Slovenska digitalna sfera je hkrati zelo bogata in zelo revna. Po eni strani sem presenečen, koliko ljudi se v sedanjosti ukvarja z različnimi aspekti spletnega komunikacijskega okolja, po drugi strani me zabava tudi ta izredna fluidnost okolja, v katerem se le počasi oblikujejo neke stalne silnice, ki skušamo peljati zadevo v neko določeno smer.

Po eni strani je logično, da je zadeva podobna živemu srebru, saj s(m)o še mladi, scena se še oblikuje, a je vseeno žalostno gledati zgodbe, ki so podobne tej o Kiberpipi na Kersnikovi, ki jo po desetih letih pospravljajo na smetišče zgodovine.

Ne bom rekel, da se čisto strinjam z Matejem Kovačičem in njegovo parto, saj bi na trenutke od Kiberpipe pričakoval več in predvsem hitrejše odzivanje na aktualne dogodke in bolj ozko delovanje na področju politike spleta, a jih razumem. In se hkrati sprašujem – kdo v Sloveniji pazi na internet?

Če pogledamo po Evropi in širše, se v vedno večjemu številu držav rojevajo organizacije, ki fokusirajo na to področje, ki se angažirajo okrog problematike spletne regulacije, izobraževanja in povezovanja sfer spleta s politiko. Ki delujejo kot nevladne organizacije, skupine zainteresiranih posameznikov, lobisti, učitelji … Pa pri nas?

Nekaj časa sem se še sam igral z idejo, da bi zagnal nek kolektiv ljudi iz različnih področij, ki bi se aktivirali ob priložnostih, kot je bila #ACTA oziroma cenzura prometa, med podobnimi priložnostmi pa bi skrbeli za splošno dvigovanje pozornosti glede tem, ki se dogajajo na tem področju doma in po svetu. Kolektiv bi bil sestavljen iz pravnikov, komunikologov, sociologov in vseh ostalih profilov, ki lahko pri tem pomagajo. Zdi se mi namreč, da Slovenija ima dovolj zanimivih ljudi z vseh prej omenjenih področij, da pa je težava pri koordinaciji. Kiberpipa bi bila idealna, je pa res, da bi zato rabili človeka. Ki ga v Kiberpipi ni bilo.

Vseeno vprašanje ostaja. Kdo v Sloveniji pazi na internet?

Najprej so bila tukaj Bodies revealed, o kateri sem poslušal navdušene ocene, ko je bila odprta v Zagrebu. Najbrž je bila zadeva malo drugače zastavljena kot na Gospodarskem razstavišču, kjer me je zmotilo več stvari.

Za začetek (in to NI krivda organizatorjev) so me zmotili ljudje. Nočem se obnašat kot Mazzini, ampak zdi se mi, da “Slovenci” RES ne znamo hodit na razstave. Namesto da bi lepo mirno hodili od eksponata do eksponata smo Slovenci očitno zverzirani v šviganju med eksponati, ignoriranjem ostalih gledalcev in prerivanjem pred tablicami z napisi.

Deloma krivda vseeno stoji na strani organizatorja, ki je eksponate zelo nelogično razporedil po prostoru, tako da niti nisi imel občutka, kje se zadeva začne in kje konča. Muzeji v Berlinu in Londonu so imeli čisto drugi flow, človek je imel občutek, da spremlja zgodbo in vse skupaj je bilo bolje zapakirano.

Razstave na Gospodarcu izgledajo tako kot skladišča. Eksponati nelogično razporejeni, smer razstave ni jasno razvidna, ljudje hodijo med eksponati zmedeni in brez pravega občutka. Zaradi majhnosti prostora je vse skupaj nagužvano, majhnost pa še poveča občutek gneče in neuvidevnosti obiskovalcev.

Razstava Da Vinci – razstava o geniju trpi za vsemi temi problemi. Slabo postavljeni eksponati, slabo postavljena razsvetljava, ki včasih preprečuje normalno branje kartic ob eksponatih, neuvidevni ljudje … in nobenega občutka za smer. Sicer je zanimivo videti replike mojstrovih izumov, a se mi vseeno zdi, da bi tudi Leonardo znorel, ko bi videl način razstavljanja.

Gospodarc, hvala lepa. In nikoli več.

Predstavniška demokracija je bila v bistvu odvod neposredne demokracije. Zaradi vedno večjega števila ljudi je bila namreč fizična neposredna demokracija skorajda nemogoča in se je zavoljo funkcionalnosti uvedla predstavniška demokracija (takole, malo čez palec). Predstavniška demokracija je temeljila na predstavnikih ljudstva oziroma lokalnih skupnosti, ki so zagovarjali interese posameznih skupnosti in ki so te interese usklajevali z ostalimi prebivalci le-te skupnosti.

Na tem mestu bi rad poudaril, da se odgovornost posameznika, ki živi in deluje v določeni skupnosti, s predstavniško demokracijo ne konča. Predstavniška demokracija ne deluje kot odmislek politične participacije s strani ostalih članov skupnosti v smislu “Saj bodo to oni uredili”, temveč samo spremeni smer pritiska – iz centra moči na predstavnike, ki delujejo v centru moči.

Moj argument, s katerim nasprotujem neposredni demokraciji kot rešitev težav predstavniške demokracije je naslednji – če že v predstavniški demokraciji ne znamo vplivati na svoje predstavnike, če se že v predstavniški demokraciji ne znamo obnašati kot politične živali, če že v predstavniški demokraciji ne znamo zlobirati svojih interesov, zakaj za vraga nam bi to potem uspevalo v neposredni demokraciji?

Saj vem, predstavniki so koruptivni, nič se ne da spremeniti, ker je sistem narejen tako, da izigrava posameznika … Zakaj mislite, da bodo vse slabosti predstavniške demokracije z neposredno demokracijo izginile? Ker bo več posameznikov, na katere bo potrebno vplivati? Ker se lobistom kar naenkrat ne bo dalo? In zakaj bi se kar naenkrat dalo ljudem, ki se jim v trenutnem sistemu enkrat na štiri leta ne da na volišča? Ker bodo teme drugačne? Ker bo vse … boljše?

Pazite, tukaj se še vedno pogovarjamo o pomanjkljivostih koncepta in sploh še nismo začeli razmišljati o praktični izvedbi neposredne demokracije. Kako bi to izgledalo v praksi? Fizična prisotnost odpade, ljudje imajo službe in hobije. Torej bi morali vključiti elektronsko komponento. Right. E-volitve? Vdiranje v sisteme? Kdo bi vzdrževal tak sistem? Kako bi ga zasnovali? Kdo bi ljudi izobrazil o tem, kako se tak sistem uporablja, kdaj se ga uporablja in podobno? Bi se to kar zgodilo? Čeprav je elektronski kriminal v porastu, čeprav se s pomočjo fenomena filter bubble uporabnike vedno bolj zapira v informacijske kletke …

Zanimivo se je o tej temi pogovarjati s politologi in s tehnologi. Prvi poudarjajo predvsem politično komponento in trdijo, da se na tehnologijo ne splača ozirati, ker naj bi bilo vse mogoče. Tehnologi niso takega mnenja in svarijo, da četudi bi bila politična volja dovolj manifestna, da imamo tukaj čisto objektivni problem. Tehnologija ideji ni dorasla.

Bi pa rad opozoril, da pri idejah o neposredni demokraciji ne gre samo za idejno in tehnično skorajda neizvedljivo stvar. Zadeva je nevarna tudi na nivoju koncepta, saj po mojem mnenju ljudem omejuje in do neke mere celo preprečuje aktivno politično delovanje, češ, v trenutnem sistemu tako ali tako ni mogoče spremeniti ničesar. In če že hočete kanček paranoje in fantazije – ravno to gre na roko političnim “elitam”, ki se igrajo v peskovniku brez strahu, da bi jim kdo odnesel igračke. V bistvu jim ni treba narediti ničesar, saj se ostali že tako ali tako samopsihiramo dovolj in sploh ne razmišljamo o tem, da so lopatke in kanglice od vseh, da imamo vsi pravico do soustvarjanja družbene realnosti in da to nima veze s postopkovnim sistemom, temveč z željo in voljo posameznika.

Tole bo po moje najkrajša recenzija koncerta, saj nimam razpravljati o čem novem. Rammstein mašinerija ima pač zelo dober spomin, hkrati pa ne kaže znakov rje. Nadgradnje so minimalne, se mi pa zdi, da je bilo zaradi omejitev dvorane manj ognjemeta kot v Zagrebu.

Vzdušje je bilo malo hecno, saj se mi je zdelo, da občinstvo, čeprav nabrano iz vseh vetrov, koncert spremlja bolj pasivno in brez nekega resnega navdušenja. Kot da bi jim bilo dolgčas. To se je še najbolj videlo ob koncu rednega dela, ko ljudje sploh niso vedeli, kdaj se “mora” ploskat, pa tudi Till je med posameznimi komadi samo žalostno zamahnil z roko, ko je ugotovil, da ljudje pač ne poznajo besedil njihovih klasik.

To je bil prvi njihov koncert, ki sem ga spremljal iz parterja in če ga primerjam s tribunami, je razlika očitna. Sicer je res, da parter mičkeno zmanjša teatralni del ogleda, ki je s tribun res spektakularen, a je možnost skakanja in neoviranega gibanja med posameznimi komadi res krasna (no shit, sherlock).

Glede setliste nimam resnejših pripomb, enkrat bi si želel v živo slišati Mein Land, ki se mi je tokrat že drugič izmuznil, vse ostalo je bilo pa čisto na mestu. Komaj čakam nov material.

Vse je je začelo s karto. Karto za koncert, na kateri je ponavadi ura začetka koncerta, označene so morebitne predskupine in podobno. Že večkrat sem opazil, da organizatorji jemljejo karte kot nujno zlo – moraš jo imeti kot potrdilo, da si se za ogled koncerta skeširal, ampak oni ti niso dolžni na ta list papirja napisati življenjsko pomembnih informacij, brez katerih je ogled koncerta skoraj nemogoč.

Recimo – zelo lepo bi bilo, da bi organizator na karto napisal dejansko uro začetka dogodka. Se pravi, če predskupina začne ob osmih, potem je nesprejemljivo, da na karti stoji ura 21:00. Nesprejemljivo! Ljudje, ki smo racionalna bitja, namreč karto z napisom začetek ob devetih intepretiramo takole: “Aha, ob devetih je predskupina, ob desetih se začne, se pravi da če pridem 21:30, bom z lahkoto ujel začetek main acta!”

Briga me, če organizator ob tiskanju kart ne ve, kdo bo predskupina. Zagotovo pa mora vedeti, kdaj naj bi se vse skupaj začelo, drugače naj na karto napiše: “pridite enkrat popoldne, lagano i sportski,” pa smo zmenjeni (za ta nasvet, dragi organizatorji, ne bom računal).

OK, na karti je napisana napačna ura, zato veliko ljudi na prizorišče pride “prepozno”. Midva sva bila tam malo čez pol osem in je pred vhodom vladala totalna štala. Nikjer ni bil jasno označen vhod, skupine ljudi so sedele na travi in pile pivo, druge so se gnetle pred dvorano. Redarji so nas sicer usmerjali “tja, levo, je vhod!” a le-ta ni bil jasno označen. Pod jasno označen mislim oznako, ki ni pripopana na ograjo, na katero pritiska več deset tisoč ljudi, ampak je obešen na neko palico in dvignjen nad gručo ljudi, da ga vsi takoj vidijo in se lahko že prej razvrstijo (za ta nasvet, dragi organizatorji, ne bom računal).

Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da ima Stožiška dvorana šest (?) vhodov, da pa so organizatorji množico iz parterja zadrževali pred dejanskimi vhodi in je do največje gneče prihajalo zaradi že omenjene slabe označitve in dejstva, da so zelo verjetno zaradi varčevanja pri stroških najema delovne sile vse preglede opravili še pred dejanskim vhodom v dvorano. Bonus je zagotovo ubogi varnostnik, ki se je na množico navodila za sortiranje drl v slovenščini, tako da ga Nemci, Avstrijci, Italijani, Hrvati … sploh niso razumeli. Še en brezplačen nasvet: kričite v angleščini! Ali pa vsaj po srbsko.

Koncert ni bil razprodan in v zadnjem delu parterja je bilo prav prijetno. Ozvočenje je bilo v glavnem solidno, ko si bil enkrat v dvorani, nad tem delom organizacije nimam pripomb. Se pravi … nimam pripomb nad tistim delom, kjer organizator nima ne vem kakšnega dela.

Paul Bloom – How pleasure works

Krasen sprehod po človeški psihi, razvoju okusa in kriterija za ocenjevanje lepote in grdote. Bloom poanalizira in pokomentira nekaj psiholoških preizkusov, pojasni nekaj refleksov, ki nam podzavestno izoblikujejo percepcijo in vse skupaj zapakira v zelo berljivo čtivo. Če lajkaš, potem moraš to prebrat.

Stephen King – 11/22/63

Mojster se vrača. No, saj ne, da bi šel kam daleč stran, ampak tole je Kingova prva zgodba, ki se ukvarja s potovanjem skozi čas, King pa zgodovino šestdesetih poveže z umorom predsednika, kritiko separatistične politike v tistem času in vse skupaj začini s solidno romanco. Na eks.

Carlos Trillo, Domingo Mandrafina – Spaghetti bros, vol. 1

Družina. Biološka, mafijska in cerkvena, ki v primeru treh bratov povzroča nemalo težav. Jedrnat slog, preprosta risba in enovrstične šale popestrijo dogajanje, ki pa mu vseeno manjka razvoja in zgodbe, ki bi vlekla.

LEGO Lord of the Rings

Že dolgo se nisem tako na glas smejal pri katerikoli igri. Igričarski sprehodi po Middle Earth dopolnjujejo gagi in šale, vse skupaj pa je zapakirano v luštkano Lego animacijo. Za vsakega pravega fena obeh svetov.

Law&Order: Legacies

Detektivka, ki za izhodišče vzame znano TV serijo in nam v sedmih primerih predstavi delo detektivov in tožilcev. Zbiranje dokazov, zasliševanje prič in analiza scen zločinov na zabaven in napet način drži igralca do zadnjega primera. Dajmo še!

Brűtal legend

Jack Black? Hard rock? Zmaji? Vroče bejbe? Ja, tale igra izgleda kot mokre sanje rokerja, ki je odkril, da je računalnik dober tudi za igranje iger. Tretjeosebna pustolovščina z odprtim svetom, misijami in hecnimi dialogi, podprta s huuudim soundtrackom je zabavna. In fajn.

Takole piše Mojca:

“Opažam drastičen porast tega pojava, to pa verjetno zato, ker v podjetjih več ne zasledimo pristne kreativnosti, ki temelji na upoštevanju instinkta, občutka za estetiko in inovativnost. Najlažje je namreč poiskati neke podatke in svoje odločitve za pripravo novih kreativnih rešitev sprejemati na podlagi teh. Pa četudi te odločitve ne bodo inovativne.”

Zanimivo razumevanje podatkov in kreativnosti, ki je po moje mnenju zgrešena. Mojca nadaljuje:

“Zapravljanje časa oglaševalskih agencij za proučevanje družbenih pojavov in ciljne skupine je velikokrat nesmiselno. Ta čas je pametneje izkoristiti za izpopolnjevanje kreativnega sporočila, ki naj bi bilo smiselno, zabavno in imelo velik potencial.”

Tudi jaz sem že večkrat na različnih področjih opazil razkorak med kreativci in analitiki. Prvi so imeli polno glavo idej in koncept, ki jih praviloma niso razdelovali oziroma ideje niso povezovali s posamezno ciljno skupino, drugi pa so se večino časa izgubljali v podatkih, ki jih niso uporabljali za razvoj novih storitev oziroma pristopov.

Resnica je kot vedno nekje vmes in želel bi si, da bi kreativci in analitki bolje sodelovali skupaj. Da bi kreativci svoje ideje prilagajali ciljni populaciji, ki bi bila razdelana efektivno in praktično in da bi analitiki sodelovali pri oblikovanju sporočila, saj bi tako lažje merili rezultate oziroma učinek komunikacije.

Tako bi lahko na eni strani dobivali boljše podatke o tem, koga za vraga sploh nagovarjamo in kaj hočemo z nagovorom doseči, po drugi strani pa bi rezultate nagovorov lahko bolj učinkovito merili oziroma bi z meritvami dobivali signal, kdo od načrtovane javnosti se tudi dejansko odziva. Samo letenje na krilih kreativnosti bo sicer pripeljalo do vizualno superiornih izdelkov, ki jih lahko občudujemo na festivalih, a se zna zgoditi, da javnost sporočila enostavno ne bo razumela. Ker ga pač ne bomo razvijali z mislijo na končne prejemnike.

Na tem mestu bi se obregnil še ob instinkt. To je zelo neposrečen termin za opisovanje delovanja kreativca, saj bi pričakoval, da bo sporočilo in nagovor načrtovan in merljiv, ne pa da bo posledica nekega refleksa nekoga, ki v določeni agenciji sedi na mestu “kreativca”.

Mojca razočarano zaključi:

“Včasih je pač treba zaupati instinktu in slediti svojemu kreativnemu duhu. Podatki so za kreativne agencije le nepomemben skupek števil in besed. Ljudje smo si različni, vsak od nas je edinstven. Magična zgodba o uspehu agencij, do katere se pride z analiziranjem različnih podatkov, po mojem mnenju ne obstaja. Sledenje instinktu, če je le ta izpiljen, pa ponavadi pripelje do presenetljivih rezultatov.”

Žal te moram razočarati, Mojca. Sicer je res, da se v slovenskem prostoru akcije ponavadi kopirajo iz večjih tržišč (če gre za globalno blagovno znamko) oziroma se delajo malo na počez, a na splošno so podatki in številke zelo pomembne in pridejo prav pri vseh kreativah. Če pogledamo samo zadnji veliki projekt nagovarjanja ameriške javnosti s strani političnih kandidatov za predsednika države, lahko vidimo, da tukaj instinkt nima kaj dosti opraviti z realnostjo. In da je bog v številkah.

—–

Vsak spletni uporabnik ga je že srečal. No, skoraj vsak  ga je tudi že obiskal in prebral kak članek, veliko jih je, ki so potrebovali ogromno časa, da so se klikanja odvadili, saj soposledice branja vsebin na “oglasnem trobilu” lahko dolgotrajne.

Spletni uporabniki med sabo večkrat za kak portal rečejo, da je oglasno trobilo. Seveda je to zato, ker najbolj ne razumejo prikritega oglaševanja, a obstaja tudi mediji, ki se trudijo oglaševanje prikrivati, lahko bi jim rekli “oglasna trobila”. Ti portali so zares nevarni. Predvsem tudi zato, ker so skoraj vedno videti naravnost fantastično, vsebine so skoraj vedno povezane s šokantnimi informaciji, a v svojem bistvu so oglasna trobila. A uporabnik, velikokrat šele ko je prepozno, spoznajo, da prebirajo vsebine z “oglasnega trobila”, ki jim je naredil nemalo težav. Najprej običajno mislijo, da je le nekoliko neumna, da le nekoliko bolj prifuknjejo sporoča vsebine ali da celo premore nenormalno simpatično možnost, da se jim je zmešalo, a kaj kmalu takšen odnos postane nočna mora. Kako prepoznati “oglasno trobilo?”

Običajno “oglasno trobilo” sovraži vse blagovne znamke, ki niso povezane z matičnim podjetjem. To se najprej pokaže tako, da razen recenzij lastnih produktov na portalu ni najti drugih vsebin. Ostale blagovne znamke ji grejo na živce, ko pa posluša uporabniške zgodbe o drugih blagovnih znamkah, hitro navrže, da so ostale blagovne znamke bedaste, neumne ali kaj podobnega. To običajno izvira iz tega, da so blagovne znamke prijazne do “oglasnega trobila”, saj upajo na kako brezplačno piar objavo. Najhuje od vsega je, da je na medije ljubosumen, zato se trudi, da bi sam imel največ vsebin, hkrati pa se do ostalih obnaša, kot da so največje smeti.

Trobila ponavadi trdijo, da imajo odličen smisel za humor. In v resnici ga tudi največkrat imajo, a ponavadi se norčujejo iz konkurence. Ko se drugi delajo norca iz njih, se zgodi nepričakovano. Takrat se jim nos povesi do tal ali pa močno in nizko napadejo nazaj in udrihajo čez druge medije, seveda pod pretvezo, da je vse le šala. In v tem je njegovo zadovoljstvo, saj se tako postavi mesto višje od drugih medijev.

Eden od glavnih pokazateljev, da se mora bralec oglasnega trobila izogibati, je ta, da zelo hitro in predvsem nepričakovano menja ideološke strani. To je medijska lastnost, ki se sicer velikokrat pojavi v obdobju po volitvah, ko se zamenjajo elite, a če volitev ni in se to pogosto dogaja, je s tem medijem nekaj RES narobe. Ta lastnost ne izgine nikoli. Če medij v nekem trenutku trdi, da je neka stranka ljubezen njenega življenja, v drugem pa, da je stranka en navaden drek z mrvicami, lahko vsak bralec ve, da je s tem medijem nekaj narobe. Taki mediji težko nadzirajo svoje odzive in vedno bodo nastradali bralci, ki bodo zanje kot boksarska vreča.

Veliko “oglasnih trobil” sovraži strokovnjake, sploh če imajo ti strokovnjaki zdrav, usoešen in razumevajoč odnos. Prav zato jih v svojih člankih ponavadi ne citirajo, z veseljem pa objavljajo mnenja in izjave zaposlenih matičnega podjetja in si želijo, da bi te izjave povzemali tudi drugi mediji. Če se strokovnjak pojavlja v medijih, ki ga neprestano kritizirajo, naj samo pomisli, kakšen odnos bo ta medij imel do svojih bralcev, pa se bo vse skupaj kar hitro končalo.

“Oglasna trobila” kaj hitro, sploh med prepirom pa tudi sicer, najdejo način, kako se predstavijo kot žrtev. Ne glede na to, kaj so objavila, vsega bodo krivi strici iz ozadja, opozicijski politiki in drugo. Vedno je kriv nekdo drug, če je le mogoče, pa konkurenčna podjetja. “Oglasno trobilo” bo vedno našlo način, kako spraviti konkurenco ob živce, da se bo potem lahko tožilo, tožbo pa bo po njegovem mnenju začela konkurenca in ne on.

Velika težava “oglasnih trobil”, ki jo lahko vsak bralec skoraj najhitreje odkrije, pa se je pojavila s socialnimi omrežji. Če “oglasno trobilo” spremlja konkurenco na Facebooku in Twitterju, je to velik znak za preplah, saj se bodo hitro začeli prepiri glede vsebine. Ko si enkrat pridobi njegovo geslo in uporabniško ime, je zadeva v njegovih rokah in poti nazaj ni več.

Zadnji pokazatelj, da mora bralec prenehati brati oglasno trobilo, sicer ga  čaka uničenje socialnega in intelektualnega življenja, pa je v novinarjih prebežnikih. Če se novinarji, ki najprej delajo na oglasnem trobilu in potem odidejo na normalni medij, ob omembi oglasnega trobila zgrozijo in prebledijo, potem  je čas za alarm prve stopnje.

Smerokaz se bo odvil 21.3.2013 ob 19h v Kiberpipi na Kersnikovi 6 v Ljubljani.