Želimo izvesti osvežitev obstoječe CGP, hkrati pa smo odprti tudi za drznejše oblikovne predloge, če so strokovno utemeljeni. Novi CGP bo temelj za oblikovanje prenovljene spletne strani, zato iščemo izvajalko_ca, ki lahko kompetentno pokrije oba sklopa: vizualno identiteto in spletni design.

Kaj potrebujemo:

1) Prenovo CGP:

– posodobitev logotipa (osvežitev ali nova rešitev),

– nadgradnjo barvne palete in tipografije,

– grafične elemente (vzorci, oblike, ikone),

– smernice za tiskane in digitalne materiale,

– celovit CGP priročnik,

– predloge (Word, PPT, socialna omrežja).

2) UX/UI oblikovanje nove spletne strani:

– analiza obstoječe strani in komunikacijskih ciljev MI,

– analiza in predlog uporabniških poti (“user flowov”),

– vizualni design v skladu z novo CGP,

– priprava materialov za programerje: wireframe (Figma ali podobno).

Pozdravljamo predloge, ki redizajn spletne strani vidijo v tesni povezavi z internim delovanjem inštituta, komuniciranjem z javnostmi, aktualnimi izzivi komuniciranja znanosti ter kritičnim premislekom delovanja spleta in spletnih tehnologij.

Pričakujemo:

– izkušnje s CGP in UX/UI designom,

– razumevanje kompleksnih vsebin,

– estetsko in funkcionalno dovršenost.

Prijave zbiramo preko spletnega obrazca, kjer bodo prijavitelji oddali osnovne podatke, reference, kratek opis pristopa, okvirni časovni načrt ter finančni predlog. V prvi fazi bomo izmed vseh prijav izbrali tri kandidat_ke, s katerimi se bomo srečali in podrobneje pogovorili o njihovih predlogih ter o poteku celotnega ustvarjalnega procesa. Na podlagi predstavitev in razgovorov bomo izbrali enega izvajalko_ca oziroma ekipo, s katero bomo sklenili pogodbo o sodelovanju.

Rok za prijavo: 22. 2. 2026

Prijavite se preko spletnega obrazca: https://forms.office.com/e/uf4XdYRYBA

Kontakt: info@mirovni-institut.si

Okroglo mizo organiziramo ob zaključku evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta Zemljevid medijev za prihodnje demokracije (Mapping Media for Future Democracies – MEDEMAP). V projektu, ki ga financira Evropska unija v okviru programa Obzorje Evropa, koordinira pa Avstrijska akademija znanosti, je sodelovalo deset univerz in raziskovalnih inštitutov iz Avstrije, Češke, Estonije, Francije, Irske, Italije, Poljske, Portugalske in Slovenije; slovenski partner projekta je Mirovni inštitut.

V okviru projekta smo v Sloveniji izvedli obsežno analizo medijske krajine in medijske regulacije, intervjuje s strokovnjaki za regulacijo in samoregulacijo, intervjuje in anketo z novinarkami in novinarji ter urednicami in uredniki, fokusne skupine z občankami in občani ter zbor občank in občanov o medijih in demokraciji.

Ugotovitve raziskave kažejo, da novinarke in novinarji ter urednice in uredniki kot ključne izzive izpostavljajo finančno negotovost, pomanjkanje kadrov zaradi krčenja uredništev, koncentracijo lastništva in politične pritiske. Občanke in občani v fokusnih skupinah izražajo globok skepticizem glede možnosti za neodvisnost medijev v obstoječem sistemu, medtem ko je zbor občank in občanov oblikoval 30 konkretnih zahtev, ki odražajo vizijo medijev kot javnega dobra.

Na okrogli mizi bomo najprej predstavili ključne ugotovitve raziskave, nato pa odprli razpravo o naslednjih vprašanjih:

• kako zagotoviti pogoje in odpraviti ovire za uresničevanje demokratičnih funkcij medijev v Sloveniji, kot so zagotavljanje natančnih in celovitih informacij, nadzor nad oblastjo, prostor za javno razpravo, predstavljanje kulturne, družbene in politične raznolikosti ter omogočanje sodelovanja javnosti v demokratičnih procesih;
• s katerimi ukrepi je mogoče učinkoviteje zaščititi javni interes in okrepiti demokratične funkcije medijev;
• ali je vizija medijev in novinarstva kot javnega dobra, ki jo izraža zbor občank in občanov, uresničljiva in od katerih dejavnikov je odvisna njena realizacija;
• ali so nedavne spremembe medijske zakonodaje prinesle spodbudnejše pogoje in ustreznejše regulativne okvire za delovanje medijev;
• kakšno prihodnost demokratične vloge medijev v Sloveniji lahko pričakujemo v luči prihajajočih volitev, razmer v Evropski uniji in globalnih trendov.

Sodelovanje na okrogli mizi so potrdili sogovorniki in sogovornice:

Sandra B. Hrvatin, profesorica na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem,
Ksenija Horvat, direktorica Televizije Slovenija,
Petra Lesjak Tušek, novinarka in urednica regij na Večeru,
Špela Stare, generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije,
Gal Krizmanič, novinar Radia Študent in Dnevnika,
Mirsad Begić, udeleženec zbora občank in občanov o medijih in demokraciji, in
Lenart J. Kučić, svetovalec ministrice za kulturo za medijsko politiko.

Spletna stran projekta MEDEMAP s podrobnimi informacijami in gradivi je dostopna na naslovu: https://www.medemap.eu/. Zasnova in rezultati zbora občank in občanov o medijih in demokraciji, ki smo ga organizirali med marcem in majem 2025, so dostopni na spletni strani Mirovnega inštituta: https://www.mirovni-institut.si/mediji-demokracija/.

Veseli bomo vaše udeležbe in prispevka k razpravi o prihodnosti medijev in demokracije v Sloveniji.

Članek Veronike Bajt utemeljuje, da je treba sovražni govor obravnavati sociološko, kot prakso, ki odraža in utrjuje strukturne neenakosti. S preseganjem ozkih pravnih opredelitev Bajt sovražni govor opredeli kot mehanizem družbene dominacije, ki ga omogočajo asimetrije moči, s katerimi lahko nekatere skupine druge opredeljujejo kot manjvredne ali nevarne. Z opiranjem na kritično rasno teorijo, študije nacionalizma, koncept kriminalizacije migracij ter presečišča z analizo spola prepozna dve osrednji logiki: vzpostavljanje meja in tako imenovani mit čistosti, ki skupaj pojasnjujeta konstrukcijo tako zunanjih »sovražnikov« (npr. migranti, rasizirano označeni Drugi) kot tudi notranjih (spolni in seksualni »deviantneži«, drugače misleči). Sovražni govor tako deluje kot diskurzivno orodje za nadzorovanje meja in ohranjanje mita čistosti. Ni naključen ali zgolj čustven, temveč instrumentalen, vpet v prizadevanja nacionalne države za homogenost.

Pristop Veronike Bajt umešča sovražni govor kot hkrati ogledalo in mehanizem strukturne moči: razkriva družbene hierarhije in jih obenem reproducira z legitimiranjem izključevanja. Sovražni govor je zato sociološki pojav, ne le pravna kategorija. Njegovo razumevanje zahteva intersekcionalno, večnivojsko perspektivo, ki povezuje mikro raven diskriminatorne komunikacije z makro ravnjo struktur moči.

9.00–11.30 Uvod in predstavitev rezultatov projekta FAIR
Osrednji nagovor: »Pomen komuniciranja in razširjanja Listine EU o temeljnih pravicah med splošno javnostjo in posebnimi skupinami ključnih deležnikov«
Sanja Jovicic (FRA) + razprava z vprašanji in odgovori

12.00–13.30 Panel: »Temeljne pravice na preizkušnji: izzivi in prihodnje poti za učinkovito izvajanje Listine EU o temeljnih pravicah«
Odprta razprava s predstavniki civilne družbe in drugimi deležniki

Pridružite se nam:
v živo na lokaciji U Residence Vrije Universiteit Brussel, glavni kampus Etterbeek, Pleinlaan 2, 1050 Elsene, Bruselj
ali
na spletu prek platforme Zoom (registracija je obvezna za prejem dostopne povezave)

Prijava:

https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLSenvbgBYAz1dixShi9lSsPyACnRpt-ILCT8fzOt6MAgeykqFA/viewform

*Preko spleta bo zagotovljeno simultano prevajanje v slovenski jezik.

Dogodek se je zgodil tri leta pred sprejetjem Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), na podlagi katerega je bilo širše območje Metelkove ulice razglašeno za varnostno tvegano območje. Čeprav mnogi tega ne vedo, je ta del mesta že dolgo pod okrepljenim policijskim nadzorom – brez vidnih pozitivnih učinkov. Prav to dejstvo kaže, da dodatna represija ne rešuje težav, ki se tu kopičijo že leta. Te težave namreč niso prvenstveno varnostne, temveč socialne ter posledica nezadostnih socialnih, stanovanjskih, zdravstvenih in integracijskih politik. 

Odziv obeh policistov ni bil naključen, temveč je simptom širšega odnosa politike, institucij in dela javnosti do Metelkove, zlasti avtonomne kulturne cone (AKC), ki se jo vztrajno predstavlja kot prostor brez pravil in nadzora. To ne drži. AKC Metelkova deluje po načelih samoorganizacije, avtonomije, solidarnosti in skupnostnega upravljanja prostora, brez hierarhičnega vodstva in zunanjega institucionalnega nadzora. Prav zato, ker že od samega začetka postavlja alternative družbenemu sistemu, je za mnoge moteča in grozeča. Razglasitev območja za varnostno tvegano je zato zgolj najnovejši korak v dolgotrajnem procesu stigmatizacije metelkovske skupnosti. 

V zadnjih letih je območje Metelkove postalo tudi prostor, kamor so se zatekli brezdomci, ljudje z odvisnostmi in migranti. Ne po naključju, temveč zato, ker so bili od drugod izrinjeni. Mesto sistematično zapira pokrite javne prostore, podhode in parke, s čimer nezaželene prebivalce briše iz vidnega javnega prostora. Rezultat je koncentracija socialnih stisk na majhnem območju okrog Metelkove, kjer se razmere – povsem predvidljivo – zaostrujejo. 

Namesto da bi se oblast soočila z lastno odgovornostjo za nastalo stanje, nanj odgovarja z razglasitvijo varnostno tveganega območja. S tem ignorira pozive nevladnih organizacij in strokovne javnosti, ki že leta opozarjajo na pomanjkljive politike ter poudarjajo, da je treba prvenstveno naslavljati strukturne vzroke revščine, brezdomstva, brezperspektivnosti, segregacije in socialne izključenosti. ZNUZJV te probleme nasprotno prevaja v varnostno vprašanje, s čimer se socialne stiske kriminalizirajo, ljudje v ranljivih položajih pa postajajo objekti nadzora in discipliniranja. Gre za jasen in nevaren premik od socialne h kaznovalni državi. 

Posebej zaskrbljujoče je, da ZNUZJV v rednem pravnem stanju uvaja ukrepe, ki so bili ustavno zamišljeni za izredne razmere: razglasitev varnostno tveganih območij, stalni nadzor, snemanje, varnostne akcije in omejevanje gibanja – brez razglasitve izrednega stanja in brez politične odgovornosti, ki bi jo takšno stanje zahtevalo. S tem se izredni ukrepi normalizirajo, avtoritarni prijemi pa postajajo del vsakdanjega upravljanja družbe. 

Zelo zgovorno je tudi dejstvo, da je bilo poleg Metelkove za varnostno tvegano območje razglašeno romsko naselje Brezje-Žabjak. Čeprav sta si ti območji prostorsko in simbolno zelo različni, ju povezuje enak vzorec: obravnavani sta kot varnostna grožnja, ne kot rezultat dolgoletne marginalizacije, institucionalne diskriminacije in opuščanja odgovornosti lokalne skupnosti in države. Stigmatizacija, marginalizacija in kriminalizacija tako znova delujejo z roko v roki. 

Ne zanikamo, da na teh območjih obstajajo resni problemi in da nekateri pojavi zahtevajo tudi represivne odzive. Toda represija ima smisel le kot del širšega, premišljenega in socialno usmerjenega paketa ukrepov. ZNUZJV tega ne ponuja. Zakon je skoraj v celoti varnostno-represiven, njegovi domnevno socialni deli pa so omejeni na administrativne in restriktivne mehanizme. 

Še več, Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti uvaja nesorazmerno represijo nad revnimi in marginaliziranimi skupinami ter jih sistematično stigmatizira, poriva na rob družbe in kriminalizira. Zato na Mirovnem inštitutu zahtevamo njegovo razveljavitev ter takojšnji umik oznake varnostno tveganega območja z območja Metelkove in iz naselja Brezje-Žabjak. Pri reševanju družbenih problemov je ključno izhajati iz dejstva, da varnost brez socialne pravičnosti ne obstaja.