Letos sem pa že za 1 boljši kot lani. V nedeljo sem odpeljal turo št. 18, ki je menda celo ena težjih v vodniku. Vinogradniška kolesnica se imenuje, 40km gor in dol po Krškem gričevju. Jaz sem temu dodal še slabih 10km v vsako stran, da sem sploh prišel od doma do začrtane trase in nazaj, tako da sem nabral skoraj 60km in okoli 1150 višinskih metrov.

V grobem gre tura čez hribčke in doline od Rake do Primoža in po drugih hribčkih in dolinah nazaj. Pokrajina je gričevnata, na sončni strani vsakega hribčka je vinograd, na drugi strani je hosta. Vmes je tu in tam kak travnik ali njiva. V dolinah ni ničesar, vse vasi so razpotegnjene po slemenih. Najvišja točka je samo nekaj čez 500m (najnižja malo pod 200), ampak ravnine ni praktično nič. Ali gre gor ali dol, vmesne variante ni.

Štartal sem zgodaj zjutraj. Ta dan je bila napovedana huda vročina, pa sem hotel priti domov že kar kmalu dopoldne. Računal sem 60km, povprečje okoli 15 na uro, štiri ure nimam kaj delat, enkrat malo po deseti bi moral biti doma. Kako se je to končalo, bo hitro jasno.

Najprej sem se povzpel čez Leskovec do grada in mavzoleja nad njim, od kjer je pogled takšen:

Jutro nad Krško-Brežiškim poljem.

Nazadnje, ko sem bil na gradu, so tam še živeli ljudje. Potem so jih izselili, češ da bodo grad obnovili in bo notri ne vem kaj vse lepega in bleščečega. Danes vse skupaj zgleda enako kot pred dvema letoma, samo da je okolica še bolj zaraščena, kakšno okno več je razbito in vhod je trdno zaprt z železnimi vrati. Toliko o prenovi.

Tudi okoli mavzoleja je vse poplnoma zapuščeno in zaraščeno.

Iz Leskovca se cesta vzpne na Golek. Že tu so praktično samo vinogradi in zidanice.

Vinograd.

Vinograd.

Obveznega kristusa sem hitro rešil. Ljudje so tod hudo verni. Za vsakim ovinkom je kakšen.

Fajn razgled.

V Ivandolu sem se končno priključil opisani trasi. Med vinogradi sem se spustil čez Nemško Goro do Brezovske Gore¹, potem mimo Ajdovske jame na Vrhulje in dol do Ravni. Tam se pa začne najlepši del ture. Mimo cerkve in vinske kleti do konca asfalta, potem pa za par kilometrov na makadam med vinogradi in skozi gozd.

Med vinogradi.

Cesta je tu večinoma ravna², malo se spusti, skoraj nič ne gre v hrib. Ko je konec vinograda, nadaljuje po hosti. Podlaga je dokaj solidna, samo tu in tam čez cesto visijo robide, ker očitno nihče ne čisti. Je treba pazit, da ne zapneš. Na koncu hoste je vas. Da ljudje v teh koncih mislijo resno, se pozna že po krajevnih imenih:

Dobrodošli na Pijani Gori. Hik.

S Pijane Gore se cesta spusti v dolino. Makadam je tu bistveno slabši. Mehek, z velikimi kamni in celimi kanjoni od dežja. Vodnik priporoča treking kolo, ampak meni se zdi, da bi s tankimi gumami na tem odseku bolj tanko piskal.

Pokrajina je pa v dolini še lepša kot zgoraj. Za spremembo tu ni vinogradov ampak samo gozdovi in travniki in vmes ena kmetija. Vmes pot prečka tudi traso novega daljnovoda, ki naredi pokrajino malo manj lepo, ampak od nečesa je le treba živet.

Novi daljnovod. Tale steber bo moral še nekaj žgancev pojest, da bo zrastel do konca.

Iz te idilične dolinice³ je samo še kratek vzpon do Rake, kjer je dejansko opisan začetek in konec ture. Raka je največji kraj na tej trasi. Imajo najmanj tri, če ne štiri gostilne, šolo, veliko cerkev in župnišče. Nasploh je Raka kar lepo urejena vas.

Proti Raki.

V Raki sem se samo na hitro ustavil in natankal, potem pa dalje. Ura je bila že pol devet, jaz pa pravzaprav šele na izhodišču. Prepočasen sem, prevečkrat se ustavim vmes. Ampak po drugi strani to ni dirka ampak izlet.

Kakorkoli že, iz Rake gre trasa čez Podulce do Zabukovja, tam pa dvakrat desno in mimo hiš na makadam med travnike in v gozd. Čista lepota! Na drugi strani hoste je vas, ki se ji reče Brezovo, tam greš samo čez cesto, naslednji kilometer je pa za izletnika resno zajeban. Kakih sto vertikalcev je do vasi Križe, to si lahko vsak sam izračuna, koliko je povprečen naklon.

Ampak jaz sem bil trmast in sem lepo počasi navil do prve ravnine brez ugovarjanja. Je pa teklo z mene v potokih. Ura je bila že kar pozna, tam nekje proti deveti zjutraj, vročina pa vsako minuto hujša. Na koncu klanca pa še ni čisto konec vzpenjanja. Cesta gre potem malo gor, malo dol, pa še malo bolj gor čez Osredek, Veliko Hubajnico in Malo Hubajnico⁴.

Tale fotka je optična varka. V resnici ravnine ni nobene.

Tole je pa že bolj podobno dejanskemu stanju. Hribčki z vinogradi.

Zanimiva hiška. Pa ni nobena izjema, takšna arhitektura je kar značilna za te kraje. Spodaj zidano (po možnosti tudi vkopano v zemljo), zgoraj pa leseno, takšne so vse zidanice. Lepo, da ljudje ohranjajo stare navade, tudi ko delajo nove bajte.

Iz Hubajnice sledi še zadnji vzpon do najvišjega hriba na turi, na Primoža. Na tej točki sem že kar konkretno klel, kaj se imam toliko za obirat, da potem po najmočnejšem soncu grizem v klance. Ob šestih, ko sem štartal, je bilo še prijetno hladno, ob sedmih je bilo soparno in je začelo ratovat vroče, ob osmih je bilo že na robu vzdržnosti, ob devetih so psi nehali lajati name, od desetih naprej so me pa še muhe pustile pri miru. In v takem vremenu sem jaz lezel na teh 540m velik hrib.

Ampak je šlo in evo mene na Primožu. Sicer so me psi, krave in ljudje čudno gledali, kaj neki počnem, ampak ko jih šljivi.

S Primoža bi se lahko spustil direkt v dolino, ampak tura pelje še okrog Dedne Gore⁵. Ker je zanimiva cesta, ki gre točno po vrhu grebena, pogled na sosednji breg je pa naravnost fascinanten. Še zdaj ne vem, zakaj se nisem ustavil in slikal. Potem sem malo zgrešil, ker bi menda moral na vrh hriba, jaz pa sem šel po cesti okoli, ampak po moje nisem veliko zamudil. Sem se pa ustavil na enem križišču, kjer so lokalni jagri očitno tako ponosni, da se v eni točki srečajo ozemlja petih lovskih družin, da so tam celo postavili eno ceremonialno lovsko prežo, ki jo prodajajo kot znamenitost:

Lovska preža na peteromeji.

Kakorkoli že, cesta gre od tam najprej po slemenu, potem okoli hriba, nato se spusti v eno vmesno dolinico, potem nazaj gor na drugo stran, na koncu se pa spusti v taglavno dolino Impoljskega potoka. Tam pa nagrada za vse trpljenje:

Ribnik.

Ribnik.

Postrv na žaru.

Ribnik je majhen, ampak lep in dobro urejen, gostilna je pa znana po ribah. Pa prijazni so. Tja sem prišel skoraj eno uro preden kuhinja začne delat, ampak je teta vseeno samo za mene spekla postrv. Ki je bila vrhunska, z lahkoto najboljša, kar sem jih kdaj jedel. Lahko samo priporočam. Imenuje se enostavno Gostišče ob ribniku. V Dolenjih Impoljah je, če bo kdo iskal. Na glavni cesti Sevnica-Krško je v križišču tabla.

Od tam me je čakala samo še pot nazaj domov. Do Zavratca je cesta skoraj ravna, samo na koncu se malo vzpne. V Zavratcu potem levo proti Rovišču, na naslednjem križišču spet levo proti Planini, skozi Smečice ravno in na Veliki Trn. To je skoraj vse klanec. Od istega križišča pred Planino do cerkve na Velikem Trnu je 1.7km in okoli 200m višine. Povprečje je okoli 11 ali 12%! To in dejstvo, da je bila ura že krepko čez poldne, temperatura pa kakih 34°C, pomeni, da sem se matral. Dihal na škrge in teklo je z mene. Na eni točki me je tako zalilo, da sem že mislil, da so se mi možgani stopili in počasi tečejo dol po čelu. Saj mogoče so se mi pa res.

Malo počitka pod eno lipo.

Ampak z malo muke je vendarle šlo in sem prilezel na ta famozni Veliki Trn. Na vrhu je kot naročeno ena lepa cerkev, zraven pa britof, za vsak slučaj.

Cerkev na Velikem Trnu.

Od tam pa praktično samo še spust. Najprej Mali Trn, potem Kalce in Nemška Gora, v Ivandolu pa konec klobase. Čez Golek in Leskovec sem se spustil po isti poti, po kateri sem zjutraj lezel gor.

Končno spet domači dimniki.

Bilo je fajn (večinoma), bilo je naporno (še bolj večinoma), bilo je vroče (zelo), trajalo je dlje, ko sem mislil in domov sem prišel zmatran (kar precej). Evo še trasa ture na bikemapu. Okoli 40km in 1050 višinskih metrov (tako piše v vodniku, bikemap zadnje čase nekam čudno računa višine), jaz sem, kot rečeno, dodal še dobrih 15km čez hribe in kakih 100 ali 150 metrov višine, da sem prišel od doma do tja in nazaj.

Zemljevid ture št. 18.

1. vsaka druga vas je nekakšna gora
2. relativno, čisto ravno ni nikjer
3. minus daljnovod
4. zanimivo, tukaj ko so pa že malo bolj hribi, pa ni več nobene gore
5. opa, spet ena gora!

Razvijal sem tokrat drugače kot zadnjič. Kemikalije sem namešal frišne. Belih pikic je še nekaj, ampak bistveno manj. Očitno sem takrat res imel onesnažen fiksir ali kaj takega. Tokrat sem mogoče slabo opral menzuro, v kateri sem ga mešal, ali kaj vem, zakaj se je še vedno pojavilo nekaj teh malih pikic. V vsakem primeru je napredek opazen.

Torej razvijal sem po drugem postopku. Najprej sem film “opral” v navadni vodi (prewash). Ven je prišla ena taka temno modra tekočina. Ne vem, če je to k čemu kaj pripomoglo. Naj bi bilo dobro proti zvijanju filma. Potem sem vlil noter malo bolj razredčen razvijalec (Adonal v koncentraciji 1+100), pol minute mešal, nato pa pustil eno uro, vse točno pri 20°C. Temu se reče “stand development”. Ker pač pustiš, da stoji eno uro ali kolikor pač že. Kot prekinjevalec sem uporabil navadno vodo in ne namenskega prekinjevalca (tako piše v navodilih na škatlici od filma), fiksiral sem pa normalno v Adofixu 1+9 kakšnih pet minut.

Z rezultati sem zelo zadovoljen. Pri tem načinu razvijanja brez mešanja potegneš iz filma res največji možni dinamični razpon, sicer za ceno zmanjšanega kontrasta¹ in verjetno malo ostrine, posledično je pa tudi zrno zelo zelo fino oziroma neizrazito. Pri roki sem imel sicer samo poceni flatbed skener, ki ne zna niti prav fokusirati na ravnino filma, ki ga skenira in zato naredi precej mehke skene, tako da ne vem, ali je zrno res tako fino ali je to zaradi slabega skenerja, ampak fotke so res čisto gladke kot steklo. Pa tudi čeprav ostrina skena ni dobra, detajli vseeno so in se jih da lepo potegnit ven z USM ostrenjem. Zrna se pa po ostrenju še vedno skoraj ne vidi.

Fotke (klik odpre večjo):

Črni kal.

Črni kal, druga stran.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Predor Markovec v izgradnji.

Koper.

Koper.

Koper.

1. hvalabogu za skenerje in računalnike

En hrošček.

En pajo. Ko imaš krepko več kot 1:1 povečavo, se iz roke praktično ne da fotkat. Vse se trese, da ne moreš niti kompozicije naredit. Globinske ostrine je pa tako malo, da je samo en del žužka lahko oster.

Še en hrošček.

Rumeni nosonja. Makro ledice so sicer svetle, ampak bi lahko bile še bolj. Če hočeš zapret blendo, da bi dobil kolikor toliko spodobno globinsko ostrino, dobiš predolge čase za slikanje iz roke, če hočeš še kratke čase, moraš pa dvignit ISO. Celo 3200 je komaj dovolj.

Tale zadnja fotka je sestavljena iz treh različno fokusiranih, ampak to sem imel srečo, da je ratalo naredit iz roke. Za kaj več je res treba imeti dober stativ.

1. se pravi v koprivah

Torej ti dve uri sem se igral, tole spodaj so pa rezultati. Na slikah so čisto navadne stvari iz dnevne sobe in okolice. Če kdo za več kot pet fotk ugane, kaj je gor, ima moje uradno dovoljenje, da spleza na najbližje drevo, sleče majico, se potrka po prsih, razširi roke in se zadere: “jaz sem car!”

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

Potok 1

Potok 2

Potok 3

Potok 4

Škoda, da se nisem prej spomnil, da bi vzel s sabo še kakšen ND filter, da bi dobil malo daljše čase…

Začuda sem se kar dobro držal. Ni se bilo treba niti ustavit¹ niti na večjem delu vzpona prestavljat v najnižje prestave. Eno malo daljšo pavzo sem imel vmes, ko sem iskal tisti zadnji slap, za katerega še zdaj ne vem, kje je. Tudi tokrat ga nisem našel², sem pa naredil vmes par fotk kar tako. Nobena ni ratala, tale je še edina kolikor toliko spodobna:

Potok.

Evo kakšne beštije se klatijo po bohorskih grapah:

Crkjena bohorska beštija.

Gor po hosti je, kot rečeno, še kar šlo, ustavil sem se šele, ko sem prišel ven. Razgled ni bil fajn, je bilo vse nekaj megličasto, tako da ni bilo nič za slikat.

Malo pod vrhom.

Od tu do koče ni več daleč, to sem navil brez problema. Še zdaj mi ni jasno ali je bila koča odprta³ ali me bodo organi pregona iskali zaradi vloma. Vrata so bila odprta, ampak nihče se ni javil. Kakorkoli že, natočil sem si vode, nato pa nadaljeval še višje gor po gozdni cesti proti Javorniku:

Gozdna cesta po Bohorju.

Zadnjih nekaj sto metrov do vrha je samo planinska pešpot. Ne vem, če majstri to dejansko zvozijo, ampak jaz si ne predstavljam, da bi mi kdajkoli ratalo. Čisto na koncu sem kakih 150m kolo zvlekel gor na roke. Strmo je pa blatno pa skale so. Ne gre drugače.

Na vrhu ni nič novega, vse po starem:

Jasa na vrhu Velikega Javornika.

Evo še dokazni material:

Vrh.

Nazaj sem šel po isti poti. Dol je šlo hitreje kot gor. Jaz sem užival, pecikl je pa trpel. Nekje sredi skal so mi eksplodirale sprednje bremze⁴, da sem se komaj še rešil gotove smrti, in nekje sem po moje malo zvil sprednje kolo⁵, ampak na koncu sem le prišel nazaj domov živ in zdrav. Za kolo diagnoza še ni dokončna, v najhujšem primeru ga bo treba uspavati.

Vsega skupaj okoli 44km (22 tja, isto nazaj) in kakih 950 višinskih metrov (od tega skoraj vsi na poti do tja, ker se praktično konstantno vzpenja). Fajn.

1. več kot enkrat
2. menda sem lazil prenizko, to sem potem na karti videl
3. ob ponedeljkih imajo sicer ponavadi zaprto
4. no, ne dobesedno
5. verjetno je kaj povezano z incidentom z bremzami

Na internetu ne najdem praktično ničesar o njem, samo nekaj skopih informacij o njegovih bližnjih sorodnikih, predhodnikih in naslednikih, konkretno o tem modelu pa nič. Na njem piše Minolta MC Tele Rokkor 200mm f/3.5. Se pravi, da ni MD, čeprav obroč za ostrenje je takšne oblike, kot pri malo novejših Minoltinih MD objektivih in ne tak kot pri tistih starejših, tako da po tem sklepam, da je bil narejen nekje v začetku ali sredi sedemdesetih, mogoče celo proti koncu sedemdesetih.

Škoda, da nisem dal zraven še aparata za primerjavo. NEX zgleda smešno miniaturen poleg takega objektiva.

Zakaj ta objektiv nima smisla? Ker je velik, težek, nima avtofokusa in optika ni ravno vrhunska. Dandanes vsak poceni telezum dela podobno dobre (ali slabe) fotke, pa še vso avtomatiko dobiš zraven, mogoče celo stabilizacijo. Pravzaprav sem šel iz firbca delat primerjavo z edinim drugim objektivom v moji omari, ki tudi pokrije 200mm, to je Minolta AF 100-300mm f/4.5-5.6. Star, poceni in izjemno švoh telezum objektiv. Primerjal sem samo pri odprti zaslonki, enega pri f/3.5, drugega pri približno f/5.6, kolikor ima zum pri 200mm¹. Izkazalo se je, da je zum v centru kadra celo ostrejši! Fiksni ima sicer prednost ene blende in še malo², pa ostrino drži enakomerno od vogala do vogala³, pa manj je aberacije, to je pa bolj kot ne vse.

Aja, še ena prednost je: cena. Ne glede na to, kako poceni so tisti osnovni tele zumi, ceneje od takele rabljene starine ne gre. Jaz sem svojega dobil za vsega 17 evrov! Za ta denar se familija še najest ne more pošteno. Pa ni nič narobe z njim. Pravzaprav zgleda popolnoma kot nov. Očitno tudi prejšnji lastnik⁴ ni vedel točno, kaj bi z njim, pa je ga je držal večino časa pospravljenega v omari.

Minolta MC Tele Rokkor 200mm/3.5

V bistvu tudi jaz nimam ideje, kaj naj pravzaprav z njim počnem. Rabil sem ga točno enkrat, pa še takrat nisem dobil dobre fotke, ker je bila svetloba zanič. Da bi ga kar tako nosil okoli, ne pride v poštev, ker ima skoraj kilo in ga komaj spravim v torbo. Kakšne posebne naloge, ki bi ji bil najbolj kos prav on in ne kateri drug objektiv, se pa pri najboljši volji ne spomnim.

Minimalna razdalja ostrenja znaša dva metra in pol, kar je smešno veliko. Vsak normalen tele zum ostri na meter ali meter in pol. Za slikanje bližnjih predmetov ta objektiv originalno očitno ni bil namenjen, za portrete tudi ni, ker perspektiva vse preveč splošči, za slikanje živali v naravi pa spet ne, ker je 200mm v večini primerov enostavno premalo, tudi na APS-C cropu. Mogoče bi se ga dalo uporabiti za kak šport, kjer nisi predaleč, pa spet ne tako zelo blizu. Tam, kjer je 200mm ravno prav. Ampak za kaj takega pa že skoraj nujno rabiš avtofokus.

Skratka objektiva nimam za kaj uporabljat. Vseeno sem zadnjič šel na en sprehod z njim, toliko, da ga vsaj zares sprobam, če ga že imam. Rezultati so naslednji: ostrina je relativno švoh, pri ostrenju na daleč še bolj kot na blizu⁵, na vire svetlobe znotraj kadra je objektiv popolnoma neodporen, aberacije⁶ je dokaj malo,  se pa zelo pozna tista napaka, ko se pobarvajo robovi v neostrini⁷. Objektiv nujno rabi stativ, in to dovolj močnega⁸, razen na močnem soncu. V tem se krepko vidi prednost novih, stabiliziranih objektivov.

Mehansko je pa super. Sicer je res precej težek, ampak obroč za fokusiranje je zelo širok in teče izjemno gladko in je tako pozicioniran, da ko objektiv podpreš z levo roko, lahko lepo fokusiraš z enim prstom. Zaslonka se nastavlja po korakih od f/3.5 do f/22 z nekaj vmesnimi stopnjami med “okroglimi” vrednostmi. Samo med f/3.5 in f/5.6 ni nobene vmesne postaje, kar je malo čudno, ker je to kar precejšen skok. Zaslonka ni nič posebnega, sestavljena iz šestih lamel z ravnimi robovi, kar bi se moralo negativno poznati na neostrini pri rahlo zaprti blendi, ampak tega nisem preverjal. Pri odprti blendi dobiš ozadje popolnoma zamegljeno, sploh če fokusiraš na blizu in je razdalja do ozadja dovolj velika.

Kot rečeno, nimam pojma, za kaj točno bi ta objektiv rabil in prepričan sem, da ga na testnem sprehodu nisem uporabljal tako, kot je bilo mišljeno. Vseeno, tole sem prinesel domov:

Drevje, s katerega visijo neka jajca. Zadaj je njiva koruze, ampak se ne vidi, ker ta objektiv iz ozadja naredi eno samo gladko površino. Fajn.

Potem ko pol ure nisem dobil ideje, kaj slikati, sem se ustavil sredi hoste in naredil random škljoc. Če bi se tam nekje slučajno našel kak medved, bi objektiv izpolnil svoj smisel. Mislim.

Še vedno brez ideje (in brez medveda) sem se odločil slikat gobe. Minimalna razdalja ostrenja je omejujoč faktor. Objekt mora biti velik vsaj 20-30cm, da približno zapolni kader.

Ker potem tudi gob ni bilo več, sem se vrgel na rože. Ne morem se odločit, če mi je neostrina všeč ali ne. Vsekakor je zanimiva. Je pa tale rožica rastla sredi praproti in drugega šavja. Že par centimetrov izven fokusa tale objektiv kar konkretno zamegli.

Tale je pa direkt na soncu in z malo bolj oddaljenim ozadjem. Mimogrede, z NEX-om se skoraj ne da slikati v portretnem načinu, ker se LCD ekranček obrača samo po eni osi.

Teh kvazi metuljčkov je letos nenormalno veliko. Tule so imeli ornk fešto, na kupu jih je bilo na desetine, če ne na stotine, da so lezli en čez drugega!

Brezvezna fotka kostanja, da zapolni kvoto.

Še brezvezna fotka hrasta.

Ti "metuljčki" so res vsepovsod.

Še neke rumene hostne rožice in smo končali za danes.

Do nadaljnjega gre objektiv nazaj v omaro. Vsaj dokler ne dobim novega stativa!

1. točne številke ne vem
2. kar pa se pri bližnjih posnetki zelo pozna
3. zum v vogalih postane zelo neoster, in to na crop aparatu
4. ali več njih
5. kar mi je čudno, mogoče je pa vseeno kaj narobe z mojim primerkom
6. vijolični robovi na meji kontrastnih ploskev
7. vijolično pred in zeleno za ravnino fokusa
8. mojega starega poceni plastik fantastika je zlomil, tako je težek!

Fotke vem, da niso nič posebnega, ampak evo jih vseeno (klik odpre večjo):

Eno drevo v hosti.

Deponija v grapi. Kaj vse "ljudje" zmečejo tja, kjer mislijo, da ne bo nihče videl. Stara okna, avtomobilske gume, kup neprepoznavnega pleha in dve toni ceglov so klasika, ampak sveča pa definitivno zmaga.

Dno grape še enkrat.

Izvir potočka v grabnu.

Mostiček.

Potoček.

Potoček.

Potoček.

Stezica v hosti.

En čuden hrošček.

En kvazi metulj.

En res mini žužek.

Ta je tudi čisto mini. To, na čemer sedi, je navadna trava.

Tole je pa eden tistih micenih svetlečih hroščkov.

Ena grozna muha od strani.

Taista grozna muha od spredaj.

Edina nežuželka v današnji zbirki. V resnici je bil tale pajkec manjši kot zgleda na sliki.

Pa za konec še en rdeči hrošček.

To je to, naslednjič pa mogoče še kaj zanimivejšega. Upam, da bo še kako hladnejše jutro, čeprav nič kaj ne kaže. Počasi bo glavne sezone za žužke konec, jaz pa nisem še nič pametnega pofotkal…

Vse fotke razen tretje pri odprti blendi. Klik odpre večjo.

Cvetoč grm. Hortikulturno bolj osveščeni internetni znanci so me poučili, da je to nepravi jasmin in da menda zelo lepo diši. Škoda, jaz trenutno nič ne voham.

To je skoraj edino mesto, kjer ulovim bebo. Drugače je prehitra oziroma sem jaz prepočasen.

Mama žaba čuva otroke. Sem prepozno opazil, da je zunaj že polno malih mini žabic in se bojim, da sem kakšno pohodil.

Pozna se, da je zadnje čase dosti dežja. Gobe rastejo.

En lokalni mačkon.

Ta objektiv sem nabavil že kar lep čas nazaj, več kot eno leto, pa nikoli ni bil ravno moj najljubši, ker sem vedno imel na aparatu raje kaj (za mene) uporabnejšega. Prodajalec je rekel, da je objektiv kar zdelan (stekla pa, da so čista) in kot takega sem ga tudi kupil, ampak razen tega, da je spredaj pleh opraskan, jaz drugih defektov ne vidim. Očitno je tip hotel dobiti sprednji element dol, kar ne vem, če mu je uspelo ali ne, v vsakem primeru pa je iz pleha naredil celo štalo. Čeprav navoj za filter je pa še čisto v redu.

Obstaja več variant tega objektiva. V bistvu je osnovna optična formula Zeissov original iz leta 1924¹, ki se je izkazala za zelo uspešno in so jo na veliko kopirali vsi od Nemcev in Rusov do Japoncev. Ta, ki ga imam jaz, je prišel iz vzhodnonemške Carl Zeiss fabrike iz Jene in je t.i. zebra različica². Obstaja tudi novejša MC verzija, ki je črna in ima vgrajeno sončno zaslonko. Po serijski številki sodeč je bil objektiv narejen enkrat med letoma 1967 in 1970, se pravi, da jih ima že častitljivih 40 in še nekaj.

Takole zgleda medtem ko pozira na tleh dnevne sobe:

Carl Zeiss Jena Sonnar 135mm f/3.5

Okrog prve leče je res vse razdrapano, ampak na srečo to na nič ne vpliva.

Poleg tega, da je prejšnji lastnik opraskal pleh okoli prve leče, je imel objektiv še par drugih mehanskih problemčkov. Fokusiranje ni bilo zelo gladko in enakomerno. Dostikrat se je zatikalo in pravzaprav niti ni prišlo čisto do neskončnosti. Tudi zaradi tega ga nisem rad uporabljal.

Še ena posebnost tega objektiva je, da ima samo auto način, se pravi da je zaslonka vedno odprta, aparat pa jo potem preko posebnega pina pri slikanju zapre na izbrano vrednost. Uporabno na aparatih, ki to funkcijo imajo, pa zelo tečno na digitalcu preko adapterja, ki tega seveda ne zna. No, za take primere je na objektivu poseben “gumb”, s katerim zaslonko držiš zaprto. Deluje, ampak ni pa ravno idealno.

Objektiv sem nekajkrat imel na aparatu, potem je pa večino časa preživel v omari. Zadnjič sem pa dobil inspiracijo, da ga probam spraviti malo v red. Navodil za razstavljanje in servisiranje nisem nikjer našel³, tako da sem šel delat bolj na blef, češ kar bo pa bo. Saj objektiva itak nisem skoraj nič uporabljal in itak je bil mehansko v dokaj švoh formi.

Da ne dolgovezim, po nič manj kot šestih urah sem praktično doktoriral iz dizajna tega objektiva. V bistvu je zadeva narejena čisto preprosto in razstaviti ga je bil najmanjši problem. Ampak potem pri sestavljanju nazaj en del nikakor ni šel na pravo mesto. Potrudil sem se in si pri razstavljanju natančno zapomnil, kako je bil objektiv sestavljen, da ga bom potem nazaj sestavil točno enako. Izkazalo se je⁴, da ga je očitno prejšnji lastnik, ki je podobne operacije že izvajal, sestavil rahlo napačno! Zato se je tudi fokusiranje zatikalo in ni doseglo neskončnosti.

Kakorkoli že, vse sem dobro očistil in namazal in zdaj objektiv dela kot nov. Fokusiranje je gladko, čeprav še vedno precej trdo. Mogoče bi moral uporabiti kako drugo mast⁵, ampak bolj se mi zdi, da je pač objektiv že v osnovi takšen. Je pa fokusiranje zelo natančno, ker je od minimumam do neskončnosti skoraj cel obrat in oznake praktično za vsakih 10cm. Bi rekel, da se obroč za fokusiranje zavrti za nekje okoli 330 stopinj!

Spotoma sem še odstranil mehanizem za avtomatsko zapiranje zaslonke, tako da se ta zdaj nastavlja lepo ročno preko obročka. Mimogrede, ta objektiv ima še eno zanimivo posebnost, kar se tiče zaslonke. Z razdaljo ostrenja namreč avtomatsko kompenzira izgubo zaslonke, tako da recimo pri minimalni razdalji obroček ne kaže več največje zaslonke f/3.5 ampak se ustavi nekje med f/3.5 in f/5.6. Tega mislim, da niti digitalci večinoma ne znajo!

Skratka objektiv je skoraj kot nov in mi ni žal tistih šestih nočnih ur mukotrpnega lovljenja miniaturnih šraufkov s pinceto, ker optično je kljub svoji enostavnosti (ali pa mogoče ravno zaradi nje) res zelo fajn. Največja zaslonka f/3.5 res ni nič spektakularnega, amapk v praksi se izkaže, da je pri tej goriščnici polje ostrine tako ozko, da večje zaslonke skoraj nikoli niti ni smiselno uporabiti, razen če se hočeš pohvaliti pred kolegi⁶. Najlepše pa je, da je tudi pri odprti zaslonki objektiv že zelo spodobno oster, ko zapiraš pa postaja samo še ostrejši.

Kakega vinjetiranja jaz na crop digitalcu seveda ne opazim, geometrijskega popačenja mislim, da tudi ni praktično čisto nič. Kako je kaj v nasprotni svetlobi še nisem uspel prav stestirati, ampak pri dolgih objektivih to ponavadi ni velik problem, tudi če se izkaže, da se z njim proti soncu ravno ne da slikati. Edina težava so rdeči in modri robovi, ki se pri zelo kontrastnih prehodih kar hitro pojavijo. Ampak digitalna tehnologija tukaj dela čudeže, tako da dandanes tudi to ni ne vem kako omejujoče.

Minimalna razdalja ostrenja je točno 1m, kar je za take sorte objektiv kar spodobno. Ni malo teh malo starejših 135mm objektivov, ki ne ostrijo pod metrom in pol. Zaslonka ima sicer samo šest lamel, tako da se hitro vidijo šestkotniki, ko malo zapiraš, ampak glede na to, da je ostrina že pri f/3.5 odlična, lahko v povezavi s kratko razdaljo ostrenja dobiš zelo močno zamegljeno ozadje pri bližnjih posnetkih. Nasploh je ta objektiv zelo znan po dobri kvaliteti neostrine v ozadju.

Evo nekaj primerov pri odprti zaslonki in različnih razdaljah ostrenja od minimalne do neskončnosti. Ker sem spet bolan, kar z balkona:

Razdalja ostrenja okoli 1m. Drugi kaktus je samo nekaj cm za prvim!

Razdalja okoli 7 ali 8m. Na pomanjšani sliki se ne vidi, ampak ostrina ni stoprocentna. Pa ne zaradi objektiva, ampak zaradi gibanja, pa ne vem ali se je meni roka tresla ali se je smreka majala v vetru.

Razdalja blizu neskončnosti, malo manj.

Objektiv je torej optično odličen, super ostrina, dober kontrast, lepe barve. Pravzaprav so zgleda moje default nastavitve za RAW pretvorbo bolje prilagojene za optično slabše objektive in bi v bistvu moral kakšen drsnik potegnit malo nazaj.

Druga stvar pa je uporabnost. V časih filma je bila 135mm ena izmed osnovnih goriščnic. Poleg normalnega objektiva okrog 50mm in širokokotnika z 28mm je vsaka firma imela vsaj še enega portretnega z goriščnico 135mm in zaslonko med f/2.8 in f/4. Na digitalcu s crop senzorjem se pa to spremeni. 135mm postane 200mm, to je pa za portret že skoraj predolgo, medtem ko je za pravi telefoto objektiv za slikanje res oddaljenih motivov še premalo oziroma obstajajo druge boljše možnosti. Vsaj meni je 135mm ena od goriščnic, ki jih redkokdaj uporabljam. Če pa že imam 135mm s sabo, je pa itak večino časa v torbi in ne na aparatu.

Problem pri takih objektivih je, kot je vedno bil, svetloba oziroma kako doseči dovolj hiter čas zaklopa, da fotografije niso stresene. Nepisano pravilo pravi, da naj bi bil čas največ 1/goriščnica, in to v 35mm ekvivalentu. Se pravi s tem objektivom naj bi pri slikanju iz roke uporabljal največ 1/200s, raje manj. Ampak na malem digitalcu, kot je moj NEX-5, ki nima optičnega ali kakršnegakoli iskala, ampak gledaš živo sliko izključno na zadnjem ekrančku in aparat držiš z bolj ali manj iztegnjenimi rokami, se vsako tresenje še toliko bolj pozna. Stresene slike sem dobil tudi pri 1/400s in celo 1/500s! Poleg tega se pri taki goriščnici veliko prej pozna tudi gibanje motiva. Pa natančna kompozicija je iz roke vse prej kot lahka naloga. Vse to pomeni, da je take sorte objektiv težji za uporabo in se mora človek dosti bolj potruditi za tehnično kvalitetno fotografijo.

Je pa vse to čisto stvar osebnega okusa. Sem prepričan, da če bi se navadil na 135mm, bi večino časa lepo shajal samo s tem objektivom na aparatu in še kakim širokokotnikom za vsak slučaj v torbi in ne ravno obratno. Pravzaprav, ko sem pregledoval arhiv, sem ugotovil, da sem ga kar nekajkrat imel s sabo, tudi če ga nisem uporabljal kot primarnega.

Evo za konec še par starih primerov. Za nastavitve nimam pojma, ker nisem zapisoval, ampak večinoma se mi zdi, da je zaslonka blizu popolnoma odprte, slike so pa neobrezane, če pa že, pa minimalno:

Rože na vrtu.

Beba na vrtu.

Ribez. Rdeči.

Vrtnica. Ne vem, kako sem se takrat šel obdelavo ISO 800 fotk, da je toliko šuma.

Beba na hribu.

Race.

Beba na morju.

Avti. Mimogrede, akcije se s takim objektivom načeloma ne da slikati. Moraš vnaprej vedeti, kje boš ostril.

Avto.

Avto.

1. tako pravijo interneti, menda bo že držalo
2. ker pač zgleda kot zebra
3. našel sem samo za novejšo MC verzijo, ki pa je očitno malo drugače narejena
4. po urah in urah poskušanja
5. imam neko sintetično teflonsko mazivo, ki sem ga dobil v kolesarski trgovini
6. ali internetnimi neznanci

Makro fotografija je ena bolj dostopnih zvrsti fotografije, s katerimi se lahko ukvarja hobi fotograf, če odmislim fotkanje vsepovprek kar tako brez cilja in namena. Za vse ostale zvrsti rabiš drago opremo, veliko časa itd., makro se greš pa lahko že za zelo poceni. V prejšnjih letih sem se nekaj trudil s poceni predlečami¹, letos pa imam makro obročke za Minoltin MD mount² in par Minoltinih objektivov, ki jih lahko prek adapterja uporabim na NEX-u!

Prednost marko obročkov je, da nič ne trpi kvaliteta slike, kot je to pri predlečah, je pa zato par slabosti. Skupaj z daljšimi objektivi niso pretirano uporabni, ker ne dobiš ne vem kako velike povečave, pri krajših pa razdalja do objekta, ki ga fotografiraš hitro pade na zelo kratke centimetre³. Kar je pri fotkanju žužkov precej pomemben faktor. Poleg tega pri makro obročkih izgubiš nekaj svetlobe, pri povečavi 1:1 približno dve blendi. To se pa tudi pozna.

V kompletu, ki ga imam, so trije obročki, in sicer 13mm, 21mm in 31mm, skupaj torej največ 65mm. Najbolj mi pridejo v poštev objektivi od 28 do 50mm, 135mm je bistveno predolg in z njim ne dobim nič uporabnega, pri 24mm pride razdalja ostrenja že prekratka. Za začetek sem probal pravzaprav samo s 45mm objektivom in 31mm obročkom. Tako sem dobil povečavo približno 0.75X, kar še niti ni pravi makro, je bilo pa že tako dovolj težav. Razdalja ostrenja je bila približno 18cm, globinske ostrine je praktično samo za kak milimeter al dva, svetlobe pa tako malo, da bolj kot na f/11 nisem mogel zapreti, pa še takrat sem imel ISO 1600, čas pa vsaj 1/60s, da sem dobil še kaj ozadja osvetljenega⁴.

Kar se tiče fleša, je to šibka točka NEX sistema. Aparat nima standarnega priključka za fleš, posebnega zunanjega fleša se ne dobi, adapterjev pa tudi ni, tako da je treba nekako shajati s tistim malim fleškom, ki pride skupaj z aparatom. Jaz sem spredaj postavil doma narejen difuzor iz kartona in papirnatih robčkov, nekaj takega, kot je naredil tale tip, in se je kar solidno obneslo.

Spodaj so prvi rezultati. Nič kaj preveč navdušujoče, ampak nekaj pa je. Kot rečeno, z vsemi obročki naenkrat bi dobil večjo povečavo, ali pa s krajšim objektivom, ampak največji problem je svetloba. Fleš je sicer dovolj močan, ampak prek “difuzorja” speljana svetloba pride še vedno precej pod kotom in z ene strani. Idealna rešitev bi bil ring fleš okoli objektiva.

Žužek. Ni najbolj zanimiv subjekt, ampak vsaj polno jih je po celem travniku in mirni so zjutraj.

Teh je tudi veliko, ampak so že malo bolj živahni. Takole grdo fleš prepali travo.

Te pajkce in nasploh vse pajke, ki ne pletejo mrež, je težko fotografirati, ker imajo veliko oči in dobro vidijo. Kar naprej bežijo in se skrivajo in izza vogalov špejajo, kdo je ta stric s čudnim fotoaparatom. Jih je pa tudi polno, skoraj vsaka marjetica ima svojega.

Klopov je tudi ogromno. Na vsaki drugi travici je en čakal na žrtev. Teh rdečih je največ, nekaj sem videl tudi tistih malo manjših, črnih.

Mikro polžek s kosmato hiško. Kdo bi si mislil, da so tudi polžki lahko kosmati.

En mali skakač, ne vem, kako se mu dejansko reče. Čez dan ga ne dobiš, zjutraj so pa večinoma še kar mirni, če je dovolj hladno.

Pajek.

Muha.

Tale se mi zdi, da je iste sorte kot tisti na drugi sliki.

Enodnevnica.

Čmrlj. Tole fotko in naslednje sem naredil popoldne. Ampak čez da ni šans, da ujameš kaj drugega kot kako čebelo, čmrlja ali mravljo. Večina žuželk je enostavno preveč aktivnih. Ulov je najboljši zgodaj zjutraj, pa še to samo če je jutro hladno, najbolje ne več kot nekaj stopinj nad ničlo.

Farma. Na vsaki rožici je ena "čreda" listnih uši, ena mravlja, ki "skrbi" zanje in en stražar.

No, pa takega strica lahko še dobiš podnevi, potem se pa res skoraj neha.

1. z bolj slabimi rezultati
2. dobil praktično zastonj
3. oziroma pade ravnina fokusa celo za prednjo lečo objektiva
4. zgodaj zjutraj v senci, pa osvetljeval sem s flešom