SREČEN DAN

Coelhova Veronika je ... Buffy!

noreply@blogger.com (Simona) — Fri, 27 Nov 2009 19:29:00 +0000

Dočakala sem filmsko različico ene mojih nekdaj najljubših knjig Veronika se odloči umreti. Knjiga se mi je prikupila, ker se dogaja v Ljubljani, ker obravnava duševne motnje (ki so več kot očitno moj skriti fetiš), ker ima srečen in nepričakovan konec... Veroniko igra vampirka Sarah Michelle Gellar. Film se na žalost ne dogaja v Ljubljani niti v Sloveniji, čeprav je na začetku zaslediti nekaj truda z wannabe slovenskim naglasom in celim slovenskim stavkom! Ker je zgodba že poznana je potem vse skupaj malo manj zanimivo, ampak čisto gledljivo na deževni petek. Luštno sladek romantičen iluzonistično optimističen konec z mislijo, da lahko na vsak dan gledamo kot na čudež :)

Vsi smo po svoje umetniki

noreply@blogger.com (Simona) — Sat, 21 Nov 2009 19:02:00 +0000

in nekateri včasih skoraj preveč improviziramo. Tako so današnji eminentni gostje bili postreženi z muffini, ki so se po moje statistično pomembno razlikovali od standardnih. Že na oko so bili previsoki, potem pa na okus premalo sladki in premalo rahli itd. Taki nastanejo, če te pri peki ne ustavi pomanjkanje niti kuhinjske tehtnice niti neakterih recimo precej pomembnih sestavin (masla, jogurta, navadnega mleka, kakava, modelčkov) in hočeš bit še malo biofrik in zamenjaš moko s polnozrnato, sladkor s tistim čisto ta rjavim. Na koncu ugotoviš, da sestavinam ustrezata le jajca in pecilni prašek. No, na srečo nekaterih to ni niti malo motilo :)

Verjetno tudi zato tako hitro rastejo, da se kar ne morem načuditi!

Jela pa ni brez dela. Tudi najbolj visoke goste je potrebno malo izkoristiti :)

O ljubezni in sreči

noreply@blogger.com (Simona) — Sat, 07 Nov 2009 19:12:00 +0000

Dnevi v novem domku kar bežijo. Vsake toliko me kdo vpraša, če mi ne bo dolgčas in če se ne bom počutila osamljeno. In jaz vztrajno odkimavam, čeprav se zavedam, da sem krvava pod kožo.
No pa je prišel moment. Trenutku slabosti so pripomogli neprespanost, pms in gora nezanimivih člankov. Končno sem po dolgem času dočakala to svoje delu namenjeno popoldne za popestritev pa čajček in kakšen del butaste serije, ko se je zapletlo. Samo še na Šmakro, samo še kosilo, samo še posesam, samo še malo patetike preden se lotim dela. Takrat so se priplazile črne misli o meni in mojih vezah. O dolgih večerih, o mojih letih, o princih in žabah... Mirno sem se zalotila, kako se vsedam na vrtiljak, ki se bo vrtel samo hitreje, vse bo bolj brez smisla in prihodnosti.
Np, ne grem se peljat. Ne vem, verjetno je bilo za nas evolucijsko neskončno pomembno, da smo se parčkali in definitivno je to fajn in kul, ampak res mi ni jasno, zakaj me to, s kom spim oz. hodim tako zelo definitra. V resnici nimam nič proti, ampak me vsaj pet ljudi na dan vpraša po mojem ljubezenskem življenju. In jaz se to kar naprej sprašujem.
Bolj kot obračam misli, se mi zdi, da smo skoraj vsi včasih tako lačni občutka ljubljenosti, da bi ga jemali drugim in pisali protestna pisma bogu. Hecno pa je, ker ta občutek pri meni vseeno velikokrat ne kolerira z številom poljubov in sladki SMS-jev. Bolj z mojo dobro voljo, lepimi mislimi o svetu, pozitivno samopodobo in občutkom hvaležnosti. Zato sem vesela vseh tistih dni, ko mi uspe, da se spomnim tega, začutim in sem srečna. Simona, kako torej ljubezen? Jah, super! ;)

O belih svečkah in belih konjičkih

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 01 Nov 2009 12:32:00 +0000

Zarad plačevanja starih računov in švicanja za računalnikom s poskusi izogibanja blogov in FB-ja, bo danes eden prvih prvih novembrov, ko me ne bo za druživnskim grobom in popoldne pri teti na potici.

Letos mi ni do velikih črnih grobov, kjer so pokopani tisti, s katerih smrtjo sem se uspela sprijazniti. Ramišljam o majhnih belih grobkih z belimi svečkami, lušnimi angelci in belimi konjički. Letos so z novo službo postali del mojega sveta. Ne morem čisto dobro razumeti, čemu so smiselni tako kratki obiski na zemlji? Bolečine njihovih najdražjih pa so globlje od tistih, ko nam umrejo tisti, ki so dalj časa z nami. Sprašujem se, če se navadiš. A se kdaj sprijazniš z življenjem, ki je pač nelogično, nesmilno in včasih tako nefer...
Verjetno bodo brez teh odgovrov danes na mojem balkonu gorele tri svečke, za dva mala sončka in našo Cino. Stara gospodična bo počivala pod pušpenjem v naši fliki gozda. Če bom pa drugo leto stala na družinskem grobu, ki se že leta ni spremenil, pa me ne bo čisto nič motilo.

A je to? Poličke, seveda!

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 01 Nov 2009 12:08:00 +0000

Aleluja! Ne morem verjet! Po dveh mesecih so končno končane!!! Pač tako je, če se stvari lotijo profesionalci izurjeni v drugih kategorijah kot jih zahteva delo.

Potrebne sestavine:

vrata, ki so neuporabna
močna želja po zazidanju teh vrat
dva krepka junca, da izbijeta vrata in poboje
en vztrajen brat in ena tečna baba, da zazidata steno
knaufi, šraufi, mašine, lepilo za ploščice, en hobok kita, šmirgl papir
dolge ure, pridne rokce in kvaliteten (po moznosti akademsko izoblikovan) augenmas
ure obupa in nekaj negativnih avtomatskih misli: "to ne bo nikol fertik!"
pralna barva in dve lušni priganjalki

In še kronološki fotomaterial:

Bye bye baby

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 25 Oct 2009 18:18:00 +0000

Rabila je natanko deset sekund, da me je očarala. Tako zelo, da me je vrtela okoli prsta, kot ta glavna šefica. Pa ne samo mene. Vsi pri nas smo se trudili, da bi z njo vzpostavili odnos, kakršen ga pričakuješ, ko nabaviš psa. Np, Cini se je obnašala kot kraljica sveta in mi smo ji pustili. Skoraj šestnajst let, dokler se ni deset ni pred usodno sredo začela poslavljati. Kolikor grozno jo je bilo gledati vso ubogo, smo bili veseli, da smo se lahko od nje vsaj poslovili in jo do konca neskončno crkljali. Ostaja grozliv pogled na njene igrače, ki še ležijo po hiši. Tolažbo bo prinesel čas, pomaga pa obisk grobka v našem gozdu, objemi najbližnjih in neopisljiva vera v pasja nebesa.

Kopalnico ima, kopalnico ima!

noreply@blogger.com (Simona) — Wed, 14 Oct 2009 19:48:00 +0000

Strogo spoštujem nasvete prijateljic. Sploh kadar so podprti z dragocenimi izkušnjami. Zgodbe, kako so čudovite ženske ideje za opremljanje stanovanja zatrte v kali ponavadi ravno od princev na belih konjih, me ganejo do srca. "Simona, naredi si roza na rozo, če ti paše!" No mogoče ne ravno po celem stanovanju, sem se pa malo pocrkljala v kopalnici...

Janežmanija

noreply@blogger.com (Simona) — Wed, 14 Oct 2009 18:55:00 +0000

na hitro se prebere kot jejžešmarija. Ampak ne, za nič slabega ne gre. Gre za to, da je naša mami letos prvič posadila doma koromač, ki je obrodil tako rodovito, da nismo vedli kam z njim. Potem sem ga ponujala naokoli, pa je me je nekaj ljudi hecno gledalo, kaj to za en plevel jaz jem. Zato delim z vami, njegovo biografijo:

Tkole se je razbohotil na našem vrtu ...

... in potem neusmiljeno pristal na deski skupaj z dolgodnevnim vrtnim kolegom porom ...

Skupaj sta se povaljala in nato zaplavala v housewarming župci:

... končala svoje poslanstvo s toplim pozdravom lačnim obiskom...

... in odtegnila vašo pozornost s čudovitega prtička za pogrinjek :)

P.S. Sem že omenila, da ima koromač najraje ingver, curry in limono? Pa tud z praženimi marelami si je dobr :)

Zakaj imam službo?

noreply@blogger.com (Simona) — Wed, 07 Oct 2009 06:16:00 +0000

Prevalenca duševnih motenj glede na posamezne diagnoze. Moram rečt, da tale slikca zgleda veliko lepše kot v težave v živo. Tko da, če se kje najdete, vidite, da le niste med izbranci :)

vir

Mmmmmmmm.......

noreply@blogger.com (Simona) — Tue, 06 Oct 2009 13:02:00 +0000

Prinešeno iz obljubljene dežele, ker je obetalo drastično spremembo kože in neskončno razvajanje. Kakavov lipstick in bodybutter iz brazilskih oreščkov sta več kot vredna tako troganja čez lužo kot tudi zasoljene cene (8$ in 20$). Priporočam sploh po prvi vroči sivkini kopeli v novi kopalnici :)!

Slovo Fužinam

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 04 Oct 2009 07:10:00 +0000

Utrnila se je solzica ali dve, ko sem v Pikija nalagala zadnjo svojo kramo. Pogrešala bom dve zmešani bitji, ki sta mi povzročali napade smeha, mi brisali solze in kravžlali živce. Zdej bom za vse to odgovorna sama (no pa še za plačevanje položnic, ampak sej za denar v teh časih res ni treba skrbet :).

Možgani so poiskali spomine na vse prečute noči, dolge debate, palačinke, lazanje in balkon partije. Pa tudi poplave, pokvarjene pralne stroje in lekcije likanja. Na srečo se nič ne konča, le malo drugače bo.

Kave, kavice, kafetki

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 27 Sep 2009 19:23:00 +0000

Od kar sem marca zamenjala službo me lahko upravičeno zmerjate z deloholikom. Zgodi se oz. se mi kar dogaja, da se na trenutke sploh ne znam ustaviti. Zato sem strašno ponosna nase, da za dva postanka tega vikenda. Kavica v SEM-u z mojo Maruško in druga v vedno bolj mojem novem domku. Izurjeno oko bo na fotki prepoznalo vaflje mojega očija in za njimi samega mojstra. O neskončni hvaležnosti vsem, ki za moje novo kraljestvo te dni puščajo krvavi pot, pa bom še nameravam pisati.

Ker je verjetno odveč, da spet upam, da oktober pa ne bo tako natempiran, sem splanirala nekaj študijskega dopusta. Bomo videli, če bo tega časa tudi moj blog deležen.

Po sonček in ideje na Babin kuk

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 20 Sep 2009 14:49:00 +0000

V sredo zjutraj sem priletela naravnost na predkongresno delavnico. Pošten delovni ritem se je vlekel do sobote, tko da če mi še kdo reče, da se hodi na kongrese samo žurat, mu pri priči pošljem vse svoje zapiske, da mi jih pretipka. Moram sicer priznati, da se trenutno težko spomnim, kaj sem se novega naučila, ampak prepričana sem, da bodo mulci navdušeni nad mojimi novimi updejti in da mi bo šef kar sam od sebe predlagal napredovanje.

Dokaz moje strašne pridnosti

Skratka, če ne bi videla obzidja z letala, bi se sedaj težko hvalila, da sem bila v Dubrovniku. Locirana sem bila na Babinem kuku in na -10 stopinj nastavljena klima je poskrbela, da sem se zvečer kot ledena kocka topila v bani namesto, da bi raziskovala znamenitosti in lokale. Padec koncentracije čez dan sem izkoristila za pretvarjanje, da sem na čisto pravih počitnicah, se prepričevala, da je voda morja še vedno ful topla in da bi mogoče še vedno rabila sončno kremo za svaljkanje po plaži.

Tim building na plaži

Za razliko od mene se je moj avto odločil, da se bo od včeraj naprej pretvarjal, da je že huda zima in da bo pihal izključno vroč zrak. In ker se trenutno ves moj prihodek steka v novo stanovanje (ki je mimogrede danes lepše in bogatejše za nov WC kotliček, iha!), Piki do nadaljnega opravlja vlogo privat mobilne savne. Morebitni zainteresirani se čimprej javite, ker se razervacije že polnijo!

Pa še malo večerne drame

Optimizem in druge norosti

noreply@blogger.com (Simona) — Thu, 10 Sep 2009 19:51:00 +0000

Vlada je rekla, da bi mi rada vzela 8%, šef je rekel, da bodo vzeli še nadaljnjih 5%, danes sem podpisala aneks, kjer sem "prostovoljno" privolila na zakasnitev usklajevanja plač do drugega leta. In danes sem podpisala kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Sliši se noro. Na srečo imam močan občutek, da je tko vredu. Če ne drugega se bom pozimi ob kruhu in vodi namakala v svoji banji in gleda skozi svoja nova okna. Pa pri tem ne bom prav nič favš vsem, ki se boste namakali v toplicah in potepali po svetu :) aha....
Za lušte pa pogled skozi stara okna mojega bodočega kraljestva...

P.S. Zdaj vem zakaj sem spomladi kupla pregrešno guessovo torbico. Vse modne ustvarjalce pozivam naj živo vijolična ostane moderna vsaj kakšnih pet let!

Čisto zame

noreply@blogger.com (Simona) — Fri, 28 Aug 2009 20:02:00 +0000

Žensko intujicijo sem hvalila že zadnjič in jo bom danes še enkrat. Bojana je z darilom pujsastega obeska zadela v črno. Imam namreč tri nove ključe, ki bodo kmalu čisto moji. Zgodilo se je veliko hitreje kot sem pričakovala, obotovljala pa sem se manj kot pred polico z jogurti. Ko si nekaj želiš in potem sanjaš, ne rabiš več dosti razmišljat. No razen tega, kakšne barve bodo stene. Mojo domišljijo noro razganja in komaj čakam, da vam kaj več pokažem :)

Doma

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 16 Aug 2009 17:12:00 +0000

Doma se zdaj vse odvija s svetlobno hitrostjo. Ampak mi je všeč. Tud služba mi diši in celo pospravit stanovanje je bilo zabavno. Malo težje je po 7000 presedenih in prevoženih kilometrih jih 7 odteči :) Treba je povohat še letošnji Trnfest (čeprav ni slišat nič posebno navdušujočega od tam), pa še kakšna kulturna stvar ne bi škodila. Dela, športa in zabave je torej v izobilju. Obdelavo vseh mogočih slik (ja tudi tistih rešenih iz povarjene spominske, wiii) pa mirne duše prepustim komu drugemu.

Končana je tudi nagradna igra. Žal so vse stave na račun zvedništva odpadle, ker sem pozabila doma puder in barvico za oči in me je bilo tako sram it v LA :) So me pa definitivno nasmejali Sašini predlogi, ki si je z nimi prislužila McDonaldsov bom (le tega lahko z vstrajnim prosjačenjem zamenja za bon za Laško pivo ali več; vendar ne sprejemem odgovornosti za zdravstvene posledice njene odločitve :).

Še najkaj fotkic za posladek te čudovite narave:

Zbogom in hvala za vse kite

noreply@blogger.com (Simona) — Wed, 12 Aug 2009 18:58:00 +0000

Svojo odisejado sva zaključili v Montereyu, in sicer z morskimi levi, enim modrim kitom in dvema kitoma grbavcema. Škoda je iti mimo Pacifika in to izustiti. Zdaj sva doma, čisto neprespani, pa vendar nobena od naju ne more zares spati. Tudi prihod domov ima svoj čar, s skakanjem v objeme in pranjem gor perila.

Tale Amerika je bla res kul in na izi. Če odmislim komarje, mrzle noči in predolge ure na letalih in letališčih je bil vse skupaj en krasno zabaven obisk živaskega vrta, v katerem je zabavno opazovati tudi ljudi. Dolga pot (7000 km) za poceni denar (skupno sva za benz dale 235 ojrov) z vonjem po borovcih in okusom po peanut butterju in Snickers sladoledu. Prazni glavi so že napolnile neutrudne misli o jutri in potem, o službi in drugih ljudeh. Poteka že akcija reševanja slik iz pokvarjene spominske kartice in drgnjene suhe kože iz podplatov. Ja življenje te res hitro (skoraj prehitro) potegne nazaj. Si pa seveda bogatejši za mnoga spoznanja. Recimo veš, kako se pravilno izgovori funtain, veš, kdo je bil Fremont in kako globok je Grand Canyon. Pa če ti to kdaj pomaga v življenju ali pa ne :)

V Yellowstone po medvede, kavbojce in mrzle noci

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 09 Aug 2009 02:02:00 +0000

Nad Jenny Lake, Teton NP

Iz Utaha sva pobegnili na sever in se pred famoznim Yellowstonom ustavili v Jacksonu. Konco je prisel na vrsto najin zurerski duh. V Million Dollar Cowboy Bar sva kot pravi Cowgirls sedeli na sedlih ob sanku, pili pivo, cvekali s kavojci, wannabe kavbojci in bajkerji ter osvajali plesisce na cuntry ritme zivega benda. Skratka manjkali so nama samo se pravi konji...

Russ in Jasper

A samo do jutra! Srati kavbojc Russ nama jih je posodil, pololeg tega pa nama je za naslednja dva dni dal se prijatelja Paula in svojo prikolco. Noci so namrec postale neskoncno mrzle in moja spalka in vsi trije flisi so komaj naredili noci v sotoru znosne. So bili pa zato dnevi super! narava je postala bolj zelena, gozdovi borovncev in cista jezera kamorkoli si pogledal. In potem leni mosi v travi in pocasni bizoni, ki so v soncnem zahodu pocasi preckali najine poti.

Irena in Paul na Signal Moutain

V Yellowstonu so naju najprej pozdravile kolone turistov. Gejzirji in ostlala brbotajoca zveplena lepota ocitno pritegne mnoge (zaradi letosnje recesije pa se toliko vec americanov, ki s svojimi prikolicami zafilajo vse kempe ze tedne vnaprej!). Zmagovalni prizor za naju je sledil ponovnemu prometnemu zastoju in na sreco tokrat ne zaradi kaksne veverice, ampak crne mame medvedke in njenih dveh mladickov. Neskoncno kjut!

Za konec je bilo treba priti se nazaj v San Francisco. Vozile sva se skor dan pa pol, zdaj sva srecno namescene v Oaklandu pri plezalcu Stephenu, ki sva ga spoznale v enem od kampu. Tokrat vidiva SF v cisto drugacni luci in ga poskusava do konca uziti. Na zalost le se danes in jutri. Smrk-smrk!

Wild wild west ali od mlakuze do mlakuze

noreply@blogger.com (Simona) — Thu, 30 Jul 2009 22:48:00 +0000

Midve in Delicate Arch v NP Arches

Evo naju po vec kot tednu dni spet v civilizaciji. V tem dobrem tednu sva uspeli obresti kar pet nacionalnih parkov divjega zahoda, se nauziti narave in se maksimalno sprostiti. Ko pomislim nazaj, se najprej spomnim ur voznje (ja za nama je ze vec kot 3000 km in med njimi valda tud slavna road 66) po pokrajinah, kjer ni bilo prakticno nicesar razen ravne ceste, hribov in morda celo rastlinja. Razen turistov ljudi nisva srecevali prav dosti, pa vseeno se nama je vecina domacinov zdela strasno nenavadna.

Pocitek na starinski pumpi ob 66v Hackberry-u

Najbolj resno sva vzeli Grand Canyon, kjer sva se na Irenino pobudo spustili dol do Kolorada, tam v kampu prenocili in se zjutraj neprespani v vrocini splazili nazaj gor. Sicer so naju strasili, da je pot izredno naporna in da rabis sabo hektolitre vode, zato je bil moj rukzak se mal tezji kot bi sicer bil. Kolorado je bil za kopanje premrzel pa sva se namocili v prvem potocku ki sva ga zagledale. Spanec nama je jemala zgovorna klopotaca v grmovju, so naj pa vsaj komarji pustili pri miru :)

Na vrhu Grand Canyona,

nekje spodaj 1500 m globoko pa reka Kolorado...

V ritmu iskanja novih mlahkuz za hlajenje v vcasih skoraj neznosnih temperaturah (poleg najine super klime v avtu, seveda) sva potem raziskali se Zion, Bryce, Capitol Rief in Arches. Povsod sva srecali kake prijazne zivalce (recimo rakuncka, zelo nebojece bambije, kolibrije...) in tudi kaj malo bolj nadleznega (skorpijoncki in cudna rec, ki je picila ireno). Vsak dan se je na sreco malo ulilo in nama olajsalo raziskovanje naravnih lepot.

Hlajenje/umivanje v Virgin Creek v Zion NP

Zdaj sva v Salt Laku, v najbolj cudnem hostlu, kar jih je moje oko kdaj ogledalo. Po njem se namrec sprehajajo sami stari ljudje, kot bi bile v domu za ostarele. Mocno upava, da nama vsaj mesto poleg mormonskih pridig obeta se kaj vec zabave in druzabnosti. Poljubcki in super foto material, iha!

Las vegaska blisc in vrocina

noreply@blogger.com (Simona) — Wed, 22 Jul 2009 22:28:00 +0000

Danes se ze tretji dan hladiva v simpaticnem hoslu v Las Vegasu. Ceprav je zunaj nenormalno vroce, pomoje kar krepko cez 4o stopinj, se ob bazenu kar da preziveti. Hostel je poln mladih zurerjev in moram priznat, da te mesto kar povlece v nocno zivljenje, zapravljanje in druge razvade.

Sem sva prisle iz ciste divjine, kjer sva se umivale v rekah, se spogledovale s kojoti, skrivale hrano pred medvedi (ja vsak prostor za sotor ima zraven bear proof omaro) in poslusale tisino. Mislim, da bi tam kar hitro pognale korenine, ce ne bi bile ze cist bulaste in zmesane od komarjev!

Prav srecne, da sva se znebile malih nadleznezev, sva se preko Doline Smrti pripeljale v Las Vegas. Intuicija in neverjetni zenski mozgani odlicno nadomescajo garmina, tko da se do zdaj se nisva utegnile zgubiti. Nasplosno je v tukaj strasno simpl vozit, ker mas vsa pravila napisana, vsi vozijo po omejitvah, zarad pocitnic pa je pomoje tud veliko manj prometa. Benz je poceni in najin hyundai accent pridno zere malo!

In evo naju v mestu zabave. Prav pristnih domacinov tukaj ni. So tisti, ki pridejo sem zaradi posla in tisti ki se pridejo zabavat. V centru mrgoli hotelov in seveda igralnih avtomatov, ki so cist povsod, se v cerkvah jih najdes. Nocitve so poceni, zarad hude konkurence pa se hoteli kar tepejo, v kakso zgodovinsko umetnino se bodo preoblekli da bodo bolj privlacni. Tko so tle skor celotne benetke, cel New York, kopije vseh znaih stavb in kipov. Kar impresionira, mocno pa povsod pretiravajo s klimo, da so moji manjdlji pod hudim pritiskom! Naju so bolj kot igralnice zapeljale trgovine in vceraj sem pomoje postavila rekord v zadnjih letih v casu sopingiranja :). Koncale sva ga v spanski trgovini (veliku je tu latinotov) s hrano in nabavle tone poceni sadja in zelenjave, da malo konkurrava vsem food chainom, ki te oblegajo v mestih. Zvecer naju je odstrelilo na salso in valda sva se mele super.

Tkole na kratko, preden odrineva proti gran canyonu in naprej proti severu. Poljubcke polne pricakovnj novih dozivetij!

p.s. slikc se na zalost ne da dat na net. naj pa povem da napihljiva zoga z ribo odlicno sluzi v bazenu in da sva vedno bolj rjave :)

Iz SF do Yosemitov

noreply@blogger.com (Simona) — Sat, 18 Jul 2009 17:33:00 +0000

Pozdravcke vsem iz dezele, kjer se cedita met in mleko, seveda samo, ce mas denar :) Pristanek v SF je bil za naju precej na krut, fino sva pristale na trdih tled, neskoncno utrujene, brez prtljage, hostla in vsaka s svojim PMSjem. Prical naju je hud veter in na sreco, res preprosto vezec avto. Toliko za vtis, zakaj sva po dveh dnevih, ko nama je uspelo dobiti prtljago, skoraj zbezali iz SF-je v naravo.
V Yosemitih sva zdaj prespali ze dve noci v kampih. Res je noro lepo in mama se krasno. Tezijo nama samo nenormalno nadlezni komarji. Na mojo nesreco je sta strasno draga kava in internet, zato bom kratka. Vso tole zelenje in mir mi super dene, samo vas malo pogresam, se beremo ...
Kisses!

Let's (don't) go big!

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 12 Jul 2009 20:44:00 +0000

Evo, še en dan službice, še ena Šmarkica pa z Irenco skočiva čez lužo! Manjkajo nama še rožce za v lase, glede na to da pristaneva v San Franciscu, en šotor pa hrana za medvede. Doma že lagano potekajo priprave, tako pridno nosim stvari na kup, da na mizi ni več placa za lap top. Vse je ultra potovalno malo, ker sem navajena šparat s placom. Čeprav je tokrat pomoje čist nepotrebno, ker imava avto najet že izpred letališča. Baje, da je tam vse ful večje in napihjeno, in močno upam, da se to ne bo zgodilo tud z nama. Sta pa pod ta vpliv že padli najini vozniški. Res se ne morem načudit "priročni" velikosti mednaronega vozniškega dovoljenja, ker ne vidim niti enga razloga, zakaj je ta gigantskost smiselna. Hmmm, mogoče da lahko notri spraviš pasuš... ali oviješ knjigo...

Srce se mi že para za vsem, kar tu zapuščam. Poleg najdražjih si prvo mesto delijo svež domač paradajz in ostale dobrote maminega vrta, naktarine ter vonj poletnih noči z okusom laškega.... Seveda se hkrati veselim novih prigod. Recimo lahko polagate stave za najbolj hecne bodoče scenarije tega bloga (npr. razkrita najina nova spolna identiteta v SF, ugnali medveda in pol, poroka ali jack pot v Vegasu, spoznala Brendona in Brendo v LA...). Najboljši bo nagrajen z bonom za McDonalds :)

Pa jo mamo!

noreply@blogger.com (Simona) — Fri, 03 Jul 2009 17:02:00 +0000

Ko sem še s kurami hodila spat je Trefalt ob nedeljah ali sobotah zvečer trobil, da naj darujemo za novo pediatrično kliniko. In smo darovali. Potem smo darovali še pri Miši Molk, Mariu in Stojanu Auru in kaj vem kje še vse. In novo pediatrično kliniko smo dobili v pičlih dvajsetih letih.

Zame je bil včeraj dan D, ko sem prvič uradno svojo bičikleto parkirala pred zeleno lepotico in nastopila delo v svoji novi kletni sobani :) Glede na to, da sem se prej potikala po celi bolnici in da smo imeli ambulante v sili tudi po balkončkih, je razkošje celih stolov, delujočih računalnikov in odsotnost zidne plesni neprecenjiva. Klinika je res lepa, ampak včeraj sem začela cenit dnevno svetlobo še bolj kot vsi rudarji Slovenije. Čeprav ne mislim vseh svojih plus osem ur preživeti v svoji luknjici, me je Jaka razveselil s temle psihološkim izvidom! Sploh sem navdušena nad predpisano terapijo!

Simona P prihaja v psihološko obravnavo na napotilo same sebe z napotno diagnozo "claustofobia neurosis". pove,da v temnih, zatohlih, kletnih, rumenih prostorih brez oken ne more dihati, da jo stiska v prsih, da ji pospešeno bije srce, ima vrtoglavico in motnje zavesti. Poleg poglobljenega kliničnopsihološkega intervjuja smo aplicirali še jakovo lestvico klavstofobičnosti (JLK-1), lestvico obstruktivnega dihanja v kletnih luknjah (LODKL-3) in skalo stiskanja v prsih (joškostisk 5). Rezultati kažejo, da je deklica že pomembno klinično klaustrofobična in kot taka ne zmožna nadaljevati delo v obstoječem delovnem okolju. predlagam premestitev na drugo delovno mesto, z več svetlobe in svežim zrakom ter terapijo "crnijebacjebecelonoc" po tri do petrkrat na teden (na napotnico).

Jaka Tamse, univ.dipl.psih, nekoč spec. klin. psih

Se vid, da ima super mentorci. Čisto zares pa sedaj zbiram najbolj zeleno sliko, da si jo napopam na steno!!! A glasujete?

Vodne lilije na jezeru Dal, Kašmir.

Slovenski gozd pozno pomladi, nekje na Štajerskem.

Palenque, Mehika.

Kolonija cukrov

noreply@blogger.com (Simona) — Tue, 30 Jun 2009 20:04:00 +0000

je skor končana. Bila velik bolj u izi od prejšnje, ker je veliko lažje če že poznaš režim, maš tu prijatle in še pomočnika ;). Čeprav sem bila v službi, sem uspela v desetih dneh:

kr ene parkrat it na jutranji joging med vinogradi in malo po gričkih
parkrat plavat v morju (in se pustit svoji najljubši mulariji, da te vrže oblečenega v bazen)
dvakrat žurat in se pri tem počutit kot 16-letnik, ko te noben ne sme dobit
Jakata naučit, kako bit najboljši psiholog v koloniji
potolažit ene par otrok (pa seveda koga tud mal frustrirat :)
dobit nov heksnšus
zapet na karaokah o ljubezni in se delat, da sem fant, ki se dela, da je punca
spoznat, kako se ne bi branila delat v naravi, čeprav te pri tem pikajo mravlje v rit
se nacrklat z malimi cukrčki za eno leto!

Skratka, blo je super, da mi je kar težko it nazaj v Ljubljano. Ne morem vejet, da lahko tak hitro mine. Super je tudi spoznanje, kako je vse lepše delat, če maš ob sebi najdražje in si pustit, da ti kdo kaj pomaga. Čaka me še zaključni žur, zato papa...

Sladkorčki!

noreply@blogger.com (Simona) — Sun, 21 Jun 2009 09:55:00 +0000

Kak so sladki moji sladkorčki! Letos sem spet na Debelem rtiču, kjer učim mladičke, kako preživet v tem težkem svetu :) No sej ni tko hudo, zaenkrat je vse zelo zabavno. Sploh ko dobim po koncu delavnice takole risbico od deset letne punčke, ki pravi da bo slikarka:

In potem še Ksenija reče: "Ja glej! Pa ti tvoji zobi!". Mhmmm, ti moji zobje :)