V življenju pride obdobje, ko začneš stvari gledati drugače. Ne zato, ker bi postal modrejši, čeprav sem upal, da je tudi to del razloga. Tudi ne zato, ker bi postal apatičen do sveta okoli sebe. Preprosto ugotoviš, da je čas omejen in da ga ne želiš več zapravljati za stvari, ki ti ne prinašajo ničesar drugega kot slabo voljo. Pred časom je v moje življenje prišla besedna zveza, ki se mi je zdela na prvi pogled precej vulgarna, a je v resnici postala ena najbolj uporabnih življenjskih filozofij. Men se jebe. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

• Jebeš novoletne darile, če Dedek Mraz in Božiček ne obstajata!
• Jebeš Viagro, Cialis, če si lahko pomagaš z jogo penisa!
• Jebesh Rock Radio / jebeš takšno oglaševanje

Ko si mlajši, imaš občutek, da se moraš odzvati na vsako neumnost, popraviti vsako napačno informacijo in sodelovati v vsaki razpravi. Verjameš, da bo svet zaradi tega boljši. Potem pa mine nekaj desetletij in ugotoviš, da si mnogokrat samo izgubljal energijo.

Men se jebe ni mišljen v smislu, da mi je vseeno za ljudi okoli mene. Ne v smislu, da me ne zanimajo stvari, ki se dogajajo v družbi. Ampak v smislu, da sem se nehal obremenjevati s stvarmi, na katere nimam nobenega vpliva, in z ljudmi, ki si moje pozornosti preprosto ne zaslužijo.

Dolga leta sem spremljal novice skoraj obsesivno. Zdelo se mi je pomembno, da vem vse. Kdo je kaj izjavil, kdo se je s kom sprl, katera nova katastrofa prihaja in zakaj naj bi nas bilo spet strah. Danes ugotavljam, da je večina teh informacij naslednji dan popolnoma nepomembnih. Svet gre naprej, ne glede na to, koliko časa sem porabil za analizo teh člankov in spremljanje dram.

Podobno je z ljudmi. Vsi poznamo posameznike, ki živijo od konfliktov. Ki vedno najdejo razlog za prepir. Ki imajo odgovor na vse in so prepričani, da so najpametnejši v prostoru. Včasih sem imel potrebo, da jim dokazujem nasprotno. Danes veliko pogosteje skomignem z rameni in si mislim svoje. Ali pa povem svoje mnenje in ne grem v konfrontacijo. Ne zato, ker bi se strinjal z njimi. Ampak zato, ker sem ugotovil, da je moj notranji mir vreden več kot zmaga v popolnoma nesmiselni razpravi.

Morda je to povezano s starostjo. Ko si enkrat čez polovico svojega življenja, začneš drugače ceniti čas in življenje. Čas, ki ga imaš na voljo, postane precej bolj dragocen. Namesto da bi ga namenjal bedakom, ga raje porabim za ljudi, ki jih imam rad. Namesto da bi se jezil zaradi stvari, ki jih ne morem spremeniti, grem na sprehod, skočim v morje, preberem knjigo ali preprosto uživam v trenutku.

Zanimivo je, da se zaradi tega svet ni prav nič spremenil. Še vedno obstajajo bedaki. Še vedno obstajajo senzacionalistični naslovi. Še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da imajo vedno prav. Spremenil sem se samo jaz. Ne čutim več potrebe, da bi se odzval na vse in vsakogar.

Mogoče je ravno to ena od prednosti staranja. Da končno razumeš, da ni treba sodelovati v vsaki bitki, na katero te nekdo povabi. Da ni treba imeti mnenja o vsaki temi. In da je povsem legitimno reči men se jebe ter nadaljevati svoj dan. Odkar sem ponotranjil ta moto, je življenje precej bolj preprosto. In predvsem precej bolj mirno.

Objava Men se jebe je postal moj moto originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.

Včasih je dovolj eno samo SMS sporočil0 (ali več njih!), da narediš nekaj dobrega. Brez velikih besed. Brez kompliciranja. Pošlješ POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 in pomagaš otrokom, ki pomoč dejansko potrebujejo. Ravno zato mi je akcija Dežela junakov všeč. Miha Deželak je lansko leto zadnjič “odfural” akcijo, njeno krmilo pa je letos prevzel Cene Prevc. Kapo dol Radio1 za to akcijo, predvsem pa kapo dol vsem, ki po svojih močeh pomagajo tistim, ki imajo manj ali celo nič.

• Družina Prevc (Nika, Domen, Cene, Peter) / najbolj smučarsko skakalna družina na svetu
• Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek
• Janezi2 / Denis Avdić, Martin Golob, Cene Prevc, Miha Deželak, Gašper Bergant, Uroš Kuzman, Rok Škrlep, Aleš Novak

Ko slišiš zgodbe o otrocih, ki ne gredo na šolski izlet, ker doma nimajo denarja. O starših, ki se odločajo med položnicami in hrano. O družinah, kjer je vsak nepričakovan strošek katastrofa. Takrat ugotoviš, da “saj bo” ni rešitev.

Cene Prevc bi lahko po koncu kariere mirno užival status športnega heroja. Lahko bi snemal reklame za paštete, avtomobile ali pa razlagal “mindset” uspeha po podjetniških konferencah. Ampak očitno razume nekaj precej bolj pomembnega, da ima njegov glas težo. In da lahko z njim pomaga. To danes ni več samoumevno.

Živimo v času, ko imamo vsi polna usta solidarnosti, dokler ni potrebno narediti česa konkretnega. Ko ljudje pod objavo o dobrodelnosti napišejo srček in mislijo, da so opravili svojo dolžnost. Ko se marsikdo bolj obremenjuje s tem, ali bo njegovo ime dovolj vidno na plakatu, kot pa s tem, komu akcija dejansko pomaga.

Zato so akcije, kot je Dežela junakov, pomembne. Ker pokažejo, da empatija še vedno obstaja. Da ljudje še vedno pomagajo. In da včasih res ni potrebno veliko. Pet ali deset evrov večini ne spremeni življenja. Komu drugemu pa lahko pomeni ogromno.

Mogoče topel obrok. Mogoče šolske potrebščine. Mogoče občutek, da niso sami.

Vem. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo vprašali: “Kam pa gre denar?” ali pa “Zakaj tega ne rešuje država?” Povsem legitimna vprašanja. Ampak medtem ko eni razpravljajo po facebooku in iščejo zarote v vsaki dobrodelni akciji, drugi dejansko pomagajo.

Razlika je precej očitna. Če lahko pomagaš. Pomagaj. Če ne moreš,  vsaj ne išči razlogov, zakaj ne bi pomagali drugi.

Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 ali pomagaj na kakšen drug način (spodaj):

Objava Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 / Dežela junakov s Cenetom Prevcem originalno objavljena na had blog.

Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.

• Ko se parlament spremeni v cirkus
• Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.

Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.

Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.

Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.

Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.

Kdo so bodoči ministri:

• Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
• Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
• Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
• Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
• Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
• Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
• Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
• Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
• Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
• Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
• Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
• Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
• Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
• Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
• Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje

Objava Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven” originalno objavljena na had blog.

Ferrari Luce je prvi električni Ferrari, ki buri strasti na internetih. Predvsem pri tistih, ki jim 600.000+ evrov vredno vozilo, ki se ponaša s preko 1000 konji in petimi vrati, predstavlja nekaj povsem nedosegljivega. Delnice Ferrarija so po predstavitvi sicer padle, vendar je promocija, ki jo je podjetje Ferrari dobilo v zadnjih dneh, verjetno vredna precej več kot katerakoli marketinška kampanja. Če niste prespali zadnja dva dneva, potem ste zagotovo že videli svetlo modro vozilo nenavadne oblike, pod katerega se je med drugim podpisal Jony Ive. In internet je naredil svoje. Nekateri v njem vidijo apple miško, drugi multiplo, tretji pa kar cvrtnik na štirih kolesih.

• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži
• Lotus Elise / #registrska MS HAD

Internet je fascinanten prostor. Ljudje, ki nikoli ne bodo sedeli v Ferrariju, še manj pa ga kupili, imajo zelo močno mnenje o tem, kakšen bi električni Ferrari moral biti. In predvsem o tem, kakšen ne bi smel biti. Električni Ferrari? Bogokletno. Pet vrat? Katastrofa. Visoka streha? Konec avtomobilskega sveta. Kot da je Ferrari s tem nekomu osebno uničil otroštvo.

Ampak prav v tem je ves čar zgodbe. Ferrari je naredil točno to, kar mora danes narediti luksuzna znamka, če želi ostati relevantna. Razburiti ljudi. Poskrbeti, da vsi govorijo o njej. Da se na twitterju, redditu, tiktoku in avtomobilskih forumih odvijajo svete vojne med puristi in tistimi, ki razumejo, da se svet spreminja.

Elektrifikacija avtomobilov ni več vprašanje. Ferrari to zelo dobro ve. In medtem ko se del avtomobilskih navdušencev še vedno oklepa romantike atmosferskih motorjev, vonja po bencinu in rohnenja V12 motorjev, gre industrija naprej. Tudi Ferrari. Ker če tega ne bi naredil sam, bi ga v to slej ko prej prisilil trg. Ali pa zakonodaja.

Zanimivo je predvsem to, da največ kritik prihaja od ljudi, ki Ferrari doživljajo kot nek sveti gral avtomobilizma, hkrati pa pozabljajo, da je Ferrari predvsem podjetje. Podjetje, ki mora ustvarjati dobiček. In podjetje, ki je očitno ugotovilo, da obstaja dovolj bogatih kupcev, ki si želijo električnega Ferrarija. Čeprav internet meni drugače.

In če smo povsem iskreni, oblika avtomobila sploh ni tako pomembna. Ferrari ni nikoli prodajal zgolj avtomobilov. Ferrari prodaja status. Emocijo. Ekskluzivnost. Idejo, da si del kluba, v katerega večina ljudi nikoli ne bo vstopila. In Luce bo točno to. Simbol nove ere, ki bo šla marsikomu pošteno na živce.

Mene pri celotni zgodbi najbolj fascinira nekaj drugega. Kako hitro se danes vsi počutijo poklicane, da povedo svoje mnenje o stvareh, ki jih nikoli ne bodo uporabljali, kupili ali sploh izkusili. Električni Ferrari ne bo nikoli avtomobil za množice. Ne bo tekmoval s Teslo. Ne bo reševal planeta. To je igrača za zelo bogate ljudi. Tako kot je bil Ferrari vedno.

Je pa zanimivo opazovati, kako zelo ljudi moti, da se svet spreminja. Da celo Ferrari ni več nedotakljiv tempelj bencina in oktanov. Mogoče prav zato Luce tako buri strasti. Ker ni samo avtomobil. Je simbol spremembe, ki prihaja, pa če nam je všeč ali ne in verjetno bo razprodan še preden ga bo večina ljudi uspela dokončno popljuvati na internetu.

Seveda pa ima lahko vsak svoje mnenje, kajne?

Objava Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih originalno objavljena na had blog.

Če kaj sovražim, so elektronska sporočila, ki so napisana z AIjem. Ne s pomočjo AIja, ampak jih je napisal AI. Prepoznaš jih takoj. Saj veste, tista sporočila, ki se začnejo s spoštovani in potem nadaljujejo z dolgim uvodom, ki ne pove popolnoma ničesar. Polna “bullshita”, dolgih vezajev, čudnih narekovajev in stavkov, ki jih normalen človek nikoli ne bi napisal. Sploh v slovenščini ne. Zdi se mi, da je tega vsak dan več. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ljudje mislijo, da tega ne opaziš. Da ne vidiš, da je nekdo odprl ChatGPT, napisal “prompt” odgovori prijazno in profesionalno in potem brez branja skopiral odgovor v elektronsko pošto. Problem ni umetna inteligenca. Problem je lenoba ljudi.

• Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?
• Nike Air Force 1 by had / najkice Nike by you so prepotovale pol sveta

Resno. Če mi pošiljaš elektronsko sporočilo, ki je namenjeno meni osebno, potem si menda lahko vzameš dve minuti časa in napišeš tri normalne stavke. Ne pa da dobim pet odstavkov generičnega tekst. Še bolj zabavno je, ko AI začne uporabljati stvari, ki jih ljudje pri nas skoraj nikoli ne uporabljajo. Dolgi vezaji. Narekovaji, ki jih sicer nihče ne uporablja. Čudne fraze. Stavki, ki so slovnično pravilni, ampak zvenijo, kot da jih je prevedel Google Translate leta 2011.

In potem dobiš občutek, da sploh ne komuniciraš z osebo, ampak z nekim korporativnim NPCjem, ki ti želi prodati inovativno rešitev, optimizacijo procesov ali pa želi zgolj vzpostaviti stik. Ne, hvala.

Mogoče sem staromoden, ampak meni veliko več pomeni kratko sporočilo v stilu: “Živjo, tole bi potrebovali. Bo šlo?” Kot pa štirinajst vrstic leporečenja, kjer nekdo s pomočjo AIja skriva dejstvo, da v resnici nima pojma, kaj bi sploh rad povedal.

Da o dolžini teh sporočil ne izgubljam besed. Zakaj imam pri AI elektronskih sporočilih vedno občutek, da berem seminarsko nalogo? Človek postavi vprašanje, odgovor pa ima 600 besed, tri alineje in pol ure poslavljanja. Pa saj nismo zaljubljenci, no.

Jaz se veselim dneva, ko bodo ljudje ponovno začeli pisati kot ljudje. Ironično je, da naj bi nam umetna inteligenca prihranila čas. V resnici ga meni krade, ko dobim takšno elektronsko sporočilo, saj moram iz petih odstavkov filtrirati tisti en stavek, ki dejansko vsebuje informacijo.

Uporabljam AI. Tudi sam si z njim kdaj pomagam. Ampak razlika je v tem, da AI uporabljam kot pomoč. Ne pa kot nadomestek lastnega razmišljanja in komunikacije. Ker ko človek ne zmore več napisati niti navadnega elektronskega sporočila brez pomoči umetne inteligence, potem imamo precej večji problem, kot se mogoče zdi na prvi pogled.

Objava Tudi vaša elektronska sporočila piše AI? originalno objavljena na had blog.

Najprej so bile v igri 7-mestne številke. Včeraj sem pa izvedel, da so ponujali tudi hiše. Hiše! Ne stanovanja. Ne garsonjere. Hiše. Skoraj pričakujem, da bo naslednji teden nekdo razkril, da so zraven ponujali še vikend na morju in dve letni karti za wellness v Rimskih termah. Vsaj. Pa kakšnega Ferrarija, za dobro vago.

• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10

Recimo, da bi jim še verjel, da so jim ponujali 7-mestne številke (precej slab poskus šale, kajne), ampak pri hiši se pa ustavi, saj stvar ni tako preprosta, kot jo želijo prikazati politični spin doktorji. Hiša ni kuverta z gotovino, ki jo nekdo potisne pod mizo. Za hišo potrebuješ kup papirjev. Kupoprodajno pogodbo. Notarja. Plačilo davka. Vpis v zemljiško knjigo. Sledi ostanejo praktično povsod. To ni ravno nekaj, kar bi šlo neopazno mimo oči javnosti.

Zato so takšne izjave še toliko bolj fascinantne. Ker zvenijo hudo, konkretnih dokazov pa ni nikjer. Samo velike besede in še večji naslovi.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro ljudje verjamejo takim zgodbam. Ker se lepo vključijo v njihov pogled na svet. Če naši to povedo, potem gotovo drži. Če njihovi zanikajo, potem samo prikrivajo resnico. In tako dobimo politično realnost, kjer ni več pomembno, kaj je res, ampak kaj se bolje sliši.

Pa ne razumite narobe. Korupcija obstaja. Trgovanje z vplivom obstaja. Poskusi kupovanja podpore se dogajajo. Ampak ravno zato bi morale biti takšne obtožbe podprte z dejstvi. Ker če niso, postanejo samo še eno orožje za nabiranje političnih točk. In ko se res pojavijo resni primeri, jim ljudje zaradi vseh prejšnjih bomb ne verjamejo več.

Ob vsem tem me najbolj zabava dejstvo, da so hiše očitno postale nova merska enota politične korupcije. Nekoč so bile kuverte. Potem so bili kovčki. Zdaj smo pri nepremičninah. Napredek, ni kaj.

Morda pa bomo čez nekaj mesecev poslušali, da so ponujali še otoke. Če že gremo v absurd, pojdimo do konca.

Objava Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne? originalno objavljena na had blog.

Politika je zanimiva stvar. Ko zmanjka argumentov, pridejo na vrsto številke. Velike številke. Milijoni. Sedemmestni zneski. Kovčki denarja. Poslancem Resnice so ponujali 7-mestne številke, je izjavila poslanka Kokot. In ljudje takoj prisluhnejo. Ker nič ne pritegne pozornosti bolj kot zgodba o korupciji, zarotah in skrivnih dogovorih. Sploh v Sloveniji, kjer imamo občutek, da se vse dogaja nekje v ozadju, med strici iz ozadja, medtem ko običajni smrtniki samo opazujemo predstavo.

• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Najprej žalijo in ponižujejo, potem jokajo, ko morajo plačati
• Ljubljana, prestolnica Rolexov in Gucci torbic

Tokrat so na vrsti poslanci stranke Resni.ca, ki naj bi jim ponujali sedemmestne številke. Sedemmestne. Ne petmestne. Ne nekaj tisoč evrov. Kar lepo milijonske zneske. In ko slišiš takšno izjavo, se nehote vprašaš dve stvari. Prva: kdo ima toliko denarja, da ga trosi naokoli kot konfete? In druga: zakaj bi ga zapravil ravno za poslance Resnice?

Ampak ravno v tem je čar takšnih izjav. Ne potrebujejo dokazov. Potrebujejo samo dovolj velik naslov. Dovolj močno besedo. Dovolj senzacionalizma, da zaokroži po družbenih omrežjih in da ljudje rečejo: “A vidiš, saj sem vedel, da je vse pokvarjeno.”

Seveda ne trdim, da se politične kupčije ne dogajajo. Daleč od tega. Politika je pogosto precej umazana igra. Ampak kadar nekdo v javnost vrže tako veliko obtožbo brez konkretnih imen, brez dokazov, brez prijave policiji ali tožilstvu, potem to ni več razkrivanje korupcije. To je predvsem ustvarjanje vtisa. In vtis je danes pomembnejši od resnice.

Najlažje je namreč namigniti, da je nekdo nekaj ponujal. Kdo? Kdaj? Dokazi? Potem se nikoli ne zgodi nič. Ker zgodba svojo funkcijo opravi že v trenutku, ko pride v medije. Ljudje si ne zapomnijo demantijev ali pomanjkanja dokazov. Zapomnijo si milijone. Zapomnijo si škandal. Še posebej, če gre za stranko Resnica in njihove laži in zavajanja volicev, ki si s takšnimi napadi branijo “obraz”.

Včasih imam občutek, da slovenska politika postaja tekmovanje v tem, kdo bo povedal bolj neverjetno zgodbo. Eden vidi globoko državo. Drugi vidi zaroto farmacevtske industrije. Tretji vidi milijonske ponudbe za prestop poslancev. In publika? Publika ploska, navija in deli objave naprej.

Medtem pa realnost ostaja precej bolj dolgočasna. Mogoče bi bilo za spremembo osvežujoče, če bi kdo ob takšni izjavi rekel: “Super. Če imate dokaze, jih predajte policiji, ker jih morate.” Ne pa da vse skupaj ostane na nivoju gostilniških debat in facebook statusov.

Če vsak politik začne govoriti o milijonih brez dokazov, potem zelo hitro pridemo do točke, ko nihče več nikomur ne verjame. In to je verjetno še najbolj nevaren del vsega skupaj. Ne zaradi Resnice. Ne zaradi opozicije ali koalicije. Ampak zato, ker ljudje počasi izgubijo občutek, kaj je dejstvo in kaj samo dobro zapakirana politična predstava. V Sloveniji imamo teh predstav očitno več kot dovolj.

Objava Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz originalno objavljena na had blog.

Da, prav ste prebrali. Zmagovalke letošnje Evrovizije so vse države, ki se je niso udeležile. Medtem ko je v dunajski Wiener Stadthalle v soboto zvečer zmagala Bolgarija s pevko Daro in njeno Bangaranga, je prava zmaga v resnici šla na račun tistih, ki so se odločili, da ne bodo sodelovali na tem izboru. Pet držav: Španija, Irska, Islandija, Slovenija in Nizozemska so letos Evrovizijo bojkotirale. Razlog? EBU je kljub pritiskom in glasnemu nestrinjanju večjega dela evropske javnosti Izraelu znova dovolil nastopiti na tekmovanju, kar se je izkazalo za odločitev z zelo konkretnimi posledicami.

• Slovenija zaradi Izraela ne bo del Evrovizije / bravo
• Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko
• V Ljubljano prihaja bullshit

Španija, Irska, Islandija, Slovenija in Nizozemska so se odločile zelo človeško. Njihove javne radiotelevizije so se po dolgih tehtanjih odločile, da ne morejo sodelovati na tekmovanju, ki vključuje državo, vpleteno v vojni konflikt z ogromnimi humanitarnimi posledicami. Hkrati pa je bilo razvidno, da je izraelska vlada v preteklih dveh letih aktivno posegala v rezultate teleglasovanja z oglaševalskimi kampanjami.

Moje mnenje je že deset in več let enako. To prireditev bi morali preskočiti. Še posebej letos, ko je na tekmovanju vseeno nastopal Izrael, čeprav še vedno pobijajo nedolžne ljudi. Ko je Rusija napadla Ukrajino, so jih tako izločili iz tekmovanja, ampak očitno je Izraelcem vse dovoljeno. Dvojna merila? Seveda. In teh pet držav je to prepoznalo. In zato so zmagovalci.

Medtem ko so se drugi prepirali o tem, ali je bil nastop preveč ekstravaganten, ali je bila pesem dovolj komercialna, ali je bil kostum dovolj bleščeč, so te države rekle NE. Ne bomo sodelovali v nečem, kar je v nasprotju z našimi vrednotami. Ne bomo se pretvarjali, da je vse v redu, ko ni. In to je tisto, kar šteje.

Zmagovalci letošnje Evrovizije so tisti, ki jih ni bilo na tekmovanju!

Objava Zmagovalke letošnje Evrovizije so: Španija, Irska, Islandija, Slovenija in Nizozemska originalno objavljena na had blog.

Slovenija je pred kakšnim letom dobila nov prometni znak za “voziti v zamiku”. Ideja na papirju sploh ni slaba. Ravno nasprotno. V delovnih zaporah na avtocestah, kjer so pasovi zoženi do absurda in kjer je srečanje osebnega avtomobila in tovornjaka pogosto videti kot vaja iz natančnosti, naj bi sistem omogočal bolj tekoč in predvsem bolj varen promet. Koncept je preprost, vendar ne deluje v strnjenih kolonah, ki so vsakodnevno prisotne ravno v teh delih, kjer bi moral ta znak reševati problem. Zakaj ni na teh odsekih zgolj enega pasu in malce več “odstavnih” prostorov za primer nesreče?

• Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal
• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa

Dokler promet teče, sistem nekako še funkcionira. Ko pa pride do zastoja, se vse skupaj sesuje samo vase. Kolona tovornih vozil se ustavi. Vozniki osebnih avtomobilov ostanejo ujeti med tovornjaki. Vožnja z zamikom postane stanje zastoja brez izhoda. Potem se začne tisto počasno premikanje po meter ali dva, kjer vsak poskuša uganiti, ali bo tovornjak pred njim pustil dovolj prostora ali pa bo vse skupaj zaprl.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da očitno nihče ni pomislil na najbolj osnovno stvar, promet na slovenskih avtocestah ni več izjema, ko stoji. To je postal skoraj standard. Če greš proti Primorski ali Štajerski v napačnem času dneva, je večja verjetnost, da boš stal, kot pa da se boš dejansko vozil. V takšnem prometnem kaosu sistem vožnje z zamikom preprosto ne deluje tako, kot so si ga zamislili.

Ampak ker smo v Sloveniji mojstri improvizacije, se vse skupaj rešuje sproti. Vozniki osebnih vozil se tlačijo med tovornjake, tovornjakarji poskušajo ohranjati nekaj razdalje, motoristi iščejo svojo pot med pločevino, vsi skupaj pa upamo, da se nekje naprej promet vendarle premakne.

Ob tem pa se človek ne more znebiti občutka, da smo spet dobili rešitev, ki je bila pripravljena za idealne razmere. Takšne, ki na slovenskih avtocestah obstajajo mogoče ob treh zjutraj. V realnosti pa imamo vsakodnevne kolone, živčne voznike, neskončna dela na cesti in infrastrukturo, ki že dolgo ne dohaja količine prometa.

Prometni znak sam po sebi ni problem. Ideja tudi ne. Problem je, ker se pri nas pogosto zdi, da je dovolj postaviti znak in pričakovati, da bo sistem deloval brez širšega razmisleka. Brez scenarija kaj pa, če se promet ustavi. Kar pa se na slovenskih avtocestah ne zgodi ravno redko. Ravno obratno.

Potem pridemo do paradoksa. Sistem, ki naj bi povečal pretočnost in varnost, v trenutku zastoja ustvari še več zmede, nervoze in občutka ujetosti. Vozniki pa spet improviziramo. Ker druge možnosti niti nimamo.

Objava Voziti v zamiku na avtocesti / vožnja z zamikom originalno objavljena na had blog.