• veslanje ob celotni obali Južne Koreje (napovednik)
• naskakovanje hitrostnega rekorda po Hrvaškem delu Jadrana

Kot je pred kakim letom razkril v Poletu, pa mu je že dlje časa največja želja … preveslati Atlantik! Brez spremstva. Kljub vsem preveslanim kilometrom po Jadranu in okoli Koreje, (sodeč po njegovih zapisih na blogu in dosežkih) odlični fizični in predvsem psihični kondiciji, je veslanje nekaj 100 do 1000km od prve obale le nekaj povsem drugega. Moram priznati, da sem bil sprva precej skeptičen, da bo odprava kadarkoli v bližnji prihodnosti zapustila varen pristan na naši strani velike luže. Če so prejšnji podvigi še bili v okviru mojih “avanturističnih meril”, pa je ta daleč nad njimi.
V četrtek, 12.01.2012, pa se je štiričlanska posadka (še trije izkušeni britanski morski kajakši) le odpravila na predvidoma 45 dnevno avanturo, v katerih bodo preveslali približno 4700km med Kanarskimi otoki in Barbadosom. Sedaj vsak dan z nestrpnostjo čakam na nove zapise na blogu in posodobitev trenutne lokacije. V prvih treh dneh jim je kljub morski bolezni, ki je prizadela 3/4 odprave, že uspelo opraviti 6,81% celotne poti.
Fantom, ki so nedvomno zelo sposobni, odlično pripravljeni in opremljeni, želim “mirno” morje, čim manj nevšečnosti in vso srečo pri premagovanju te življenjske preizkušnje. Srečno!

P.S.: Marin (če se ne motim) že od prvega podviga naprej ob veslanju zbira donacije za društvo KROS. Podobno tudi njegov britanski kolega, Simon.

Pot

Pašman (kamp) – Muntan – Dužac mali – Tkon – Rt Gnalić – otok Gnalić – Otočić Kozina – Vrgada – Otočić Arta Vela – Mali Prišnjak – Otok Murter – Hrbošnjak – Tisno

Prikaz poti na Google Maps
Skupaj km: 40,5km (na števcu, Google jih je naštel “le” 38)
Skupni čas: 6:15h
Povprečna hitrost: 6,5km/h

Opis

6:00
Po zelo slabo prespani noči (vmes sem se iz prikolice prestavil ven na tla), sva vstala ob 6h. Ker sva prejšnje popoldne res na hitro pripravila kajake, je bilo več ali manj vse potrebno še enkrat preveriti.

7:45
Po skromnem zajtrku ¹, sva se okoli 7:45 končno zbasala v kajake in odveslala novim dogodivščinam naproti. Letos sva se odločila za malo bolj “uravnoteženo” taktiko: zjutraj, ko je bilo morje še “ka ulje”, sem jaz veslal v OceanX ², ati pa v Seayaku. Tako mi vsaj prvi dve uri ni bilo potrebno veslati na vso moč, da nisem preveč zaostajal (v OceanX sem imel z manj napora vsaj 1km/h višjo povprečno hitrost) – so pa žal druge pomanjkljivosti: nikakor mi ne uspe najti idealne pozicije sedeža, tako da mi po cca. pol ure noga začnenja “spati” (samo leva).

8:30
Na hitro sva se ustavila v Tkonu, toliko da sva kupila kilo kruha in dva slanca. Do konca Pašmana ni bilo nič posebnega, na rtu pa sva zamenjala kajaka in prečila proti Vrgadi. V tem času na srečo ni prav gost promet, tako da so tudi večkilometrska prečenja relativno nenevarna. Je bil pa kar šok za roke in hrbet, ko sem presedlal v Seayaka; ampak vse za stabilnost :)

10:30
Po dobrih dveh urah in preveslanih 15km sva prispela na Vrgado in se za pol ure ustavila na na rajski peščeni plaži. Hitro sušenje majic, skok v vodo nato pa naprej proti Murterju. Nisem ravno ljubitelj športanja v najhujši vročini, tako da poskušam do poldneva priti čim dlje. Po slabi uri (5km) sva našla otoček s primernim dostopom in senco za naslednje 2-3h.

11:30
Najprej sva se pomalicala tune (na žalost iz konzerve), nato pa odšla vsak po svoje. Jaz kakšen meter višje do “postelje”, ati pa na sprehod okoli otočka. Spanec mi je po neprespani noči prišel še kako prav, ati pa je že kar malo nestrpno čakal, kdaj bova šla naprej. Sklenila sva, da greva po zunanji strani Murterja in se nato po kakšni uri odločiva ali bova nadaljevala okoli otoka. Težko je bilo napovedati, kako hitro bova napredovala, saj se je medtem že kar spodobno okrepil maestral, ki v teh koncih piha povsem z zahodne smeri ³, kar je pomenilo, da so naju čakali valovi iz strani.

14:30
Zunanja obala Murterja je kar pestra, številni zaliv(čk)i, mnogi izmed njih z mivko oz. drobnim peskom. Vsaj v prvi polovici je bilo tudi “precej” ljudi – vsakih nekaj 10m kak par, skupinica, pa čeprav marsikje ni bilo videti, da bi do tja vodila kaka cesta. Po dobri uri sva se za 15 min ustavila v enem od zalivov in si privoščila malo sence.
Zaradi vedno večjih valov, ki so prihajali od strani, napredovanje ni bilo ravno najhitrejše. Da bi pridobila nekaj 100m sva čez ožino kajake celo prenesla ⁴. Že konkretno utrujen sem preveslal okoli psihološke meje, spodnjega rta Murterja, in naslednji kilometer, dva preveslal kot prerojen. Celo tako, da sem ob pogledu na bližnje mestece, Jezera, suvereno predlagal, da nadaljujeva do naslednjega (Tisno) in tam poiščeva prenočišče. Še prehitro sem odločitev obžaloval in v zadnji uri je občutno padla povprečna hitrost. Pomagala ni niti četrta Frutabela in “vonj po večerji”.

18:00
Konkretno izmučen sem le nekako priveslal do pomola, ob katerem je bila primerna klančina z drobnimi kamni. Podobno kot lani, ko sem ves čas veslal v počasnejšem seayaku, sem letos zaradi slabše pripravljenosti še dodatno “trpel”. Ni kaj, za daljše podvige bo treba pred sezono večkrat na Savo!

19:00
Večerja! Že med veslanjem sem skoraj bolj kot morje opazoval “promenado” in iskal primerno restavracijo. No, na koncu nisva bila prav nič zbirčna, zavila sva v prvo na poti proti “gradu”. V naslednji uri sva pojedla marsikaj: slane inčune, marinirane inčune, ribjo juho, ati je spet tuno, jaz lignje s krompirjem in blitvo, za posladek pa še palačinke. Po napornem celodnevnem veslanju sva si zaslužila nagrado!

21:00
Čeprav sva spala tik pod cesto, osvetljeno z javno razsvetljavo, nisem imel niti najmanjših težav s spancem. Tudi rahlo nagnjen teren in trda podlaga nista imela možnosti proti utrujenosti…

Ubuntu je moderen, odprtokoden, brezplačno dostopen operacijski sistem, enostaven za uporabo. Za razliko od Oken je strojno manj zahteven (a ne na račun funkcionalnosti in videza) in posledično primeren tudi za nekoliko starejše računalnike.

Uporabniška izkušnja

Namizje v Ubuntu 11.04 (Natty Narwhal)

Nekoč je veljalo, da Linux distribucije uporabljajo le ekstremni čudaki, ki v okno s črnim ozadjem vpisujejo na videz nepovezana zaporedja znakov, ki se jih je praktično nemogoče zapomniti. Uporaba Ubuntuja (in tudi drugih bolj razširjenih distribucij, npr. Fedora, SUSE, Red Hat, …) je že nekaj let nekje med Okni in OSX, s tem, da za napredne uporabnike še vedno obstaja tudi zgornja možnost. Brez posebnih zadržkov lahko zatrdim, da je sistem uporabniku vsaj tako prijazen kot Okna ali OSX.

Programi

Osnovni programi v Ubuntu

Večina programov iz Oken ali OSX sicer ni na voljo tudi v različici za Ubuntu, so pa zato tu drugi alternativni programi, ki jih bom podrobneje predstavil v eni izmed naslednjih objav. Zaenkrat naj povem samo to, da za pisarniške programe, brskanje po spletu, prenašanje datotek, poslušanje glasbe in ogled filmov ni razlogov za skrb ;)  V kolikor alternativa ne obstaja, pa je še vidno možnost namestitve in uporabe programa v emulatorju (WINE). Tudi o tem več kasneje.

Varnost

Ena izmed večjih pomanjkljivosti Oken, ki je pravzaprav posledica široke uporabe, je varnost. Računalnik, povezan v splet, pravzaprav ne more delovati brez požarnega zidu in antivirusnega programa – in še to nam ne zagotavlja mirne uporabe, saj nepridipravi izkoristijo še tako majhno varnostno pomanjkljivost v sistemu ali enem izmed nameščenih programov. Povsem nasprotno velja za Linux distribucije, saj zlonamerne kode za te sisteme praktično (še) ni, za vsak primer pa obstaja tudi ustrezna programska zaščita.

Pomanjkljivosti

Ubuntu je precej izpopolnjen operacijski sistem in kot tak zelo primeren za široko uporabo. Do (redkih) težav večinoma prihaja le zaradi odsotnosti primernih gonilnikov za strojno opremo – ti so v veliki večini narejeni le za Okna (ali OSX), zato v določenih primerih lahko pride do težav. Vendar je tudi teh težav vedno manj in jih ob običajni uporabi praktično ne zaznamo; zelo razširjena in aktivna skupnost programerjev namreč vedno bolje skrbi za odpravo tudi teh pomanjkljivosti.

Zaključek

Za domačo rabo je Ubuntu torej več kot primeren sistem. Brskanje po spletu, uporaba spletne pošte, pisarniških programov, poslušanje glasbe, ogled filmov, urejanje slik, ipd. je primerljivo z Okni, s tem, da je vse skupaj brezplačno in bolj varno. Naj vas le ne bo strah prehoda! ;)

V naslednji objavi se bom sprehodil skozi namestitev najnovejše različice Ubuntu 11.04, znane tudi kot Natty Narwhal.

Če se ga boš udeležil tudi ti, nas lahko prepoznaš po takih dresih

Leseni surfi in kajaki Tansurf

Hvala Vizionarju za hitro oblikovanje motiva za drese!

Gre za mojo sploh prvo montažo videa, uporabil pa sem odprtokodni program PiTiVi. Več o samem programu v kateri od naslednjih objav.

Uporabljeni videi so bili posneti v HD (720p), tako da je tudi končni izdelek v taki ločljivosti (1280×720). Nekaj težav sem imel le s kodeki, uporabil sem namreč kombinacijo odprtokodnih projektov Theora (video), Vorbis (avdio) in Ogg (vsebovalnik/muxer), kar pa tako Googlu kot Facebooku ne ustreza. Namesto Ogg sem na koncu uporabil Matrosko (Theora in Vorbis sem obdržal), ustvarjen posnetek pa sem, pred pošiljanjem na Google in Facebook, s HandBrake pretvoril v MP4.

Pot

Uvala Šašćica – Tukošćak – Iž – Mrtovnjak – Školj veli – Bisage – Ždrelac – Banj – Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Uvala Lučina
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 30km
skupni čas: 5:00h
povprečna hitrost: 6km/h

Opis

7:05
Noč je bila kar mirna, razen enega obiska WCja sem se kar lepo naspal. Pogoji sicer niso bili idealni, zato je na pomoč priskočila utrujenost. Ati je, na drugi strani, ni čutil, tako da so bila “njegova” tla precej trda, vzglavnik popolnoma neprimeren, … Upal sem, da ga bo to vsaj malce upočasnilo in bom bolj konkurenčen :)
Čeprav sva relativno zgodaj vstala, sva bila v vodi (spet) ob 7:00. Za začetek sva imela slabe 3km prečenja do malega otočka Tukošćak. Spet sva bila praktično sama na vodi, tako da vsaj s tem ni bilo težav. Povsem naju je namreč presenetila zgodnja burja in že kar konkretni valovi (vsaj za tako zgodnjo uro). Po cca. 20 minutah sva se za 5 minut “zasidrala” v zavetrju nato pa začela najdaljše prečenje – več kot 5km do malega otoka Mrtovnjak med Ižem in Ugljanom. Prečenja mi na splošno niso preveč všeč, ampak, kot bi se lahko tudi reklo, “pač…veslaš”. No, po slabe pol ure, ko sem atija komajda še videl in sem bil relativno blizu Iža, sem se odločil, da malo skrenem iz direktne linije in naredim kratek postanek. Nekako mi ni povsem ustrezalo, da se že navsezgodaj (poleg utrujenosti) borim z vetrom in valovi ¹. Iž se tokrat ni ravno “izkazal”, prav nič gostoljubja nisem bil deležen, pravzaprav me sploh ni hotel sprejeti: na tej strani otoka je burja pustila svoje sledi, tako da je obala skoraj nedostopna. Nekako je bila potreba po postanku dovolj velika, da mi je uspelo zlesti iz čolna in na hitro opraviti najbolj nujne zadeve.

8:30
Po naslednjih 15 minutah veslanja sem končno spet srečal atija, ki se je že dolgočasil na Mrtovnjaku. V pol ure sva nato malo posušila opremo, na hitro nadomestila nekaj porabljene energije in se pripravila še na zadnje prečenje: 3,5km do otokov za Ugljanom. Tokrat sva za spremembo veslala skupaj, tako da je pot mimo ribogojnic do mostu kar hitreje minila. Pri prvem otoku (Školj veli) sem lahko vklopil avtopilota – spomin na mučno jutranje veslanje po isti poti dva tedna nazaj je bil še zelo živ.
Po uri in pol sva se ustavila pred mostom, toliko da sem razložil “taktiko”. Ni neka znanost: počakaš, da se prehod malo sprazni, vklopiš turbo in se zapelješ čim bolj ob obali Pašmana. Na najožjem delu moraš biti pripravljen na mešanje tokov, ki te odnaša naravnost v sredino kanala; ampak večjih težav kljub vsemu ni ².

11:00
Sledil je obvezen daljši postanek na najbolje urejenem počivališču za kajakaše: ati je bil povsem navdušen nad mivko na koncu zalivčka, saj mu prvič ni bilo potrebno paziti, kako bo izstopil. Videlo se je sicer, da je že malo izven glavne sezone, saj pomol ni bil več tako urejen, pa tudi ljudi ni bilo. Tako sva v miru skoraj 3h počivala, jedla, preračunavala preveslano razdaljo in povprečno hitrost, delala načrte za naslednje podvige, …

14:15
Še zadnji pogled na priljubljeno počivališče nato pa z valovi in vetrom v krmo hitro proti cilju. Kar malo sem se že razvadil na to, da me v Pašman naplavi in da zadnje 2h skoraj ni potrebno veslati. Se pa po drugi strani ta del zato malo vleče, ker točno veš, kako blizu “doma” si in kako malo moraš veslati. Proti koncu (pred Barotulom) je še ati prav navdušeno demonstriral, kako gre z valovi “vsaj 20km/h”. Bomo enkrat z GPSom preverili ;)

16:05
Cilj! V dveh tednih zaključil še drugo morsko turo s kajakom. Čeprav je trajala le dva dni, sem bil precej bolj utrujen kot po prejšnji štiridnevni – povprečno sva na dan naredila več kolikor sem sam največ naredil v enem dnevu. Dejansko se precej pozna, v kakšnem kajaku veslaš, vendar mi je kljub utrujenosti seayak še vedno ljubši – greš pač malo počasneje, vendar se lahko praktično kjerkoli ustaviš brez slabe vesti in pretirane previdnosti, tudi glede stabilnosti je bolj enostavno; lahko bi rekel, da je bolj v dalmatinskem slogu: počasi a zanesljivo, čim bližje obale … no, resnici na ljubo Dalmatincem se kakršnakoli vožnja z vesli ne zdi primerna ³.
Hitrostnih rekordov po Jadranu v prihodnosti nimam namena podirati, se bom pa vsekakor še večkrat podal na kako podobno, še raje daljšo, turo po Jadranu. Že samo v okolici Pašmana je več kot dovolj primernih destinacij: od celotnih Korantov do otokov v okolici Murterja, pa Karinsko in Novigradsko morje (in še dalje po Zrmanji navzgor) v okolici Zadra ali višje proti Pagu, Rabu, Krku, …

Pot

Uvala Lučina – Pašman –  Tkon – Gnal – Zaglav – Gangarol – Šćitna – Sit – Kurba mala – Lavdara – Sali – Uvala Sašćica
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 38km
skupni čas: 7:00h
povprečna hitrost: 5,43km/h

Opis

7:46
Štartala sva torej (spet) šele malo pred osmo. Prvi kilometri so bili (spet) idilični: praktično brezveterje, sama na vodi, brez valov, samo 2 kajaka in dve vesli. Veslala sva dokaj skupaj, vmes malo pokomentirala zalivčke pa otočke, v glavnem rutinsko napredovanje vzdolž Pašmana. Tistih 10 minut, ki sva jih “pridobila” na štartu in nekoliko hitrejši tempo so nama omogočili, da so naju prve turistične ladjice prehitevale šele tik pred prvim postankom. Vmes sem moral še enkrat slikati tablo za Konobo (Grill-Fish-Wajn) :)

9:30
Priložnost za prvi postanek: ati je našel dokaj lepo parkirišče, z ravno dovolj veliko senco za dva kajakaša. Pri parkiriščih sva morala biti sedaj malo bolj pozorna (izbirčna), saj je atijev čoln precej bolj občutljiv na kamenje; s Seayakom te pač lahko naplavi skoraj kamor koli (na kamne) brez resnih posledic. Po izkrcanju sem hitro preklopil v “rest-mode”: sušenje mokre obleke in opreme (rokavice, kapca, krovnica, majica, kopalke) ter nadomestil del porabljene energije s suhimi slivami in arašidi.

10:05
Po dobre pol ure opazovanja mimobrzečih gliserjev, turističnih in ribiških ladjic, sva bila pripravljena za odhod. No, pa tudi časa za počitek ravno nisva imela na pretek: do poldneva bi bilo dobro najti opoldansko počivališče, če se le da, nekje na Situ. Hitro sva jo mahnila proti Zaglavu, skoraj direktno v ravni liniji – septembra si to lahko privoščiš, saj ni več veliko prometa na vodi. Vmes se je že kar dobro napovedal maestral in začel delati prve opazne (občutne) valove. Po slabi urci sva bila pripravljena za prečenje proti Gangarolu po nadaljnjih 20 minutah pa sva v prvem primernem zalivčku na otoku že stoje nadomeščala porabljeno tekočino.
Sledilo je še cca. pol ure veslanja mimo Šćitne do Sita, tam pa iskanje primernega kotička za izkrcanje in počitek.

12:10
Tokrat sva zadela jackpot! Idiličen pomol pred hiško, skrito za drevesi – sigurno najlepše počivališče na letošnjih popotovanjih! Atijev kajak sva odnesla iz vode, svojega sem pustil kar med čolnoma za pomolom. Po hitrem kopanju in hranjenju (spet brez pribora!?) sem za nekaj trenutkov iz horizontale pogledoval proti Kornatom, ati pa se je odpravil na kratek sprehod po otoku. ¹ Vrnil se je s fantastičnimi fotografijami Kornatov na eni strani in Pašmana na drugi.

14:30
Ob 2h sva začela pakirati in po pol ure odveslala naprej. V času, ko sem se mučil na 5m obračati 4,8m dolg kajak, mi je ati že ušel proti Borovniku. Kazalo je, kot da je že čisto pri otoku, no pred mano je bilo še pol ure napornega veslanja v maestral, nato pa nekaj “počitka” v zavetrju otoka. Ob Brušnjaku je šlo hitro, pa spet malo odprtega morja do otoka Kurba Mala ², pa v zavetrju ob južni strani do naslednjega kratkega postanka, nato pa daljše prečenje proti Lavdari. Tukaj je bilo kar pestro, ko sem kar naenkrat za sabo zagledal 30m jahto. Na srečo so bili, kot večina morjeplovcev, uvidevni in so precej počasi odpeljali mimo. No, ko so se srečali njihovi in valovi od vetra, je bilo precej pestro – skoraj whitewater :)

16:30
Priveslal na Lavdaro, ati je bil že vsaj 15 min prej – ni kaj, pozna se, da je celo leto treniral po večkrat na teden, jaz pa mogoče 1x na teden :) Tukaj sem bil že kar precej zmatran, čakala pa naju je še dobra ura borbe z nasprotnim vetrom in valovi. Po nekaj deci cedevite ter suhih slivah sva šla dalje. Takoj, ko sva prišla iz zavetrja, se je začela (zame) najbolj mučna ura veslanja, poleg narave mi je moralo zbil še ati, ki je hitro “pobegnil” naprej ³. Ni ravno spodbudno opazovati, kako lahkotno izginja v daljavi, sam pa se mučiš. Ampak, saj sem pred odhodom vedel, kaj me čaka… Ko sem enkrat ugotovil, da sva ubrala precej direktno pot do Uvale Sašćica, sem malo skrenil iz linije in se napotil bolj proti obali. Nekako se ne počutim najbolje veslati po sredini kanala, vsaj ne v popoldanskih urah, ko je precej več prometa. Spet sem moral uporabiti vse mogoče metode prepričevanja in krajšanja časa, bilo je celo tako “hudo”, da sem si začel prepevati! ⁴. No, kot že rečeno, po dobri uri sem prišel do Salija, obveslal še naslednji rt in v zalivu (na plaži) videl atija, ki je že zdavnaj prispel – kajak je imel že na suhem.

18:00
Konkretno zmatran in malo jezen na atija, ker je suvereno odveslal naprej, sem nekako zlezel iz čolna in ga še težje prestavil na suho. Suha pa ni bila njegova prtljaga, saj mu je voda v vseh teh urah veslanja nekako prišla v “prtljažnik”, tako da mu ni preostalo drugega kot da se malo moker napoti “u grad”. Meni se je od sidranja naprej po glavi sprehajala ena sama misel: hrana! Najprej sva zavila v trgovino ter takoj spila vsak svoj liter soka in pojedla še eno čokolado za lepši pogled na svet; kupila sva še malo kruha za zajtrk in vodo za naslednji dan, nato pa se res odpravila v prvo restavracijo. Ni kaj, gurmanski hit letošnjega poletja so jadranski lignji⁵, mmmmm! Porcije sicer niso bile ravno za kajakaše, ampak bolje išta nego ništa.

20:45
V najin “nočni center” sva prispela že v temi. Ati je kaj kmalu ugotovil (jaz pa sem že dobro vedel), da to pomeni konec dneva – spanje. Doma se redkokdaj odpravim v posteljo pred polnočjo, tokrat pa sem ob 22h že lepo spal. Bi že prej, pa je malo čez deveto na bližnji pomol prišla nemška družinica ⁶. Njihovi zbegani pogledi, ko sem se ob 21h na plaži spravljal v spalko ostanejo za vedno :)

Pot

Drage – Rutnjak – Uvala Svita – Rt Japlenički – Školj Veli – Bisage – Ždrelac – Banj – Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Pašman

Pregled poti na Google Maps

skupaj km: 28,88
skupni čas: 4:40
povprečna hitrost: 6,18km/h

Opis

6:25
Če sem prejšnje dva dni brez težav vstal pred budilko, sem jo tokrat skoraj prespal. Res stežka sem se ločil od mehkega ležišča, prijetne družbe ter s polno natovorjenim spremstvom brezvoljno odpeketal proti zalivu.

7:00
Kljub temu, da sem vstal najkasneje na celotni poti, sem bil v kajaku zopet ob 7h. Odločil sem se, da kar takoj prečkam kanal, zato sem se najprej usmeril proti bližnjemu otočku (Rutnjak), ki je priljubljena lokacija dolgoletnih obiskovalcev Iža. Od tam pa samo naravnost proti Ugljanu. Kaj kmalu sem spoznal, da imam kakšen liter manj tekočine kot sem predvideval in bom zato precej na tesnem z vodo. Ne glede na pomanjkanje volje (in moči) mi ni preostalo drugega kot da sem se nekako prepričal, da moram čim prej priveslati do mostu. Že samo prečenje je bilo naporno: veslal sem naravnost v sonce, z vodo pa sem moral, kot že rečeno, malo varčevati.
Ob Ugljanu sem ubral povsem dalmatinski stil vožnje – povsem ob obali. Tako mi je uspelo večinoma veslati po senci in sem dokaj dobro napredoval. Izrabil sem vse taktične različice, kako se prepričati, da mi bo uspelo: štetje zavesljajev, intervali po 50 zavesljajev, vsakič 10% več, ko pridem nad 100 kratka pavza; ležanje in lagano veslanje (precej boljše kot samo počitek); računanje preveslane razdalje na zemljevidu; …
Po dobri uri “mučenja” se je vse skupaj še nadgradilo: zmanjkalo je sence, moral sem prečiti (precej krajša razdalja) zaliv. Na srečo sem nekje na polovici ujel še malo sence ob otoku Školj veli, nato pa še kakšne pol ure veslal do območja mostu.

9:30
Tokrat se nisem takoj zapeljal skozi, saj sem nujno potreboval obisk trgovine. Tako sem najprej nekaj minut čakal na sprostitev prometa (bilo je neverjetno veliko jaht in gliserjev), nato pa skoraj po divjevodaško prečil na Pašman. Kajak sem zvlekel na suho kar pred eno hišo, fanta pred hišo pa povprašal, kje je najbližja trgovina. Po 5 minutah šetnje sem z odprtimi usti nabiral zajtrk. Okrepčal sem se kar na soncu pri mostu, kljub vročini sem bil po zajtrku (višnjev štrudl, jabolčni štrudl, sadni jogurt, Mars, novih 5l vode) kot nov!

10:20
Ponovno rojen sem zaveslal pod most, nato pa začel iskati primeren zalivček za opoldanski počitek. Našel sem ga po pol ure veslanja, pri Ždrelcu, in bil še enkrat več deležen precej začudenih pogledov, ko sem parkiral kajak ob pomolu.
Zopet sem imel srečo pri izbiri, čeprav se je plaža vmes bolj napolnila kot sem pričakoval. Je bila pa to neke vrste pol-privatna plaža, saj so jo (pomagali) urejati (s prostovoljni prispevki) vsakoletni gosti iz bližnjih apartmajev. Po že dobro utečeni rutini sem se šel večkrat v vodo ohladit, vmes malo pojedel, malo zadremal, reševal sudoku, napisal kak sms. Sem pa tokrat še preizkusil fotoaparat v vodi – ob boljši domišljiji oziroma malo bolj nastopaških subjektih bi najbrž nastale prav simpatične slikce, tako pa sem se le prepričal, da fotoaparat deluje tudi meter pod vodo in dela zadovoljive fotke.

14:45
Ob že standardni popoldanski uri sem se pričel odpravljati na zadnji del poti. Morda bi tokrat res lahko počakal še kako uro, saj je bilo prvo uro prav mučno veslati. Pri napredovanju mi je sicer izdatno pomagala narava (močan veter in tok v krmo), a mi po drugi strani otežila preživetje (nevzdržna vročina). Izkoristil sem domala vsako razpoložljivo senco za kratek oddih in znižanje temperature “motorja” pod kritično vrednost.
Po vsakem takem postanku so bili na morju višji valovi, pri Mrljanah so bili že taki, da sem se odločil, da malo tvegam in prečim direktno proti otoku Garmenjak, namesto da bi šel po zalivu mimo Barotula (tam bi imel nekaj časa valove direktno od strani, kar pa sploh ne bi bilo kul).

16:35
Ko sem enkrat obplul Garmenjak, sem bil praktično že doma, saj sem do tu priveslal tudi že kdaj prej z gumijastim čolnom iz kampa.

Zaključek

S tem sem uspešno in brez večjih težav zaključil prvo morsko veslaško avanturo. Zadovoljen s samim seboj in celotnim doživetjem ne dvomim, da se bom na podobne izlete še večkrat odpravil. Morda tudi ne sam ;)