Zahtevnost: preprosta vaja.
Predznanje: ni potrebno, zaželjeno je, da pes pozna sistem dela.

Zabavna vaja za kravžljanje pasjih možganov

“Učno uro” začnemo doma, v mirnem, znanem okolju. Posodo s pasjim dnevnim obrokom si prpravimo na doseg roke, tam kjer je pes ne more doseči. Kliker imamo v drugi roki. Pri tej vaji je “timing” torej natančni trenutek potrjevanja izredno pomemben. Vsakič, ko bo pes porinil jezik iz gobca moramo namreč takoj potrditi, ujeti vedenje in ga nagraditi. Če ne uporabljamo klikerja, temveč ključno besedo, potem se moramo še posebaj potruditi, da izrečemo besedo takoj, ko zagledamo pasji jezik, zato je prporočljivo, da je ključna beseda kratka (“ja!”, “to!” ipd.).

1. korak: potrjujemo vedenje
Sedimo ali stojimo pred psom. Tudi pes lahko sedi ali stoji, položaj ni važen. Psi se ob misli na hrano avtomatično oblizujejo, torej lahko pričakujemo, da se bo naš pes ob pripravljeni skledi s hrano obliznil. Skoncentriramo se in čakamo. Koncentracija je zelo pomembna, saj je tokrat natančen trenutek potrjevanja ključnega pomena! Če se pes ne oblizne si lahko pomagamo tako, da mu damo priboljšek. Takoj po tem, ko pes poje priboljšek, lahko pričakujemo, da se bo spet obliznil. Ujemimo pravi trenutek (klik ali ključna beseda), potrdimo in nagradimo! Takoj, ko pes poje nagrado, lahko spet pričakujemo novo oblizovanje. Ne zamudimo trenutka!

Ponavljamo in vztrajno klikamo oblizovanje. Psu verjetno ne bo takoj jasno, kaj nagrajujemo in bo zato ponujal ostala vedenja, ki smo jih do zdaj naučili (taco, preval, svizec idr.), kar ignoriramo. Lahko mu tudi mirno rečemo “ne”, ko ponuja nekaj, kar ne mislimo nagrajevati, vendar naj “ne” ne bo strog in grob, da ne bo zmanjšal pasje vneme za delo. Nagrajevanje psa za uporabo jezika je našemu psu nekaj novega, zato mora šele ugotovotit za kaj se gre.

2. korak: vajo poimenujemo
Ko vidimo, da se pes po nagradi načrtno oblizne, lahko vedenje poimenujemo. V trenutku oblizovanja kliknemo in rečemo “njam” ter nagradimo in smo takoj pripravljeni za ponovno potrjevanje in nagrajevanje, ki bi v tej fazi moralo potekati zelo hitro, ena ponovitev takoj za drugo. Če uporabljamo ključno besedo, lahko v trenutku oblizovanja rečemo “njam” nato pa še besedo pohvale npr. bravo ali priden ko že nagrajujemo s priboljškom.

Ne pozabimo: besedo šele uvajamo – pes jo mora velikokrat slišati, da jo poveže z nekim vedenjem, zato jo izgovarjamo med vedenjem in ne prej kot povelje.

3. korak: vajo podaljšujemo
Po nekaj dneh vadbe lahko začnemo vedenje podaljševati. Se pravi, da želimo, da se pes oblizne večkrat zaporedoma, ne samo enkrat, šele nato dobi nagrado. Vadbo začnemo kot običajno, nagradimo nekaj posamičnih oblizovanj, nato dvignemo kriterije. Počakamo, da se pes oblizne. Ko se, rečemo “njam, priden” vendar ne kliknemo in ne nagradimo. Če uporabljamo besedo, ki pomeni “si na pravi poti, nadaljuj”, kot npr. “še”, potem z njo psa spodbujamo, da se oblizne večkrat.

Vajo podaljšujemo tako, da enkrat zahtevamo samo eno ponovitev, ki jo nagradimo, nato npr. dve, nato spet eno, nato tri… Ne pretiravajmo s številom ponovitev, zlasti na začetku. Vmes seveda vsakič izgovorimo tudi “njam”, da pes bodoče povelje velikokrat sliši.

4. korak: vajo utrjujemo
Vedno si vzamemo vsaj kakšen mesec za utrjevanje vaje. Naj se nam ne mudi. Pes bo naš sopotnik vrsto let, bolje je vajo temeljito naučiti, kot pa površno in prehitro ali zahtevati od psa preveč.

Vajo zdaj vadimo zunaj. Na sprehod vzamemo polovico pasjega dnevega obroka in vadimo v kakšnem mirnem kotčku parka ali gozda. Nikoli ne pretiravajmo s številom ponovitev vaje (npr. 10, 20 ponovitev), saj bo pes zgubil veselje. Zunaj lahko vajo nagradimo tudi z igračo. Počasi tudi začnemo besedo “njam” uporabljati kot povelje.

5. korak: naključno nagrajevanje
Variabilno ali naključno nagrajevanje je zadnji korak, ko je vaja že utrjena. Pomeni to, da psu poveljujemo naj naredi neko vajo, njegov trud pa včasih nagradimo, včasih ne (seveda ga vedno besedno pohvalimo). Naj pes nikoli ne ve, kdaj bo nagrajen, misliti pa mora, da ima vsaka izvedba vaje možnost, da dobi nagrado. 

maj 2013 za revijo Moj pes

Zahtevnost: srednje zahtevna vaja.
Predznanje: vaja “nos”, vaja “prostor”.

Pazimo, da je podlaga primerna, saj je
za psa premet čez hrbet lahko neudoben
| Foto: Matej Velikonja |

Katerokoli vajo je najlažje naučiti tako, da namesto da bi pes dnevni obrok dobil v skledo, obrok nadomestimo z “učno uro” kjer je pes nagrajen za sodelovanje z nami s svojim dnevnim obrokom. Takšen način dela ne vodi v podkupovanje psa, saj pes ne dela za priboljške, ampak mu postane dnevna rutina, zabavna učna ura z nami, kjer dobi za nagrado hrano. Takšne “učne ure” naj trajajo maksimalno 15 minut.

Vajo preval bomo izpeljali iz prostora (položaja lezi) s pomočjo vaje “nos”. Najprej povadimo nekaj ponovitev vaje “nos”. Tudi predznanje vaje “mrtev” nam bo pri učenju te vaje pomagalo, vendar priporočam, da se vaji učita in vadita, vsaj na začetku, ločeno, saj jih pes z lahkoto zameša.

1. korak: naučimo vedenje
Sedimo na tleh pes, pa leži pred nami. Želimo, da se prevali v desno (na levi bok). Začnemo s tarčo levo tik ob pasjem smrčku in naredili polkrožno gesto tesno nad pasjim smrčkom, nato v rahlo širšem loku desno proti tlom, kot smo to počeli pri vaji “mrtev”, le da zdaj, ko pes obleži na boku, gesto nadaljujemo krožno nad pasjo glavo in psa hecamo, dokler mu preval ne uspe, kar potrdimo in nagradimo. Idealno je, da pes sledi naši roki, lahko pa si za prvih nekaj ponovitev pomagamo z vabo. Ne pozabimo, da delo z vabo lahko pelje v podkupovanje psa, zato takoj, ko psu preval nekajkrat uspe, vabo umaknemo in ga začnemo voditi s prazno roko! Med vadbo si lahko pomagamo tudi tako, da se z dvema prstoma rahlo naslonimo na pasji gobček in ga na rahlo porinemo v smer, v katero želimo, da se prevali (če pes že ne obvlada vaje “mrtev”). Potrjujemo in nagrajujemo po zključenem prevalu, se pravi ko pes spet ali leži ali stoji.

2. korak: vajo poimenujemo
Po nekaj dneh vadbe, ko pes že tekoče dela prevale s pomočjo kretnje naše roke, začnemo uvajati besedo “preval”, ki jo izrečemo vsakič med tem, ko pes preval dejansko že dela. Pes mora besedo velikokrat slišati, preden jo bo povezal z vajo. Za poimenovanje vaje si zato vedno vzamemo veliko časa, vsaj kak mesec besedo le uvajamo in jo ne uporabljamo kot povelje.

3. korak: vajo utrjujemo
Vaditi začnemo iz stoječega položaja. Stojimo, pes pa stoji pred nami. Z neprekinjeno kretnjo ga peljemo v prostor tako da se sklonimo in nato iz prostora v preval – naša kretnja za preval je spirala. Povelja “prostor/lezi” ne izrečemo, za to uporabimo samo kretnjo, izrečemo pa “preval”, medtem ko ga pes že dela. Na tej stopnji delamo na utrjevanju vaje, boljšemu razumevanju naše kretnje in besede. Z vsako ponovitvijo se tudi manj sklonimo, kretnja je vedno manj izrazita, orisana spirala vedno manjša. Vadimo dokler nismo popolnoma vzravnani in pes na naš kretnjo samostojno ne naredi prevala. Po vsakem uspešnem prevalu psa nagradimo. Začnemo tudi vaditi zunaj, na sprehodih, najprej tam, kjer ni veliko motečih elementov.

4. korak: vajo nadgradimo
Vajo nadgradimo tako, da povežemo en preval v niz večih prevalov. To začnemo učiti takrat, ko smo prepričani, da pes vajo razume in jo z veseljem dela. Psa s kretnjo in besedo peljemo v preval, ko ga opravi se razveselimo z “bravo, ja, priden” a nadaljujemo z novo kretnjo za preval. Najprej zahtevamo po dve ponovitvi, šele nato kakšno več. Ne pretiravajmo s številom vrtljajev, zlasti v procesu učenja vaje.

Nikoli pa ne zahtevamo večih ponovitev neke vaje, če opazimo, da pes vaje ne mara. V tem primeru ga moramo najprej bolj motivirati za delo, šele nato lahko vajo nadgradimo. Pri psu, ki je navajen vsakodnevnega dela z vodnikom, to ne bi smel biti problem – motivacijo mu lahko dvignemo z menjavo nagrade (bolj slastni priboljški oziroma nagrajevanje z igračo, če se raje igra). Predvsem pa v tem primeru naredimo manj ponovitev vaje a te bolj obilno in intuziastično nagradimo.

5. korak: stopnjujemo hitrost, ukinjamo kretnjo
Hitre izvedbe vaje načeloma vedno dobimo, če nagrajujemo z igračo in povabilom k igri z vodnikom. Vadimo torej vedno več zunaj in nagrajujemo z metanjem žoge ali igro vlečenja. Postopoma je naša spiralna kretnja tudi vedno manjša, dokler ne ostane samo oris majhnega kroga s prtsom po zraku.

Pri tej vaji ne pozbimo paziti kakšna je podlaga tal tam, kjer želimo da pes preval naredi. Če so tla trda in neustrezna, potem lahko pri prevalu psa zaboli, kar seveda ne želimo, poleg tega lahko bolečina, povezana z vajo, vpliva na vse bodoče izvedbe vaje, se pravi na to, da pes vaje ne bo opravljal tako hitro ali s takšnim veseljem.

april 2013 za revijo Moj pes

Zahtevnost: srednje zahtevna vaja.
Predznanje: vaja “nos”, vaja “prostor”.

Pomoč: dva prsta prislonimo ob pasji
gobček in psa rahlo porinemo v levo
| Foto: Matej Velikonja |

1. korak: naučimo vedenje
Sedimo na tleh pes pa leži pred nami. Želimo, da se prevali v desno (na levi bok). Začeli bomo s tarčo levo tik ob pasjem smrčku in naredili polkrožno gesto tesno nad pasjim smrčkom, nato v rahlo širšem loku desno proti tlom (predstavljajmo si naravno pot pasje glave, ko se pes iz položaja lezi prevali na bok). Idealno bi pes z gobčkom moral natančno slediti naši roki in se ob naši polkrožni gesti prevaliti na stran, v praksi pa je to malo težje, ker ležanje na boku od psa zahteva popolno sproščenost, nekakšno “vdajo”, saj je v tem položaju pes zelo nezaščiten, ranjiv. Zelo verjetno nam samo s tarčo ne bo uspelo in se bomo morali poslužiti goljufije in uporabiti vabo. Ko delamo z vabo pes manj razmišlja, slepo sledi vonju hrane in ga lažje shecamo v željeni položaj. Delo z vabo pa je dvorezen meč, saj če to tehniko zlorabljamo, lahko hitro pelje do podkupovanja psa, ki je posledično pripravljen sodelovati samo, če mu pred nosom mahamo z nečim dišečim! Vabo bomo uporabili samo za prvih nekaj ponovitev! Med vadbo si lahko pomagamo tudi tako, da se z dvema prstoma naslonimo na pasji gobček in ga na rahlo porinemo v smer, v katero želimo, da se prevali. Potrdimo in nagradimo takoj, ko se z bokom dotakne tal. Ko vidimo, da pes razume in se vsakič tekoče prevali na stran, vabo ukinemo in vadimo spet samo s tarčo (prazno roko). Začnemo tudi delati na tem, da pes, medtem ko leži na boku, nasloni še glavo na tla. Ta korak vadimo nekaj dni, morda kakšen teden. Želimo, da se pes ob naši kretnji hitro in sproščeno prevali na bok, nagrajujemo pa čisto nizko ob tleh, tako da ima pes glavo naslonjeno na tla.

2. korak: zvišamo kriterije in poimenujemo vajo
Stojimo, pes pa stoji pred nami. Z neprekinjeno kretnjo ga peljemo v prostor in nato iz prostora v položaj “mrtev”. Povelja “prostor/lezi” ne izrečemo, začnemo pa uvajati besedo “mrtev”, ki jo izrečemo takoj, ko se pes prevali na bok, nato potrdimo in nagradimo. Nagrajujemo sklonjeni, vedno nizko pri tleh. Ta korak vadimo, dokler ni pasji odziv na našo kretnjo hiter in tekoč.

Pomoč: roko zadržimo malo stran od psa in
mu s kretnjo sporočamo naj malo zadrži položaj
| Foto: Matej Velikonja |

3. korak: vajo podaljšujemo
Psa povabimo v položaj s kretnjo ene roke, v drugi roki pa imamo pripravljeno celo pest priboljškov. Ko pes obleži v položaju izrečemo besedo “mrtev” in ga nagradimo z enim priboljškom, nato roko hitro odmaknemo od pasjega gobčka za kakšnih 20 centimetrov ter jo takoj vrnemo nazaj in ponovno nagradimo. Ponavljamo, dokler nam priboljškov ne zmanjka. Vmes psu prigovarjamo “priden, mrtev, še mrtev”. Za ta korak si vzamemo veliko časa. Roka, ki nagrajuje, naj se vedno dlje odmika od pasjega gobca, preden se vrne nazaj z novo nagrado. Začnemo tudi podaljševati čas med enim in drugim nagrajevanjem. Ker smo do zdaj vajo vadili sklonjeni, se začnemo postopoma, iz dneva v dan, načrtno dvigati v stoječ položaj. Z vsako ponovitvijo vaje se s trupom dvignemo malo višje, nato se spet sklonimo in psa nagradimo.

4. korak: vajo utrdimo
Ko pes obleži v položaju mrtev, medtem ko mi vzravnano stojimo ob njem in ga vsake toliko nagradimo, se lahko začnemo korak po korak odmikati od njega. Na tej stopnji je vadba podobna kot pri utrjevanju klasičnega “prostor” položaja. Ta korak bomo morali vaditi zelo dolgo, nekaj mesecev, preden bo pes sposoben poljubno dolgo obležati v položaju ne glede na to, kje v prostoru se mi nahajamo. Vadimo postopno in kriterije sistematično malo po malo dvigujemo. Imeti moramo čim več uspešnih in čim manj neuspešnih ponovitev!

5. korak: stopnjujemo hitrost, ukinjamo kretnjo
Vzporedno s podaljševanjem in utrjevanjem položaja “mrtev” vadimo tudi hitrost pasjega odziva. Na našo kretnjo se mora pes iz kateregakoli položaja prevaliti na bok. Ni važno ali pes leži, stoji, hodi, teče ali sedi. Ko mu pokažemo kretnjo podkrepljeno z besedo “mrtev” se mora takoj prevaliti na bok. Hiter odziv bomo dobili ztako, da zagotovimo, da je vaja psu zabavna. Lahko jo načrtno nagrajujemo z bolj slastnimi priboljški ali pa jo, za tiste pse, ki so nori na igrače, začnemo nagrajevati s povabilom k igri. Hitreje ko se pes odzove na našo kretnjo, bolj jo mi manjšamo in delamo neopazno ter vedno večjo težo pripisujemo besednemu povelju “mrtev”.

marec 2013 za revijo Moj pes

Za vse tiste, ki niste ljubitelji flisa je zdaj možna podloga iz softshella. Zaenkrat sta na voljo le 2 barvi: črna in rdeča; postopoma bomo nekaj barv dodali (sigurno ne v takem barvnem obsegu kot flise). Pri naročanju označite ustrezno softshell barvo.

Zahtevnost: zahtevnejša vaja.
Predznanje: vaji “tap” ali “vmes“.

Kot ponavadi začnemo učenje v psu znanem, nemotečem okolju, ponavadi doma. Pripravljeno imamo hrano za nagrajevanje in tarčo iz kartona v velikosti naše dlani. Najprej ponovimo vajo “tap” – karton položimo na tla in psa potrjujemo (klik ali potrditvena beseda in nagrada) za dotik kartona s taco. To je praktično zato, da pes ve, za katero vajo gre.

Tarčo (kartonast kvadrat za
vajo “tap”) si pritrdimo na nart
| Foto: Matej Velikonja |

1. korak: naučimo vedenje
Po nekaj ponovitvah vaje “tap” si karton pritrdimo na nogo, na sprednji del, kjer so prsti in nart. Postavimo se tako, da je noga s kartonom malce naprej in počakamo, da bo pes sam opazil karton in nanj položil taco. Načeloma bi dobro naučen pes to moral brez težav storiti, saj vaje nismo zelo otežili. Če pes ne opazi sam kartona in se ga ne dotakne s taco, si lahko pomagamo tako, da z nogo rahlo potapkamo po tleh in tako usmerino pozornost psa na tarčo. Vsak dotik s taco potrdimo in nagradimo. Menjajmo lego noge/tarče glede na položaj psa. Zaenkrat ni pomembno, s katero taco se pes kartona dotakne.

Ne pozabimo na podaljševanje trajanja vaje. Pes naj ne bo vedno takoj nagrajen za dotik, ampak ga spodbujajmo, da dalj časa stoji s taco na tarči in s tem posledično na naši nogi. Trajanje podaljšujemo postopoma, sekundo po sekundo. Ne pretiravajmo in ne zvišujmo zahtev prehitro!

2. korak: zvišamo kriterije
Ko se pes kartona hitro in tekoče dotika in je sposoben stati na tarči vsaj pol minute, zvišamo kriterije tako, da na drugo nogo uvedemo novo tarčo. Zdaj želimo, da pes z obema tacama stoji na naših nogah. To najlaže naučimo iz položaja “vmes”, ki smo se ga naučili prejšnjič.

Psa pokličemo v položaj »vmes«. Na obeh obuvalih imamo po eno tarčo. Tu nam spet pride prav tapkanje, da psu usmerimo pozornost. Najprej potapkamo po tleh z eno nogo, ko pes zagleda tarčo in stopi nanjo, ga nagradimo in mu prigovarjamo, naj ta položaj zadrži, nato pa potapkamo z drugo nogo in vztrajamo, dokler se pes z drugo taco ne dotakne druge tarče.

Na začetku bodo seveda težave. Ko se bo pes poskušal postaviti na drugo tarčo, bo verjetno stopil s prve in obratno. Uporabimo logiko in potrjujemo vse, kar se nam zdi, da vajo pelje v pravo smer. Psu lahko pomagamo tudi tako, da noge obrnemo čim bolj navznoter (s prsti ena proti drugi) in mu tako olajšamo dostop do tarče.

Tarčo odstranimo
in dodamo gibanje
| Foto: Matej Velikonja |

3. korak: ukinemo tarčo in vajo nadgradimo
Ko psa pokličemo v položaj “vmes” ter potapkamo z nogami po tleh in pes avtomatično postavi obe taci na naši nogi, smo pripravljeni na naslednji korak – dodamo trajanje in dinamiko. Nehamo tudi uporabljati tarčo, saj je takpanje z nogo za psa zdaj že dovolj jasen namig, kaj želimo od njega. Postopoma podaljšujemo čas trajanja, ko naj pes stoji na naših nogah, ter se nato začnemo tudi premikati. Najprej dvignemo eno nogo in če pes ne umakne tace z naše noge, ga hitro potrdimo in nagradimo. Ponovimo še z drugo nogo. Ko mu gibanje naših nog ne dela več težav in lahko obdrži ravotežje, začnemo korakati na mestu. Ko je ta del vaje utrjen, se lahko začnemo premikati. Na široko razkoračeni hodimo naprej, pes pa v položaju “vmes” hodi med našimi nogami, tako da so njegove tace na naših čevljih.

4. korak: vajo poimenujemo
Vaja je zdaj dokončno izdelana in lahko jo poimenujemo, denimo, “cop-cop”. Med vadbo, ko je pes v položaju in hodi z nami, ponavljamo besedo “cop-cop”, ki pa jo mora pes velikokrat slišati, da jo lahko poveže z vajo in jo bomo lahko nekoč uporabljali kot povelje. Sama te vaje nimam poimenovane, psi namreč lažje dojemajo našo telesno govorico kot besede, tako da se mi zdi tapkanje z nogo po tleh dovolj učinkovito sporočilo, kaj želim.

5. korak: vajo utrdimo
Ko je pes sposoben na povelje “vmes” sam zavzeti položaj ne glede na to, kje stojimo in kako smo obrnjeni, začnemo vaditi dinamično različico vaje. Ko pes zavzame položaj, ga sicer besedno pohvalimo, a stopimo en korak naprej in ga spodbujamo, da se premakne z nami. Ko se premakne naprej in spet zavzame položaj “vmes”, potrdimo in nagradimo. Ponavljamo najprej korak po korak, ko pes to obvlada, postopoma povečujemo število korakov, dokler pes tekoče ne hodi med našimi nogami. (Ta različica vaje je za vodnika rahlo nerodna, saj mora korakati razkoračeno, je pa dobra priprava na vajo, ki jo bomo učili kasneje.)

6. korak: vajo utrdimo in ukinemo nagrado
Vajo je treba utrditi tudi zunaj – v mestu, na sprehodu. Naš cilj je, da pes z nami sodeluje, kjerkoli pač želimo. Pravzaprav je celotno učenje trikcev namenjeno temu, da se pes nauči sodelovanja z nami in da je bolj pozoren na nas, kaj mu sporočamo, kaj želimo …

Zunaj lahko nagrado zamenja povabilo k igri z vodnikom. Postopoma lahko nagrado ukinemo, a vedno psa pohvalimo za dobro opravljeno delo. Ponavadi pa pes najraje ponavlja tista vedenja, ki jih občasno nagrajujemo, saj se zanj vedenje potem splača – vedno je vsaj možnost, da pride do nagrade.

februar 2013 za revijo Moj pes

Izdelke so na voljo po principu videno-kupljeno in niso na voljo v poljubnih velikostih. Delani so na mojih borderjih, vsak je unikaten. Namenjeni so športnim, suhim borderjem oz. psom primerljive velikosti. Če vas izdelek zanima, javite kodo izdelka na mail ali nas kontaktirajte na FBju.

SecondPaw Borderwear	Opis izdelka in cena	Cena	Koda
	Puloverček podaljšan v hrbtni liniji z okrasnim ovratnikom. Primeren za standardno velike BCje.	20€	spbw 001
	Kratek lovski puloverček. Primeren za manjše BCje.	20 €	spbw 002
	Kratek puloverček. Primeren za manjše ali standardno velike a športne BCje.	30€	spbw 003
	Dolg in širok unisex pulover, ki se lahko za fantke na sprehodu skrajša. Primeren za večje BCje.	30 €	spbw 004
	Kratek pulover s širokim ovratnikom. Primeren za standardno velike športne BCje.	30 €	spbw 005