Samorazkritje: Na razpis medijske pismenosti smo se prijavili s projektom priročnika za izvajanje medijske pismenosti, a nismo bili izbrani. Komisija je pohvalila zasnovo našega prijavljenega projekta, a kot nezadostno označila finančno konstrukcijo projekta.

Strokovna komisija, ki so jo predstavljali dr. Jernej Kaluža, Katja Lihtenvalner, dr. Jernej Amon-Prodnik, Maja Ava Žiberna in Bojan Veselinovič, je z nagrajenimi projekti samo še podčrtala problematičnost sistemskih problemov tega področja, ki bi jih morali odločevalci nasloviti pred financiranjem projektov z našim denarjem. Hkrati izbrani projekti s problematičnimi definicijami in opisi odpirajo vprašanja utemeljenosti izbora in njegove logičnosti glede na razpisane cilje.

Razpis: Sovražni govor, dezinformacije, kritična presoja

Razvidno je, da je ministrstvo medijsko pismenost razumelo izključno skozi prizmo kritičnega razumevanja in odgovorne presoje informacij v medijih in na spletu ter razumevanja delovanja dezinformacij, medtem ko v razpisu ni zaznati vzgajanja in spodbujanja medijske pismenosti, v kateri je razdelana vloga državljana, pomen neodvisnih nadzornih inštitucij in drugih (samo)regulatornih mehanizmov. Poleg tega je v razpisu medijske pismenosti omenjen tudi sovražni govor in nedefiniranih dobrih praks distribucije medijskih vsebin.

Medijska pismenost brez poudarjanja vloge aktivnega državljana in uporabe sporočil množičnih medijev za politično delovanja praviloma nima smisla, saj takim projektom praviloma ne uspe pojasniti, kakšne so slabosti konzumacije »lažnih« medijskih vsebin.

Moraliziranje in obsojanje »lažnih« vsebin na epistemološki ravni brez navezav na konkretne družbeno-politične situacije namreč vse prevečkrat zgreši cilj učinkovite obrambe državljank in državljanov pred »dezinformacijami« in »medijskimi lažmi«, ki se v praksi slovenskega medijskega prostora prevede v strankarsko propagando. V Sloveniji namreč več virov opozarja, da so prav politične stranke in z njmi povezani propagandistični mediji ter kanali družabnega spleta eni glavnih krivcev za širjenje in ustvarjanja dezinformacij.

Pričakovali bi torej, da bi se razpis ukvarjal z dejanskimi problemi na obstoječem lokalnemu medijsko-političnemu trgu in predvsem bolj jasno definiral probleme, ki bi jih odločevalci radi naslovili z omenjenim javnim razpisom.

Na žalost razpis kombinira problematično definicijo medijske pismenosti iz Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki medijsko pismenost pavšalno definira kot »spretnosti, znanje in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so po tej definiciji sposobne ozaveščeno izbirati in razumeti značilnosti vsebine in storitev ter v polnem obsegu izkoristijo priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Sebe in svojo družino so sposobni bolje zaščititi pred škodljivim in žaljivim gradivom.«

Medijska definicija ni nov pojem in ena od najbolj vplivnih definicij sociologa in zgodovinarja Harveyja Graffa iz leta 1997 poudarja povezavo medijske pismenosti s politično manifestacijo posameznika. Graff v svoji analizi podčrta pomembnost kritičnega branja medijskih vsebin kot katalizatorja oblikovanja političnih mnenj posameznika v družbi. Ta zadnji del se v novejših definicijah medijske pismenosti izgublja, medijska pismenost pa tako izgublja glavni naboj pomena, saj se reducira na »prepoznavanje laži«.

Slabo definiran razpis je samo začetek problematične distribucije davkoplačevalskega denarja za financiranje aktivnosti nevladnih organizacij, kjer najdemo tudi take brez prejšnjih izkušenj z medijsko pismenostjo. Da bi bila ironija še večja, nagrajeni projekti kritizirajo razpis in opozarjajo na njegove nenatančne definicije.

Nagrajeni projekti: umetna inteligenca, karte, Palestina, duševno zdravje, »neprijetna pripravljenost«

Tako lahko v nagrajeni prijavi KC Pekarna Magdalenske mreže preberemo, da se »medijska pismenost pogosto reducira na osnovno sposobnost zaznavanja lažnih informacij in neverdostojnih virov in nam ne omogoča, da oblikujemo lastno politično zavest. Kritična medijska pismenost namreč vključuje tudi dekonstrukcijo in analizo besedil, razlago strukturne analize medijev in spodbudo k aktivnemu delovanju v svetu.«

Aktivno delovanje v svetu bi lahko razumeli kot aktivno državljanstvo, saj prijavitelji v nadaljevanju omenjajo politične akcije, proteste in druge politične manifestacije. Med referencami prijavitelja ne najdemo projektov medijske pismenosti, temveč prijavitelj poudarja delovanje na področju kritične pismenosti. Vseeno gre od vseh nagrajenih projektov za projekt, ki se še najbolj približa dejanski medijski pismenosti.

V drugi nagrajeni prijavi zavoda Časoris najdemo prijavo projekta, ki bo povezoval medijsko pismenost in duševno zdravje mladih. V prijavi lahko preberemo, da bo prijavitelj z oblikovanjem razumevanja o oblikovanju sveta okrog nas s strani množičnih medijev zmanjševal duševne stiske mladih medijskih potrošnikov.

Zmanjševanje duševnih stisk in zmanjševanje primerov nasilja med mladimi ne spada med medijsko pismenost, projekt pa omenja treninge prepoznavanja lažnih novic in analizo medijskih vsebin. V projektu manjka državljanska komponentna in navezava na logiko aktivnega državljanstva oziroma oblikovanja političnih stališč ter reakcij na podlagi medijskih vsebin.

Tretja prijava inštituta Danes je nov dan se ukvarja s prepoznavanjem lažnih vsebin, ki so ustvarjene s pomočjo umetne inteligence. Na razpis so prijavili razvoj spletne igre, s katero bodo lahko različne ciljne skupine preizkušale svojo sposobnost prepoznavanja sintetičnih vsebin. Po mnenju prijavitelja je Slovenija idealna država za razvoj takega projekta, saj »pada zaupanje javnosti v tradicionalne medije«.

Prijavitelj ne navaja raziskav, ki bi potrjevali trditev, da so sintetične medijske vsebine problematične in da so ogroženi končni uporabniki, saj bo to prvi del nagrajenega projekta, v katerem bodo izvedli popis stanja na terenu. To bi lahko razumeli kot nespretno definiranja problema znotraj projekta, ki je namenjen njegovemu reševanju in naj bi že obstajal. Hkrati je nejasno, zakaj naj bi bile lažne vsebine, ustvarjanje s pomočjo umetne inteligence tako velik problem. Pasti in zlorabe takih vsebin so v prijavi omenjene, a nedefinirane.

Kulturno izobraževalno društvo PINA je dobilo denar za razvoj igre s kartami, s katerimi se bodo igralke in igralci učiti prepoznavati dezinformacije. V predlogu igra ni podrobno opisana, manjkajo ključni podatki o tem, kako naj bi igra sploh potekala in kako naj bi se z njo izboljšala medijska pismenost in prepoznavanje dezinformacij.

Društvo Računalniški muzej je razpisu prepričalo z razpisom projekta razvoja scenarijev trenutkov življenja v tehnološki družbi, ki nas ujamejo »neprijetno pripravljene.« Opis projekta izenačuje digitalno in medijsko pismenost ter kibernetsko varnost ter ne pojasni, kako bodo izvedene aktivnosti izboljšale medijsko pismenost udeleženk in udeležencev.

Posledice: Ker tu je vse tako lepo

Odsotnost referenciranja dejanskih problemov z medijskimi dezinformacijami in problematičnim poročanjem, odsotnost krovne analize razmer na področju medijske pismenosti v Sloveniji, odsotnost neskladij med zakonsko podlago in definicijami medijske pismenosti in dejanskim stanjem na terenu ter mankom dejanskih potreb na široko odpirajo vrata javnim razpisom, kjer nevladne organizacijo v nedefinirane okvire stiskajo svoje trajne aktivnosti in jim dodajano razpisne okraske.

Tako nastane trojni problem – država nima podatkov o dejanskih izzivih posameznega področja, ki zahtevajo njeno pozornost, na podlagi manka analiz oddaja pavšalne in lepo zveneče javne razpise, iz katerih nevladne organizacije poberejo glavne brenčavke in okrog njih izgradijo aktivnosti, s katerimi skušajo financirati svoje obstoječe aktivnosti.

Tako je krog neučinkovitosti sklenjen in hkrati dovoljuje neskončno ponavljanje, saj se s takim načinom financiranja nevladnih organizacij dejanski problem ne rešuje, temveč se zaradi napačnega usmerjanja davkoplačevalskega denarja v nejasno definirane projekte samo še poglablja.

The post Medijska pismenost: Brez vprašanja, z ogromno odgovori appeared first on Savič..

Vlade članic evropske unije morajo od lanskega leta javno objavljati poročila o medijskem zakupu z davkoplačevalskim denarjem. Poročila so del nove evropske regulacije, ki skuša preprečiti trošenje našega denarja za financiranje sovraštva in propagande, o čemer smo več let poročali doma in v tujini. 

Evropska unija članicam ne predpisuje, na kakšen način naj o zakupu poročajo, samo da bo razvidno, koliko davkoplačevalskega denarja so za oglaševanje in z oglaševanjem povezanimi storitvami porabile.  

Urad vlade RS za komuniciranje na svojem spletišču objavlja podatke o medijskemu zakupu ministrstev in drugih javnoupravnih služb, ki smo jih prečesali in oblikovali v skupno predstavitev. O oglaševalskem zakupu v letu 2023 je tako poročalo devetnajst javnoupravnih organov, od tega dvanajst ministrstev, štirje uradi, tri uprave in generalštab Slovenske vojske.  

Zabeleženih je skoraj dva milijona evrov davkoplačevalskega denarja, s katerimi je javna uprava plačala medijski zakup ter oglaševalske kreative in druge storitve oglaševalskih agencij. Na prvem mestu po višini oglaševalskega zakupa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na koncu tabele pa generalštab Slovenske vojske.  

Kateri tipi medijev so zanimivi? 

Televizijski oglasi še vedno prednjačijo po medijskemu zakupu glede na tip medija, na drugem mestu so skoraj izenačeni radio, tisk in digitalno oglaševanje.  

V rubriko Drugo smo uvrstili oglaševalske pristope, ki so se pojavljali samo pri nekaterih zakupnikih oziroma pri katerih iz poročil ni bilo razvidno, za kakšno oglaševanje gre (o tem več kasneje). Pri spodnjih analizah upoštevajte, da zaradi nenatančnega poročanja posameznih organov ni bilo mogoče natančno določiti posameznih medijskih zakupov.  

Med radijskim in televizijskim oglaševanjem je razlika malo večja v prid televizije, na splošno najdražje še vedno ostaja plakatno oglaševanje (ob cesti, na avtobusih itd).  

Pri spletnem oglaševanju z naskokom zmagujeta oglaševalski platformi Meta (Instagram in Facebook) ter Google (iskalnik, Youtube, kontekstualni oglasi), ki pobereta skoraj devetdeset odstotkov spletnega oglaševalskega proračuna.  

Televizijsko oglaševanje javne uprave še vedno pretežno gravitira na javno televizijo, pri radijskem oglaševanju pa prednjači radijska mreža Infonet z dobrimi petdesetimi odstotki vsega državnega oglaševalskega zakupa radijskih valov.  

Pri državnem oglaševanju v tiskanih medijih je na prvem mestu Dnevnik (dvajset odstotkov vsega tiskanega zakupa), na drugem pa Finance (devetnajst odstotkov).  

Problem nenatančnega poročanja 

Zgornje povzetke po različnih medijskih hišah je treba vzeti z zrnom soli, saj gre za problem nenatančnega poročanja o medijskemu zakupu, ki zaenkrat posameznemu organu javne uprave dopušča odločanje o tem, na kakšen način bo zapisal porabo oglaševalskih proračunov.  

Tako različni organi o zakupu poročajo po posameznih medijih, zakup združujejo na posamezne založnike (brez, da bi ob tem navedli, ali so zakupili televizijsko, časopisno, radijsko oziroma spletno oglaševanje) oziroma oglaševalski zakup ločujejo samo po tipu zakupa (tisk, radio, televizija, splet), brez da bi navedli založnike oziroma posamezne medije.  

Ker gre za prvo leto poročanja, je pričakovati določene težave pri koordinaciji javne uprave in poročanja, a bi se morali vsi zavedati, da je poenoteno poročanje prvi korak k cilju javne razprave o smotrnosti državnega oglaševanja ter o njegovih učinkih.  

Beleženje zakupa bi moralo vključevati tako pravne osebe, s katerimi javna uprava podpisuje pogodbo o oglaševanju in specifične medijske kanale, na katerih se bodo oglasi predvajali. Samo tako bomo namreč lahko kredibilno ocenili, komu in za kaj država namenja naš denar.  

Državljanska pobuda

Uradu vlade RS za komuniciranje predlagamo, da uvede poenoteno poročanje o medijskemu zakupu javnega sektorja, ki bo jasno in nedvoumno pojasnjeval, kam gre naš denar. Tabela kvalitetnega poročanja je relativno enostavna, v njej potrebujemo samo tri stolpce.

Najprej bi morali ljudje vedeli, kdo je pravna oseba/založnik, ki bo prejel davkoplačevalski denar iz naslova oglaševanja. Nato je tukaj seznam medijev, na katere bo založnik plasiral oglase za javno upravo. Končni stolpec bi bil namenjen količini davkoplačevalskega denarja, ki bo šlo za oglaševanje na posameznem mediju.

Tako bi lahko jasno in nedvoumno ocenjevali medijski zakup javne uprave in hkrati izvedeli, katere medijske prakse z oglaševalskimi posli financira država.

Podatki so osnova

A tudi po tem ne bi smelo ostati samo pri podatkovni pornografiji, temveč bi se morali resno vprašati o smislu državnega oglaševanja, ki pri posameznih primerih res podčrtuje nesmotrnost takega početja in zapravljanje davkoplačevalskega denarja za financiranje koalicijsko všečnih projektov.

“Oglaševanje je v interesu naročnika, ki ga zanima prepričevanje ciljne publike z namenom dviga prodaje. Subvencija v takem smislu ni tržna, temveč skuša z javnim denarjem popraviti anomalije, ki nastanejo na trgu.”

Tako recimo pri Ministrstvu za izobraževanje najdemo financiranje nevladnega zavoda Časoris, ki mu Ministrstvo plačuje za objavljanje promocijskih vsebin, pri Ministrstvu okolje, podnebje in in energijo pa kampanjo, s katero ozaveščajo ljudi o hoji. Med kampanjami lahko najdemo tudi članek v reviji založnika Financ, za katerega je Ministrstvo plačalo skoraj enajst tisoč evrov.

Na ta fenomen nekoristnega in neuporabnega oglaševanja smo v preteklosti že opozarjali, a dlje od zgražanja javnosti ni prišlo. Očitno je nesmotrno trošenje davkoplačevalskega denarja še vedno najboljši način prikritega subvencioniranja različnih medijskih podjetij, po volitvah se zamenja samo predznak.

The post Čas za državne oglase  appeared first on Savič..

Z objavljeno revizijo družbe Telekom Slovenija med leti 2019 in 2022 Računskega sodišča RS in pričanjem pred državnozborsko preiskovalno komisijo, ki preiskuje politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine, zaključujemo kampanjo proti sovraštvu in podčrtavamo nekatere ugotovitve iz tega področja.

Kampanjo smo začeli septembra 2018, kjer smo od družbe Telekom Slovenija zahtevali odgovor glede utemeljenega oglaševanja na tovarnah sovraštva. Telekom Slovenija se je od začetka kampanje proti sovraštvu lagal javnosti, da z oglaševanjem na Nova24TV izvaja tržno relevantno dejavnost in da je namen oglaševanja doseganje ciljnih skupin. Hkrati se je aktivirala strankarska politika, del strokovne javnosti in posameznice ter posamezniki, ki so našo kampanjo obsojale, me blatile v javnosti in skušale utišati naše sporočilo.

Danes na podlagi naših preiskav in revizije Računskega sodišča vemo, da je Telekom Slovenija od 2019 do 2022 na Nova24TV oglaševal tržno nesmotrno, da je preplačeval zakup oglasnega prostora in da se je podobna praksa v času Janševe vlade preselila tudi na področje državnega oglaševanja. Po šestih letih se je torej izkazalo, da so bila naša opozorila glede problematičnosti medijska zakupa na mestu, a bolj kot trepljanje po ramenih je na mestu vprašanje: “Kdo vse je moral zamočiti, da se je nekaj takega dejansko zgodilo?”

Pritiski in netržno delovanje

Iz revizije Računskega sodišča najbolj bode naslednji odstavek:

TS ni v celoti zagotovil, da bi bilo načrtovanje sredstev za oglaševanje pregledno. S sistemom
spremljanja stroškov kampanj ni zagotovil primerjave med prvotno načrtovanimi in realiziranimi
stroški posameznih kampanj, prav tako ni dokumentiral uporabe kriterijev pri razdelitvi medijskega
proračuna med posamezne vrste medijev. TS je sprejel poslovno odločitev o vrednosti zakupa
oglasnega prostora pri enem izmed izvajalcev brez kriterijev, ki bi med drugim odražali gledanost
tega medija. Zakupe oglasnih prostorov je naročal brez pisno opredeljenih pogojev, odločitve o
izboru izvajalcev pa je premalo utemeljil. TS ob naročanju oglaševalskih akcij medijski agenciji ni
podal vseh ciljev, ki jih želi doseči in bi bili pomembni za pripravo optimalnega medijskega načrta.
TS je sprejemal odločitve o sponzorstvih oddaj na podlagi neenotnih kriterijev, v nekaterih primerih
pa so bili ti neustrezni, saj niso zagotavljali optimalne izbire medija glede na gledanost oddaje, število
objav in podobno. TS odločitev o potrditvi medijskih načrtov, ki jih je pripravljala medijska agencija,
ni utemeljil, s čimer ni zagotovil, da bi se potrjevali le ustrezno pripravljeni medijski načrti. TS je
spremljal izvajanje naročenih oglaševalskih akcij prek poročil izvajalcev, pri čemer najmanj v
1 primeru ni mogel spremljati, ali je izvajalec za posamezno naročeno oglaševalsko akcijo izvedel
zadostno število objav.

Revizijsko poročilo Učinkovitost dela poslovanja družbe Telekom Slovenije, d.d.

Na dejstvo irelevantne gledanosti televizijske postaje Nova24TV smo prvič javno opozorili marca 2021, ko smo z objavo rezultatov meritev sistema TV Beat pokazali, da gre pri prej omenjeni televiziji za izredno nepriljubljen medij, ki je v povprečju dvajsetkrat slabše gledan kot vodilne komercialne oziroma javne televizijske postaje. A Telekom je z oglaševanjem na tem mediju nadaljeval do konca leta 2023, ko je nova uprava družbe Telekom Slovenija tej praksi naredila konec.

Nerazumljivo je torej ignoriranje večletnih opozoril glede vsebinske in tržne nesmotrnosti zakupa oglaševalskega prostora v etru in spletu medija Nova24TV, ki jo je na drugi strani spremljal večletni poskus medijskega umora tistega, ki je na te neskladnosti opozarjal. Še danes lahko na večih spletiščih in spletnih omrežjih najdete naravnost fantastične izmišljotine, polresnice in manipulacije mojega dela, hkrati pa zagovarjanje praks družbe Telekom Slovenije, ki so se danes izkazale za hudo problematične in neskladne z dobrim gospodarjenjem.

Na koncu se lahko vprašamo: “Kdo upravlja z družbo Telekom Slovenije in kaj je narobe s sistemom nadzora delovanja podjetij v večinski državni lasti, da se kaj takega lahko zgodi?”

Prakse, preslikane v javno upravo

Prakse, ki jih je Računsko sodišče zaznalo pri oglaševalskemu zakupu podjetja Telekom Slovenija, so se v skoraj identični obliki kasneje preslikale tudi v zakup oglaševalskega prostora večih državnih organov. Šlo je za preprosto manipulacijo zakupa, kjer tržni kazalci niso igrali nikakršne vloge, temveč so oglaševalske pogodbe predstavljale enostaven mehanizem za kanaliziranje denarja v žepe lastnikov medijskega podjetja, ki izdaja medij Nova24TV.

Najbolj presenetljivo je dejstvo, kako razširjena je bila ta praksa in kako se tudi tukaj ni aktivirala niti ena varovalka, ki bi lahko med samim izvajanjem preprečila dobesedno krajo davkoplačevalskega denarja za potrebe financiranja strankarskega propagandističnega ustroja. Več ministrstev oziroma javnih služb je v letih 2020-2023 neupravičeno usmerjalo davkoplačevalski denar na račune medijskega podjetja, ki ima v lasti medij Nova24TV, nihče od odgovornih ni odreagiral na naša opozorila, čeprav so takrat o naših raziskavah poročali tudi glavni množični mediji v državi.

Še več – Računsko sodišče in druge nadzorne inštitucije so naše pozive po pregledu poslovanja družbe Telekom Slovenija več let ignorirale, oglaševalske pogodbe javne uprave pa tekom mandata niso niti enkrat prišle na dnevni red državnega zbora oziroma drugih nadzornih inštitucij. Šlo je za več milijonov evro davkoplačevalskega denarja.

St(r)oka

V uvodu smo omenili slovensko oglaševalsko stroko, ki se je v tem primeru izkazala v svoji najslabši luči. Takozvani “housekeper” revije Marketing Magazin, Marjan Novak, je v začetku oktobra 2018 objavil kolumno z naslovom “Pobuda ali osebne težave Savičev”, v kateri je moje delovanje pripisal osebnostnim motnjam ter pomanjkanju pozornosti, mene pa označil za psihopata.

Kolumno so nato čez nekaj let na spletišču Marketing Magazina izbrisali, a vseeno so jo konec leta 2018 povzeli na večih medijih, kjer je objavljena še danes. Drugih odzivov strokovne javnosti skorajda ni bilo, večletna opozorila glede spornega medijska zakupa se očitno nikomur od strokovnjakov niso zdela relevatna. Marketing magazin se ni nikoli opravičil za izpad svojega “housekeeperja”.

Bizarnost napada je mogoče primerjati samo s popolnim molkom glede problematičnega oglaševalskega zakupa, nedelujočih varovalk na področju oglaševanja in drugih problematičnih praks, kar nas vodi v vprašanje: je to stroka ali stoka?

Strokovni molk in na drugi strani strokovna ignoranca splošne javnosti je eden glavnih razlogov, da je šlo financiranje propagande čez vse meje dopustnosti. Čeprav smo v prispevkih jasno in nedvoumno dokazovali problem in neupravičenost zakupa, naravnost bizarne številke pri načrtovanju in poročanju o zakupu, se to nikomur od odgovornih ni zdel dovolj dober razlog za reakcijo.

Napačna pot do pravega cilja

Ob pogledu na kampanjo “Ej Telekom” in posledično preiskovanje financiranja strankarske propagande lahko ugotovimo, da smo se zadeve lotili na napačni strani. Družbena odgovornost podjetja, ki z oglaševalskim proračunom financira mednarodno potrjeno sovraštvo in neonacistično propagando, nikoli ni bila faktor, ki bi spremenil prakse.

Zadeva je bila namreč stokrat bolj preprosta in hkrati stokrat bolj šokantna – Nova24TV je bila več kot očitno samo fronta, samo jašek do greznice, skozi katero je tekel davkoplačevalski denar in denar iz državnih podjetij. Ta jašek nikoli ni imel namena postati relevanten medij, nikoli ni hotel “spremeniti levega medijskega monopola”, temveč je to frazo zlorabljal za krinko neutemeljenega kanaliziranja večmilijonskih oglaševalskih proračunov državnih podjetij, javne uprave in drugih akterjev.

V to greznico ni padel samo Telekom Slovenije, temveč tudi druga, zasebna podjetja. Zavarovalnica Vzajemna, Mercator, T-2… to je le del podjetij, ki so v prej omenjenem obdobju z oglasi zalagala tovarno sovraštva in kjer nihče ni videl problema. Ga bodo sedaj?

Če sklepamo iz poročila Računskega sodišča, se na prakse družbe Telekom Slovenije danes ni mogoče pritožiti oziroma podjetju naložiti finančno kazen zaradi problematičnega delovanja. Ignoriranje lastnih zavez, navodil državnega kontrolorja delovanja podjetij v državni lasti in druge kršitve poslovanja očitno niso dovolj problematične, da bi rezultirale v kaznih. Skratka – neupravičeno financiranje strankarske propagande ni kaznivo, zato ne bo odgovarjal nihče. Do naslednjič.

O vlogi in nalogi

Končno bi se lahko vprašali o vlogi in nalogi različnih družbenih akterjev, ki so skozi leta z mano spremljali fenomen neupravičenega oglaševanja in ter opozarjali nanj. Če niti ena nadzorna inštitucija ni pravočasno odreagirala, če se navkljub medijskim poročilom ni aktivirala strankarska politika, če navkljub mednarodnemu prepoznanju problema ni pravočasno prišlo do reakcije – kaj nam to pove o vlogi nevladne organizacije, ki je več let vztrajala z opozorili, analizami in kampanjami ter na drugi strani zaradi svojega delovanja trpela medijske umore in grožnje v javnosti?

Izkaže se, da preiskovanje določenih fenomenov in opozarjanje na zatečeno stanje v družbi ni naloga, ki bi ustrezala stereotipni nevladni organizaciji, financirani iz državnega proračuna oziroma skozi evropske projektne razpise. Šestletni eksperiment preiskovanja in opozarjanja na financiranje strankarske propagande in sovraštva z davkoplačevalskim denarjem smo namreč financirali sami, brez državne oziroma druge pomoči. Še več – zaradi osredotočanja na ta problem smo zabeležili upad prihodkov in nižji ugled v splošni javnosti, ker so imela trobila v povezavi s strankarskimi veljaki pač večji doseg.

Ukrepi aktualne vlade, ki skuša tudi zaradi mednarodne pozornosti na to področje, urediti državno oglaševanje ter ponuditi (še) več varovalk teh poslov so sicer pohvalni, a treba je opozoriti, da je imela država že sedaj v rokah škarje, platno in šivalni stroj, s katerimi bi lahko prekinila prakse, sankcionirala kršitelje in vzpostavila normalno stanje. Ni šlo torej za popolnoma nov fenomen, temveč za zlorabo že obstoječih pravil delovanja.

Je to srečen konec?

Ne. Vse to, kar se je zgodilo v zadnjih šestih letih, bi se moralo zgoditi novembra 2018, ko smo opozorili na problem. Šestletni kalvariji in več kot milijon evrov visoki škodi v državnem proračunu ter proračunih državnih ter drugih podjetij bi se lahko enostavno izognili, če bi nadzorne inštitucije odreagirale na naša opozorila in sprejela korektivne ukrepe.

Da smo za potrjevanje tako preproste zlorabe potrebovali šest let, pri čemer sedaj nadzorniki brskajo po pogorišču in zavijajo z očmi, je nesprejemljivo in kaže na globino sistemskega problema na temu področju. Je pa res tudi to – kampanja je na široko razgalila modus operandi naših nasprotnikov, ki so zaradi lastnih interesov oziroma lastne neumnosti več let zagovarjali abotne prakse družbe Telekom Slovenija, nasedali strankarskim plačancem in papagajsko ponavljali njihove laži glede smotrnosti zakupa.

Tudi to je nekaj.

The post Lekcije iz financiranja sovraštva appeared first on Savič..

Strokovna komisija razpisa za aktivno državljanstvo je največ točk na razpisu podelila prijavi “astroturf” nevladne organizacije, za katero se skrivajo velika podjetja. Le točko manj je dobila založba Beletrina.

Demokratični deficit

Ni jasno, kako je vlada izmerila demokratični deficit v državi. Edini vir, s katerim vlada dokazuje “padec zaupanja v demokratične institucije” je dokument Evropske komisije iz leta 2019 z naslovom “Past, Present and Future of Democracy – Policy Review”, ki Slovenijo omenja samo v povezavi z relativno visoko izobraženimi volilci desne opcije. 

Drugi dokument, ki ga citira razpis, je Uredba Evropskega parlamenta, ki omenja novonastali program “Državljani, enakost, pravice in vrednote”, ki naj bi državam nalagal “zaščititi ter spodbujati pravice in vrednote, kot so določene v Pogodbah, Listini in veljavnih mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, zlasti s podpiranjem organizacij civilne družbe in drugih deležnikov, ki delujejo na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, ter s spodbujanjem državljanske in demokratične udeležbe, da bi ohranili in nadalje razvijali odprte, na pravicah temelječe, demokratične, enakopravne in vključujoče družbe, ki temeljijo na pravni državi.”

Če pogledamo svetovne lestvice, s katerimi različne organizacije merijo stopnjo politične participacije (kar je ena od tematik razpisa), lahko po podatkih portala Our World in Data  ugotovimo, da se participacija  v Sloveniji zvišuje od leta 2019 in je na najvišji stopnji od leta 2006, ko je ta portal začel spremljati to področje. Tudi organizacija OECD ocenjuje našo politično participacijo kot nadpovprečno, v primerjavi s Švedsko smo boljši za 0.4 odstotne točke. 

Poročilo revije The Economist za leto 2021 sicer Slovenijo omenja v kategoriji “Flawed democracy”, vendar kot glavne krivce izpostavlja delovanje vlade in politično kulturo. Prav tako je Slovenija uvrščena na relativno visoko deseto mesto v regiji na lestvici BTI Transformation Index, kot večje probleme pa lestvica za leto 2022 omenja znane težave pandemije koronavirusa in Janševe vlade. 

Domačih lestvic politične participacije na žalost nimamo, lahko pa preverimo udeležbo na volitvah in referendumih. Na referendumskem trojčku novembra 2022 je bila najvišja udeležba 41,85%, na referendumu o vodah leta 2021 pa 46,46%. Na zadnjih volitvah za predsednika države oktobra 2022 je v drugem krogu glasovalo 53,6% upravičenk in upravičencev, v prvem krogu pa 51,74%. Lokalne volitve so novembra in decembra 2022 v povprečju zmotivirale 42,12% volilnega telesa, na državnozborskih volitvah aprila 2022 je glasovalo 70,97% vseh volilnih upravičencev. 

In četudi bi Ministrstvo za javno upravo na podlagi zgornjih podatkov ocenilo, da dejansko beležimo upad demokratičnega deficita, razpis ne vključuje praktičnih kazalcev za merjenje vpliva programov na prej omenjeni deficit.  V predstavitvi razpisa je namreč večkrat omenjeno “povečanje” udeležbe/znanja/zmogljivosti, kvalifikatorji pa so izredno široki, nejasni in večkrat brez smisla. Kar nas vodi do novega problema. 

Sodelovanje z oblastmi

V razpisu je namreč večkrat omenjeno sodelovanje z oblastmi ter oblikovanje predlogov sprememb predpisov ter organiziranje posvetov, ki bi problematizirali lokalno in državno zakonodajo. 

Z razpisom Ministrstvo namreč med drugim sofinancira “strokovno delo za pripravo predlogov/alternativnih rešitev, aktivnosti za motiviranje državljanov za sodelovanje v posvetovalnih procesih, uporabo različnih digitalnih rešitev za omogočanje in spodbujanje sodelovanja državljanov in občanov ter različnih deležnikov v posvetovalnih procesih, aktivnosti namenjene izvedbi razprave o predlogih/alternativnih rešitvah, aktivnosti zagovarjanja predlaganih rešitev v odnosu do oblasti ipd,” oziroma bolj konkretno “predloge nevladnih organizacij za nov, dopolnjen ali spremenjen predpis, strategijo ali politiko, ki vključuje predloge alternativnih rešitev in je utemeljen.”

Ni jasno, na podlagi katerih podatkov je Ministrstvo ocenilo, da je to področje podhranjeno oziroma da potrebuje podporo. Navsezadnje država že vrsto let vzdržuje portal Predlagam Vladi, ki je namenjen prav temu. Hkrati nevladniki redno vlagajo pobude in pozive, ki jih lahko država prevede v nove predloge regulative, hkrati je inštitut 8.marec v preteklosti vložil kar nekaj predlogov zakonodaje, ki jih je obravnavala vlada oziroma državni zbor. 

Ironično – po podatkih krovne mreže nevladnih organizacij CNVOS aktualna vlada v razprave o predlogih zakonodaje javnosti ne vključuje prav pogosto. “Vseeno pa javnost v razpravo o predlogih predpisov ni vključena pogosteje, kot je to bila v prvem letu zadnje vlade Janeza Janše,” piše na spletišču Števca kršitev, ki poudarja, da “Vlada v 66 % primerov priprave novih predpisov ni upoštevala Resolucije o normativni dejavnosti. V primerjavi s prejšnjo Janševo vlado, ki je Resolucijo kršila v 70 % primerov, so podatki prvega leta Golobove vlade na prvi pogled le malce bolj spodbudni. Vendar, če Janšo in Goloba primerjamo po prvem letu vladanja, Golobova vlada Resolucije ni upoštevala bistveno pogosteje. V prvem letu je Janševa vlada Resolucijo kršila v 66.74 % primerov, Golobova vlada pa v 66.54 % primerov. Razlika je torej zanemarljiva. Še vedno smo daleč od spoštovanja minimalnega 30-dnevnega roka za posvetovanje in sistematičnega vključevanja javnosti in stroke v pripravo predlogov predpisov.”

Nadalje –  na zadnjih državnozborskih volitvah se je civilna sfera organizirala sama in v sklopu Glas ljudstva pripravila 138 zavez, med katerimi jih je trenutno 40% v izvajanju, 24% jih je nedotaknjenih, 5% pa prelomljenih. Ni razumljivo, zakaj torej Ministrstvo za javno upravo ne izkoristi že narejenega dela nevladnih organizacij in tematike političnih zavez dve leti po volitvah vrača v polje nevladnih organizacij. 

Skratka – po eni strani Ministrstvo za javno upravo nevladnikom namenja denar za oblikovanje predpisov, po drugi strani pa nevladniki sami ugotavljajo, da jih Vlada ignorira in da več kot polovica primerov priprave zakonodaje ne vključuje laične in strokovne javnosti. 

ChatGPT razpisne dokumentacije

Nejasna navodila, iskanje problemov za že obstoječe rešitve in popolnoma zgrešene smernice so rezultirale tudi v prijavah večih nevladnih organizacij, ki so v razpisu videle priložnost za javnofinančno inekcijo. 

S tem ni načeloma nič narobe, saj se nevladne organizacije zaradi različnih družbeno-političnih razlogov vedno srečujejo s finančnim primankljajem. Problem nastane, ko država nevladnikom omogoča t.i. “chatGPT razpisno dokumentacijo”, kjer lahko zaradi nejasnih določil vsako rešitev povežejo z vsakim problemom.  

Tudi zavod IPES, povezan z ministrico, je na razpisu dobil sredstva za povezovanje problema enakosti spolov in aktivnim državljanstvom. Ironija – spolna enakost je v RS uzakonjena na večih ravneh, a se ne izvaja v praksi. Spet je tukaj krivda na strani odločevalca, ki ima vse formalno-pravne vzvode za izvedbo. 

Niso razumeli navodila

A ironije tukaj še ni konec. Sedaj že zloglasni odstop ministrice za javno upravo, ki so jo poleg izjav podpore prijaviteljev na razpis odnesle še drage in neutemeljene službene poti, je bil v bistvu posledica formalnega dela razpisa. 

V razpisu namreč stoji, da “za sklope A, D in E velja, da je v projektih zaželena krepitev sodelovanja z odločevalci na lokalni (A1, D1, E1) oziroma nacionalni ravni (A2, D2, E2). Sodelovanje s prej navedenimi deležniki bo upoštevano pri ocenjevanju, kot je opredeljeno razpisni dokumentaciji (dodatna merila).” Ministrstvo je torej kot formalni pogoj razpisa navedlo sodelovanje z odločevalci, pri tem pa ni jasno razložilo, kaj to sodelovanje pomeni. 

Interpretacija je bila torej v rokah prijaviteljev, iz pridobljene dokumentacije pa lahko ugotovimo, da je šlo v večini primerov za pavšalne dogovore oziroma zaveze o “sestankih in poslušanju predlogov,” manjkrat pa dejanske zaveze o implementaciji predlogov oziroma drugih bolj konkretnih oblikah sodelovanja. 

“Sestankovanje in poslušanje” bi moralo biti del odločevalskih procesov, ne glede na dodatne zaveze in obljube. Da država denar za nevladne organizacije pogojuje s stopnjo samovolje odločevalcev, je hud problem. 

Stanje je še bolj alarmatno, če z mislijo na prebrano še enkrat ocenimo rezultate razpisa in ocene prijavljenih organizacij. Razpisna komisija je namreč na podlagi prijav ocenila, da sta za sodelovanje z državo najbolj pripravljeni lobistično združenje industrijskih mogotcev in zasebna založba, medtem ko so drugi dejanski nevladniki ocenjeni slabše. 

Ministrstvo v razpisu tudi ni vzpostavilo povezave med mankom demokratičnega potenciala in razlogih zanj, saj bi moralo glede na zgornje statistike razpis nameniti odločevalcem oziroma samim sebi. Manko demokratičnega potenciala namreč ni v nepripravljenosti nevladnikov in državljank in državljanov, temveč v ignoranci in samovolji odločevalcev. 

Komedija norosti

Naslednje državnozborske in lokalne volitve so napovedane za pomlad 2026. Razpisan program za financiranje aktivnosti spodbujanja aktivnega državljanstva naj bi se zaključil v istem letu. 

Lahko bi rekli, da si koalicija z milijonskim vložkom davkoplačevalskega denarja kupuje mir svojih kritikov in z ocenjevanjem aktivnosti nevladnih organizacij usmerja njihovo delovanje na področja, ki jih bo nato lahko koalicija zlorabljala za predvolilne obljube. 

Da na taistem razpisu “zmagata” lobistično združenje in zasebna založba, je samo češnja na vrhu torte norosti, ki bi jo lahko primerjali s piromanom, včlanjenim v lokalno gasilsko društvo. Morebitna ponovitev razpisa tako ne obeta nič dobrega, saj bi se morala država resno vprašati, katero težavo sploh rešuje, kdo je pravi naslov in kakšna je vloga civilne družbe v tem procesu. Več kot očitno je, da tega vlada trenutno ne razume.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!

The post Piromani v gasilskem društvu appeared first on Savič..

Nevladna organizacija Beletrina je na razpisu Ministrstva za javno upravo prejela več kot štiristo tisoč evrov davkoplačevalskega denarja na podlagi prijave dveh projektov “spodbujanja aktivnega državljanstva”.

Projekte je Beletrina prijavila v dveh kategorijah: 

• krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij in 
• razvoj demokracije, krepitev dobrega upravljanja, transparentnosti oblasti ter spodbujanje aktivnega državljanstva.

S tem besedilom opozarjamo na nesmisle, nelogičnosti in zlorabe razpisa, ki so podobne prijavi “nevladne” organizacije CER. Tam se je izkazalo, da nevladni zavod sestavljajo predstavniki velikih zasebnih podjetij in na večih mestih izkazujejo simptome lobističnih pritiskov na odločevalce. V prijavah založbe Beletrina je problem drugje – država nevladniku plačuje za izvajanje lastnih nalog, nevladnik pa razpis zlorablja za izčrpavanje javnih sredstev.

Krepitev državljanskih pravic: Ustvari problem in prodaj rešitev

V prvi kategoriji krepitve državljanskih pravic je Beletrina prijavila projekt v kategoriji dolgotrajne oskrbe in dostojnem delu. Izbrali so si reševanje problema digitalne dostopnosti oseb z invalidnostjo in starejših oseb pri vključevanju v odločevalske procese. 

Beletrina problem definira kot pomanjkanje sodelovanja oseb z invalidnostjo in starejših oseb v treh slovenskih občinah (Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Maribor in občina Izola), rezultat prijave pa bodo strategije za izboljšanje življenja oseb z invalidnostmi in starejših oseb ter vzpostavitev digitalne platforme, ki naj bi spodbujala in povečala vključevanje starejših in invalidov v odločevalske procese. 

V prijavi Beletrina samo skopo opiše dejanski problem, ki potrebuje rešitev in ne pojasni, zakaj bi bil nivo politične participacije invalidov in starejših oseb v prej omenjenih občinah problem zaradi pomanjkljive spletne dostopnosti. 

Tako v MOL kot tudi v MOM in Izola namreč deluje več invalidskih organizacij in organizacij za starejše, Beletrina pa samo pavšalno pojasni, zakaj bi bile točno te občine relevatne za izboljšanje digitalne pismenosti starejših in invalidov oziroma zakaj je trenutno stanje v teh občinah tako slabo. Ironično – spletišče mestne občine Ljubljana so leta 2023 prav partnerji projekta označili kot dobro prakso v dostopnosti.

Reševanje problema digitalne dostopnosti je v Evropski uniji in v Sloveniji predmet večih zakonskih rešitev. Tako imamo na področju lokalne zakonodaje Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij s kazenskimi določbami, nato so tukaj v slovenščino prevedeni “Enotni standardi spletnih mest državne uprave”, na evropski ravni je tukaj Evropski akt o dostopnosti, Direktiva o evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah ter Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. 

Spletna dostopnost v javnem sektorju je torej predmet večih regulativ in kazenskih določb. Država je namreč zakonsko dolžna zagotavljati prilagojen dostop do svojih spletnih vsebin in storitev. Da je komisija izbrala Beletrinin projekt, torej pomeni, da je država nevladnikom predala lastno nalogo inšpektorja zakonodaje o dostopnosti. 

Izjavo občine o podpori sodelovanja je v imenu ljubljanskega župana Zorana Jankovića podpisala Alenka Žagar, s katero se Občina zavezuje k udeležbi na izobraževalnih dogodkih znotraj razpisanega programa. 

Strokovna komisija je Beletrini za ta projekt podelila 88 od 88 možnih točk. 

Nedorečen problem, nejasna rešitev

Na posvetu v Državnem svetu je inšpektor za digitalno družbo opozoril na problem državnega nadzora področja spletne dostopnosti. “Da bi preverili vseh približno 3100 zavezancev bi potrebovali 20 let,” je ponazoril Petrović in opozoril, da imajo pri nadzoru največ težav, ker Evropska komisija ni določila enotnega referenčnega orodja za poenostavljeno pregledovanje dostopnosti spletišč.

Na istem posvetu smo lahko slišali še podatek, da inšpektor dosedaj zaradi teh kršitev zakonodaje ni izrekel nobene globe, saj verjamejo v izobraževanje končnih uporabnikov. Tudi prijav kršitev je malo – inšpekcija je prejela do aprila 2023 prejela dve.

Inšpektor še dodaja, da “na podlagi opravljenih pregledov spletišč na inšpektoratu ocenjujejo, da se je število odprav napak v zadnjem času občutno povečalo. Leta 2021 jih je bilo odpravljenih 63 odstotkov, leto kasneje pa že 92 odstotkov. Prav tako pa se je v tem obdobju povečalo število zavezancev, ki napak niso imeli.”

Kateri problem torej rešuje nevladna organizacija?

Več demokracije z odprtokodno programsko opremo

Drugi prjavljeni projekt se ukvarja z odprtokodno programsko opreme, kjer Beletrina napoveduje izobraževanje ranljivih skupin na področju pravic dostopnosti ter izobraževanje ranljivih skupin o njihovih pravicah na področju dostopnosti. 

Prijavitelj ugotavlja, da se “Slovenija trenutno sooča s precejšnjo vrzeljo na področju spletne dostopnosti,” vir za trditev pa je članek iz leta 2017 z naslovom “Digital literacy in Slovenia’s elementary education”.  Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih komunikacij je bil sprejet leta 2018.

Izjavo ministrstva o podpori sodelovanja je podpisala ministrica dr. Asta Vrečko iz Ministrstva za kulturo, s katero se Ministrstvo zavezuje k sodelovanju na vsaj eni delavnici/izobraževanju in udeležbi na medresorskem sestanku na temo vključevanja ranljivih skupin v razvoj informacijske družbe. 

Strokovna komisija je Beletrini za ta projekt podelila 94 od 96 možnih točk. Eno točko je Beletrina izgubila na področju nejasno opisane prenosljivosti projekta na druga področja, eno pa na področju tveganj za izvedbo, kjer ni dovolj dobro zaznala tveganj partnerja na projektu. Komisija drugih pomanjkljivosti ni prepoznala.

Zavajajoči tehnodeterminizem e-participacije

Skozi obe prijavi veje duh tehnodeterminizma – pomanjkanje izvajanja zakonodaje in politične participacije ranljivih skupin prijavitelj povezuje z mankom tehnoloških/digitalnih rešitev na tem področju in kot odgovor ponuja razvoj digitalnih platform in programske opreme. 

Tako poenostavljeno razumevanje vloge digitalnih tehnologij v odločevalskih procesih je izredno nevarno, saj predpostavlja, da je politična participacija odvisna samo od orodij, medtem ko se politična volja, smotrnost udejstvovanja in odziv odločevalcev zanemarjajo. 

Slovenska politična zgodovina ima kar nekaj primerov slabe prakse na področju kupovanja digitalnih rešitev za dvig politične participacije, ki so vsi po vrsti neslavno propadli prav zaradi pomanjkanja politične volje, ker ta ni sledila tehnološkim inovacijam. Hkrati je pavšalno razvijanje tehnodeterminističnih projektov zlata jama javnih razpisov za financiranje nevladnih organizacij, ki se ponavadi osredotočajo na razvoj digitalne rešitve, manj ali nič pa na oglaševanje, spodbujanje uporabe in kontinuirano podporo. 

Dodaten problem predstavlja omejen rok trajanja rešitev in ignoriranje že prisotnih sistemskih rešitev, ki jih je v skladu z zakonodajo dolžna izvajati država – tako nevladna organizacija dela dvojno škodo demokratičnim procesom: uvaja nove ad hoc rešitve, ki jemljejo pozornost že obstoječim, sistemsko vzdrževanim rešitvam in hkrati ustvarja lažno percepcijo apriorne uspešnosti, ki bo nadomestila obstoječi manko na tem področju. 

To se navsezadnje vidi tudi v izjavah o sodelovanju, kjer se akterji javne uprave zavezujejo samo k poslušanju, ne pa tudi z izvajanju predlaganih rešitev. Da se mora v demokratičnem sistemu predstavnik volilnega telesa eksplicitno zavezati k poslušanju, je oksimoron. 

Zaveze o financiranju in informiranju

Beletrina v prijavi obeh projektov le deloma odgovori na vprašanja o dolgoročnem financiranju programskih rešitev in informiranju uporabnikov o novih rešitvah. 

Navidezno paradoksalno Beletrina v prijavi digitalne platforme za povečano participacijo naprej pojasni, da bo pripravila dokument o vzdržnem financiranju delovanja rešitve in aktivnosti, nato pa izjavi, da bo dolgoročno delovanje zagotavljala z lastnimi viri, da pa bo za to vključevala zasebne in javne vire financiranja. 

To bi lahko pomenilo, da bo založba javne akterje (občine itd) naprej “okužila” z rešitvijo za participacijo, nato pa ji zaračunavala delovanje storitve. Ker se praviloma občine za dolgoročno sodelovanje na tem področju ne odločajo, saj gre za dodatno/konkurenčno storitev že obstoječim rešitvam, je življenjska doba takih projektov praviloma relativno kratka. 

Problematična je tudi obratna situacija: ministrstvo za javni denar zasebnemu akterju plača za razvoj programske rešitve, akter z njo “navduši” drugega javnega akterja, ki mu vzdrževanje storitve spet plačuje z javnim denarjem. 

Še bolj šokantna zaveza se prijaviteljici zapiše v delu o informiranju javnosti o novo vzpostavljeni rešitvi. Beletrina se namreč pri projektu spodbujanja dostopnosti digitalnih storitev zaveže k objavi štiriindvajsetih objav v “nacionalnih medijih”, kar naj bi pomagalo pri reševanju problema in informirani javnosti. 

Ni jasno, ali nevladna organizacija s frazo “število objav prispevkov” misli na pisma bralcev ali namiguje, da bodo mediji po njenem nareku objavili že vnaprej napovedano količino objav na izbrano temo. Takega absolutnega privilegija nevladne organizacije praviloma nimajo, je pa morebiti res, da bo šlo pri objavljanju Beletrini na roke dejstvo, da je žena direktorja Beletrine zaposlena kot kreativna direktorica v zavodu za razvoj in promocijo kulture, Kreativna baza. 

Dostopnost je zakon

Prijavljanje obstoječih rešitev in iskanje problemov zanje tako niti ni najbolj problematičen del obeh prijavljenih in izdatno nagrajenih projektov. Niti ni najbolj šokantno le navidezno povezovanje rešitev z aktivnim državljanstvom na področju, ki je zakonsko relativno dobro urejeno. Prav tako to ni domnevno prevaljevanje stroškov dolgoročnega obstoja rešitev, razvitih z davkoplačevalskim denarjem, na proračunske porabnike. 

Kar najbolj šokira, je pravzaprav priznanje države, da bo reševanje obstoječih in ugotovljenih sistemskih problemov raje prepustila pavšalnim in nestrateškim predlogom nevladnega sektorja, kot pa da bi znotraj svojih izvedbenih in inšpekcijskih kapacitet poskrbela za dejansko izvajanje sprejete zakonodaje. Zgovorno je namreč dejstvo, da se predlagano reševanje težav na področju dostopnosti s strani nevladne organizacije skoraj izključno dotika javnega, ne pa zasebnega sektorja, kjer je problem dejansko večji. 

Kaotičnost zakonodajnega področja in nedelujoč državni nadzor izvajanja zakonodaje sta glavna razloga za cvetenje poslovnih modelov nevladnih organizacij. S tem se nevladniki zopet postavljajo v vlogo podaljšane roke oblasti, ki javni denar pretaka v zasebne žepe.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!

The post Nedelujoča država je zlata jama za nevladnike appeared first on Savič..

Financiranje nevladništva je v Sloveniji večen političen kamen spotike, kjer se prepletajo interesi političnih strank ter lokalnih interesnih skupin. Nedavni razpis Ministrstva za javno upravo je ponovno odprl vprašanje neodvisnosti nevladnega sektorja, opozoril na problem razdeljevanja javnega denarja in povezav med prejemniki in državo.

V Sloveniji trenutno obstaja dobrih sedemindvajset tisoč nevladnih organzacij, od tega 23.251 društev, 3.897 (zasebnih) zavodov in 259 ustanov. Predmet delovanja pri večini nevladnih organizacij ni opredeljen, na drugem mestu je kultura in umetnost, na tretjem rekreacija in na četrtem gasilstvo.

Po podatkih krovne mreže za razvoj nevladnih organizacij CNVOS država za nevladne organizacije namenja slab odstotek bruto domačega proizvoda, kar je pod povprečjem Evropske unije, z javnimi sredstvi pa se financira več kot polovica vseh nevladnih organizacij v Sloveniji. Na prvih mestih po prejemnikih javnega denarja so Rdeči križ, Zavod Sonček, Waldorfska šola in SAZAS.

Spodbujanje aktivnega državljanstva

Ministrstvo za javno upravo je spomladi 2023 objavilo razpis za krepitev aktivnih državljanskih pravic in pojasnilo, da želi z njim financirati projekte in programe nevladnih organizacij, ki bodo spodbudili udeležbo ljudi v posvetovalnih procesih in procesih soodločanja, krepili kompetence zaposlenih in prostovoljcev v nevladnih organizacijah na področju zagovorništva in okrepili družbeni prispevek nevladnih organizacij na področjih demokratičnega delovanja, dobrega upravljanja, transparentnosti in nadzora oblasti ter aktivnega državljanstva.

Z razpisom je bilo predvidenih več vsebinsko različnih sklopov, kjer je sklop A financiral pilotne projekte udeležbe državljanov in občanov v procese priprave na lokalni in državni ravni, sklop B se je ukvarjal z digitalnimi rešitvami za krepitev demokracije, sklop C se je ukvarjal s krepitvijo zagovorništva, sklop D s krepitvijo državljanskih pravic in sklop E s programi za krepitev demokracije in spodbujanjem aktivnega državljanstva.

Dan po objavi rezultatov razpisa smo od Ministrstva za javno upravo z zahtevkom do informacij javnega značaja zaprosili za dokumentacijo izbranih prijav in jih prejeli enajstega oktobra 2023. V času, ki ga je Ministrstvo potrebovalo za ugoditev našemu zahtevku, je v javnost prišla informacija, da je ministrica na večih mestih povezana z enim od prijaviteljem na razpis, zaradi povezav in drugih nepravilnosti pa je ministrica odstopila.

Od ministrstva smo zahtevali in prejeli naslednje prijave uspešnih prijaviteljev na razpisu:

V nadaljevanju bomo v seriji člankov “Kako to ni problem?!” analizirali posamezne prijave in opozorili na problematično razumevanje pojma aktivno državljanstvo, nedorečenosti razpisa, s katerim je država na problematičen način razdelila več kot milijon davkoplačevalskega denarja in problematičnost prijaviteljev na ta razpis.

CER Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo

Prva nevladna organizacija je po prejetih sredstvih CER Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo, ki združuje »odličnost slovenskih podjetij, ki največ vlagajo v trajnostni razvoj in zeleni prehod.«

Gre za cehovsko organizacijo več kot stotih podjetij, ki ministrstva redno lobira za spremembe energetske zakonodaje, septembra letos pa so prejeli nagrado na tekmovanju Evropske nagrade za spodbujanje podjetništva.

V svetu zavoda najdemo predstavnike podjetjij NLB, BTC, Petrol, Kolektor, Porsche Slovenija in druge. Iz brošure zavoda je razvidno, da člani CER »skupaj zaposlujejo skoraj 28.000 zaposlenih in ustvarijo 7,8 mrd EUR prihodkov.«

Od začetka svojega delovanja v letu 2018 so iz državne blagajne dosedaj prejeli 644.940,06 evrov, na letošnjem razpisu pa skoraj še enkrat toliko. Največ denarja so dosedaj prejeli iz naslova Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije za razvoj  kompetenčnega centra za trajnostni design.

Država je prijavo Partnerstva na razpis aktivnega državljanstva nagradila s skupno 588.964,8 evri davkoplačevalskega denarja. V utemeljitvi prijave CER Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo pojasni, da se »CER zavzema za spremembe zakonodaje, predlaga sprejem novih zakonov in spremembe obstoječe regulative, kot tudi sodeluje v postopku sprejemanja in sprememb kot enem izmed demokratičnih procesov«.

Partnerstvo je na aktualnem razpisu prijavilo več aktivnosti, ki se osredotočajo na osveščanje zaposlenih v gospodarstvu o pomembnosti zelenega prehoda, sodelovanje v demokratičnih procesih zelenega prehoda in priprave predlogov izboljšav zakonodaje na temo zelenega prehoda.

Aktivno državljanstvo = lobiranje

In kje prijavitelji vidijo aktivno državljanstvo? V »spodbujanju zaposlenih v okviru CER delovnih teles k demokratičnemu udejstvovanju. Slednje je spodbujeno skozi očbutek dostopnosti odločevalcev in s tem občutek slišanosti ter vzbuditvi zavedanja vpliva in pomena sodelovanje pri sooblikovanju politik…«.

Država bo CER partnerstvu v okviru prijavljenih projektov plačevala tudi za aktivnosti na področju komuniciranja, saj so prijavili tudi projekt medijskega obveščanja o trajnostnem razvoju in na področju lobiranja, saj se CER zavezuje, da bo sodeloval pri pripravi dveh zakonodajnih dokumentov na leto (skupno torej osem dokumentov v štirih letih trajanja projekta).

Prijavi je priložena še Izjava ministrstva o podpori programa, ki jo je podpisal minister mag. Bojan Kumer. V njej si ministrstvo želi sodelovanja pri distribuciji promocijskega materiala na področju aktivnega državljanstva kot gonile sile trajnostnega razvoja, možnost predstavitve pobud državljank in državljanov na področju sprejemanja in izvajanja regulative zelenega prehoda ter podporo sodelovalnim mehanizmom v postopkih sprejemanja zakonodaje.

Zelena delovna mesta = lobiranje

Partnerstvo je dobilo davkoplačevalski denar tudi na področju zelenih delovnih mest in sicer za pripravo predlogov državljank in državljanov, s katerimi bi Partnerstvo »opredelilo znanja in spretnosti, ki so potrebna za preoblikovanje obstoječih delovnih mest« v t.i. zelena delovna mesta in vplivanje na Aktivno politiko zaposlovanja.

V procesu naj bi sodelovalo do sto državljank in državljanov, ki bi v okviru javnih posvetov pomagali pripravljati zakonske predloge, s katerimi bi Partnerstvo nato vplivalo na odločevalce, Partnerstvo pa naj bi za vključevanje v odločevalske procese spodbujalo tudi podjetnike.

Podnebne spremembe = lobiranje

Zadnji sklop, za katerega je Partnerstvo dobilo sredstva, je vpliv na zakonodajo o podnebnih spremembah. Z davkoplačevalskim denarjem je Partnerstvo prijavilo razvoj digitalne platforme, s katero bi zbiralo odzive in komentarje zainteresirane javnosti na Zakon o podnebnih spremembah in izračun lastnega ogljičnega odtisa.

Če upoštevamo, da je »lasten ogljičen odtis« že dalj časa priročen izgovor industrije na podnebne spremembe, s katerim skušajo podjetja prevaliti odgovornost na končnega uporabnika, potem lahko rečemo, da bo država strokovnemu združenju podjetij z davkoplačevalskim denarjem financirala zbujanje krivde pri državljankah in državljanih.

Tudi tej prijavi je priložena Izjava ministrstva o podpori programa. Ministrstvo se torej strinja s takim t.i. greenwashingom.

Filozofija aktivnega državljanstva

Prijava prvonagrajenega na razpisu na večih mestih opozarja nedorečenost termina aktivnega državljanstva, ki ga lobistične organizacije hitro zlorabijo za manipulacijo javnega mnenja (t.i. astroturf) in generiranje navidezne široke javne podpore za ozko usmerjene cilje strokovnega združenja.

Alarmantno je tudi dejstvo, da so prijave združenja CER prejele izredno visoko število točk strokovne komisije, hkrati pa komisija očitno ni prepoznala več kot očitnih lobističnih napadov industrije na državne ustanove in postopke odločanja.

To bi nas moralo skrbeti, saj lahko pri morebitni razveljavitvi in ponovni objavi razpisa pričakujemo identične prakse. Še več – to bi bil izredno močan signal, da država ne dojema nevarnosti astroturfinga in da lahko podjetja računajo na izdatna davkoplačevalska sredstva, ki jih bodo prejela v primeru podobnega povezovanja.

Končno skrb vzbuja naravnost šokantna praksa povezovanja aktivnega državljanstva z lobiranjem interesnih skupin in povezave med »nevladniki« in vladno ekipo s pismi podpore ministrov. Lahko bi rekli, da gre za novo prakso državnih oglaševalskih pogodb prejšnjega mandata, kjer so »nevladne« organizacije samo priročen mehanizem za utrjevanje vladnih politik.

Raziskava je nastala v okviru zavoda Državljan D. Zavod deluje na področju človekovih pravic v informacijski družbi, praks množičnih medijev in aktivnega državljanstva. Podprite naše delovanje!

The post Lobiranje na državne stroške appeared first on Savič..

V Sloveniji imamo probleme z medijsko krajino. V preteklosti smo na večih mestih opozarjali na spoj medijskih podjetij s političnimi strankami, ki jim tekoči računi medijskih organizacij predstavljajo enostaven način za kanaliziranje davkoplačevalskega denarja na račune blizu central.  

Medijsko lastništvo in prepletanje politike in medijev pa ni edina problematična točka slovenskih množičnih medijev, temveč se s pojavom družabnih omrežij, vplivnežev in alternativnih medijskih kanalov pojavlja tudi vedno večji problem razločevanja med »uradnimi« mediji in komunikacijo »navadnih« državljank in državljanov.  

A kot bomo pokazali v temu članku, se Slovenija na temu področju obnaša izredno neodgovorno, neposodobljena medijska zakonodaja pa ogroža javno zdravje, dovoljuje širjenje sovraštva in rasne nestrpnosti ter Slovenijo postavlja na med redke oaze sovraštva v Evropski uniji, ki ji ne bodo prišle do živega niti nove rešitve zamejevanja prej omenjenih anomalij.  

Primer A: Nacionalna tiskovna agencija 

Naprej je tukaj primer t.i. nacionalne tiskovne agencije, kjer gre za propagandistično trobilo društva za tradicionalne vrednote in na katerem lahko najdemo vsebine, povezane z neonacističnimi in drugimi desničarskimi ekstremisti. 

Tako lahko na tem spletišču prebiramo poročila z demonstracij ekstremnih desničarjev, intervjuje s predstavniki globalne scene desničarskega ekstremizma, teorije zarote o propadu evropske civilizacije. Na spletišču med drugim najdemo vsebine, podpisane s poslankami in poslanci parlamentarne stranke SDS.  

Nacionalna tiskovna agencija je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod zaporedno številko 2501. 

Primer B: Triglav media 

Drugi primer je spletišče Triglav media, za katerim stoji Združenje Triglav, registrirano na Ptuju, med uredniki pa najdemo tudi znanega proticepilca in teoretika zarot, Srečka Šorlija.  

Portal objavlja in promovira teorije zarote o nevarnosti cepiv, zanikanje globalnega segrevanja, teorije zarote o Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in t.i. novemu svetovnemu redu, ki naj bi ga uvajal Svetovni ekonomski forum (WEF).

Ironično – ko so na portalu Oštro preverjali njihove trditve in jih v začetku leta 2023 vprašali, zakaj niso vpisani v razvid medijev, so jim odgovorili: »Mi smo spletna stran. Nismo medij. V glavnem vsi mediji lažejo. Mi govorimo resnico. Sicer pa vam bo tudi lastnik spletne strani odgovoril. A se tudi vi na Oštru zavzemate za znanost in naš narod ali ste podlegli globalističnemu dogmatizmu? Zgodovina bo o tem pisala .« 

Triglav media je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod zaporedno številko 2534. Prošnjo za vpis so izvedli aprila 2023.  

Zakaj je pomemben razvid? 

Razvid medijev je pravno-formalno edini faktor pri določanju statusa posameznega komunikacijskega kanala, s katero se njegovi lastniki zavežejo k spoštovanju medijske zakonodaje.  

Tako se z uspešnim vpisom v razvid medijev zavežejo k objavljanju popravkov, spoštovanju prepovedi glede širjenja sovraštva in nestrpnosti, jasnega ločevanja oglaševalskih in novinarskih vsebin in drugih zavez, ki so opisane v Zakonu o medijih.  

V primeru kršitev je nadzorni organ medijski inšpektor, ki skrbi za izvajanje medijske zakonodaje in sankcionira kršitve, v preteklosti pa smo že večkrat opozorili na njegovo preobremenjenost in relativno brezzobost, ki je botrovala ignoriranju domnevnih kršitev medijske zakonodaje na področju delovanja medijev, prikritega oglaševanja in drugih problemov.  

Novi svet regulacije 

A razvid medijev je pomemben tudi iz globalne perspektive. Zadnji svežnji evropske regulacije novega spletnega sveta so namreč večkrat omenjali t.i. izjemo za medije (media exemption), ki je velikim platformam nalagala posebno pazljivost, ko gre za omejevanje in brisanje vsebin, za katere bi platforma presodila, da so dezinformacija oziroma laž.  

Trenutno je najbolj vroča uredba Evropski akt o svobodi medijev (European Media Freedom Act), ki se premika proti končnemu glasovanju v Evropskem parlamentu in v katerem lahko preberemo naslednje: 

»Kadar ponudnik zelo velike spletne platforme začasno onemogoči zagotavljanje svojih spletnih posredniških storitev v zvezi z vsebinami, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev, ki je predložil izjavo v skladu z odstavkom tega člena, ker naj bi bile take vsebine nezdružljive z njegovimi pogoji uporabe storitev, ne da bi te vsebine prispevale k sistemskemu tveganju iz člena 26 Uredbe (EU) 2022/XXX [akt o digitalnih storitvah], sprejme vse možne ukrepe, kolikor je to v skladu z njegovimi obveznostmi na podlagi prava Unije, vključno z Uredbo (EU) 2022/XXX [akt o digitalnih storitvah], da zadevnemu ponudniku medijske storitve, preden začasna onemogočitev začne učinkovati, sporoči obrazložitev razlogov, priloženo navedeni odločitvi, kot zahteva člen 4(1) Uredbe (EU) 2019/1150.” 

Poenostavljeno to pomeni, da bo morala t.i. velika platforma pred brisanjem spornih vsebin, ki bodo nastajale na profilih registriranih medijev, le-tega prej obvestiti in vsebine ne bo smela izbrisati avtomatično, čeprav bo šlo za večkrat ugotovljeno dezinformacijo.  

T.i. medijska izjema ima dolgo brado, saj so jo evropski zakonodajalci hoteli vpeljati že v Akt o digitalnih storitvah (Digital Services Act), saj so pravna in medijska stroka ter digitalni aktivisti na večih mestih opozorili na nevarnost takega početja.  

Kaj se bo zgodilo v praksi? 

Problem bo namreč skoraj zagotovo nastal na dveh mestih – velike platforme bodo zaznale dezinformacijo (članek o cepivih, s katerimi Pfizer v naš krvni obtok vbrizgava čipe za 5G). Ker bo to objavljeno na profilu registriranega medija, bo platforma najprej lastnikom profila poslala obvestilo o ugotovljeni dezinformaciji in jih pozvala k odgovoru. Lastnik profila bo imel nato do 48 ur časa za odziv, v tem času pa platforma ne bo smela omejevati oziroma brisati spornih vsebin.  

Praksa kaže, da je prvih 24 ur po objavi na družabnem spletu ključnih – uporabniki v tem obdobju vsebino delijo, jo všečkajo in komentirajo ter tako sporočajo algoritmom, da je zanimiva za distribucijo. Da bo platforma lahko šele po dveh dneh objavo označila za dezinformacijo oziroma jo izbrisala, je pravzaprav irelevantno – vsebina bo dosegla svoje občinstvo.  

Za razliko od zgornjega primera bo lahko platforma sporne dezinformativne vsebine izbrisala takoj, če jih bo delil »navaden« uporabnik. Zakonodajalec je namreč v dobri veri, da so registrirani mediji resni v svojemu namenu, dopustil izjemo, s katero naj bi zagotavljal svobodo izražanja ter informiranja. 

Poglejmo konkreten primer iz prakse. Na prej omenjeni strani Triglav media lahko najdemo zapis z naslovom »Poročilo NIJZ o uspešnosti koronskega cepljenja je popolna laž in zavajanje javnega mnenja«. V njem avtor Srečko Šorli z navajanjem lastnih člankov oziroma brez strokovnih virov blati Nacionalni inštitut za javno zdravje, povezuje protikoronska cepiva z rakavimi obolenji in poziva h kazenskemu pregonu odgovornih.  

Ko smo NIJZ vprašali, zakaj na članek ne bodo podali prošnje za popravek, so nam odgovorili: »Zahvaljujemo se vam za vaše opozorilo, glede zgoraj omenjenega članka, ki ga v našem dnevnem klipingu nismo zasledili. Ker so stroški spremljanja objav v zadnjih letih močno narasli, lahko spremljamo samo glavne in večje medije, ki pa po večini ne zajemajo spletnih objav, sploh pa ne takih manjših medijev, kot je Triglav Media. V vašo informacijo, vam v vednost pošiljamo statistiko našega klipinga zadnjih nekaj let, ki vam bo nazorno pokazala, kako je naraslo število objav, kjer se pojavlja ime naše inštitucije. Seveda pa je pri tem potrebno upoštevati že prej omenjeno dejstvo, da so v tej statistiki zajeti samo članki, ki jih dejansko uspemo zajeti. Kot je možno razbrati, so te številke v zadnjih treh letih močno izstopajoče, kar gre pripisati obdobju koronavirusa.« 

Na NIJZ še dodajajo, da »glede zahtevkov za popravke medijskih člankov, v Centru za komuniciranje NIJZ nismo naklonjeni oz. se želimo čim manjkrat zatekati k tej metodi. Predvsem poskušamo te primere reševati s proaktivnim komuniciranjem. Izkušnje so nam namreč pokazale, da objava popravka ne doseže želenega cilja in ne odpravi prej narejene »škode« z napačno objavljenimi informacijami. Pri odločitvah glede zahtevkov za popravke smo v Centru za komuniciranje pozorni tudi na to, za kateri medij gre in kakšen je doseg tega medija, kot tudi, za kakšno vrsto napačnega oz. lažnega poročanja gre. V kolikor gre za informacije, ki lahko občutno slabijo ali blatijo ugled inštitucije in so z vidika javnega zdravja ključnega pomena, se seveda odzovemo z zahtevkom za popravek.« 

V odgovoru so komentirali tudi zgoraj omenjen članek Triglav Media. »V članku nastopa strokovnjak, ki je po profesiji fizik, obravnava pa medicinsko temo, ki sloni na trditvi, da so podatki in izračuni NIJZ napačni in zavajajoči, ob tem pa v prispevku sam trdi, da »je do točnih izračunov« enostavno priti in bi jih lahko izračunal vsak matematik, pa vseeno teh #točnih# izračunov, strokovnjak v prispevku ne predstavi, ker jih pač niso naredili.« 

Ubijalska veriga neodgovornosti 

Kako je torej mogoče, da se bo Slovenija pod sedanjim režimom medijske zakonodaje spremenila v globalno meko za dezinformacije? Prvi problem je zakonodajna podlaga, torej Zakon o medijih in pomanjkanje razumevanja nove digitalne medijske krajine, ki teoretikom zarote daje proste roke za registracijo svojih trobil. 

Nato je tukaj problematičen mehanizem pravice do popravka, ki ne opravlja svojega dela. Popravek mediji namreč objavljajo po zakonsko določenemu roku za objavo, vmes se lahko poslužijo večih mehanizmov za zavlačevanje, končni učinek pa je tudi po besedah NIJZ minimalen. Še več – čeprav je to edini mehanizem za korekcijo dezinformacij, se ga vsak v enem primeru prizadeti akterji ne poslužujejo, saj ocenjujejo, da ni učinkovit in da ne opravlja svojega dela.  

Končno je tukaj seštevek teh dveh problemov – ker so v Sloveniji farme dezinformacij in sovraštva enostavno vpisane in formalno priznane kot mediji in ker se ostalim ne da ukvarjati z njimi, bodo ti brez ovir širili dezinformacije, ogrožali javno zdravje in spodbujali sovraštvo, algoritmi družabnega spleta pa jih bodo varovali kot »uradne« medije in jim pomagali pri širjenju vsebin brez omejitev.  

Ker gre v večini primerov za vsebine, ki šokirajo oziroma delujejo na emocionalni ravni, bodo uporabniki te vsebine radi delili na svojih profilih, algoritem pa jih bo zelo verjetno promoviral kot zanimive in vredne ogleda. Hiter pregled obeh Facebook profilov (Triglav Media in NTA) nam pove, da vsebine praviloma deli več deset uporabnikov tega družabnega omrežja, vidnost takih vsebin je tako večja.  

Vloga velikih posrednikov 

Seveda ne moremo mimo vloge velikih posrednikov, ki že dlje časa niso samo ponudniki orodij za ustvarjanje, temveč večjo vlogo pri njihovem delu igrajo distribucijski algoritmi, ki služijo zadrževanju uporabnikov na njihovih platformah.  

Zbiranje uporabniških podatkov, analiza njihovih navad in preučevanje njihovih podatkovnih sledi namreč “hrani” algoritme, ki nato na tej podlagi uporabniku predlagajo vedno nove vsebine. Da se to dogaja prikrito in da je eden od faktorjev domnevno tudi “zanimivost” in “provokativnost” vsebin, se je že večkrat pokazalo v praksi, ko so dezinformativne vsebine s proticepilskimi vsebinami dosegale zelo velika občinstva prav zaradi algoritemske distribucije.  

A aktualni poskusi regulacije tega področja s pozicije algoritemskih promotorjev vsebin bi se znala hitro sfižiti, če bodo evropski zakonodajalci vztrajali pri izjemi za medije in če bodo države članice tako neselektivno in brez kakršnekoli kritične presoje v medijske registre vpisovale tovarne sovraštva, propagande in dezinformacij, hkrati pa bodo akterji ignorirali mehanizme, ki jih je zakonodajalec predvidel za korekcijo laži.

The post Registrirane dezinformacije in sovraštvo  appeared first on Savič..

Državnozborska preiskovalna komisija, ki pod naslovom “Preiskovalna komisija o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine” preiskuje večkrat izpostavljeno neupravičeno financiranje propagandističnih trobil z davkoplačevalskim denarjem se je do konca aprila sestala na petnajstih izrednih in rednih sejah. Kakšni so rezultati dela preiskovalcev?

Podatki (ne) lažejo

Prvi zaslišanec je bil Jože Biščak, dolgoletni odgovorni urednik tiskanega medija Demokracija, voditelj večih oddaj na Nova24TV in direktor pravnih oseb, povezanih z mediji Nova24TV in Demokracija.

Biščak je na zaslišanju pojasnil, da je nekaj časa deloval v vlogi voditelja trženja za založbo Nova obzorja, kjer je po lastnih besedah dogovarjal s podjetji, predstavljal doseg Demokracije in nato sklepal pogodbe za oglaševanje. Komisija se je osredotočila predvsem na veliko število občin, s katerimi je imela Demokracija sklenjene oglaševalske pogodbe, o čemer pa Biščak ni vedel dosti. Po njegovih besedah je bil za te posle odgovoren Domen Rant, ki je področje trženja prevzel jeseni leta 2022.

Komisijo je nato zanimalo pravilno označevanje oglaševalskih vsebin v reviji, saj oglasne vsebine po njihovih ocenah niso bile pravilno označene, Biščak pa je razlagal težave pri pridobivanju oglaševalskih poslov, saj so se potencialni interesenti bali oglaševati v Demokraciji zaradi medijsko izpostavljenih povezav z Madžari. Hkrati je oglaševalske posle občin, ki jih vodijo kadri stranke SDS, označil za naključje, prav tako pa posle poslanskih skupin SDS v občinskih svetovih.

Nato pridemo do komičnih delov zaslišanja. Biščak namreč ni mogel potrditi oziroma ovreči promocijskega gradiva založbe Nova obzorja, kjer naj bi bil doseg tiskane Demokracije med osem in devet tisoč izvodov. Biščak na vprašanje o korektnosti teh številk naprej pojasnil, da niso točne, nato se je popravil in potrdil številko, nato pa izjavil: “Jaz natančno vem, dokler sem bil tam, koliko imamo naročnikov in kakšna je naklada. To pa je poslovna skrivnost.”

Župani moramo informirati javnost

Nato je pred komisijo sedel župan in poslanec SDS, Janez Magyar. Občina Lendava je novembra 2021 skuhala največji bograč na svetu, nato pa februarja 2022 dobila potrditev Guinessove knjige rekordov. To dejstvo je nato oglaševala v Demokraciji.

Magyar je naprej pojasnil, da v občinskih oglaševalskih poslih ne vidi nič spornega. “Tako se mi kot županu, ki ima tudi v osnovni, osnovnem delu krogov zapisano, da moramo informirati javnost, za mene osebno ne zdi nič spornega,” je izjavil na začetku zaslišanja. Na vprašanja o zakupu oglaševalskega prostora v časniku Demokracija je Magyar pojasnil, da on ni bil faktor pri sklepanju oglaševalskih poslov, temveč je za to skrbela služba za odnose z javnostmi, ki je “v oglasu najbrž videla smisel.” Hkrati je na podoben način odgovoril na vprašanje komisije o smotrnosti takega zakupovanja.

Komisijo je namreč zanimalo, zakaj je občina zakupovala oglasni prostor v Demokraciji, čeprav so o rekordu brezplačno poročali drugi mediji nacionalnega dosega, Magyar pa je odgovoril: “Jaz sem opravljal svoje delo vestno in odgovorno, katere stvari sem dobil na mizo ponudbo in se mi je zdelo pač dobro, pa smo šli v posel.”

Zanimivo je brati tudi del o promocijskemu intervjuju z županom v reviji Demokracija. Komisijo je namreč zanimalo, kako župan utemeljuje tržno smotrnost zakupovanja oglaševalskega prostora v mediju z nizkim dosegom, župan pa je pojasnil, da “sem dobil informacijo, da na vseh policah, kjer se prodajajo časopisi, je Demokracija prisotna.” Na vprašanja o intervjujih z županom v času državnozborske predvolilne kampanje pa je pojasnil, da “Mene to ne briga. Še enkrat, jaz sem Janez Magyar, izvoljeni župan in pač še enkrat sem dobil na mizo to ponudbo, s katerim smo v tistem danem trenutku tudi živeli.”

Uravnoteženo oglaševanje

Nato je pred komisijo nastopil Daniel Cukjati, župan občine Vrhnika in član stranke SDS. Na začetku je pojasnil, da je ob začetku svojega mandata sprejel strategijo uravnoteženega oglaševanja. “Pred mojim, bi rekel, mandatom je bil ta kolaž, tako da je bila celotna slika modra, torej v levih medijih. V zdajšnjem, ko sem jaz rekel, dajte še v kakšnih drugih medijih, mislim, da so v en oglas v Družini je bil, v Demokraciji ali je bilo v domovini, ne vem, na Erarju nisem našel, no in je bil kolaž tak, torej 9 % v desnih, 91 % v levih. To sem jaz zdaj ugotovil, ko sem te številke iz Erarja potegnil in sem bil, kako bi rekel, zgrožen in se tudi nekako opravičujem desnim volivcem, da je ta kolaž razreza tako krivičen do njih. Tako, da smo že v naprej sprejeli strategijo, da bo, kako bi rekel, v tem mandatu ta razrez, ker se to ne da čez noč narediti, ker so pogodbe, pa že naročilnice, da bo ta razrez nekako 49 v desne medije, pa 51 v leve,” je pojasnil župan.

Ko mu je komisija poskušala razložiti, da je uravnoteženo oglaševanje nesmotrno, saj imajo različni mediji različen doseg in kvaliteto občinstva, je župan to označil za neumnosti.

Fenomen uravnoteženega oglaševanja se pri desnih političnih strankah in njihovih kadrih že več let pojavlja kot rešitev problema financiranja “desnih” medijev, pri čemer se vedno pogovarjamo o edicijah, ki so na tak ali drugačen način lastniško in kadrovsko povezane s političnima strankama SDS in NSi – v preteklosti smo to zasledili pri Uradu vlade za komuniciranje, ki je na tak način večim ministrstom in vladnim službam omogočila zakupovanje oglasnega prostora na Nova24TV.

“Trženje nima nobene veze s politiko!”

Nato je pred komisijo nastopil vodja trženja Domen Rant, ki je na vprašanje o poteku zakupa oglaševalskega prostora hotel komisiji zaračunati predavanje o oglaševanju, nato pa svoj molk na vprašanja upravičil s pogodbo o zaposlitvi, kjer stoji tudi člen o poslovnih skrivnostih.

Pri vprašanjih okrog dosega Demokracije je nato Rant sešteval številke dosega tiskanega tednika in obiska spletnega mesta ter pojasnjeval, da je doseg Demokracije tristo tisoč uporabnikov na mesec ter nasprotoval članicam ter članom preiskovalne komisije, ko so mu ti razlagali, da gre za kreativno matematiko.

Razlogov za zakup oglasnega prostora v Demokraciji Rant vidi predvsem v poslovni logiki. “Če pa občine, še enkrat poudarjam, občine, zavodi, kdorkoli želi oglaševati v visokih nakladah, saj mogoče tukaj je en nesporazum, jaz mogoče nisem takoj omenil, trženje nima nobene zveze s politiko,” je pojasnil.

Hkrati je zanimivo vedeti, da po Rantovih besedah Demokracija ni ravno uspešna pri vzpostavljanju oglaševalskih poslov. “A veste, jaz sem tako delal, na Demokraciji moramo, moramo podrgniti kolena, moramo podrgniti kolena za vsak evro. Mi opravimo na stotine kilometrov, vsak mesec dobimo par sto evrov,” je pojasnil Rant.

“Ker so dali dober popust!”

A čeprav so zneski po ocenah tržnika minorni, to Demokracije ni omejevalo pri popustih na oglaševalske pogodbe. Bojan Kekec, direktor Komunale Novo mesto, je v svojem izvajanju pojasnil, da je bil razlog za zakup oglaševalskega prostora v Demokraciji povezan z dobrim popustom in dejstvom, da so pred njim v tej reviji oglaševale tudi druge regijske komunale in da on med mediji ne dela razlik.

Kekec se je mesec pred objavo plačanega intervjuja v Demokraciji z odgovornimi v temu mediju srečal še na dogodku Demokracija Magazin Tour, kjer je bil podpisan kot kandidat za poslanca SDS. Hkrati je bila v intervjuju/oglasu uporabljena profilna fotografija, ki jo je Kekec uporabljal tudi za svoje predvolilne plakate. V temu dejstvu Kekec ni videl težave.

Ko so ga članice in člani preiskovalne komisije ponovno vprašali, zakaj se je odločil za oglaševanje v mediju, ki skorajda ne pokriva njegovega geografskega področja, je Kekec izjavil: “Ja, eden od, bi rekel, argumentov je bil tudi več kot 50 % popust in v bistvu na ta način mislim, da je bila zadeva tudi dosti racionalna.”

Državne oglaševalske pogodbe

Zgoraj omenjene argumentacije se dobro ujemajo z že znanimi dejstvi glede državnih oglaševalskih pogodb, kjer smo na večih mestih z uradnimi dokumenti dokazovali sporne in tržno nesmotrne posle, ki so jih odgovorni argumentirali tudi z uravnoteženim oglaševanjem in drugimi problematičnimi praksami. Očitno so posli na občinskem nivoju potekali na podoben, če ne celo na identičen način.

Iz zaslišanj je mogoče videti kontradiktorno utemeljevanje posameznih akterjev, kjer se je oglaševalski prostor v Demokraciji hkrati zakupovalo zaradi dobrega tržnega položaja, želji po uravnoteženem oglaševanju, kjer tržna vrednost ni imela nobenega vpliva in hkratnega ločevanja politike in tržne vrednosti posameznih medijev. Ena od rdečih niti je tudi politična neodgovornost oziroma prevaljevanje odgovornosti na neimenovane občinske uradnike, ki v kabinetih skrbijo za medijski zakup, čeprav se po drugi strani nič ni zgodilo brez županovega podpisa.

Vredno bi bilo ponovno opozoriti tudi na fenomen oglaševalskih pogodb kot medijskih subvencij, ki nimajo nikakršne veze s tržnim smislom oglaševalskega prostora. Ker gre pri občinskih in državnih oglaševalskih pogodbah večino časa za promocijo tržno nereprezentativnih produktov in storitev, si lahko odločevalci iz oglaševalske malhe potrežejo z veliko žlico.

Po volitvah je vse drugače

Golobova vlada je po volitvah hitro umaknila oglase podjetja Telekom Slovenija iz spornih medijev ter preklicala pravilo Urada za komuniciranje o uravnoteženem oglaševanju. To je storila po podobni liniji moči – torej na enak način, ki se ga je njena predhodnica poslužila za vzpostavitev teh spornih mehanizmov.

Hkrati je zaskrbljujoče, da v državi očitno nimamo vzpostavljenih nikakršnih mehanizmov nadzora, ki bi take prakse sankcionirale sproti oziroma je vse odvisno od trenutne oblasti. Predsednica preiskovalne komisije, poslanka Mojca Šetinc Pašek, je na tiskovni konferenci izpostavila: “Šlo je za pritiske tako na vodilne kadre v Telekomu, kot tudi na nižje vodstvene zaposlene zaradi spremenjenih političnih okoliščin. Med drugim so tik pred nastopom nove vlade v vrhu Telekoma, kot rečeno, prejeli dopis Blaža Ranta in njegovega zasebnega inštituta, ki je med vrsticami grozil s prijavami in tožbami, če z njim ne podpišejo te lukrativne pogodbe. (…) Celotno vodstvo Telekoma se je zavedalo, da gre za škodljivo pogodbo za podjetje Telekom Slovenija, zato so v pogodbo skušali vriniti čim več varovalk, da bi se jo lahko tudi takoj razdrlo in seveda zaščitilo podjetje Telekom. Tega so se zelo dobro zavedali, toda naslednja uprava, ki je prišla pod vodstvom novega SDS-ovega človeka, seveda tega ni storila.”

Skratka – papir prenese vse, hkrati pa bodo vsi vpleteni molčali in odvračali pogled. Zaenkrat nova vlada na temu področju še ni vzpostavila varovalk, ki bi prenesle napad s pozicije moči oziroma bi za oglaševalske pogodbe, kjer je vpleten davkoplačevalski denar, vzpostavila mehanizme sprotnega preverjanja in nadzora.

Medijsko uokviranje razprave

Na koncu bi se bilo vredno spomniti večih medijskih okvirjev razprave o problemu državnih oglaševalskih pogodb in pogodb državnih podjetij, ki smo ga spremljali od septembra 2018. Šlo je namreč za žaloigro v večih delih, kjer smo lahko najprej poslušali nebuloze o fenomenalnih tržnih deležih strankarsko povezanih trobil, nato pa o ubogih “opozicijskih” medijih, ki na trgu ne morejo preživeti zaradi političnih pritiskov in jih je treba zato prikrito subvencionirati z uravnoteženim oglaševanjem.

Hkrati se dosedaj še nihče ni resno vprašal o tržnem potencialu teh medijskih projektov in nezmožnosti vzpostavljanja kritične mase naročnic in naročnikov – to je še posebej problematično zaradi že prej omenjene povezave s političnimi strankami, katerih volilke in volilci niso zainteresirani za podpiranje “lastnih” medijskih projektov.

Komisija do poletja napoveduje nova zaslišanja in poročila, a že sedaj je jasno, da se je vse to zgodilo predvsem zaradi pomankljivih sistemskih varovalk na tem področju in nerazumevanja nadzornih organov, ki bi morali na podobne incidente odreagirati sproti. Na tem področju vlada še ni zaorala ledine.

The post Občinske oglaševalske pogodbe: Med neznanjem in dobrim poslom appeared first on Savič..

Ob koncu leta 2022 smo ob dveh priložnostih na Varuhinjo gledalčevih in poslušalčevih pravic naslovili pobudo za presojo Programskih standardov javnega zavoda, ki so mi zavezani vsi zaposleni. Standardi določajo nivo novinarskega dela in so eno od orodij samoregulacije, s katerimi zaposleni zavoda skrbijo za kvaliteto svojega dela.

Pravilnik o poklicnih standardih je bil sprejet leta 2000, na tem položaju se je od takrat zamenjalo več varuhinj in varuhov. Iz poročila za leto 2022 lahko vidimo, da gledalke in gledalce največkrat moti pretirana količina oglasov, ponovitve oddaj in domnevno pristranskost posameznih voditeljev in voditeljic. In zanimivo – čeprav Varuhinja v določenih postopkih dejansko ugotovi kršitve programskih standardov, se kršiteljem ne zgodi nič.

A tokrat opozarjamo na drug problem in sicer na vlogo in funkcijo Varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic, ki je na papirju sicer edini organ samoregulacije znotraj javnega zavoda RTV Slovenija, v praksi pa skorajda ne deluje oziroma so njene odločitve v najboljšem primeru mrtva črka na papirju.

»Standardi so nedorečeni«

Najbolj očitno je ta mrtvost funkcije razvidna, kot gledalec problematizira interpretativne žanre medijskega poročanja, med katere spada tudi intervju oziroma pogovor. Tukaj je namreč svoboda intervjuvanca in novinarja, ki vodi intervju, skoraj neomejena v smislu, da je pravzaprav nemogoče oceniti, kdaj in ali sploh novinar, ki vodi pogovor, krši programske smernice.

Poglejmo si dva primera, ki opozarjata na zgornjo trditev. Naprej pod drobnogled vzemimo intervju Jožeta Možine z direktorjem družbe Nova hiša d.o.o., ki izdaja medij Nova24TV na spletu in etru. Jože Možina na tej televiziji že več let oglašuje svojo knjigo, kar pomeni, da je v poslovnem razmerju s svojim gostom.

Varuhinja odgovarja, da je to nemogoče presojati skozi prizmo Programski smernic, ki naj bi zagotavljala neodvisno in samostojno delo novinark in novinarjev javnega zavoda. »Že v letu 2022 sem v več presojah domnevno spornih zunajslužbenih dejanj in povezav zaposlenih na RTV Slovenija, ki bi lahko vplivala na nepristranskost pri opravljanju novinarskih in uredniških nalog, opozorila, da so Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija zastarela in pomanjkljiva, saj ne vsebujejo merljivih in nedvoumno določljivih kriterijev za določitev vpliva na pristranskost.«

Varuhinja v svojem opozorilu navaja 21.1. člen Poklicnih standardov, kjer stoji, da »Delavci RTV Slovenija v svojem prostem času ne smejo sodelovati s konkurenčnimi podjetji enake dejavnosti, če bi s tem škodovali ugledu in interesom RTV Slovenija. Pri tem so mišljene konkurenčne radijske in TV-postaje, skupine in podjetja za radijsko in TV-produkcijo, za računalniški in programski inženiring, založniška podjetja, tiskovne agencije ter arhivske in dokumentacijske službe«.

To je sicer v primeru intervjuja Jožeta Možine in Borisa Tomšiča obstranski problem, Varuhinja pa se s tem izogne odločitvi o kršenju člena o nepristranosti delavca zavoda RTV Slovenija, ki je v poslovnem razmerju s podjetjem svojega gosta.

Nato zakorakamo na polje metafizičnega. V intervjuju Jože Možina večkrat omeni knjigo »Forum Sao Paolo in kulturna vojna« in jo označi kot »zelo uspešno.« A to po mnenju Varuhinje ni kršitev člena 1.3, ki delavcem RTV nalaga preverjanje dejstev, saj tej »navedbi ne moremo pripisati, da ne drži ali da zanjo avtor ni preveril dejstev, saj kot gledalci tega ne vemo.« Namesto, da bi Varuhinja kritizirala avtorja, ker svojih trditev ni podkrepil z dokazi, breme dokazovanja nalagal na pleča gledalca in se izgovori, da ni mogoče vedeti, ali novinar tega ni preveril. Metafizika.

»Vse je subjektivno«

Na podoben način se brani druga voditeljica oddaje Intervju, Vida Petrovčič. V intervjuju s priznanim arheologom in piscem večih knjig o arheologiji, dr. Ivanom Šprajcem, kot edino izpostavi že prej omenjeno knjigo Forum Sao Paolo in kulturna vojna, ne pa tudi knjig svojega gosta.

Voditeljica oddaje se brani z lažjo, da v tem primeru ne moremo govoriti o promociji knjige Forum Sao Paolo (čeprav je to edina knjiga, ki si v oddaji zasluži večsekundni frontalni kader na televizijskem zaslonu), saj po besedah Vide Petrovčič »kot je meni znano, pošla in je ni mogoče dobiti ali kupiti, zato ne gre za promocijo.« To preprosto ni res, saj lahko knjigo kupimo na spletu oziroma v knjigarni založbe Nova Obzorja.

Dodatno Varuhinja pojasnjuje, da » (ima) pojem “aktualnost” mnogo različnih, tudi subjektivnih meril, zato je v žanru intervju nemogoče in tudi nesmiselno pričakovati, da jih bo voditelj navedel.« Ali rečeno drugače – vse je dovoljeno, ker gre za subjektivne ocene.

Varuhinja v izpadu voditeljice s knjigo vidi »nepotreben zdrs«, saj pravi, da »kot nepotreben zdrs pa lahko ocenim nekajsekundni kader s knjigo v ospredju. Tak kader je upravičen, ko je knjiga osrednja tema ali vsaj povod oddaje. V intervjuju z dr. Šprajcem, v katerem je bila le omenjena in iztočnica za eno vprašanje, pa je bila tolikšna pozornost eni knjigi nepotrebna in odvečna. Še zlasti zato, ker ostale knjige na mizi, verjetno avtorsko delo dr. Šprajca, niso bile deležne tolikšne pozornosti.« Očitno niso aktualne.

Vrtički na javnemu zavodu

A oba obdelana primera sta del širše zgodbe vrtičkov na javnem zavodu RTV Slovenija, kjer se svetim kravam pač ni treba bati, da bi se jim zgodilo kaj drastičnega.

Najprej so tukaj velike razlike med informativnimi in interpretativnimi žanri, kjer lahko pri slednjih Varuhinja ugotavlja samo nedorečenosti, zdrse in nesmisle, znotraj teh treh kategorij pa se po našem mnenju skrivajo sovražni govor, prikrito oglaševanje, propaganda in druge problematične kategorije javne komunikacije.

Hkrati se pod krinko »uravnoteženega« novinarstva s pomočjo določenih voditeljev na RTV več kot očitno dogaja promocija točno specifičnih gostov oziroma drugih artefaktov, čeprav ni nujno, da imajo gosti in artefakti kakršnokoli relevanco oziroma utemeljenost prezentiranja na javni televiziji. Še huje – v primeru intervjuja z dr. Šprajcem lahko vidimo, da se gosta lahko za promocijo nepovezanega artefakta tudi zlorabi, a gre po mnenju Varuhinje samo za zdrs.

Še huje – če že nasedemo na neobstoječe ločevanje desnega in levega dela slovenskega medijskega občinstva, kjer desno praviloma pomeni eno desno politično stranko in levo vse ostalo, potem je nerazumljivo, da hodijo »desni« v goste k »desnim« novinarjem, kar že v principu nakazuje nekritičen pristop novinarja do svojega gosta in odpira vrata prej omenjenim problematičnim kategorijam javne komunikacije.

V času razprave o novem zakonu o RTV Slovenija smo veliko premalo časa namenili razpravam, ki bi se dotikale vprašanjem vzrokov za nastalo stanje. Vprašanja o učinkoviti samoregulaciji, odgovornosti urednikov in novinarjev ter drugi mehanizmi upravljanja, ki so prepuščeni delavkam in delavcem javnega zavoda RTV Slovenija in ki predpostavljajo odgovorno ravnanje odgovornih oseb namreč skrivajo odgovore o samodržcih brez nadzornikov, ki na javnemu zavodu izvajajo lastno agendo na naš račun.

Zakaj Varuh ne odstopi?

Neodgovorjeno vprašanje ostaja tudi vprašanje o odstop Varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, ki očitno niti znotraj lastne hiše nima podpore odločevalcev pri konkretiziranju pravil novinarskega delovanja in standardov novinarskega dela.

Tako stanje je škodljivo na dveh ravneh – najprej je tukaj iluzija samoregulatornih organov, ki naj bi skrbeli za red znotraj največje medijske hiše, a kot vidimo iz prej opisanih primerov, red ostaja izgubljen med »zdrsi«, »subjektivnimi ocenami« in metafiziko. Hkrati je škodljivo tudi razmerje moči med Varuhinjo in vodstvenimi organi javnega zavoda, saj se tudi v primerih ugotovljenih kršitev ne zgodi nič.

Mogoče lahko razlog za vztrajanje na funkciji najdemo v plači Varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic. Po naših informacijah je namreč plača Varuha vmeščena v 57. plačni razred – le dva razreda nižje od generalnega direktorja največjega javnega medija pri nas.

Zdrsavanje se bo torej nadaljevalo. Na naš račun.

The post Nedorečeno in subjektivno zdrsavanje javne RTV appeared first on Savič..

Spletna ekonomija temelji na podatkovni sledi izvedbe oglaševalskih in komunikacijskih kampanj. Zakup spletnega oglasnega prostora, upravljanje z vodenjem spletnih komunikacijskih kanalov in navsezadnje rezultati spletnih kampanj na večih mestih podpirajo orodja za merjenje obiska, prikazov in drugih elementov spletne kampanje.

Natančnost meritev in možnost merjenja najrazličnejših komponent spletne kampanje je ena glavnih razlik med spletno komunikacijo in komunikacijo prek bolj tradicionalnih medijskih poti (tisk, radijske in televizijske postaje). Hkrati je v primerjavi z tradicionalnimi medijskimi kanali pri spletu izredno enostavno dokazati izvedeno oglaševalsko kampanjo, saj obstaja več spletnih orodij, ki služijo prav temu namenu.

Hkrati se večina spletnih oglaševalskih kampanj izvaja s pomočjo globalnih oglaševalskih mrež (Google AdWords, Facebook Ads in ostale), ki vsem uporabnikom ponujajo standardizirane oblike meritev in poročanja o izvedenemu oglaševanju.

Problem državnih oglaševalskih kampanj

Pri analizi večih državnih oglaševalskih kampanj, ki smo jih davkoplačevalci plačali iz proračuna, smo opozorili na identičen problem – pri spletnemu zakupu oglaševalskega prostora smo namreč pri vseh analiziranih kampanjah opazili netransparentno obliko poročanja o izvedenemu zakupu oglasnega prostora.

Strošek za spletno oglaševanje se pri večih kampanjah v uradnih dokumentih prikazuje kot enoten znesek, pri čemer je nemogoče vedeti, koliko denarja je ministrstvo plačalo posameznemu mediju za zakup spletnega oglasnega prostora.

Hkrati je pri večih kampanjah nemogoče izvedeti, kaj točno so pri posameznemu mediju zakupovali v okviru spletnega oglaševanja – so plačevali prikaze oglasov, klike na oglase oziroma kaj tretjega?

Hkrati pri večih kampanjah ni bilo mogoče izvedeti, kakšen je bil prvoten razlog za izbor določenih spletnih medijev – sploh, ker je oglaševalska agencija v svoji prvotni strategiji za več kampanj predlagale določene medije, po posvetu z ministrstvom pa brez utemeljitev zakup spremenila na način, da je ta vključeval medije, povezane s strankami SDS in NSi (Nova24TV in Domovina).

Več analiz oglaševalskih kampanj ministrstev in vladnih služb najdete v zbirniku vsebin

Problem predvolilne kampanje

Računsko sodišče je objavilo poročilo o oglaševalskemu zakupu v predvolilni kampanji in opazilo identične mehanizme. V poročilu na 20. strani tako piše: »stroški za izvedbo spletne kampanje v skupnem znesku 52.000 EUR, saj nam stranka SDS ni predložila dokazil o tem, katere storitve so bile zaračunane kot opravljene in kdaj so bile te opravljene;«

Celotna izvedba je naravnost šokantna tudi iz vidika vodenja predvolilne oglaševalske kampanje, saj očitno stranki ni bilo pomembno, kje in na kakšen način zakupuje oglasni prostor. Poročila o izvedbah zakupa bi stranki namreč povedala pomembne informacije o tem, kako učinkoviti so pri svojemu spletnemu nagovoru in koga pravzaprav nagovarjajo z oglasi.

Teater absurda

Poudarjamo – končni strošek spletnega oglaševanja je naravnost absurden. Če recimo preverimo cenik spletnega oglaševanja na portalu Demokracija, lahko vidimo, da bi za najdražji možen oglas na temu mediju stranka za mesečni zakup plačala dobrih deset tisoč evrov. Tudi če bi stranka na temu mediju zakupila vse mogoče pozicije oglasa za celotni čas kampanje, bi to zneslo »samo« dobrih petindvajset tisoč evrov.

Na portalu Nova24TV lahko najdemo objavo posebne ponudbe predvolilnega oglaševanja, ki vključuje spletno in TV oglaševanje. Sedemdnevni paket oglasov stane 1200 evrov, kar pomeni, da bi lahko stranka uradno maksimalno zakupila do 4800 evrov oglasnega prostora – skupen znesek bi torej v teoriji znašal trideset tisoč evrov.

Nekonsistentni nadzorniki

V oči zbode tudi nekonsistentnost nadzornikov, ki so pri obveznih pregledih predvolilnih kampanj sicer zaznali nepravilnosti in jih pospremili z ovadbami, medtem ko so naša opozorila o identičnih malverzacijah pri večih oglaševalskih kampanjah ministrstev in vladnih služb dosedaj ignorirali, čeprav je šlo pri oglaševalskih kampanjah za veliko večje zneske.

Lepo bi bilo, če bi dočakali še podobne preiskave državnih oglaševalskih pogodb oziroma če bi se na tem mestu državni organi končno dogovorili o napisanih pravilih, ki bi držala za vse in v vseh primerih. Naravnost absurdno je namreč dejstvo, da se v času mandata dogajajo dokazane malverzacije z javnim denarjem, pa nadzorniki ne vidijo problema, nato pa v času predvolilne kampanje problematizirajo identične prakse.

Sposobnost razumevanja problema fiktivnih računov in nedokazanih opravljenih storitev očitno obstaja, to pa pomeni, da imamo očitno kompetentne nadzornike, a je njihova agenda preverjanja poslov podrejena ustaljenemu ritmu, ki državnih oglaševalskih pogodb praviloma ne vključuje. Škoda.

The post Brez papirnate sledi appeared first on Savič..