Meja dveh evrov je danes uradno presežena, saj je po novem cena dizelskega goriva 2,012 evra za liter. To odpira Pandorino skrinjico in predvsem dokazuje, da se ta oblast očitno ni sposobna boriti s cenami pogonskih goriv tako, kot je pred volitvami obljubljala. Takrat so bila polna usta rešitev, odgovornosti oblasti in tega, kaj vse bi bilo mogoče narediti drugače. Danes, ko je Janez predsednik vlade in je treba te rešitve dejansko pokazati, imamo dizel prvič čez dva evra. In seveda kopico pojasnil, zakaj se tega skoraj ne da preprečiti. Verjetno je Golob kriv za to!

• Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
• Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
• Ko Jernej Vrtovec v studiu 24ur govori neumnosti

Razumem. Obstajajo svetovne cene nafte, obstaja vojna, obstaja dolar in obstajajo evropske omejitve. Ampak vse to je obstajalo tudi prej. Razlika je samo v tem, da je bilo iz opozicije precej lažje razlagati, kaj vse dela vlada narobe, kot pa danes preprečiti, da človek za 50 litrski rezervoar dizla pusti več kot sto evrov.

Pri tem pa je nemogoče pozabiti na dogajanje tik pred volitvami, ko je na Petrolovih črpalkah zmanjkalo goriva, nastajale so vrste in panika, država pa je morala za pomoč pri oskrbi aktivirati celo Slovensko vojsko. Takrat je vlada uradno ugotovila, da ima največ težav z dostavo prav Petrol. Pristojni organi še preiskujejo, ali so bile motnje zgolj posledica povečanega povpraševanja in logistike ali je bilo v ozadju še kaj drugega.

Potem pride nova ablast ter naftnim trgovcem zviša dovoljene marže. Opozicija je to že označila za vračanje uslug zaradi dogajanja pred volitvami, Petrol sicer takšne očitke zavrača. Ali gre res za vračanje uslug, bo moral pokazati čas oziroma preiskava, toda vprašanje se ponuja samo od sebe: zakaj mora pri rekordnih cenah goriv več dobiti ravno naftni trgovec, račun pa na koncu tako ali tako plača voznik?

Pred volitvami panika zaradi goriva, po volitvah višje marže naftnim trgovcem in danes dizel po 2,012 evra. Bumerang se je vrnil precej hitro. Janez, hvala!

Objava Cena dizla 2,012 evra / Janez, hvala! Verjetno je Golob kriv za to! originalno objavljena na had blog.

Smodejeva zgodba odpira neprijetno vprašanje: če levica res obvladuje sodstvo, zakaj mu ni pomagala? In kaj pomeni njegov politični obrat? V sagi Smodej – Mesec se mi zdi najbolj zanimivo nekaj povsem drugega od kokaina, zabav in vprašanja, kdo je koga poznal. Zanimiv je paradoks, ki ga skoraj nihče ne omenja. Smodej danes trdi, da so ga po izbruhu afere prepričevali, naj molči, njegova zgodba o Luki Mescu pa je precej drugačna kot je bila leta 2022, medtem ko Mesec njegove navedbe zavrača. To so za zdaj trditve ene in druge strani, mene pa precej bolj zanima, kaj celotna zgodba pomeni za večletno pripoved o slovenskem “krivosodju”, s katerim vedno znova opletajo na desnem polu.

• Luka Mesec je opravil test na droge. Ne drogira se! In kaj zdaj?
• Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
• Kdor ne gre s časom, s časom gre in umetna inteligenca vam ne bo ukradla službe

Če za trenutek sprejmem tezo, da je bil Smodej razočaran, ker mu politično okolje, s katerim ga danes povezujejo, po izbruhu afere ni pomagalo pri njegovih težavah s pravosodjem, potem imamo precej zanimiv problem.

Leta poslušamo, da so slovenska sodišča pod vplivom levice, da globoka država obvladuje tožilstvo in sodstvo ter da se lahko zadeve urejajo po političnih linijah. Toda Smodejev primer je po tej logiki precej čuden, saj je proti njemu stekel sodni postopek, obtožnica je pravnomočna in o njegovi odgovornosti bo odločalo sodišče.

Če je levica res tako mogočna, kot nam že leta razlagajo njeni nasprotniki, zakaj potem svojega domnevnega človeka ni mogla rešiti niti pred običajnim sodnim postopkom? Mogoče zato, ker politika vendarle nima takšnega vpliva na sodišča, kot se priročno trdi takrat, ko komu kakšna odločitev ni všeč.

Zdaj pa postaja zgodba še bolj zanimiva, saj je Smodejeva pripoved nenadoma postala zelo uporabna za desni politični in medijski prostor. Zato me zanima, kaj se bo zgodilo, če bo zdaj dobil podporo, pomoč ali politično zaščito prav tam, kjer je prej ni imel.

Ne trdim, da jo bo, toda če bi se to zgodilo, bi bil paradoks popoln. Če je problem Slovenije politični vpliv na sodstvo, potem mora ta standard veljati tudi takrat, ko je nekdo politično koristen desnici. Če pa bi se izkazalo, da je vplivanje na postopke problem samo takrat, ko naj bi ga izvajala druga stran, potem težava očitno ni politični vpliv na sodstvo, ampak samo vprašanje, kdo nanj vpliva.

Ravno zato bo zanimivo spremljati, kaj se bo s Smodejem dogajalo naprej. Če bo šel skozi normalen sodni postopek in bo sodišče odločilo na podlagi dokazov, je to natanko tako, kot mora biti.

Če pa bo “po prestopu” na drugi politični breg nenadoma postal človek, za katerega je treba “poskrbeti”, potem bo zgodba o krivosodju dobila precej nenavaden epilog. Mogoče je ravno to največji “self-pwn” celotne zgodbe:

Smodej za zdaj ne dokazuje, da levica obvladuje slovenska sodišča, ampak odpira precej bolj neprijetno vprašanje za vse, ki to trdijo že leta. Če jih res obvladuje, zakaj tega vpliva pri njem ni izkoristila in mu pomagala? Če bi se vpliv nenadoma pojavil šele zdaj, ko je postal uporaben drugi strani, potem bi bilo samo vprašanje še precej bolj zanimivo.

Objava Primer Smodej in paradoks slovenskega krivosodja za desnico originalno objavljena na had blog.

Pred dnevi sem pisal o Dušanu Smodeju in njegovi izjavi, da naj bi z Lukom Mescem za novo leto 2021 skupaj uživala kokain. Zgodba je bila dovolj sočna, da je v nekaj urah preplavila slovenski medijski prostor, Mesec pa je navedbe označil za fantazije in načrtne laži. Smodej je trdil eno, Mesec drugo in ostali smo tam, kjer smo pri takšnih zgodbah običajno. Beseda proti besedi.

• Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
• Rad bi bil bolj pozitiven, a na žalost ne gre
• Matej Tonin ostal brez imunitete in krivdo za to zvalil na vse ostale

Danes je Luka Mesec objavil rezultat toksikološke preiskave, ki jo je opravil na Inštitutu za sodno medicino. V urinu niso zaznali amfetaminov, benzodiazepinov, opiatov, metadona, THC, kokaina oziroma njegovih metabolitov, barbituratov, metamfetaminov, PCP in tricikličnih antidepresivov. Rezultat je pri vseh postavkah negativen. Tako kot je bil tudi leta 2021, ko je takoj po obtožbah šel na odvzem in dokazal, da ne uživa drog. Tukaj se začne zanimivejši del zgodbe.

Ta test namreč ne pove, kaj se je dogajalo na neki novoletni zabavi pred skoraj petimi leti. Kokain oziroma njegov glavni metabolit je v urinu praviloma zaznaven nekaj dni po uporabi, ne pa leta pozneje. Torej današnji negativni rezultat ne dokazuje, da Luka Mesec leta 2021 ni vzel kokaina.

Ampak, in to je precej pomemben ampak, tudi Smodejeva izjava ni dokaz, da ga je. Še vedno imamo samo njegovo trditev o dogodku izpred skoraj petih let in Mesečevo zanikanje. Današnji test dokazuje zgolj to, kar lahko takšen test sploh dokaže: v času, ki ga test lahko zajame, pri Mescu preiskane droge niso bile zaznane.

Meni je pri vsej zgodbi bolj zanimivo nekaj drugega. Kako hitro smo iz ene izjave človeka, čigar verodostojnost bi morali zaradi okoliščin celotne afere preverjati še posebej previdno, prišli do skoraj javnega sojenja. Naslovi, komentarji, pozivi k testiranju in množica ljudi, ki je rezultat očitno poznala že preden je bil test sploh opravljen. Info360 je še danes zjutraj Mesca javno pozval k testiranju. Nekaj ur pozneje je objavil rezultat.

Zdaj me zato zanima nadaljevanje. Ali bodo ljudje, ki so tri dni zahtevali test, sprejeli njegov rezultat? Ali bodo rekli, da test ni pravi, da je bil opravljen prepozno, da bi moral dati lase, nohte ali karkoli drugega? Verjetno. Ker pri takšnih zgodbah pogosto sploh ne gre več za dokazovanje dejstev. Ko si nekdo enkrat ustvari zgodbo, mora vsak naslednji podatek nekako prilagoditi tej zgodbi. Ravno v tem je problem.

Če obstajajo dokazi, naj se jih objavi. Če obstajajo priče, naj povedo, kaj so videle. Če obstajajo fotografije, sporočila ali drugi preverljivi podatki, naj pridejo na plano. Toda obtožba sama po sebi še ni dokaz, ne glede na to, kako dober naslov naredi in koliko klikov prinese.

Luka Mesec je naredil nekaj zelo preprostega. Šel je na test in rezultat objavil. Negativen je. Tako kot je bil leta 2021. Mogoče bi bilo dobro, da se pri tej zgodbi za trenutek vrnemo k precej dolgočasnemu, vendar pomembnemu pravilu: trditev mora dokazovati tisti, ki jo izreče. Ne tisti, ki je obtožen.

Objava Luka Mesec je opravil test na droge. Ne drogira se! In kaj zdaj? originalno objavljena na had blog.

Včasih se vprašam, kako bi današnji sončki preživeli v času našega odraščanja. Ne mislim vojne, lakote ali česa podobnega, ampak čisto navadna osemdeseta in devetdeseta. V času našega odrašanja. Ja, boomer sem in nostalgično se spominjam tistih časov. Ko si imel “jurja” (1000 tolarjev) v žepu, sedel v fičkota, natočil gorivo in šel proti morju. Brez Euro NCAP zvezdic, FSDja, mrtvega kota in ogrevanega volana. Brez klime. Če je bilo vroče, si odprl okno, če si se izgubil, si vprašal nekoga ob cesti. Navigacija je bil zemljevid, ki je bil večino časa zložen tako, da ga nisi nikoli več spravil nazaj v prvotno obliko.

• Sem za prepoved dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let
• Vesel, da sem odraščal v času brez družbenih omrežij in pametnih telefonov
• Od 6. do 7. ure do 67. leta / six-seven aka 6/7

Tudi dogovarjanje je bilo precej preprosto. Rekel si: ob osmih in to je bilo to. Ni bilo whatsapp skupine, petdesetih sporočil, deljenja lokacije in vprašanja, kdo bo prišel, kdo mogoče pride in kdo bo pet minut pred dogovorom napisal, da je še pod tušem. Če si zamudil, si pač zamudil in obstajala je precej velika verjetnost, da bodo ostali odšli brez tebe. In zamudil najboljši “žur”! Neverjetno kajne, ampak ljudje so se vseeno našli.

Stacionarni telefon je bil sploh posebna življenjska šola. Če si hotel poklicati punco, nisi tri ure sestavljal sporočila, ampak si zavrtel številko in upal, da se bo oglasila ona. Seveda se je pogosto oglasil njen oče in potem si moral dejansko govoriti z njim. Če nekoga ni bilo doma, ga nisi dobil in s tem se je zgodba zaključila. Nobenega kje si, nobenih modrih kljukic in nobenega analiziranja, zakaj nekdo že petnajst minut ne odgovarja.

Takrat je obstajal tudi pravi dolgčas. Čakal si avtobus, prijatelje ali začetek filma in nisi imel v žepu naprave, ki bi ti v trenutku ponudila novice, instagram, tiktok, vreme, elektronsko pošto in še deset drugih načinov, da ti ne bi bilo treba niti minuto ostati sam s svojimi mislimi. Tudi fotografije so imele neko težo. Imel si film s 24 ali 36 posnetki, zato nisi naredil petdesetih skoraj enakih fotografij krožnika, ampak si pritisnil na sprožilec in čez nekaj dni izvedel, da ima polovica ljudi zaprte oči, na najlepši fotografiji pa imaš prst čez objektiv.

Odnos do alkohola je bil drugačen in nikakor ne trdim, da je bil boljši. Marsikaj je bilo takrat precej bolj neumno, nevarno in družbeno sprejemljivo, kot bi smelo biti. Ampak naslednje jutro nisi potreboval pametne ure, da bi ti povedala, da si pretiraval. Ni bilo sleep scorea, body batteryja in opozoril, da je tvoj HRV katastrofalen. Telo ti je precej jasno razložilo, kaj si naredil.

Mogoče je največja razlika ravno v tem, da danes pričakujemo, da mora vse biti takoj, vse mora biti udobno in vse mora delovati. Če aplikacija šteka, smo živčni, če nekdo ne odgovori, smo užaljeni, če moramo deset minut čakati, imamo občutek, da nam je nekdo ukradel del življenja. Seveda ne bi menjal današnjega sveta za tistega, saj so današnji avtomobili varnejši, komunikacija lažja in dostop do informacij neprimerljiv, ampak vseeno imam občutek, da smo ob vsem tem udobju izgubili nekaj sposobnosti prenašati čisto običajne neprijetnosti.

Zzanimivo bi bilo današnjnim sončkom dati fičkota, papirnat zemljevid, nekaj gotovine in telefonsko številko prijatelja, napisano na listku. Telefon bi ostal doma, internet ne bi obstajal, zvečer pa bi veljalo samo, da se ob osmih dobimo. Mislim, da bi bil prvi dan precej težek. Po nekaj dneh pa bi mogoče ugotovili, da se da živeti tudi brez tega, da je ves svet ves čas dosegljiv.

p.s.: ne, ni nam bilo treba hoditi 2 uri zjutraj v šolo peš, po metru in pol snega, če se kdo sprašuje.

Objava Kako bi sončki preživeli v času našega odraščanja / ja, boomer sem originalno objavljena na had blog.

Novinarjem CNN, MS NOW (MSNBC) in Politica so onemogočili vstop v Belo hišo dan potem, ko je ameriški predsednik Donald Trump na družbenem omrežju Truth Social zapisal, da jim zaradi “lažnega poročanja” o njem, njegovi administraciji in ZDA prepoveduje dostop. Še pred nekaj leti bi se ob takšni novici vprašal, ali sem jo pravilno prebral. Danes me ne preseneti več. Predsednik Združenih držav Amerike se je odločil, da novinarji določenih medijev ne smejo več v Belo hišo, ker mu njihovo poročanje ni všeč oziroma ga sam označuje za lažno. Temu bi jaz preprosto rekel Trumpova demokracija.

• ZDA in svoboda govora
• Svoboda govora ne vključuje obrekovanj, groženj, razžalitev, razpihovanja sovraštva
• Ko zagovorniki svobode govora nasprotujejo svobodi govora / shizofrena Slovenija

Medij se lahko zmoti. Novinar lahko objavi napačno informacijo. Za to obstajajo popravki, odgovori, sodišča in nenazadnje bralci, ki se sami odločijo, komu bodo verjeli. Povsem nekaj drugega pa je, ko oblast sama začne določati, kateri medij govori resnico in kateri si zato ne zasluži več dostopa do nje.

Še bolj kot sam Trumpov ukrep me skrbi, kako hitro se lahko meja normalnega premakne. Najprej so mediji lažnivi, potem so novinarji sovražniki, nato postanejo nekateri mediji vredni odgovora, drugi ne, na koncu pa nekateri preprosto nimajo več dostopa. Kmalu to postane nova normalnost.

Demokracija ne izgine čez noč. Njene meje se premikajo počasi, po nekaj centimov naenkrat, vsak posamezen korak pa je mogoče nekako opravičiti. Šele ko se ozreš nazaj, ugotoviš, da nekaj, kar je bilo nekoč nepredstavljivo, danes velja za politično normalnost.

Zato se ob tej zgodbi sprašujem predvsem nekaj drugega. Kdaj bo nekaj podobnega doletelo Slovenijo? Ne nujno tako, da bo nekdo fizično zaklenil vrata pred novinarjem. Veliko prej se začne z javnim diskreditiranjem medijev, z delitvijo na naše in vaše, z ignoriranjem neprijetnih vprašanj in z razlago, da je kritično poročanje politični aktivizem, prijazno poročanje pa profesionalno novinarstvo.

Pri svobodi govora namreč ni pomembno, ali se jaz strinjam s CNN, RTV Slovenija, POP TV, Nova24TV, Mladino ali komerkoli drugim. Svoboda govora nekaj pomeni šele takrat, ko jo priznaš tudi tistemu, ki ti niso všeč. Poslanstvo medijev ni to, da bi bili oblasti simpatični. Njihova naloga je postavljati neprijetna vprašanja, preverjati izjave in iskati stvari, ki jih oblast sama ne bi najraje obesila na naslovnico svoje spletne strani.

Če začne oblast odločati, kateri novinar si zasluži dostop glede na to, kako poroča o njej, potem to ni več samo spor med politikom in medijem. To postane vprašanje dostopa javnosti do informacij. Zato je pomembno spremljati, kaj se dogaja v ZDA. Ne zato, ker bi bila Amerika Slovenija, ampak zato, ker imajo politični prijemi zanimivo lastnost. Če nekje delujejo in če zanje ni posebne politične cene, jih prej ali slej začne posnemati še kdo.

Takrat vprašanje ne bo več, ali imamo svobodo govora zapisano v ustavi. Vprašanje bo, koliko svobode govora smo pripravljeni prenesti takrat, ko govori nekdo, ki nam gre res na živce. Kajti demokracija, v kateri lahko govori samo tisti, ki govori pravilno, je predvsem zelo udobna za oblast.

Objava Svoboda govora v Trumpovi demokraciji originalno objavljena na had blog.

Večina mojih objav v zadnjem času je povezanih s politiko, z aktualnim dogajanjem in predvsem z občutkom, da se v Sloveniji dogajajo stvari, ki nam ne prinašajo nič dobrega. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, ampak sam imam vedno bolj občutek, da gledamo destrukcijo države in da smo pri tem postali zgolj anemični opazovalci. Veliko raje bi objavljal pozitivne vsebine, pisal o potovanjih, mišelinkah, gobah, tehnologiji, avtomobilih, morju in vseh tistih stvareh, ki me dejansko veselijo, ampak se mi zdi preveč pomembno, da ne postanem preveč komforten in da si ne delam utvar, da je vse v redu samo zato, ker je tako lažje živeti.

• Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
• 50.000 ljudi iz javnega sektorja v gospodarstvo / za zgled naj gredo poslanci desnega pola za par let v gospodarstvo
• Ko Jernej Vrtovec v studiu 24ur govori neumnosti

Vem, se sovražim, ker se vedno znova ujamem v isto spiralo negativnosti, kritiziranja in ukvarjanja z ljudmi, ki si verjetno ne zaslužijo niti sekunde mojega časa. Pogosto si rečem, da danes ne bom pisal o politiki. Da bom napisal nekaj lahkotnega, nekaj prijetnega, nekaj, kar bo tudi mene spravilo v boljšo voljo. Potem odprem novice, preberem kakšno izjavo, pogledam kakšno oddajo ali vidim novo potezo oblasti in je moj načrt v trenutku pozabljen. Namesto da bi pisal o lepem vikendu nekje ob morju ali o tem, kje rastejo najboljše gobe, spet sedim za računalnikom in pišem o politiki. Ob tem se zelo dobro zavedam, da s tem zapravljam čas, energijo in živce.

Ampak had.si je bil vedno moj osebni arhiv časa. Nikoli samo blog o eni temi, ampak prostor, kamor že več kot dve desetletji odlagam stvari, ki jih vidim, doživljam in o katerih razmišljam. Ko danes odprem kakšno staro objavo, pogosto ugotovim, da sem na marsikaj že pozabil. Pozabil sem, kaj nas je takrat jezilo, česa smo se bali, čemu smo se smejali in kdo nam je razlagal, da bo vse drugače. Ravno zaradi tega imam občutek, da je pomembno biti kronist tudi tega obdobje. Ne zato, ker bi se imel za zgodovinarja ali novinarja, ampak zato, ker sem na neki čuden način postal kronist dogajanja okoli sebe. Pišem, kar vidim in kar me moti in vse to ostane nekje zapisano.

Verjetno bi bilo precej lažje pogledati stran. Ugasniti novice, nehati spremljati politiko in si reči, da me vse skupaj ne zanima več. Dovolj sem ustvaril, da lahko živim udobno življenje. Predvsem življenje bi bilo zagotovo bolj mirno. Šel bi tečt, na kolo, na morje, na izlet, odprl dobro steklenico brezalkoholnega vina in se ukvarjal s stvarmi, ki imajo z mojim vsakdanom veliko več skupnega kot večina političnih predstav, ki jih spremljamo. Povsem razumem ljudi, ki so se odločili prav za to. Politika in ukvarjanje z nebulozami  človeka izčrpa, še posebej takrat, ko ima občutek, da se iste zgodbe vrtijo v krogu, samo obrazi in slogani se občasno zamenjajo.

Sam očitno tega ne znam. Ne znam se pretvarjati, da ne vidim stvari, ki me motijo, in ne znam si dopovedati, da je bolje biti tiho samo zato, ker je tako bolj udobno. Tudi tišina je na koncu neka odločitev. Tudi pogled stran je odločitev. Ne mislim, da moje pisanje spreminja svet in nimam nobenih iluzij, da bo zaradi ene moje objave jutri karkoli drugače. Mogoče jo bo kdo prebral in se zamislil, mogoče se bo kdo razjezil, mogoče se bo kdo samo nasmehnil in mogoče jo bo večina pozabila v petih minutah. Ampak meni je pomembno, da sem zapisal, kaj sem v nekem trenutku mislil in kako sem videl stvari okoli sebe.

Želim si, da bi bilo pri meni več prostora za stvari, ki me veselijo, in da bi lahko večkrat pisal o nečem, po čemer se ne počutim še slabše kot pred pisanjem. Želim si več potovanj, več hrane, več morja, več čudnih idej, več tehnologije in več vsega tistega, zaradi česar sem sploh začel pisati blog. Življenje je prekratko, da bi ga človek porabil samo za jezo zaradi politike, in tega se vsak dan bolj zavedam.

Rad bi bil bolj pozitiven, pa vendar na žalost ne gre v takšni situaciji kot smo ji priča. Mogoče je to moja napaka in mogoče bi bilo pametneje kdaj samo zamahniti z roko. Prevečkrat imam občutek, da postane molk zelo udoben ravno takrat, ko bi moral kdo kaj povedati. Zato bom še naprej pisal, čeprav bom sam pri sebi bentil, da sem spet izgubil dve uri zaradi nečesa, čemur sploh nisem želel posvetiti sekunde.

Upor je dolžnost in tole je moj način upora.

Objava Rad bi bil bolj pozitiven, a na žalost ne gre originalno objavljena na had blog.

Dušan Smodej, osebek iz afere Fotopub, ki se je skrival pred roko pravice, je danes v ekskluzivnem intervjuju za Štrancarjev Info360 izdal, da je Luka Mesec enkrat za novo leto z njim snifal kokain. No, Siol (13:21) je par minut preden je Info360 (13:26) objavil intervju, objavil članek o tem intervjuju. Ni šlo za naključje ampak za dobro usklajeno akcijo desnosučnih medijev. Najbolj smešno pri vsem skupaj je, da je sedaj Dušan Smodej postal junak desnice. Taiste desnice, ki ga je od izbruha afere Fotopub želela utopiti v žlici vode in ga je proglasila za levičarja.

• Afera Dušan Smodej na dan privabila mrhovinarje
• Pater Marko Rupnik in njegov ménage à trois in molk desnice
• SdSovski župan Matej Zorko bi seksal s 14-letnikom

Ravno to je pri celotni zgodbi najbolj zanimivo. Ne toliko vprašanje, ali je Luka Mesec nekoč za novo leto res snifal kokain, ampak neverjetna hitrost, s katero se lahko v Sloveniji spremeni kredibilnost človeka, če pove nekaj politično uporabnega. Še včeraj je bil Smodej simbol vsega, kar naj bi bilo narobe z levico, kulturniki in Fotopubom, danes pa je njegova izjava nenadoma dovolj dobra, da je on junak desnega pola.

Mogoče Smodej govori resnico. Mogoče ne. Tega v tem trenutku ne vem in tega pravzaprav ne ve nihče od tistih, ki so zgodbo že sprejeli kot dokazano dejstvo. Za zdaj imamo njegovo trditev. Če obstajajo fotografije, posnetki, sporočila ali druge priče, naj se jih pokaže. Potem bo debata precej lažja. Do takrat pa je precej velika razlika med tem, da nekdo nekaj pove v intervjuju, in tem, da je nekaj dokazano.

Še bolj zabaven pa je politični del zgodbe. Smodej je očitno s tem intervjujem prehodil pot od človeka, ki ga je bilo treba javno raztrgati, do človeka, katerega besedam je treba skoraj brez vprašanj verjeti. To je tista čudovita slovenska politična doslednost, pri kateri ni pomembno, kdo nekaj pove, ampak predvsem, o kom to pove. Če pove nekaj o našem, je kompromitiran vir. Če pove nekaj o njihovem, je očividec.

Zato me v resnici zanima predvsem vprašanje iz naslova. Je kdo na lastne oči videl, kako Luka Mesec snifa kokain? Poleg Dušana Smodeja, seveda. Ker če obstaja še kdo, naj stopi naprej in pove svojo zgodbo. Če obstajajo dokazi, naj se jih objavi. Če pa je vse skupaj za zdaj samo ena izjava v enem intervjuju, potem imamo predvsem dobro medijsko zgodbo, ne pa še dokazanega dejstva.

Mogoče je ravno to najboljši povzetek današnjega dne. Dušan Smodej ni več na tnalu, ampak je na piedestalu. Spremenilo se je samo to, da je danes povedal nekaj, kar je določenemu delu politike in medijev zelo všeč. Očitno je v Sloveniji včasih za popolno rehabilitacijo dovolj že to.

Prav zanimivo bo spremljati sojenje, kajti pričakujem zanimiv tvist v tej zgodbi.

Objava Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain? originalno objavljena na had blog.

Čestitke vsem desnosučnim volivcem, ki so pred volitvami verjeli, da je Slovenijo mogoče popraviti tako, da zamenjaš oblast, pritisneš pravi gumb in vse začne delovati. Cene padejo, gospodarstvo zacveti, čakalne vrste izginejo, avtoceste postanejo pretočne, javna uprava začne delati s svetlobno hitrostjo, gorivo pa stane en evro. Verjetno bi se ob dovolj veliki volilni zmagi pocenila še Nutella.

• Ko Jernej Vrtovec v studiu 24ur govori neumnosti
• Bodo povišali kilometrino in prevoz na delo, če subvencionirajo gume in naftne derivate tovornjakarjem in kmetom?
• Rekordne cene goriv, zakaj vlada ne zniža marž naftnim trgovcem?

Pred volitvami je namreč vse preprosto. Realnost pa je čista jeba. Naslednji teden bo cena dizla presegla 2 evra. To bo pravzaprav zgodovinski trenutek, ki nam ga je uspel pričarati Janez Janša in njegova ekipa. Pred volitvami smo poslušali zgodbe o gorivu za en evro, nekaj mesecev pozneje pa dobimo gorivo za dva. To je vendar stoodstotna rast ambicij. Tako se to dela!

Jernej Vrtovec se počuti popolnoma nemočnega. Kar je fascinantna politična evolucija. Pred volitvami Superman, pa se nam naj vsem smili, ker ni dorasel svojemu poslanstvu in ker nima jajc, da bi “trl jajca” in znižal maržo naftnim trgovcem.

Ampak bodimo pošteni. Od predvolilnega “gorivo bo poceni” smo prišli do povolilnega “lahko bi bilo še dražje”. Kar pa je tudi napredek, kajne? Najprej ljudem obljubiš nebesa, potem pa jih razveseliš, ker niso pristali v devetem krogu pekla, če se izrazim v Vrtovčem slogu, saj je po izobrazi teolog.

Če bo naslednji teden na totemih bencinskih črpalk pred ceno dizla zasvetila dvojka, zato nikar ne bodimo negativni. Lahko bi bila trojka. Tankajte z nasmehom. Razmišljajte pozitivno. Morda si med točenjem ponavljajte, da spremembe zahtevajo čas in da je vse posledica svetovnih razmer.

Samo nekaj vam svetujem, da ne storite ob točenju goriva. Ne spominjajte se, kaj vse je bilo tako zelo preprosto pred volitvami. To vam zna pokvariti veselje. In da ne bo pomote. Čaka nas še precej hujše sranje, ki ga bodo sproducirali ablastniki. Ne, za njih dno nima dna in mi smo zgolj kolateralna škoda.

Objava Naslednji teden bo cena dizla presegla 2 evra / bodimo srečni, da ne bo 3 evre! originalno objavljena na had blog.

Janez Janša se je prve tri mesece vladanja, vsaj po mojem občutku, držal nekoliko bolj v ozadju. Sedaj očitno prihaja čas, ko bo v ospredju. Na otvoritvi MOS-a v Celju je povedal, da bi se moralo približno 50.000 zaposlenih iz javnega sektorja skozi daljše obdobje preliti v gospodarstvo. Naj ne bi šlo za odpuščanja, ampak za postopno prestrukturiranje, naravni odliv in prehajanju zaposlenih. Jaz predlagam nekaj drugega. Za zgled naj gredo poslanci desnice za par let v gospodarstvo, saj jih veliko še ni občutilo dela na trgu in kako je, ko se moraš prebiti čez mesec z delavsko plačo.

• Rekordne cene goriv, zakaj vlada ne zniža marž naftnim trgovcem?
• Janez združuje
• Domovinska vzgoja bo rešila problem slabih rezultatov PISA

Leta 2025 je bilo v javnem sektorju 196.123 zaposlenih, kar je 16,8 odstotka vseh zaposlenih, medtem ko je povprečje OECD 18,4 odstotka. Slovenija torej ne izstopa z zaposlenimi v javnem sektorju. Me pa resno zanima, kako si to Janez konkretno predstavlja. Ja, tuja delovna sila je očitno zanj problem. Ampak ali bodo ljudje res opravljali ta dela, ki jih tuja delovna sila?

Javni sektor niso samo uradniki na ministrstvih, kar si marsikdo očitno predstavlja. Zdravniki, medicinske sestre, učitelji, vzgojitelji, socialni delavci, policisti, vojaki, raziskovalci in številni drugi. Vse to je javni sektor. Med letoma 2015 in 2025 se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za dobrih 28.000 ljudi. Od tega jih je bilo skoraj 9.000 več v zdravstvu, vendar jih je še vedno premalo, več kot 12.000 v vzgoji in izobraževanju ter okoli 2.600 več v socialnem varstvu.

Zato bi raje kot številko 50.000 slišal odgovor na precej preprosto vprašanje: katerih 50.000 se bo “prelilo”?

Če so problem administracija, podvajanje nalog in birokracija, potem naj vlada pokaže, kje so ta delovna mesta. Naj pokaže procese, ki jih je mogoče ukiniti, avtomatizirati ali združiti. Naj pove, koliko ljudi je na posameznih področjih preveč in zakaj. Tako bo njegovo besedičenje oz. zastrahovanje dobilo povsem drugačen pogled.

Ljudje niso excelove celice, ki jih z miško primeš v enem stolpcu in spustiš v drugega. Učitelj ne postane čez noč varilec, medicinska sestra ne postane programerka in nekdo, ki je dvajset let opravljal specifično delo v državni upravi, naslednji ponedeljek ne postane strokovnjak za izvoz v zasebnem podjetju.

Če je izkušnja dela v gospodarstvu tako pomembna, če je trg tako dober učitelj učinkovitosti in če zasebni sektor tako zelo potrebuje ljudi, potem bi lahko politika pokazala nekaj osebnega zgleda. Kot sem že zgoraj omenil, bi lahko poslanci desnice, ki tako radi razlagajo, kako bi moral delovati trg dela bili prvi, ki bi s svojim zgledom tlakovali pot. Mogoče bi bila takšna izkušnja za njih celo koristna. Ne samo za desnico, ampak za marsikoga v slovenski politiki.

Da se razumemo, racionalizacija javnega sektorja sama po sebi ni nič slabega. Če imamo nepotrebne postopke, podvajanje nalog in delovna mesta, ki jih je mogoče zaradi digitalizacije opraviti drugače, jih je smiselno spremeniti. Težava nastane takrat, ko racionalizacija dobi lepo okroglo številko 50.000, še preden javnost izve, kje natančno je teh 50.000 ljudi preveč.

Zato bom veliko bolj pozorno kot velike besede spremljal naslednji korak. Katera delovna mesta? V katerem delu javnega sektorja? V koliko letih? Na kakšen način? Kaj se bo zgodilo z javnimi storitvami in kako bodo ljudi dejansko pripravili na drugačna delovna mesta? Ko dobimo te odgovore, bomo lahko govorili o resnem načrtu. Do takrat pa je 50.000 predvsem zelo velika številka namenjena ustrahovanju! In preusmerjanje pozornosti od resničnih problemov Slovenije.

Objava 50.000 ljudi iz javnega sektorja v gospodarstvo / za zgled naj gredo poslanci desnega pola za par let v gospodarstvo originalno objavljena na had blog.

Včeraj zvečer sem gledal Mateja Tonina v vklopu v živo v oddaji 24ur zvečer. Po tistem, ko je Evropski parlament s 306 glasovi proti in 304 glasovi za zavrnil predlog, da bi Tonin obdržal poslansko imuniteto, sem pričakoval predvsem pojasnilo, kaj se je zgodilo. Namesto tega smo dobili precej dobro znano slovensko politično disciplino. Za vse so vedno krivi drugi!

• Matej Tonin nas sramoti pred EU / My Voice, My Choice dobil podporo v EU parlamentu
• Tonin je sit novih obrazov. Jaz pa Tonina. / Novi obrazi niso težava. Težava so stari obrazi, ki že dolgo nimajo nič več pametnega za povedati.
• Tonin: “Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo več!” / Hitler: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Kriv je bil predsedujoči, ker je zahteval elektronsko glasovanje. Krivo je bilo slabo vodenje seje. Kriva je bila zmeda. Krivi so bili poslanci, ki naj ne bi razumeli, o čem glasujejo. In seveda se je v pogovoru z Marjanom Šarcem ponovno znašla tudi že precej oguljena zgodba o puški, ki jo je Šarec pred leti menda vrgel v koruzo. Ker očitno tudi šest let kasneje pride prav, ko zmanjka argumentov za precej bolj aktualno težavo.

Tonin je po glasovanju pojasnjeval, da je bilo pri dvigu rok po njegovem jasno, da ima večino za ohranitev imunitete, predsedujoči pa je kljub temu zahteval elektronsko glasovanje. Toda pravila Evropskega parlamenta predsedujočemu izrecno omogočajo, da v primeru nejasnega rezultata glasovanja z dvigom rok zahteva novo glasovanje z elektronskim sistemom. Torej že samo dejstvo, da se je glasovalo elektronsko, ni nič nenavadnega ali nepravilnega.

Bolj zanimiv del zgodbe se je zgodil zvečer. Tonin je v vklopu v živo dejal, da sta dva evropska poslanca do takrat že popravila svoja glasova in da naj bi bil zato rezultat po novem obraten. Iz tega bi lahko gledalec razumel, da obstaja možnost, da se odločitev Evropskega parlamenta spremeni in Tonin vendarle obdrži imuniteto.

Danes pa je Evropski parlament to dilemo precej jasno razrešil. Ko predsedujoči razglasi rezultat, je glasovanje končano in odločitev dokončna. Morebitni poznejši popravki glasov rezultata ne spremenijo. Tu postane zgodba še bolj zanimiva.

Tonin je namreč neposredno po glasovanju očitno vedel, kako sistem deluje. Takrat je sam povedal, da popravek glasu pomeni zgolj drugačno politično sporočilo in da ne spremeni samega rezultata glasovanja. Dodal je celo, da pri njegovem glasovanju poimensko glasovanje ni bilo predvideno, zato poslanci svojih glasov niti ne morejo popravljati na način, ki bi imel takšen učinek.

Nekaj ur pozneje pa je v televizijskem nastopu že govoril o dveh popravljenih glasovih in o tem, da je rezultat sedaj pravzaprav obraten. Kako prozorno. In znova dokazal, da lahko mirno laže, ko govori neumnosti, ki jih očitno samo sam verjame. Ja, ta oseba nas zastopa v EU. Očitno se mu danes vsi smejijo.

Objava Matej Tonin ostal brez imunitete in krivdo za to zvalil na vse ostale originalno objavljena na had blog.