Pisatelj Alan Wake ima dovolj rutin v svojem življenju in po zadnjem delu svoje zelo uspešne detektivske sage, v kateri ubije glavnega junaka se odloči, da je čas za spremembo. Z ženo odpotujeta v Bright Falls, kjer se takoj po njihovem prihodu začnejo dogajati čudne stvari.

Ne bi razkrival preveč vsebine, je pa zadeva zelo dobro spisana, zgleduje pa se po delih Stephena Kinga in Davida Lyncha, kjer se prepletajo različni svetovi, glavni junak zgodbe pa je oseba, ki te svetove povezuje oziroma razrešuje konflikte v njih.

Igra je sestavljena iz dveh delov, dejanskega premagovanja ovir na linearnem poligonu in vmesnih video sekvenc, v katerih se dogajanje razpleta. Zelo podobna je klasikam Max Payne oziroma Gabriel Knight, kjer ste imeli podobno ozračje, samo da je bilo pri Knightu večji poudarek na vsebini, pri Maxu pa večji poudarek na streljanju. Sicer je res, da se Alan bolj nagiba k Paynu kot k Knightu, a vseeno je ravno vsebina tista, ki spodbuja igralca k dokončanju igre oziroma k razpletu zgodbe.

Zanimivo je tudi to, da so se avtorji potrudili z glasbo in podpornimi spletišči, ki razkrivajo vsebinske delčke igre oziroma jo dopolnjujejo. Od dveh upokojenih težkometalcev iz fiktivnega benda Old Gods of Asgard, do šestdelne YouTube serije Bright Falls, do ostalih spletnih bonbončkov, ki spodbujajo k raziskovanju onkraj glavne igre.

Je pa tudi res, da razen dobre zgodbe igra ne ponuja veliko zanimivosti, ki so jih igralci vajeni iz t.i. sand-box iger (Red Dead Redemption, GTA, Mass Effect…). Epizode so sestavljene iz preprek in nepridipravov, v manjšem obsegu pa igralec rešuje tudi uganke. Dialogov je veliko, igranje prekinjajo sekvence, v katerih pa igralec nima vpliva na razvoj dogodkov.

Ambient je zelo dobro razdelan, grafika in detajli so presunljivi, vsebina pa je, kot že omenjeno, ultimativni brainfuck. Lahko bi sicer razširili streljaški del, a se bojim, da bi iz tega naredili še eno “navadno” streljačino, zanemarili pa fantastično-grozljivo okolje. Komaj čakam na drugi del!

Iron Maiden je še ena tistih skupin, ki jo štejem med klasike dvajsetega stoletja in ki je poleg skupin Metallica in Guns and Roses sestavljala zdravo jedro glasbe, ki sem jo imel vedno na dosegu roke. In vendar so se mi vedno izmuznili z ogledom v živo, čeprav so leta 2000 koncertirali v Izoli, leta 2007 pa celo v Ljubljani.

Klasike, kot je The number of the beast, Fear of the Dark, Be quick or be dead in Hallowed be thy name ali pa novejše Paschendale in Ghost of the Navigator ter novoizdana plošča The Final Frontier so bili dovolj velik razlog, dva sva se s kolegom Denisom (ne, ne Sarkićem) odpravila čez mejo do Udin, kjer so pred vilo Manin koncertirali Iron Maiden.

Koncert je bil razprodan, pred vilo pa se je zbralo blizu petindvajset tisoč poslušalcev, presenečen pa sem bil nad starostno razliko, saj so se na zelenici znašli tako res stari rokerji kot tudi mladina, ki je na koncert prišla s torbami Hello Kitty in v spremstvu staršev.

Italijanska predskupina Labyrinth, ki je skušala množico navdušiti z angleško-italijanskim powermetalom je zaradi slabega ozvočenja in tako konfuznimi besedili, ki so bila sestavljena iz italijanskih kitic in angleških refrenov, name ni pustila prevelikega vtisa, sploh če se zavedamo dejstva, da so na ameriškem delu turneje Iron Maiden za predskupino pobasali Dream Theater…

Po slabi uri so Italijani odšli na pašto, na oder pa so prikorakali britanski rock metalci in žur se je začel. Žur lahko razumete dvopomensko, saj so po eni strani Bruce in ekipa pokazali, da se jim dolgoletni stalež nič ne pozna, po drugi strani pa tako neumnega in jeznega občinstva nisem videl še na nobenem koncertu.

Najbrž je k živčnosti pripomogla že prej omenjena razprodanost koncerta, ampak določeni širokopleči pripadniki moškega spola so s svojim špehom in pestmi resno ogrožali že tako stisnjeno občinstvo. Not good, še na Metallici v Milanu je bilo vzdušje bolj prijateljsko.

Oder je bil skostumografiran v slogu zadnjega albuma, v ozadju pa so se menjavala platna, na katerih so bili izrisani motivi skladbe, ki so jo fantje igrali. Posebej moram pohvaliti Bruca Dickinsona in bobnarja Nicka McBraina, pa tudi gospod Steve Harris, ustanovitelj skupine, se je zelo suvereno držal. Bruce je s svojim energičnim nastopom pokazal, da s svojimi petdesetimi leti še vedno ni za med staro šaro.

Zanimivo sicer, da so z najnovejšega albuma igrali samo prvi singel, El Dorado, ostali dve uri koncerta pa sta bili posvečeni že prej omenjenim klasikam. Z izborom sem zadovoljen, mogoče bi vseeno zamenjal kako nabijačino s kakšnim daljšim komadom, ampak očitno se Device zavedajo skupnega imenovalca publike, ki jih hodi poslušat.

Pa če se še malo pohecam iz naših zahodnih sosedov – zelo hecno je bilo slišati Italijane izgovarjati ime skupine, saj se je vse skupaj slišalo bolj podobno besedi Mayday kot Maiden in na začetku sem se spraševal, če sem narobe slišal ime predskupine.

Poleg razmeroma neprijazne publike bi pokritiziral še tehnično izvedbo oziroma ozvočenje, ki je bilo za moje pojme nastavljeno prepotiho. Če sklepam po Metallici in U2, kjer mi je po koncertu še dva dni zvonilo v ušesih, so Iron Maiden svoje železo kovali na zmerni jakosti, pri kateri se je sicer čisto v redu slišalo vse, ni pa bilo tistega… X faktorja, ki je ponavadi na koncertu in ga ni pri poslušanju skladb v naslonjaču.

Vseeno se je nasilni del publike umiril in potem smo se z Italijani, Nemci, Švedi, Britanci skupaj drli refrene, medtem ko je po odru brez odmora skakal in pel Bruce. Res je car.

Res je, telefon je star dobro leto dni in v tem času je HTC naredil že par boljših pametnih telefonov. A vseeno je zanimivo videti, kako se podjetja razlikujejo po načinu pristopa do vmesnikov na dotik, saj sta si v primerjavi s telefoni Nokia vmesnika različna kot dan in noč.

OK, najprej tri dobre stvari, zaradi katerih sem bil nad telefonom presenečen.

Teža in ohišje. Telefon z merami 10,9 x 5,3 cm, ki tehta malo čez 110 gramov je pravo olajšanje v primerjavi s stokilsko (no, stopetdesetgramsko) C6, ki ima približno enako obliko (mogoče je za par milimetrov večja na vsako stran). Zanalašč sem za primerjavo izbral enega novejših telefonov finskega velikana, ker me je zanimalo, kako so se korejski američani lotili vmesnika, ki fincem še leta 2010 dela preglavice. Tudi ohišje daje občutek trdnosti in čeprav je narejen iz plastike, zadeva ne deluje tako poceni kot pri C6 oziroma X6.

Vmesnik (50%). Sicer samo tisti del, ki je zadolžen za vnos podatkov in prikazovanje ikon, ampak vseeno. Telefon ima sicer priložen stilus, vseeno pa se ga da čisto normalno upravljati s prsti. Ikone so dovolj velike in prilagojene prstom, zaslon pa je dovolj odziven, da točno veš, kaj si pritisnil. Če bi bilo tudi vse ostalo tako dobro narejeno…

Tipkovnica na zaslonu. Ker Touch Diamond2 nima fizične tipkovnice, vnašanje znakov poteka preko zaslona in tipkovnica na zaslonu je zelo dobra, saj človek točno ve, kaj mora pritisniti, med posameznimi tipkami pa je dovolj razmaka, da se ne dogajajo nesreče. Ni sicer zadeva na nivoju iPhone tipkovnice, ampak  ji nič kritičnega ne manjka.

Sedaj pa tri slabe stvari, zaradi katerih ne bi nikoli kupil oziroma dlje časa uporabljal tega telefona. Zadeva je bila tako slaba, da sem bil na koncu prav vesel moje E71, ki se je še enkrat izkazala kot odličen telefon.

Vmesnik (50%). Operacijski sistem, ki teče na tem telefonu, so Windowsi. Sicer mobilna različica 6.1, a so vseeno Windowsi. V svoji najslabši izvedbi. Ne mislim hitrosti, telefon na tem področju ni počasnela, vseeno pa pri uporabniški izkušnji telefon pogrne na celi črti. Zmedene ikone, podvajanje določenih sklopov in pomanjkanje komunikacije med izvajanji posameznih akcij (recimo pošiljanjem SMS sporočila, kjer človek stisne gumb SEND in potem UPA, da se bo zadeva prikazala v mapi SENT MESSAGES) delajo celotno izkušnjo zelo neprijetno.

Zaslon. Sicer je res, da se ikone lepo ujemajo s površino prstov, ampak faking šit je zaslon trd kot kamen. Resno, pri tem telefonu lahko človek še zašvica, ker je treba tako nabijati na zaslon. Stvar postane neuporabna predvsem zaradi tega, ker je za razliko od C6 zaslon edini način tipkanja in če nočete neprestano uporabljati stilusa, ki zadevo malo olajša, potem si ali kupite powerball ali pa pozabite na ta telefon.

Povezovanje z omrežji. Telefon nima možnosti pošiljanja datotek po bluetooth povezavi in NE, to ni prednost, čeprav tega ne omogoča niti iPhone. Druga stvar – wireless oziroma podatkovna omrežja. Sicer se vanje lahko povežeš, ampak telefon je zelo skop z obvestili o preklopih. Tako se vam bo večkrat zgodilo, da bo telefon, meni nič tebi povezavo prek GPRS omrežja, preklop izvedel potiho, vi pa boste to opazili šele, ko boste preverili in bo pisalo Mobitel Internet – 08:11:12 (in ja, to so ure!).

Na koncu se je telefon izkazal za zanimivo ekskurzijo v svet operacijskega sistema Windows Mobile in svet HTC mobilnih telefonov. Na žalost Diamond2 ni ravno paradni konj, vseeno pa kaže, vsaj v odnosu s telefoni Nokia, še vedno dovolj svežine, s katero kaže, da obstaja več poti do istega cilja.

Telefon so prijazno posodili pri podjetju Tušmobil.

Zadnji dan pred upokojitvijo in detektiv Frank Hartigan dobi še zadnjo nalogo. Itak. Človeka, ki je tik pred penzijo pa res ne bomo ujčkali, si najbrž mislijo njegovi nadrejeni in čeprav ga Frankov partner prosi, naj nalogo izpusti, se naredi neumnega in gre domov, ga Frank ne posluša. No, vsaj v tistem delu, ki pravi, da naj gre domov in naj nalogo izpusti.

Da je Frank neumen oziroma neskončno pogumen, ti je jasno takoj, ko vidiš, KDO je njegova zadnja naloga. Frank se namreč loti kar sina senatorja države, v kateri leži Sin City. Sinček Roark Junior je namreč bolan na možganih (krivdo za to nosi tudi njegov megalomanski oče) in svojo bolezensko stanje izraža z fizičnim in psihičnim zlorabljanjem ponosnih meščanov mesta. Ker se ceni.

Frank tako sinčku z dejanji, vredni Martina Krpana, razloži, da se to ne dela, za kazen pa pristane v zaporu. Ker Roarkove gorile niso dobro opravile svojega dela, si zamrmra Frank, ki bi bil raje mrtev. Vseeno v zaporu razvije razmerje z eno izmed Juniorjevih žrtev, ki jo je rešil zle usode, po koncu prestajanja kazni pa se odloči, da jo bo poiskal. Na žalost jo išče tudi Junior…

Zelo kompakten četrti del sage, ki se prepleta s prvimi tremi, je odlično spisan. Tako kot v drugem delu je besed manj, prevladujejo celostranske ilustracije, ki delujejo že nekoliko plakatno, črnina pa kar kriči na bralca. Vseeno je štirica bolj kompaktna kot drugi del, kar ji daje prednost – branje je hitrejše, novela pa ima svoj neprekinjen utrip. Preplet z ostalimi novelami mesta Sin City se seveda zgodi v zloglasnem baru, kjer pijanega Dwighta McCarthyja ravno odvlečejo izpod šanka, ko v bar vstopi Hartigan, ki tam išče nedolžno Nancy Callahan.

Čeprav je to zadnja novela, ki sta jo Rodriguez in Tarantino obdelala v filmu Sin City in bo zato bralec občasno dobil občutek že videnega, je noter še vedno dovolj mesa, da od nje ne boste odšli lačni…

Finci so se očitno odločili, da bodo od sedaj naprej vse telefone pakirali v isto ohišje. Tako X6 kot novejši C6 imata namreč skoraj identične mere (C6 je namreč od X6 v povprečju večji za tri milimetre), hkrati pa trpita za podobnimi napakami, ki kažejo na to, da se Nokia na trenutnem trgu ne znajde najbolje.

Začnimo na začetku. Nokia C6 je še en poskus pametnega telefona na dotik, le da ima ta model za razliko od X6 tudi polno QWERTY tipkovnico, ki jo lahko izvlečemo in pospravimo kot pri veliko boljšemu modelu Nokia E75. S tem ne bi bilo nič narobe, navsezadnje je tudi meni trenutni najljubša narejena na podoben način, težava je le v tem, da telefon zelo okorno preklaplja med ukazovanjem s pomočjo dotika in ukazovanjem s pomočjo tipk. Uporabnik to največkrat ugane tako, da se pač zaslon neha odzivati. Velik minus.

Fizična tipkovnica je zelo podobna tisti na N900, se pravi, da gre za izbočene tipke manjše velikosti, pri katerih sem imel občutek, da so razporejene zelo vsaka k sebi in tako onemogočajo gladko tipkanje. Poleg tipkovnice ima telefon še klasični “ščegi”, ki ga lahko uporabljate za navigiranje, kar je spet velik minus – ne bi raje za to uporabili zaslona na dotik? Na splošno se mi zdi, da Nokia ni bila preveč prepričana v superiornost svojega vmesnika na dotik in je zato vgradila varovala na tipkah, ki pa imajo ravno nasprotni učinek.

Občutek pri rokovanju je hecen tudi zaradi debeline telefona. Sicer je še vedno bolj priročen od N900, tudi plastika je bolj zaobljena in lepše sede v roko, a vseeno se zaradi premične tipkovnice vse skupaj ne obnese ravno najbolje.

Nokia C6 še vedno teče na operacijskem sistemu Symbian (tokrat na različici 5), kar se pozna tudi na uporabniškemu vmesniku, ki je tipično nokijevski in popolnoma neprimeren za telefon z na dotik odzivnim zaslonom – ikone so premajhne, preveč skupaj, pri ukazovanju z dotikom pa ni pravega občutka, ali si ukaz uspešno izvedel ali pa si zgrešil mesto, občutljivo na dotik. Sicer si lahko vklopite možnost vibriranja ob uspešno izvedenem dotiku, ampak prosim vas…tako se to ne dela.

Fotoaparat in kamera sta odlični. Sicer je na nekaj fotografijah še vedno zaznati tisto tečno roza barvo, ampak na splošno sem bil zelo prijetno presenečen nad kvaliteto posnetega materiala. Velik plus, telefon ima vgrajen 5MP fotoaparat z avtomatsko bliskavico, manj prijazen je (spet) uporabniški vmesnik.

Hitrost telefona je zelo dobra. Odpiranje menijev je gladko, še najpočasnejše je zaganjanje kamere in preklop med snemanjem videoposnetkov in slikanjem. Bolj zoprno je dvojni dotik, s katerim odpirate menije, saj z enojnim dotikom ikone le-to samo izberete/osvetlite. Zakaj je to dobro, ne vem, je pa res, da nikoli ne zgrešite menija – ker morate vse potrditi dvakrat. Are you sure, are you sure, are you sure…

Na koncu sem spet pred dilemo, komu priporočiti ta pametni telefon. Zagotovo ni za uporabnike, ki bi radi poceni prišli do svojega iphone klona, saj Nokia C6 to ni. Po drugi strani je prav tako premajhen za tiste, ki bi imeli radi na telefonu mobilno pisarno, saj je zaslon velik samo 3.2″. Vseeno ima zelo dober fotoaparat in kamero, ki omogoča snemanje v načinu 4:3 oziroma 16:9, pa tudi hitrost bo prepričala uporabnike, mahnjene na multimedijo, ki bodo telefonu pripravljeni odpustiti zelo okoren vmesnik. Škoda, lahko bi se že kaj naučili…

Telefon so prijazno posodili pri Nokia Slovenija.

Avtor se problema loti s strani vseh udeležencev medijske industrije – novinarjev, strokovnjakov za odnose z javnostmi in politikov, na koncu pa s praktičnimi primeri prikaže delovanje vseh sil na štiri največje tiskane medije v Veliki Britaniji (Sunday Times, The Observer in Daily Mail).

Davisova teza je preprosta in se v angleščini glasi – “The Earth is flat, until someone checks it”. Davies cilja predvsem na nekontrolirano produkcijo medijskih vsebin, ki v današnji medijski pokrajini vse bolj nadomešča objavo preverjenih informacij, ki so v javnem interesu.

Vseeno za objavo nepreverjenih niso krivi samo rezultatov željni uredniki oziroma zavedeni novinarji, temveč je zadeva bolj komplicirana. Davies na primerih britanskih medijev, ki se dotikajo poročanja vojne v Iraku oziroma drugih klasičnih tem sodobnih medijev (prepovedane droge, imigranti…) pokaže, kako mehanizmi sodobnega novinarstva jemljejo potvarjanje dejstev kot normo in kako določenih virov informacij zaradi enostavnosti in hitrosti objav nikoli ne preverjajo.

Vojna v Iraku se tudi največkrat pojavlja kot primer analize poročanja, kjer britanski mediji najbolj pokažejo svoje slabe strani oziroma kjer se na enem mestu lahko najlažje videlo, kako na medije vpliva politika in podjetja in kako različne medijske hiše podlegajo tem pritiskom. Tako lahko sledimo zavajajočemu toku podatkov uradnih virov iz vlade in vladnih služb, težavah novinarjev pri preverjanju vsebine in koordinirani distribuciji laži s strani agencij za odnose z javnostmi, vladnih služb in nevladnih organizacij, ki so na plačilni listi enega izmed prvih dveh akterjev.

Ravno ta del o nepreverljivosti velikih tiskovnih agencij, kot sta Associated Press in Reuters, je najbolj zaskrbljujoča. Davies na primeru poročanj obeh agencij o določenih dogodkih, katera poročanja so povzeli mediji po celem svetu, ki si zaradi omejevanja sredstev ne morejo privoščiti široko razprte mreže novinarjev, problematizira namen oziroma smisel novinarstva, ki v določenih primerih deluje dezinformacijsko, hkrati pa dezinformacije s številom ponovitev objav samo še utrjuje.

Zanimiv je tudi zaključek, kjer avtor rešitve in izboljšanja razmer ne vidi niti s pojavom spletnega novinarstva, vseeno pa nekaj kredibilnosti nameni blogerjem in alternativnim medijskim kanalom. Medijskim hišam “v idelanem svetu” svetuje preusmeritev prihodkov v razvijanje svojega potenciala in ne več tolikšno usmerjenost v generiranje golega dobička.

Seveda bi se dalo knjigo še izboljšati.

Mogoče me je najbolj zmotil na trenutke senzacionalističen način pisanja o zlorabah moči množičnih medijev Velike Britanije. “Seveda, kako pa naj drugače avtor piše o res v nebo vpijočih težavah medijske industrije,” boste rekli, a zdi se mi, da bi se dalo zadevo zapakirati malo bolj “dolgočasno” oziroma bolj široko, z večimi pričevanji. Sicer je res, da bi potem knjiga izpadla bolj dolgočasno, saj se sedaj bere zelo hitro, kot napet triler, a bi na drugi strani še bolj pridobila na kredibilnosti zapisanega. Druga potencialno moteča stvar je prevelika usmerjenost v tisk. Največji poudarek knjige leži na svetinji britanskega novinarstva, sobotni izdaji časopisa The Times, avtor pa se ukvarja tudi z ostalimi tiskanimi mediji. Radijske in televizijske postaje pusti pri miru. Zaenkrat.

Vseeno knjiga ponuja dovolj izhodišč za premislek in razmislek o smislu in namenu množičnih medijev. Kako narediti medije spet uporabne oziroma kako jih izločiti iz kroga vplivov, zaradi katerih četrta veja oblasti izgublja na moči in vplivu. Na koncu knjige se avtor sicer dotakne tudi blogerjev in medijev na spletu ter prvim podeli točko za objavljanje zgodb, ki jih medijske hiše zavestno ali nezavestno ignorirajo, a vseeno opozarja, da novinarstvo na spletu še bolj podlega industrijski logiki produkcije novic in da se z novim medijem vsebina ne bo spremenila. Kdo je, kaj bi imel Davies za povedati o e-bralnikih ?

Victor Ward je bedak. No, v bistvu je maneken. In bedak. Velik bedak. Človeku je med drugim treba vsakič razložiti, kaj pomeni francoski moi. In zelo enostavno ga je prepričati, da naj iz ZDA odide v Veliko Britanijo in tam poišče dekle, ki je bilo pred leti zatreskano vanj, on pa je sploh ni opazil.

Pot je cilj si reče Victor, pozabi na načrte o odprtju lastnega kluba in končnim vzponom med smetano Manhattna in se z ladjo in polnimi žepi denarja odpravi čez lužo. Stroške plača skrivnostni Palakon, stvari pa se kmalu začnejo zapletati. In ko rečem zapletati, mislim zapletati. Victor se mora namesto z jutranjo slabostjo po prekrokani noči spopadati z mednarodni teroristi, namesto oboževalcev pa ga zasledujejo neznani tujci, ki mu strežejo po življenju.

Preden začnete brati Glamoramo, vam svetujem Pravila slačenja (Rules of attraction). Glamorama se na ostale Ellisove knjige navezuje na večih točkah. Najprej so tukaj imena glavnih junakov. Nato je tukaj prisotna podobna sarkastičnost kot v Ameriškemu psihu, samo da so blagovne znamke oblačil iz Psiha nadomestila imena igralcev in ostalih javnih oseb, ki jih Ellis kot statiste.

Glamoramo bi lahko v grobem razdelil v dva dela, od katerih je prvi svetlejši, lažji in bolj humorističen, medtem ko je drugi del temačen, težak in zapleten. Od sveta klubov tako na koncu pridemo v svet ugrabitev, odsekanih udov in terorističnih napadov, vse skupaj pa spretno povezuje ravno Ward.

Nekateri kritiki so knjigo primerjali s filmom Mullholand Drive in moram se strinjati, da opažam določene paralele, ki proti koncu knjige postajajo vedno močnejše. Meje med resničnostjo in fantazijo se brišejo, dogodki se povezujejo in asociirajo drug na drugega… Podobno kot v ostalih Ellisovih pripovedih.

Poleg “odbitosti” v knjigi najdemo polno znanih osebnosti, ki jih na različnih dogodkih srečava glavni junak knjige. Osebnosti nimajo nikakršne vloge, tam pač so, ker je to pač Hollywood. Nekatere to zelo moti, druge to zabava. Na določene momente knjiga spominja na slog Chucka Palahniuka, še enega “posebneža” v pisateljskem poklicu, ki zelo uspešno združuje črni humor, socialno kritiko, seks, nasilje in vse ostalo, kar dela knjigo berljivo. Zelo fino poletno branje.

Mogoče se bo komu zdelo čudno, ampak mene je film Inception (Izvor) prepričal z majhnimi detajli, ki so ga dvignili nad ostalo produkcijo podobnih filmov. Vsebinsko niti ni tako zanimiv, saj se zelo prepleta s filmom Shutter Island (Zlovešči otok), tako po igralski zasedbi kot po glavnih potezah zapleta, bolj zanimiva je sama izvedba in koreografija vsebine.

O vsebini zato ne bom izgubljal besed (pravzaprav bi bilo to krivično, saj je vsebinsko to eden izmed filmov, ki ga je treba videti sam), opozoril pa bom na nekaj podrobnosti, ki so mi strašansko všeč in iz katerih se vidi, kako dobro je bila pripravljena produkcijska ekipa in kako kvalitetno zna svoje filme snemati Christopher Nolan.

Če filma niste videli, vam ne bo jasno o čem govorim, zato se bom potrudil čim bolje opisati prizore oziroma prepričljive podrobnosti.

• Zvok. Enega glavnih junakov, ki ga igra Leonardo DiCaprio, lovijo po ulicah neznanega mesta, kjer se dogajajo demonstracije. Gre za klasično akcijsko sekvenco, v kateri se protagonist izogiba antagonistom in za beg uporablja vse pripomočke v okolju. V nekem trenutku se med njega in zasledovalce postavi avto in enega od zasledovalcev vrže čez pokrov motorja.Zvok, ki nastane, ko se njegova glava zlepi z vetrobranskim steklom, je meni osebno zelo grozljiv in zelo drugačen od ostalih podobnih scen v ostalih filmih, kjer se podobne situacije končajo bolj komično oziroma brez pravega učinka na gledalca. Nolan nasilja ne poveličuje, ampak ga dozira tempirano in s tem vpliva na gledalca. Na splošno imata zvok in glasba pomembno vsebinsko vlogo, ampak v ta del filma se ne bom spuščal.

• Glasba. Hans Zimmer se je tokrat resnično potrudil in spisal pomemben kos svojega opusa. Namesto recikliranja in znanega nabijalskega ritma, ki ga je uporabljal v filmih, kot so Gladiator, Mission: Impossible 2 in Broken Arrow, je soundtrack za film Izvor bolj podoben njegovim resničnim klasikam kot sta Thin Red Line oziroma Black Hawk Down.Zimmer sam je v intervjuju za ArtistDirect dejal, da “…me herojske in pompozne skladbe ne zanimajo več, rad bi delal čustvene in kompleksne glasbene podlage…” Mogoče se bo komu zdela glasba preveč vezana na dejanja na platnu, meni pa je ravno to najbolj všeč.

• Slika. Grafično zelo pester film, z veliko truda, ki je posvečen podrobnostim. Prizori iz posameznih pokrajin, posnetki od blizu in barvne sheme, v katerih je posnet film, delajo vse skupaj zelo prijetno na pogled in gledalca še dodatno zintrigirajo.

• Dialogi. Tukaj Nolanu mičkeno spodrsne in podleže amerikanizaciji dialogov, kjer morajo junaki vse na dolgo in široko razlagati, da je finta jasna še največjemu cepcu v dvorani. Hkrati s tem razlaganjem režiser tvega, da bo upočasnil ali čisto ustavil ritem filma, kot da bi rekel “OK, time-out, there`s some things you need to know first…”. Nolan to stori večkrat, po mojem mnenju čisto po nepotrebnem in upočasnitve se čuti. Na splošno so dialogi kvalitetno napisani, gledalec lahko verjame igralcem.

• Igralska zasedba. Zame največja zmaga sta resni Joseph Gordon-Levitt in Ellen Page. Predvsem za prvega me veseli, da je s to vlogo zakorakal v drugo smer kot s klasičnimi ljubezensko-tepčkastimi vlogami iz preteklosti. Page tudi dobro odigra svoj del, vseeno se pri njej še vedno čuti malo vpliva hita Juno. Ostali so suvereni, celo Cillian Murphy se vzpostavi kot bolj možat lik.

Zaradi izvedbe Nolanu oprostim vsebinski del, ki ga je pobral iz večih klasik, med drugim tudi filmov The Matrix, Dark City in že prej omenjeni Shutter Island. Po eni strani še dobro, da film ni preveč kompliciran, saj tako pridejo izvedbene podrobnosti bolj do izraza, užitek pa je ob gledanju toliko večji. Za večkratni ogled!

Kostanjevica na Krki je edino rečni otok v Sloveniji mesto na rečnem otoku v Sloveniji, samo mesto pa obsega tudi območje na “celini”. Vsega skupaj v Kostanjevici živi nekaj čez sedemsto ljudi, otok pa je bolj turistična znamenitost kot mesto, kjer bi prebivali domačini.

Na začetku je sicer kazalo, da bo dan spet namočila kakšna popoldanska ploha, vendar se je po kosilu v gostilni Kmečki hram vreme kar dobro držalo. Promet je na otoku urejen z enosmerno ulico, na obeh koncih otoka pa je cerkev, do celine pa vodi več mostov, od teh sta dva namenjena za avtomobile.

Na otoku samem najdemo tako nove kot tudi (po izgledu) res stare zgradbe, je pa hecno, da izgleda, kot da v vseh živijo ljudje.

Na otoku je tudi rojstna hiša doktorja Ivana Oražna, ki je eden od idejnih začetnikov ljubljanske medicinske fakultete. Gre samo za kip in spominsko ploščo, hiša sama je izgledala urejeno zapuščena.

Sicer ne vem, ali je to posledica obiska med tednom, ampak po dolgem času je prav pasalo sedeti v tišini in gledati reko ter kopico rac, ki so mislile, da bodo od nas dobile kaj za pod zob.

Zelo verjetno je bila ta želja po miru povezana z dobrim kosilom in sladico.

Še nekaj utrinkov z otoka:

Včeraj sva ob prihodu domov iz etnografskega muzeja samo žalostno gledala čez okno in preklinjala dež. Malo zaradi nizkih temperatur, malo pa zaradi dejstva, ker je bil ogrožen večerni del aktivnega dopusta, ko sva mislila obiskati otvoritev legendarnega Trnfesta, ki so ga otvorili še bolj legendarni Demolition Group.

Za skupino sem prvič slišal (vedno tako začnem, počasi mi bo šlo že na živce) v Podgorškovih Temnih angelih usode in bil navdušen nad istoimenskim komadom, ki so ga Demolition Group izvedli v navezi s skupino The Stroj. Potem je prišel album Neovangelij, pa Bič Luč+Upanje, pa soundtrack filma Sladke sanje… in na skupino sem se navadil.

Ogled v živo je bil bolj problematičen kot poslušanje plošč. Pod prvo skupina ne nastopa ravno pogosto oziroma so nastopi raztreseni po celi Sloveniji. Ko sem včeraj zjutraj čisto slučajno preveril spored Trnfesta, pa so se zvezde očitno poravnale in letošnji festival so otvorili ravno Demolition Group.

Še enkrat se je pokazalo, da določena glasba bolje zveni v živo, saj so Demolition Group zaružili in postregli z izborom starega materiala pa tudi z novimi komadi, ki bodo neznano kdaj (upam pa, da letos!) izšli na novi plošči. Zvok je bil odličen, bobnarsko-basistično-saksofonistične solaže pa so krasno tresle kosti vseh prisotnih.

Veliko materiala sem slišal prvič, odigrali pa so tudi komercialno bolj odmevne komade (Dež in kompanija). Vseeno sem bil najbolj navdušen ravno nad prvič slišanimi komadi, med drugim tudi nad klasiko Rade Japanci za nas (vem, sram me je).

Občinstvo je bilo zelo zanimivo. Od prvovrstašev, ki so vsak komad pospremili z ekspresivnim plesom, do ljudi, ki so med komadi jedli bobipalčke do geekov, ki smo tvitali in na koncert priklicali ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal v usnjeni jakni z ekipo. Malo smo poklepetali, moram priznati, da nisem točno vedel, kako naj se obnašam – ministrica na Trnfestu, okrog nje spremljevalna ekipa in mimoidoči, ki so jo gledali v čevlje (predvsem ženski del) oziroma malo višje (predvsem moški del).

Koncert je trajal do predpisanih 22:05, ko morajo biti zaključene vse zunajprostorske aktivnost, po koncertu pa sem z Andražem po stotih letih ponovno jedel kebab. Dober je bil, čeprav se mi zdi, da so se porcije zmanjšale. Krasen večer je bil!