Kvarkadabra

Wiki-znanost: Z amaterji nad galaktični zverinjak

Mon, 28 May 2012 07:00:38 +0200

Leta 2007 se je Kevin Schawinski med doktorskim študijem na Univerzi Oxford lotil sistematičnega preučevanja oddaljenih galaksij. S pomočjo novih zelo natančnih slik celotnega neba, ki so jih prav takrat posneli v okviru projekta Sloan Digital Sky Survey, je želel preveriti hipotezo, da se zvezde rojevajo tudi v eliptičnih in ne le v spiralnih galaksijah.

Ker so nove zvezde vroče in zato modrikaste, stare pa hladnejše in zato rdečkaste, se povprečna starost zvezd odraža tudi v barvi galaksije. Za potrditev svoje hipoteze je potreboval dovolj veliko število fotografij obeh vrst galaksij, da bi jih nato sistematično analiziral in preveril, ali se barvno res tako močno razlikujejo.

Ljubitelji astronomije

Najprej se je dela lotil sam in v enem tednu pregledal 50.000 slik galaksij, za kar je pred zaslonom računalnika garal po dvanajst ur na dan. A že takrat je bilo na voljo skoraj milijon slik galaksij in za statistično potrditev svoje hipoteze bi jih moral klasificirati res veliko. Hitro mu je postalo jasno, da mu, tudi če bi več mesecev neprestano urejal le slike galaksij, ne bi uspelo pridobiti dovolj podatkov za uspešen zaključek raziskave. Očitno je bilo, da delo presega zmožnosti enega samega človeka, a sredstev za najem pomočnikov ni imel.

Marca 2007 je svoje težave ob vrčku piva razlagal kolegu, ki je kot podoktorski raziskovalec ravnokar prispel na Oxford. Skupaj sta prišla na idejo, da bi bilo morda smiselno postaviti spletno stran in klasificiranje galaksij predstaviti kot zabavno opravilo, ki bi ga lahko preko interneta izvajal vsakdo, ki bi ga to zanimalo.

Do poletja sta postavila spletno stran z naslovom Galaktični zverinjak (www.galaxyzoo.org) in s prijatelji so jo 11. julija 2007, na prvi dan javnega delovanja, predstavili tudi na radiu BBC. To je nepričakovano sprožilo tako velik odziv pri ljubiteljih astronomije, da se je zaradi množičnega obiska pokvaril strežnik, na katerem je spletna stran gostovala. V nekaj urah jim ga je nato uspelo popraviti in po prvem dnevu delovanja so z veseljem ugotovili, da so obiskovalci Galaktičnega zverinjaka izvedli po 70.000 klasifikacij vsako uro. Da so bile klasifikacije zanesljive, je isto sliko galaksije neodvisno pregledalo več obiskovalcev strani, s čimer so uspešno odstranili napake in namerne napačne vnose. V naslednjih letih je 200.000 prostovoljcev klasificiralo neverjetnih 150 milijonov posnetkov galaksij.

Že prve tedne delovanja spletne strani so »ljubiteljski astronomi« v množici slik začeli povsem spontano odkrivati tudi nenavadne posnetke in jih objavljati na forumu. V začetku avgusta 2007 je petindvajsetletna nizozemska učiteljica Hanny van Arkel med klasificiranjem na eni izmed slik pod galaksijo opazila modrikasto meglico. Zdela se ji je nenavadna, zato je na forumu objavila povezavo na sliko z vprašanjem, ali morda kdo ve, kaj je na sliki. Seveda sprva nihče ni imel pravega odgovora, profesionalni astronom, ki je skrbel za forum, pa ji je zgolj vljudnostno odpisal, da gre res za zanimivo sliko, a je kasneje priznal, da se mu je zdelo, da gre zgolj za optično motnjo in ne za dejanski objekt v vesolju.

Zanimanje na forumu je vseeno raslo in meglice se je prijela oznaka Hanny’s Voorwerp oziroma Hanin objekt. Kasneje se je izkazalo, da gre za pomembno astronomsko odkritje. Hanny je našla ugasli kvazar, ki sicer ne sveti več, a je pred tem tako ogrel bližnjo malo galaksijo, da sedaj ta oddaja močno modrikasto svetlobo. Astronomi so hitro ugotovili, da se lahko iz takšnega pojava veliko naučijo o kvazarjih, zato so v Hanny’s Voorwerp usmerili vse največje teleskope, med drugimi tudi Hubblov vesoljski teleskop, Hanny pa je postala prava mala medijska zvezda.

Z izmenjavo objav na forumu so astronomski amaterji sami prišli na sled tudi novi vrsti galaksije, ki so jo po videzu poimenovali grahasta galaksija. Videti je namreč kot malo zamazano oziroma motno zrno zelenega graha. V nekaj mesecih pregledovanja slik so nabrali dovolj grahastih kandidatov, da je to vzbudilo pozornost profesionalnih astronomov. Ti so po dodatnih študijah ugotovili, da gre za novo vrsto ultra kompaktne galaksije, v katerih se zvezde rojevajo bistveno hitreje kot denimo v naši galaksiji. Pri nas se v povprečju rodita ena ali dve zvezdi na leto, medtem ko se jih v bistveno manjših grahastih galaksijah rodi tudi po štirideset.

Zanimiv je podatek, da je največ klasifikacij v okviru projekta Galaktični zverinjak in pomembno delo pri določitvi nove vrste grahastih galaksij opravila petdesetletna gospodinja in mati dveh otrok Aida Bergas iz Portorika, ki se je tja preselila iz Dominikanske republike. Pravi, da ji je ta astronomska spletna stran povsem spremenila življenje.

Projekt Galaktični zverinjak je lep primer nove oblike sodelovanja amaterjev pri znanstvenem delu (citizen science), ki ga v knjigi Reinventing Discovery: The New Era of Networked Science (Princeton University Press, 2011) podrobno analizira Michael Nielsen. Gre za nov način nekakšnega »wiki« znanstvenega sodelovanja, ko amaterji s pomočjo modernih internetnih orodij neposredno pomagajo pri znanstvenem raziskovanju, podobno kot ljubiteljski pisci v svojem prostem času ustvarjajo Wikipedijo.

Projekt Polymath

Januarja 2009 je Timothy Gowers, profesor na Univerzi v Cambridgu in eden vodilnih svetovnih matematikov, med drugim tudi dobitnik prestižne Fieldsove medalje, ki velja za nekakšno Nobelovo nagrado za matematiko, na svojem blogu (gowers.wordpress.com) izvedel manjši eksperiment, ki ga je poimenoval projekt Polymath. Izbral je enega izmed še nerešenih, a pomembnih težkih matematičnih problemov in ga v nasprotju z ustaljeno prakso poskušal rešiti v sodelovanju z bralci svojega bloga. Kogarkoli, ki bi imel kakršnokoli koristno idejo, je prosil, naj se oglasi v obliki komentarja na blogu.

Prvih sedem ur po objavi ni bilo nobenega odziva, nato pa se je oglasil profesor matematike z druge univerze in opisal podoben problem, ki bi bil lahko v pomoč pri prvih korakih reševanja. Zatem se je oglasil še gimnazijski učitelj s svojimi idejami in takoj nato še drug ugledni matematik, prav tako dobitnik Fieldsove medalje.

V naslednjih 37 dneh je 27 ljudi napisalo 800 komentarjev oziroma skupaj kar 170.000 besed. Gowers je hiter razvoj argumentov in preverjanje raznih možnosti v okviru projekta Polymath v primerjavi z običajnim raziskovanjem opisal kot vožnjo v primerjavi s porivanjem avtomobila. V dobrem mesecu so vrhunski svetovni matematiki v sodelovanju z amaterji in manj znanimi kolegi na blogu rešili ne le izvorno zastavljen problem, ampak tudi težji, bolj splošen problem zastavljenega vprašanja.

Tim Gowers je, kot kaže, eden izmed najbolj vplivnih znanstvenih blogerjev, saj je januarja 2012 sprožil še eno odmevno akcijo. Na blogu je objavil obrazložitev svojega nestrinjanja z velikimi zneski, ki jih morajo bralci znanstvenih člankov plačevati založnikom znanstvenih revij, da lahko preberejo rezultate raziskav, ki so večinoma tako ali tako financirane z javnim denarjem. V sestavku se je zavezal, da svojih člankov ne bo več pošiljal revijam, ki jih izdaja največji znanstveni založnik Elsevier.

Njegova objava je sprožila buren odziv med drugimi znanstveniki, ki so s komentarji in podpisi protestne izjave izražali podobno nestrinjanje s tem, da neko zasebno podjetje pobira velike dobičke zgolj za to, da posreduje med recenzenti, uredniki in avtorji člankov, ki jim praviloma za njihovo delo nič ne plača.

Večina univerz v Veliki Britaniji za dostop do revij in člankov letno nameni od 4 do 6 milijonov funtov, založniška podjetja pa imajo kljub recesiji dobičke v obsegu 35 odstotkov letnega prometa. Elsevier je imel recimo leta 2009 dobro milijardo dolarjev dobička pri 3,2 milijarde dolarjev prihodkov. Zato ne preseneča, da se zadnje mesece s problemom astronomskih stroškov za dostop do znanstvenega tiska ukvarjajo tudi najbogatejše univerze. Knjižnica Univerze Harvard je nedavno v internem pismu raziskovalce pozvala, naj objavljajo v znanstvenih revijah, ki so bralcem prosto dostopne. Ugotavljajo namreč, da si izjemno dragih naročnin, ki znašajo tudi po 40.000 dolarjev letno, ne bodo mogli več privoščiti.

Sašo Dolenc

Česa denar ne more kupiti?

Mon, 21 May 2012 07:00:25 +0200

Švicarji so se dolgo trudili, da bi našli primeren kraj za odlagališče radioaktivnih odpadkov. Strokovnjaki so po preučitvi okoliščin kot najprimernejšo lokacijo predlagali majhno vas v središču države in malo pred referendumom o tem vprašanju so med prebivalci izvedli še anketo, v kateri se je izkazalo, da bi minimalna večina 51 odstotkov vaščanov podprla gradnjo odlagališča. Presenetljiv pa je bil odziv vaščanov na dodatno vprašanje v anketi, v katerem so jih spraševali, ali bi se z odlagališčem morda strinjali pod pogojem, da bi kot kompenzacijo za nevšečnosti dobivali državno rento. Kljub temu, da se zdi druga ponudba za vaščane bolj sprejemljiva, je gradnjo odlagališča pod temi »boljšimi« pogoji podpiralo le 25 odstotkov vaščanov.

Uvedba plačila lahko spremeni pravila igre

Podobno, na prvi pogled nerazumno obnašanje ljudi so zaznali tudi upravniki vrtcev v Izraelu. Da bi izkoreninili zoprno zamujanje staršev, ki so po otroke prihajali kasneje, kot je dopuščal delovni čas vrtca, so se odločili, da bodo za zamudnike uvedli denarne kazni. Vendar so že kmalu po uveljavitvi novih pravil presenečeni ugotovili, da se število prekoračitev časa varstva zaradi denarnih kazni ni prav nič zmanjšalo, ampak se je celo povečalo.

Ko so se o problemu pogovorili še s starši, so hitro odkrili vzrok, zakaj je prišlo do prav nasprotnega odziva na zagrožene kazni, kot so pričakovali. Zamudniki so se pred uvedbo novega režima zaradi nespoštovanja pravil vrtca počutili krive, zato so se vsaj trudili, da ne bi bili pretirano pozni. Ko so uvedli kazni, pa so jih starši hitro začeli dojemati kot doplačilo vrtca, s katerim si kupijo pravico, da lahko občasno tudi zamudijo. Ker so za svoj pozni prihod plačali, se niso več počutili krive in se zato tudi niso pretirano trudili, da bi po otroke prihajali pravočasno.

Da bi podrobneje preučili podobne anomalije, so izraelski raziskovalci izvedli še poskus s študenti, ki so jim naročili, naj zbirajo donacije za dobrodelni sklad. Ponovno se je presenetljivo izkazalo, da so bili najuspešnejši tisti, ki za svojo dobrodelno dejavnost niso bili denarno nagrajeni. Povsem volonterska skupina je zbrala kar 55 odstotkov več donacij kot njihovi kolegi, ki so dobili plačilo v višini enega odstotka zbranih sredstev, a iz posebnega fonda, tako da je bila nagrada povsem ločena od namensko zbranih donacij. Bolje se je izkazala skupina, ki je dobila desetkrat večjo denarno nagrado, a še vseeno je bil njihov skupni uspeh manjši kot pri skupini, ki je donacije zbirala zastonj.

Vse tri primere omenja harvardski profesor etike Michael J. Sandel v svoji novi knjigi What Money Can't Buy: The Moral Limits of Markets (Farrar, Straus and Giroux, 2012). V njej opozarja, da tržni pristop sam po sebi nikakor ni vrednostno nevtralen. Ko začnemo neko dobrino ali storitev vrednotiti prek cene, ki jo ima na trgu, to vpliva tudi na odnos, ki ga imamo do te dobrine. Pogosto se namreč premalo zavedamo, da lahko že zgolj pripravljenost, da z nečim trgujemo, povsem spremeni dojemanje in vrednotenje te konkretne dobrine.

Ko se je po koncu hladne vojne tržni pristop pri proizvodnji in distribuciji blaga globalno uveljavil kot najuspešnejši in najučinkovitejši, se je vzporedno začelo tržno razmišljanje in vrednotenje s področja ekonomije seliti tudi na druga področja delovanja družbe.

Tržna ekonomija in tržna družba

Da bi dodatno osvetlil to značilnost družbenih sprememb zadnjih nekaj desetletij, Sandel vpelje terminološko ločitev med tržno ekonomijo in tržno družbo. Tržna ekonomija je zelo učinkovito orodje za organizacijo proizvodnje in distribucije materialnih dobrin in storitev, medtem ko je tržna družba aplikacija tržnega načina vrednotenja na prav vsa področja družbe.

Prehod iz tržne ekonomije v tržno družbo se zgodi, ko začnemo tudi področja življenja, ki po svoji naravi niso primerna za tržni pristop, upravljati s tržnimi mehanizmi. To nekritično širjenje tržne miselnosti, ki jo običajno imenujemo tudi neoliberalna ideologija, spremlja prepričanje, da je prav tržno vrednotenje najbolj pravično in učinkovito, ne glede na to, katero področje družbe ureja.

V družbi, kjer je skoraj vse naprodaj, se po Sandelu pojavita predvsem dve težavi. Ljudje v takšnem sistemu niso več enakopravni, saj so bogati v bistveno boljšem položaju kot revni. Pomembno pa je tudi dejstvo kvarnega vpliva same uvedbe trgovanja, saj lahko že to samo po sebi vpliva na dojemanje in vrednotenje področja družbe, na katerem uvedemo tržna pravila vrednotenja.

Hkrati s širjenjem tržnega pristopa pride pogosto tudi do izrivanja alternativnih načinov urejanja odnosov, ki začnejo izgubljati pomen in legitimnost. Najpreprostejša in najbolj uveljavljena oblika alternativnega urejanja razmerij v vsakdanjem življenju je denimo čakanje v vrsti. Etika vrste temelji na načelu »kdor prej pride, prej melje«, ki je po svojem bistvu povsem egalitarno, saj smo v vrsti vsi enakopravni, razlikujemo se le po mestu, ki ga zasedamo.

Seveda je tudi tržni pristop po svoje egalitaren, saj je za izvedbo posla na trgu pomembno le, da imaš denar, ne pa tudi, kdo si. Vsi, ki lahko plačajo, so po tržni etiki enakovredni. Seveda pa so, nasprotno od etike čakanja v vrsti ali naključnega žrebanja, izrinjeni vsi tisti, ki nimajo dovolj denarja, da bi sploh lahko sodelovali pri tržni izmenjavi.

Pravičnost in učinkovitost tržnega sistema temeljita na predpostavki, da se posel izvede le, če bosta obe strani po izmenjavi na boljšem ali vsaj ne na slabšem. V dojemanju družbe kot velikega tržnega mehanizma naj bi vsak zase ves čas zavestno ali nezavedno preračunaval, kaj pridobi in kaj izgubi s posamezno odločitvijo, pa naj gre za denarno izmenjavo ali zgolj za urejanje medosebnih odnosov. Ključno za pravičnost pri delovanju trga pa naj bi bilo, da so vsi, ki sodelujejo pri izmenjavi, res svobodni in dobro informirani.

S čim ne smemo trgovati?

Kot poudari Sandel, je temelj sodobne družbe omejitev, da se z določenimi dobrinami ne sme trgovati. Svoje volilne pravice recimo ne morete prodati. Prav tako ne morete najeti nekoga, da bo za vas odsedel zaporno kazen. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da je v jedru prepovedi trgovanja ideja enakopravnosti vseh ljudi, ki je v temelju večine modernih družbenih institucij, kot so sodni sistem, politično odločanje, znanost, izobraževanje, socialne pravice, zdravstveno varstvo ipd.

Če se ustavimo denimo pri znanosti, je zanjo povsem jasno, da mora delovati povsem zunaj tržnega načina vrednotenja. V znanosti šteje zgolj in samo argument, pri čemer je povsem nepomembno, kdo ga izreče in koliko bi bil pripravljen plačati, da bi ga znanstvena skupnost sprejela. Znanost je vsaj v načelu primer moderne družbene institucije, ki temelji na popolni egalitarnosti in na popolnem zavračanju tržnih načel, saj je vsa znanstvena vednost po definiciji javna in vsakomur dostopna. Vrednotenje idej v znanosti temelji na načelu, da jih lahko prav vsakdo argumentirano izpodbija, in prav zato morajo biti javno dostopne. Uvajanje tržnih pristopov v samo znanost po definiciji ni možno.

Vendar pa pri omejitvi širjenja tržne družbe ne gre zgolj za varovanje temeljnih institucij, na katerih temelji sodobna družba, ampak tudi za kvarni (koruptni) vpliv uvedbe trgovanja na področja, kjer sama uvedba trgovanja spremeni naš vrednostni odnos do določene problematike.

Sandel navaja kvarne vplive vzpostavitve mehanizmov za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. Po analogiji z zamujanjem staršev v vrtcih tudi tu možnost plačila odstrani iz konkretnega početja občutek krivde, da počnemo nekaj, kar ni družbeno zaželeno. Vpeljava trgovanja z izpusti naredi iz nečesa, kar smo sprva dojemali kot nekaj moralno slabega, povsem legitimno tržno blago. Če karikiramo, bi lahko v skrajnem primeru vsakdo po mili volji odmetaval smeti, kjerkoli bi se mu zahotelo, če bi hkrati plačal kakemu revežu pod Himalajo, da v svoji okolici pobere še več smeti, kot bi jih sam kot plačnik storitve odvrgel okoli svojega doma.

Sašo Dolenc

Zakaj je neko okolje bolj kreativno kot drugo?

Mon, 07 May 2012 07:00:54 +0200

Sredi druge svetovne vojne so v kampusu ameriške univerze MIT postavili leseno dvonadstropno stavbo, v katero so nastanili množico znanstvenikov in inženirjev, ki so z vseh koncev sveta prihajali v Boston, da bi za zaveznike razvijali nove vojaške tehnologije. Ker so sprva načrtovali, da bodo novo zgradbo številka 20 (Building 20) takoj po končani vojni porušili, se z njenim videzom niso pretirano ukvarjali. Opisovali so jo kot grdo in dolgočasno barako, po legendi pa naj bi načrte zanjo izdelali v enem samem dnevu. Čeprav naj bi šlo samo za začasni objekt, se je stavba po spletu okoliščin ohranila vse do leta 1998 in velja za nekakšen »magični inkubator idej« oziroma eno najbolj kreativnih poslopij vseh časov.

Takoj po vojni, ko so jo že začeli podirati, se je izkazalo, da zaradi velikega vpisa študentov še zmeraj nujno potrebujejo tudi te dodatne prostore. Vanjo so naselili profesorje in raziskovalce, ki drugje niso našli prostora za svoje pisarne in laboratorije. Zgradba 20 je tako postala kraj, kjer so se skupaj znašli raziskovalci z najrazličnejših področij znanosti, ki drug o drugem praviloma niso vedeli skoraj ničesar.

Magični inkubator idej

Morda se zdi, da je takšna interdisciplinarna mešanica strokovnjakov pod eno samo streho recept za katastrofo, a izkazalo se je ravno nasprotno, saj so v zgradbi vseskozi prihajali do zelo odmevnih odkritij. Ni zanemarljiv niti podatek, da je bilo poslopje zaradi začasne narave in lesene izdelave razmeroma preprosto spreminjati. Ko je Jerrold R. Zacharias razvijal atomsko uro, je potreboval laboratorij, v katerem bi lahko postavil visok steber, zato je preprosto podrl strop v obeh vmesnih nadstropjih. Tisti, ki so potrebovali večje sobe, so podrli vmesne stene, da so si ustvarili prostore, ki so jim kar najbolj ustrezali.

Leta 1956 se je začasni uporabnik zgradbe in glasbeni navdušenec Amar Bose odločil, da si bo za popestritev vzdušja med pisanjem doktorske disertacije kupil napravo, s katero bo v pisarni predvajal glasbo. Žal je kmalu ugotovil, da mu tudi iz najboljših zvočnikov na trgu ne uspe izvabiti zvoka, ki bi bil primerljiv z živo glasbo. Tako se je začel zanimati za tehnologije, ki so jih takrat uporabljali za izdelavo zvočnikov, in se s tem namenom spotoma večkrat ustavil v akustičnem laboratoriju, ki je bil v isti stavbi. Kmalu je več časa preživel v laboratoriju kot za pisalnim strojem, iz česar se je čez nekaj let rodilo podjetje Bose, ki je postalo vodilna svetovna sila med proizvajalci zvočnikov, Amar pa je danes milijarder.

Vendar v zgradbi nikakor niso domovali le naravoslovci in tehniki. V petdesetih letih sta v »dveh najbolj bednih luknjah« v vsej zgradbi, kot sta opisala svoji pisarni, članke in knjige pisala ustanovitelj tamkajšnjega oddelka za lingvistiko Morris Halle in mladi doktorski študent Noam Chomsky, ki je s svojimi idejami kmalu zatem povzročil pravo revolucijo v lingvistiki in velja za enega najbolj citiranih živečih znanstvenikov.

Pomen naključnih srečanj in novih obrazov

Marsikdo si že dolgo zastavlja vprašanje, kaj pripelje do tega, da je neko okolje bolj kreativno od drugega. Po eni od hipotez naj bi bili izjemno pomembni naključni stiki, do katerih prihaja, ko se ljudje pogosto srečujejo in na hitro izmenjajo nekaj besed. Te modrosti se je zavedal tudi Steve Jobs, ko je gradil pisarne za podjetje Pixar, v katerem so ustvarili mnoge izjemno uspešne celovečerne risanke in na novo definirali področje računalniško podprte animacije. Da bi povečal verjetnost spontanih srečanj med zaposlenimi, je Jobs pisarne razporedil okoli zastekljenega atrija, v katerem so prirejali sestanke in kamor je pozneje preselil tudi predale za pošto, kavarno in vse druge skupne službe, ki so jih bili zaposleni prisiljeni pogosto obiskovati. Za nekaj časa je menda zaprl tudi vsa druga stranišča v zgradbi, da bi res maksimalno povečal pogostost srečevanja v atriju, a se ta ukrep ni dolgo obdržal.

Preverjanja hipoteze o pomembnosti neposrednih stikov za vznik kreativnosti so se lotili tudi povsem kvantitativno. Isaac Kohane je preučeval, kako daleč narazen so bili med raziskavami avtorji najuspešnejših raziskovalnih člankov. Po analizi petintrideset tisoč znanstvenih objav in določitvi fizične lokacije njihovih avtorjev med raziskovanjem se je jasno pokazala povezanost med bližino avtorjev in stopnjo citiranosti članka. Najboljše rezultate so konsistentno dosegale ekipe, pri katerih so bili raziskovalci le nekaj deset metrov narazen.

Vendar ne gre samo za bližino in spontane stike, ampak je pomembno tudi, da v okolje neprestano prihajajo novi obrazi, nove izkušnje in novo znanje. Sociologa Briana Uzzija je zanimalo, kakšna je magična formula za sestavo ustvarjalne ekipe z največjimi možnostmi za uspeh. S tem namenom se je lotil analize zgodovine broadwayskih produkcij, saj je imel dobre podatke o uspešnosti posamezne predstave, natančno pa je poznal tudi sestavo ekip, ki so ustvarjale posamezne predstave.

Ko je preučil produkcijske skupine skoraj petsto različnih predstav, ki so jih na Broadwayu izvedli med letoma 1945 in 1989, je empirično potrdil hipotezo, da morajo biti ekipe za doseganje uspeha dovolj raznolike. Vpeljal je parameter Q, s katerim je meril predhodno povezanost oziroma medsebojno poznavanje sodelujočih pri predstavi. Če se ekipa skorajda še nikoli ni videla, je bil njen Q nizek, če pa je že velikokrat sodelovala, je bil Q večji.

Rezultati raziskave so pokazali, da je med parametrom Q in uspešnostjo predstave pomembna korelacija. Na skali Q, ki se je gibala med 1 in 5, se je po analizi množice preteklih predstav izkazalo, da Q, ki je manjši kot 1,7, skoraj gotovo ne bo prinesel uspeha, prav tako pa tudi ne večji kot 3,2. Za zmagovito se je izkazala zlata sredina nekje med 2,4 in 2,6, kar pomeni, da se najbolje obnese ekipa starih uigranih sodelavcev, ki se ji pridruži nekaj povsem novih obrazov, s katerimi še niso sodelovali.

Timsko delo je danes tudi v znanosti ustaljena praksa. Uzzi je s profesorjem menedžmenta Benjaminom F. Jonesom zato analiziral še dvajset milijonov akademskih člankov in dva milijona patentov, ki so bili objavljeni v zadnjih petdesetih letih, da bi ugotovil morebitno korelacijo med uspešnostjo in velikostjo raziskovalne skupine. Analiza, objavljena leta 2007 v reviji Science, je pokazala, da se znanstvene skupine povečujejo za približno dvajset odstotkov na desetletje. Izkazalo se je tudi, da so v povprečju članki več avtorjev dvakrat bolje citirani kot tisti, ki jih objavi en sam. Še večja razlika je pri odmevnih člankih, ki imajo sto ali več citatov. Tam je skupinskih člankov kar šestkrat več kot individualnih.

»Brainstorming« žal ne deluje

Ko razpravljamo o kreativnem sodelovanju, praviloma najprej pomislimo na metodo skupinskega iskanja idej, ki jo je kmalu po drugi svetovni vojni v knjižni uspešnici opisal Alex Faickney Osborn, sicer izvršni direktor ene od newyorških oglaševalskih agencij. Metodo je poimenoval viharjenje (brainstorming), njeno bistvo pa je v načelu, da se je treba med iskanjem idej vzdržati kritik, saj naj bi te negativno vplivale na sodelujoče.

Metoda se je vsekakor prijela in postala izredno priljubljena povsod, kjer so potrebovali sveže ideje. Manj navdušenja pa je požela pri strokovnjakih, ki so se ukvarjali z znanstvenimi raziskavami kreativnih procesov. Ko so konec petdesetih let metodo podrobno preverjali na testnih skupinah študentov, se je izkazalo, da so se skupine, ki so sledile pravilom viharjenja, odrezale bistveno slabše kot študenti, ki so naloge reševali samostojno. Posamezniki so prišli v povprečju do dvakrat več idej, ki so jih sodniki poleg tega spoznali tudi za kvalitetnejše, kot njihovi kolegi, ki so ideje lovili po pravilih viharjenja. Kot poroča Jonah Lehrer v sestavku Groupthink – The Brainstorming Myth (The New Yorker), so do podobnih zaključkov o škodljivosti ali vsaj neučinkovitosti metode viharjenja pozneje prišle tudi druge študije, a so jih v »kreativnih industrijah« dolgo časa ignorirali.

Podrobnejše raziskave so pokazale, da je pri metodi iskanja idej z viharjenjem najbolj problematično pravilo, da se je treba med zbiranjem idej vzdržati vsake kritike. Novejša spoznanja nasprotno kažejo, da je tudi v kreativni fazi izpostavljenost kritiki še kako pomembna, saj nas spodbudi, da problem vidimo še z drugega zornega kota. Primerna in predvsem ne žaljiva kritika nikakor ne zmanjšuje kreativnosti, ampak jo povečuje.

Sašo Dolenc

Peter Rodič: Korozija kovin in njihovih zlitin

Mon, 23 Apr 2012 09:31:45 +0200

Predavanje bo v torek 24. 4. 2012 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

Korozija je eden največjih uničevalcev človeških dobrin in energije. Najbolj poznana primera korozije sta rjavenje železa ali nastanek "zelenega volka" na bakru. Ker je pojav zelo zahrbten, posledice najpogosteje opazimo šele, ko so spremembe že vidne. Vendar so posledice korozije poleg spremembe izgleda površine lahko tudi hujše. Zaradi korozije lahko pride do izgube mehanskih lastnosti kovin ter njihovih zlitin. Zato posledično lahko pride na primer do preloma materiala ali nastanka lukenj v njem, kar pa lahko pomeni tudi velika nevarnost za okolje in ljudi. Danes je raziskovanje usmerjeno v preučevanje korozijskih procesov, v izboljševanje obstoječih načinov zaščite ter razvoj novih. Toda ali lahko s trenutnimi raziskavami korozijske procese popolnoma preprečimo, upočasnimo ali vsaj omejimo? Morda poznate kakšna je prihodnost razvoja korozijske zaščite?

Kako računalniki sami popravljajo napake

Mon, 26 Mar 2012 07:00:33 +0200

Ko je matematik Richard Hamming kmalu po drugi svetovni vojni v Bellovih laboratorijih skrbel za enega od prvih računalnikov, se je moral spopadati s težavami, kakršnih danes skorajda ne poznamo več. Ker je isti računalnik uporabljalo več raziskovalcev, je moral vsakič, ko je hotel nadaljevati delo na svojem projektu, v računalnik ponovno vnesti program in podatke, ki jih je s programom obdeloval. Danes se vse to zgodi skorajda v trenutku in praviloma brez kakršnihkoli zapletov, a v pionirski dobi računalništva so bila tudi tovrstna opravila kar zahtevne operacije.

Algoritmi za odkrivanje in odstranjevanje napak

Do težav je prihajalo predvsem zato, ker se je računalnik pri branju podatkov pogosto zmotil, s čimer je povzročil hude zaplete in raziskovalce spravljal ob živce. Že če je prišlo do ene same napake pri branju algoritma, so bili lahko vsi izračuni neuporabni, zelo verjetno pa se je tudi sam računalnik med izvajanjem programa prenehal pravilno odzivati, zato ga je bilo treba ponovno zagnati.

Shranjevanje in prenašanje informacij sta (ob računanju oziroma izvajanju algoritmov) že od vsega začetka osrednji opravili, ki ju izvajajo računalniki. Pri prenosu in hrambi elektronskih informacij pa je potrebna posebna natančnost, saj morajo biti podatki povsem točni in ne le natančni, denimo z verjetnostjo 99,99999 odstotka, sicer se hitro pojavijo težave. Kako doseči absolutno točnost, je bilo za prve uporabnike računalnikov kmalu po drugi svetovni vojni izjemno pomembno vprašanje, ki so ga morali hitro razrešiti.

Richard Hamming je tako leta 1947, da bi se vsaj delno izognil zoprnim težavam pri branju podatkov, iznašel algoritem, ki je znal sam v omejenem obsegu odkrivati in odpravljati napake pri branju podatkov. Svojo iznajdbo je sicer objavil šele nekaj let kasneje, a zanesljivost prenosa informacij je z njo v tistem času bistveno popravil in sprožil celo serijo novih izboljšav, tako da lahko računalnikom danes povsem zaupamo, da bodo denimo po internetu poslani podatki prišli do naslovnika nespremenjeni, tudi če bodo na poti naleteli na motnje.

Kako lahko vemo, da v podatkih ni napake?

Najbolj preprosta ideja, kako preprečiti, da bi prišlo do napak pri shranjevanju ali prenosu informacij, je, da podatke preprosto shranimo v več enakih kopijah. Za povečanje zanesljivosti prenosa informacij je treba namreč naslovniku poslati več kot le eno samo verzijo podatkov. Vendar se je takšen najbolj preprost pristop hitro izkazal za zelo nepraktičnega in nezanesljivega, zato so morali prvi uporabniki računalnikov najti nove načine, kako povečati zanesljivost prenosa informacij. Kot se pogosto zgodi v takšnih primerih, se je kot dober vir idej izkazala kar vsakdanja uporaba jezika, s katerim poteka prenos informacij med ljudmi, recimo po telefonu.

Tudi računalniki se morajo, podobno kot telefoni, spopadati s šumom in najrazličnejšimi popačenji na liniji. A pri telefonskem pogovoru nam, tudi če močno šumi in prekinja, ponavadi uspe nekako prenesti informacijo. Praviloma je skrivnost prenosa informacije preko linije z veliko šuma v tem, da za razumevanje ni ključen vsak posamezen glas. Tudi če se vmes kaj izgubi, informacija kljub temu pride na drugo stran.

Lep primer trika, ki nazorno opiše tovrsten način prenosa informacije, je zapis števil z besedami. Če želimo s pomočjo zapisa na papirju nekomu poslati denimo število 36172 in nas skrbi, da se bodo vmes posamezni deli zapisa izbrisali ali spremenili, bo bistveno večja verjetnost, da bo naslovnik dobil v roke pravo število, če bomo številke zapisali z besedami: tri šest ena sedem dva. V tem primeru bo tudi iz popačenega prenosa recimo "fri šst ema sedim dva" znal ugotoviti, da gre za število 36172. Ker smo številsko informacijo zapisali z besedami, je zelo velika verjetnost, da bo prišla do naslovnika v pravi obliki, tudi če bo vmes deležna določenega popačenja.

Hamming je leta 1947 posebej za digitalne računalnike iznašel način zapisa informacij, ki je temeljil na povsem enakem pristopu, kot smo ga uporabili v primeru zapisa besed za posamezne številke. Hamming je razvil kodo v računalniškemu dvojiškem zapisu z enicami in ničlami, s katero je lahko računalnik kar sam ugotovil, ali je prišlo pri prenosu do napake, in napako tudi avtomatično popravil. Vendar se je znala ta najbolj preprosta metoda učinkovito spopasti le z eno samo napako pri posameznem simbolu. Če je slučajno prišlo do več sočasnih napak, so ponovno nastopile težave.

Dovolj je že opozorilo

Poleg algoritmov, ki znajo sami odkrivati in popravljati napake, so zelo pomembne tudi metode, ki nam povedo le, ali se je informacija pri prenosu morda spremenila. Če posumimo, da je pri prenosu prišlo do napake, preprosto prosimo za novo kopijo. To je tudi način preverjanja, ki ga uporablja večina internetnih povezav.

Najbolj preprosta tovrstna metoda, ki zna preveriti, ali preneseni podatki niso popačeni, je metoda preverjanja vsote (checksum). Gre preprosto za to, da preneseni kos informacije, ki je praviloma zakodiran v obliki števil, seštejemo in zraven pripišemo še vsoto vseh števil, ki jih prenašamo. V praksi se izkaže, da je dovolj že, če zapišemo zgolj zadnjo decimalko vsote.

Prej omenjene številke števila 36172 preprosto seštejemo, ugotovimo, da je njihova vsota 19, in zraven zapišemo zadnjo decimalko vsote, kar pomeni, da naslovniku pošljemo zaporedje 361729. Prejemnik informacije mora v tem primeru vedeti, da uporabljamo tovrstni protokol preverjanja. Tako bo brez težav ugotovil, da je nekaj narobe, če bo prejel recimo zaporedje 361129. Vsota številk brez zadnje, ki služi za odkrivanje napak, je v tem primeru 13, kar pomeni, da bi morala biti zadnja kontrolna številka 3, če bi bil prenos izveden brez napak. V praksi protokol tako informacijo avtomatično zavrže in zahteva vnovičen prenos istega zaporedja.

Vendar pa tudi metoda preverjanja vsote ni povsem zanesljiva, saj lahko pride v sporočilu do več napak, ki se medsebojno izničijo oziroma je vsota spremenjenih števil enaka kot pri izvornem sporočilu. Zato so sčasoma metode preverjanja nadgradili, tako da izvedejo na številih več različnih operacij in ne izračunajo samo njihove vsote, s čimer lahko zaznajo bistveno več napak.

Rojstvo informacijskih znanosti

Algoritmi za preverjanje napak so samo del bistveno obsežnejše vede, ki ji pravimo informacijska teorija. Običajno štejemo za rojstvo informacijskih znanosti članek z naslovom Matematična teorija komunikacij, ki ga je leta 1948 objavil Claude Shannon. Zanimivo je, da sta si Shannon in Hamming v Bellovih laboratorijih prav takrat kratek čas celo delila pisarno, poznala pa sta se še iz medvojnih let, ko sta oba sodelovala pri projektu Manhattan, v okviru katerega so izdelali prvo jedrsko bombo.

Shannon je v svojem prelomnem članku, ki so ga poimenovali kar "Magna Charta informacijske dobe", postavil teoretske temelje informacijske znanosti. V njem je med drugim pokazal, da lahko tudi preko komunikacijskega kanala z veliko motnjami dosežemo razmeroma dober prenos podatkov. Izpeljal je tudi enačbe, s katerimi je izračunal največje možne hitrosti prenosa informacij preko nezanesljive povezave.

Brez metod, ki omogočajo zanesljivo hrambo in prenos podatkov, danes gotovo ne bi živeli v informacijski dobi, ko se že skorajda vsi pomembni podatki za delovanje družbe hranijo zgolj v elektronski obliki. CD-ji, DVD-ji, računalniški diski in drugi nosilci informacij, ki jih danes množično uporabljamo, temeljijo na zelo izpopolnjenih algoritmih, ki znajo sami odkrivati in popravljati napake. Podobno velja tudi za internet, saj tega danes osrednjega medija za prenašanje informacij ne bi bilo, če ne bi razvili zelo zanesljivih algoritmov, ki nam zagotavljajo, da se informacije pri prenosu preko interneta ne bodo prav nič spremenile.

Sašo Dolenc

Biologija samokontrole in nagonska moč volje

Mon, 05 Mar 2012 07:00:05 +0100

Ko gre za preživetje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v nekaj ključnih trenutkov, ki so pomembni, da se izognemo nevarnosti. Z izrazom stres označujemo biološki mehanizem, ki sproži hiter odziv telesa na prežečo nevarnost in ga pripravi na beg ali boj. Ne glede na konkretni vzrok, ki sproži alarm, se telo zmeraj odzove na enak način. Da bi bili v ključnih trenutkih karseda učinkoviti, se nam začasno izklopijo vse energetsko potratne telesne funkcije, in vse se osredotoči le na čim hitrejši pobeg ali otrplo čakanje, da nevarnost mine.

V knjigi Nagonska moč volje (The Willpower Instinct: How Self-Control Works, Why It Matters, and What You Can Do to Get More of It, Avery 2011) Kelly McGonigal poroča, da so znanstveniki nedavno poleg stresnega opisali tudi nasproten telesni mehanizem, ki bi ga lahko za razliko od reakcije beg-ali-boj poimenovali kar odziv počakaj-in-premisli. Reakcija beg-ali-boj nas pripravi, da se čim hitreje instinktivno odzovemo na nevarnost in ne zapravljamo dragocenega časa z razmišljanjem, medtem ko nam odziv počakaj-in-pomisli omogoči, da, nasprotno, prevzamemo samokontrolo in dobro premislimo, kaj bomo storili. Stresni odziv nam poviša srčni utrip, da smo takoj pripravljeni na akcijo, medtem ko nas mehanizem počakaj-in-pomisli pomiri, namesto mišic pa aktivira dele možganov, ki skrbijo za samokontrolo.

Če stres sproži zunanja nevarnost, pa se odziv počakaj-in-pomisli praviloma pojavi kot posledica notranjega konflikta med početjem, ki nam nudi takojšnje ugodje, in strategijo, ki je za nas sicer boljša, a šele na dolgi rok. Lep primer je recimo situacija, ko si zaželimo, da bi prižgali cigareto, a hkrati vemo, da to za naše zdravje ni dobro, ali ko bi morali delati, pa raje sedimo pred televizijo. Zaznava notranjega konflikta sproži fiziološki mehanizem, ki nas začasno pomiri in nam pomaga, da se "pravilno" odločimo in izvedemo tisto, kar je za nas dolgoročno najbolje. Mehanizem počakaj-in-pomisli nas na neki način ščiti pred nami samimi.

Dihalna sinusna aritmija

Kot najbolj zanesljiva metoda za spremljanje odziva počakaj-in-pomisli se je izkazala metoda merjenja dihalne sinusne aritmije (respiratory sinus arrhythmia) oziroma preprosteje rečeno variabilnosti hitrosti bitja srca v odvisnosti od dihanja. Gre za malo znano, a hkrati zelo preprosto meritev, ki jo danes najlažje opravimo s telefonom, ki ima vgrajeno kamero in lahko spremlja pretok krvi v prstu ter meri naš srčni utrip. (Tovrstne aplikacije za pametne mobilne telefone je razvilo slovensko podjetje Azumio.)

Morda se sliši nenavadno, a povsem enakomerno bitje srca je običajno znak, da smo pod stresom. Pri odzivu beg-ali-boj se nam pulz sicer poveča, a se hkrati zmanjša njegova variabilnost. Zmerna variabilnost v hitrosti pulza je tako znak, da srce ni povsem pod vplivom simpatičnega živčevja, ki telo pripravlja na akcijo, ampak je tudi pod okriljem parasimpatičnega živčevja, ki telo pomirja. Ko vdihnemo, se nam tlak v prsnem košu zmanjša, kar povzroči, da se zmanjša tudi krvni tlak. Živčni sistem zato avtomatično poveča hitrost bitja srca, da bi tako nadomestil zaznan padec krvnega tlaka. Po nekaj sekundah se sproži drug kontrolni mehanizem za regulacijo, ki hitrost bitja srca zmanjša.

Variabilnost srčnega ritma v odvisnosti od dihanja je tako dober posredni pokazatelj delovanja mehanizma samokontrole. Če si izmerite visoko variabilnost srčnega ritma, niste pod stresom in imate še dovolj zalog moči za učinkovito samokontrolo. S poskusi so pokazali, da lahko s pomočjo tovrstne meritve napovemo, katera od testnih oseb se bo znala upreti skušnjavi. Alkoholiki, pri katerih opazijo povečano variabilnost pulza, ko zagledajo steklenico vina, imajo večjo verjetnost, da se bodo skušnjavi lahko uprli, kot tisti, ki jim variabilnost srčnega ritma ob izpostavljenosti skušnjavi pade.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 so v ZDA izmerili, da se je ljudem v povprečju variabilnost srčnega ritma občutno znižala. Podoben pojav so zaznali tudi ob izbruhu finančne krize leta 2008. Na dolgi rok nič ne izničuje zalog zmožnosti samokontrole hitreje kot stres, saj sta fiziološka odziva stresa in samokontrole preprosto nezdružljiva. Stresni odziv pripravi telo na takojšno akcijo, pri čemer energijo preusmeri iz središč za dolgoročno planiranje v mehanizme za hiter odziv.

"Mišica" za samokontrolo se hitro utrudi

Večino evolucijske zgodovine je možganska predčelna skorja (prefrontalni korteks) skrbela za nadzor fizičnega gibanja, pri ljudeh pa se je ta del možganov bistveno povečal in prevzel še druge funkcije. Ne nadzoruje le gibanja, ampak tudi kaj mislimo, kako čustvujemo in na kaj smo pozorni. Predčelna skorja je tudi predel možganov, ki poskrbi, da naredimo tisto, kar je morda ta trenutek težje, a se nam bo na dolgi rok obrestovalo. Čeprav si morda, ko gremo mimo pekarne in zadiši po svežih sladicah, zaželimo, da bi kako pojedli, nam predčelna skorja sporoči, da to morda dolgoročno za nas ni najbolje, saj smo se zavezali, da bomo jedli bolj zdravo.

Opozoriti pa velja, da so naše sposobnosti samokontrole omejene, saj jih lahko hitro izrabimo. Možgansko sposobnost samokontrole si lahko predstavljamo kot mišico, ki nam lahko dobro služi, če zanjo skrbimo, lahko pa postane tudi povsem neuporabna, če jo pretirano obremenimo, saj se izčrpa, podobno kot denimo nožne mišice po dolgem teku.

Ker je mehanizem za samokontrolo energetsko zelo potraten, hitro porabi razpoložljive zaloge energije. Raziskovalci so s poskusi na prostovoljcih pokazali, da je naša sposobnost samokontrole pogojena tudi s stopnjo sladkorja v krvi. Če pade, možgani to zaznajo in izklopijo potratne dele ter tako varčujejo. Tako ni presenetljivo, da smo bolj muhasti, ko smo lačni, kar je posledica tega, da zaradi pomanjkanja energije izgubljamo sposobnost samokontrole. Zato je dobro, da jemo hrano, ki se počasi prebavlja in postopoma sproža hranila v kri, da imajo možgani trajen pritok energije.

V knjigi Nagonska moč volje avtorica predstavi tudi učinkovit način, kako uriti predčelni del možganov. Če se vsak dan le za nekaj minut osredotočimo samo na dihanje, se nam poveča pretok krvi v predčelnem predelu možganov, s čimer krepimo možgansko "mišico" za samokontrolo in se hkrati branimo pred škodljivimi posledicami kroničnega stresa.

Sposobnost samokontrole krepijo tudi redne zadolžitve. Raziskovalci so s poskusi pokazali, da je kontrolna skupina prostovoljcev, ki je morala nekaj časa skrbeti za dodatno opravilo (nekaterim so denimo naročili, da morajo jesti z levo roko, če so bili desničarji), manj posegala po kratkoročnih zadovoljitvah oziroma skušnjavah in se je bila zmožna bolje kontrolirati in slediti dolgoročnim ciljem.

Morda je prav posredna krepitev možganske "mišice" za samokontrolo razlog, zakaj je velik uspeh doživel mehanizem socialne pomoči, ki so ga razvili v Latinski Ameriki. V Braziliji se ta izjemno uspešna strategija pomoči revnim imenuje Bolsa Familia, v Mehiki Oportunidades, opisno pa bi jo lahko poimenovali pogojna socialna pomoč. Ideja je preprosta: revne družine, ki jih praviloma predstavlja mati, prejemajo socialno pomoč v gotovini ali z nakazili na bančni račun, če redno izpolnjujejo določene preproste pogoje. V Braziliji morajo otroci obiskovati šolo in hoditi na zdravniške preglede, matere pa na gospodinjske tečaje, kjer jih seznanjajo z zdravo prehrano in vzdrževanjem higiene.

Zadnja leta se pri nas veliko govori o ideji vpeljave univerzalnega temeljnega dohodka, po kateri bi vsak državljan mesečno brezpogojno prejel recimo 300 evrov. Čeprav bi se s tovrstno redno državno pomočjo gotovo izognili grobemu izkoriščanju socialno najšibkejših, v luči omenjenih raziskav delovanja možganov to vseeno ni najboljša strategija za sistematično izboljšanje stanja v družbi, saj ne upošteva dejstva, da je za zdrav razvoj družbe zelo pomembno, da čim več ljudi skrbi za dobro kondicijo svoje možganske "mišice" za samokontrolo.

Sašo Dolenc

Mi posodiš svoje telo?

Mon, 20 Feb 2012 07:00:25 +0100

Leta 1998 sta ameriška znanstvenika Matthew Botvinick in Jonathan Cohen v reviji Nature objavila poročilo o nenavadni iluziji gumijaste roke. Odkrila sta, da lahko prostovoljce z zelo preprosto metodo za kratek čas preslepita, da bodo umetno roko dojemali kot svojo lastno. Eksperiment je toliko bolj zanimiv, ker je dovolj enostaven, da ga lahko izvedemo tudi doma in tako preizkusimo, ali so tudi naši možgani dovzetni za tovrstno prevaro.

Postopek je preprost. Če nimamo umetnega modela roke, lahko vzamemo kar rokavico za pomivanje posode, ki naj bo čim bolj podobna barvi kože, jo napolnimo z vato in položimo na mizo. Pred seboj imamo tako hkrati ob svoji roki še model roke, ki naj bo videti čim bolj realističen. Med roko in model roke položimo pregrado, tako da lahko vidimo le model, ne pa tudi svoje roke. Nato prosimo pomočnika, ki sedi nasproti, da vzame dva enaka čopiča in nam začne z njima hkrati simetrično božati obe roki. Biti mora pazljiv, da čopiča premika usklajeno oziroma da se hkrati dotika istih točk na obeh rokah.

Po dobri minuti takšnega božanja prstov, pri katerem je bistveno, da lahko z očmi spremljamo le gumijasto roko, ki je postavljena tako, da bi bila lahko tudi del našega telesa, naenkrat začutimo iluzijo in umetno roko začnemo dojemati kot svojo lastno. Naši možgani začenjajo občutke o dotiku, ki prihajajo iz prave roke, spontano povezovati s čutnimi vtisi, ki jih zaznavajo oči. Ko zaznajo sinhronost vizualnih in taktilnih zaznav, jih povežejo skupaj v celoto. Ker vidimo le gumijasto roko, možgani zmotno mislijo, da tudi božanje s čopičem izvira iz te roke. Čeprav kožni občutki prihajajo iz skrite prave roke, se zdi možganom vseeno "bolj logično", da izvirajo iz roke, ki jo lahko vidijo, zato v celostno podobo telesa vključijo umetno in ne prave roke.

Ko se vzpostavi povezava z gumijasto roko, je zanimivo vprašanje, kaj testna oseba občuti, če po umetni roki, ki jo začasno dojema kot svojo, naenkrat močno udarimo, recimo s kladivom. Jo bo zabolelo? Kako se bo odzvala? Najbolje, da sami poskusite.

Raziskovalci so se seveda vprašali tudi, ali bi se dalo iluzijo razširiti na celo telo. Bi lahko možgane kako prelisičili, da bi tuje telo vsaj začasno dojemali kot svoje? S pomočjo pripomočkov za ustvarjanje virtualne realnosti jim je taka iluzija že uspela. V enem od primerov so poskusni osebi nadeli očala, na katera se je projicirala slika kamere, ki je bila nameščena na glavo človeške lutke, podobne tistim, ki jih lahko vidimo v vitrinah trgovin z oblačili. Nato so z enakim postopkom kot pri gumijasti roki vzpostavili iluzijo. S čopičem so božali trebuh plastičnega manekena in prostovoljca, ki je skozi očala videl trebuh, kot ga je posnela kamera na glavi plastičnega manekena.

V različnih laboratorijih po svetu so zadnja leta izvedli že veliko podobnih eksperimentov, pri katerih so s pomočjo usklajenih informacij več čutov vzpostavili iluzijo zamenjanega telesa. Prostovoljec se je tako začasno preselil v telo virtualne računalniško ustvarjene osebe ali celo v telo nasprotnega spola. V vseh primerih je prišlo do dejanske iluzije oziroma začasne identifikacije s tujim telesom, kar se lepo vidi v trenutku nevarnosti, ki preti virtualni osebi. Takrat se namreč refleksno takoj poveča pulz tudi dejanskemu udeležencu eksperimenta.

Kaj pomeni biti nekdo?

Pri zanimivih poskusih seveda hitro pristavijo svoj lonček tudi filozofi. Thomas Metzinger je prav na osnovi tovrstnih eksperimentalnih spoznanj v knjigi Biti nihče (Being No One: The Self-Model Theory of Subjectivity, MIT 2003) razvil teorijo, po kateri je jaz oziroma samopodoba posameznika posledica nekakšne dvojne iluzije, v katero smo ves čas vpeti.

Danes že zelo dobro poznamo mehanizme, s katerimi možgani neprestano tvorijo občutek enotnosti čutnih vtisov, ki smo jim priča. Vtisi se neprestano sestavljajo v koherentno celoto, ki jo možgani hkrati vstavljajo tudi v podobo sveta, ki jo imamo izdelano na osnovi spominov. Metzinger pravi, da so ti mehanizmi za nas transparentni, kar pomeni, da se jih sploh ne zavedamo, ko ves čas spremljajo senzorje v obliki čutil in na podlagi njihovih informacij prilagajajo podobo zunanjega sveta. Te možganske mehanizme razume kot del našega operacijskega sistema. Pravi jim virtualni organi, saj so nujni za nemoteno delovanje.

Tovrstne možganske mehanizme lahko primerjamo z letalom, ki leti skozi meglo, na okna pa se mu projicira navidezni model okolice, ki ga generira računalnik, podobno kot v simulatorju letenja. Realnost, ki jo dojemamo kot dejanski resnični svet, je v resnici simulacija. A ne fiktivna simulacija, ampak resnična simulacija. Kaj to pomeni? Simulacija, ki jo spontano dojemamo kot realnost, je najboljši približek za zunanji svet, ki ga lahko imamo. Primerjamo jo lahko s pogledom preko ekrana kamere, pri čemer nikoli ne moremo sveta videti neposredno. Metzinger temu pravi tunelski pogled, ker je zmeraj že nekako prirejen. V tej simulirani realnosti nastopamo tudi mi sami, saj smo eden izmed objektov simulacije.

Dobra metafora za "tunelski pogled" je lahko kar avtomobilska navigacija, ki ima celotno mrežo vseh cest in naslovov. Ko želimo priti na določen kraj, nam sproti kaže pot. Če slučajno zaidemo s predvidene poti, navigacija reče "Preračunavam!" in priredi pot novim razmeram, nakar nas spet usmerja do cilja. Enako velja tudi za našo "navigacijo" v svetu. Tudi tu smo večino časa na avtopilotu, ki nas spretno usmerja in preko čutov preverja, ali se dejansko stanje ujema z modelom, ki ga imamo.

Možgani tvorijo simulacijo sveta preprosto zato, ker v svetu ni mogoče dovolj dobro delovati, če nimaš zelo natančnega zemljevida, ki ga dojemamo kot dejanski zunanji svet. Po nekaterih hipotezah naj bi bila ta naša virtualna realnost celo za delček sekunde naprej v času glede na dejanski zunanji svet, saj se tako lažje odzovemo na morebitne trenutke, ko je treba na hitro odreagirati.

Model samega sebe, s katerim se poistovetimo, je pri ljudeh zelo kompleksen, a to ne pomeni, da bolj preprostih oblik ne najdemo tudi pri živalih. Model lastnega telesa je za živa bitja zelo pomemben, saj z njim lažje usklajujejo gibanje. Metzinger pravi, da prav transparentnost mehanizma za tvorjenje modela samega sebe ustvari vtis jaza kot dejanske entitete. Prav to, da se mehanizma, ki ustvarja samopodobo in podobo sveta, ne zavedamo, nam ustvari vtis obstoja jaza. Jaz ni zanj tako nič drugega kot del simulirane realnosti, ki ima enak pomen kot rdeča pika na zemljevidu mesta, ki kaže, kje trenutno smo, oziroma slika avtomobila v napravi za cestno navigacijo.

Sanje, v katerih smo budni

Prav tako zanimiv pojav, ki ga je Metzinger tudi podrobno preučeval, so lucidne sanje. Včasih se lahko tudi v samih sanjah zavemo, da sanjamo, ne da bi se pri tem zbudili. Pri nekaterih se to zgodi pogosteje, pri večini pa nikoli oziroma se tega vsaj ne spominjajo. Značilnost lucidnih sanj je, da lahko prav zato, ker se zavedamo, da gre le za sanje, dogajanje kontroliramo in počnemo stvari, ki jih v resničnem svetu ne moremo. Lahko letimo, skačemo z nebotičnikov in izvajamo podobna nemogoča opravila, ki bi jih sicer lahko počeli le v kaki računalniški igrici.

V lucidne sanje vstopimo, ko se nekako zavemo, da le sanjamo. Ena izmed metod, kako povečamo možnost za lucidno stanje med spanjem, je, da večkrat na dan zavestno preverjamo stopnjo realnosti svoje okolice. Pogledamo okoli sebe in preverimo, ali je vse tako, kot bi moralo biti, ali pa morda vidimo kaj nenavadnega, iz česar bi lahko sklepali, da sanjamo. Če ta postopek dlje časa ponavljamo, se nanj navadimo in večja verjetnost je, da ga bomo kdaj izvedli tudi v sanjah in tako na osnovi analize okolice spoznali, da sanjamo. Metzinger pojav lucidnih sanj interpretira kot stanje, ko naš možganski mehanizem za tvorjenje samopodobe in realnosti začasno ni več transparenten, ampak se ga zavedamo.

Sašo Dolenc

Premikanje meja svobodne volje

Mon, 06 Feb 2012 07:00:46 +0100

Petindvajsetletni Charles Whitman se je 1. avgusta 1966 z dvigalom povzpel na vrh nebotičnika, ki je del kompleksa Univerze v Teksasu v mestu Austin. Oborožen z več kosi orožja in obilo streliva je odšel na razgledno ploščad ter začel streljati. Preden so ga policisti ustrelili, je ubil ali ranil veliko naključnih mimoidočih, med njimi tudi nosečo žensko in pogumne posameznike, ki so ji poskušali pomagati.

Takoj po pokolu pred univerzitetnim nebotičnikom, ki je šokiral Američane, so pri sicer prijaznem mladeniču doma našli še dve trupli. Preden se je odpravil na morilski pohod, je Whitman umoril še svojo ženo in mater, našel pa je tudi čas, da je sedel za tipkalni stroj in napisal poslovilno pismo. V njem med drugim pravi: "Ne razumem svojega početja zadnje dni. Bil naj bi povprečen razumen mladenič, a zadnje čase (ne vem točno, kdaj se je začelo) sem postal žrtev mnogih nenavadnih in nerazumljivih misli. (…) Po dolgem premisleku sem se odločil, da bom danes ubil svojo ženo Kathy. (…) Močno jo ljubim in bila je dobra žena, ki si jo mož, kot sem jaz, lahko le želi. Razumsko ne znam navesti nobenega posebnega razloga, zakaj to počnem…"

Javnost se je po morilskem pohodu na prvi pogled povsem običajnega družinskega človeka seveda spraševala, kako se lahko nekomu, ki ima inteligenčni kvocient 138, naenkrat tako zmeša. Ko so kmalu zatem naredili avtopsijo Whitmanovega trupla, je postalo marsikaj bolj jasno. V možganih so mu odkrili tumor, ki je pritiskal na amigdalo, kjer je središče za upravljanje čustev, še posebej strahu in agresivnosti.

Kot vse kaže, se je Whitman vseskozi zavedal, kaj počne, a vseeno ni znal oziroma zmogel preprečiti svojih grozljivih dejanj. V poslovilnem pismu je zapisal tudi, naj, "če je njegovo življenjsko zavarovanje kaj vredno, (…) ostanek anonimno darujejo fundaciji za mentalno zdravje. Morda lahko raziskave preprečijo nadaljnje tragedije te vrste."

Pravo in možgani

Z zgodbo o običajnem mladeniču, ki ga je v množičnega morilca, kot vse kaže, spremenil možganski tumor, nevroznanstvenik David Eagleman v knjigi Incognito: The Secret Lives of the Brain (Pantheon, 2011) začenja razpravo o odnosu med pravom in napredkom raziskav možganov. Poleg Whitmanovega razvpitega primera iz šestdesetih let opiše še nekaj podobnih dogodkov iz medicinskih arhivov.

V zgodnjih jutranjih urah 23. maja 1987 je triindvajsetletni Kenneth Parks iz Toronta vstal in se, ne da bi se zbudil, usedel v avto ter odpeljal dvajset kilometrov stran do doma ženinih staršev. Tam je vlomil v hišo in do smrti zabodel taščo, medtem ko je tastu ranjenemu uspelo pobegniti. Takoj zatem se je "speči morilec" odpeljal na policijo in zmeden povedal: "Mislim, da sem nekoga ubil." Svoje trditve je podkrepil s krvavimi in porezanimi rokami.

Kasneje se je v sodnem postopku izkazalo, da Kenneth ni imel motiva za umor, prav tako pa se ni zavedal, kaj počne, saj naj med dejanjem sploh ne bi bil buden. S pomočjo pričanja strokovnjakov za spanje in z meritvami nenavadnih vzorcev delovanja njegovih možganov med spanjem mu je uspelo sodišče prepričati, da za svoja dejanja ni mogel biti odgovoren, saj se jih ni zavedal in jih ni načrtoval. Porotniki so tako 25. maja 1988 razglasili, da ni kriv umora svoje tašče in poskusa umora tasta.

Eagleman v knjigi omeni tudi štiridesetletnika, pri katerem je žena nenadoma opazila pedofilska nagnjenja. Peljala ga je k zdravniku, kjer so mu odkrili večji možganski tumor. Po prestani operaciji so se njegove spolne preference spet normalizirale, a le za slabega pol leta. Žena ga je takrat ponovno peljala na pregled, kjer so ugotovili, da so del tumorja očitno spregledali, saj je spet začel rasti. V drugo so bili pri operaciji bolj natančni, tako da se mu kasneje simptomi niso več ponovili.

Kdo je sploh svoboden?

Več ko vemo o delovanju možganov in boljše naprave ko imamo za gledanje v možgane, več prej nerazumljivih obnašanj posameznikov znamo pojasniti. A meja med domnevno svobodnimi odločitvami in patološkimi spremembami, zaradi katerih posameznik pri svojem delovanju ni več svoboden, se z napredkom znanosti neprestano spreminja. Stanje spremljanja aktivnosti možganov danes Eagleman primerja z zmožnostmi astronavta, da s svoje vesoljske ladje ali satelita, ki kroži nad Zemljo, ugotavlja stanje v posameznih državah pod njim. Iz svojih posnetkov lahko ugotovi marsikaj o dogajanju v posamezni državi, a še vedno veliko manj, kot vedo o svoji okolici prebivalci posamezne države.

Z navajanjem najrazličnejših primerov iz medicinske prakse avtor pokaže, da je meja med domnevno svobodnim dejanjem in "biološko" razlago, zakaj je nekdo storil neko dejanje, močno odvisna od razvoja znanosti. Ker nevroznanost hitro napreduje in ker vedno bolje poznamo mehanizme delovanja možganov, kakor tudi motnje v njihovem delovanju, do katerih lahko pride zaradi dednih bolezni, vplivov okolja, travm v otroštvu, kemičnih vplivov ali poškodb, se nujno zastavi vprašanje, kaj to pomeni za domnevo svobodne odločitve, ki je v samem temelju kaznovalne politike. Je domena svobode pogojena z nepoznavanjem mehanizmov, ki privedejo do storitve določenega dejanja?

Eagleman se provokativno vpraša, ali se je danes sploh še smiselno spraševati, kje je meja med biološkimi vzroki in svobodno voljo. Tudi v primeru, ko pri kriminalcu ne vemo, kaj natanko je narobe z njim, lahko z dokajšnjo verjetnostjo zaključimo, da nekaj mora biti narobe, saj so že njegova dejanja simptom tega, da vse ne deluje, kot bi moralo. Pričanja strokovnjakov na sodišču lahko tako povedo le, ali današnje znanje in tehnologija omogočata, da neko dejanje pojasnimo z motnjami v možganih, ne pa, ali takšne motnje obstajajo ali ne. Zato predlaga, da se od vprašanja ugotavljanja krivde storilca preusmerimo na vprašanje posledic, ki jih ima njegovo dejanje za družbo. Določanje kazni naj bo tako prvenstveno usmerjeno v prihodnost in naj po njegovem upošteva predvsem stopnjo potencialne nevarnosti posameznika za družbo in zmožnost njegove rehabilitacije.

Vendar so tudi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti velike težave. Ko so v ZDA pred časom preverjali ocene komisij za pogojne izpuste pri spolnih prestopnikih, se je izkazalo, da strokovnjaki, ki sedijo v teh komisijah, ne znajo napovedati, pri katerem prestopniku je večja verjetnost, da bo ponovil svoja dejanja. Njihova napoved ni bila nič boljša, kot če bi namesto ekspertne analize preprosto metali kovanec.

Zato so izvedli raziskavo na vzorcu več kot dvajset tisoč seksualnih prestopnikov, v kateri so upoštevali veliko različnih parametrov, med drugim podatke o tem, ali je bil posameznik zlorabljen kot otrok, je bil kdaj poročen oziroma v resni zvezi, kako dolgo je bil v taki zvezi, ali je odvisnik od drog in podobno. Udeležence raziskave so nato pet let spremljali in ugotavljali, katere značilnosti najbolje opredelijo povratnike. Na tej osnovi so pripravili bolj zanesljive smernice oziroma tabele za odločanje glede izpustov na prostost.

Težave so tudi z metodami rehabilitacije prestopnikov. Danes se malokdo spominja epidemije lobotomij, ki jo je pred drugo svetovno vojno sprožil portugalski nevrolog António Egas Moniz, za kar je dobil celo Nobelovo nagrado. Iznašel je način, ki ga je kasneje v ZDA promoviral in množično izvajal Walter J. Freeman, pri katerem je sprva psihotičnim pacientom prerezal povezavo s predčelno skorjo (prefrontalni korteks), kar jim je spremenilo osebnost, hkrati pa tudi zmanjšalo mentalne sposobnosti. Do leta 1951 naj bi samo v ZDA izvedli skoraj dvajset tisoč tovrstnih posegov.

Lobotomije so bile nekaj časa velik uspeh predvsem zato, ker so povratne informacije o uspešnosti metode posredovali predvsem svojci prizadetih. Ti so bili praviloma pred posegom soočeni z nasilno in nepredvidljivo osebo, ki se je po operaciji spremenila v pohlevnega in mirnega člana družine, s katerim se je bilo bistveno lažje ukvarjati. Za konec epidemije fizičnih posegov v možgane ima največjo zaslugo iznajdba tablet, ki so po kemični poti dosegle podobne učinke.

Prefrontalna telovadba

Za reintegracijo prestopnika v družbo je treba predvsem poskrbeti, da svojih zločinov ne bo ponavljal. Največji problem pri večini prestopnikov je nazor nad impulzivnostjo. Večina kriminalcev zelo dobro ve, kaj je prav in kaj ne, a se vseeno v določenih situacijah ne morejo brzdati oziroma se toliko kontrolirati, da ne bi naredili tega, kar jim sugerirajo možgani. Prav ustrezna kontrola nad tem, da ne storimo prav vsake neumnosti, ki nam pride na misel, je pomemben element, ki omogoča uspešno življenje v družbi. To je hkrati tudi glavni znak odraslosti. Za mladostnike je namreč značilno, da so bolj impulzivni, ker se predčelna skorja povsem razvije šele v zgodnjih dvajsetih.

Da ne bi ponovili velike napake z lobotomijami, Eagleman kot enega izmed možnih načinov rehabilitacije predlaga vpeljavo prefrontalnih vaj. Uspešno treniranje predčelne skorje je kot nekakšno uvajanje dodatnih zavor v možgane, saj mehanizmi, ki so vezani na ta specifično človeški del možganov, predvsem zadržujejo izvedbo dejanj, ki so za posameznika morda kratkoročno koristna, dolgoročno pa ne. S tovrstnimi vajami ne bi posegali v možgane ne kemično s tabletami ne fizično z operacijami, a bi jih vseeno lahko spreminjali tako, da bi bili bolje opremljeni za varno življenje v družbi.

Sašo Dolenc

Rokopis stare pesnitve, ki je spremenil svet

Mon, 23 Jan 2012 07:00:05 +0100

Gian Francesco Poggio Bracciolini ni bil le običajen pisar oziroma tajnik papežev, kardinalov in posvetnih vladarjev Italije v začetku petnajstega stoletja, ampak je imel še eno zelo zanimivo strast. Po samostanskih knjižnicah takratne Evrope je iskal stare rokopise v upanju, da bo morda našel kako stoletja založeno pomembno knjigo. Leta 1417 se mu je v nekem nemškem samostanu končno nasmehnila sreča. Povsem slučajno je prišel na sled 7400 verzov dolgi filozofski pesnitvi, ki jo je nekaj desetletij pred Kristusom napisal Rimljan Titus Lucretius Carus.

Rokopis z naslovom O naravi sveta (De Rerum Natura), ki ga je našel, je po oznakah izviral iz devetega stoletja, kar je pomenilo, da je bila knjiga takrat stara že pol tisočletja, in zelo verjetno je več stoletij založena ležala na odmaknjeni polici v samostanski knjižnici. Če jo je občasno kak menih opazil in vzel v roke, se gotovo ni zavedal, da ima pred seboj enega redkih pričevanj o takrat malo znani, a zelo pomembni antični filozofski šoli epikurejcev oziroma antičnih atomistov. Poggio se ob svoji najdbi prav tako ni zavedal, da bo Lukrecijev rokopis, ki ga je s svojim odkritjem rešil pred pozabo, v naslednjih stoletjih pomembno vplival na modernizacijo Evrope in posredno vsega sveta.

V času, ko je Poggio po evropskih samostanih iskal izgubljene rokopise, tiskanih knjig še ni bilo, zato je moral vsako knjigo, ki ga je zanimala, na roke prepisati, če jo je želel odnesti s sabo. Pri tem so mu seveda pomagali asistenti, a vseeno je bil to čas, ko je dogajanje v svetu potekalo bistveno počasneje kot danes. Evropa si je takrat ravno opomogla od velike srednjeveške epidemije kuge, ki je pomorila kar tretjino prebivalstva, kar je pomenilo, da je bilo treba marsikatero obrt povsem na novo organizirati. Prav tako je bil to čas, ko so učenjaki začeli na novo odkrivati blišč nekdanje antične kulture in se zgledovati po njenih velikih dosežkih.

Obstajajo samo atomi in praznina

Lukrecij je v svoji dolgi pesnitvi natančno predstavil grško filozofsko šolo, katere začetnik je bil Epikur, zametke pa sta ji že prej postavila Levkip in Demokrit. Osnovna ideja epikurejcev je zelo preprosta, a prav zato tudi dokaj radikalna, o čemer priča podatek, da lahko še danes najdemo mnoge goreče nasprotnike idej, ki izvirajo iz temeljev, ki so jih osnovali stari grški atomisti.

Temeljna trditev epikurejcev je, da obstajajo le atomi in praznina. V svetu ni nič drugega kot zgolj nedeljivi atomi najrazličnejših oblik, med katerimi je prazen prostor. Vse je zgrajeno iz atomov oziroma osnovnih delcev, ki so tako majhni, da jih ne moremo neposredno videti, lahko pa njihovo delovanje tako ali drugače občutimo.

Ko dobimo na jezik denimo nazobčane atome, to občutimo kot kislo, nasprotno pa imajo bolj zaobljeni atomi sladkoben okus. Seveda so vsi ti okusi in druga občutja le posledica mešanja atomov iz okolice z atomi, ki sestavljajo naše telo in niso nič drugega kot imena, ki jih pripišemo posameznim zmesem atomov.

Prav tako predmeti za atomiste niso nič drugega kot začasni skupki atomov, ki niso nič bolj trdni ali stalni, kot so denimo prašni vrtinci, ki jih ustvarja veter nad tlemi. Ti imajo sicer obliko, a je ta le začasna in se poleg tega še neprestano spreminja. Tudi ljudje nismo nič drugega kot skupki atomov, ki nekaj časa delujejo kot celota, nato pa se spet razblinijo.

Radikalnost antične atomistične teorije ni zgolj v njeni preprosti ideji o naravi in zgradbi sveta, ampak v posledicah, ki jih ima takšna podoba sveta na dojemanje smisla življenja vsakega posameznika. Prav zato, ker naj bi po mnenju nekaterih takšna skrajno materialistična predstava sveta implicirala nihilizem oziroma popolno odsotnost kakršnihkoli vrednot, so še danes mnogi zelo negativno nastrojeni do takšnih idej. Tarča sodobnih bojevnikov za "ohranitev vrednot" je predvsem darvinizem, ki v njihovem horizontu dojemanja sveta predstavlja nekakšno sodobno različico prevratniških antičnih materialističnih teorij.

Skrivnostni odkloni atomov

V resnici je epikurejska vizija zgradbe in delovanja sveta še bolj nenavadna, kot si predstavlja večina ljudi, ki jo poznajo samo površno. Ne gre zgolj za to, da obstajajo le atomi, ki begajo sem ter tja ter medsebojno trkajo in se sprijemajo v začasne skupke. Že prvi antični atomisti so se zavedali, da tako ne bi nikoli dobili dovolj pestrega in raznolikega sveta, kot ga poznamo. Atomi zato niso le delci, ki se prosto gibljejo in medsebojno trkajo, ampak so hkrati tudi povsem nepredvidljivi. Vsak atom je svoboden, kar pomeni, da lahko kadarkoli brez razloga spremeni smer gibanja. Antični atomi niso del velikega urejenega mehanizma, ki ga enkrat poženemo v gibanje, nato pa teče kot velika kozmična ura, ampak so vsaj glede svojega gibanja povsem nepredvidljivi drobci, za katere ne velja noben vrhovni zakon.

Na to radikalno svobodo in nepredvidljivost atomov antičnega atomizma v poenostavljenih predstavitvah v učbenikih in zgodovinskih pregledih filozofskih šol marsikdaj pozabljajo, a prav to je tisto bistvo, ki dela atomizem tako zanimiv in hkrati za mnoge tudi družbeno subverziven in nevaren. Lukrecij notranjo svobodo atomov imenuje klinamen ali odklon in prav ta pojem je bil in je še predmet mnogih interpretacij. Med drugimi je o tej temi napisal svoj doktorat tudi Karl Marx.

Zato bi bilo zelo narobe, če bi odklone atomov razumeli kot posledico neke skrivne sile ali vzroka, ki občasno posreduje in jih izmakne iz njihove smeri. Bistveno bolj pravilno je, če dogajanje razumemo kot odsotnost kakršnegakoli pravila, ki bi uravnaval gibanje atomov. Atomi se izmikajo in odklanjajo, ker v njihovi naravi ni pravila, da se morajo gibati naravnost. Če bi zanje veljalo takšno splošno določilo, bi to pomenilo, da so podvrženi zunanji prisili, ki velja univerzalno za vse. Ker pa v svetu ne obstaja nič drugega kot zgolj atomi in praznina, tudi ni nobenega pravila, kako naj se gibljejo. Odkloni so zgolj posledica tega, da atomov nič ne zavezuje k temu, da se gibljejo urejeno.

Vplivna knjiga, ki so jo brali na skrivaj

Stephen Greenblatt je v knjigi The Swerve: How the World Became Modern (W. W. Norton & Company, 2011) zapisal, da je Poggio Lukrecijev rokopis zelo verjetno odkril v benediktinski opatiji Fulda nekje sredi današnje Nemčije. Seveda si knjige ni mogel kar sposoditi, ampak je moral naročiti izdelavo kopije, kar je seveda trajalo. Kot kaže, pa je bil prepis, ki ga je izdelal nemški samostanski pisar, slab, zato ga je poslal prijatelju v Firence, ki je vse skupaj na novo prepisal z veliko lepšo in lažje berljivo pisavo. Prav ta rokopis, ki so ga kasneje pogosto kopirali, je postal osnova tudi za kasnejše tiskane izdaje.

Lukrecijeva knjiga je pomembno vplivala na mnoge renesančne in novoveške mislece. Leta 1961 so z analizo pisave pokazali, da je enega od ohranjenih izvodov starega rokopisa, ki ga hranijo v vatikanski knjižnici, s svojo roko prepisal nihče drug kot Niccolo Machiavelli. Ker se je zelo dobro zavedal, da se vsebina Lukrecijeve knjige skoraj natanko pokriva s prepovedanimi vsebinami, ki so jih imeli v svojih priročnikih inkvizitorji, ni Lukrecija v svojih delih nikoli omenjal. A vseeno ga je zelo podrobno študiral, kar pomeni, da je vsaj posredno pomembno vplival na njegova dela.

Leta 1989 so na dražbi prodali bogato komentiran, tokrat že tiskan izvod Lukrecija, za katerega so kasneje pokazali, da ga je imel v lasti Michel de Montaigne, ki je opombe ob robu zapisoval v latinščini in francoščini. Antični atomizem je pomembno vplival tudi na Galileja. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi bile prav ideje, ki so izvirale iz antičnega atomizma, v Galilejevih knjigah tiste, ki so najbolj razburile takratno inkvizicijo in sprožile proces proti začetniku moderne fizike.

Pri nas je pesnitev O naravi sveta izšla šele leta 1959 pri Slovenski matici v prevodu Antona Sovreta. V predgovoru je med drugim zapisal, da ga je prevajanje "Lukrecovega poema stalo znatno več truda in časa kakor oba Homerjeva epa skupaj, pa četudi ga je po številu verzov štirikrat manj. Reči moram odkrito, da mi je slovenski heksameter ob Lukrecu prvikrat delal resne preglavice in da sem marsikrat vzdihnil nad šibkostjo svojega jezikovnega inštrumenta podobno, kakor zdihuje Lukrecij sam nad pomanjkljivostjo svoje materinščine, ko presaja vanjo 'Grkov izsledke temne'. Vzlic temu se nadejam, da se bralec ob mojih verzih ne bo potil tako, kakor sem se jaz, ko sem jih delal."

Sašo Dolenc

Maja Zagmajster: Podzemeljsko živalstvo Dinaridov - izziv za raziskovanje in varovanje

Mon, 12 Dec 2011 14:25:27 +0100

Predavanje bo v četrtek 22. 12. 2011 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

V jamah skrite pred dnevno svetlobo in sezonskimi spremembami živijo številne živali, ki jih v površinskih okoljih ne najdemo več. Speleobiologija, kot se imenuje področje, ki se ukvarja z biologijo podzemeljskega živalstva, se je s prvimi odkritji jamskih živali pričela prav v Sloveniji. Razporeditev podzemeljskih živali v svetu je neenakomerna – prav v Dinaridih, katerih severni del leži v Sloveniji, najdemo edine podzemeljske predstavnike nekaterih živalskih skupin na svetu. In ne le to, po številu izključno podzemeljskih vrst je to tudi najbogatejše območje na svetu. Pri nas imamo dolgo tradicijo raziskovanja tega edinstvenega sveta, pa vendar še ogromno reči ne razumemo in so predmet tekočih raziskav. Predstavila bom moje raziskovalno delo, s katerim želim prispevati tudi k varovanju tega posebnega živalstva.

Skrivnostno izginotje Ettora Majorane

Mon, 05 Dec 2011 07:00:26 +0100

Genialni italijanski fizik Ettore Majorana se je 26. marca 1938 v Palermu vkrcal na ladjo proti Neaplju in od tu naprej se je za njim izgubila vsaka sled. Star je bil le enaintrideset let, a je že veljal za velikana teoretične fizike tistega časa. Njegov mentor Enrico Fermi ga je primerjal celo s samim Newtonom. Trupla mladega fizika niso nikoli našli. Čeprav so sumili, da gre za samomor, je bilo vseeno nenavadno, da je potencialni samomorilec s seboj vzel več deset tisoč evrov, preračunano v današnji denar, in potni list.

Skrivnostnost okoli Majoranove smrti so podžigale tudi informacije najrazličnejših znancev, da so ga po domnevni smrti občasno od daleč še videvali na ulici. Širile so se celo domneve, da je vstopil v samostan, zato so sorodniki z njegovo sliko v roki obiskali mnogo cerkvenih zavetišč po Italiji, a ga niso nikjer zasledili. Spet po drugi domnevi naj bi odpotoval v Argentino, kjer so ga prav tako večkrat opazili in menda tudi fotografirali. Kot je v navadi za čudaške znanstvenike, so začele krožiti tudi teorije, po kateri naj bi ga ugrabili Rusi, da jim izdela atomsko bombo, ali pa celo marsovci. Še najbolj zabavna je znanstvenofantastična hipoteza, da je iznašel način, kako vstopiti v eno od paralelnih vesolj.

Čudežni dečki iz ulice Panisperna

Prvo srečanje med Majorano in Fermijem, ko je mladi Ettore prišel na sloviti inštitut na Via Panisperna v Rimu, je še danes vir navdiha mnogim mladim znanstvenikom. Na svojem rimskem inštitutu je Fermi, podobno kot Niels Bohr v Koebenhavnu, sistematično zbiral mlade genialne matematike in fizike in jim nudil okolje, v katerem so se lahko mirno in poglobljeno ukvarjali z vprašanji, ki so se jim zdela ključnega pomena. Ob tem so se seveda zabavali na način, ki je morda za nekoga, ki ni vajen dneva za dnem prebiti med enačbami, čudaški. Tako so denimo tekmovali, kdo bo prvi rešil zapleteno diferencialno enačbo ali razrešil kak problem iz atomske fizike. V tistem času je bila Italija s Fermijevo skupino v samem vrhu svetovne znanosti.

Ko je prišel Ettore prvič na obisk na inštitut k Fermiju, je ta ravno zaključeval več mesecev dolgo računanje pomembnega problema iz atomske fizike, kar je predstavil tudi mlademu kolegu. To so bili časi, ko še ni bilo računalnikov, zato so vsa daljša izračunavanja vzela veliko časa in energije. Fermi je Majorani pojasnil, zakaj mu je zaenkrat uspelo razrešiti le manjši del problema, kar je Ettore pazljivo poslušal in le tu pa tam zastavil kako vprašanje. Nakar je izginil. Naslednji dan se je vrnil na inštitut in Fermija prosil, če mu lahko ponovno pokaže svoje rezultate, s katerimi se je trudil več mesecev. Nato je iz žepa potegnil popisan papir, nekaj še preračunal in Fermija pohvalil, da so njegovi izračuni pravilni. Odšel je do table in pred presenečenimi fiziki zapisal matematično transformacijo, ki je zapleten Fermijev problem spremenila v vsem dobro znano enačbo iz šolskih učbenikov.

Prvi pri mnogih prelomnih idejah, a jih žal ni objavil

Majorana se je rodil avgusta 1906 v Catanii na Siciliji in že kot otrok veljal za posebnega. Na pamet je znal izračunavati zapletene enačbe in bil sploh zelo bister, a hkrati tudi zelo plašen. Mati je bila iz premožne družine, oče pa je ustanovil prvo podjetje, ki je v mestu gradilo telefonske priključke, vendar so ga, kot mnoge druge, fašisti po prihodu na oblast nacionalizirali. Kmalu zatem se je družina iz Catanie preselila v Rim, kjer je oče dobil službo inšpektorja za telekomunikacije.

Ettore je že pri sedemnajstih začel študirati za inženirja, po diplomi pa se je preusmeril v fiziko, iz katere je tudi doktoriral. Prvi znanstveni članek je objavil leta 1928, kasneje pa zgolj še peščico in še to v italijanščini. Prav izrazita plašnost, ki je zelo verjetno vplivala tudi na njegov odnos do sporočanja novih pomembnih odkritij širši znanstveni javnosti, je bila njegova velika hiba. Kot prvi naj bi tako postavil hipotezo o obstoju nevtrona, a tega kljub nagovarjanju Fermija ni objavil. Leta 1935 je tako Nobelovo nagrado za odkritje nevtrona dobil Anglež James Chadwick. Majorani se je vse skupaj menda zdelo preveč preprosto in očitno, da bi o tem poročal drugim znanstvenikom.

Leta 1933 je dobil štipendijo, s katero je odpotoval k Heisenbergu v Leipzig, kjer je sodeloval s ključnimi fiziki tistega časa. Obiskal je tudi Bohra v Koebenhavnu in objavil nekaj člankov s področja atomske fizike. Z današnjega vidika je zelo pomembno njegovo teoretično delo na področju mase nevtrinov, kar so eksperimentalno potrdili šele nedavno.

Fermi je nekoč zapisal, da obstajajo trije tipi znanstvenikov. Največ se jih trudi po svojih najboljših močeh, a ne pridejo daleč. Malo jih je takih, ki botrujejo zares velikim odkritjem, ki so temelj napredka znanosti. V to skupino je uvrstil denimo Heisenberga. Nato so še geniji, kakršna sta bila Galileo in Newton. Po mnenju Fermija je bil Ettore Marojana eden izmed redkih genijev, ki pa na žalost ni imel dovolj zdravega razuma, da bi svoje genialne prebliske tudi javno objavil.

Usodna pot v Palermo

V petek, 25. marca 1938, je Majorana v svoji neapeljski sobi napisal dve pismi. Prvo je naslovil na svojega nadrejenega v službi, drugo pa je bilo namenjeno družini. Nedavno je sprejel profesorsko mesto na Univerzi v Neaplju, kjer naj bi študentom naslednje jutro predaval o kvantni mehaniki, vendar ni predavanja nikoli izvedel. Ob pol enajstih zvečer se je vkrcal na ladjo in odplul proti Palermu, kamor naj bi prispel naslednje jutro.

V soboto je njegov šef, profesor Antonio Carrelli, prejel najprej telegram, v katerem sta bila zgolj dva stavka: "Naj te ne skrbi. Pismo sledi. Majorana." Kmalu zatem je poštar prinesel še nenavadno pismo, v katerem se mu Ettore opravičuje za nenadno izginotje in ga prosi, naj ga ohrani v lepem spominu. Drugo pismo je Majorana pustil kar na mizi v svoji sobi. V njem družino prosi, naj za njim ne žalujejo več kot tri dni, mu oprostijo in ohranijo spomin nanj. Čeprav bi obe pismi lahko razumeli kot poslovilni pismi pred samomorom, tisti, ki so ju videli, pravijo, da sta napisani zelo samozavestno in nikakor ne tako kot večina poslovilnih pisem. Ettore prav tako nikjer ne omenja svoje smrti, ampak le izginotje.

Glede na zapisano v obeh pismih je presenetljiv podatek, da se je Ettore naslednje jutro izkrcal v Palermu in se nastanil v enem od tamkajšnjih hotelov. Tam je na papir z glavo hotela Correlliju napisal novo pismo, v katerem pravi, da upa, da je dobil prejšnje pismo in telegram. Zapisal je tudi, da ga je morje zavrnilo in da se naslednji dan vrača. Odločil naj bi se, da bo opustil poučevanje. Pismo konča s stavkom, naj ga nima za kakega heroja iz Ibsenovih dram, saj je njegov primer drugačen, kar mu lahko, če bo želel, pojasni. V soboto zvečer se je ladja vračala iz Palerma v Neapelj. Ettore je zanjo kupil vozovnico, vendar v Neapelj ni prispel. Od takrat naprej velja za pogrešanega.

V sredo, 30. marca, je Carrelli o zapletu napisal pismo rektorju Univerze v Neaplju. Opisal je nenavadna pisma in telegram, ki ga je prejel, ter vse dogajanje, kar ga je lahko rekonstruiral do sobote zvečer, ko se je za Majorano izgubila vsaka sled. Omenja tudi, da je takoj obvestil sorodnike v Rimu in da je v torek prispel njegov brat iz Rima in sprožil iskanje. Vendar tudi ob poizvedovanju policije niso našli nobenega dokaza, da bi bil Ettore še živ.

Kot vse kaže, pa je skrivnostni primer izginotja genialnega fizika še vedno aktualen. Marca 2011 so italijanski mediji poročali, da so tožilci v Rimu Majoranov primer ponovno odprli. Dobili naj bi verodostojne slike in izjavo priče, ki naj bi se z Majorano srečala v Buenos Airesu kmalu po drugi svetovni vojni. Sedmega junija 2011 je časopis Corriere della Sera poročal, da so karabinjerji preučili domnevno sliko Majorane iz leta 1955 in ugotovili veliko podobnost moža na fotografijami s potezami leta 1938 izginulega fizika. V Argentini naj bi domnevno živel pod imenom "gospod Bini".

Sašo Dolenc

Kratek dokumentarec o Majorani:

Matija Cevc: Mast je slast, ki povzroča v bolezen - holesterol in zdravje

Thu, 01 Dec 2011 09:49:43 +0100

Predavanje bo v četrtek 8. 12. 2011 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

Srčnožilne bolezni so najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu, vedno pogosteje pa tudi v nerazvitih deželah. Eden od najpomembnejšh razlogov za prezgodnjo srčnožilno umrljivost so povišane maščobe – zlasti holesterol – v krvi. Ta dejavnik tveganja izrazito pospešuje procese ateroskleroze. K zvišanim maščobam v krvi pomembno prispevajo nezdrave prehrambene navade ter telesna nedejavnost in posledična debelost, ki postaja vedno bolj pereč problem razvitega in nerazvitega sveta. Izkazalo se je, da lahko z enostavnimi preventivnimi ukrepi za 50% znižamo nevarnost, da bi prišlo do srčnožilega zapleta.

prim. Matija Cevc, dr. med. Klinični center Ljubljana. Klinični oddelek za žilne bolezni.

Misliti hitro in počasi

Mon, 28 Nov 2011 07:00:00 +0100

Psiholog, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in strokovnjak za odločanje Daniel Kahneman v pravkar izdani knjigi Misliti hitro in počasi (Thinking, Fast and Slow, Farrar, Straus and Giroux, 2011) poroča o zelo zanimivem poskusu, ki so ga nedavno izvedli v Izraelu. Raziskovalci so deset mesecev preučevali delo šestih sodnikov in dveh sodnic, ki so v tem obdobju odločali o 1112 prošnjah za pogojni izpust zapornikov. V povprečju so za obravnavo ene vloge porabili šest minut in ugodili 35 odstotkom vlog.

Odločanje sodnikov so spremljali tudi v odvisnosti od ure dneva in ravno pri tem so prišli do zelo zanimivih ugotovitev. Ko so izrisali graf stopnje odobrenih vlog v odvisnosti od časa, se je izkazalo, da pride pri sodnikih takoj po malici in kosilu do velikega porasta pozitivnih odločitev. Takoj zatem, ko so se sodniki najedli, so odobrili kar 65 odstotkov vlog, nato pa je njihova prizanesljivost do zapornikov padala, dokler ni tik pred naslednjim obrokom dosegla stopnje skoraj nič. (Graf si lahko ogledate tule: Justice is served, but more so after lunch.) Raziskovalci so preučili najrazličnejše možnosti, kako bi lahko te rezultate interpretirali, a je na koncu za najverjetnejšo obveljala hkrati tudi najbolj preprosta razlaga: lačni in utrujeni sodniki raje posegajo po zanje najbolj preprosti odločitvi - da vlogo za pogojni izpust zavrnejo.

Florida efekt ter medsebojni vpliv idej in prakse

Kahneman v svoji novi knjigi opiše tudi poskus, pri katerem so raziskovalci ameriškim študentom zadali nalogo, da morajo iz seznama petih besed sestaviti stavek z zgolj štirimi besedami. Študenti pri tem niso vedeli, da jih je polovica dobila besede, ki so bile tako ali drugače povezane s starostjo. Denimo: gube, plešavost, sivina, pozabljivost, Florida ipd. Potem ko so opravili prvi del naloge, so jih takoj poslali na nadaljevanje eksperimenta v pisarno na drugem koncu stavbe. In prav merjenje tega, kako hitro bodo prišli iz prve pisarne v drugo, je bil osrednji cilj raziskovalcev, česar študenti seveda niso vedeli. Izkazalo se je namreč, da so študenti, ki so stavke sestavljali iz besed, ki so asociirale na starost, hodili iz enega dela stavbe v drugega počasneje kot njihovi kolegi, ki so dobili "starostno nevtralne" besede. Raziskovalci so rezultat poimenovali "Florida efekt".

Pri tem velja opozoriti, da učinek deluje, čeprav preiskovanci ne vedo, da so podvrženi kakršnimkoli manipulativnim vplivom. Ko so kasneje študente spraševali, ali so med besedami opazili kakšno skupno tematiko, so vztrajali, da besede v prvem eksperimentu nikakor niso vplivale na njihovo obnašanje. Starost ni bila nekaj, česar bi se med poskusom zavedali, a je vseeno vplivala na njihovo obnašanje.

Kasneje so ugotovili tudi, da vpliv idej na prakso ne deluje le v eno smer, ampak ima tudi praktično delovanje učinek na izbor idej. V tem primeru so študenti testne skupine kontrolirano hodili pet minut s hitrostjo starčkov, nato pa so merili, kako hitro prepoznajo določene besede. Ugotovili so, da je skupina, ki je hodila počasi, hitreje prepoznavala besede, ki so asociirale na starost, kot tisti, ki so hodili normalno hitro. Povezava deluje tako v obe smeri: če zavestno ali nezavedno mislite o starosti, se boste tudi obnašali kot starčki, in nasprotno: obnašanje po starčevsko bo povzročilo, da boste nezavedno mislili na starost. Podobno parjenje idej in prakse so opazili tudi pri množici drugih pojmov, kar seveda z veseljem že dolgo časa izkoriščajo denimo v marketingu.

Omeniti velja tudi raziskave, pri katerih so ugotovili, da že samo prikaz slike denarja na steni povzroči, da so udeleženci eksperimenta vztrajnejši pri reševanju težkih nalog. Pri tem se je izkazalo, da že nezavedna navezava na idejo denarja povzroča povečan individualizem oziroma zmanjšuje prizadevanje za sodelovanje z drugimi.

Zanimiv je bil tudi eksperiment, ki so ga izvedli v čajni kuhinji ene izmed britanskih univerz. V njej so imeli hranilnik, v katerem so zbirali prostovoljne prispevke za nakup kave, čaja in drugih potrebščin, ki so bile nato na razpolago vsem uporabnikom kuhinje. Raziskovalci so nekaj tednov sistematično menjavali podobe, ki so bile na steni za hranilnikom. En teden je na steni visela slika cvetja, naslednji teden pa slika izreza obraza, na kateri so bile zgolj oči, ki so gledale naravnost v obiskovalca kuhinje. Seveda nas ne bo več presenetilo, da se je v tistem tednu, ko je na steni visela slika oči, konsistentno v hranilniku nabralo več denarja kot takrat, ko so steno krasile rože. Učinek pogleda, ko slika sporoča, da te nekdo gleda, spontano povzroči, da se "lepše" vedemo, kar še posebej dobro poznajo v totalitarnih državah, kjer portret vodje neprestano visi na steni prav v vsaki sobi.

Hiter in počasen sistem v možganih

Omenjeni eksperimenti predstavljajo le majhen del množice podobnih, ki so jih raziskovalci izvedli zadnja desetletja in iz katerih sledi, da moramo tudi v vsakdanjem življenju začeti uporabljati model delovanja človeških misli, ki bo skladen z zadnjimi znanstvenimi dognanji. V prvem približku lahko ta novi model opišemo z dvema ločenima mehanizmoma mišljenja, ki hkrati obstajata v naših glavah. Kahleman ju v svoji knjigi poimenuje sistem 1 in sistem 2, zelo poenostavljeno pa jima lahko rečemo tudi intuitivni in racionalni sistem.

Intuitivni sistem lahko opišemo kot nekakšen nezavedni avtopilot, ki večino časa vodi naše delovanje, pri čemer je bistveno bolj vpliven, kot se zavedamo in si priznavamo, saj je skrivni avtor večine naših odločitev. Intuitivni sistem deluje avtomatsko in hitro, brez napora in brez zavedanja, da se sploh kaj dogaja, medtem ko potrebuje racionalni sistem za svojo aktivacijo usmerjeno pozornost in zavestni napor. Oba sistema običajno delujeta ves čas, a je racionalni sistem večinoma v stopnji zgolj minimalne aktivacije, saj je energetsko zelo potraten. Prav zaradi varčevanja z energijo je racionalni sistem po svoji naravi len in se raje ne vmešava v odločitve avtopilota, če v to ni prisiljen.

Deljenje dela med obema sistemoma se je izkazalo za zelo učinkovito. Zavestni sistem večinoma brez premisleka privzame nasvete avtopilota, pri čemer sploh ne ve, da mu je odločitve nekdo sugeriral. Nezavedni intuitivni sistem zavestnemu racionalnemu sistemu neprestano pošilja sporočila preko signalov, ki jih občutimo kot čustva, ki se navezujejo na konkretno dogajanje. Ti intuitivni indici, ki se jih velikokrat ne zavedamo, so zelo pomembni za naše normalno delovanje. Ko pa intuitivni sistem denimo zaide v težave in ne ve, kako bi se odločil, se kot pomoč aktivira racionalni sistem. Običajno se to zgodi takrat, ko pride do dogodka, na katerega avtopilot ni pripravljen oziroma za kar ni bil vnaprej programiran. Zunanji znak, da je pri nekom močneje aktiviran zavestni racionalni sistem, so razširjene zenice.

Značilnost intuitivnega sistema oziroma avtopilota je tudi, da ga ni mogoče izklopiti. Zmeraj je na delu, če to želimo ali ne. To se zelo dobro vidi v prej omenjenih eksperimentih, kjer je prav nezavedno delovanje intuitivnega sistema povzročilo večino nenavadnih rezultatov. Preventivno se je tako dobro zavedati, kdaj nas avtopilot lahko zavede, in v takšnih situacijah zavestno pogosteje aktiviramo racionalni sistem oziroma nadzornika. Intenzivno fokusiranje pozornosti na konkretno nalogo, ki jo izvaja racionalni sistem, lahko zelo zoži našo sposobnost zaznave okolice. Ta učinek že tisočletja množično izkoriščajo razni rokohitrci, ki zavestno usmerijo našo pozornost na nepomembno dejavnost, da v ozadju nevidno izvedejo nekaj, česar ne želimo, da opazimo.

Kaj pa vi?

Za konec lahko vsak zase izvedemo še preprost eksperiment, ki preveri, kako smo osebnostno nagnjeni k pogostosti aktivacije racionalnega sistema. Poskusite čim hitreje rešiti naslednjo nalogo:

Kij in žoga za bejzbol staneta skupaj 1 dolar in 10 centov.
Kij stane en dolar več kot žoga.
Koliko stane žoga?

Katera cena vam pride najprej na misel? Katero rešitev vam ponudi intuicija? 10 centov seveda. Žal pa rešitev, ki vam jo je ponudil avtopilot, ni pravilna. S to ceno se rezultat ne izide, a vseeno se nam intuitivno najprej zazdi, da je to prava rešitev. Če odgovorite, da je rešitev 10 centov, potem racionalnega sistema sploh niste zagnali, saj bi sicer preverili, ali se seštevek izide. Eksperiment so izvedli že na množici ameriških študentov in rezultati so bili kar šokantni. Več kot polovica študentov na Harvardu, MIT in Princetonu je podala napačen odgovor. Na slabših univerzah pa je bila pogostost napačnih odgovorov še večja in je presegla tudi 80 odstotkov.

Sašo Dolenc

Miha Žitnik: Alge in algne tehnologije - Od biogoriv do bioloških zdravil

Fri, 25 Nov 2011 09:45:21 +0100

Predavanje bo v četrtek 1. 12. 2011 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

Alge, predvsem tiste mikroskopsko majhne – eno do nekajcelične, ki lebdijo in se razmnožujejo povsod, kjer je le kaj vode, so organizmi, ki med prvimi naselijo opustošena okolja po drugi strani pa podpirajo celotno prehransko piramido v oceanih. Planktonskim fotosinteznim mikroorganizmom se lahko zahvalimo, da imamo na planetu kisik, dovolj hrane in nenazadnje nafto, ki poganja naše ljubljene jeklene konjičke. Ali jih znamo ujeti v posodo – fotobioreaktor in to, kar počnejo v vodi, uporabiti za dobrobit človeštva?

Špela Baebler: Ko krompir "nima krompirja"

Thu, 27 Oct 2011 10:03:14 +0200

Predavanje bo v četrtek 10. 11. 2011 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

Rastline so v naravi izpostavljene številnim povzročiteljem bolezni. Krompirjev virus Y je ekonomsko izjemno pomemben povzročitelj bolezni krompirja po vsem svetu, vendar pa niso vse sorte krompirja enako občutljive na virus. Zakaj je temu tako? Kateri krompirjevi geni so odgovorni za odpornost? Kako se krompir dejansko ubrani pred napadom virusov? Na ta in še nekatera druga vprašanja poizkušamo odgovoriti z orodji sistemske biologije. Le z razumevanjem odnosa med krompirjem in virusom bomo lahko pripomogli k vzgoji novih odpornih sort krompirja..

Dr. Špela Baebler - NIB