ogled simbola Amerike, brez da zapraviš kak dolar. Pelje te v njegovi neposredni bližini in še polovico dneva prihraniš na času, saj so vsa prevozna sredstva na Liberty Island zaznamovana z dolgimi kolonami turistov.

Kip svobode je bil zgrajen 1886 kot spomin na 100 –to obletnico ameriške neodvisnosti.

Nenehna prisotnost policije na ulicah in tudi na vodi je zelo moteča…. vendar za varnost potrebna. Sam se nisem počutil ne bolj varnega in ne ogroženega.

U.S. Coast Guard nenehno skrbi za varnost na morju v nagnetenem mestu.

Ob vrnitvi na južni Manhattan še pogled na njegovo mogočnost, veličastnost … center svetovnega kapitala, vrt nebotičnikov.

Manhattan - vrtiček nebotičnikov.

Sanje ekonomistov - Wall Street

Naslednja postojanka – Wall Street. Gremo služit milijone, hahaha. V ozadju New Yorška borza… sanje vsakega ekonomista

Pred Borzo je pisana druščina ... tudi jaz.

V neposredni bližini borze pa seveda tudi cerkev, kjer se finančniki spovedujejo o svojih podvigih – pozitivnih ali negativnih.

Brooklynski most

Na južnem Manhatnnu je vsekakor Must-see destinacija Brooklynski most, eden najstarejših mostov z Združenih državah, ki povezuje okrožji Manhattan in Brooklyn na reki East river.

Mateja je predlagala, da si tole fotko natisnem na službeno skodelico:)

New York State Supreme Court Building ... videno v skorajda vseh kriminalkah.

Ogled južnega Manhattna smo zaključili z ogledom sodišča, nato pa povratek na naše izhodišče na Midtown of Manhatton.

New York State Supreme Court Building

Pogledat kaj je slovenskega čez lužo - Trump Tower

Ker se nam je zahotelo prave New Yorške kave smo se odločili, da se sami povabimo k Melaniji v Trumpove stolpnico na V. Aveniji. Tam smo na žalost srečali le oborožene specialce, ki so nas ob vstopu v stolpnico prerešetali z detektorji. Očitno smo izgledali kot potencialni teroristi … veter z juga ... No ja, vseeno smo prišli v stavbo, da smo si lahko ogledali Melanijino predsobo oz. prostor za vhodnimi vrati.

Pred vhodnimi vrati - Trump Tower

Še notranjost …

Za vhodnimi vrati - Trump Tower ... kar kul predsoba.

Polovico dneva velčinoma peš

In tako je minila le polovica dneva. Oba sodelavca sta po hitrem razmisleku le priznala, da pa ju že čisto malo bolijo noge.

S podzemno smo se peljali na južni Manhattan, ogled kipa Svobode je bil z ladjo, vse ostalo smo si ogledali kar peš.

Ni slabo za polovico dneva.

P.S. Prav zoprno je sklanjat Manhattan!

Se nadaljuje…

Razglednice iz Amerike–New York 1. del

2017-10-14T15:56:00.000+02:00

Ko so me sodelavci vprašali, kaj želim videti na poti v USA sploh nisem nič razmišljal - New York. Le kdo si ne želi tja?

In se je pot iz Cresca v New York pričela. Poln navdušenja se pogovarjam z šoferjem in ne morem, ne da bi temo pogovora navezal na New York in življenje v njem. Prav začudilo me je, ko mi je šofer po mojem turističnem navdušenju dodobra razložil, da je živel v New Jerseyu, zraven New Yorka. Nato je še hladno dodal, da pa je Manhattan obiskal le enkrat in ga ne namerava nikoli več.

Levo ali desno?

Živet v New Yorku, Manhattnu

Bolj smo se približevali našemu cilju, bolj mi je bilo jasno, kaj je šofer mislil - strašna gužva vsepovsod, 24 ur na dan. Končno po polžje prilezemo do hotela, ki je bil v samem centru Times Square. Hitro se zrihtam in že gremo naprej - popotniškim dogodivščinam nasproti.

Empire State Building je bil najprej na dosegu mojih nog

Torej, kot prvo si izberem Empire State Building - in nočni razgled na mesto. Preden sploh prideš na destinacijo te resnično čaka borba z gužvo na ulici. In tako kot večkrat vidimo v filmih, ljudje po ulici stopajo v ubranem stampedu z slušalkami v ušesih. Ritem izgubiš, če se ustaviš. Vse skupaj pozabiš, ko prideš na cilj.

Empire State Building, nekoč najvišja stavba sveta.

Res osupljiv in dih jemajoč je razgled na mesto (tudi čakanje, da lahko sploh prideš na vrh).

Nočni razgled z Empire State Building...krasno!

Hot Dog Stand

Na poti nazaj v hotel sem moral obvezno okusiti še tradicionalne hrenovke in pomfrit.

Tipična stojnica Hot Dog in Fries (pomfri).

Res ameriško in kar dobro za komaj nekaj ur v mestu…vse to če lahko bivaš na Manhattnu.
Za jutri me čaka marsikaj, od ogleda knjižnice, železniške postaje, Wall street, spominski park na WTC, Trumpova stolpnica, Centralni park, Broodway,.....

Se nadaljuje…

Fotolov na medvede…nekje v Pennsylvanii, v ZDA.

2017-10-11T22:46:00.000+02:00

Prvi teden se je Sašo potikal nekje po zvezni državi Pennsylvanii. Poslovno ga je prizemljilo v majhno mesto Cresco, za katerega je povedal, da ima le eno večjo tovarno, nekaj hiš in velikanski Casino. Ves čas nam je pripovedoval o medvedih. Sama sem si mislila dvoje, ali ga je strah ali pa mu je neznansko dolgčas. Dejstvo, da je v mestu casino je ovrglo tezo o dolgočasju, pregled družinske bilance na TRR pa tudi tezo o igrah na srečo…na srečo!

Ameriška hiša v majhnem mestu Crecso.

Hiše v ZDA

S: “Hiše v Združenih državah......... že po prvem kilometru se zaveš, da nisi doma. Predvsem zaradi ameriškega stila hiš, samih gozdov in medvedov, ki lomastijo in raziskujejo v neposredni bližini. Svetovali so mi, da moraš biti ob srečanju z njim vedno predzadnji. Takrat izvlečeš celo kožo.
Baje črni kosmatinci občasno pridejo pozdravit celo v firmo (he, he).”

Postaja za vlak v majhnem mestu

S: “Tipična postaja za vlak v Pennsylvanii, zvezni državi v ZDA z 15 milijoni prebivalcev, 80% gozda in velikimi črnimi medvedi, ki so včeraj prišli pozdravit na dom zaposleno, ki živi le 5 minut vstran od podjetja (to je bila glavna tema na jutranjem sestanku). Na srečo so medvedi vegetarjanci in jedo le jagodje, v kolikor pa teh ni, se pa lotijo smeti. Mogoče kakšnega jutri slikam....”

Železniška postaja v mestu Crecso, Pennsylvania.

Sama pa sem najbolj srečna, da se vrli strojniki niso podali v fotolov za medvedi in ne vem kako so lahko zaupali svojim ameriškim kolegom, da so medvedi rastlinojedi? Sama se še za vsak slučaj preverila:

“Medvedi (znanstveno ime Ursidae) so veliki sesalci iz reda zveri. V nasprotju z večino zveri uživajo veliko rastlinske hrane. Medtem ko je polarni medved večinoma mesojedec, orjaški panda pa se hrani skoraj v celoti z bambusom, je preostalih šest vrst vsejedih z različnim prehranjevanjem.”

…to pomeni, da jedo tudi meso. Res uspešen ameriški šolski sistem. Naši “pubeci” bi lahko zaradi tega postali hamburger. K sreči so nastale le fotke stavb in nekaj smešnih prigod in naš poslovno abstinenčni teden je bil okoli.

Se nadaljuje….Razglednice iz Amerike - New York 1.del

Prva obljuba sinu, ko se oče z-najde v Ameriki.

2017-10-09T21:48:00.000+02:00

Skrbno pripravljen kovček in v njem brezhibno zlikana oblačila. Dan beganja po hiši in nenadnih žalostnih pogledov, ki so za trenutek ustavili vse naše gibe. Tisoč vrašanj: Ati, kaj bo… Kje bo… Kako bo… Zakaj bo….
In obljuba sinu, ki si srčno želi zraven, a ne more: Ati fotografiraj mi prvo stvar, ki jo vidiš v Ameriki! V objemu, objemih in skorajda brez besed, se vsi zavedomo, da v srcih ne bomo niti centimeter narazen.

Šofer, bus, taxi, dva poleta, dva filma, pet prebranih revij, devet popitih kav, trije telefonski pogovori in naš ati je prispel v Ameriko.

Obljuba je še vedno odmevala in lahko si predstavljate, da prihod na letališče ob 21.00 po New Yorškem času ni nič kaj turistično, nič kaj fascinantno. Vrata se odpro in v obraz Sašu pihne Amerika. A oče ne pozabi sina in nastane prvi pogled, prvi posnetek in prvi vtis…Rumen taxi.

Rumen taxi pred letališčem Newark, New Jersey.

Fascinantno ali ne, fotografija je takoj prispela na Lukov telefon, ki se je je s solzami v očeh razveselil. Ati je prispel! Varno je prispel! V Ameriki je videl rumene taxije! Resnično obstajajo in niso samo v filmih! In najprej je pisal meni!…

Se nadaljuje…Fotolov na medvede...nekje v Penssylvanii, v ZDA.

Naša družina se je ločila. Vsega je kriva Amerika!

2017-10-08T19:06:00.000+02:00

Menim, da v vsaki družini pride trenutek, ko se je treba ločiti. Tako se je zgodilo tudi nam. Zgodilo se nam je pred kakšnim mesecem, ko je Sašo prišel domov in naznanil: “Za dva tedna grem v Ameriko!”

Vsi smo obsatali z odprtimi usti in izbuljenimi očmi. Ela se niti ni zavedala kaj je to dva tedna brez atijevih pravljic in kje je ta Amerika. Z Luko je bilo drugače, saj on točno ve koliko km je to vstran.
Kaj pa jaz? Meni so že v prvi sekundi po novici začele delovati vse možganske celice, pa ne toliko tiste za čustva (tiste so se v celoti oglasile pozneje, ko je bil čas dejanske ločitve), ampak tiste, ki so se skoraj vžgale ob iskanju rešitve:

KAKO BI LAHKO VSI ŠLI NA POT! KAKO BI JAZ LAHKO ŠLA NA POT!?

Kot se je izkazalo, nisem Tom Cruise in je bila to Mission impossible, zato sta otroka šla lepo v šolo, mama v službo, oče pa s trebuhom za kruhom v Ameriko.

Kovček za Ameriko.

Še sreča, da obstaja Skype in se lahko slišimo in vidimo vsak dan. Časovna razlika šestih ur dodatno oteži zadeve. Naš ata, ki zelo rad piše (službene maile), pa nam je obljubil, da nam bo po svoje približal daljni kontinent. Pa tudi vam.

Se nadaljuje…. Prva obljuba sinu, ko se oče z-najde v Ameriki.

Kolesarjenje ob Savinji- od Žalca do Šempetra v Savinjski dolini

2017-09-24T20:27:00.002+02:00

Kolesrjenje z otroki tam, kjer ni kolesarskih cest, zna biti kar naporno. Neprestano se sliši glas mam: “Na rooob! Aaaavtooo!” Ravno zato raje izberemo tiste dele Slovenije, ki imajo urejene kolesarske ali pohodniške poti. Gibanje je zdravo in s kolesom na poti še marskikaj vidiš, kar ti v avtomobilu uide.

Dobre označbe za kolesarske in pohodniške poti usmerjajo pri ribniku Vrbje.

Začetek je v Žalcu

Naš dopoldan je bil v telovadnici v Žalcu na karate tekmi, kjer smo navijali na:….na vse karateiste!

Popoldan pa se je začel s kolesarskim startom ob ribniku Vrbje.

Krasno urejen ribnik, z lesenimi skulpturami ob njem, opazovalnico ptic in klopcami.

Označbe za Hmeljsko pot, Pot ob Savinji in Srčno pot te vodijo v željeno smer.

Lesene skulpture ob ribniku Vrbje, Žalec.

Pot ob Savinji – Hmeljska pot

Pot je dobro utrjen makedam, ki ga vmes tudi urejajo. Ob poti je veliko info tabel, klopc in kar je dobro za poletje, pot je ob hladni Savinji v senci dreves.
Za kolesarjenje je najboljša Hmeljska pot. Od Žalca do Šempetra je tik ob Savinji, nato se odcepi po neprometnih cestah mimo Rimske nekropile in Dvorca Novo Celje spet nazaj do ribnika Vrbje.

Hmeljska kolesarska pot tik ob reki Savinji.

Rimska nekropola

Po nekje 4 km se lahko zavije s poti ob Savinji na Hmeljevo pot in po 1 km prispeš do Rimske nekropole. Tukaj so na čisto običajnem, nekoliko večjem zemljišču sredi Šempetra v Savinjski dolini razstavljene 2000 let stare najdbe iz rimskih časov. Otrok sta z zanimanjem poslušala zgodbo in se naučila nekaj novih pojmov. Zanimivo kot tajna šifra jima je bilo, so se Oglej, Ljubljana, Celje in Ptuj nekoč imenovala čisto drugače. Upam, da se jima je kaj shranilo na “trdi disk”.

Rimska nekropola, Šempeter v Savinjski dolini.

Polet v koprive

Pot ob Savinji je, kot sem že napisla, dobro utrjen makedam. Vmes so odseki, kjer je na poti veliko korenin in kamneja. V našem času pa je močno deževje naredilo še nekaj dodatnih luž.
Vse to in še dejstvo, da mojega novega kolesa še nisem udomačila na stari način zaviranja, je pripomoglo k dvojnemu katapultiranju v koprive. In JA, ČELADA JE POTREBNA! Sašo je takoj zaključil primer, da sem skrajno nerodna. Hja, bo že držalo. Ne bom pa mu povedala, da sem dodatno še imela telefon v rokah, hihihi.

Pot ob Savinji je dobro utrjen makedam.

Ni veliko, je le 14 km

Od Žalca do Šempetra in nazaj nanese nekje 14 km ravninske krasne poti. Seveda, če nimaš med vožnjo telefona v rokah.

Oglejte si še naslednji zapis, kaj smo še počeli v Žalcu - kmalu!

Ob ribniku Vrbje je tudi postajališče za avtodome - PZA Vrbje.

Sivka in nogavice brez para

2017-09-10T11:58:00.000+02:00

V družini imamo skrivnost…to, da nam nepojasnjeno izginjajo nogavice. Ni pomembno če so velike ali majhne, preprosto izginejo. Nikoli obe! Vedno po ena in tako druga nima para.
Ta vikend, smo uživali (beri: postorili vse, za kar nam drugače zmanjka časa) doma in babica, ki včasih popazi otroka nam je zatežila: Sedaj, ko ste doma, pa lahko končno poiščete tiste manjkajoče nogavice!
OK. Nismo jih našli, pa saj se nismo niti preveč trudili. Istočasno, ko me je ob hiši čakala še neporezana sivka, je zasvetila ledica v moji glavi.

Sivkina vrečka iz nogavic, ki ne najdejo para.

Naredili bomo sivkine vrečke iz nogavic brez para

Super ideja…porabili bomo vse “domače” sestavine in tako zaščitili oblačila pred molji. Meni pa sivka še blazno dobro diši, tako da si bom svojo štajersko Provanso še shranila za zimo.

Vsak ima doma nogavice brez para

Redki so tisti, ki jim nikoli ne zmanjka nobena nogavica. Če ima kdo recept, kako se temu izogniti, mi prosim naj čimprej javi!

V vsaki družini se najdejo nogavice brez para.

Škoda, da se tega nisem spomnila kak teden prej, ko sem v šoli otrokom sešila vrečke…da smo potem izdelali zaščitne vrečke pred molji. Nogavice so vsekakor boljša rešitev!

Treba je porezati sivko

Sivka je zame idealna rastlina za naš vrt. Zelo nezahtevna, sploh je ni treba zalivati, raste kjerkoli in blazno dobro diši. Vso poletje se zanalašč z nogami obdregnem ob vijolične grmičke, zato da še bolje dišijo. In ko na terasi pijem kavo, na njej gledam ples čebelic in mislim na Provanso…mogoče pa zato ne krenemo nikoli tja, ker imamo toliko sivke doma

Sivko krasno diši vso leto.

Sivkine vrečke za zaščito pred molji

Porežite cvetove in napolnite nogavice. Na vrhu se nogavica trdno zaveže z vrvico. Izdelek je končan. Lahko se ga položi na poličko v omari ali obesi na drog.

Otročje lahko, zato naj to raje delajo vaši otroci, vi pa med tem spijte kakšno kavo! In še to...škoda, da vam ne morem z besedami opisat kako dobro danes diši doma!

Padova–kaj si ogledati v enem dnevu

2017-09-01T20:57:00.001+02:00

PADOVA je prijazno mesto v severni Italiji, kjer se človek prav z veseljem sprehodi po ozkih ulicah in po slikovitih, prostranih trgih, mimo številnih cerkva in mogočnih stavb.

Mesto je dovolj blizu, da se ga da obiskati z avtomobilom in je vredno enodnevnega izleta,

Prato della Vale – drugi največji trg v Evropi

Glavno jedro mesta je trg Piazza Vittorio Emanuele II', kot je uradno poimenovan. Glavni trg, zbirališče tako domačinov, predvsem mladih, kot turistov. 88.620 kvadratnih metrov velik prostor v Evropi po velikosti prekaša le Rdeči trg v Moskvi. 'Prato della Valle', kot ga oni imenujejo, je simbol Padove, srce. Center trga je elipsaste oblike, ki ga obdaja kanal z vodo. Tako kot v Ljubljanici, tudi tukaj kanal naseljujejo nutrije. Kopno povezujejo štirje mostički na vsaki strani. Okrog je postavljenih 78 kipov znamenitih Padovancev tistih časov. Mostičke povezujejo sprehajalne poti ter fontana.

NAJSTAREJŠI BOTANIČNI VRT NA SVETU - Orto Botanico.

Le-ta je v neposredni bližini trga, po kratkem sprehodu med kipi, kanali, parkom in beneškimi stavbami ob njem, brez težav najdemo pot do tja. Vredno ogleda v vseh letnih časih, a najlepše spomladi,

Notranjost botaničnega vrta je razdeljeno glede na rastje na različnih kontinentih

Goethejeva palma

Najbolj znano drevo v vrtu je leta 1585 posajena Goethejeva palma (it. La Palma di Goethe, nem. die Palme von Goethe).

Goethejeva palma v botaničnem vrtu

Bazilika svetega Antona Padovanskega – njegov nestrohnjeni jezik

Mogočna, bogata in zelo obiskana bazilika. Vsa pozlačena v sebi skriva vse polno relikvij, najbolj znane so razstavljene relikvije svetega Antona Padovanskega. Med vsemi največ pozornosti pobere nestrohnjeni jezik Antona Padovanskega.

Nestrohnjen jezik sv. Antona Padovanskega

Bazilika svete Augustine

Basilica di Santa Giustina, še ena mogočna cerkev ob velikem trgu. Bazilika veliko bolj skromnejša, grajena v drugem obdobju in v njej veliko manj vernikov. Prostor, kjer najdeš mir.

Sprehod po ulicah

Sprehod med beneškimi ulicami

Ogledi in sprehod po ulicah zapolnijo popotniški dan.

Kje parkirati:
Ogromno parkirišče tik ob trgu: 45.396506, 11.876414 (dovolj prostora tudi za letalo)-plačljivo.

9 popotniških vtisov o Evii–Grčija–drugi del

2017-08-10T08:55:00.002+02:00

Naš dopust še vedno traja in prevozili smo že več kot polovico otoka. Zgodb in vtisov je kar in kar. Zaenkrat še nismo naleteli na nobeno turistično gnečo.

Na otoku ni turistične gneče

Res je! Dosedaj so počitniško zaprla vrata skorajda že vsa podjetja v Evropi, na otoku pa še vedno nobene gneče. Morda je krivo tudi to, da tukaj ni letališča? Po drugi strani, pa tudi od Aten ni dolga pot. Otok je dobro povezan s trajekti, prestolnica pa ima tudi most povezavo s kopnim. Voda tukaj je kristalno čista in plaže so prekrasne. Zakaj torej ni gneče? Kakorkoli, meni to zelo paše…sploh če na plaži kdajkoli dobiš tistih svojih nekaj arov in ne kvadratnega metra prostora.

62 vetrnih turbin

Evia velja za vetroven otok in na njem izkoriščajo energijo vetra. Na otoku je 62 veternih turbin razporejenih po otoških gričih. Sprva delujejo zelo poživljajoče na neposeljenih vrhovih gričevnatega otoka, saj razbijejo tisto pustost. Ko pa se spustiš do morja in te “gledajo”izza bližnjega hriba za teboj….no, to me je malo srhljivo spomnilo na film Vstaja strojev.

Ela po grško pomeni “pridi sem”

Na eni izmed plaž smo se zapletli v pogovor s starejšo Grkinjo, ki je dolga leta delala na Dunaju. Ona nam je povedala za ta prevod in sedaj si lahko predstavljate situacijo na plaži, kjer jaz ves čas kličem svojo Elo.

Grki zelo radi zalivajo

Tukaj se z vodo ne varčuje. Veliko je je v vodnjakih, povečini je napeljana nad zemlji po črnih 1 colskih ceveh. Tukaj se zaliva vse noči, zalivajo tako močno, da voda potem že teče kar po cesti. Z vodo vsak dan operejo tudi pločnike. Pa je zato videti kaj bolj zalito/zeleno? Ne, zelenice so redke, povečini le v bolj turističnih resortih. Grkinje skrbno zalivajo tudi svoje lončnice in marsikatera bi dala vse za tradicinalni slovenski cvetoči balkon. Na splošno pa otok ni preveč suh, mnoga drevesa in grmi vseeno dajejo otoku zeleno barvo.

Fige

Fige rastejo skorajda v vsakem jarku. Več jih vidiš tukaj kot pa na Hrvaškem. Kljub temu pa si Grki v trgovini med sadjem najprej izberejo ravno fige. Pa saj podobno je pri nas z jabolki. Kilogram fig stane nekje 3-4€. Mi pa smo malo rabutali.

Grški paradižnik

Medtem ko na italijanskih tržnicah in trgovinah najdeš vsaj deset vrst paradižnika je tukaj glavni le eden. Sočen, okrogel in za dve pesti velik paradižnik. Ta je najboljši za grško solato in vse musake ter omake. In v tej vročini tako ali tako ne paše nič drugega kot grška solata.

Območje NO CAMPING

Približno tako zgleda tam, kjer je postavljen znak prepovedano kampiranje. Pa ne, da bi pravilo kršili tuji turisti. Tukaj so turisti kršitelji Grki. Vmes smo se jim pridružili tudi mi. Na eni plaži smo naleteli na pravo grško naselje in takoj pri parkiranju k nam priteče ogromen" “ata Grk”. Izpod gostih nizko spuščenih obrvi in z resnostjo na obrazu vpraša: Italiano? Ko mu povemo, da smo Slovenci, se takoj nasmeji, objame Saša in me potreplja po ramenih. Nekdo nam odparkira svoj avto in sprosti mesto takoj ob obali. I LOVE GREECE!

Dostava na plažo

Ker se tukaj tako rado kampira, je potreba po vsakodnevni sveži hrani velika. Na plaže se vsakodnevno pripeljejo kombiji, ki prodajajo svež kruh in pekovske izdelke, sveže ribe in sveže sadje ter zelenjavo. Veliko stojnic z zelenjavo in sadjem je tudi ob cestah. Tiste manjše imajo res zelo ugodne cene. Ob manj prometnih cestah dobiš zelenjavo tudi naravnost iz vrta.

Grki in postava

Tukaj ne bi preveč razglabljala, saj čevlje sodi naj le kopitar…morda le to, da so povečini trebušate oblike in zato moje posedanje po plaži ni povzročalo manjvrednostnih kompleksov. Pa še to…blondink in blondincev ni ali pa so ZELO redki.

Dlje sem tukaj, bolj mi je všeč in če se vrnem na začetek svoje objave: Res ne razumem zakaj tukaj ni turistične gneče.

9 popotniških vtisov o Evii–Grčija–prvi del

2017-08-04T14:24:00.000+02:00

Ker v Grčiji nismo prvič, so nam nekateri vtisi ostali še iz preteklih let. Nekatere smo nabrali tudi kot hotelski gostje, a največ prav gotovo vidiš, če po deželi delaš premike med domačini izven turističnih resortov. Naslovu sem dodala “prvi del”, saj naše potovanje ni niti na polovici in bo prav gotovo še sledilo nadaljevanje. Torej kaj vse ni tako kot doma na drugem največjem otoku Grčije…

Ležalniki in senčniki so v Grčiji ZASTONJ!

Res je, v Grčiji beach bari ne računajo ležalnikov in senčnikov, kakor pa to vsekakor ni navada v Italiji, kjer cene le-teh lahko dosežejo tudi do 100€ na dan. Ob plaži so tudi tuši. Prav tako ti tukaj noben ne zaračuna parkirišča. Cene v beach barih pa zaradi tega dejstva ostajajo realne, niti malo navite.

Grčija in smeti

Tukaj na jugu se še vedno ni nič spremenilo. Povsod je polno smeti. Pravzaprav zgleda tako, kot da vsak dan pobirajo kosovne odpadke, saj so kupčki nesnage povsod. Pa zapiha veter in kupčkov ni več, saj so v vsakem grmu in v vsakem jarku. Čeprav se nekateri Grki res trudijo ločevanja, jih je vse preveč tistih, ki jim je trud odveč. Škoda.

Kapelice ob poti

To je najprej kar ugledaš, ko se pripelješ v državo. Ena še ni nič, a ko ugledaš že deseto po komaj kilometru vožnje, takrat ti takoj padejo v oči. Kapelice so najrazličnejših barv, oblik in velikosti. V marsikateri gori sveže prižgana svečka.

Grki in plaže

Mislim, da so Grki še večji kampisti, kakor Italijani. To pa zato, ker jih je na plažah vse polno. Prav nič jim ni mar za kampe, oni so “free” na plažah svoje države. Največkrat jih vidimo v iglu šotorih, vse več jih pa je v modernih počitniških prikolicah s fotovoltaično celico. In na tistih plažah, kjer jih je največ, tam so plaže tudi najbolj čiste. Ravno obratno kot na Hrvaškem. Bravo Grki!

Grki in kava

Sama obožujem kavo in sem zase mislila, da sem kar močna kofetarica. Narobe! Tukaj sem se poskusila v pitju frapejev – ledene kave – in kaj kmalu omagala. Tukaj jo ljudje pijejo po plažah, tako kot mi pivo ali vodo. Črno tekočino si natakajo iz termovkah kar v 3 dl kozarce. Brez problema tudi do večera. Težko najdeš na plaži Grka, ki v roki nima plastičnega kozarčka s črnim napitkom.

Smola in med

V hribovitem delu otoka se na borovcih nabira smola. Tole sem tukaj videla prvič. Vrečko ima skorajda vsak debelejši bor.
Na jasah, ob poteh, kjerkoli pa so postavljeni panji za nabiranje medu. Obe dejstvi pričata o tem, da neposeljena hribovita pokrajina le ni tako zapuščena.

Ceste na Evii

Hja. Ceste so…grške. Glede cest se že dolgo ne pritožujem več in vsakemu ki se, odgovorim: Pa daj pelji se kdaj na Kope ali v Ribnico na Pohorju. Tudi v Sloveniji ni vse bleščeče, so boljši in slabši kraji. Tukaj me motijo le smeti ob poti. Neporezanemu vejevju, kamenju na cestah in 10 cm globokim luknjam se da izognit. Potovalna hitrost je resda polžja, pa saj smo na dopustu. Na splošno pa na otoku ni gužve.
Najpogostejše vozilo je poltovornjak. Le-ti so vseh mogočih letnikov in v vseh možnih stopnjah obrabe.

Vladajo oljke in borovci.

Na otoku je glavno drevo oljka. Teh je veliko in povečini mogočna starejša drevesa. Mnoga negovana, veliko pa je divjih. Borovi gozdovi dajo ozračju posebej vonj in monotonost borovih gozdov na hipe razblinijo mogočna drevesa javorja. Ob obali so nam senco delali velikokrat evkaliptusi. Ela si je od vsake vrste skrbno naredila svoj herbarij.

Vodnjaki ob poti

Čeprav je vročina avgusta povsod po Evropi kar huda in tukaj na otoku skorajda ne vidiš zelene travice, je otok poln vode. Povsod ob poti so namreč vodnjaki. Vsi so lepo negovani in na voljo vsakomur. Redkokateri je poleti izsušen. Pri našem prvem obisku Grčije, smo se ravno na Peloponezu srečevali s problemom, da pri vodnjakih ni bilo vode. No, tokrat tukaj to ni težava.

Naše potovanje se nadaljuje in v glavi se mi že zbirajo novi vtisi…upam, da me poletna vročina ne bo preveč utrudila.

Punta Christo - trdnjava skrita na polotoku Punta Kristo

2017-07-25T12:59:00.000+02:00

Punta Kristo je v bistvu polotok, ki po kopnem meji na Štinjan, majhno vasico blizu Pule.

In čeprav Slovenci najraje, vsaj za vikend če ne drugače, potujemo v Istro, verjetno še nikoli nismo slišali zanj. Niti za dejstvo, da se tam skriva opustošena trdnjava, ki jo je konec 19. stoletja zgradila Avstro-Ogrska. To je bila takrat tudi največja in najmočnejša obalna utrdba kraljevega topništva.

Položaj trdnjave, ki je 45 m nad morjem in tik ob morju, je bila dobra obrambna zaščita za Fažanski preliv, kjer je bila v Puljskem zalivu zasidrana flota Avstro-Ogrske monarhije.

Po drugi svetovni vojni je bila trdnjava zapuščena. In tako je vse do danes.

Potepanje po Štinjanu.

Tako smo jo odkrili, prav naključno po potepanju po Štinjanu.

V bližini štinjanske obale smo najprej opazili štirikotne "flike" po tleh. Niso čisto navadni tlakovci. Delujejo bolj opečno. Tudi niso ploščice, ki bi ostale za morda porušenimi kioski ali črno gradnjami. Tu in tam v gošči najdeš kak porušen zid prečečkan s kičastimi grafiti. Žgalo me je že od radovednosti, ko srečamo starejšo gospo, domačinko. Ta nam je povedala usodo trdnjave in kje jo najdemo.

Ves kompleks je bil nekoč velik več kot 10 000 kvadratnih metrov in mi smo hoteli poiskati srce.

Varovalni jarek in trdnjava.

Danes se tukaj odvijajo poletni festivali, delavnice, razstave,...najbolj poznan je Seasplash festival. Takrat stara Avstro-Ogrska trdnjava pod modernimi žarometi in glasbo ponovno oživi.

Sprehod po obali Štinjana.

Obisk trdnjave je premalo, da bi zapolnil dan. Lahko se sprehodite še po zanimivi obali.
Najbolje pa je nadaljevati na bližnje Brione. Preberite naš:

Brioni…kolesarski safari po dinozavrovih stopinjah.

Če vam je predlog za izlet všeč, ga lahko delite!

Kako otrokom privoščiti nepozabne brezplačne počitnice?

2017-07-22T21:10:00.000+02:00

Poletje je čas, ko po socialnih omrežjih pošiljamo fotografije dopustniških dni. Je pa tudi res, da marsikdo otrokom težko privošči dopust. Oziroma je splošno mnenje, da je edini dober dopust nekje na obali z All inclusive ponudbo?

Vedno večkrat tudi prebiram na socialnih omrežjih raznorazne prodorne zapise o tem, kako razvajeni so naši otroci, kako se ne znajdejo v svetu in naravi, da jih veselijo le e-gadgeti itn. In ker ni dobro nekaj samo prebrati in se s tem strinjati, sem branje pretvorila v izziv.

Igrajmo se tabornike!

S prijateljico Brigito sva se odločili, da peljeva najino otročad na taborjenje v naravo…tako kot sva tudi sami bili nekoč tabornici. Priprave so potekale tri tedne. Otroci so odkrili svoj film poletja - Gremo mi po svoje 1 in 2. Navdušenje je bilo nepopisno! Obe glavi družine sta priprave opazovali z visoko dvignjenimi obrvmi in sta se nato z veseljem priključila ter nas popeljala v stilu ameriškega “fishing trip” na pravo doživetje v naravo.
In kaj smo počeli dva dni:

Postavljali smo šotor

Dogovorili smo se, da bomo sodelovali! Brez konfliktov in z zaposlitvijo vseh, nam je uspelo postaviti dve kupoli. Juhej!

Opazovanje iz šotora

Kopanje v jezeru.

Naš tabor smo postavili ob jezeru Blaguš. To jezero ni predaleč od doma, pa tudi ne preblizu. Hkrati pa je lepo urejeno in ima tudi tuš na “plaži”.

Kopanje - jezero Blaguš

Sprehod okoli jezera

Opazovali smo ribe, kače, kačje pastirje, vodne drsalce, kobilice, čebele, trstiko,…

Ribolov

Sandi in Sašo sta poskrbela za vso potrebno ribiško opremo. Nekatera je v lasti že tretjo generacijo. Taborniški sosed Željko pa je poskrbel za ribiško nadgradnjo znanja, dobro družbo in odklenitev naše ribiške tekmovalnosti. In čeprav nismo ujeli skorajda nič, in se mi je ribištvo dosedaj zdelo res zzzzz, tokrat pa je pravzaprav bilo ves čas zabavno! Mislim, da predvsem zaradi družbe in ne želje po ribah. Najbolj so uživali otroci. Željko jim je predstavil kar štiri vrste sladkovodnih rib.

Ribolov

Streljanje s fračo

Pri ribolovu je treba ribe prej nahranit. Podrobnosti ne vem in naj tako zaenkrat tudi ostane. V to področje se še ne nameravam poglobiti. Torej za hranjenje se uporabljajo prav super frače s katerim se strelja hrana kar daleč na jezero. Ne samo otrokom, tudi meni je bilo fajn “fračirat”.

Nabiranje dračja za večerni ogenj

V bližnjem gozdu smo nabrali dovolj dračja, da smo izvedli še dve večerni aktivnosti.

Priprava hrane in pomivanje posode

Vse kar smo pripravili smo brez gurmanske izbirčnosti in z največjo slastjo pojedli.

Kosilo na taborjenju

Kurjenje ognja

Naš taborni ogenj

Pečenja krompirja v žerjavici

Krompir smo zavili v alu folijo in ga spekli. Bila je že noč. Z naglavnimi svetilkami smo ga s slastjo pojedli. Otroci se rekli, šeeee. Tudi Ela, ki doma krompirja največkrat ne je.

Krompir pečen v žerjavici

Pečenje sladkornih penic

Tudi prava sladica ob ognju mora biti.

Spanje v šotoru

Najlažje in z najmanj težavami so zaspali otroci. Ostali smo že imeli težave s spalno podlago. Nekateri so čakali na nočni ribiški ulov, ki bi po nekem astrološkem preračunavnju bil najuspešnejši ravno ob dveh ponoči. Izkazalo se je, da napoved ni bila najbolj točna.

Jutranji razgled iz šotora ti polepša dan.

Pogled iz šotora - Blaguško jezero

Otroci so se igrali še družabne igre, se družili, pogovarjali, igrali,…odrasli, pa smo rekli kakšno po svoje.

Poiščite svoje jezero, saj to bi bile lahko tudi vaše najboljše zastonj počitnice!

Če vam je objava všeč, jo lahko delite naprej svojim prijateljem:)
V komentarje pa zapišite tudi svoj predlog lokacije, ki bo koristen nasvet drugim.

Kam na osvežitev v vročih dneh? – Z avtodomom na Korošico

2017-07-17T08:58:00.000+02:00

Naslov zveni zelo varljivo, saj se do Kocbekovega doma na Korošici ne da niti z avtomobilom. Dom ima helikoptersko oskrbo in temu primerna je tudi cena piva. Ampak v hribe je treba peš, se naužiti svežega zraka in prečudovitih razgledov. Ker pa pot velja za lažjo se do planine Podvežak lahko pripeljete z avtomobilom, do tja vozijo tudi avtobusi in zakaj ne tudi avtodomi. Prihod dan prej ponuja miren spanec na svežem zraku.

Do vrha je tri in pol ure hoje. Ponekod je potrebna pazljivost pred zdrsi. Julija se še najde sneg v skalnih razpokah.

Postankov nešteto, saj je razgled res fenomenalen na vsakem koraku. Na pašnikih se pasejo krave.

Planina Podvežak

Prihod do Kocbekovega doma sept jemlje sapo. Na planoti, zelenici, obdan s sivimi vrhovi Ojstrice, Grintavca,… večkrat vidiš tudi Raduho. Naš izlet na Raduho, Robanov kot in ogled Snežne jame si lahko ogledate na tej povezavi.

Vodotočno jezero.

Spust nazaj je mimo Vodotočnega jezera…zame eno izmed srca Slovenije.

Pred vrnitvijo na parkirišče velja postanek v pastirski koči na planini Podvežak. Okusen domač grozdni sok in fenomenalno kislo mleko. Na sončni jasi slišiš le žvenketanje kravjih zvoncev. Turistov je tu malo, saj so vsi na Veliki Planini, ki jo od tukaj vidiš v daljavi in na njej vse polno drobnih pisanih pik.
Tudi če ne najdete motivacija ali energije za pohod do vrha je cilj na Planini Podvežak prava osvežitev v vročih dneh, ki prihajajo.

Nasvet za avtodomarje:

Pot do parkirišča na Planini Podvežak je novejša, asfalitirana. Le zadnje tri kilometre je makedam. Možnosti za križanje dovolj. Koordinate parkirišča: 46.330963, 14.675852
Pohodniška pot je dobro opisana tukaj hribi.net.

Po poteh Soške fronte - Zgodovinsko obarvan izlet

2017-07-16T12:48:00.000+02:00

Kmalu bo minilo sto let, kar se je ta grozota končala. Grozota, ki je pomorila preko 300.000 ljudi. Čeprav stoletje nazaj, je del naše zgodovine in pustila je sledi, sledi ki jih niti stoletni viharji, potresi in poplave niso prekrili.

Za cilj smo si torej izbrali dolino Soče, da nas ohladi in pove sto let staro zgodbo.

V muzeju 1. svetovne vojne v Kobaridu je razstava, vredna vseh lovorik, pripoveduje zgodbo ljudi, vojakov. Fotografije in zapisi te ne pustijo, da bi muzej zapustil s praznim srcem.

V muzeju smo si osvežili osnovno zgodovinsko znanje in se napotili naprej.

Muzej na prostem Kolovrat.

Podobnih muzejev je po teh hribih veliko in po obisku enega se zaveš obsega bitk in usode vojakov.

Na hrib je kar precejšen vzpon, saj se dvigneš iz nekje 240 nad 1000 metri nadmorske višine. Mi smo utrujeni od prelepega razgleda po dolini Soče zaspali in zjutraj krenili spočiti na pot.

Po poteh Soške fronte.

Povsod polno strelskih jarkov, kavern, ki so ohranjene in si jih lahko ogledaš. Strelske line, prostori za havbice,… In če vse to povežeš z vsemi razstavljenimi fotografijami v muzeju v Kobaridu, se lahko zelo vživiš. S Sašom sva ves čas zmajevala z glavo in povešenimi očmi ter ponavljala “pa kaj si ti ja nor”…Vsi mi, moderna razvajena generacija, najverjetneje pozimi niti v modernih pogojih, kaj šele tedanjih, ne bi tukaj zdržali niti en dan.

Prav je, da si bi vsak ogledal tadva muzeja….da nas opomni, naj se to nikdar več ne ponovi.

Pa da ne bi mislili, da nas je tukaj vse deprimiralo. Ne, to je le kot v opomin človeški kvaliteti - biti miroljuben. In spet, pohod med hribi in krasnimi razgledi zelo napolni človeka z energijo. Tokrat je pohod res nekaj posebnega, ni le zgodovinsko obarvan. Ves čas se sprehajaš med mejniki Slovenije in Italije, brez ovir za katere so se borili v preteklosti. Soča v dolini pa še vedno teče naprej.

Poglej še naše potepanje po izlivu Soče….TUKAJ!

Dobro je vedeti:

Na hrib in iz njega je 14% vzpon/spust, a je cesta dobro prevozna;

Pri informacijski hišici je le nekaj parkirišč, dovolj veliko parkirišče je oddaljeno le nekaj metrov naprej v smeri Tolmina...na levi strani:

Na vrh vozi tudi bus iz Kobarida;
vstopnine ni;
urejene so tudi mizice in klopi v senci…veliko priložnosti za piknik v naravi.

Korzika znamenitosti - naši najljubši ogledi na francoskem otoku.

2017-07-12T22:24:00.002+02:00

Korzika je četrti največji otok v Sredozemlju, ki kljub močni želji po neodvisnosti, ostaja del celinske Francije. V preteklosti so Grki Korziko imenovali Kalliste, kar pomeni čudovita. Kot takšna je znana še danes oziroma "l'île de beauté" ali otok lepot, kot jo imenujejo Francozi.

Kdor ima rad neokrnjeno naravo, si bo na Korziki lahko "privezal" dušo. Pokrajina je vsa prepredena z idiličnimi in slikovitimi vasicami. Na celotnem otoku se nahaja 365 vasi, za vsak dan v letu ena, vsaka drugačna, posebna in samosvoja, tipično netipična.

Ajaccio

To je glavno in največje mesto na Korziki. Je tudi rojstni kraj francoskega generala in cesarja Napoleona Bonaparta, rojenega v korziški plemiški družini. V njegovi rojstni hiši je sedaj urejen muzej. 15. avgusta je v Ajaccio velik praznik ravno zaradi obletnice rojstva Napoleona in takrat potekajo tukaj Napoleonovi dnevi. Meni je bila tukaj izredno všeč tržnica.

Filitosa

Filitosa je območje z megalitskimi spomeniki na jugo-zahodu Korzike v dolini Taravo. Najdbe kamnitih puščic in lončevine nakazujejo na zgodnjo poselitev območja okoli leta 3300 pr.n.št. Okoli leta 1500 pr.n.št. so bili postavljeni 2-3 metre visoki menhirji z vgravirianimi človeškimi obrazi, oklepi in orožjem.

Cerkvica v vasi Petreto-Bicchisano

Slovencem je Korzika ostala v tragičnem spominu zaradi letalske nesreče Douglasa DC-9, v kateri je 1. decembra 1981 življenje izgubilo vseh 173 slovenskih turistov in 7 članov posadke, ki so se z Inex-Adrio Avioprometom peljali na počitnice. Na cerkvici je spominska pološča žrtvam nesreče.

Calanche

To so klifi iz rdečkastega granita, ki se strmo spuščajo proti južni obali zaliva. Visoki so približno 400 metrov in vjugasta cesta je vklesana v skalo. Prostor za križanje je vsakih 200 metrov, drugače je širina cestišča le za eno vozilo. Varovalnih ograj velikokrat ni. Ovinki so nepregledni. Vožnja po tej cesti se ti vsekakor vtisne v spomin.

Col de Bavella

Vožnja čez prelaz ali pohod čez gorovje, ko je turizem na vrhuncu je pohod najverjetneje hitrejša pot. Na vrhu je namreč zelo obiskano versko obeležje, kjer ni parkirišč. Truma turistov ustavlja svoja vozila kar na robu in tako je ta prelaz kmalu neprevozen. Pogled po zaobljenih vročih skalah pa odtehta jezo z vožnjo in parkiranjem.

Obrambni stolpi

V času Genovske republike je bilo zgrajenih na Korziki veliko obrambnih stolpov, ki bi naj varovali otok pred napadi piratov. Pri potovanju po otoku je težko, da ne bi videl vsaj enega izmed teh stolpov.

Bastia

Glavno pristaniščno mesto, ki je bilo hkrati tudi prestolnica Korzike, dokler je ni Napoleon prestavil v rodni Ajaccio.

Bonifacio

Na slikoviti lokaciji apnenčastega klifa, obdanega s starodavnimi zidovi, je Bonifacio zelo dobro ohranjeno mesto obdano z utrdbo. Bonifacio je le 11 km oddaljen od Sardinije in od tukaj vidiš obalo italijanskega otoka in iz Sardinije se lepo vidi na Bonifacio…klikni na povezavo in si oglej naš zapis iz Sardinije.

Stopnice kralja Aragona v Bonifaciu

187 stopnic vklesanih v apnenčast klif je nekoč služilo prinašanju vode v grad. Legenda tudi pravi, da jih je dal izklesati v eni noči španski kralj Aragon, ko je oblegal mesto. Danes so odprte za turiste in hoja po njih je nekaj posebnega.

Sartene

Eno najstarejše ohranjenih korziških mest, ki leži na le nekaj kilometrov od obale oddaljenem hribu. Ozke ulice med visokimi stavbami delujejo prav nevarno, ko izvem za podatek, da se je tukaj najdlje ohranilo piratstvo in banditstvo. Vse do začetka 19. stoletja bi se naj ohranila tudi La Vandetta. Trgovci s pridom tukaj tržijo nože in pipce.

Sant’Antonino

Vasica, zgrajena kakor orlovo gnezdo, na skali, na 500 metrih nadmorske višine. Od tukaj so prečudoviti razgledi na morje in na pokrajino.

Cap Corse

Severni rt Korzike, kjer je na hribu razgledna točka. V dolini je najsevernejše ribiško mestece, zraven pa plaža priljubljena pri surferjih. Zaradi slabih severnih cest in ozke ter ovinkaste ceste do vasice, se tukaj tudi v glavni turistični sezoni lahko izognemo gneči.

A Cupulatta

Unikaten živalski vrt, kjer se na 2 ha proučuje, vzreja in varuje vrste želv iz vsega sveta. Tukaj se da videti preko 2000 želv. Več izveste na njihovi spletni strani: A Cupulatta

Tukaj je zbranih le nekaj izmed ogledov na naši poti. Po pestrosti pa ne zaostajajo niti plaže na Korziki.

Po poteh morja in pisanih hišk - do Benetk in nazaj

2017-06-28T21:53:00.002+02:00

Daljši in krajši postanki so bili vodilo potovanja vse do Benetk. Radovednost nas je kižemkražem vodila vse do mesta 118 otokov. Če te zanima še kaj več, pa klikni na POVEZAVO.

Brioni…kolesarski safari po dinozavrovih stopinjah.

2017-04-29T18:34:00.000+02:00

Pred leti sem Brione obiskala turistično…ladjica, vlakec, vodička, sladoled in nazaj. Takrat se me otočje ni potovalno niti malo dotaknilo, dokler nisem že pri vkrcavanju za nazaj videla družinice na kolesih. Takrat me je prešinilo…kaj vse bi lahko videla na otoku, če bi imela kolo! Vse tiste skrite kotičke, ki sem jih na hitro brzečem vlakcu ugledala le s kotičkom očesa v delčku sekunde…absolutno premalo za dušo, kot sem jaz. Moč mi daje pogled na naravo in potrebovala sem sprostitev!

Izposoja koles na Brionih.

Tokrat smo si planirali kolesarski ogled Brionov. Kolesa si lahko izposodiš na otoku, takšna brez menjalnikov, mestna, dvokolo, tudi otroška. Vsem je ugajalo neumorno poganjanje na pedala in veter v laseh. Nepopisno in nemogoče je vse poslikati. Definitivno priporočam vsem, ne zaradi nostalgije Tita, pač pa za doživetje nekaj kilometrov nekomercializirane Hrvaške obale. Za pogled na ostanke “jugoslovanskega vladarstva” in na rimljanske korenine. Vsekakor pa vsakega pritegne narava, pomlad, ko še trava zeleni.

Dinozavrove stopinje na obalah Brionskega otočja.

Na delu obale, ki je ograjen in ko vstopaš skozi visoka vrata, takoj pomisliš na Jurski park...nato najdemo prave stopnje dinozavrov.


Ostanki starokrščanske triladijske bazilike.

Na Brione je treba s kolesom!
Nasvet:

pri nakupu vstopnice v Fažani je potrebno povedati, da si boš na otoku izposodil kolo, saj potem ni doplačila…če tega ne urediš prej, te na otoku v izposojevalnici koles čaka cenik.
na otoku lahko potuješ brezplačno s turističnim vlakcem…pot le do safarija;
lahko pa najameš elektro golf vozilo;
parkirišče v Fažani je za AD 200 kn. Za cenejšo alternativo je treba najti bolj oddaljeno parkirišče. Mi smo parkirali na novo urejenem parkirišču (še ni vrisano v google maps), ni prepovedi za AD, 1h je 7 kn.

Videm, ki ni na Štajerskem.

2017-04-17T22:33:00.000+02:00

Velikokrat sem že slišala za Udine in mesto bi brez težav postavila na zemljevid, a moja geografska nevednost do danes ni povezala Udin in Vidma...morda zato, ker nam je Štajercem kot tuje nakupovalno mesto bliže Gradec, tistim zahodnim Slovencem pa se verjetno moje neznanje zdi katastrofalno. In kot Štajerka sem Videm povezovala s krajem 20 km od doma in ne 20 km zahodno od meja domovine. Kakorkoli, obisk na oblačen dan je bil dovolj za nova odkritja in moja znanja.

Piazza della Liberta.

Najstarejši trg Udin…okrog in okrog se vrsti serija starodavnih benečanskih stavb. Pri izhodu, vhodu v grad nas “opazuje” lev s knjigo v roki, simbol moči in znanja. Loggia San Giovnanni…zvonik kjer smo si ogledali znamenito uro del Mori. To je ura na vrhu zvonika, kjer dva moška udarjata z kladivom na zvon in oznanjata čas.

Nakupovanje…

...se da tudi na deževen dan, saj se lahko brez težav sprehajaš pod oboki stavb, ki so jih arhitehturno zasnovali benečani. Ogledovanje vitrin priznanih italijanskih oblikovalcev se da kar brez dežnika. Tudi moderne pasaže omogočajo zapravljanje v vseh vremenskih razmerah. Ker pa smo mi po mestu pohajkovali na prazničen dan, si lahko predstavljate veselje naše glave družine.

Piazza San Giacomo…

...tipičen mestni trg s fontano na sredi. Okrog in okrog so posejani lokali, ki ponujajo espresso in druženje.

Duomo…

...mogočna katedrala sredi krasnega cvetličnega trga. Naša tradicija je, da je v vsakem mestu treba pokukati v vsaj eno cerkev. Da dobiš občutek mogočnosti krščanstva v tistem kraju. In Duomi v Italji so vsi mogočni, tudi če ne veš prav nič o zgodovini in arhitekturi, te zaradi mogočnosti stiska.

Castello…

...grad na vrhu hriba poskrbi za lepe razglede okrog in okrog, vse do hribov.

Porta…

...vrata vodijo iz starega mestnega središča, vstran od benečanskih levov in pohajkovanja po mestu, ki prav gotovo pusti pečat…lev, ki nam je dal znanje in moč.

Naša pot po mestu bi izgledala takole: dajte triletniku v roke pisalo in mu pustite čečkati po zemljevidu Udin…nabrali smo 9 km in porabili 4 ure…brez nakupovanja.

Nasvet za avtodomarje:

Parkirišče, tik pod gradom, brezplačno. Dovoljuje se nočitev, a v času našega potovanja je bila celotna Piazza I Maggio lunapark, zato nočitev ne priporočam.

Krasna si!…Potepanje ob izlivu Soče…

2017-04-16T14:22:00.000+02:00

Soča, mnogo let nazaj Gregorčičeva muza, sedaj skozi leta navdušuje ljubitelje narave in vse ki premoremo vsaj en fotoaparat, saj ob njej preprosto ne moreš narediti slabe fotografije…res je Krasna!
Njen izvir se skriva nekje v Sloveniji, nam še “nepotepanem” delu. Joooj, ob vsakem pisanju dobim novo idejo, ki me mika, zelo! Hkrati pa žalostno ugotovim, da mi na leto hitro zmanjka prostih dni za potepanja in velikokrat se kakšna ideja prestavi na prihodnje leto.
Tokrat sta nas vreme in mejne razmere pregnale k zahodnim sosedom. Morja in sonca tam ne manjka, poleg Tržaškega zaliva pa si delimo še našo Krasno.

Torej izhodišče morskega napajanja pred plažo Monfalcone – Marina Julija, ki je mislim, da edina monfalconska urejena plaža. Urejena pa zelo, saj na obali ni tipičnega mivka/mulj peska, ampak umetno navožen prodnik. Lepše ali ne…vsekakor je voda posledično videti čistejša.

Nekaj metrov naprej se že prične zaščiteno območje deltastega izliva Soče, Foce Dell’Isonzo.

Nasipi ločujejo polja od morja, kanalov in bregov reke. Vsakih nekaj metrov so stopnice, ki te vodijo do vedno novih prelepih in unikatnih razgledov. Povsod je polno rastja, ki te zaobjame v tunelu dreves in grmičevja. Vmes so na večih mestih postavljene opazovalnice ptic. Brez težav srečaš tudi kačo.

Ob kanalu so gosto postavljene bolj ali manj živeče kolibe na količkih. Nekaj kar ne vidiš povsod in burijo domišljijo. In čisto vsaka ima privezan čoln…za križarjenja po soških kanalih.

Otok Cona.

Po osmih kilometrih dobro utrjene pohodno/kolesarske poti prispemo do zadnje postojanke, kjer je vhod v naravni rezervat. Tukaj se plača vstopnina za raznorazne ponudbe, oglede in opazovanja vse do rta na otoku “Cona”, ki ga do tedaj že velik del prekolesariš.
Pot nazaj smo ubrali čez podeželje, pod tuneli dreves in grmičevja.

Na parkirišču pred Marino Julijo je bilo že vse živo. Ljudje v AD, avtomobilih, kolesarji in peš so pripravljali piknike…tudi take z žari na oglje. Zadišalo je po ….mmmmmm…
Spet en soški dan!

Informacije:

Pot ob morju in kanalih vse do centra za obiskovalce – kolesarsko/pohodniška. Tudi tukaj se da videti večino lepot oz. vse opisane tukaj…brezplačno. Nazaj grede ali še naprej se da ubrati tudi malo po svoje.

parkirišče Marina Julija, brez oskrbe za AD
do Centra za obiskovalce se da tudi z avtom, a je škoda spregledat vse “soško”.

Napoleonska cesta–Nekje visoko nad Trstom

2017-04-15T21:07:00.000+02:00

Danes se da po veliko poteh priti v Trst, a leta 1779 je bila to edina pot med Opčino in Trstom, dokler je ni potem leta 1902 še okrepil tramvaj katerega proga teče ravno mimo obeliska posvečenega graditeljem in Francu I. In kaj ima ta pot z Napoleonom?

Legenda pravi, da bi naj osvajalne Napoleonove čete ravno po tej cesti dosegle Trst.

Pot smo začeli pri obelisku (45.679717, 13.780928), kjer je otvoritveni razgled na Tržaški zaliv. Polovica poti do gradu Miramare, je ves čas dobro sprehajalno urejena…primerna skorajda za mašne čevlje. Visoka drevesa dajejo zavetje pred soncem, vetrom in v našem primeru, pred dežjem. Velikokrat zakrijejo tudi pogled proti zalivu, a ga tu in tam le odkrijejo in tam je uau efekt veliko večji.
Ena lepših razglednih poti…proti Trstu in Sloveniji na levi in gradu Miramare ter Devinskim pečinam na desni.
Vso to obalo smo že raziskali in vsak pogled nam je priklical “kroglico iz jedra spominov”.

Po 4 kilometrih poti so pri plezalcih priljubljene pečine…nam so napasle poglede in pogum. Potem pot zavije nazaj po gozdu…po gozdni poti. Markacije dobro vodijo vsakega popotnika. Torej, če imaš neprimerno obutev, zaviješ po poti nazaj ali nadaljuješ proti gradu Miramare. Že navadni športni copati pa zadostujejo za krožno pot polno presenečenj.

Na vrhu hriba stoji cerkev, ki na zunaj zgleda kakor geometrijski mrest betona. Ravno, ko nas je pot mudila mimo, je začelo deževati. Kakor, da bi nas nekaj načrtno vodilo v cerkev…na Veliko soboto. Znotraj je cerkev nekaj posebnega…veličastna…v dveh nadstropjih. V njej se je slišala melodija orgel in akustičnost stavbe nam je pričarala praznični čas.

Razstava o Kristusovem križanju in kopija svetega ogrinjala je dodala zvočnemu dražljaju še vidnega. Nadaljevani del poti je križev pot, tako da so krščanski občutki pojenjali počasi. Vse do nove markacije. To je prava Velika noč po naše!

Na koncu smo nabrali 9 kilometrov. Ob poti smo videli marsikaj lepega, pa tudi to: skalnati gozd, poln votlin v bližini velikega Trsta nudi zavetje…ne živalim, pač pa nekomu, ki bi za praznike takoj zamenjal z nami in bil raje doma.

Informacije za avtodomarje:

najbližje parkirišče je takoj pod Obeliskom, vendar je majhno in dovoljeno parkirati največ 1 uro;
brezplačno parkirišče oddaljeno le slabih 400 m : 45.682649, 13.783306,
kakih 100 m naprej je še eno brezplačno parkirišče: 45.684359, 13.781282; na obeh se da nočiti, obe brez oskrbe.

Med morjem in borovci–Rovinj

2017-04-13T22:23:00.000+02:00

Prvi topli dnevi me takoj spomnijo na zadnje tople v 2016 in na potepanje, ki je ostalo v mojem spominu…aromaterapija vonjav, ki jih je veter nosil z morja in tistih, ki so se ojačala pod toplim soncem med borovci.
Zadnje sezonske dneve smo si lahko ugodno privoščili enega boljših kampov v Istri.

Kamp Polari ima dobro sprehajalno/kolesarsko izhodišče do Rovinja, ves čas ob morju, vstran od prometa.
In ker je bil že prvi oktobrski dan, tudi na poti ni bilo gneče.

Ker v pozno jesenskih dnevih ni bilo več sledu turističnega vrveža nas je sprehod po še vedno toplem kamenju ulic polnil z energijo.

18 kilometrov nas ni utrudilo, nas pa je segrelo. Pa še sonce je močno grelo obalo, vabili so ležalniki ob praznem bazenu… morje.

Kratek pljusk v vodo je bil neizogiben.

Včasih je treba tud kak vikend na easy.

Med encijani na Nanos

2017-04-08T20:55:00.000+02:00

     Prvi sončni žarki nas takoj potegnejo v hribe. Lani smo si omislili prehoditi vrhove Slovenske planinske poti in verjamem, da nam bo uspelo…počasi…enkrat…

     Vse slovenske Alpe so še ovite v belo odejo, zato je Nanos zelo zadišal pred mojim nosom. Kolikokrat smo ga že obvozili, po avtocesti. Vedno je bil pogled usmerjen v višave, v občudovanje. Začutiš tiste pohodniške mravljince med prsti na nogah in želja, da nekoč pogledaš dol proti avtocesti in ne vedno obratno.
      Po letih in izkušnjah uberemo lažjo pot, tisto ki obeta največ za mlado in staro.

Z AD se pripeljemo do lovske koče. 9 km asfaltirane ceste ponuja kar nekaj avanturističnih trenutkov za daljša vozila, predvsem zaradi nenehnega kamenja na cesti in brez zaščitnih ograj, ki bi te ločile pred prepadi. Vsi, ki nameravate z AD prepotovati Korziko, poskusite tole cesto kot uverturo…dodajte močan promet in odvzamite kak meter širine cestišča.

Prihod na cilj, parkirišče pred lovsko kočo, prelepi razgledi in dober spanec zagotovljeni!

Pot do vrha je lahka in ob poti se da marsikaj videt, če le znaš gledat.

     Na nadmorski višini 1018 metrov stoji cerkev sv. Hieronima, tako visoko, v skalah, na samotnem ima poseben čar.

     Muzej analogne oddajne tehnike na Nanosu je edini v državi, kjer si lahko ogledate razvoj že izumrle tehnologije.

A bi dan lahko bil lepši?

AD INFO:

parkirišče lovska koča na Nanosu - (45.796393, 14.009609), dober spanec zagotovljen;

9 km cesta do lovske koče je asfaltirana in je dovolj priložnosti za križanje:
parkirišče pred lovsko kočo

Diši po morju - peš ali s kolesom–Seča

2017-04-04T19:03:00.001+02:00

Nekako je treba otvoriti letno sezono in čeprav se besedno počutim kot v zimskem spanju, kilometrina na AD ni pozimi nič kaj pojenjala. Po 38-ih smučarskih dneh še vedno upamo na kakšno snežinko med prihodnjimi prazniki.
Kot se spodobi, je treba letno sezono pričeti na slovenski obali, na otoku. Ta otoček je majhno postajališče sredi marine Portorož, kjer so dodatno letos uredili še plažo in to bo res top poletni del slovenske obale…kljub visoki ceni postajališča.
Marina je dobro izhodišče za peš in kolesarske potepe. Veliko parkirišče za vse “dnevne migrante” odpravi vsak stres iskanja prostora za parking.
Severno se prične plaža in promenada…užitek za tiste, ki jim godi družba in dogajanje.

Južneje se prične pot proti solinam. Nam najljubša pot. Pred vhodom v kamp Lucija zavijete levo po rahlem hribčku navzgor do Forma Vive. Prekrasni razgledi proti Bernardinu med travo posajenimi kipi.

Potka je krožna in se po spustu po stopnicah priključi na obalno cesto proti solinam.
Zavoj levo vodi kar nekaj kilometrov po poti, ki loči novo in staro. Na obalnem hribu vsakoletno zraste kar nekaj sodobnih vil, v vodi pa je v kanalčku “britof čolničkov”, ki ima poseben čar. Zadnja “kompostna”meja med luksuznimi vilami in zaščitenimi solinami v odzadju. In včasih, ko za trenutek zatisnem oči, takoj pomislim na odlomke iz filma Poletje v školjki. Le kdo si ne bi želel potepati tukaj?

Še naprej proti Sečovljam preberi lansko idejo TUKAJ (Parenzana je padla).
Torej od Forma Vive zavoj desno vodi do fitnesa na prostem…namenjenega vsem in vsakomur primernega.

Celotna krožna pot od parkirišča in nazaj meri slabe štiri kilometre. Lahkoten sprehod z zaključnim piknikom na travi pri rtu Seča.

Sonce, morje, travica…deka, košara za piknik, kak lopar in žoga…vse to je lahko super preživet dan z družino in prijatelji, na zraku, zastonj.
Preden se bi podali na dolge kolone na mejnih prehodih razmislimo…tuje morje in kraji niso nič kaj lepši od naših, so le nekoliko drugačni.

Ob Vltavi do Prage

2016-10-31T19:33:00.000+01:00

Prestop avstrijske meje takoj čutiš po cestah. Češka je do Prage slabo pokrita z avtocestami, ima pa hitre ceste, ki so hitre predvsem zaradi njihove ravnosti, drugače pa bi jih opisala kot navadne magistralke. Pozitivna stvar tega pa je, da se lahko oziraš levo in desno ter opazuješ pokrajino, ki leti mimo tebe. Le-ta spominja na Prekmurje, veliki prostrani travniki in polja skrita med gozdovi. Za razliko pa na Češkem podeželje valovi, nikoli ni kot umirjena vodna gladina, griči si sledijo v nepisanem zaporedju, kot zastava ki plapola v vetru. Razdalje med vasmi in kmetijami so velike in čeprav bi ti prostran pogled dopuščal svobodo, se zgodi ravno nasprotno. Navda te občutek majhnosti in zgubljenosti v veliki pokrajini.

Rožmberg nad Voltavo nas pričaka v popolnem spanju na deževno dopoldne. In čeprav jesen kaže zaspan utrip vasice, najverjetneje poleti črna struga Vltave osvežuje pregrete domačine.
Hrad (to je po češko in nadalje beri grad) ohranjen kakor vsi v državi.
Česky Krumlov, UNESCO-tovo čudo, punuja prvi pravi češki vtis starega mestnega jedra. Začutiš, da nisi čisto na vzhodu proti Rusiji, čeprav jo čutiš. Veš tudi, da nisi čisto v starodavni Nemčiji, čeprav zelo spominja na Bavarsko. Neštete pivnice pa potrdijo lokacijo.

Tudi tukaj črna rečna struga Vltave objema starodavno mesto, ki se je pet stoletij ohranilo vse do danes.

Mogočen hrad, večji le v Pragi, v jarku pred vrati čuvata medveda.

Sedem hektarov velik hrajski park pretegne noge, zaposli čute in napolni spomin.

České Budějovice, spet ob Vltavi, so pri naši vodji črede izzvale poseben, izredno hiter postanek z rekordno hitrim parkiranjem, motiviranjem ostale posadke in takoj gasa v ….pivovarno Budvar. Zanimivosti, ki bi jih kot priče nenehnih bojev Laškega in Uniona, lahko izvedeli že doma, vse to izvemo tukaj.

Žulike v Rogatcu

2016-10-15T21:09:00.000+02:00

Ko povem, da sem bila v Rogatcu, marsikdo morda pade v zadrego - le kje to je? Hmmm… Zveni podobno kot Logatec!? Morda Gorenjska, Dolenjska?! Potem omenim še Donačko goro in se razjasni vzhodnim Slovencem. Potem povem še za dvorec Strmol in končno dahne aaahaa še preostala Slovenija.
Mi smo tisti na vzhodu, zato smo cilj določili po tem, da nam v planinski knjižici zeva praznina v rubriki Donačka gora.

Vstop v gozd takoj preseneti vsakega pohodnika in veličina dreves pove, da nisi v čisto navadnem gozdu. Tokrat si v pragozdu. Sama sem vedno mislila, da so edino smreke lahko tako visoke.

Na poti obeležje pove, da je to prva označena planinska pot v Sloveniji. Nam kondicijsko ni predstavljala izziva, je pa pogled nad oblaki pospešil utrip srca.

Dobili smo tudi planinski žig in ga mahnili na vzhodni vrh. Hoja po grebenu in preperelem listju ni bila več easy varianta.

Vremenarji so še do petka obljubljali v soboto lepše vreme, pa je bila potem v resnici nedelja prav vremensko nedeljska. Torej klasična vremenska prognoza zadnjega časa.
Sobotni oblaki (napovedani nedeljski) na Donački pa so nas pregnali z grebena v dolino, kjer smo nabrali še nekaj bio kostanjev.

Le kaj so žulike? Novo odkritje nas je pričakalo v Muzeju na prostem Rogatec (klik na povezavo), kjer smo okušali dediščino. Ob rekonstrukcijah poslopij smo nostalgično odkrivali preteklost dve stoletji nazaj.

Vstopimo v kmečko hišo krito s slamo, leseni žlebovi, ilovica tudi po tleh. Vonj po ognju in toplota krušne peči. Vljudno nas v izbo povabi gospodinja, ki ima na mizi že pripravljeno testo za kruh. Vsak petek ga je mati dve stoletji nazaj tako pekla in okrog mize so se vselej drenjali lačni otroški obrazi. Tisti najbolj priden je dobil kos testa. Da ga je prežulil in mu je mati nato spekla žuliko. Tudi mi smo dobili vsak svoj kos in smo žulili.

Naš ati se je izkazal za izredno talentiranega.

Verjemite, da so sveže pečene izredno teknile.
Delavnice izvajajo vsako soboto, brezplačno. Doživetje pa neprecenljivo
.
Dvorec Strmol, čeprav iz 15. stoletja zaradi prenove diši le po novem. Sprehod po njem me niti malo ni oplazil s preteklostjo. Nedeljska ponudba so brezplačne aktivnosti tkanja, steklarstva, lončarstva,…v moderno opremljenih delavnicah. Priložnost za vse, ki bi želeli preiskusiti svojo ustvarjalno žilico.

Vse stare hiše skrivajo zaklad na podstrešju in tako je bilo tudi tukaj. Dobro zastavljena razstava me je v 700 let stari stavbi vsaj malo ponesla nekaj let nazaj.

Popolna sobota je zahtevala še popolno nedeljo v Termah Olimje in doma še popoln kostanjev piknik kostanjev z Donačke.

Slovenija je hudičevo lepa!