Še en blog ;)

Pošiljka ...

2009-10-27T18:05:00.000+01:00

Zadnjič je mama iz nabiralnika pobrala pošto in med množico reklam opazila tudi roza kartonček. Ta je bil naslovljen name, na njem pa je pisalo, da so mi poskušali dostaviti pošiljko, ampak dostava ni bila mogoča, zato naj pokličem na neko telefonsko številko.

Ker je moja mama tiste sorte gospa, ki takele pozive k prevzemu pošiljke jemlje skrajno resno, me je takoj poklicala in mi prebrala vsebino s kartončka (ja, vmes je tudi zamenjala očala). Jaz sem bila seveda prepričana, da je zadeva res čisto navadno obvestilo o prispeli pošti, dokler mi mama ni prebrala telefonske številke, na katero naj bi poklicala ... Mobilna številka je bila. Nekako ne verjamem, da naš poštar po službi sprejema klice o raznih pošiljkah. Na tem kartončku je bilo izpisano tudi ime podjetja in njihov naslov ... Naš poštar pa - resnici na ljubo - komaj najde čas, da nakraca "1000 lj" ali "3000 ce".

Zato nisem klicala na številko, ki mi jo je mama narekovala, ampak sem se odločila, da si bom ta kartonček ogledala sama. Če je kak uraden poštni dokument, pa se bom, jasno, že potrudila in pošiljko prevzela ...

No, doma me je čakala takale dopisnica ...

... ki prav nič diskretno spominja na obrazec za povratnico ...

Ne, jaz nisem poklicala, je pa gotovo poklical kdo drug, ki je bil prepričan, da je kartonček uraden obrazec in ni želel imeti težav, ker pošiljke ne bi prevzel. In podjetje, ki se ukvarja s prodajo takšnih in drugačnih zavarovanj, je dobilo še eno stranko ...

Seveda me je prigoda spomnila na starejšega uglajenega gospoda, ki sem ga pred časom imela priložnost srečati na pošti. Prejel je namreč obvestilo o prispelem paketu z odkupnino. Ta ni bila posebej visoka, težava je bila v tem, da pošiljka ni bila naročena. In veste, kaj? Tega gospoda je tako matral firbec, da je dejansko plačal odkupnino ... Pošiljka presenečenja?

Ena o mesarjih ...

2009-10-20T02:00:00.000+02:00

Spomnim se samopostrežne trgovine v naselju. Zdela se mi je ogromna in kar precejšen del je zasedal mesarjev pult (kako so ga spravili v trgovino, ki se mi zdi zdaj tako majcena, tako prenatlačena, mi seveda ni jasno). Tam je vedno delal kak klepetav mesar, za njegovim hrbtom sta bila shematska prikaza krave in prašiča, nekje v ozadju je bila tudi sekirica in pa kakšen nož. Zgovorni mesar je hvalil tiste tri kose mesa pred njim kot suho zlato in vedno natehtal nekoliko več (pa saj to že vštejemo v naročilo, mar ne?). Vse mame iz soseske pa so se drenjale pred njegovim pultom, naročale kosti za v juho (te je navadno teatralno razsekal s sekirico, trikrat preveliko za potrebe trgovine), mogčešekej (in tega konec osemdesetih pač ni bilo prav dosti), na hitro pojamrale o cenah in odpeketale do blagajne.

Mesarje so sčasoma izrinili iz samopostrežnih trgovin, ker je bilo veliko lažje že vnaprej plastificirati nekaj kosov mesa kot plačevati še enega delavca. Tako so pristali v zaresnih mesarijah, jaz pa sem jih videvala le redko.

No, mesarji so nazaj. V hiper-super-duper-megamarketih imajo svoje pulte, nože, sekirice in kar precej kosov mesa, takšnega in drugačnega, za vse okuse in stopnje kuharskih sposobnosti. Nekako mi jih je par priraslo k srcu, saj so prijazni in svetujejo celo pregovorno "odlični" kuharici, kot sem jaz, še posebej pa cenim njihovo pripravljenost samo zame poiskati malo manj masten/kitast kos mesa.

Po drugi strani pa se mi je eden nepreklicno zameril do nadaljnega ...

Dobro, pač ni nosil rokavic. Nekako preživiš, saj je v roki držal tisto taveliko vilico. Ampak jo je žal samo držal - medtem ko je z drugo roko prekladal meso. Potem je nekaj kosov zagrabil, vrgel naravnost na tehtnico (ki je ni ne prej ne potem prav nič očistil), nato pa jih je zatlačil v vrečko. Potem si je roke obrisal - v predpasnik ...

Streli

2009-10-18T18:10:00.000+02:00

Mi pove, da se mu zdi, da je ponoči slišal nekaj strelov v bližini hotela.

Rečem, da se mi ne zdi nič čudnega. Dobro, bila sem malo zaspana, ampak v tistem trenutku se mi streli pač niso zdeli prav nič presenetljivi. Natrosim mu nekaj zgodb o kriminalu v Sloveniji, tistih bolj odmevnih, saj vsakodnevnih novic pravzaprav ne spremljam več. Me povpraša o incidentu, ki ga je našel na youtubu, jaz pa zatrdim, da se mi vse bolj dozdeva, da živim v deželi tretjega sveta. Ni tako hudo, povsod je enako, me potolaži, pove zgodbo ali dve o angleški mulariji, ki zažiga sovrstnike zaradi banalnih razlogov.

Ja, povsod je enako ...

A ni to žalostno?

Nalivno pero II.

2009-10-15T22:57:00.000+02:00

Sem zadnjič očitno napisala tako lep zapis o nalivnem peresu, da me je prav danes s 15-dnevno zamudo (bi se dalo reči še kakšno o naši pošti, anede?) našlo prav posebno darilo.

Darilo je tako lepo, da ga skoraj nisem upala vzeti iz škatle, piše pa tudi prav lepo ... In poleg tega je še čisto zaresno nalivno pero :) Poleg bombic je namreč mogoče uporabljati tudi črnilo ...

Nalivno pero

2009-09-23T21:40:00.000+02:00

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

Trescientos osos peludos

2009-09-09T00:15:00.000+02:00

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?

Kava, coffee, café, Kaffee ...

2009-08-30T17:55:00.001+02:00

Sem zadnjič ugotavljala, kaj se mi zdi najbolj mučno, ko pridem nekam v tujino. Nikakor me ne motijo čudni (pozdravni) običaji (no, mogoče so me motili provansalski pozdravi, ko nikoli nisem prav dobro vedela, kolikokrat se je treba poljubiti (ne naredite podobne napake, kot jo je bojda naredil nek bivši župan našega malega mesta, ki je obiskovalko cmoknil po dvakrat na vsako lice - to je rezervirano samo za prijatelje), in so ta poljubljanja odločno preveč posegala v moj osebni zasebni mehurček). Prav tako me ne motijo prometne navade (pa čeprav me je v Berlinu vedno vsaj malo skrbelo, če se bom uspela izogniti podivjanim kolesarjem ;)). Mogoče me malo motijo čudne začimbe (kumina v kruhu! kako natančno smo na Češkem pregledovali žemljice, če so res brez kumine!). Prav gotovo me ne moti, če ne znam jezika (če vztrajam dovolj dolgo, se ga morda celo nekaj priučim ali pa že obstoječim zasnutkom dodam nekaj lokalnih posebnosti).

Mučno je, da nikoli ne vem prav natančno, kaj me čaka, če naročim kavo.

Če pomislim, da imam težave že v Sloveniji in moram ponekod na Primorskem naročiti belo kavo, da dobim gorenjsko kavo z mlekom, me že vnaprej straši, kaj bom dobila, če naročim kavo kje v tujini.

V Berlinu je bilo možnosti več. Ponekod so stregli različne kave. Meni najljubša izbira v tem primeru je bila bela kava. Drugod so ponujali le kavo (ne držite me za besedo, ampak zdi se mi, da se je to dogajalo le na zahodu). V ne tako zelo majhno skodelico so skoraj do roba nalili kavo, zraven pa postavili vrček z mlekom - in si si torej sam skombiniral belo kavo, kavo z mlekom ali črno kavo. Tretja, najdražja možnost pa so priznane kavne verige, ki poleg visoke cene ponujajo povsod enaka poimenovanja in recepte.

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj mučno? :D

2009-08-26T13:10:00.000+02:00

Na oglasni deski piše, da bodo uradne ure čez poletje nekoliko redkejše. Moj čas je tako dragocen (hehehe), da v izogib nesporazumom po elektronski pošti preverim, če uradne ure sploh bodo. Odgovor:

Ta teden še, prihodnji pa.

Khm?!

Reven, ampak seksi

2009-08-23T18:30:00.001+02:00

Stanovala sva na zahodu.
© 2009 Najdražji

Sem precej prepričana, da sem davno tega omenila, da se grem potepat, potem pa tudi že razglasila, da sem nazaj. Imam pa spomin kot zlata ribica in se mogoče motim ...

Svetovna ura, Alexanderplatz - Ljubljano so pozabili označiti
© 2009 Najdražji

Obiskala sem nemško prestolnico, se vanjo zaljubila (še malo bolj) in hočem nazaj. Pravzaprav sem hotela nazaj, še preden sem se vrnila ... Kot lani tudi letos ne bom popisovala turističnih zanimivosti. Najdete jih v vsakem spodobnem turističnem vodiču, znajti pa se je mogoče - preverjeno - tako brez vodiča kot brez zemljevida. Ampak tega ne priporočam preveč ...

Checkpoint Charlie - v nemščini ni treba upoštevati prometnih pravil in je nošenje orožja dovoljeno tudi, ko nisi na straži?
© 2009 Najdražji

Gotovo sem omenila, da sem potovala nizkocenovno. Celoten prihranek sem plačala z mukami, ki sem jih trpela med vsemi štirimi leti: na tvjčku je namreč mogoče med reklamami preklopiti na drug program, letal pa med poleti žal ne moreš preklopiti ... Polovice objav po ozvočenju nisem razumela (ali pa sem pomen le uganila), saj osebje reklame prebira v neki polomljeni (najpogosteje) vzhodnoevropski angleščini. Ponujali so nam tople obroke, hladne napitke, juhice, alkoholne pijače (dve za ceno ene!), parfume, rogljičke ... Celo nekakšne telefonske kartice in, jasno, brezdimne cigarete. Revijo ("glossy" reklamni špeh) sem prebrala že med prvim poletom, takrat tudi kupila edino vodo (za 3,5 € - zanimivo, cene so tudi v funtih enake) in jo spila do zadnje kapljice. Preostale tri lete sem vztrajo buljila skozi okno in ignorirala srečke, ki so mi jih tlačili pod nos. Slaba stran nizkocenovnih letov je tudi v tem, da ni sedežnega reda (no, včasih je to celo dobro, heh). Komolčenje je torej priporočljivo ...

Berlinski javni promet je super, ko ga vsaj približno dojameš. Prvi preizkus pa je bil za večino, ki smo se nabrali okrog avtomatov za prodajo kart, kar nekoliko stresen. Hja, ko smo neko vrsto kart (seveda, najdražjo - tisto za vse tri cone ;)) končno kupili, se je seveda izkazalo, da ravno naša proga ravno na tisti dan ne vozi. Še sreča, da so nekateri vozniki avtobusov strašno prijazni in te odpeljejo točno tja, kamor hočeš, čeprav se v bistvu ne razumete niti besede. Sicer pa vam priporočam, da si kupite (več)dnevno vozovnico. Vse je res zelo blizu (sploh na zemljevidu), ampak ko zvečer seštejete kilometre in ugotovite, da ste jih prehodili okrog 20, hitro ugotovite, da so vlaki prav udobni ;)

Kot nadvse turistično mesto ima Berlin dobro ponudbo nastanitev - hoteli, hostli, menda je mogoče tudi taboriti, jaz pa priporočam najem stanovanja. Cene so odvisne od velikosti stanovanja, lokacije in opreme, so pa vsekakor ugodne. Prehrana je na stojnicah neverjetno poceni, tudi v restavracijah so cene dovolj ugodne (še posebej, če zavijete h kateremu od priseljencev), izbira pa zelo pestra. Je pa pametno malo primerjati cene po trgovinah in pekarnah, saj ponekod za isti izdelek zaračunavajo tudi trikrat več. Nemčija je - v nasprotju s Slovenijo - tiste sorte država, ki ima drago kavo. Če kje najdete tisto tapoceni, se je držite (pri našem Turku je stala bela kava "gre z mano" samo 70 centov!). Po mojih izkušnjah pa je vzhod (če izvzamemo strogi center) cenejši od zahoda.

Nekaj mu je šlo v nos. Ne, ni Knut.
© 2009 Najdražji

Poleg ogleda standardnih zanimivosti se odpravite tudi v katerega od muzejev (sploh naravoslovni muzej in Pergamon sta vredna ogleda; za berlinski muzejski otok je mogoče kupiti tudi (vsaj) celodnevno vstopnico), če je le mogoče, si vzemite cel dan za živalski vrt in akvarij (in ptiče si pustite za konec - verjemite mi na besedo ;)). Letos mineva 20 let od padca berlinskega zidu, zato je organiziranih še mnogo posebnih razstav in prireditev, obnavljajo tudi slavno East Side Gallery.

Kunsthaus Tacheles
© 2009 Najdražji

Berlinsko nočno življenje je strašno zanimivo in ga je vredno raziskati. Mene so najbolj očarali klubi v Tachelesu, vas pa bo mogoče kaj drugega.

Pripravite se pa na beračenje vsepovsod. Če sem zlahka poklonila vozovnico, ki je nisem več potrebovala (navadna vozovnica namreč velja dve uri, vožnja pa včasih traja le kakih 15 minut - ob vhodu/izhodu na peron vas bodo tako čakali "preprodajalci vozovnic"), pa sem kar hitro razvila plašnice za vse "dujuspikingliš" poizkuse. Najlažje se jih otresete, če jim daste prazno plastenko.

Če skrajšam. V Berlin se je zelo lahko zaljubiti.

Prisluškovanje pred blokom

2009-08-18T02:14:00.000+02:00

Pred vhodom v blok je na poti, kjer je dovoljeno zgolj ustavljanje, ustavljen avto. Vklopljene ima varnostne utripalke. Mimo se sprehajata dve starejši gospe.

A: Ja, zakaj ima pa tale prižgane žmigovce, no? A misli, da se ga ne vidi ali kaj?

B: Vsak, ki takole ustavi, bi jih moral prižgati.

A: A potem bo pa kar celo noč tukaj?! Ja, to se pa ne sme, no ...

Javni prevoz ... že spet

2009-08-12T10:00:00.001+02:00

Trenutno sem nekoliko prezaposlena (pa menda ne bomo temu rekli virus?) in svoje ljube bralce zanemarjam, če se le da ... Obljubljam pa vsaj en zapis o potepanju po mojem zagotovo najljubšem mestu ... In me lahko držite za besedo.

Vseeno pa tokrat eno kratko razmišljanje o javnem prevozu. Če se spomnite, sem se lani navduševala nad urejenostjo javnega prevoza v Pragi, letos me je navdušil berlinski javni prevoz (čeprav, priznam, sem kot turistka, ki se mi ni nikamor mudilo, precej lažje prenašala nenadne okvare vlakov in prog (se proga lahko okvari?), kot če bi se mi to pripetilo med zamujanjem v službo - seveda pa je res, da se zelo hitro pojavi nadomestna avtobusna proga, kadar se zgodi kaj takega), saj je dokaj poceni, omogoča prestopanje med vsemi vrstami prevoza (poleg vlakov so tu še tramvaji, podzemna, avtobusi in plovila), pripelje te vsepovsod, skoraj na vseh postajah pa je mogoče najti tudi zemljevide, ki pomagajo pri orientaciji pri prestopanju. Seveda so nekatere postaje urejene bolj, druge manj, seveda so napake prisotne povsod, seveda je bilo včasih treba precapljati celotono postajo, da sem našla pravi peron ... Ampak načeloma je bila izkušnja dobra.

Pa razmišljam, če mi niso takšnile sistemi tako zelo všeč le zato, ker pri nas premoremo tako uborne ... Nenazadnje se jaz niti nad ljubljanskimi trolami ne pritožujem preveč, saj se mi zdijo čudovite v primerjavi z našimi "lokalci".

In potem berem nekaj takega in si mislim, da bi z veseljem prenašala tlačenje brezplačnikov pod nos, če s tem dobimo tudi bolj učinkovit javni prevoz ...

Brezveze

2009-08-07T23:00:00.000+02:00

Priznam, pogosto me zanimajo precej čudne in dokaj nepomembne stvari. Te zadeve potem poguglam in sem prepogosto razočarana nad rezultatom.

Recimo.

Zakaj se veriga trgovin v Nemčiji in Ameriki imenuje Aldi, pri nas in v Avstriji pa Hofer? Ker južni Aldi verjame v lokalizacijo. Še vedno me pa zanima, od kod ravno "Hofer".

In zakaj se po svetu prevažajo avtomobili z znakcem vauxhall, videti pa so točno tako kot opli? Ker so opli z znakcem vauxhall in volanom na desni.

Brezveze, a ne? :)

Pakiram ...

2009-07-23T09:45:00.001+02:00

Tako je pač naneslo, da grem v kratkem na potep. Moj prvi (in trije naslednji) polet v življenju ne bo crkljal - letela bom nadvse varčno nizkocenovno in "lahko". Torej: prav po gorenjsko gre z menoj le osebna prtljaga v eni sami torbi.

Teža sploh ni problem. 10 kilogramov je veliko več, kot bi si mislili. Večja težava je manj kot 10 kilogramov stlačiti v torbico, ki vsaj za silo ustreza predpisanim meram. Prevelika spalna vreča tako ostaja doma. Morebiti se usmilim tiste drobčkene zadevice, ki se mi ponuja v eni od športnih trgovin in je nekoliko večja od moje denarnice, jaz pa menda lahko udobno spim v njej (in tudi denarnico lahko spravim vanjo!). Bomo videli ...

Še večja težava, s katero se ubadam, je seznam prepovedanih zadev. Če me prav nič ne moti, da na letalo ne smem vzeti harpune, pištole ali kija za baseball (ker trenutno pri sebi nimam pravopisa, uporabljam obliko, ki je v sskj), sem rahlo zaskrbljena zaradi pincete. Zdi se mi, da pravilno usmerjena lahko povzroči neverjetne poškodbe (oja, tudi puljenje dlak bi lahko štelo za teroristično dejanje ;)), moje obrvi pa takšnim ukrepom ne bodo posebej hvaležne. Prav tako sem nekoliko zaskrbljena zaradi "ženskega brivnika" - saj veste: tista topa reč, namenjena popolnoma nesposobnim ženskam. Predstavljajte si mučenje, ko vas skušam urezati s tisto zadevo! Ali pa epilator! Tisti grozljivo glasni pulilnik dlačic. Prepričana sem, da lahko z njim dosežem, da pilot skoči z letala.

Pa omejitev količine tekočin. Če nakupujem, kot se za varčno (in nekoliko okoljevarstveno) dekle spodobi, kupujem litrske šampone in gele za tuširanje. Prav varčno moram torej kupiti kompletek lončkov za na letalo in vanje pretakati tonik in čistilno mleko. Pri tem se seveda sprašujem, kako dokazati, da je notri res tonik za obraz in ne katera od zlobnih prepovedanih tekočin. Panično sem si kupila tudi razkužilo za dlani in se še bolj panično sprašujem, ali mi ga bodo zasegli. Kako naj se potem zaščitim pred milijoni klic in virusov, ki name prežijo na vsakem koraku? Nedvomno sem z razkužilom strašno nevarna, ampak predstavljate si me, kako s čistilnim mlekom za obraz grozim mozoljastemu najstniku!

Če v bližnji prihodnosti na kakšnem letališču naletite na dekle z bujnimi obrvmi, kocinastimi nogami in s precej nečisto (kakšen butast izraz, kenede?) kožo, ki se panično izogiba stikom s čemerkoli, bi bila to lahko jaz po zaplembi vseh prepovedanih predmetov ;)

In nikar ne skrbite: bojda sem nagnjena k pretiravanju ;) (Prtljaga je pa pretežno že spakirana.)

O zelenjavi in podobnih rečeh

2009-07-17T09:15:00.001+02:00

In spet je tu poletje. In neverjetne količine zelenjave, sadja in podobnih reči.

Ni dvoma, vsak, ki ima vrt, vrtiček ali balkon s kakšnim zelenjavnim kotičkom, že pobira sadove svojega dela. Seveda pa zelenjava nima razumevanja za človekove želje, rastline imajo pač svoja življenja in tako sploh ni redko, da si tetki med sabo ponujata solato: "Saj res, solate imate kaj? Je imamo toliko, da se ne vidimo iz nje." "Pa sem ti jo ravno hotela ponuditi." Solata pa še naprej raste po svoje, kot ji paše.

Seveda je treba pridelek spraviti za zimo in tako je mama nakuhala marmelade za naslednjih nekaj let, vlaga kumarice in zamrzuje zelenjavo, ki je ne uspeva pojesti ali je ne moreva razdeliti med znance.

In tu še ni konec. Po bloku zvonijo razni nabiralci in ponujajo borovnice in gobe (poleg obveznih copatov, sesalcev in življenjskih zavarovanj). Zjutraj se oglasi prvi kmet s prikolico krompirja, proti večeru pride drugi, z drugo glasbeno spremljavo.

In že čakam pogovor o paradižniku. "Saj res, paradižnika imate kaj? Ga imamo toliko, da se ne vidimo iz njega." "Pa sem ti ga ravno hotela ponuditi."

Odsoten:

2009-07-16T15:22:00.000+02:00

Pa saj je verjetno res najbolj preprosto kar takole:

Spoštovani,

zahvaljujem se vam za vaše elektronsko sporočilo. Do datum sem odsoten/-a in brez/z omejenim dostopa/-om do svoje e-pošte.

Za vse nujne zadeve se obrnite na ime in priimek, na e-naslov, telefon.

Lep pozdrav,

Ime in Priimek

Če vas je slučajno zanimalo: zaenkrat še nisem odsotna, ko pa bom, pa verjetno ne bom pošiljala takšnih sporočilc. Malce drugačna, morebiti.

Ukaz?

2009-06-29T23:32:00.000+02:00

Strašno rada se sprehajam po Ljubljani. Če je le mogoče, iščem poti, po katerih še nisem hodila, in gledam hiše. Ljubljanske hiše so očarljive, zdi se, da skrivajo čisto posebne zgodbe in te zgodbe si včasih sama izmišljam. Hiše mi ne bodo izdale ničesar. Vsaj ne tako zanimivega ...

Med vsemi ljubljanskimi posebnostmi pa me trenutno najbolj fascinira Kidričev spomenik.

A zakaj? Hja, poglejte si ga:

Vir fotke: wiki

Si že cel dan zastavljam vprašanje, kakšen človek je bil to, da so ga takole upodobili. Pustimo ideološke opredelitve, če je le mogoče. Poskusite si zamisliti, kakšna osebnost je takole upodobljena: z rokami uprtimi v boke, namrščen in kričeč. (Tule je še bolj razvidno.)

Za spomenikom cvetijo rdeče vrtnice (zdi se mi, da so vrtnice, zagotovo so rdeče), ljudje hitimo mimo, on pa tam vpije svoj tihi ukaz.

Po nakupih ...

2009-06-28T17:13:00.000+02:00

V enem od naših malo večjih "najboljših sosedov" sta bila. Vsak s svojim do vrha in še čez napolnjenim nakupovalnim vozičkom, vsak s svojim neskončnim seznamom v roki. Kar dobro sta se znašla, dokler ...

A: "Ti, po moje bo tukaj ..." (kaže nekam nedoločljivo med toaletni papir)

B: "Ne, tukaj bo." (se znajdeta med šamponi, kremami in ... barvami za lase ...)

A (bolj sam sebi): "Joj, glej, koliko jih je ... Da ne bom napačne vzel ... To pa moram preveriti ..."

A (v telefon): "Katero barvo, si rekla, naj prinesem? Aja, a bakreno? (zaskrbljeno preučuje polico) Samo, da ne boš potem spet prav divja."

Biti človek?

2009-06-27T13:40:00.001+02:00

Saj sem zadnjič omenila, da je krasno biti mlad, kajne? Še lepše pa je biti ženska.

Ko sem takole pred kratkim kupovala prenosni računalnik in se na dolgo in široko sprehajala po trgovinah (in otipavala različne tipkovnice in težkala prenosnost in merila velikost ekranov in se ubadala s količino rama ...), se je le redko kak prodajalec (tule moški spol ni nevtralen, na računalniških oddelkih nisem srečala niti ene prodajalke/svetovalke) ponudil, da bi mi pomagal pri nakupu. Ena od najboljših izkušenj je bila, ko so bili v trgovini prisotni štirje prodajalci, dva sta sedela in klepetala o prejšnjem večeru, eden pa je s stranko moškega spola na dolgo in široko razglabljal o grafični kartici (zmernega cenovnega razreda), mene, ki sem razmišljala o tem, da bi tam pustila svojo mesečno plačo (stotak gor ali dol), pa ni nihče niti pozdravil. No, tam me že ne bodo več videli.

Druga takšna očarljiva izkušnja je bila na nekem avtoservisu, ki sodi v sklop neke zveze, ki ji letno plačujem nekaj članarine. V zameno za članarino dobim nekaj popusta pri njihovih storitvah, letos sem - prav divje! - izkoristila tudi možnost brezplačnega vloma v lasten avto ter obujanje akumulatorja, ko je ta nehal kazati znake življenja, in pa ... menjavanje žarnic. Menjava žarnice je pri mojem avtu precej zapleteno opravilo, zato jo prepuščam ljudem s kupom izvijačev in nekaj prakse pri tem početju. Pa vendar, ko se prikažem tam, je obnašanje mehanikov milo rečeno nevljudno: jasno, baba, ki ne zna zamenjati žarnice. (Seveda je moje zadoščenje popolno, ko se s "samó žarnico" ukvarjajo kake pol ure.)

Ali pa, ko je nekoč nama z najdražjim nekdo razlagal, kako prideva v neko vas bogu za hrbtom: četudi sva šla z mojim avtom (in sem jaz vozila), kar je bilo povsem jasno razvidno, so napotki potekali v smislu "tam boš zavil levo, potem pa boš za tistim križiščem peljal še malo naravnost in nato desno" ...

Pa pri izpitih? Ko nekateri profesorji dekletom ne postavljajo "težjih" vprašanj? Pozitivna diskriminacija? Hmmm ...

Dejstvo je, da smo mogoče pred zakonom res enakopravni, v glavah nekaterih pa še dolgo ne bomo. In nikar mi ne odgovarjajte, da je enakopravnost nesmiselna zaradi raznih bioloških razlogov. Ali da smo ženske manj ambiciozne kot moški in da si vse želimo le potomstva in delujemo izključno v tej smeri ... Ali da nas hormoni na kakršen koli način omejujejo ... Ali da nimate nič proti, ampak ...

Ko bomo enkrat uspeli vsi ljudje na vse ljudi gledati kot na ljudi in nas ne bodo obremenjevali spol, rasa, višina, spolna usmerjenost, število prstov na nogi, kilaža, barva las ipd., bomo enakopravni ...

Veriženje

2009-06-18T18:22:00.000+02:00

Alcessa sprašuje, od česa sem bila najbolj zadeta.

Prisežem, tistih nekaj eksperimentiranj v mladosti je tako nezanimivih (prav zares mi ni jasno, kaj je tako zelo dobrega pri tem, da se določenega dela večera sploh ne spominjaš, da naslednji dan izveš, da si dve uri nepremično čičal in strmel v neko določeno točko, ali celo, da izbruhaš (metaforično, sevede) prav vse misli, za katere niti vedel nisi, da jih imaš ...), da povsem jasno in glasno priznavam, da me je še najbolj zadel beli kombi.

Pred približno enim letom je bilo, zadel je ritko mojega avteka, posledice pa občasno čutim še vedno (vsakič, ko mi na servisu omenijo mogoče za kanček zamaknjeno podvozje, me malce uščipne v hrbtu).

Kot se za verigo spodobi, ste tudi tokrat pozvani k sodelovanju ... Hehe, ja, spet vsi, ki priromate mimo in si lastite blog ali dva ;)

Še ena o bankah ...

2009-06-03T20:20:00.000+02:00

Da se z bankami ne razumem preveč dobro, sem menda že zapisala. V vmesnem času sem seveda glavnino poslovanja prenesla na drugo banko (banka A), na tretji (banka B) pa imam nekakšen "varen račun" - račun, kamor položim tisti denar, do katerega želim dostop kadar koli (in torej moj varčevalni račun z mesečno vezavo odpade), hkrati pa ga nočem imeti na dosegu kartice. In, ja, to vedno počnem osebno, saj je celo vožnja od ene do druge banke cenejša od provizije za prenos med bankami.

Zadnjič mi je bila na račun v banki A vrnjena dohodnina, ki je namenjena za popravilo avteka, zato sem jo dvignila in želela položiti na račun v banki B.

V banki A kot po navadi niso preverjali moje identitete (mislim, da so osebni dokument zahtevali le ob odprtju računa), v banki B pa jih prav tako ni zanimalo, kdo ali kaj sem. In pri polaganju na nek račun se mi take stvari niti ne zdijo tako zelo nujne - koliko je pa možnosti, da bi nekdo ukradel mojo kartico zato, da bi na račun polagal denar?

No, tu se zaplete. Ko sem preučevala prospekte na banki B, sem slišala, kako je gospodična s sosednjega okenca okarala mladeniča, ki se je ukvarjal z mano. Namreč: pred kratkim so že imeli eno tako (ne vem pa, kaj je ta počela, ker sem bila predaleč). In to očitno ni bilo v redu. In bi me moral preveriti.

A kakšna sem bila, da sem bila taka? Eh, v kratkih hlačah in sandalcih. Ko namreč moja draga M polaga trikrat večje zneske v hlačah na rob in v čeveljcih s peto, je nihče ne preverja. (Prav tako nihče ne preverja, ko jaz dvigam takšne ali drugačne zneske ...)

Je res tako fino ostati za vedno mlad?

Izbira

2009-05-20T20:30:00.000+02:00

Čisto preprosta situacija. Prideš v neko poslovalnico, kjer moraš nekaj urediti in kjer so, recimo, tri okenca s tremi uradniki (ali uradnicami, ampak moški spol je v slovenščini, morda nekoliko seksistično, nevtralen, da se razumemo). Vsi trije uradniki so prosti in se s pričakovanjem zazrejo vate.

Katerega izbrati? Tistega, ki je videti prijazen? Tistega, ki te spominja na soseda? Tistega, ki si ga še nisi zapomnil po popolni nesposobnosti (kar pogosto niti ni mogoče, ponekod jih menjajo na nekaj mesecev)? Tistega, ki ima pred sabo najmanjši kupček papirja, ali tistega, ki ima največjega?

Kako izbrati med tremi praznimi parkirnimi mesti? (Tu izberem tistega, ki ni pod drevesom in si ga ne rabim deliti še s kom.) In kako se odločiti med dvema cestama, če te na obeh čakajo zastoji?

Na kakšen način se odločate, ko so (vsaj na prvi pogled) vse možnosti enakovredne?

Ena o prečah ...

2009-05-17T23:30:00.000+02:00

Pred (ojoj, res bom to napisala) 20 leti smo dekleta (ravno na prehodu iz male šole v veliko) imela na voljo tri vrste pričesk: "na gobico", "na paža" (kar je pomenilo dolžino nekje med brado in rameni, povsem naravnost) in dolge lase. Zadnji dve sta imeli še varianti - s frfrujem ali brez frfruja. Ko sem prerasla gobico, sem naslednjih nekaj let kolebala med pažem in dolgimi lasmi, vedno brez frfruja. In ker sem že takrat pri nekaterih (nadvse čudnih, če sem iskrena) stvareh pokazala strašno močno voljo, sem vedno in povsod vztrajala pri preči naravnost po sredini glave (kot sem menda že od malega zahtevala, da so nohti pristriženi povsem naravnost - kdo bi vedel, zakaj). Dejansko sem šla tako daleč, da sem tudi drugim razlagala, da njihova preča ni v redu, če ni bila dovolj naravnost ali dovolj na sredini.

Potem me je nekaj prešinilo in zgodila se je preča na strani. Takrat mi je bilo sicer vseeno, kje je, se je pa najpogosteje postavila na levo. Sčasoma sem razumela tudi vzrok za to: vrtincev, kolikor jih je na moji glavi (pretežno po robu lasišča), ni prav lahko najti. Mi pove frizerka vsakič, ko me muči kakšen šop las, ki štrli nekam po svoje.

No, preča na levi se je ustalila, včasih je bolj levo, drugič manj, skratka zaenkrat zaradi zacementiranosti preče še nisem plešasta.

Sem pa zadnjič prečo spet prestavila na desno. In ugotovila, zakaj bo ostala na levi: na desni se prav hinavsko zbirajo sivi lasje ...

Kot v reklami?

2009-05-14T16:55:00.001+02:00

Zadnje čase se prav presneto velikokrat zalotim, da izustim kak precej navaden stavek in ob tem pomislim (ali celo rečem na glas): "Ha, kot v reklami."

Par primerov:

"Res je dober." (tisti čaj s čajnikom v reklami)

"Domače." (te ali one mesnine)

"Denar je na hladilniku." (ena staaaaara reklama, ki opozarja na uporabo kondomov)

"Zdaj pa grem ..." (čokolada)

Prepričana sem, da za tem stojijo cele teorije, ampak meni se zdi res hecno, ko si reklama prisvoji eno tako zelo navadno frazo in jo ponavlja, dokler nam ne sili iz ušes. In potem se v čisto vsakdanjih pogovorih izogibam takšnim besednim zvezam (ali celo besedam), ker sem jim v podzavesti že dodala neko (reklamno) konotacijo.

Zanimivo se mi zdi, da je "itak" (vsaj v mojih ušesih) ostal imun na takšne pomenske dodatke, prav tako me "orto" ni niti malo prizadel - je pa res, da prvega uporabljam kar precej, drugega pa strašno redko (se mi zdi, da je v naš sleng zataval nekoč davno in tudi na hitro odšel). Mogoče, ker sta poimenovanji in ne slogana?

In še eno vprašanje se mi poraja. Zakaj se tako redko igrajo z jezikom (želim si, da bi kaj takega znali spacati tudi iz slovenščine, ampak ker ne najdem (in ne iščem preveč, priznam :)) boljšega primera: Džabest)?

Še dobro, da ne zaupam rožnati ...

Doslednost

2009-05-09T14:15:00.000+02:00

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode, daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu, vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Ena šumenka, raztopljena v kozarcu vode daje osvežujočo in nizkokalorično pijačo [...]

Vse to na različnih škatlicah istega podjetja. O tem, da ena "šumenka" vsebuje tudi 200 ali 300 odstotkov priporočene dnevne količine nekega vitamina ali elementa, raje ne bi - še posebej, če na škatlici piše, da dnevne količine ne gre prekoračiti ...

Medtem ko vas zanemarjam ...

2009-05-08T21:10:00.000+02:00

... spet limam en link, da ne bo tako dolgčas ... Ker vem, da me pogrešate ... Anede.

Knut in Olaf (preko Aelfscieninega zidu na fb, kamor ji ga je nalepila E.)