Še en blog ;)

Skupaj ali narazen?

2011-10-15T10:45:00.001+02:00

Me je pred časom bralka tegale bloga povprašala, kako se pišejo števniki - skupaj ali narazen. O glavnih števnikih pravi Pravopis tole:

1. Glavne števnike do 100 in stotice pišemo skupaj: enajst, petindvajset, sedeminsedemdeset; dvesto, devetnajststo. Druge glavne števnike pišemo narazen: sto enajst, dva tisoč, sedem milijonov, tristo tisoč sto (300.100), tristo en tisoč sto (301.100), devetnajststo šestindvajset (1926).
Pomni
1. Iz tehničnih in podobnih razlogov vse glavne števnike pišemo tudi skupaj, npr. na položnicah: enajsttisočsedemstotri.
2. Zlasti v strokovnih besedilih glavne števnike zapisujemo s števkami in jih torej ne izpisujemo s črkami.

Ostale števnike (vrstilne, ločilne, množilne) pišemo skupaj (enaindvajseti, dvatisoči, desettisočer ...), skupaj pišemo tudi tvorjenke iz števnikov (tritisočak, miljoninka, pettisočkrat, večkrat, ničkolikokrat, večdeset ...).

Zloženke, katerih prvi del je številka, zapišemo z vezajem (to je tisti kratki minusek; v pravih urejevalniki besedil boste opazili razliko, če pritisnete Ctrl in - na numerični tipkovnici): 7-delen, 100-odstoten, 100-leten; enako velja za samostalniške izpeljanke: 100-letnica.

V bistvu rabiš samo nekoga, ki bo rekel "ja" ...

2011-07-19T09:00:00.001+02:00

... ko si želiš, da bi rekel "ne".

Zgodba je čisto enostavna. Po nekaj letih popolnega mirovanja, "ker nimam časa/denarja/(vstavi poljubno)", sem začela migat. Čisto resno in precej dosledno sem začela trenirat zaresen šport, pri katerem sem dokaj slaba, ampak se izboljšujem, bi rekla. Nenazadnje po nekajletni zakrnelosti rabiš nekaj časa, da se sploh naučiš gibat. V tem času sem nekoliko pridobila na mišični masi in se začela počutiti bolje. Kdo bi si mislil. Dobila sem nekaj kondicije, par poškodb (pretežno posledice kombinacije nerodnosti in zasedenosti ;)) in nekaj posebej nenavadnega - veselje do gibanja.

Poleti nimamo organiziranih treningov, zato ... sem spet sedela. Pa je nekdo rekel, da bo treba tudi zdaj migat, ker tako pač ne gre.

Sem si kupila tekaške superge (akcijsko znižanje, jasno) pa tekaške pajkice in tekaško majico in seveda še tekaške nogavice. Pa pravijo, da je tek poceni ;)

Tečem počasi, dosegla in presegla sem svoj prvi cilj, naslednji je še nekoliko oddaljen.

In vsakič, ko vprašam, če greva teč, upam, da bo rekel "ne" ... In sem vesela, ko reče "ja" ;)

Prisluškovanje v vrsti

2011-04-26T13:55:00.001+02:00

A: A se še kaj vidite s tistimi pi*kami z morja?

B: Ne, brezveze.

A: Kam greste pa letos na morje s tastarimi?

B: Briga me. Jaz grem v Poreč z motorjem.

A: Kako? Saj nimaš izpita.

B: Ja, ampak ga dobim. Mami se je že zmenila z inštruktorjem.

A: ??

B: Ja, moram narediti tiste izpite, teste bom lahko kar od doma rešil, da vse prepišem.

A: ??

B: No, potem imam pa še tistih par ur vožnje - se je mami zmenila z inštruktorjem - minimum pa to.

Kako zelo upam, da je nakladal ... Kako zelo se bojim, da ni ...

Sometimes my mind plays tricks on me ...

2011-04-10T20:35:00.000+02:00

Cel teden se mi je dogajalo: sem se zbudila, vstala, skočila pod tuš, se opravila po opravkih, nato pa ... sem se zbudila. Zadeva je zoprna, ker potem nikoli ne moreš biti povsem prepričan, da si zares zbujen. In potem ne veš čisto točno, ali je danes danes ali je šele včeraj, ker mogoče še vedno spiš. Pa seveda se spomniš na Inception in tuhtaš, v kateri plasti si ta trenutek.

Ali pa se čisto blizu mene po pajčevini spusti majcen pajkec. Res je bil miniaturen. Ampak jaz sem doživela mini živčni zlom in celo sebe presenetila z vreščanjem. Ker jaz se načeloma, na deklarativni ravni pajkov ne bojim.

Drugič sem pricapljala do avta, parkiranega v kleti pakirne hiše. In tam je bil relativno velik rdečkast kuščar (ali kuščarica, priznam, da jih ne ločim, sploh pa ne takrat, ko so - vsaj po moje - plod moje domišljije). Kar čakal je tam, zunaj je bilo sonce in bi se lahko zunaj grel. Pa je bil raje v temni kleti.

Mogoče se mi malo meša ...

Primerjava

2011-03-03T12:55:00.000+01:00

Čisto po naključju sem pribrskala do seznama najbolj prodajanih knjig v februarju ... Pa sem nato poiskala še seznam za januar. In nato še tistega, ki ga objavljajo slovenske knjižnice - o najbolj izposojanih knjigah.

Če ignoriramo tiste knjižice, ki jih mularija bere kot domače branje, se mi zdi rezultat mini raziskave zelo zanimiv ... Kupujemo kuharice in priročnike, februarja je očitno strašno in še Stieg Larsson (bi rekla, da je pravkar izšla tretja knjiga njegove serije kriminalk), ampak pri izposoji pa prednjačijo - ljubezenski romani.

Najbolje prodajane knjige v januarju

Najbolje prodajane knjige v februarju

Najbolj izposojane knjige v januarju

Pika za števnikom

2011-02-20T20:20:00.001+01:00

Odločila sem se, da bom tista jezikovna vprašanja, ki mi jih zastavljajo znanci, objavila tudi tule. Mogoče bodo prišli odgovori prav še komu ;)

Kako je s piko za števnikom? Je prav "v 5. dneh" ali "v 5 dneh"?

Pike za petico seveda ni, saj je čisto navaden glavni števnik. Piko namreč zapišemo za vrstilnimi števniki.

Zakaj pa prihaja do zmede? Ker (tudi) števnike sklanjamo. Takole gre pri glavnem števniku:

pet dni
petih dni
petim dnem
pet dni
o petih dneh
s petimi dnevi

Pa pri vrstilnem?

peti dan
petega dne
petemu dnevu
...

In kako si pomagati? En čisto preprost namig: 5. dan je le eden, medtem ko je 5 dni pač pet ;) (O 5. Dnevih poezije in vina pa bomo kakšno rekli kdaj drugič ... :))

Ko se smilim sama sebi ...

2010-12-13T17:00:00.001+01:00

Pa ja, smilim se sama sebi.

Nakopala sem si finančne probleme, moja pregovorna nerodnost (in tudi zakrnelost zaradi lenobe preteklih let!!!) je botrovala kretenski poškodbi, ki to pravzaprav niti ni. Samo boli. In še muči me, da s prelaganjem vsega zoprnega na kdaj drugič še dodatno škodim sama sebi. In sem tak pravi škodljivec.

... rabim samo vsaj en: "Saj bo."

Monocommedia dell'arte ali Sreča spremlja hrabre

2010-11-14T13:55:00.000+01:00

Uvodno naj povem, da je moje življenje v osnovi strašno dolgočasno. In očitno podzavestno težim k razbijanju monotonosti, saj se nekako zapletam v prigode, ki si jih celo moja bujna domišljija ne more predstavljati.

Pred kratkim sem nekoga peljala na letališče v Trevisu. Na tem letališču sem enkrat že bila, ampak sem napol spala večino poti in sem si tako zapomnila predvsem, da je zaključni del poti precej zapleten. Googlovi zemljevidi so me pripeljali naravnost na parkirišče, Googlovi prevodi pa so poskrbeli za par mini infarktov (ko ti zapiše, da moraš zaviti na "izvoz" za določeno mesto, to mesto pa se kmalu po "razcepu" pojavi na tabli, kjer piše, da je oddaljeno okrog 70 kilometrov, letališče pa le 15, pač podvomiš v pravilnost navodil, anede?). Letalo je bilo ujeto in si že misliš "konec dober, vse dobro". Pa še ni bilo konca.

Tako sem se podala na pot domov, se samo enkrat zgubila v samem Trevisu, pa nato brez težave našla avtocesto (ni tako enostavno, kot se sliši ;)) in si v mislih že divje čestitala, kako obvladam. Dobro, vozila sem v temi in na čase neprebojni megli, pela na ves glas, imela vklopljeno hlajenje, da ne bi pomotoma zaspala. In sledila navodilom na tablah. Simpl ko keks, ane?

Potem pa me je tam nekje, kjer je bila tabla za Slovenijo in Trst, preblisknilo, da ne smem iti prav dol do Trsta, ampak moram iti nekoliko višje. Pa sem zavila. Proti Avstriji. In si mislila, da so tile Italijani res neki čudaki, da ves čas pišejo samo o avstrijski meji, ko pa je slovenska pravzaprav za ovinkom. Sploh pa je Tarvisio čisto blizu Slovenije. Pa Udine, Videm tudi. Čisto blizu Slovenije.

Ko sem se odpeljala že čez tretji predor in se pri tem prepričevala, da se jih pač samo ne spomnim, sem začela tuhtati o še eni zelo pomembni zadevi. Če sem vendarle zgrešila in bom prišla prečkala mejo tam pri Gorici (haha!), bo cestnina veliko višja?

Ker ... Ne vem, če sem omenila, ampak v denarnici je bilo zgolj 13 evrov in pol. Na kažipotih pa vse bolj vztrajna Beljak in Avstrija.

Vse bolj trdno sem se odločala, da grem na naslednjem izvozu dol z avtoceste, pa na srečo nisem poznala nobenih krajev več, zato sem avtocesto zapustila pri Tarvisiu. Ker naprej je bila že Avstrija.

Na cestninski postaji sem se tako tresla, da me je moral avtomat opozoriti, naj že enkrat vstavim kartico. Sem ga skoraj nadrla, naj mi da mir, ker pač ne zadanem luknje. Pa je bil itak italijanski avtomat, ne verjamem, da bi razumel. Pa tistih 13 evrov me je mučilo. Kaj, če bo več?

Kako sem si oddahnila, ko je ekranček zapisal le 10 evrov in nekaj centov!

Odpravila sem se torej proti Tarvisiu. Cesto sta prečkali dve srni. Pa malo kasneje lisička. Ustavil me je karabinjer, ki mi je zahtevo po dokumentih predstavil z rokami. Poslovila sva se s "čau", ker mi je bilo jasno, da mu ne bom znala pojasnit, da me zanima, kje je Slovenija.

Potem sem se spravila na avtobusno postajo, tuhtala, koga lahko pokličem okrog 11h zvečer. Velika večina tistih, na katere lahko vedno računam, je imela tepate obveznosti, drugi pa so spali. Sem se obrnila na gugl, ugotovila, da sem samo par kilometrov od Kranjske Gore in se spravila naprej. Dvakrat sem skoraj pristala v Avstriji, nato pa končno našla cestico tiste sorte, kjer vas znaki opominjajo, naj vozilo ne bo preširoko ali previsoko. In lučka za gorivo je posvetila.

Ko sem končno zagledala modro tablo z napisom Slovenija, sem skorajda zajokala od sreče. Nato pa seveda skoraj zajokala od obupa - svetila je rdeča luč ... Sem se odločila, da pomeni izmenično enosmerni promet - in da tudi v primeru, da ne pomeni tega, ne bom obrnila.

Ja, bil je izmenično enosmerni promet, na cestici sem srečala še kakšno lisičko (upam, da so imele urejene papirje!), našla avtocesto, zavila na bencinsko, natankala nekaj goriva ...

In srečno prišla domov! Kjer sem se najprej kakšno uro histerično režala. In potem omahnila v posteljo.

Sklep? Vsaj cestni atlas Evrope gre nazaj v avto ;)

Ena o stremljenju

2010-11-10T18:40:00.000+01:00

Kako pogosto strmite? Jaz občasno kar. Je taka fajn prostočasna aktivnost, od katere nimam prav dosti. Saj veste, ko kar strmiš v prazno? Pa včasih ostrmim od začudenja. In se kam zastrmim.

A stremite tudi? K napredku, po resnici ali znanju? Po uspehu? Ja, večina nas stremi po čem.

In zato vam predlagam, da si natančno preberete definiciji spodaj:

Da ne boste več mešali teh dveh izrazov ;)

O letakih

2010-10-07T17:00:00.006+02:00

Ne vem, če sem vam že kdaj opisala vse svoje fobije, ampak tako, kot nekateri ne prenašajo škripanja krede po tabli ali praskanja po dnu krožnika, jaz ne prenesem prijemanja razmočenega papirja. Ne najdem pametne razlage, zakaj se mi zadeva tako strahovito gnusi, ampak se mi, zato se pač izogibam stikom s potencialno razmočenim papirjem. Pa je.

Težava je seveda, ko mi kak nadebudni delilec letakov za brisalec zatakne letak, nato pa mi avto opere dež ... In razmoči letak.

Še raje imam tiste, ki dejansko letak položijo na že moker avto. Tako ni treba dvigati brisalca in tudi veter ga ne bo ravno zlahka odpihnil, delilec pa očitno ni posmislil, da bo to packarijo moral nekdo prijeti, če jo bo hotel prebrati. Fajn, res. Ta županski kandidat pri meni pač nima možnosti ...

Danes zjutraj pa me je pričakala nadgradnja razmočenega letaka. Ker se je letak ponekod že posušil, potiskan pa je bil z neko posebej lepljivo barvo, se tako okrog vozim s polepljenim zadnjim steklom, ki zdaj vabi na neko "la--no zaba--".

In vsi tisti, ki menite, da je tlačenje letakov za brisalce učinkovito, boste gotovo veseli, če vam povem, da sem v kar nekaj časa, odkar imam, vozim in parkiram avto, natanko preučila le en komplet letakov, zataknjenih za brisalec: bilo je jeseni in deževalo je, letaki pa so bili spravljeni v plastično vrečko, ki se ni prilepila nikamor, prav tako pa nisem rabila prijemati nobenega razmočenega papirnatega gnusa. Vrečka je imela "zadrgo" in je bila povsem uporabna tudi kasneje, ko v njej ni bilo več letakov.

Ena o trgovinah ...

2010-10-04T10:00:00.003+02:00

Je pač tako, da včasih skoraj moraš v trgovino. Če ni drugega, greš vsaj po zalogo špagetov, detergent za posodo in mačjo hrano, seveda pa včasih nujno rabiš še kakšen kozmetični pripomoček ali - tistizgorajnedaj - celo kakšno oblačilo.

Ker je skoraj gotovo kje kakšna akcija, za katero ti ne veš, se najprej komaj prebiješ v trgovino. Košaric ni več, zato se malodane stepeš za edino, ki jo zagledaš na stojalu pri blagajni.

Deklica z zložljivim pultom ti že petič ponudi košček sira/salame/kruha/lonček jogurta/kozarček soka in kolegici užaljeno razlaga, kako ji je pred kratkim neka ženska odvrnila, da ji je zadevo ponudila že zjutraj. "A sem jaz kriva, da hodi dvakrat na dan v trgovino?" se pritožuje.

Če se že nekako prebiješ med nakupovalnimi vozički, skrbno razpostavljenimi natanko tako, da čim bolj učinkovito preprečijo pot do drugega konca police, medtem ko njihovi vodniki brezskrbno kramljajo, se brez dvoma znajdeš pred vozičkom, s katerega uslužbenec hiti zlagati artikle na police. In če že nujno rabiš kaj ravno s tiste police, se je pametno vrniti kasneje. Če sploh. Potem povprašaš o nekem izdelku, ki bi ga skoraj moral najti nekje v bližini, pa te pošljejo na drug konec trgovine.

Na blagajni opravijo s tabo tako počasi, da resno začneš razmišljati o kremi proti gubam, ali pa tako ekspresno, da gospodična ob vsej vnemi ignorira ločevalno palčko in ti skoraj zaračuna še polovico nakupa, ki je sledil tvojemu.

In na koncu se ti zazdi, da si v trgovini kar nekoliko odveč ...

Ena o pranju perila

2010-09-06T10:00:00.001+02:00

Pri nas imamo fin pralni stroj. Tak, ki bojda tehta perilo (da ga res, me še ni prepričal, ampak jaz se pač ne ukvarjam z litri vode, ki jo je ali pa je ni porabil) in ki mu lahko ukažem, naj perilo opere čez nekaj časa. Tole drugo funkcijo tudi redno uporabljam, saj zelo pogosto zvečer kaj vtaknem v stroj, zjutraj pa je ravnokar sveže oprano.

Seveda občasno prepričam tudi ostale člane gospodinjstva, da sodelujejo pri pranju ali še raje pri obešanju perila. Včasih nato slišim tudi kakšno: "A veš, kako groooozno je to. Pol ure je trajalo obešanje štumfov." Heh.

Zadnjič pa sem načrtno natlačila perilo v stroj in še bolj načrtno pralnega stroja nisem vklopila. Perilo sem namreč želela obesiti sama, saj so bili vmes kosi, ki jih je treba obesiti posebej pozorno ...

Ko sem prišla domov, je bilo obešanje vseeno že v teku, prevzela sem nekje na sredini. Oblačila so se mi zazdela nenavadno pomečkana, zato sem povprašala: "Na koliko pa je bilo oprano to perilo?"

"Aja, a ga nisi že ti oprala? No, saj se mi je zdelo, da je nekam suho ..." Heh.

Tole je gotovo eden boljših ...

2010-08-23T12:00:00.001+02:00

... samodejnih odgovorov o odsotnosti iz pisarne:

We like to informe you that we will be out of office from **** till **** because of hollydays.

Dopust

2010-08-02T08:12:00.005+02:00

Povsem nepretresljiv dopust je za mano.

Zgodil se je skorajda naključno (in z veliko popusta, ker se je rezervacija zgodila menda 4 dni pred odhodom) in z mano je romal kup knjig (in tako je po neskončno časa moj profil pri goodreads spet doživel nekaj malega posodobitve).

Ugotovila sem pa še nekaj: včasih so takile nepretresljivi dopusti res super, ker se res krasno spočiješ.

Ahja, morje je bilo toplo, vreme (kljub menda drugačni situaciji v okolici) prekrasno, alergične reakcija na presneto kremo za sončenje (le zakaj nisem nasedla trgovkini ponudbi, ko mi je kot "cenejšo kremo za sončenje" ponujala samoporjavitveno kremo? in zakaj v obmorski vasici v Dalmaciji sploh imajo samoporjavitveno kremo?) pa bo menda prav tako izginila v kratkem, kenede?

Ikea hacker

2010-07-21T08:10:00.000+02:00

Seveda se odpraviš v Ikeo po pohištvo, kaj pa naj bi človek drugega. Od pohištva v slovenskih trgovinah si lahko privoščiš le tisto najcenejše, najgrše, najmanj očarljivo in nadvse neuporabno - ko ti je nekaj všeč, takoj veš, da ni preveč pametno preverjati listka s ceno.

V Ikeo se odpraviš s seznamom stvari, ki jih rabiš, vnaprej prebrskaš njihovo spletno trgovino, da te na koncu ob pogledu na račun vendarle ni treba oživljati. In seveda veš, da bo šlo v rumeno vrečo, ki ni modra!, še dosti reči, ki jih ni na seznamu.

Tja gor greš oborožen z zemljevidi, napotki prijateljev ("Če se prav spomnim, smo zavili pred ali za mkdonaldsom," je hudo uporaben podatek) in velikim prtljažnikom.

Potem se sprehajaš po razstavnem prostoru, nabiraš v vrečo in vzklikaš nesmisle kot "Tole je pa res luštna rešitev za majhne kuhinje!" ob postavitvi, ki je večja od večine kuhinj, ki si jih kdaj imel priložnost uporabljati ... Potem seveda opaziš, da so vzorčna stanovanja krasna in se ti zdi, da so res odlično domišljena. In se zaveš, da so zadeve, namenjene majhnim stanovanjem, res noro drage. In so poceni le tiste nezložljive mize, postelje in kar je podobnega nezložljivega in velikega.

Seveda te v slogu ikea hackerjev (pred časom zapaženo pri slovonih tu in tu) zamikajo tiste luštne mizice, ki s pomočjo vrat omare in nekaj žaganja in vrtanja postanejo ljubka tv-omarica za manj kot 30 evrov.

V restavraciji te spravi ob živce blagajničarka, ki plačilno kartico v POS-terminal tlači narobe in zagotavlja, da je kartica zavrnjena.

Nato tekaš po spodnjem nadstropju in iščeš številke polic in preverjaš kode, če so res prave (ker si ne želiš že spet domov prinesti malo premajhnih vrat za hladilnik), po ozvočenju namigujejo, da te imajo dovolj, ti pa si popolnoma prepričan, da enostavno moraš preveriti nakupovalni seznam (v vreči seveda manjka večina seznama).

Po plačilu s kartico (ko prijazni blagajnik nazadnje pozdravi z "Na svidenje!") se začne tlačenje v prtljažnik, ki je nenadoma precej manjši, kot se je zdel pred odhodom. Voziš počasi, ker te skrbi za tiste keramične posodice in ogledalo prav res ni bilo videti dovolj oblazinjeno.

Doma nato sestavljaš pohištvo - je pravi užitek, če si vajen tistega tapoceni, ki si ga lahko privoščiš v Sloveniji.

In kmalu se odpraviš spet. Ker si pozabil posodice za led.

Bruselj by day

2010-07-09T08:00:00.001+02:00

A: A to je to?

B: Ti si vedela, da je tako majhen?

C: Jaz sem mislil, da se hecaš ...

Ne, prav res je majhen.

Bruselj by night

2010-07-08T08:00:00.001+02:00

Na tisti postaji sva sedela gotovo kakšno uro, mimo naju so vztrajno divje vozili avtobusi z napisom "hors service", ki se je izmenjeval z napisom v flamščini. Precej verjetno nama je takrat že potekla na prejšnjem avtobusu štempljana vozovnica - sem sva namreč po kar nekaj čakanja in preučevanja voznega reda prišla z naše standardne postaje, ker naj bi od tod in v to smer vozili nočni avtobusi (naj sploh poudarim, da je bila ta postaja zelo blizu točki, s katere sva najino popotovanje začela?).

Seveda sva reševala svet, kaj pa naj človek počne v nedeljo okrog enih zjutraj (ma ja, v bistvu je to že ponedeljek, ne?).

Mimo naju se je je kar trikrat peljal bež kabrio bmw (če ne bi bilo krožišče gradbišče, bi bili njegovi mimovozi nekolikanj bolj elegantni), končno pa je pripeljal avtobus, ki ni vozil v "hors service" (heh), ampak na čisto zaresno postajo - táko, ki je dejansko bila na najini poti, z nje pa je podzemna peljala do našega naselja. In sva nočne buse poslala nekam in se vkrcala.

Štempljala sva se še na podzemni, vlak je pravkar pripeljal ... Pa je bila to njegova zadnja postaja in že je tudi vlak odpeljal v "hors service", midva pa sva dva mulca povprašala, če znata angleško.

Visoki klepetavi (VK) je rekel, da ja, mali čupavi (MČ) pa je prikimal.

Sva vprašala, kdaj pelje naslednji vlak na najino postajo, pa je VK razložil, da je tako pozno to zadnja postaja, da pa gresta tudi onadva v isto smer in se jima lahko pridruživa. "Zdi se mi, da poznam pravo pot," je zatrdil. Omenila sva, da sva čakala nočni avtobus in izvedela, da ob nedeljah ne vozijo. Logično.

VK nama je razložil, da nista Belgijca, ampak so njuni starši prevajalci oz. zaposleni pri Evropski komisiji, in da sta že slišala za Slovenijo in celo poznata nekaj Slovencev, ki so njuni sošolci.

Potem smo kar dolgo hodili po opustošenih ulicah, jaz pa sem si zlahka predstavljala, kako naju pod krinko prijaznosti vodita v grozljivo smrt.

V daljavi smo zagledali srednje veliko žival, ki je brskala po smetnjaku. "Lisice," je pojasnil VK. "Tudi papige imamo, so pobegnile iz živalskega vrta."

Potem smo gledali velikansko nihalo. Menda ga premika premikanje Zemlje. In če stojiš pri miru, lahko prav zares vidiš, da se nihalo premika!

Potem smo še dolgo hodili. VK in MČ sta razglabljala o dekletih in Ivu, ki bojda živi tam nekje ob poti, midva pa sva nadaljevala z reševanjem sveta. Se spodobi.

"O, glej, tamle je bil pa dopoldne bolšji trg!" sva ugotovila. Ah, končno znano okolje. Samo še 10 minut hoje ...

Dialog

2010-07-07T08:00:00.002+02:00

S tačko me potreplja po bradi. Rad ima moške brade.

"Človeške punce imamo manj dlake kot mačje punce, veš," mu pojasnim.

Z drugo tačko frcne šop mojih las.

"Mah, zapleteno je," mu pojasnim.

Mja, mogoče se mi res že malo meša ...

A takšen je torej občutek?

2010-06-23T18:18:00.001+02:00

Trajalo je neskončno dolgo, pa je vendarle tu - čas, ko ni več izpitov.

Je bilo že nekajkrat podobno: čas, ko za letos ni več izpitov. Pa ko ni več izpitov za ta letnik. Pa ni več navadnih izpitov.

In zdaj ni več nobenih izpitov.

Čuden občutek. Res. Pravzaprav še vedno nekje v ozadju razmišljam, kdaj je naslednji. In koliko jih je še. Pa jih ni več.

In če smo ob prehodu iz srednje šole na fakulteto ugotavljali, da te na faksu nikoli nihče ne opomni, da se je treba učiti, ni treba delati domačih nalog in tudi nikogar ne zanima, kaj počenjaš (seveda je to res skrajno posplošeno, da se razumemo), se zdaj ne morem nasloniti več niti na izpitni rok. Diplomirati je treba. Kdaj, je odvisno samo od mene. In nihče ne bo preverjal, kako daleč sem ...

Eden najbolj absurdnih komadov zadnje čase ...

2010-06-15T08:12:00.000+02:00

Pred časom sem bila na obisku nekje, kjer se posluša ena tistih lokalnih radijskih postaj, na katerih pripravljajo celourne oddaje o posamezni cvetlici, nato uro in pol razglabljajo o osemenjevanju krav, vmes sprejmejo par telefonskih klicev (in kot pribito se vedno najde kdo, ki v telefon odjamra eno o hudem trpljenju in mislih na samomor), nato pa posvetijo oddajo še kaki strašno pomembni zadevi, kot je, recimo, peronospora. Seveda je treba takšne oddaje primerno glasbeno popestriti, k čemur pripomore skoraj neizmerna domišljija slovenskih besedilopiscev ...

Peronospora (besedna igra?) je namreč živ hudič, če niste vedeli ...

Za ženske ...

2010-06-14T08:10:00.001+02:00

Prav zares sem naročena na nekaj e-novičk različnih trgovin s tako ali drugačno tehnično opremo. Tu imam v mislih tako navadne računalniške trgovine (ki niso več navadne računalniške trgovine, ampak vse prodajajo že vse od a so ž) kot tudi tiste trgovine z neskončno široko ponudbo, kjer najdeš žarnice, računalnike, čudne "gadgete", vremenske postaje z osebno slači-vremenarko (so že razprodali in ne najdem primera), naredi-sam elektronske naprave in podobno.

Ko torej od takšne trgovine dobiš ponudbo samo za ženske, si misliš, da so se gotovo potrudili, primerno izbrali izdelke, celo zanima te, kaj so ti ponudili.

Še posebej, če v uvod ponudbe zapišejo (za trenutek odložimo pravopis ;)):

Zagotovo se sedaj veliko moških zgraža, ko bere to ponudbo in si misli le kaj imajo skupnega »ženske in tehnika«? Drobne stvari, ki Vam polepšajo dan, rešitve in ideje, ki jih najdete v naši ponudbi in celo zapletena elektronika je lahko zanimiv izziv za nežnejši spol.

In kaj ponujajo? Led lučke, ki so videti kot svečke, tri različne masažne naprave, še dve dekorativni svetilki (ena odddaja tudi prijeten vonj in je še USB-razdelilnik, druga pa je čisto navadna lavalučka). Potem sta tu še dve različni uri, ena v celi mavrici barv, druga pa imitira peščeno. In še en USB-razdelilnik, ta v obliki skodelice za kavo. Ponujajo pa tudi, kako žensko, tehtnico za analizo telesne maščobe.

Ne vem, kaj od tega naj bi bila zapletena elektronika, ampak očitno imamo ženske hude težave s pomanjkanjem svetlobe, USB-priključkov in kiča, dan pa nam polepša natančna analiza telesne maščobe.

No, druge nadvse ženske novičke so bile bolj direktne. Ponujale so različna sredstva za hujšanje, nekaj knjižic z nasveti proti celulitu in nekaj knjižic z dietami. Koda za popust je bila - domišljeno, ni kaj - "DIETA".

Če se mi zdijo stajliš opremljeni prenosniki, ki jih oglašujejo kot "Končno prenosnik za ženske", nekoliko seksistični (zakaj bi pa moral biti prenosnik, namenjen ženskam, lep in ne uporaben? in zakaj si moški ne bi smel želeti stajliš prenosnika?), kaj naj si potem mislim o takih oglasih?

Par povezav, ko bi se v bistvu morala učiti

2010-06-13T16:50:00.000+02:00

Tole sem začela pacat približno sto let nazaj, ko se mi ni dalo spisati zaresnega zapisa. Sem hotela namesto tega samo par linkov nalimat. Tokrat pa zares, par linkov:

Mhm.
Two Cs in a K
How William Shatner Changed the World
"Employee satisfaction has doubled since last year!" Hehetala sem se kar nekaj časa.
Lovely listing. In vi ste mislili, da so samo vas vlačili gledat vse mogoče luknje?
Slovenski pravopis 2001. Na netu. Leta 2010. Ni zatipkano.
Tole pa shranite za naslednje leto.

Apdejt

2010-06-08T15:12:00.001+02:00

Sicer se zadnje čase pojavlja neka moda brisanja in obročnega umiranja blogov, ampak jaz pa že ne bom taka. Ane? Zelo si verjamem, ko se prepričujem, da res nimam dovolj časa za vse, in upam, da nekako prepričam tudi vas.

Da pa ne boste povsem obupali nad mano, samo za vas zelo hiter apdejt. Vrstni red zelo naključen.

Nekje vmes sem se zaposlila.
Sem nekako na prvi četrtini poti do diplome (za laike: končno opravila prvi diplomski izpit).
Odkrila sem neverjeten odpor do zapisov, v katerih avtorii uporabliaio i-je namesto j-jev. Še težje prenašam NaKLjučnO nameTAne maLe in Velike črkE. naItežiE PA obOie naeNKraT.
Med učenjem za 2. točko sem se spomnila, da zelo rada pišem. Nekje nastaja nekaj krajših besedil, ki se trudijo biti literarna. Mogoče jih kdaj celo objavim ... Ker me je pred kratkim kolegica opomnila, kako pomembno je imeti dar. (Sem skoraj uporabila besedo na t, pa sem se spomnila, da si res ne želim spammerjev, ki bodo pisali o (ne)zasluženih zmagah.)
In prav zares sem precej zaposlena ;)

Prisluškovanje ob ptičku

2010-05-07T20:05:00.002+02:00

Tam ob cesti je na tleh čepel ptiček. Kakšnega sem že videla takole čepeti. Za enega se še dobro spomnim, kako ga je obstopil cel razred, vsi smo ga začudeno opazovali, bili prepričani, da je hudo bolan, celo tik pred smrtjo ... Pa je ptiček čez nekaj časa vseeno vzletel, za njim pa je ostal za njegovo velikost kar prevelik ... kakec.

Tega ptička so opazovale tri najstnice:

A: Kaj pa, če je bolan?

B: Glej ga, kakšen je. Sploh se ne more premikati ...

C: Kaj pa, če je lačen?

B: Mu bom dala malo svoje milke ...

Nedvomno nedvomno in nedvoumno ni enako kot nedvoumno

2010-04-24T15:35:00.002+02:00

Danes sem nekaj brskala po tistem Žurnalu, ki ga dobimo v nabiralnik vsako soboto, in v enem od člankov zasledila poved:

Zaposlenih je za trenutni in prihodnji obseg poslovanja Iskraemeca nedvoumno preveč.

Do neke mere me že poznate, zato veste, da sem se zapičila v tistile nedvoumno. Kaj me muči? Jah, to, da se nedvomno in nedvoumno hudo prepogosto rabita kot sinonima, pa to nikakor nista.

Saj je preprosto, kajne, ne rabimo niti našega prijatelja, SSKJ, da bi to preverili. Kar je nedvomno, ne dopušča dvoma. Kar je nedvoumno, ni dvoumno, torej ne dopušča dveh (ali več) razlag.

Kako bi bilo lahko zaposlenih dvoumno preveč, si ne znam predstavljati, medtem ko si je dvom v odvečnost nekaterih delavcev mogoče zamisliti, kajne?