V petek ob 17. uri je bil konec dobrodelne akcije Dežela junakov, ki jo je letos uspešno “odfural” Cene Prevc in tako prevzel vajeti Mihe Deželaka, ki jo je vodil desetletje. Ravno v tistem času sem se vozil proti morju in ko sem poslušal govore Denisa, Lare, Anje in vseh ostalih, ki so sodelovali v projektu, sem imel povsem solzne oči. V akciji so letos zbrali 1.379.263,12 evra za pomoč tistim, ki imajo manj. Zakaj sem jokal?

• Smetarji so carji
• Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 / Dežela junakov s Cenetom Prevcem
• Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek
• Denis Avdić odgovarja na laži desnih debilov na internetih

Niti sam ne znam povsem dobro odgovoriti na to vprašanje. Verjetno zato, ker sem v tistem trenutku poslušal ljudi, ki niso govorili o sebi. Niso govorili o svojih dosežkih, svojih zmagah, svojih težavah ali svojih uspehih. Govorili so o drugih. O otrocih, ki bodo zaradi zbranega denarja lahko doživeli počitnice. O družinah, ki jim bo vsaj za trenutek lažje. O ljudeh, ki jih večina nikoli ne bo spoznala, pa vendar so bili ves čas v središču te zgodbe.

Živimo v času, ko je pozornost postala valuta. Ko se vse vrti okoli tega, kdo bo glasnejši, bolj viden in bolj pomemben. Družbena omrežja so polna ljudi, ki svetu dokazujejo, kako zelo posebni so. Mediji so polni konfliktov, žalitev in umetno ustvarjenih afer. Dober človek redko postane novica. Nekdo, ki pomaga drugim, običajno ne dobi naslovnice. Nekdo, ki naredi nekaj dobrega, je pogosto zanimiv le za kratek trenutek.

Potem pa pride projekt, kot je Dežela junakov. Projekt, ki deset dni združuje ljudi. Ne deli jih na leve in desne, na naše in vaše, na tiste, ki imajo prav, in tiste, ki nimajo. Združuje jih okoli preproste ideje, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega. In ko poslušaš zgodbe ljudi, ki so temu namenili svoj čas, energijo in srce, se zaveš, kako zelo redki so takšni trenutki.

Morda sem jokal tudi zato, ker sem se spomnil, kako zelo potrebujemo takšne zgodbe. Ne zaradi dobrodelnosti same. Ampak zaradi opomnika, da v tej družbi še vedno obstaja ogromno dobrih ljudi. Ljudi, ki ne iščejo pozornosti. Ki ne pričakujejo ničesar v zameno. Ki pomagajo zato, ker vedo, da je to prav.

Ko sem se vozil proti morju, sem imel pred seboj še pol ure vožnje in cel vikend oddiha. Nekje med poslušanjem zaključka akcije pa sem ugotovil, da je tistih nekaj minut v meni pustilo večji vtis kot marsikatera novica v zadnjih letih.

Ne zaradi številke, čeprav je več kot 1,3 milijona evrov izjemen dosežek. Ampak zaradi ljudi. Zaradi vseh, ki so dokazali, da solidarnost ni samo beseda, ki jo radi uporabljamo ob nesrečah in praznikih. Da empatija še ni izumrla. Da je včasih dovolj samo to, da poslušaš zgodbe ljudi, ki delajo dobro, pa ugotoviš, da svet vendarle ni tako slab, kot se zdi na prvi pogled.

Ja, zaradi tega sem v petek približno 20 minut jokal med vožnjo proti morju. In zaradi tega me ni niti malo sram. Ravno obratno. Očitno je v meni še vedno dovolj empatije in človeškosti.

Objava Zakaj sem v petek 20 minut jokal, ko sem se vozil proti morju originalno objavljena na had blog.

Družbena omrežja so ustvarila zanimiv pojav. Ljudje ne potrebujejo več dokazov. Dovolj je objava, nekaj screenshotoov, par jeznih komentarjev in že imamo sodbo. Kriv. Obsojen. Konec koncev sploh ni pomembno, ali je zgodba resnična. Če je na internetih, potem je zaprmej vse res, kajne? Je res temu tako?

• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
• Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
• Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice

V zadnjih letih smo videli precej primerov, ko se je na družbenih omrežjih sprožil lov na čarovnice. Nekdo je objavil laž, množica jo je pograbila, mediji so jo povzeli, komentatorji pa so že odločili kakšna naj bo kazen. Čez nekaj tednov ali mesecev se je izkazalo, da zgodba ni bila takšna, kot je bila predstavljena na začetku. Da je šlo za laž. Škoda je bila že narejena. In tudi opravičilo ne reši življenja, ki ga ni več.

Internet ne pozna instituta opravičila. Še manj rehabilitacije. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo na osnovno načelo civilizirane družbe, da obtožba ni dokaz. Da sum ni dejstvo. Da viralna objava ni sodba. Da so ljudje, ki to izkoriščajo in so ljudje, ki živijo od tega. Da je njim vseeno za nedolžne, saj gre za njihov lastni ego, ki se “futra z vščeki”.

Ne gre za to, da bi morali biti tiho ob nepravilnostih. Daleč od tega. O njih je treba govoriti. Opozarjati. Zahtevati pojasnila. Vendar obstaja ogromna razlika med stavkoma, da je nekaj treba raziskati in trditvijo, da je nekdo kriv! To razliko smo kot družba začeli izgubljati.

Presumpcija nedolžnosti ni pravniški trik. Je zaščita za vse nas. Danes se spravijo na nekoga, ki ga ne poznate. Secirajo ga, razosebijo in ponižajo. Jutri ste lahko na vrsti vi. Zaradi izrezanega posnetka, napačno razumljene fotografije ali zlonamerne objave nekoga, ki ima dovolj sledilcev.

Naslednjič, ko boste na družbenih omrežjih naleteli na obtožbo, ki vas v trenutku razjezi ne iščite takoj vrvi za javni linč. Ne delite objave samo zato, ker potrjuje vaše prepričanje.

Vprašajte se nekaj preprostega: Kje so dokazi? Če jih ni, potem je samo mnenje, domneva ali ugibanje.

Družbena omrežja nas vsak dan nagovarjajo, da reagiramo hitro. Da se opredelimo. Da izberemo stran. Vendar hitrost ni vrlina, ko gre za resnico. Včasih je najbolj odgovorna reakcija prav tista, ki je internet ne mara. Da počakamo. Ne bodite sodnik, porota in rabelj v isti osebi oz. v istem komentarju.

Ker ko enkrat sprejmemo, da dokazov ne potrebujemo več, nihče od nas ni varen pred naslednjo obtožbo. Družba, ki obsoja brez dokazov, prej ali slej začne obsojati napačne ljudi. Kam to pelje, pa je verjetno jasno vsakomur!

Objava Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več originalno objavljena na had blog.

Vsako jutro jih srečujemo. No, če sem iskren, jih večinoma niti ne opazimo. Slišimo tovornjak, ki se ustavi pred blokom ali hišo, mogoče za trenutek pogledamo skozi okno, potem pa nadaljujemo s svojim življenjem. Oni pa nadaljujejo s svojim delom. Delom, brez katerega bi zelo hitro ugotovili, kako zelo jih potrebujemo. Smetarji so ljudje, ki skrbijo za našo svinjarijo. Dobesedno. Vsak dan praznijo zabojnike, pobirajo vrečke, ki jih nekdo ni uspel vreči v zabojnik, odstranjujejo odpadke, ki jih ljudje pustijo ob ekoloških otokih, in pospravljajo za nami. Za vsemi nami. Ne glede na to, ali dežuje, sneži, pripeka sonce ali zunaj piha veter, ki bi ga bilo najraje opazovati iz naslonjača pod odejo.

• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?
• Biorazgradljive vrečke za organske odpadke, ki razpadejo že po dnevu ali dveh

Njihov delovni dan se začne takrat, ko večina ljudi še spi. Medtem ko mnogi šele pripravljajo prvo jutranjo kavo, oni že opravljajo svoje delo. Brez aplavza. Brez posebnih pohval. Brez statusa influensarja. Samo zato, ker je to njihovo delo in ker ga nekdo mora opraviti.

Si predstavljate vonjave, s katerimi se srečujejo vsak dan? Poleti, ko se odpadki kuhajo v zabojnikih. Ko ljudje v mešane odpadke odvržejo vse mogoče. Ko se v vrečkah znajdejo ostanki hrane, ki bi morali že zdavnaj končati drugje. Ko se kakšna vrečka pretrga in njena vsebina pristane na tleh. Oni so tisti, ki to pospravijo.

Ti ljudje morajo poslušati še pritožbe. Ker zabojnik ni bil izpraznjen dovolj hitro. Ker je nekdo pozabil pravilno postaviti zabojnik. Ker je tovornjak za nekaj minut oviral promet.

V družbi pogosto občudujemo ljudi na odrih, v pisarnah, pred kamerami in na družbenih omrežjih. Redko pa pomislimo na ljudi, katerih delo je bistveno bolj pomembno za naše vsakdanje življenje. Dovolj bi bilo nekaj dni brez odvoza odpadkov in hitro bi ugotovili, kako nepogrešljivi so. V tujini se to zgodi pogosto in ne, ni prijeten občutek živeti v takšnem mestu.

Smetarji niso samo delavci komunalnih podjetij. So ljudje, ki vsak dan poskrbijo, da živimo v čistejšem in prijetnejšem okolju. So ljudje, ki pobirajo tisto, česar se želimo znebiti. So ljudje, ki opravljajo delo, ki bi se ga marsikdo sramoval, čeprav bi se ga v resnici morali spoštljivo prikloniti.

Zato en velik poklon vsem smetarjem. Hvala, ker skrbite za našo svinjarijo. In ja. Smetarji so carji.

Objava Smetarji so carji originalno objavljena na had blog.

Pred časom sem dobil namig, da je na koncu Šentvida pizzeria Scudetto in naj poskusim njihovo pizzo. Kolega mi je omenil, da so baje dobre in da so precej prisotni na družbenih omrežjih. Sicer že dolgo časa nisem preizkušal pizz in pisal o tem, ker sem bil zelo pogosto razočaran nad tem, kaj vse si nekateri predstavljajo kot pizzo, ampak ker sem bil ravno v tistem koncu, sem šel v Scudetto.

• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze
• Restavracija & Lounge Manu, Žirovnica / had testira pizze / ocena 5
• Pizzeria in pivnica Porka Eva (Ajdovščina) / had testira pizze / ocena 4,9
• Pizzerija Orli, Tenetiše / had testira pizze / ocena 5
• Najboljša pizza na svetu / L’Antica Pizzeria da Michele, Neapelj / had testira pizze / ocena 5,0
• Pizzeria Noro, Koper / najboljša pizza v Sloveniji / had testira pizze / ocena 5,0

Ko sem dobil meni, sem bil presenečen, saj je bila marinara (13,50) dražja kot margerita (9,90). Marinara je v osnovi testo, pelati in česen. Pri Scudetto dodajo na marinaro še inčune (lahko izbere tudi brez njih), češnjev paradižnik, kapre, česen, origano, olive v prahu, baziliko in olivno olje. Zakaj? Verjetno za to, da opravičijo ceno. Smešno je, ko so v najboljših pizzerijah v Italiji takšne pizze okoli 7 evrov.

Gremo naprej. Želim naročiti coca colo, ampak je nimajo. Ok. Sprejmem, da je to njihova odločitev. Naročim in čakam. Čez približno 20 minut dobim na mizo marinaro, ki ima več roba kot pa same “sredine”. Tudi precej zažgana je, kar res nimam rad, ker dobi testo grenak okus in spremeni celoten okus pizze. Pizza je bila hladna in druga naročena pizza je na mizo prišla čez 5 minut, ko sem jaz svojo že skoraj pojedel.

Razrežem in ugotovim, da je zaradi preveč nadeva težko jesti pizzo z roko. Ja, pizza se vedno je na takšen način, ampak za to mora biti pravilno narejena. Ko ugriznem v testo ugotovim, da je precej “chevy” oz. žvečilno testo. Kar mi ni po godu. Tudi sestavine, ki sestavljajo marinaro niso šle skupaj. Preveč vsega za moj okus. Potrudim se in pojem srednji del, ostalo pustim s precej grenkim priokusom.

Druga pizza, ki je prišla na mizo je bila še bolj zažgana – očitno posledica nastavitve peči, ko se pizza predolgo cmari in se zažge. Ampak kdo sem jaz, da bi se spoznal na dobre pizze, kajne?

Za konec me sicer prijazen natakar vpraša, če je bilo vse ok, in ga moj odgovor, da je bila zelo povprečna pizza, očitno samo toliko preseneti, da ni našel nobenega odgovora. Verjetno si je mislil, da pač nimam pojma. S čimer se povsem strinjam. Dejstvo je, da vem, kaj dobra pizza zame in kaj je povprečna pizza, na katero ne bom nikoli več prišel. In verjetno se bom nekaj časa spet izogibal pizzerij, kjer še nisem bil in se bom raje odločal za tiste, ki so mi blizu in kjer na koncu ne bom razočaran.

• cena marinare je 13,50 evra
• moja ocena pizze v Scudetto … raje bom preskočil oceno in bom zgolj zapisal, da me ni navdušila

Ker sem se odločil, da bom iskal najboljšo pizzo, sem si moral postaviti kriterije – vedno bom naročil vegetarijansko pizzo brez sira – kajti edino tako lahko pizze med seboj primerjam. Pri pizzi me v osnovi zanima njeno testo – ali je “lahko” in ga telo zlahka prebavi? Je pizza zažgana ali pečena ravno prav? Je zelenjava na pizzi iz konzerve ali je sveža? In na koncu me seveda zanima tudi cena pizze, kajti ravno pizze bi morale biti vsem dostopne tudi s svojo ceno. Pizzo plačam sam in svojega prihoda ne napovem. Testiram pa predvsem zato, ker imam tudi sam pogosto problem najti dobro pizzo.

Ta objava ni plačana, ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Osteria, bar in pizzeria Scudetto, Ljubljana / had testira pizze originalno objavljena na had blog.

V politiki smo v zadnjih letih slišali že marsikaj. Od teorij zarot do obljub, ki so izpuhtele hitreje kot jutranja megla. Vendar me vedno znova preseneti, kako nizko lahko pade politični diskurz ljudi, ki zasedajo najvišje funkcije v državi. Predsednik državnega zbora je v svoji objavi zapisal, da se “določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško”. Beseda pocestniško ni nedolžna izbira besede. Če odpremo Fran, najdemo razlago besede pocestnica – slabšalno – prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici. Težko je trditi, da gre zgolj za nesrečno izbran izraz ali za nedolžno metaforo. Besede imajo pomen. Sploh kadar jih uporablja predsednik državnega zbora. Svoboda govora nima nobene veze z njegovo izjavo, da ne bo kdo omenjal te besedne zveze.

• Men se jebe je postal moj moto
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Politika je prostor soočanja argumentov. Lahko se ne strinjaš z nasprotnikom. Lahko kritiziraš njegove odločitve, dejanja ali stališča. Lahko si oster in neposreden. Ko pa začneš politične nasprotnice opisovati z izrazi, ki izhajajo iz žaljivih oznak za prostitutke, si prestopil mejo politične razprave in vstopil na teren osebnega poniževanja.

Ob tem se ne morem znebiti občutka ironije. Govorimo o človeku, ki je nekoč zelo odločno izjavljal, da ne bo nikoli sodeloval s SdSovci. Takšna izjava je bila celo overjena in predstavljena kot dokaz politične načelnosti. Danes pa gledamo povsem drugačno zgodbo. Očitno je v politiki spomin zelo kratek, načela pa še krajša.

Še bolj problematično pa je nekaj drugega. Takšna izjava veliko pove o človeku, ki jo izreče. Pove pa veliko o njegovem dojemanju žensk, političnih nasprotnic in kulture dialoga. Če nekdo ob konfliktu poseže po takšnih izrazih, nam nehote razkrije, kako vidi ljudi okoli sebe.

Funkcija predsednika državnega zbora ni katerakoli funkcija. Gre za enega najvišjih položajev v državi. Od človeka na tem mestu bi pričakoval dostojanstvo, zadržanost in sposobnost komuniciranja tudi takrat, ko je jezen ali politično frustriran. Predvsem pa bi pričakoval, da razume težo svojih besed.

Žalostno je, da takšni ljudje pridejo v parlament. Še bolj žalostno pa je, da lahko pridejo tako visoko. In potem se čudimo, zakaj je zaupanje ljudi v politiko iz leta v leto manjše. Morda odgovor ni tako zapleten. Ljudje namreč vidijo in slišijo. In ko predsednik državnega zbora svoje kolegice označuje z izrazi, ki jih slovar povezuje s prostitucijo, to pove veliko več o njem kot o njih.

Objava Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice originalno objavljena na had blog.

Mobilni telefoni so postali podaljšek naše roke. Kamorkoli pogledam, ljudje držijo telefon v rokah. Na avtobusu, v restavraciji, na sprehodu, na koncertu, na plaži. Včasih imam občutek, da je telefon postal pomembnejši od vsega, kar se dogaja okoli nas. Še bolj fascinanten se mi zdi fenomen aplikacij in družbenih omrežij. Ne zato, ker obstajajo. Vse bolj imam občutek, da ljudem sploh ni več pomembno lastno življenje, ampak jih fascinira opazovanje življenj drugih preko aplikacij. Story za storyjem. Reel za reelom. Fotografija za fotografijo. Objava za objavo. Nekdo je na Maldivih. Nekdo pije kavo. Nekdo je v fitnesu. Nekdo je ravno pojedel zajtrk. Nekdo je kupil nov avto. Nekdo je odšel na dopust. Nekdo je šel na tek. In medtem ko opazujemo vse te ljudi, minute tečejo. Ure tečejo. Dnevi tečejo. Ne živimo svojega življenja. Opazujemo življenja drugih.

• Celo življenje sem živel v zmoti in napačno uporabljal deodorant
• Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da je večina tega, kar gledamo, skrbno izbran delček resničnosti. Nihče ne objavi prepira s partnerjem. Nihče ne objavi slabega dneva v službi. Nihče ne objavi računov, ki jih mora plačati. Objavljamo vrhunce, ki imajo precej malo veze z realnostjo, ampak kdo hudiča si želi realnost, če je lahko vse oh in sploh, kajne?

Tako dobimo občutek, da vsi živijo boljše življenje od nas. Da so vsi srečnejši. Da več potujejo. Da imajo boljše odnose. Da imajo več denarja. Da so bolj uspešni. Pa niso. Samo boljši so v ustvarjanju iluzije.

Najbolj žalostno pa je, ko vidiš ljudi na koncertu, ki celoten koncert spremljajo skozi zaslon telefona. Kot da jim ni pomembno, da so tam. Pomembno je, da bodo kasneje lahko dokazali, da so bili tam. Kot da je spomin manj vreden od posnetka.

Morda sem staromoden. Morda samo pripadam generaciji, ki je znala sedeti na klopci in opazovati sončni zahod brez potrebe, da ga fotografira. Ali pa generaciji, ki je šla na pivo zato, da se druži, ne zato, da naredi fotografijo piva za instagram. Ampak vse pogosteje se sprašujem, koliko ljudi danes sploh še zna biti realnih in brez telefona. Brez preverjanja obvestil. Samo oni in trenutek.

Kajti življenje ni tisto, kar gledamo na zaslonu. Življenje se dogaja okoli nas. Tukaj in zdaj. Škoda bi bilo, da bi ga zamudili zato, ker smo bili preveč zaposleni z opazovanjem, kako ga živijo drugi.

Objava Živite življenje ali opazujete življenja drugih preko aplikacij originalno objavljena na had blog.

Še začel ni vladati, pa nas je že osrečil z nižjimi cenami goriva! Tako se to dela, kajne? Predstavljajte si, kaj nas čaka, ko bo dejansko vladal. Morda bodo cene goriva negativne in nam bodo na bencinskih servisih še plačevali, da natočimo poln rezervoar. Zaprmej!

• Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
• Zakaj nimamo dvojnih cen za goriva / ene za tujce, druge za domačine
• Cena goriva ostane enaka / se moramo za to zahvaliti vladi? NE!

Ko so cene rasle, smo vsak dan poslušali, kdo je kriv. Če se je liter goriva podražil za tri cente, je bila odgovornost vlade v odhajanju neizpodbitna. To, da ceno določa cena nafte na svetovnih trgih ni bilo pomembno. Če so se spremenili davki, trošarine ali razmere na Bližnjem vzhodu, tudi ne. Krivec je bil vedno pripravljen. Ime in priimek sta bila znana.

Takšna logika je seveda absurdna. Ravno zato je zanimivo opazovati, kako hitro jo ljudje sprejmejo, ko potrjuje njihova politična prepričanja. Kar je pri “naših” nesmisel, je pri “njihovih” dokaz sposobnosti. In vice versa.

Resnica je precej bolj dolgočasna. Cene goriva so odvisne od cele vrste dejavnikov. Od cen nafte na svetovnih trgih, menjalnih tečajev, davkov, trošarin in še marsičesa. Politiki imajo pri tem precej manj vpliva, kot bi radi verjeli njihovi podporniki in nasprotniki.

Ampak dolgočasna resnica redko prinese všečke, delitve in navdušene komentarje na družbenih omrežjih. Zato še enkrat: Janez, hvala za nižje cene goriva. Če smo lahko za vsako podražitev našli političnega krivca, potem si za današnjo pocenitev zagotovo zaslužiš tudi pohvalo. Čeprav nimaš nič s tem! Sarkazem. Ker drugače tega ne moreš več resno jemati.

Še cene goriva izven avtocestnega omrežja po novem:

• 1,603 bencin
• 1,647 dizel

Objava Janez, hvala za nižje cene goriva / 1,603 bencin in 1,647 dizel originalno objavljena na had blog.

Ste podaljšali veljavnost e-vinjete? Če spadate med tiste, ki si datume zapomnijo na približno, je zdaj pravi trenutek za hiter pregled veljavnosti vaše e-vinjete. V teh dneh namreč številnim voznikom v Sloveniji poteče veljavnost letne e-vinjete. Zakaj ravno sedaj? Ker je vlada lani podaljšala veljavnost e-vinjet za štiri mesece. Cena letne e-vinjete za osebna vozila je še vedno 117,50 evra. Seveda pa lahko “online” tudi preverite veljavnost vaše e-vinjete.

• Vlada podaljšala veljavnost vinjet za 4 mesece / bo sledil ukrep tudi za zdravstvo
• Aleš Hojs bi uvedel e-vinjeto dvojne rabe – ena e-vinjeta za dve registrski tablici. Kdo je tu nor?!?
• Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto

E-vinjeta je vezana na registrsko številko vozila in ker fizične nalepke že dolgo ni več na vetrobranskem steklu, se hitro zgodi, da na datum veljavnosti preprosto pozabimo. Včasih je bilo dovolj, da si pogledal v zgornji levi kot stekla. Danes pa moraš zaupati svojemu spominu ali opomnikom v telefonu. Ali pa preveriti veljavnost na spletu. In vemo, kako zanesljiv je lahko spomin, ko gre za plačila.

Zato majhen opomnik. Preverite veljavnost svoje e-vinjete in jo po potrebi podaljšajte, preden vas na avtocesti na to opozori kdo drug. Takšno opozorilo je običajno precej dražje od 117,50 evra kolikor stane e-vinjeta.

Objava Ste podaljšali veljavnost e-vinjete? originalno objavljena na had blog.

V življenju pride obdobje, ko začneš stvari gledati drugače. Ne zato, ker bi postal modrejši, čeprav sem upal, da je tudi to del razloga. Tudi ne zato, ker bi postal apatičen do sveta okoli sebe. Preprosto ugotoviš, da je čas omejen in da ga ne želiš več zapravljati za stvari, ki ti ne prinašajo ničesar drugega kot slabo voljo. Pred časom je v moje življenje prišla besedna zveza, ki se mi je zdela na prvi pogled precej vulgarna, a je v resnici postala ena najbolj uporabnih življenjskih filozofij. Men se jebe. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

• Jebeš novoletne darile, če Dedek Mraz in Božiček ne obstajata!
• Jebeš Viagro, Cialis, če si lahko pomagaš z jogo penisa!
• Jebesh Rock Radio / jebeš takšno oglaševanje

Ko si mlajši, imaš občutek, da se moraš odzvati na vsako neumnost, popraviti vsako napačno informacijo in sodelovati v vsaki razpravi. Verjameš, da bo svet zaradi tega boljši. Potem pa mine nekaj desetletij in ugotoviš, da si mnogokrat samo izgubljal energijo.

Men se jebe ni mišljen v smislu, da mi je vseeno za ljudi okoli mene. Ne v smislu, da me ne zanimajo stvari, ki se dogajajo v družbi. Ampak v smislu, da sem se nehal obremenjevati s stvarmi, na katere nimam nobenega vpliva, in z ljudmi, ki si moje pozornosti preprosto ne zaslužijo.

Dolga leta sem spremljal novice skoraj obsesivno. Zdelo se mi je pomembno, da vem vse. Kdo je kaj izjavil, kdo se je s kom sprl, katera nova katastrofa prihaja in zakaj naj bi nas bilo spet strah. Danes ugotavljam, da je večina teh informacij naslednji dan popolnoma nepomembnih. Svet gre naprej, ne glede na to, koliko časa sem porabil za analizo teh člankov in spremljanje dram.

Podobno je z ljudmi. Vsi poznamo posameznike, ki živijo od konfliktov. Ki vedno najdejo razlog za prepir. Ki imajo odgovor na vse in so prepričani, da so najpametnejši v prostoru. Včasih sem imel potrebo, da jim dokazujem nasprotno. Danes veliko pogosteje skomignem z rameni in si mislim svoje. Ali pa povem svoje mnenje in ne grem v konfrontacijo. Ne zato, ker bi se strinjal z njimi. Ampak zato, ker sem ugotovil, da je moj notranji mir vreden več kot zmaga v popolnoma nesmiselni razpravi.

Morda je to povezano s starostjo. Ko si enkrat čez polovico svojega življenja, začneš drugače ceniti čas in življenje. Čas, ki ga imaš na voljo, postane precej bolj dragocen. Namesto da bi ga namenjal bedakom, ga raje porabim za ljudi, ki jih imam rad. Namesto da bi se jezil zaradi stvari, ki jih ne morem spremeniti, grem na sprehod, skočim v morje, preberem knjigo ali preprosto uživam v trenutku.

Zanimivo je, da se zaradi tega svet ni prav nič spremenil. Še vedno obstajajo bedaki. Še vedno obstajajo senzacionalistični naslovi. Še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da imajo vedno prav. Spremenil sem se samo jaz. Ne čutim več potrebe, da bi se odzval na vse in vsakogar.

Mogoče je ravno to ena od prednosti staranja. Da končno razumeš, da ni treba sodelovati v vsaki bitki, na katero te nekdo povabi. Da ni treba imeti mnenja o vsaki temi. In da je povsem legitimno reči men se jebe ter nadaljevati svoj dan. Odkar sem ponotranjil ta moto, je življenje precej bolj preprosto. In predvsem precej bolj mirno.

Objava Men se jebe je postal moj moto originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.