Leta in leta smo poslušali mantro, da sta za prometne nesreče na slovenskih cestah kriva predvsem alkohol in previsoka hitrost. V hitrost se tokrat ne bom vtikal, saj je to tema za kakšen drug zapis. Sem pa preveril podatke o prometnih nesrečah, ki so jih povzročili alkoholizirani vozniki. Ne za zadnje leto ali dve, ampak za zadnjih 20 let. Kajti sedaj s pomočji AIja so takšni podatki precej lažje dostopni, predvsem pa jih je lažje analizirati.  Številke so precej zgovorne.

• Prometna nesreča na avtocesti, večurno zaprtje avtoceste in obnašanje ljudi
• Trije mrtvi v nesreči na obvoznici / kdaj bo vlada zamenjala upravo Darsa?
• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji

Leta 2006 se je na slovenskih cestah zgodilo 31.569 prometnih nesreč. Kar 3.524 oziroma 11,2 odstotka vseh nesreč so povzročili alkoholizirani udeleženci. V teh nesrečah je umrlo 108 ljudi, 2.260 pa jih je bilo poškodovanih.

Leta 2025 se je zgodilo 20.824 prometnih nesreč. Po zadnjih začasnih podatkih AVP so alkoholizirani vozniki povzročili 1.538 nesreč oziroma 7,39 odstotka vseh. V teh nesrečah je umrlo 28 ljudi, 148 jih je bilo hudo in 571 lažje poškodovanih. Skupaj torej 719 poškodovanih.

Posledično to pomeni, da se je v 20 letih skupno število prometnih nesreč zmanjšalo za približno 34 odstotkov. Število nesreč, ki so jih povzročili alkoholizirani vozniki, pa se je zmanjšalo za več kot 56 odstotkov. Število umrlih v alkoholnih prometnih nesrečah se je zmanjšalo s 108 na 28 oziroma za 74 odstotkov. Število poškodovanih je padlo z 2.260 na 719 oziroma za več kot 68 odstotkov. Delež alkoholnih nesreč med vsemi prometnimi nesrečami pa se je zmanjšal z 11,2 na 7,4 odstotka.

To ni majhna sprememba. To je zelo jasen dolgoročni trend. Toda ali je manj alkoholnih prometnih nesreč posledica tega, da Slovenci spijemo oziroma kupimo manj alkohola? Odgovor ni tako preprost, kot bi si želeli.

Za celotno obdobje nimamo ene same popolnoma primerljive zbirke podatkov o prodaji alkohola. Leta 2006 je registrirana poraba znašala 12,2 litra čistega alkohola na prebivalca, starega 15 let ali več. Leta 2024 je znašala 10,4 litra. To pomeni zmanjšanje za približno 15 odstotkov.

Poraba alkohola ni padala enakomerno skozi leta, posledično ne moremo preprosto zapisati, da je 15-odstotni upad registrirane porabe alkohola povzročil 56-odstotni upad alkoholnih prometnih nesreč. Med podatkoma obstaja povezava, vendar sama korelacija še ni dokaz vzroka. Če bi bila manjša poraba alkohola edini razlog, bi morali obe krivulji padati približno enako. Pa ne. Število alkoholnih nesreč se je zmanjšalo skoraj štirikrat bolj kot registrirana poraba alkohola.

Razloge je zato treba iskati tudi drugje. Med drugim so postali avtomobili varnejši in verjetno tudi v tem, da danes vse več ljudi razume, da se po uživanju alkohola ne sede za volan. Morda k temu prispevajo tudi taksiji, organizirani prevozi in dejstvo, da je postala vožnja pod vplivom alkohola družbeno precej manj sprejemljiva, kot je bila nekoč.

Da ne bo pomote. Sam alkohola ne pijem in se mi zdi vožnja pod njegovim vplivom povsem nesprejemljiva. Tudi 28 mrtvih v enem letu je 28 mrtvih preveč. Alkohol ostaja pomemben dejavnik najhujših prometnih nesreč in ga nima smisla relativizirati.

Toda prav tako nima smisla, da ob vsaki slabi prometni statistiki znova poslušamo samo o hitrosti, alkoholu in voznikih. Kot da v prometnem sistemu ne obstaja nič drugega. Cestna infrastruktura je pomemben element prometne varnosti. Tega si nisem izmislil jaz, ampak je zapisano tudi v državnih dokumentih. AVP je prav zaradi tega začela posebej raziskovati dejavnike prometnih nesreč, povezane s cestno infrastrukturo, saj običajni podatek o glavnem vzroku ne pokaže nujno vseh okoliščin, ki so vplivale na nastanek nesreče ali težo poškodb.

Tudi Policija je ob predstavitvi podatkov za leto 2025 med možnimi dejavniki slabše poletne prometne varnosti omenila večjo obremenjenost cest, številna cestna dela, gnečo, vročinske valove in hitre temperaturne spremembe. Torej vendarle ni vedno vse samo alkohol in težka noga voznika.

Mogoče je čas, da začnemo govoriti tudi o slabo vzdrževanih cestah, neustrezni signalizaciji, nevarnih križiščih, nepreglednih odsekih, udarnih jamah, večnih cestnih zaporah in upravljavcih cest. Ne kot o edinih krivcih, ampak kot o delu sistema, ki mora prevzeti svoj del odgovornosti.

Voznik mora hitrost prilagoditi razmeram. Vedno. Toda tudi cesta mora biti zasnovana, vzdrževana in označena tako, da človeška napaka ne povzroči smrti.

Podatki kažejo, da je alkoholnih prometnih nesreč bistveno manj kot pred 20 leti. Kažejo tudi, da pijemo nekoliko manj alkohola, vendar ne toliko manj, da bi s tem lahko pojasnili celoten upad nesreč. Očitno so se spremenile predvsem naše navade, nadzor in odnos do vožnje pod vplivom alkohola. In to je dobra novica.

Slaba novica pa je, da bodo odgovorni verjetno še naprej iskali predvsem krivca za volanom. Ker je veliko lažje pokazati s prstom na voznika kot priznati, da je za prometno varnost odgovoren celoten sistem. Tudi tisti, ki ceste načrtujejo, obnavljajo, vzdržujejo in zapirajo. Če jih sploh vzdržujejo!

Objava Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let originalno objavljena na had blog.

Tokrat bom hudičev odvetnik in se bom postavil na drugo stran, kot se ponavadi. Ne zato, ker ne bi verjel v zakone in pravila, ampak ker verjamem, da se da nekatere stvari rešiti hitreje in predvsem bolj človeško. Na naših avtocestah se zgodi precej prometnih nesreč. Glede na stanje avtocest, vsakodnevne zastoje in način vožnje nekaterih voznikov pravzaprav še presenetljivo malo. Ko se zgodi težja nesreča, ponavadi zaprejo avtocesto za več ur, ljudje pa ostanejo ujeti v svojih vozilih.

• Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev
• Bravo Dars / 47 kilometrski zastoj na avtocesti včeraj

Po pravilih svojih vozil ne bi smeli zapuščati. Po pravilih. Toda mogoče si lahko za trenutek predstavljamo resnično situacijo. Že nekaj ur se voziš v zastojih. Zgodi se prometna nesreča in vse se ustavi. Vidiš helikopter, reševalna in gasilska vozila, ki se po pravilno vzpostavljenem reševalnem pasu prebijajo proti kraju nesreče. Veš, da je nekdo verjetno hudo poškodovan in da bo zapora trajala.

Toda v avtomobilu imaš otroka, ki ga lulat. Žejen je. Zunaj je skoraj 40 stopinj. Stojiš eno uro. Potem dve. Nato tri. Informacij ni. Nihče ne ve, kdaj bo avtocesta spet odprta. Zato otroku dovoliš, da gre iz vozila in stopi za varnostno ograjo. Je to po pravilih? Verjetno ne. Je človeško in razumljivo? Seveda je.

Medtem so vozila prižgana, saj brez klimatske naprave v njih ni mogoče zdržati. Motorji tečejo na mestu, ljudje sedijo v razgreti pločevini in čakajo. Se je kdo vprašal, ali je to normalno? Ali je varno? Ali je smiselno? Ali pa je pomembno zgolj to, da nihče ne zapusti vozila, ker tako določajo pravila? Ali je res lahko vozilo na mestu prižgano več ur? Seveda ne. Ampak zakaj bi o tem.

Vsem gre vse skupaj pošteno na živce. Ne zgolj zaradi čakanja, ampak predvsem zato, ker se nič ne dogaja. Vsaj na videz ne. Seveda reševalci rešujejo življenja, gasilci zavarujejo kraj nesreče, policisti opravljajo ogled in vse to mora imeti prednost. O tem ni nobenega dvoma. Toda kaj se medtem dogaja s kilometri vozil, ki stojijo za nesrečo?

Namesto da bi policija takoj začela reševati tudi ta del situacije, zaprla avtocesto že pred zadnjim možnim izvozom in organizirala obračanje ujetih vozil, se pogosto ne zgodi nič. Tisti, ki so obstali najbližje nesreči, lahko čakajo več ur, preden se sploh začne razmišljati o tem, kako jih spraviti z avtoceste.

To ne pomeni, da bi morali vozila obračati mimo reševalcev ali ogrožati delo intervencijskih služb. Pomeni pa, da bi moral obstajati pripravljen postopek, ki bi se začel izvajati takoj, ko razmere to dopuščajo. Ne šele po treh ali štirih urah, ko imajo ljudje vsega dovolj.

Potem smo pa vsi skupaj presenečeni, ko ljudje začnejo zapuščati vozila. Nekateri kadijo. Drugi se pogovarjajo. Otroci tekajo naokoli. Nekdo vzame kolebnico in začne skakati. Nekdo drug vse skupaj fotografira, posnetek pristane na družbenih omrežjih in začne se množično zgražanje. Kako neodgovorni so ljudje. Kako lahko skačejo s kolebnico na avtocesti? Ali ne vedo, da vozil ne smejo zapuščati?

Vedo. Verjetno zelo dobro vedo. Toda tri ure biti zaprt v avtomobilu pri skoraj 40 stopinjah ni običajna situacija. Ljudje nismo stroji, ki jih lahko ugasneš in po nekaj urah ponovno prižgeš. Nekateri imajo otroke, drugi živali, zdravstvene težave, žejo, fiziološke potrebe in mejo potrpežljivosti.

Zgražanje je preprosto. Zgražati se nad človekom, ki je po par urah stopil iz avtomobila, je veliko lažje kot si zastaviti vprašanje, zakaj v tem času nihče ni organiziral varnega umika vozil. Veliko lažje je citirati pravila kot pa poiskati rešitev.

Če ne bi bilo radijskih postaj, ljudje pogosto sploh ne bi vedeli, kaj se dogaja. Informacije so skope, prepozne ali jih ni. Dars ima informacijske portale, aplikacije, table in druge komunikacijske kanale, policija pa svoje možnosti obveščanja. Toda človek, ki stoji v koloni, pogosto ne dobi najpomembnejšega odgovora kaj se dogaja in koliko časa bo še ostal ujet na avtocesti.

Takrat dobi občutek, da Darsa in Policije ne zanima. Da je zanje zgolj še ena registrska številka v nekaj kilometrov dolgi koloni. Da je najpomembneje, da ostane v avtomobilu in uboga navodila, čeprav mu nihče ničesar ne pove.

Ali kdo preveri, ali so med ujetimi ljudmi otroci, starejši ali bolniki, ki potrebujejo pomoč? Kdo ob večurni zapori in ekstremni vročini poskrbi vsaj za vodo? To bi moralo biti proaktivno reševanje situacije. Ne zgolj čakanje, da je ogled končan, vozila odstranjena in se promet lahko ponovno sprosti. Nesreča zahteva reševanje poškodovanih, vendar več kilometrov dolga kolona ljudi prav tako zahteva organizacijo.

Kaj je torej poanta tega zapisa? Ni poanta v tem, da lahko vsakdo na avtocesti počne, kar želi. Ni poanta v tem, da bi bilo sprehajanje po avtocesti varno ali da bi morali ljudje ovirati reševalni pas. Prav tako ni poanta v zmanjševanju pomena policijskega ogleda ali dela reševalcev in gasilcev.

Poanta je, da moramo takšne situacije pogledati tudi s človeškega vidika. Biti tri ure zaprt v avtomobilu pri 40 stopinjah ni normalno. Da ne veš, kaj se dogaja in kako dolgo bo vse skupaj trajalo, prav tako ni normalno. Pričakovati, da bodo vsi ljudje ves ta čas tiho sedeli v vozilih, je mogoče skladno s pravili, ni pa nujno skladno z resničnim življenjem.

Zgražanje nad ravnanjem ljudi v takšnih razmerah ne reši ničesar. Prav tako jih ne nauči, kako naj pravilno ravnajo. Rešitev so jasna navodila, pravočasne informacije, dovolj hiter odziv in vnaprej pripravljeni postopki za varen umik vozil. Pravila so potrebna. Toda pravila brez človečnosti in brez proaktivnega reševanja situacije postanejo zgolj priročen izgovor, zakaj se nečesa ne da narediti.

Objava Prometna nesreča na avtocesti, večurno zaprtje avtoceste in obnašanje ljudi originalno objavljena na had blog.

Vsak zapitek je treba prej ali slej plačati. Slovenija je bila tokrat tista država, ki je med 27 članicami Evropske unije edina zavrnila podporo skupni izjavi proti načrtovani širitvi izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Šestindvajset držav je ocenilo, da je treba izraelski načrt obsoditi. Slovenija ne. Slovenija je stopila na “drugi breg”. Na breg države, ki že leta krši mednarodno pravo, širi nezakonite naselbine in sistematično zmanjšuje možnosti za nastanek palestinske države.

• SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam …
• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Ne gre za simbolično gradnjo nekaj hiš. Gre za gradnjo več kot 1.200 stanovanjskih enot. Uresničitev tega projekta bi Zahodni breg dejansko razdelila na dva dela, vzhodni Jeruzalem pa še bolj ločila od preostalega palestinskega ozemlja. Evropska unija je tudi tokrat jasno zapisala, da so izraelske naselbine na Zahodnem bregu po mednarodnem pravu nezakonite. Toda Slovenije pod skupno izjavo ni bilo.

Ker je za izjavo v imenu vseh članic potrebno soglasje, je Kaja Kallas ni mogla objaviti kot skupno izjavo Evropske unije, ampak zgolj v svojem imenu. Ena sama država je bila dovolj, da je preprečila enoten nastop EU. In ta država ni bila Madžarska Viktorja Orbana. Tokrat je bila to Slovenija Janeza Janše. Slovensko zunanje ministrstvo je blokado potrdilo in pojasnilo, da nova izjava ne bi imela dodane vrednosti, ker naj bi bila evropska stališča o projektu E1 že dovolj znana. Res odličen izgovor.

Če izjava ne bi imela nobene dodane vrednosti, zakaj jo je potem podprlo preostalih 26 članic? So samo v Sloveniji ugotovili, da so besede odveč? Ali pa so besede odveč samo takrat, ko je treba obsoditi ravnanje izraelske vlade?

Do junija je Slovenija očitno še verjela, da imajo besede in dejanja pomen. Prejšnja vlada je prepovedala uvoz blaga iz izraelskih naselbin, uvedla embargo na trgovino z orožjem ter Benjaminu Netanjahuju in dvema skrajno desnima izraelskima ministroma prepovedala vstop v državo. Janševa vlada je po prihodu na oblast vse te ukrepe odpravila. Kot razlog je navedla normalizacijo političnega dialoga in tiho diplomacijo.

Sedaj je naredila še korak dlje. Ni samo odpravila slovenskih ukrepov proti Izraelu, ampak je preprečila tudi enoten odziv Evropske unije.

Naključje? Pri Janezu Janši je vse vedno naključje. Tudi prihod predstavnikov izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja Black Cube v Slovenijo pred volitvami je bil verjetno zgolj turistični obisk. Tako kot so bili anonimni videoposnetki, objavljeni tik pred volitvami, verjetno zgolj spontani prispevek k boljši obveščenosti slovenskih volivcev.

Predstavniki Black Cube so decembra 2025 dejansko prišli v Slovenijo. Obstajali so resni očitki, da so se srečali z Janezom Janšo, vendar srečanje takrat ni bilo neodvisno potrjeno, Janša pa ga je zanikal. Po volitvah je Sova potrdila obstoj tujega vplivanja in ugotovitve predala pristojnim organom. To še ni dokaz, da je Izrael Janezu Janši omogočil prihod na oblast. Je pa dovolj, da vprašanja o ozadju niso teorija, ki bi nastala iz nič.

Zato je povsem legitimno vprašanje, komu sedanja slovenska vlada vrača usluge. Komu je namenjena njena zunanja politika? Slovencem? Evropski uniji? Spoštovanju mednarodnega prava? Ali vladi Benjamina Netanjahuja?

Slovenija je še februarja 2026 uradno opozarjala, da Izrael nad zasedenim palestinskim ozemljem nima suverenosti, da so širitve naselbin nezakonite in da se morajo nemudoma končati. Nekaj mesecev pozneje nova vlada prepreči skupno evropsko izjavo, ki govori skoraj natanko to. Mednarodno pravo se vmes ni spremenilo. Spremenila se je samo slovenska vlada.

Nismo Slovenci hlapci Izraela. Je pa Janez Janša Slovenijo postavil v položaj, v katerem tako deluje. Kot država, ki je pripravljena zaradi interesov ene vlade ostati sama proti preostalim članicam Evropske unije. Kot država, ki raje molči ob nezakonitih naselbinah, kot da bi zmotila prijateljske odnose z Netanjahujem.

To je verjetno šele začetek. Račun je očitno prišel na mizo. Sedaj bomo lahko opazovali, koliko rund je bilo naročenih in kdo jih bo plačal. Bojim se, da ne Janez. Plačala jih bo Slovenija. Mi!

Objava Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu originalno objavljena na had blog.

United Airlines bo maja 2027 uvedel neposredno letalsko povezavo med Ljubljano in New Yorkom. Na Brniku na letalo in nato čez Atlantik naravnost v New York. Oziroma, če sem povsem natančnen, na letališče Newark Liberty v New Jerseyju, ki je eno glavnih letališč newyorškega območja. Nova povezava bo stekla 12. maja 2027, United Airlines pa bo med Newarkom in Ljubljano letel štirikrat tedensko. Iz Ljubljane bodo leti ob ponedeljkih, torkih, četrtkih in sobotah. Po trenutno objavljenem voznem redu bo let z Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana vzletel ob 9:55 in na Newark prispel ob 13:40 po lokalnem času. V nasprotni smeri bo let iz Newarka odletel ob 16:20 ter v Ljubljani pristal naslednje jutro ob 6:40. Cena za eno smer je od 750 naprej.

• New York – 8,5 milijona prebivalcev in en župan. Slovenija – 2 milijona prebivalcev in 212 županov
• Spomini na lanske počitnice v ZDA v fotografijah – New York
• Muzej voščenih lutk Madame Tussauds New York

Na prvi pogled gre zgolj za še eno novo letalsko povezavo. V resnici je precej več kot to. Ljubljana bo po 36 letih znova dobila redno neposredno povezavo z New Yorkom. Zadnji takšni leti so bili na voljo do pomladi leta 1991, ko je JAT povezoval Beograd, Ljubljano in New York. Tokrat ne bo vmesnega postanka in ne bo nadaljevanja poti iz drugega mesta. United bo povezavo opravljal neposredno med Newarkom in Ljubljano.

New York je že dlje časa najbolj iskana medcelinska destinacija, ki iz Ljubljane nima neposredne povezave, Združene države Amerike pa so največji trg, ki z ljubljanskim letališčem doslej ni bil povezan z redno direktno linijo. Slovenski potniki so morali do zdaj skoraj vedno najprej v enega od večjih evropskih letalskih vozlišč. To je pomenilo dodatno čakanje, še en vzlet, še en pristanek in predvsem več možnosti, da gre pri poti kaj narobe.

Vozovnice za lete med Newarkom in Ljubljano so že v prodaji na spletni strani United Airlines, izvedba povezave pa je še odvisna od potrebnih dovoljenj pristojnih organov. Če bo šlo vse po načrtih, bomo lahko maja prihodnje leto z Brnika prvič po 36 letih znova poleteli čez Atlantik brez prestopanja.

Končno. Kajti za državo, ki se rada predstavlja kot zelena, butična in petzvezdična destinacija, je bilo precej nenavadno, da do nje iz ZDA ni bilo mogoče priti z neposrednim rednim letom. Zdaj bo vsaj ena takšna ovira manj. Ljubljana-New York v enem kosu. Brez teka po frankfurtskem letališču in brez ugibanja, ali bo prtljaga prestop preživela skupaj z nami.

Objava Direktni let z letalom iz Ljubljane v New York štirikrat tedensko z United Airlines originalno objavljena na had blog.

Napišem blog zapis. Kot jih pišem že več kot 20 let. V njem predstavim svoj pogled na določeno temo. Svoj pogled, ne edine resnice tega sveta. Zapišem ga v svojem slogu, pod svojim imenom in priimkom ter za svojimi besedami tudi stojim. Brez žaljenja, brez poniževanja in brez groženj. Potem taisti zapis delim na družbenih omrežjih. In zgodi se stampedo.

• Nivo komunikacije desnega pola na omrežju X / grožnje, žaljenje in poskusi diskreditacije
• Ko žalitve, laži in grožnje postanejo del vsakdana / to je Slovenija 2020
• Ko grožnje s smrtjo in sovražni govor postanejo del vsakdana / Vlada RS, kdaj boste ukrepali?
• Slovenci smo postali narod agresivnih ljudi

Za določen del ljudi v tistem trenutku ne obstajam več kot človek. Postanem brezoblična gmota, ki jo je treba ponižati, razžaliti in ji zagroziti. Ker sem si drznil zapisati nekaj, s čimer se ne strinjajo.

Ne ukvarjajo se z zapisanim. Ne poskušajo ovreči mojih argumentov. Ne napišejo, kje se motim in ne ponudijo svojega pogleda na temo. Lažje je zapisati žaljivko. Lažje je groziti. Če je potrebno, se doda še kakšna laž o meni, saj bo nekdo zagotovo verjel tudi temu.

Ti ljudje so po navadi brez imena in priimka. Brez profilne fotografije. Brez zgodovine in brez odgovornosti. Njihovi profili so bili ustvarjeni zgolj za opravljanje njihovega poslanstva. Za žaljenje, grožnje, zavajanje in poniževanje vseh, ki razmišljamo. Ne, ki razmišljamo drugače od njih. Ki razmišljamo. V tem se ločimo.

Skriti za anonimnostjo dobijo pogum, ki ga v resničnem življenju nimajo. V obraz mi verjetno ne bi izrekli niti besede. Toda za zasloni so junaki. Tam so veliki, močni in nepremagljivi. Vsaj dokler jim ne omeniš pravnih posledic. Takrat izginejo kot kafra. Nenadoma ni več profila. Ni več komentarja. Ni več poguma. Ostane samo posnetek zaslona in dokaz, da je nekdo menil, da lahko pod lažnim imenom napiše karkoli in za to ne bo nikoli odgovarjal.

Je res vse to potrebno? Je res toliko mržnje in sovraštva v ljudeh, da je prostor za debate postal prosto za žalitve? Da ljudje ne morejo prebrati mnenja, s katerim se ne strinjajo, in preprosto nadaljevati svojega dneva? Ali pa zgolj napisati: “Ne strinjam se s tabo,” ter pojasniti, zakaj?

Nestrinjanje je normalno. Pravzaprav je dobrodošlo. Če bi vsi razmišljali enako, bi bil svet precej dolgočasen. Nihče od nas nima vedno prav in nihče nima vseh odgovorov. Tudi jaz ne. Toda med nestrinjanjem in razčlovečenjem človeka je velika razlika. Če se ne strinjaš z mojim zapisom, napadi moje argumente. Predstavi dejstva. Pokaži, kje se motim. Pojasni svoj pogled. Morda me celo prepričaš, da nimam prav. Tudi to se lahko zgodi.

Toda grožnja ni argument. Žaljivka ni dokaz. Poniževanje ne pomeni, da imaš prav. Laž, ki jo stokrat ponoviš, pa še vedno ostane laž. In čeprav si o meni prebral, da me plačuje Golobič, Golob, Kučan, da dobim sredstva od države – hej, nič od tega ne drži. Vse je preprosto, s par kliki, preveriti na erarju. Nisem plačanec in ne borim se za druge.

Ob takšnih komentarjih se pogosto vprašam, kako ubog mora biti svet človeka, ki svoje zadovoljstvo išče v poniževanju drugega. Kako omejeno mora biti njegovo razmišljanje, če drugačnega mnenja ne more sprejeti brez sovraštva. In kako prazno mora biti njegovo življenje, da svoj čas porablja za ustvarjanje lažnih profilov, s katerih grozi ljudem, ki jih sploh ne pozna.

Verjetno bi moral biti tiho. Verjetno bi moral nehati pisati o temah, ki razburjajo. Verjetno bi moral paziti, da se nihče ne bi počutil prizadetega že zato, ker obstaja tudi drugačen pogled od njegovega. Ampak potem to ne bi bil več jaz in to ne bi bilo moji zapisi, ki so obstajali že krepko preden so se pojavila družbena omrežja.

Pišem že več kot 20 let in bom pisal še naprej. Ne zato, ker bi verjel, da imam vedno prav. Enako pravico ima vsakdo, ki se z menoj ne strinja. Toda pravica do mnenja ni pravica do groženj. Svoboda govora ni svoboda pred posledicami izrečenega. Anonimnost pa ni dovoljenje za razčlovečenje drugih ljudi.

Za vsako objavo je človek. Za vsakim imenom je življenje. In tudi na drugi strani zaslona je nekdo, ki vaše besede prebere. Mogoče bi bilo dobro, da bi se tega spomnili večkrat. Nestrinjanje nas ne bi smelo spremeniti v sovražnike. Še manj pa v ljudi, ki druge ponižujejo, jim grozijo in o njih širijo laži.

Če je to edini način, na katerega znamo braniti svoje prepričanje, potem težava mogoče sploh ni v tistem, ki razmišlja drugače. Mogoče je težava v nas.

Objava Ko zmanjka argumentov, ostanejo žaljivke, grožnje in laži / zakaj drugačno mnenje sproži toliko sovraštva? originalno objavljena na had blog.

Včerajšnjo tretjo etapo Vuelte med Gruissanom in Font-Romeujem je zaznamovala toča. Ledena toča je tolkla po kolesarjih in v nekaj minutah cesto spremenile v belo in nevarno drsalnico. Do cilja je bilo še približno 15 kilometrov, pred kolesarji pa spust. Kaj bi lahko šlo narobe? Očitno marsikaj. Tadej Pogačar je dvignil roko in nakazal, da je treba dirko ustaviti. Kolesarji so zapustili traso in začeli iskati zavetje. Nekateri so se skrili pri bližnjih hišah, večji del glavnine pa se je “skril” v hotel ob cesti. Šele nato je prišla uradna odločitev organizatorjev, da je etapa zaradi varnosti kolesarjev odpovedana. Brez zmagovalca, brez podelitve in brez sprememb v skupnem seštevku. Pogačar je tako ostal v rdeči majici.

• Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
• Tour de France, vzpon na Alpe d’Huez in navijači
• Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju

Vse lepo in prav. Organizatorji so na koncu sprejeli edino pravilno odločitev. Toda vprašanje je, zakaj je bilo treba čakati tako dolgo. Zakaj so morali kolesarji sami ugotoviti, da dirkanje v takšnih razmerah nima več nobenega smisla? In kaj bi se zgodilo, če Tadej Pogačar ne bi bil na čelu glavnine in ne bi dvignil roke?

Verjetno bi kolesarji nadaljevali. Ker so profesionalci. Ker so plačani za to, da pridejo do cilja. Ker jih spremljajo kamere. Ker vedo, da lahko vsaka sekunda odloča o zmagi ali porazu. Ker v profesionalnem športu še vedno prepogosto velja, da je trpljenje del predstave.

Toda tudi profesionalni kolesarji so ljudje. Niso gladiatorji, ki jih pošljemo na cesto in čakamo, kdo bo preživel. Na glavi imajo čelado, preostanek telesa pa pred točo varuje zgolj nekaj milimetrov tanke tkanine.

Ko začne padati toča, ljudje iščejo zavetje. Nekateri celo ustavijo vozila pod nadvozi avtocest, čeprav s tem povzročijo novo nevarnost. Kolesarji na Vuelti pa bi očitno nadaljevali dirko.

Razumem, da je vreme nepredvidljivo. Na startu je bilo toplo in sončno, nato pa se je vse skupaj v nekaj minutah spremenilo v kaos. Organizatorji ne morejo nadzorovati vremena. Lahko pa nadzorujejo svojo reakcijo. V času vremenskih radarjev, natančnih opozoril in neposredne komunikacije z avtomobili v dirki bi morala biti odločitev sprejeta, še preden morajo kolesarji sami iskati vrata najbližjega hotela.

Kolesarstvo je že brez toče dovolj nevaren šport. Visoke hitrosti, ozke ceste, mokri ovinki, cestne ovire, avtomobili, motorji in gledalci, ki stopajo na traso, so del skoraj vsake velike dirke. Res ni treba, da spektakel ustvarjamo še tako, da čakamo, ali bo kdo na “ledeni” cesti izgubil nadzor nad kolesom in končal v prepadu.

Ljudje radi gledamo trpljenje profesionalnih kolesarjev. Občudujemo jih, ko vozijo čez gorske prelaze, ko jim z obraza teče znoj in ko po več urah dirkanja najdejo moč za zadnji napad. Toda obstaja razlika med športnim naporom in nepotrebnim ogrožanjem. Toča ni del taktike. Ne pokaže, kdo je bolje pripravljen. Ne nagradi najboljšega kolesarja. Odloča samo o tem, kdo bo imel več sreče.

Tokrat jo je glavnina imela. Ob cesti je stal hotel, Pogačar je dvignil roko in kolesarji so se ustavili. Na srečo se je vse skupaj končalo brez hujših posledic. Toda pri naslednji podobni situaciji organizatorji ne smejo čakati, da dirko prekine vodilni kolesar. Za takšne odločitve so tam oni. Profesionalni kolesarji so ljudje. In nobena etapa, nobena televizijska gledanost in noben športni spektakel niso vredni njihovega zdravja ali življenja.

Objava Tudi profesionalni kolesarji so ljudje / ob bok toči na Vuelti originalno objavljena na had blog.

Ministrstvo za kulturo pripravlja spremembe Zakona o verski svobodi. Kaj natančno bo v njih, še ni znano. Ministrstvo je potrdilo zgolj, da je novela v pripravi, medtem ko so se v javnosti pojavile neuradne informacije, da bi država lahko verskim uslužbencem ponovno v celoti krila socialne prispevke. Kot je bilo v času prejšnje vlade Janeza Janše, ko se je državna pomoč s 48 odstotkov osnove dvignila na 100 odstotkov. Leta 2023 je bila ta ureditev spremenjena in sedaj bi jo Janez spet spreminjal. Glede na to, da bo letos referendumsko leto.

• Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem
• Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca
• Koliko podjetij je propadlo zaradi izplačila božičnice?

Imam precej bolj preprost predlog. Uvedimo cerkveni davek po avstrijskem modelu. Če si član cerkve, potem plačuj za njeno delovanje. Če nisi član cerkve, tega davka ne plačuješ. Preprosto, pregledno in predvsem pošteno do vseh. Tudi do vernikov, ki bi natančno vedeli, koliko prispevajo svoji verski skupnosti.

Trenutno država iz proračuna plačuje namensko finančno pomoč za socialne prispevke verskih uslužbencev. Po podatkih Ministrstva za kulturo jo prejema osem verskih skupnosti, med njimi Katoliška cerkev, Evangeličanska cerkev, Srbska pravoslavna cerkev ter obe muslimanski skupnosti. Najbolj zanimiv del ureditve je, da se upravičenost še vedno ugotavlja tudi na podlagi podatkov popisa prebivalstva iz leta 2002, saj država novejših primerljivih podatkov o verski pripadnosti nima.

Leta 2026 torej financiranje verskih uslužbencev deloma temelji na podatkih, zbranih pred skoraj četrt stoletja. Digitalizacija po slovensko.

Slovenska ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno. To sicer ne pomeni, da država verskih skupnosti nikoli in pod nobenim pogojem ne sme financirati. Tudi Ustavno sodišče je že pojasnilo, da državno financiranje samo po sebi ni ustavno nedopustno, če je zagotovljena nevtralnost države in enakopravna obravnava verskih skupnosti. Je pa hkrati jasno zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz pravice do verske svobode.

Tukaj pridemo do bistva. Če financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, zakaj bi morali vsi davkoplačevalci plačevati socialne prispevke njihovim verskim uslužbencem? Zakaj bi ateist, musliman ali pripadnik neke tretje verske skupnosti prek državnega proračuna financiral katoliškega duhovnika? In seveda tudi obratno. Zakaj ne bi tega financirali ljudje, ki se imajo za člane posamezne cerkve in uporabljajo njene storitve?

V Avstriji imajo to urejeno precej jasno. Tam se dajatev uradno imenuje cerkveni prispevek oziroma “Kirchenbeitrag”. Polnoletni katoličani, ki imajo prebivališče v avstrijski škofiji in lastne prihodke, ga morajo plačevati. Pri Katoliški cerkvi praviloma znaša 1,1 odstotka osnove, od izračunanega zneska pa se odšteje splošna olajšava v višini 61 evrov. Obstajajo tudi dodatna znižanja zaradi otrok, nizkih prihodkov in drugih socialnih okoliščin. Študenti brez prihodkov, vajenci in nekatere druge skupine prispevka ne plačujejo. Po nekaterih podatkih je bilo v letu 2023 več kot 80.000 izstopov zaradi tega davka v Avstriji. In še zanimiv podatek. V letu 2024 je cerkev na ta način pobrala skoraj pol miljarde evrov davka.

Prispevka ne pobira avstrijska davčna uprava, ampak cerkev. Vendar ne gre za prostovoljni dar, ki ga lahko vernik plača ali pa tudi ne. Članstvo prinaša obveznost plačevanja. Če nekdo ne želi biti več član cerkve, mora iz nje uradno izstopiti pri pristojnem državnem organu. Šele takrat preneha njegova prihodnja obveznost. Tudi to je precej pošteno. Ne moreš biti član kluba, uporabljati njegove infrastrukture in obredov ter hkrati pričakovati, da bodo članarino plačevali ljudje, ki s tem klubom nimajo ničesar.

V Sloveniji cerkvenega davka nimamo. Imamo sicer možnost, da do enega odstotka že odmerjene dohodnine namenimo različnim upravičencem, med katerimi so tudi registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Toda to ni dodatni cerkveni davek in tudi ni povezano s formalnim članstvom. Davkoplačevalec samo odloči, komu bo država nakazala del dohodnine, ki bi jo tako ali tako plačal.

Avstrijski model bi stvari postavil na pravo mesto. Verniki bi financirali versko dejavnost in socialne prispevke svojih verskih uslužbencev. Država pa bi lahko še naprej prek preglednih javnih razpisov financirala obnovo zaščitene kulturne dediščine ter socialne, izobraževalne in dobrodelne programe, kadar jih verske organizacije izvajajo pod enakimi pogoji kot druge organizacije.

Cerkev kot verska skupnost naj se financira iz prispevkov svojih članov, za dejavnosti v javnem interesu pa naj kandidira na javnih razpisih in pojasni, za kaj bo porabila javni denar.

Verjetno bi se ob uvedbi cerkvenega davka hitro pokazalo, koliko ljudi se zares šteje za člane Katoliške cerkve ali katerekoli druge in koliko jih je katolikov samo takrat, ko je treba krstiti otroka, organizirati cerkveno poroko ali poskrbeti za lep pogreb. Nenadoma bi marsikdo ugotovil, da je njegova vera precej osebna stvar, predvsem pa dovolj osebna, da zanjo ne želi plačevati.

Morda je prav zato avstrijski model tako zanimiv. Loči med ljudmi, ki so verniki na papirju, in tistimi, ki so pripravljeni svojo versko skupnost tudi financirati. Predvsem pa stroške vere prenese na vernike, ne pa na vse davkoplačevalce. Če je Cerkev skupnost vernikov, naj zanjo skrbijo verniki. Če pa potrebuje denar vseh državljanov, potem se lahko povsem upravičeno vprašamo, zakaj ji še vedno pravimo ločena od države.

Objava Cerkveni davek v Sloveniji v stilu Avstrije / imejmo še referendum o tem originalno objavljena na had blog.

Kako bi lahko bilo drugače. Desni pol je znova na napačni strani zgodovine. Tokrat jih moti obisk Luke Dončića in ekipe Los Angeles Lakers v Ljubljani. Motijo jih kombiji, s katerimi se vozijo naokoli, moti jih gneča, motijo jih turisti in verjetno jih moti tudi to, da se o Sloveniji po svetu govori zaradi človeka, ki ni politik njihove stranke.

• Luka Dončić / Audemars Piguet Royal Oak Selfwinding in razbit iPhone. Kontrast, ki navdušuje.
• Luka Dončič bo pri Los Angeles Lakersih nosil številko 77 / podla poteza Dallas Mavericks
• Ustava RS in zastavica za prvošolčke / Tito bi bil ponosen na Rončevića

Na družbenih omrežjih se sprašujejo, čemu je vse to potrebno. Zakaj mora košarkarska ekipa iz Los Angelesa priti v Ljubljano? Zakaj se morajo voziti po mestu? Zakaj morajo varnostniki skrbeti, da lahko eden najbolj prepoznavnih športnikov na svetu normalno pride iz ene točke do druge?

Preprosto zato, ker je Luka Dončić eden največjih ambasadorjev Slovenije, kar smo jih kadar koli imeli. Človek, ki mu sledijo milijoni ljudi po vsem svetu, je v Ljubljano pripeljal eno najbolj prepoznavnih športnih ekip na planetu. Lakersi niso vaški košarkarski klub, ki je prišel na prijateljsko tekmo in po njej na golaž. So globalna športna znamka, ki ima večji doseg kot večina državnih turističnih kampanj skupaj v celem obstoju Slovenije.

Takšne promocije Slovenije do zdaj ni naredil skoraj nihče. Lahko porabimo milijone evrov za oglase, slogane, sejme, promocijske videe in fotografije Blejskega jezera. Lahko plačujemo vplivneže, da za tri dni pridejo v Slovenijo in objavijo fotografijo kremne rezine. Toda ko se v Ljubljani pojavita Luka Dončić in ekipa Lakersov, se podobe našega mesta znajdejo pred milijoni ljudi brez običajnega turističnega prepričevanja, kako zelena, butična in edinstvena je naša država. In vse to Luka plača iz svojega žepa. Ne plača mu država!

In potem se najdejo ljudje, ki jih moti ta obisk. Očitno imajo ti ljudje toliko težav v svojih glavah, da jih morajo deliti še z vsemi drugimi na družbenih omrežjih. Tam jezno razlagajo, da je v Ljubljani že tako preveč turistov in da takšnih obiskov ne potrebujemo. Verjetno bi bili najbolj zadovoljni, če bi bila Ljubljana prazna, trgovine zaprte, hoteli brez gostov in ulice brez življenja. Potem bi lahko v miru sedeli doma, gledali skozi okno in se jezili, ker se nič ne dogaja.

Seveda jih v resnici ne motijo kombiji. Ne moti jih niti gneča. Če bi v Ljubljano prišel kakšen njihov politični idol z nekaj deset varnostniki, bi govorili o zgodovinskem obisku, pomembnem državniku in velikem dnevu za Slovenijo. Zaprte ceste bi bile dokaz njegove pomembnosti, kolona črnih vozil pa simbol državnosti. Ko pride Luka Dončić z Lakersi, je vse skupaj nenadoma nepotrebno preseravanje.

Težava je očitno v tem, da Luka za promocijo Slovenije ne potrebuje njihovega dovoljenja. Ne potrebuje političnega plakata, domoljubnega govora ali mahanja z zastavo. Dovolj je, da pride domov in s seboj pripelje ljudi, ki jim Slovenija sicer verjetno nikoli ne bi prišla na misel. Njegova prisotnost naredi za prepoznavnost države več kot leta političnega govoričenja o domoljubju.

Če nekaj kombijev in nekoliko večja gneča pomenita, da Slovenijo opazi ves športni svet, bom to nekako preživel. Tudi turiste bom preživel. Celo polno Ljubljano bom preživel. Veliko težje pa je “razumeti” ljudi, ki v vsaki dobri zgodbi najdejo razlog za zgražanje in v vsakem uspehu razlog za jezo.

Luka Dončić je v Ljubljano pripeljal Lakerse. Mi smo dobili promocijo, ki je z denarjem skoraj ne bi mogli kupiti. Desni pol pa je dobil še en razlog za pritoževanje. Na koncu je očitno vsak dobil tisto, kar najbolje zna uporabiti.

Objava Desni pol se zgraža zaradi obiska Luke Dončića in ekipe Lakersov v Ljubljani originalno objavljena na had blog.

Očitno je nekdo v bližini SdS-a znova našel odličen biznis. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino je namreč sporočilo, da bodo ob začetku šolskega leta 2026/2027 vsi prvošolci in dijaki prvih letnikov prejeli izvod Ustave Republike Slovenije. Prvošolce bo ob tem pričakala še slovenska zastavica, ki jo bo zagotovilo ministrstvo za obrambo. Ker očitno brez sodelovanja vojske tudi prvi šolski dan ne more več miniti.

• Ministrstvo za kulturo bo odobrena sredstva za projekte zmanjšalo
• Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine?
• Na srečo nisem minister, ker bi sicer vozil Aston Martina na državne stroške
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”

Pustimo ob strani dejstvo, da večina prvošolcev ob vstopu v šolo še ne zna brati. Pravzaprav gredo v šolo tudi zato, da bi se tega naučili. Toda nič zato. Namesto slikanice, pobarvanke ali česa, kar bi šestletnemu otroku približalo šolo, bo dobil Ustavo Republike Slovenije. Domov bo odnesel dokument, ki ga v življenju verjetno ni v celoti prebrala večina odraslih državljanov, še manj pa politikov, ki se nanj najraje sklicujejo takrat, ko jim ustreza.

Predstavljam si prvi šolski dan. Otroci s prevelikimi torbami na ramenih, starši s telefoni v rokah, ravnateljica z govorom o novih prijateljstvih in znanju, nato pa slovesna predaja ustave in slovenske zastavice. Šestletni Janezek bo odprl knjigo in se nemudoma poglobil v ustavno ureditev, človekove pravice, delitev oblasti ter postopek za spremembo ustave. Morda bo že med prvo malico opazil, da se tisto, kar piše v ustavi, precej razlikuje od tistega, kar vsak dan počnejo ljudje, ki so mu jo podarili.

Minister Borut Rončević je ob tem pojasnil, da želijo, da mlade na njihovi novi poti spremljajo vrednote, na katerih temelji naša država. Znanje, svoboda, odgovornost in pripadnost skupnosti. Lepo. Skoraj ganljivo. Če ne bi prihajalo iz političnega okolja, v katerem se svoboda pogosto razume kot pravica do žaljenja drugih, odgovornost kot nekaj, kar morajo prevzeti nasprotniki, pripadnost skupnosti pa kot brezpogojna pripadnost eni politični opciji.

Z Ustavo Republike Slovenije seveda ni nič narobe. Nasprotno. Prav bi bilo, da bi jo poznali vsi državljani. Še posebej politiki. Morda bi bilo zato bolj smiselno, da bi jo ministrstvo najprej razdelilo poslancem, ministrom, državnim sekretarjem in strankarskim veljakom. Lahko tudi v obliki slikanice, ker bi to bolj razumeli. Naredili bi lahko še korak dlje in bi jim pripravili tudi kratko preverjanje znanja. Ne pretežko. Nekaj osnovnih vprašanj o človekovem dostojanstvu, enakosti pred zakonom, svobodi izražanja, ločitvi države in verskih skupnosti ter o tem, da Slovenija ni zasebna last ene stranke. Sumim, da bi bili rezultati precej bolj zaskrbljujoči kot bralne sposobnosti prvošolcev.

Toda namen te akcije verjetno ni, da bi otroci ustavo dejansko prebrali in razumeli. Namen je fotografija. Otroci, zastave, državni grb in minister, ki skrbi za domoljubje. Popolna kulisa za objavo na družbenih omrežjih.

Za marsikaj drugega v šolstvu denarja ni. Ni ga za prenove šol, dodatno strokovno pomoč, kakovostno prehrano, višje plače učiteljev in boljše pogoje dela. Za tiskanje ustav in nakup zastavic pa se bo očitno našel. Ker imajo simboli v tej državi vedno prednost pred vsebino. Veliko lažje je otroku v roke potisniti zastavico, kot pa mu zagotoviti šolo, v kateri se bo dobro počutil in kjer bo imel učitelj dovolj časa, da ga bo dejansko naučil brati, razmišljati in razumeti svet okoli sebe.

Prvega septembra bomo torej na ulicah verjetno srečevali prvošolčke, s slovenskimi zastavami in z ustavo v svojih rokah. Med potjo domov bodo razpravljali o ustavnem sodišču, pravni državi in mejah izvršilne oblasti. Namesto cigarete bo pač v rokah ustava. Slovenija bo zaradi tega doživela razcvet neslutenih dimenzij. Vse težave našega šolstva bodo izginile, učiteljev bo dovolj, pouk bo kakovostnejši, otroci pa bodo že po prvem tednu razumeli temelje parlamentarne demokracije.

Ali pa bo ustava končala v predalu, zastavica med igračami, račun za celotno domoljubno predstavo pa bomo plačali davkoplačevalci. Toda nekdo bo ob tem zagotovo dobro zaslužil. In nekje bo nastala čudovita fotografija ministra z otroki. Kar je bilo verjetno že od začetka tudi edino pomembno. Tito bi bil ponosen na Rončevića.

Objava Ustava RS in zastavica za prvošolčke / Tito bi bil ponosen na Rončevića originalno objavljena na had blog.

Stranka Resnica, ki ne bo nikoli, ampak res nikoli sodelovala z Janezom Janšo, je imela v svojem predvolilnem programu zapisano možnost odpoklica poslanca. Sedaj, ko so opozicijske stranke vložile pobudo za posvetovalni referendum o razrešitvi predsednika Državnega zbora, pa se je Stevanovič pridušal, da gre za farso. Verjetno ne pozna niti pomena besede, ki jo je uporabil, da ne govorim o tem, da mu očitno njegov predvolilni program sploh ni poznan. Naj torej narod odloča o njegovi usodi na referendumu. Saj si je želel dati moč ljudem. Verjetno je bilo med vrsticami nekje napisano, da to velja zgolj, če sami ne pridejo na oblast. Ali se spajdašijo z Janezom, čeprav je overil izjavo, da tega ne bo nikoli storil.

• Miha Brejc s peticijo poziva Stevanovića k odstopu / stevogohome.si
• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Očitno je neposredna demokracija za Resnico postala farsa natanko v trenutku, ko bi morali ljudje odločati o njem. Referendum sicer ne bi bil zavezujoč in Stevanović z njim ne bi izgubil poslanskega mandata, bi pa volivci zelo jasno povedali, kaj si mislijo o njegovem vodenju državnega zbora.

Seveda odpoklic poslanca in razrešitev predsednika državnega zbora nista ista stvar. Predsednika državnega zbora lahko razreši le 46 poslancev, toda bistvo zgodbe je drugje. Stevanović je ljudem obljubljal več moči pri odločanju, zdaj pa se zgraža že ob ideji, da bi ljudstvo povedalo svoje mnenje o njem. Ko je šlo za druge politike, je bil odpoklic demokracija. Ko gre zanj, je referendum farsa. Kako priročno.

Še bolj zabavno je, da je Stevanović pred tem spletne podpise pod pozivom k njegovemu odstopu zavračal z razlago, da peticija ni primerljiva z volitvami, saj ljudje na volišče pridejo z osebnim dokumentom, izpolnijo glasovnico in glasove prešteje Državna volilna komisija. Opozicija ga je vzela za besedo in predlagala prav to. Glasovnico, osebni dokument in uradno štetje glasov. Tisto pravo ljudstvo, o katerem tako rad govori. Pa mu tudi to ni všeč.

V predvolilnem času je preprosto obljubljati oblast ljudstvu, odpoklice poslancev, neposredno demokracijo in konec stare politike. Veliko težje je te besede zagovarjati, ko se ljudstvo morda ne bi odločilo v tvojo korist. Takrat se hitro izkaže, da politika ne moti sistem, ampak zgolj njegov lastni položaj v njem. Dokler stoji zunaj, bi vse spreminjal. Ko se udobno namesti v fotelj predsednika državnega zbora, pa nenadoma ugotovi, da so pravila povsem dobra in da je vsak poskus preverjanja zaupanja zgolj maltretiranje ljudi.

Zato naj bo referendum. Naj ljudstvo odloči, ali želi Zorana Stevanovića še naprej gledati na čelu državnega zbora. Navsezadnje si je prav on želel dati moč ljudem.

Objava Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca originalno objavljena na had blog.