V New York Timesu mi je uspelo zaslediti podoben spoštljiv način pisanja, pri nekaterih novinarjih celo v opinion section, ki je namenjen stalnim kolumnistom. V newyorškemu časniku vseeno ni opaziti doslednosti v tovrstni “spoštovanja polni” praksi, zato domnevam, da naslavljanje z “gospod” in “gospa” ni le strogo navodilo glavnega urednika, ampak se ta stil pisanja širi in osvaja pisce širom svetovnega žurnalizma.

Poleg samega naslavljanja pa tu obstajajo še drugi elementi, ki ločujejo slovensko novinarstvo od angleškega in ameriškega. Sami kompleksnejši članki, s tem izključujem male okvirčke z novicami, so pisani drugače. Kaže se druga šola, drug stil, izraža že skoraj drugo mišljenje. Morda se mnenje ne kaže tako eskplicitno, oz. je pisec manj napadalen. Postavlja se ob rob in postavlja vprašanja napram slovenskemu podajanju dejstev in odgovorov. Novinar intrigira bralca, ga vključi v besedilo, mu poda znanje, bralec pa si sam ustvari mnenje. Takšno pisanje je veliko prijetnejše in izgleda bolj živo od slovenskega dolgočasja in zapovedovanja. Seveda je za kakovost, ki jo dosegajo v bolj spoštovanih in svetovno renomiranih časnikih, potrebno tudi več raziskovalnega dela, kar je še ena manjka večine slovenskih člankov.

Prva lastnost angleških/ameriških piscev je nekaj, česar bi se lahko (in bi se morali) slovenski novinarji priučiti, druga lastnost pa je kakovost, za katero bi morali spremeniti celoten izobraževalni sistem – še posebej na srednjih in visokih šolah, ki kasneje omogočajo (oz. naj bi omogočale) takšno kariero. Tudi pri nas se seveda najdejo svetle izjeme, a splošna kakovost slovenskih člankov je po teh kriterijih veliko nižja od tiste v drugih, na tem področju bolj izkušenih in razvitih državah.

Novinarstva pa v tem ne gre zamenjevati z blogerstvom. Le-ta se lahko od poklicnega žurnalizma razlikuje, je namenjen predvsem izražanju mnenja avtorja in ni odvisen od uredništva ter potencialnih bralcev. Kljub vsemu temu pa jaz raje stremim k angleškemu idealu, pa četudi mi to za zdaj še ne uspeva.

 Medtem ko sem bral tega velikega (po rasti sicer napoleonsko majhnega) Francoza, sem tudi sam začel opažati lepote tekočih produktov mešanice kakovovih zrn, iz sladkejših kavnih napitkov, kot sta cappuccino in latte machiatto, sem v tem času prešel na espresso – le-tega že pol leta pijem vedno in povsod, prvih dveh  omenjenih po 8. uri zjutraj sploh poskusiti ne morem. Šele s to menjavo sem začutil aromo in pomen, kmalu pa sem lahko precizno ločil kave po kvaliteti. Tako res opazim kje naredijo dobro kavo, kje pa se gredo Gorenjce, kljub ponavadi svoji malce južnejši narodnosti.

Kakovost napitka pa seveda ni vse, kar me zanima ko izbiram lokal. Veliko dam na domačnost – ne samo v smislu ambienta, ampak predvsem, da se v določenem kafiču pojavim večkrat, me tako že poznajo, jaz pa njih. Ko pripeljem prijatelje, oz. goste v ta lokal, jih tako rekoč privedem na domač teritorij in lahko uživam v vlogi navideznega gostitelja. Dejavnik domačnosti  je morda še najpomembnejši, toda zaradi različnih razpoloženj težko obdržim svoj premium lokal. Še največja kofetkarska stalnica v mojem življenju je Le Petit Cafe  nasproti Križank. Če pa se ven spravim brat, potem se najraje zatečem v Beletrino (ali LP, karkoli je že to). Prvi ima neizmerno dušo, k čemur najbolj botrujeta lokacija in francosko opremljena notranjost, z ne tako grozno glasbo, kot se sliši po večini ljubljanskih barov, pubov, kavarn… Pa tudi hrana je odlična, če med dolgimi sedenji postanem lačen. Beletrina nima hrane, nima ljudi – ima pa mir. Če se še malo bolj oddaljimo od LPC-ja in B’ine, pridemo do še dveh solidnih lokalov – ekstra kreativnega, na pobočju Židovske ležečega Bikofeja in staromeščanske Platane. No, kolikor je staromeščanskost v tem mestu še možna. Večinoma je ni več, kakor ni več s tem povezanih “dunajskih” kavarnic. Škoda, ker so le-te dajale Ljubljani identiteto in držale stik s preteklostjo – s kulturno zapuščino.  Na Dunaju so se bolj uspešno borili proti izumrtju nekdanjih središč družabnega življenja. Uspelo jim je recimo zadržati lokale kot sta Cafe Central in Cafe Landtmann, v katerih sta jutranje časopise v intelektualnem vzdušju ob aromatičnem vonju kave prepletenim z dimom pip, cigaret in predvsem cigar, prebirala Gustav Mahler in Sigmund Freud. Podobno ohranjeno kulturo pa je možno videti tudi v Grand Cafeju v Oxfordu, malce naprej od St. Clements streeta.

Danes se od kulture pitja kave kot družabnega, oz. bralno-miselnega dogodka oddaljujemo in jemljemo kavo samo kot tako – kavo. Degradirali smo njen pomen, sebe pa odvrnili od enega največjih družabnih užitkov, kar jih je izumil človek. Romantične kavarnice smo nadomestili s Cafe Nero, Costo, Starbucksom in cheap lokali z nevzgojenimi košlivistrankarskimi natakarji. Kar se tiče slednjih, dobri so tisti, ki si zapomnijo kaj piješ, imajo do tebe spoštovanje, a vseeno niso zategnjeni, predvsem pa jim je mar. Če prinesejo narobe, se opravičijo, prinesejo novo, po možnosti ti zaradi napake ne zaračunajo – in dobijo stranko za prihodnost. Malo je teh. Morda se še najbolj približajo v GH Toplice na Bledu, kriterijem pa ustreza tudi nek študent - Primorec, ki že nekaj časa dela v Le petitu, stregel pa me je tudi že v novi kavarni Rog.

Zaradi pomanjkanja lokalov, kjer bi lahko spil dobro aromatično skodelico kave, tam imel možnost mirnega branja, kot tudi druženja, poleg vsega pa bi bil še spoštovan s strani izurjenih natakarjev, sem se skupaj s starši pred mesecem podal v nekaj proti čemur sem vedno bil – nakup kavnega avtomata. Nespresso Krups bolj natančno. Zdaj si doma pripravim boljši espresso kot ga lahko dobim kjerkoli drugje v Ljubljani, poleg tega pa sem sam sebi najboljši natakar. Spijem veliko kave in ob tem nadvse uživam.

Nespresso, what else?

Kmalu po tem, ko sem v roke dobil omenjeni (tiskani) članek, pa smo na posojo od maminega sorotarijca dobili Kindla, mnogokrat predebatiran Amazonov produkt, ki naj bi s svojim elektronskim konceptom predstavljal prihodnost – literature pa še česa. Ta prihodnost mi pred dejansko preizkušnjo naprave ni bila prav nič všeč, pravzaprav sem bil eden tistih, ki vztrajno zavračajo elektronske verzije medijev in imajo raje staro, originalno, z nekaj romantike in vonjem črnila na papirju prežeto branje časopisov ter knjig, v njihovi značilni (ali sploh kakršnikoli oprijemljivi) obliki. Toda čim sem s Kindlom preživel nekaj minut, me je popolnoma prevzel. Ideja celotne knjižnice v enem majhnem ekranu mi še posebej ustreza, saj ponavadi berem več knjig sočasno in se nikoli ne morem odločiti katero naj vzamem s seboj, ko se kam odpravim.

A začetni fascinaciji nad izdelkom je sledil globji razmislek in primerjava prave knjige z elektronsko. Ugotovil sem, da mi slednja ne prinaša enakega zadovoljstva kakor tista na good old papirju. Pri primerjavi sem se spomnil Globalovega članka in tako za pravičen rezultat, oz. pravilno spoznanje sprobal še pisanje opomb. Odločil sem se, da novo tehniko branja preizkusim na Huxleyevem Krasnem novem svetu, ki se nenavadno dobro prilega temi o kateri sem razglabljal pri Kindlu. In če me je prevzel e-bralnik, so me marginalije navdušile še bolj. Zapiske sem si delal kar na zadnjo stran. Izpisal sem si nekaj o hipnopediji, zapis pa sem z dodatnimi informacijami prepisal še v svojega Moleskina in se tako na odličen način naučil nekaj novega.

Knjigo nameravam posoditi tudi prijateljici, ki me je prosila za nekaj dobrih knjig za letošnje poletje. Ko bo knjigo prijela v roke, bo ob samem Huxleyevem pisanju videla tudi moje označbe in komentarje in se s tem interaktivno povezala v dojemanje napisanega, morda kaj sama tudi dodala (se moram spomniti, da ji to odobrim) in s tem bo knjiga postala nekako družbena, a hkrati zasebna. Marginalije pa bodo vzpostavile povezavo med tema dvema stanjema. Mortimer J. Adler, ameriški filozof in strovkonjak na področju branja, je v svoji knjgi How to read a book dejal, da  knjiga v resnici ni vaša dokler v njej nečesa ne označite, torej jo personalizirate in poleg svojega notranjega dojemanja ustvarite še zunanji vtis.

Kot sem že omenil pa je prav ta nezmožnost bralne interaktivnosti ena glavnih pomanjlkljivosti e-bralnikov. Rešitev tega problema pa leži v digitalnih marginalijah. Kindle sicer omogoča zapiske ob branju, a le teh se ne da videti ob samem besedilu, pa tudi niso povezani v mrežo, da bi jih lahko videli tudi drugi. Morali bi vzpostaviti sistem, ki dovoljuje nekakšne elektronske post it listke, ki bi bili povezani v mrežo bralcev določene knjige. Tako bi lahko vsi bralci tega besedila videli zapiske in misli vseh sobralcev in s tem povečali svoj spekter dojemanja.

V tem leži prihodnost branja, do vzpostavitve takšnega sistema pa ostajam zvest papirju, pa naj Amazon na tržišče lansira je ne sais quoi.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

This is the end for you my friend.