Legendarni sarajevsko-zagrebški bend ravno v tem času praznuje tudi četrt stoletja delovanja in fantje so po vseh teh letih še polni energije in zaleta. Vedno znova  njihovo glasbo odkrivajo tudi vse bolj zahtevne mlade generacije, kar samo dokazuje, da je ljubezen večna in da romantika zlepa ne bo umrla. Sicer pa, kot je povedal pevec skupine Žera, je ljubezen tema vseh generacij. Njihove pesmi pač govorijo o vsakem izmed nas. In kot je še dejal se njemu teh petindvajset let zdi, kot desetletje, saj je tisto, kar jim daje zaleta, energija, ki jo dobijo od oboževalcev.

Skupina Crvena jabuka je ob tej obletnici izdala tudi knjigo in štiri cd-je z njihovimi največjimi hiti.

Dinamična in privlačna Urška je odlično zabavala občinstvo in eden boljših rock bendov v Sloveniji je navdušil s svojo energijo, ki so jo poudarili še z bruhalcema ognja. Billysi so na svoj koncert povabili tudi nekaj odličnih glasbenikov, Billyja pevca skupine Bombe in Matjaža Jelena. Na odru pa se jim je pridružil tudi Sašo Đukič, ki je sicer znan kot komedijant, glasbenik in režiser in predvsem kot Mama Manka. Prvi obiskovalci koncerta so lahko ob karti prejeli tudi najnovejši CD skupine Billysi Bite me. Navihani naslov tako napoveduje melodični billyjevski rock. Malce navihan in malo igriv, a poln ognja in energije.

Več: Klik

Prav to so dokazali Plavi orkestar sinoči v razprodani hali Tivoli. In prav to bodo ponovili nocoj v še enem razprodanem koncertu. Pesmi, ki jih znamo vsi na pamet so odmevale med razgreto publiko, ki že dolgo ni tako razigrano dvigovala rok. Nekateri so Plavcem sicer očitali, da bi si po desetih letih, ko so se vrnili na odre, lahko privoščili kakega dodatnega glasbenika. Vseeno pa je bil splošni vtis izredno pozitiven.

Saša Lošič – Loša, za katerega se zdi, da mu leta in desetletja ne pridejo do živega, je s svojim simpatičnim načinom komuniciranja s publiko znova očaral tako nekdanje oboževalke, kot mlade, ki so bili na koncertu Plavega orkestra prvič.

Fantje bodo svojo turnejo nadaljevali marca v Zagrebu in Beogradu.

Kitara je pod njegovimi prsti oživela, strune so postale slikarska paleta s katero je slikal barve in občutke. Od romantičnega sanjarjenja s Til the morning, pa vse do klasik, kot je The road to hell. Dvorana je uživala, kričala in se tiho prelivala v občutke.

Angleški glasbenik, ki bo 4. marca praznoval 59. rojstni dan je z nekaj slovenskimi besedami in načinom komuniciranja s publiko pokazal, da ni nič zvezdniški in da mu je najbolj bistvena preprosto glasba. Preprost pa je ostal tudi z minimalistično, a vendar privlačno sceno s kitarami, ki je samo poudarila virtuoznost umetnika na kitari.

Pevec, ki trenutno promovira svojo zborko največjih uspešnic Still So Far To Go – The Best Of Chris Rea je tako, po pred dvema letoma odpadlem koncertu v Ljubljani, končno obiskal tudi Slovenijo. Po vikendu Eme se je tako vsekakor prileglo nekaj starega in večnega…

Publiko je pred začetkom koncerta Chrisa Reae ogreval Paul Casey.

Milena, Sedam dugih godina, E, moj Saša, Ja sam za ples, Za dobra stara vremena in druge so dobri dve uri držale pokonci novomeško publiko. Del koncerta so Novi fosili posvetili žal preminuli nekdanji pevki skupine Đurđici Barlović in nekdanjemu bobnarju, s hiti kot je Sanjaj me, Ako te izgubim in drugimi.

Prepletanje nostalgije, romantike in čustev je bila rdeča nit koncerta, ki ga je bilo res žal zamuditi.

In tako se je zgodil koncert, ki sem si ga v resnici želela slišati. Michael Bolton. Eden mojih mladostnih idolov. Vedno je obstajal samo kot lik na kaseti, kasneje sem iz čiste nostalgije kupila nekaj cd-jev, ki so zdaj varno spravljeni v mojem arhivu. Priznam, da so se mi zatresle roke, ko sem izvedela, da bom lahko pod odrom s fotoaparatom. Nekdo, ki je bil moj spremljevalec v najbolj žalostnih trenutkih bo kar naenkrat postal živa oseba. Le nekaj metrov stran.

Prvič v življenju so se mi nekaj dni prej že potile dlani ob misli na ta večer. In potem se je zgodil ta dolgo pričakovani koncert. Morda bi ga morala poslušati sama, nekje skrita v kakšnem kotu dvorane, globoko v temi, da bi ga doživela na moj način. Še vedno znam vse njegove pesmi na pamet. Tolikokrat so mi delale družbe, da so mi besede ostale nekje zakopane v spominu. Ampak žal me je pustil rahlo prazno. Ja, lepo je bilo na svoj način. Krasno spremljevalno skupino ima, ampak dotaknil se me ni. Veliko bolj se me v tem trenutku, ko se cd plošča vrti nekje v ozadju in se po sobi razlivajo melodije. Ali pa je vse prišlo dan kasneje, ko z miško drsim čez poteze obraza in skušam iz fotografij pričarati tisto, kar je dal nekoč meni…

Album, ki bo izšel februarja bo za Plavce sedmi album, oz. deveti skupaj z dvema kompilacijama. Kljub temu, da je Plavi orkestar pred desetimi leti odšel na počitnice, fantje pravijo, da je med njimi vedno, ko se srečajo enaka kemija, kot v začetku. Kot je dejal Loša, je skupina Plavi orkestar neambiciozna, kar dokazujejo dolgi premori med albumi, ki jih izdajajo. Vrnili pa so se, ker so mnenja, da je PO nedosanjan sen, in da krog ni bil zaključen. Še pred šestimi meseci fantje niso bili prepričani, da bi bili spet člani PO. Po letih, ko niso imeli stikov so se dobili v planinski koči na Bjelašici. Dogovorjeni so bili za spontano druženje… Loša jim je takrat predstavil nove pesmi in so začutili, da je to to. Sicer je Loša v vmesnem času delal glasbo za filme in nadaljevanke in kot je dejal, se v trenutku, ko naj bi ustvarjal glasbo za Plavce počuti, kot medved pod žarometi.

Na novi plošči fantje obljubljajo nov koncept, nov zvok, brez marketinških trikov in duetov. Na njej bo 10 do 11 pesmi, ki so zaenkrat še v delovni verziji, brez klaviatur in vokalov. Snemali so jo v Zagrebu in kot je dejal Loša je z vsako ploščo tako, da jo začnejo snemati v Zagrebu in končajo v Ljubljani. Je pa s kančkom humorja namignil, da se zaenkrat še brezimenskemu izdelku obeta dolg naslov.

Konec februarja, ko bo Plavi orkestar nastopil na velikem koncertu v hali Tivoli v Ljubljani naj bi izšla tudi nova plošča skupine. Sicer pa se fantom v okviru prihajajoče koncertne turneje, ki se začenja z dobrodelnim koncertom 6. februarja v sarajevski Zetri, obeta še koncert 13. marca v zagrebu, 17.marca v Beogradu in nato 26. februarja v Ljubljani.

Loša je ob vprašanju, kaj jim pomeni slovenska publika zaplaval v spomine. V osemdeseta leta, ko so jih na nekem koncertu v okviru festivala Novi rock punkerji najprej hoteli dobesedno nagnati iz dvorane, do konca koncerta pa so že družno prepevali in se zabavali. In ta ljubezen oz. naklonjenost slovenski publiki še kar traja. Sicer se pa tudi fantje sami sprašujejo v čem je ta fenomen Plavog orkestra, da jih slovenska publika tako rada posluša.

Očitno se nam obeta tudi film o Plavem orkestru, saj je sarajevski režiser Pjer Žalica posnel že več kot 300 ur materijala o skupini in ljudeh, ki so z njimi povezani.  Ki naj bi luč sveta ugledal konec julija v času sarajevskega filmskega festivala.

S čim bodo fantje postregli na koncertu? Odvisno od oboževalcev. Na Facebooku namreč poteka anketa, katere pesmi si fani želijo slišati na koncertu.

Morda ima celo na nek način prav. Je pa tudi res, da smo dve povsem različni generaciji. Da so naše službe drugačne. Daleč od običajnega prebujanja ob pol šestih, štempljanja kartice minuto pred šesto in zapuščanja delovnega mesta minuto čez dve popoldne.

Iskreno povedano. Ne znam si predstavljati takega načina življenja in na trenutke me pravzaprav celo zaboli senca posmeha.

Moje življenje je v resnici sestavljeno iz stvari, ki jih rada počnem. Še vedno si vzamem čas za prijatelje. Res pa je, da so prav ti prijatelji del tega, kar počnem v življenju. Da z veseljem stopim skozi vrata firme, ker vem, da me tam čaka kopica smeha in zabave. In da se je celo zgodilo, da sem z obžalovanjem ugotovila, da je petek in da me čaka umirjen vikend. Morda imam idealno službo. Vem, da imam idealne prijatelje. In vem tudi, da si še vedno znam vzeti čas tudi zase in za svoj hobi. Evo, dokaz.

Petčlanska strokovna komisija v sestavi: Mojca Menart, Urška Čop, Andrea Flego, Miha Vardjan in Drago Mislej Mef, je izmed 111 prijavljenih skladb izbrala 14 skladb. Strokovna komisija si bo pri končnem zmagovalcu oprala roke. Zmagovalca EME bo namreč izbiralo ljudstvo z desetminutnim telefonskim glasovanjem. V primeru, da bi dve skladbi imeli enako število točk, bo dilemo razreševala petčlanska nadomestna komisija. Višje se bo uvrstila tista skladba, ki bo imela višjo oceno nadomestne žirije.

Ema 2010 bo letos potekala v dveh delih. V prvem delu se bo predstavilo 14 skladb, ki jih je izbrala strokovna komisija, v finalu pa bo nastopilo 7 skladb izbranih, povabljenih avtorjev.

Vrstni red skladb prvega dela EME 2010:

• Sara Kobold, Od tod do večnosti

• Brigita Šuler, Para me

• Nina Pušlar, Dež

• Langa, Roko mi daj

• Saša Zamernik, Živim za zdaj

• Ylenia Zobec, Priznam

• Vasa & Plejbeks, Gremo na Emo

• Martina Šraj, Dovolj ljubezni

• Marko Vozelj, Moj si zrak

• Petra Pečovnik, Iz navade

• Martina Feri in Tomaž Nedoh, Le en dan

• Zadnji Taxi, Franji

• Manca Špik, Tukaj sem doma

• Ansambel Roka Žlindre & Kalamari, Narodno zabavni rock

Med povabljenimi avtorji v drugem večeru pa bodo nastopili:

• Anastazija Juvan s skladbo nežna, ki sta jo napisala skupaj z možem Miranom Juvanom

• Neisha je za izvajalko svoje skladbe izbrala Nušo Derendo, ki bo zapela pesem z naslovom Sanjajva

• Lea Sirk bo zapela skladbo z naslovom Vampir je moj poet, avtorja Patrika Grebla

• Stereotipi bodo pod okriljem Kingstonovca Zvoneta Tomca prepevali pesem Daj mi znak.

• Vladi Pilja, nekoč znan kot Lepi Dasa bo priznal, da Tudi fantje jočejo, avtorja Marina Legoviča

• Tangles se bodo spraševali Kaj in kam pod Raayevim avtorstvom

• Hamo pa bo prepeval pesem Gala Gjurina Črni konji čez nebo.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

The Stroj so v okviru petkovega koncerta predstavili tudi “radio friendly” singel Lajka, ki je izšel natanko 52 let po izstrelitvi Sputnika 2. Na trenutku so polno dvorano pustili brez diha in nekaj sekundna tišina je povedala več, kot bučni aplavzi, ki so sledili.

Kot je pred koncertom povedal idejni vodja zasedbe Primož Oberžan je projekt Kymatika izviren sistem za vizualizacijo zvoka. Na oder so namesto sodov in industrije 18. in 19. stoletja postavili stroje, ki so sicer iz našega časa, a počasi izginjajo iz našega življenja. Stroji, kot je pisalni stroj, analogni telefon, mehanske igračke. Vse pa je podprto z zvoki s terena. Novost The Strojev so tudi glasbeni elementi in ženski vokal.

Dekle, ki je začelo svojo kariero pred trinajstimi leti z Vetrom z juga je odraslo in po sedmih albumih, uspešnih nastopih in nekaterih odmevnih sodelovanjih, med drugim tudi z Robertom Plantom, je pripravila presek svojega glasbenega ustvarjanja.

Gre za plesno predstavo Gustava Russa z naslovom Tango seduccion. Dvajset vrhunskih umetnikov – plesalcev, pevcev in glasbenikov je v portoroškem Avditoriju uprizorilo vrhunsko predstavo ovito v pahljačo čustev. Vse kar spada v življenje, ljubezen, ljubosumje, maščevalnost, hrepenenje, razočaranje. Ples, ki je nekoč zaznamoval revne in veljal za nespodobnega je povedal zgodbo o življenju na prefinjen način, s privlačnimi kostumi in odlično glasbo. Vsekakor je bila to predstava za sladokusce.

Polne lune, mlaji in vse ostale lunine mene pripadajo nam. Prav tako PMS-i, hormonske motnje, depresija in ostala hormonska nihanja. Ženske smo tiste, ki lahko cmerimo, smo šibke, ljubimo in sovražimo…

Da vam izdam nekaj skrivnosti. Recimo temu kratki priročnih poznavanja ženske duše. Dekleta sanjamo o romantičnem princu, ki nas bo nežno objel, pobožal po laseh, nam dvignil obraz proti sebi, medtem, ko bomo sramežljivo pogledovale v tla in nas čisto narahlo poljubil. Jasno, to so nam vcepili v otroštvu s pravljicami, ki žal niti pod razno niso resnične. Ampak dekleta sanjamo tudi o nekom, ki bo močnejši od nas. O nekom, ki nas bo prepričal, da nismo debele, čeprav je tudi sam opazil, da nam oblačila preprosto niso več prav. O nekom, ko bo prinesel robčke, medtem ko se cmerimo ob Najinih mostovih in ki bo poslušal (čeprav samo na pol), kako nas je prizadela tista zoprna komolčarska sodelavka. Ženske smo tiste, ki lahko javno priznamo, da včasih izgubljamo voljo in da bi najraje spokale kufre in se odselile najmanj v Mavretanijo.

Zadnje čase, opažam, je splošno stanje precej drugačno. Ženske postajamo tiste, ki ponujamo ramo in opojne majice za moške solze. Saj pravim… Narobe svet…

Zagotovo pa je italjanski pevec najbolj sedel v srca slovenske publike, še močno pod vtisom zmage Slovenije nad Rusijo, ko je z odra pomahal z navijaškim šalom slovenske nogometne reprezentance.

Vsekakor koncert, ki ga je bilo škoda zamuditi.

Tale objava je med drugim tudi za Volka.