Kaj je XboX Live?

“Pa dobro, Savič,” vas že slišim, “si spet jedel kaj po priporočilu Novakovih?!” Ne, zadeva je malo bolj komplicirana. Mreža XboX Live, ki je namenjena spletnemu igranju iger, uradno v Sloveniji ne obstaja. Zakaj potem lahko tudi Slovenci kupujemo XboX Live naročnino pri mnogih spletnih in klasičnih trgovcih v Sloveniji? Začnimo na začetku…

XboX Live pozna dva tipa dostopa. Srebrni/brezplačni in zlati/plačljivi. Čeprav se že srebrni dostop sliši zelo vabljivo, je to v bistvu kup dreka. Z njim sicer lahko dostopate do nekaterih vsebin, klepetate s prijatelji, ne morete pa igrati iger. Z zlatim dostopom imate dostop tudi do tega.

Za povezavo je dovolj klasičen UTP kabel, ki ga potegnete iz konzole do modema/ruterja, na voljo pa je tudi brezžični adapter. Če se boste odločali za slednjega, priporočam nakup t.i. Popcorn packa, ki poleg adapterja prinaša še daljinec, trimesečno naročnino in t.i. točke za nakup iger/dodatnih vsebin.

Kako se prijavimo na XboX Live?

Čeprav se lahko na Xbox Live prijavimo kar neposredno iz konzole, vam priporočam, da prijavo opravite s pomočjo osebnega računalnika. Zadeva bo minila hitreje, manj pa bo tudi izgubljenih živcev. Za prijavo boste potrebovali elektronski in fizični naslov. Vendar ne kateregakoli.

Ker je XboX Live uradno dostopen samo v nekaterih državah, je potrebno malo pogoljufati. Na Google Maps poiščite naslov iz “dostopnih” držav in ga vpišite v zato predvidena polja. Tudi za elektronski naslov vam priporočam, da ga izumite na novo in pod lokacijo navedete lokacijo fizičnega naslova. Upam, da je jasno.

Ko imate enkrat registrirano uporabniško ime, ga je potrebno povezati z uporabniškim imenom na XboXu. Tukaj je meni osebno malo spodletelo, saj nisem znal povezati že obstoječega uporabniškega imena na Xboxu z uporabniškim imenom, ki sem ga ustvaril na XboX.com. Mea Culpa, zagotovo je zadeva zelo enostavna.

Pa potem?

No, potem zadevo preizkusimo. Z nekaj kliki se boste zlogirali v sistem, nato pa se iz igre, ki bi jo želeli igrati po mreži, povezali še na mrežo. Trenutno sem najbolj “zaposlen” z igranjem Call of Duty: Modern Warfare 2, načeloma pa imajo skoraj vse igre omogočeno mrežno igranje.

Določene igre podpirajo t.i. team-speak oziroma pogovor med igralci, ki se vrši čez originalni soundtrack. Kar zna biti včasih kar malo zoprno. Sploh, ker ponavadi zadeva ne deluje dovolj dobro oziroma imajo soigralci zelo sitne glaske.

Case in point:

Zadevo se da elegantno rešiti z izklopom team-speak funkcije, tako da slišite samo vaše prijatelje ali pa še teh ne.

Novi izzivi

Vseeno pa XboX Live ni samo mrežo igranje, ampak vam omogoča tudi nove lestvice dosežkov oziroma “achievementov”, ki se začnejo pri preprostih in končajo pri zelo kompliciranih naloga. Več ko imate izkušenj oziroma dosežkov, boljši ste (logično, a?).

Vsak igralec dobi tudi t.i gamer tag, ki v nekaj vrsticah opisuje njegovo aktivnost, deluje pa tudi kot nekakšna vizitka. Spodaj je moj:

Se splača?

Meni zaenkrat se. Če ne drugega, je to super način recikliranja iger, ki jih znate v načinu za enega igralca že na pamet. Pogrešam malo bolj aktivno slovensko skupnost (nikjer nisem spletnega mesta, kjer bi zadeva živela), ampak mogoče to še pride na vrsto.

Pri tem prevodu sem v slovenščino prevedel 99% vseh vrstic kode, v angleščini sem pustil par res hudih nebuloz, ki vam ne bodo koristile ne v angleščini, ne v slovenščini. Še vedno me moti dejstvo, da nekaterih vrstic, ki se pojavljajo v sistemu ni v jezikovni datoteki, ampak dobro…zadeva deluje.

Wordpress govori slovensko 2.9.1 (rar, 200 kB)

Zanimivo je dejstvo, da se je od različice 1.5, ki sem jo prevedel leta 2006, zadeva kar napihnila in razrasla, število vrstic pa se je skorajda potrojilo. Takrat je bilo poleg mojega prevoda na “trgu” še nekaj prevodov, zdi pa se mi, da so od različice 2.7 naprej moji prevodi edini, ki uporabniku omogočajo uporabo Wordpressa v slovenščini.

S prevodom 2.9.1 sem odprl tudi Wordpress skupino in stran na omrežju Facebook, kjer lahko podebatiramo o funkcijah jezika in bolj ažurno popravljamo/dopolnjujemo prevode.

Sedaj vas prosim, da si novi prevod naložite in kot vedno sporočite napake/popravke.

Medijska twittersfera

Skoraj vsi mediji so Twitter razumeli kot podaljšek komuniciranja vsebin, ki jih na tak ali drugačen način najdemo že na njihovih glavnih medijskih portalih. Redki Twitter uporabljajo tudi za dvosmerno komunikacijo z uporabniki, vseeno pa se ta najbolje obnese.

Po mojem osebnem mnenju je raba Twitterja pri slovenskih medijih najbolj zgrešena, saj enostavno nimajo dovolj razvite strategije komuniciranja, da bi zadevo pripeljali dlje od preprostega kopiranja vsebin v več komunikacijskih kanalov hkrati. Pomembno je tudi to, da uporabnik na Twitterju lahko dobi kompletno informacijo o dogodku, brez da bi moral skakati med posameznimi komunikacijskimi kanali – kompletno v smislu kompletne enote informacije, ne vseh informacij o določeni temi.

Funkcije Twitterja v medijski sferi:

• komunikacija z medijskimi konzumenti
• ažurno obveščanje – first wave
• odzivanje na pobude uporabnikov

Slaba praksa:

• polnjenje Twitter kanala s povezavami na novice medijskega portala
• ignoriranje uporabnikov (broadcast-only sistem)
• uraden, neživljenski slog pisanja

slovenska medijska twittersfera

Podjetniška twittersfera

Na Twitterju se pojavlja vedno več slovenskih podjetji, zaenkrat predvsem iz tehnosfere. Ker gre v večini primerov za tehnoznalce oziroma ljudi z določeno komunikacijsko strategijo, je raba zelo ciljno naravnana, kar načeloma izničuje komunikacije šume.

Glavni izziv podjetniškega twitter računa je predstavljati delovanje podjetja in hkrati sodelovati s skupnostjo, ki ni nujno uporabnik storitev taistega podjetja. Izziv je tudi zmerna količina tvitov, saj se lahko hitro zgodi, da podjetje po eni strani nima dovolj materiala za dnevno komuniciranje, na drugi strani pa frekvenco umetno in slabo vzdržuje s tvitanjem manj pomembnih informacij.

Hkrati je zanimivo videti, kako se različna podjetja spopadajo z reprezentiranjem svojih zaposlenih. Medtem ko eni stavijo vse na en kanal, imamo na drugi strani določene Twitter račune, ki predstavljajo skupek Twitter računov zaposlenih v tem podjetju. Pri slednjemu je potrebno malo več koordinacije, pri prvem zadeva izpade bolj uniformno.

Funkcije Twitterja v podjetniški sferi:

• Odzivanje na pobude, komentarje uporabnikov
• Komuniciranje dogajanja v podjetju
• Objavljanje zanimiv povezav iz stroke

Slaba praksa:

• polnjenje Twitter računa s pretežno oglasnimi/piar sporočili
• neodzivnost na pobude uporabnikov
• neredne periode objavljanja

slovenska podjetniška twittersfera

Politična twittersfera

Od vseh twittersfer najbolj zapletena, a hkrati najbolj preprosta. Preprosta zato, ker gre v večini primerov za “klasične” digitalne odnose z javnostmi, seveda, če se na Twitterju pojavlja politična osebnost kot oseba in ne kot stranka oziroma druga politična entiteta. Prednost imajo medijsko bolj prepoznavni politiki, kar je logično, vseeno pa si lahko posamezniki svoj medijski ugled dvignejo prav s pametnim komuniciranjem s pomočjo Twitter računa. Podobno kot pri medijski sferi je tudi tukaj pomembno, da uporabnik preko tvitov dobiva celotno informacijo o določeni temi.

Dilema politične twittersfere je povezana z mediji. Se v Sloveniji izplača zganjati ekskluzivo preko Twitter računa ali se bolj splača čakati na klasične medijske kanale? Če vprašate ministra za pravosodje, vam bo zagotovo odgovoril, da je Twitter čudovito orodje za ekskluzive, če vprašate poslanca v evropskem parlamentu, vam bo odgovoril negativno.

Glavna prednosti politične twittersfere je zagotovo prehitevanje medijev oziroma odpiranje dodatne medijske fronte. Kot je že večkrat pokazal pravosodni minister, si lahko politiki s komentarji na Twitterju kupujejo čas in pozornost, hkrati pa umirjajo ali dodatno razburjajo situacijo.

Funkcije Twitterja v politični sferi:

• komunikacija z uporabniki
• ustvarjanje medijske pozornosti/agende
• izpostavljanje določenih problematik

Slaba praksa:

• polnjenje Twitter računa s pretežno oglasnimi/piar sporočili
• ignoriranje uporabnikov
• nestalna uporaba komunikacijskega kanala (npr. samo v predvolilnem času)

slovenska politična twittersfera

Estradna twittersfera

No, estradniki imajo več ali manj samo eno funkcijo. Usmerjanje pozornosti in generiranje navdušenja nad posamezno osebnostjo je prioritetna naloga, pri opravljanju le-te pa imajo posamezniki več ali manj proste roke. Najbolj še vedno zažge komunikacija z uporabniki, komentiranje dogajanja in splošna zabavnost, informacijska vrednost kanala pa je več ali manj sekundarna.

Estradnik lahko pozornost generira s komentarji, referenčnimi povezavami oziroma dialogom z uporabniki, pri tem pa mora paziti “samo” na konsistenco komunikacije. Kampanjsko komuniciranje se tudi tukaj ne izplača oziroma lahko uporabnike vlečemo za nos samo eno kampanjo – drugič se večina ne bo pustila peljati žejne čez vodo.

Prednost imajo seveda prispevki z osebno konotacijo oziroma vzpostavljanje lažne bližine – glavno orodje je tvitanje fotografij iz zanimiv lokacij.

Funkcije Twitterja v estradni twittersferi:

• vzpostavljanje lažne bližine
• komunikacija z uporabniki
• vzbujanje pozornosti

Slabe prakse:

• Broadcast only sistem komuniciranja
• Kampanjsko komuniciranje
• Izključna uporaba Twitter računa za oglasno desko

slovenska estradna twittersfera

Nevladna twittersfera

Ena od najbolj zahtevnih twittersfer – predvsem zaradi vloge nevladnih organizacij v javni sferi. Treba je paziti med preveliko usmerjenostjo v določeno temo in na drugi strani preveliko generalizacijo, hkrati pa si je treba jasno določiti komunikacijske cilje.

Pri nevladnih organizacijah vidim specifičen problem predvsem v nedorečenosti vlog posameznikov, kar se lahko hitro pozna na komunikacijski strategiji twitter računa, ki ga ponavadi vodi več ljudi znotraj organizacije. Zato je potrebna tukaj še večja pazljivost oziroma bolj stroga strategija komuniciranja, ki mora biti jasna vsem uporabnikom.

Vsebinska vrednost nevladnega Twitter računa je predvsem v izpostavljanju tem, ki so za posamezno organizacije pomembne. V tem oziru se nevladniki približajo politični rabi računa, saj gre pri obeh primerih za generiranje pozornosti medijev in javnosti.

Funkcije Twitterja v nevladni twittersferi:

• izpostavljanje problematik
• vzbujanje pozornosti
• pridobivanje podpornikov

Slabe prakse:

• Neosebna komunikacija
• Ignoriranje uporabnikov
• Prevelika širina komunikacije

slovenska nevladna twittersfera

—

Vabim vas, da v komentarji nadaljujete razmišljanje o rabi Twitterja za poslovno rabo v Sloveniji ter da objavite povezavo do Twitter računa organizacije, posameznika oziroma združbe, ki ga na trenutnih seznamih še ni. Sfera in jaz vama bova hvaležna.

S serijo GTA imam mešane izkušnje. Spominjam se namreč, da mi je pri igranju tretjega dela na PC v predvajalniku razneslo zgoščenko, kar je bila posledica neprestanega vrtenja zaradi predvajanja glasbe v igri. Not a very good first date, bi lahko rekel. Potem sem na serijo pozabil, dokler se nisem z njo srečal na konzoli Xbox 360. In se ponovno zaljubil vanjo.

O vsebini ne bom izgubljal besed. Niko Belic, bivši srbski vojak po vojni zbeži v obljubljeno deželo in se tam z bratom loti dela. Kar v njegovem svetu pomeni to, da začne na veliko krasti avtomobile, opravljati naloge za lokalno mafijo in podobno.

Igra je tako sestavljena iz večjega števila določenih nalog, ki jih opravljate za različne predstavnike oblasti in podzemlja. Mesto je veliko, ulic in različnih avtomobilov je polno. Zgodba je sicer ohlapno linearna, vseeno pa imate na voljo več ovinkov oziroma izbir, ki vplivajo na celotni potek.

Peskovnik je odlično animiran in ima zelo veliko podrobnosti (najbolj bizarno je streljanje golobov), poleg obveznih misij pa se lahko igrate še z dekleti oziroma s prijatelji hodite popivat v različne bare širom mesta. To daje celotni igri še dodaten čar, še posebej, ko si hočete odahniti od preganjanja s kavboji in indijanci.

Omeniti velja še fenomenalne radijske postaje, ki jih lahko poslušate med vožnjo. Poleg solidnega soundtracka, kjer med drugim lahko najdemo tudi skupine The Who, Queen in AC/DC, so fenomenalne tudi postaje, kjer simulirajo pogovorne oddaje in oddaje z nasveti. Človek na momente kar ustavi vozilo in se reži fintam…

Slabih točk skorajda ne najdem, vse naloge so rešljive v nekaj poskusih, tako da človek ne obupa prehitro, edina zoprna stvar, ki sem jo dosedaj odkril v celotnem konceptu, je vezava na čas. Včasih se namreč zgodi, da je določena trgovina odprta od osmih zjutraj do osmih zvečer. In če prideš prepozno, si ga nasankal. Oziroma si moraš preplanirati tisti večer. Jebiga, Liberty City je poln dogajanja!

Na začetku smo zadevo planirali kot uro predavanj na teden, kasneje pa ugotovili, da bo bolje, če ure seštejemo in predavanja izvedeva v štirih sklopih po štiri ure – dve uri predavanja, dve uri debate z gosti. Spodaj so uradni opisi sklopov:

• Uvodno predavanje

Na uvodnem predavanju bomo predstavili teme, se dogovorili za način dela in komunikacije ter navedli neobvezno dodatno literaturo.

• Spletno novinarstvo in novinarstvo na spletu

Kako so se novinarji klasičnih medijev znašli na spletu in kako so se zaradi spletnih tehnologij začeli razvijati samostojni digitalni mediji? Ali obstajajo pravila pisanja za splet in na kakšen način je mogoče uporabniku servirati spletne medijske vsebine? Na seminarju bomo pregledali slovenske spletne podaljške klasičnih medijev, pokomentirali spletne dnevnike in samostojne spletne portale, nato pa primerjalno ocenili še tujino.

Gost: Blaž Petkovič, novinar spletne redakcije Dnevnik.si

• Splet in oglaševanje

Splet je z nastankom spletnih medijev ponudil tudi nove oglaševalske prostore. Kako so jih oglaševalci izkoristili, kjer obstajajo še neizkoriščeni potenciali in kako je splet spremenil način trženja vsebin in izdelkov?
Na seminarju bomo osvetlili nekaj kvalitetnih oglaševalskih akcij doma in v tujini, izpostavili nekaj klasičnih napak oglaševanja na spletu in predstavili tipične načine spletnega oglaševanja.

Gosta: Vasja Veber, direktor podjetja FM Virtual in Boštjan Napotnik, kreativni direktor agencije Futura

• Splet in predvolilne kampanje

Na kakšen način je splet obogatil predvolilne kampanje in na kakšen način jih je spremenil? Spletne kampanje so v zadnjih predsedniških in parlamentarnih volitvah doživele svoj ognjeni krst v Sloveniji, pri izvedbi pa se povečini zgledovale po tujini. Na seminarju bomo pregledali posebnosti slovenskih spletnih kampanj in se ozrli še v tujino.

Gostja: Tamara Langus, svetovalka za odnose z javnostmi ministra za pravosodje in koordinatorka spletne kampanje za državnozborske volitve pri stranki LDS

• Elektronska demokracija

Kako lahko s spletnimi orodji sodelujemo v odločevalskih procesih? Katera so orodja elektronske demokracije in kako dobro je elektronska demokracija razvita v Sloveniji? Kje so svetovni centri e-demokracije in kaj manjka Sloveniji, da bi bila bolj e-demokratična?

Gost: Predstavitev projekta Vprašaj s klicajem (http://www.e-demokracija.si/sodeluj)

—

Če je na začetku Baja še malo godrnjala, da bova gledala nezainteresirane študente, se je na koncu izkazalo, da sva predavala skupini zanimivih in zainteresiranih posameznikov, ki so naju zelo dobro sprejeli in tolerirali tudi najine drobne napake. Največja zmaga je prišla na zadnjem predavanju, ki je na sporedu po tem, ko so imeli že vsi v indekse vpisane ocene predmeta, saj naju ni prišlo poslušat nič manj slušateljev kot na prejšnjih predavanjih.

Pohvalili so tudi zasnovo predavanj, sva sva jim skušala trenutno stanje na posameznih področjih prikazati čimbolj praktično in bolj na podlagi izkušenj kot pa splošnih teorij. Nič proti teorijam, ampak na koncu se realizira samo ena smer, medtem ko ostale ostanejo zapisane samo na papirju.

Kampanjska predavanja so se izkazala za zelo dobro idejo. V štirih urah lahko predstaviš primere, o temi podebatiraš, pa še gostov ni potrebno priganjati (čeprav smo skoraj vedno debato nadaljevali še na hodniku, po predavanjih). Če bi bila zadeva razbita po urah, bi morali temo trgati oziroma jo prekinjati in nato spet zaganjati.

Kako naprej? Bomo videli. Predmet je bil enosemestrski, veliko slušateljev pa je izrazilo željo po podobnih predavanjih tudi v prihodnosti. Nama je prav.

Zanimivo je bilo predavati ljudem, ki prav tako delujejo v podobnih strokah. Takole na hitro sem med občinstvom opazil predstavnice podjetji Adria Airways, Httpool, Mestnega gledališča Ljubljane… s katerimi smo se po koncu okrogle mize zapletli v zanimivo debato.

Predavanje se je bolj ali manj vrtelo okrog osnovnih gradnikov spletne komunikacije in razlik med njimi ter predstavitvijo dobih praks v Sloveniji in tujini.

Na debato po predavanju sem povabil Anuško Delić, Matijo Kočevarja in Tamaro Langus,v debati pa smo se dotaknili političnih in medijskih dilem ter dilem zasebnega sektorja na področju družbenih medijev in delovanju v tej sferi. Na koncu smo se strinjali okrog trditve, da se družbenih medijev zelo veliko poslovnih uporabnikov lotuje pavšalno in brez pravega načrta, po koncu akcije pa vsi pričakujejo nerealne rezultate glede na izvedeni vložek.

Namesto stripa s človeškimi liki avtor vsakemu narodu dodeli svojo žival. Židi so miši, nacisti so mačke. Poljaki so prašiči, cigani ose oziroma čebele. Ameriški zavezniki so kužki, Francozi žabe, Švedi jeleni, Britanci ribe, Ruse je Art narisal kot medvede, Korejce kot opice in Čehe kot zajce.

Z živalsko farmo holokavsta pa je Artu uspelo še bolj naviti kontraste in poudariti grozljive situacije, ki jih je preživljal njegov oče, ko se je z družino skrival po zapuščenih hišah oziroma skušal preživeti v koncentracijskem taborišču.

Strip je črnobel, ponavadi razdeljen na devet sličic na stran. Grafika je po eni strani zelo risankasta, podrobnosti je malo, po drugi strani pa avtor v določenih primerih z nekaj preprostimi potezami pove vse. Strip sem bral v originalu, na voljo je tudi slovenska izdaja, zanimivo je biografsko zapisovanje izrečenih povedi, saj oče govori “poljsko angleščino”, z napačnim formiranjem stavkov.

Strip je razdeljen v dva dela. V prvem je v prvem planu Artov oče in pripoved druge svetovne vojne, v drugem pa Art začne mešati preteklost s sedanjostjo in v zgodbo vplete tudi sebe, svoje dileme pri ustvarjanju te zgodbe in odnos s svojim senilnim očetom. Tako je v drugem delu še bolj prisotna samorefleksija in še bolj poudarjen odnos sin-oče, kjer lahko vidimo močno objektivno biografsko noto.

Eden bolj zanimivih odsekov se zgodi proti koncu pripovedi, ko se v sedanjosti oče in sin odpravita v trgovino in na poti domov ustavita črncu. Oče se ga zelo prestraši in spodbuja sina, da ga ne bi pobrali, sin pa ga zavrne in tako se del poti peljejo z njim. Na koncu, ko črnec že zapusti avtomobil, oče izdahne: “Bilo je grozno, paziti sem moral, da ni kaj ukradel.” Sin ga nadere, češ, kako si lahko ravno ti tak rasist, oče pa hladno odvrne: “Ne moreš primerjati Židov in črncev!”

Čudovita grozljiva zgodba z zelo dobrim pripovedovalcem in še boljšim zapisovalcem. Obvezno branje v letu 2010, če ste se ga dosedaj izogibali.

Z Ritchijem redko zgrešite, če iščete dober film. Če ignoriramo Swept Away, pa lahko rečemo, da z njim ne morete zgrešiti. Podobno je z Downeyjem. Odkar se je pobral in začel skrbeti za svojo filmsko kariero, je ta igralec postal nepremagljiv. In kombinacija dveh genijev v enem filmu lahko pomeni samo to, da sem lestvico najboljših filmov iztekajočega se leta objavil prehitro. Ker bi bil Sherlock zagotovo med prvimi tremi.

Zgodba je na novo izmišljena, torej ne gre za ekranizacijo novel sir Arthurja Conana Doyla, avtorja izvirnih pripovedih o detektivu Sherlocku Holmsu in njegovemu pomočniku dr. Watsonu. Scenaristi so iz zgodb pobrali samo like, okvirni časovni okvir in povezave med liki, “primer” pa je popolnoma nov. Zaplet se vrti okrog skrivnostnega manipulatorja lorda Blackwooda, ki ga igra odlični Mark Strong, ki skuša s pomočjo skupine prostozidarjev nadvladati svetu in Veliki Britaniji ponovno aneksirati ameriške kolonije.

Če ste kdaj brali Sherlocka Holmsa, potem veste, kako se ponavadi stvari zapletejo in po kateri poti krene veliki detektiv, da pride do cilja. Stvari so podvržene logiki, Sherlock pa se pri sklepanju opira na dokaze in pomoč svojega prijatelja, doktorja Watsona, ki ga je Conan Doyle oblikoval “po svoji podobi”.

Film so na kolosejevi strani oklasificirali za akcijsko pustolovski misteriozni kriminalni triler, pozabili pa mu dodati “s pridihom črnega humorja”, saj se Holmes in Watson z ugankami spopadata na večih nivojih. Tudi scena je čudovita, London pa na prelomu devetnajstega stoletja izgleda zares fenomenalno. Kot bi celotnemu mestu nekdo obesil tablo “Under construction”. Dodaten bonus:  Hans Zimmer se je v zvočni kulisi tokrat presenetljivo izognil svojim zelo očitnim nabijalskimi partituram, vseeno pa spisal zelo poslušljivo in pestro podlago.

Za razliko od televizijskih ekranizacij Holmsovih dogodivščin je Ritchijeva vizija zelo pestra in zanimiva, televizijske drame pa bolj podobne megli, ki se vleče skozi London. In če ne drugega, film me je ponovno navdušil nad literarnimi originali. Najlepše pri celi stvari pa je dejstvo, da je v produkciji že drugi del dogodivščin dinamičnega dua. The game is indeed a foot!

Forza Motorsport 3 je kabriolet. Lahko je resna dirkačina, v kateri se morate zares potruditi, da avto spravite od štarta do cilja, lahko pa je preprosta dirkačina, kjer je važen samo plin in je vse ostalo prepuščeno naključju.

Na voljo je več sto vozil (I kid you not!), ki jih lahko sami ali v dvoje gonite po več kot sto prograh. Kot že rečeno, zadeva lahko izpade zelo realistično, saj morate paziti na poškodbe avtomobila, menjalnik, gume in nadzor celotnega vozila, lahko pa vozite samo z nogo na gasu, za vse ostalo pa skrbi računalnik. Zadeva pozna tudi multiplayer način, ki je še bolj zanimiv kot način za enega igralca ter igro preko mreže.

Grafična podoba je spektakularna, glasbena podlaga zadovoljiva, igra pa za razliko od nažigačin bolj teži k simulacijskem načinu vožnje. Kar pomeni, da tukaj večino časa odpade nažiganje čez robnik, izrivanje nasprotnikov oziroma ostale akrobacije, ki so postale zaščitni znak serije Need for Speed. Tukaj se najbolj obnese držanje optimalne linije, zaviranje v ovinkih in ostale “dolgočasne” fore, s katerimi ponavadi navdušujejo pravi dirkači.

Avtomobili se obnašajo svojim karakteristikam primerno, tako da izbira dirkalnika dejansko pomeni določene prednosti oziroma slabosti, razdeljeni pa so v več tekmovalnih razredov. Tudi način za enega igralca ponuja dirkalni koledar, ki se spreminja glede na rezultate preteklih dirk, poleg avtomobilov pa za nagrado dobivate še ugodnosti pri avtomobilskih delih in nadgradnjah.

Od vseh dirkalnih iger, ki sem jih dobil pod roke v zadnjem času, je Forza zagotovo najbolj kompleksna. Za prvo igranje mogoče celo preveč, vseeno pa težavnost zelo dobro regulira z že prej omenjenimi pomagali in tako ne bo zanimiva samo hard-core voznikom, ki jim je glavno vodilo čimboljši realizem.

OK, spadam med ljudi, ki nimajo dobrega mnenja o maratonskem plavalcu, pivcu in gobcaču Martinu Strelu. Eden glavnih razlogov so njegovi famozni intervjuji, v katerih samo pljuva po vseh ostalih in ne pove nič pametnega. Ne samo, da ne pove nič pametnega, hkrati razkazuje svojo ignoranco in si še dodatno niža javno podporo.

V prispevku “Martin Strel – simbol naše dobe” sem na koncu zapisal:

“Človek mogoče sicer lahko spada v kategorijo rekorderjev, ampak s svojimi javnimi nastopi si dela sramoto. Hvalisanje v slogu “Na Sundancu bom ostal do zadnjega dne, ker bo mogoče film dobil kako nagrado,” pa kaže na razlog naslova tega prispevka. Embalaža brez vsebine.”

Pred dnevi sva si z Bajo končno ogledala film Big River Man in sam moram reči, da me je film zelo pozitivno presenetil. V njem spremljamo slavnega plavalca z ekipo, ki jo sestavljajo domačini, avstralski navigator in Strelov sin, ki se s skupnimi močmi spopadajo z Amazonko.

Ogromno vlogo v celotnem projektu igra tudi Strelov sin, Borut Strel. Ne samo, da v filmu opravlja vlogo pripovedovalca zgodbe, skozi pripoved lahko spoznamu tudi njegovo veliko delo na samem projektu, od organizacije in priprave na pot, do skrbi za odnose z javnostmi in tako naprej.

Če sodim po ostalih javnih nastopih Martina Strela, lahko rečem, da še sreča, da v filmu nima večje vloge. Res je sicer, da film spremlja njegovo pot po Amazonki, vseeno pa Strel večino filma preplava brez besed, če pa že govori, so njegovi stavki kratki in brez vsebine. Nekje na sredini filma Borut pojasni, da “smo v določeni točki na Martina začeli gledali kot na zanimivo žival, ki plava poleg barke, mi pa ji občasno vržemo v vodo kak priboljšek.” Najbolj bizarna stvar se zgodi na koncu filma, ko Martin finišira Amazonko, sin pa mu na ladji piše izjavo za javnost, v katerih bo Martin razložil, zakaj je sploh skočil v reko.

Režiser John Maringouin je v nekem intervjuju izjavil, da je sicer hotel posneti naravovarstveni dokumentarec, da pa ni računal, da bo celotna zadeva tako nadrealistična. Strel se obnaša kot žival, reka jim pod noge meče brzice, živali in ostale značilnosti, ki so za človeka bolj kot ne smrtonosne, kilometri pa padajo zelo počasi.

Film je klasičen road movie, ki mu ekipa dodaja biografske prvine Martina Strela, ki večkrat presenetijo. Sam namreč nisem vedel, da Martinu v delavski knjižici piše, da je učitelj flamenko kitare. Pa da je “professional gambler”. In tako naprej. Delčki mozaika, ki pred gledalcem rišejo popolnoma drugo sliko, kot jo je človek vajen iz prebiranja Strelovih abortusov v medijih.