• S kakšnimi ljudmi bom kontaktiral?
• Ali bodo prijazni?
• Bodo imeli posluh za moje težave?
• Se bom moral odpovedati svojim navadam?
• Ali bo zdravljenje uspešno?
• Kako dolgo bom moral ostati v bolnišnici?

Zato je pomembno, kako bolnika sprejemamo v zdravstveno oskrbo.

Ob sprejemu ga je strah, ker je to zanj novo okolje, boji se bolečin zaradi bolezni ali preiskav, skrbi ga za svojce, dom in še marsičesa. Ob misli, da bo izpostavljen tujim ljudem in bo od njih odvisen, čuti tesnobo. Bolnik je osebnost, v željah in mislih neponovljiv, zato ravnamo prav, kadar to upoštevamo (empatičen odnos) (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. 2006).

Cilji v času ob sprejemu na klinični oddelek so v tem, da bo bolnik:

• Spoštovan, ohranjeno bo njegovo dostojanstvo,
• deležen prijaznosti,
• zagotovljena mu bo zasebnost pri izvajanju postopkov in posegov,
• seznanjen bo s pravicami in dolžnostmi v času zdravljenja,
• seznanjen bo z določili hišnega reda.

Namen poteka postopka sprejema na oddelek je, da je bolnik ne glede na svoje bolezensko stanje spoštovan in v največji možni meri ohranimo njegovo dostojanstvo  (Tratnik, Bon, Romih).

Sprejem bolnika je lahko:

• načrtovan – bolnik je sprejet v bolnišnico po dogovoru z zdravnikom na določen dan
• nujen – kadar je bolnikovo življenje ogroženo – ogroženo je:

neposredno (večja krvavitev) ali posredno ( nezavesten bolnik, akutna obolenja).

V sprejemni ambulanti bolnika pregleda zdravnik, ki odloči o sprejemu; če je potrebno, naroči tudi nekatere preiskave. V primeru sprejema na oddelek v sprejemni ambulanti bolniku izstavijo osnovna dokumenta: popis bolezni in temperaturni list. V popis bolezni spadajo podatki medicinske anamneze, trenutno stanje bolezni, potek bolezni, terapija, ki jo bolnik dobiva v času zdravljenja ter končne ugotovitve o obolenju. Temperaturni list je namenjen dnevnemu beleženju vitalnih funkcij, bilanci tekočin, izločanju seča in blata ter vpisovanju telesne teže. Zdravnik vpisuje terapijo, preiskave, dieto, razne posege. Negovalna dokumentacija zajema negovalni list, negovalno anamnezo, načrt zdravstvene nege, poročilo negovalnega tima, ocene ogroženosti za padec ter razjede zaradi pritiska, list intenzivne nege. Pri huje prizadetem bolniku, kjer je motena zavest, zabeležimo le nujne podatke (iz osebne kartoteke zdravstvene kartice), ostale manjkajoče podatke pa zabeležimo kasneje, ko je bolnik že na oddelku, v postelji (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. 2006).

REŠEVANJE PROBLEMA

Oseba, ki sprejme bolnika, naj ne bo »avtomat«, ki pobira napotnice in zdravstvene izkaznice, ampak naj bo do vsakega bolnika vljuden človek. Zanima naj se zanj, ga posluša in opazi, da bo bolnik rad nekaj povedal, mu naj tudi prisluhne. Ob prvem stiku z bolnikom naj bo pozoren na njegovo splošno počutje.

Ob sprejemu bolnika na oddelek, ga pozdravimo, se predstavimo z imenom in priimkom in odgovornostjo v službi zdravstvene nege na oddelku. Prevzamemo negovalno dokumentacijo in prevzamemo bolnikove osebne stvari. Ob prvi hospitalizaciji bolnika mu izročimo informativno brošuro o bolnišnici, odgovorimo na morebitna vprašanja v sklopu kompetenc službe zdravstvene nege. Bolnika seznanimo z oddelkom, sobo. Po namestitvi bolniku zmerimo in vpišemo na temperaturni list krvni tlak (zmerimo na obeh rokah, vnaprej merimo na roki, kjer je bil izmerjen višji krvni tlak), pulz, temperaturo, dihanje. Bolnika stehtamo in zmerimo višino. Ocenimo ogroženost bolnika za nastanek razjede zaradi pritiska po shemi po Nortonovi ter ogroženosti nevarnosti za padec. Opravimo negovalno anamnezo, izpostavimo negovalne probleme, ugotovimo probleme in naredimo načrt dela iz katerega so razvidni bolnikovi problemi in potrebe po zn. V kuhinji se naroči hrana oz. dieta za bolnika. Ugotovimo ali ima bolnik zobno protezo, da poskrbimo za posodo kamor jo bo shranjeval. Natančno popišemo vse osebne stvari, ki jih ima pri sebi. Popis in podpis naj bo čitljiv. Podpiše naj se tudi bolnik; kadar se bolnik ne more ali noče podpisati sam, naj popišeta osebne stvari in se tudi podpišeta dva člana negovalnega tima.

[wp_ad_camp_1]

Enako se vpisujejo tudi naknadno prinešene osebne stvari.  Po namestitvi in prvem opazovanju bolnika se pogovorimo s svojci. Svojci nam povedo o bolnikovih navadah, željah, mi pa jih seznanimo s časom obiskov, kje in kdaj bodo dobili informacije o zdravljenju, kdo bo bolnikov zdravnik, skratka z vsem kar jih še zanima v zvezi z zdravljenjem in zdravstveno nego.

KRITIČNO RAZMIŠLJANJE

Sprejem bolnika na oddelek, prvi stik z njim in prvi vtis so ključnega pomena. Vloga medicinske sestre pri sprejemu je bistvenega pomena, saj vsi podatki in informacije vplivajo na potek zdravstvene nege. Najbolj ugodno je pridobiti čim več informacij od pacienta samega ali od svojcev, če je le mogoče. Odprt odnos, dobra komunikacija in razumevanje pripomorejo k boljšemu sodelovanju ter nemotenemu poteku procesa zdravstvene nege. Pomembno je, da vzpostavimo pristen in odgovoren odnos do pacienta. Pri sprejemu moramo biti pozorni na vse posebnosti in odstopanja, vse zabeležiti ter poročati ostalim članom zdravstvenega tima. Bolnika je potrebno seznaniti z vsemi potrebnimi informacijami ter ga sproti obveščati o sami negi ter zdravljenju.

LITERATURA:

• Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2, Maribor: Pivec 2006
• Mavri Tratnik, J. Bon, J. Romih, Kolegij zdravstvene nege Postopek sprejema bolnika na oddelek bolnišnice po pregledu v sprejemni ambulanti, Psihiatrična bolnišnica Begunje
• Jus, M. Frankič, T. Lubi Sprejem in triaža pacienta v ambulanti nujne medicinske pomoči (ANMP)(Standardizirano delovno navodilo), Maribor, 2011

Kaj je demenca?
Demenca je skupek simptomov in znakov, ki se pojavljajo pri bolniku in so lahko posledica različnih bolezni. Za demenco so značilne motnje spomina, osiromašeno mišljenje ter prizadetost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Prizadeto je pomnenje in priklic novih informacij (pozabljivost), zmanjšana je zmožnost orientacije, razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje, zmanjšana je sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Z napredovanjem demence postaja bolnik vedno manj samostojen in potrebuje dodatno nego. Pri demenci gre torej za upad prej obstoječih intelektualnih in spominskih sposobnosti (t.i. spoznavne sposobnosti).

Demenco lahko povzroči več kot sto različnih bolezni, najpogostejši vzrok pa je Alzheimerjeva bolezen, ki je vzrok skoraj 60 % vseh demenc. Dokaj pogosta je tudi demenca zaradi bolezni možganskega žilja, redko pa jo povzročajo hormonske motnje, tumorji ali okužbe..
Kaj je Alzheimerjeva bolezen?

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Je bolezen, ki na še nepopolnoma pojasnjen način povzroča spremembe v možganih. V možganih bolnikov se odlagajo določene snovi, to pa postopno privede do odmiranja možganskih celic (nevronov). Zmanjševanje števila nevronov pri bolniku se navzven kaže z upadanjem spoznavnih sposobnosti oz. kot napredujoča demenca. Zato govorimo tudi o Alzheimerjevi demenci.
Prvi znaki Alzheimerjeve bolezni

Alzheimerjeva demenca se običajno začne počasi, neopazno, nato pa postopno in dokaj enakomerno napreduje. Prvi znak Alzheimerjeve demence je izguba kratkoročnega spomina. Čeprav bolnik lahko pravilno pove, kje je živel in delal pred desetletji, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo. Bolniki izgubijo voljo do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja.

Stopnjevanje bolezni
Z napredovanjem bolezni se težave stopnjujejo.

Pozabljati pričnejo tudi osnovne, enostavne stvari, kot npr. imena prijateljev in sorodnikov, pogosto uporabljane telefonske številke ali naslove.
Ne spomnijo se več, kako priti v trgovino ali nazaj domov, zato se pogosteje izgubijo. Ker pozabljajo, kam so spravili svoje stvari, postanejo sumničavi ali vznemirjeni, svojce pa pogosto obtožujejo kraje.
Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo tudi napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti. Postopno se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom.
Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati. Potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo.
Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi.
Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo.
Alzheimerjeva bolezen ne prizadane le bolnikov

Kasneje ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov ali pa prepoznajo povsem neznane osebe kot znance iz preteklosti. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu. Najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta, kot tudi ne kje se nahajajo. Vedno potrebujejo stalen nadzor, ker lahko pustijo prižgan plin ali spijejo čistila, ki so jim dosegljiva, misleč, da so užitna. Nadzor je potreben tudi v nočnih urah, saj so pogosto nespečni.

Težave, povezane z Alzheimerjevo demenco zato ne prizadenejo le bolnikov, temveč so veliko breme tudi za svojce ali druge osebe, ki za bolnika skrbijo. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je pogosto potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.

Kako bolezen zdravimo in kakšna zdravila so nam na voljo?

Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces napreduje. Ne glede na to pa je zdravljenje te bolezni z zdravili izredno pomembno, saj lajša posledice bolezni. Zdravljenje lahko bistveno izboljša funkcioniranje bolnika, in upočasni napredovanje znakov bolezni. Zdravila izboljšajo mišljenje in spomin bolnika, dnevna opravila postanejo tako lažja, manj pa je tudi vedenjskih motenj bolnika. Vse to razbremeni tudi svojce, ki porabijo manj časa za nego bolnika z Alzheimerjevo demenco, bolniki pa lahko dlje časa ostanejo v domačem okolju.

Zdravila proti Alzheimerjevi bolezni so na voljo manj kot 10 let. Najpomembnejša zdravila spadajo v skupino zaviralcev encima acetilholinesteraze. Z zaviranjem encima acetilholinesteraze povečajo koncentracijo acetilholina, ki je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za spoznavne sposobnosti. Količina acetilholina je namreč pri Alzheimerjevi bolezni zaradi propadanja živčnih celic zmanjšana, zdravila prek povečanja koncentracije acetilholina izboljšajo spoznavne sposobnosti. Zdravila posredno izboljšajo tudi nekatere druge znake demence, npr. vedenje in vsakodnevno funkcioniranje bolnika. Ker pa bolezenski proces kljub zdravljenju napreduje, je izboljšanje ob zdravljenju z zdravili le prehodno in traja okoli enega leta. Kasneje demenca napreduje, zdravila pa to napredovanje upočasnijo.

[wp_ad_camp_1]

Poleg zdravljenja prizadetih spoznavnih sposobnosti z zaviralci acetilholinesteraze pa je pomembno tudi zdravljenje dodatnih simptomov Alzheimerjevo demenco, npr. nemira, depresije, motenj spanja.

Če imate težave, podobne opisanim, ali pa jih ima kdo od vaših bližnjih, je zelo pomemben obisk zdravnika. Tudi le blage težave s spominom omenite zdravniku pri naslednjem pregledu. Le zdravnik lahko namreč oceni, ali so težave bolezenske ter katera bolezen bi lahko bila vzrok. Zdravnik vas bo povprašal o boleznih in operacijah v preteklosti, morebitnih psihičnih težavah ter o zdravilih, ki jih jemljete. Opravil bo popolni telesni pregled ter nekatere preiskave krvi, urina, srca in po presoju še nekatere druge preiskave. Za pomoč pri ugotavljanju motenj spomina lahko uporabi tudi različne psihološke teste. Pomembno je dognati vzrok težav, saj se zdravljenja različnih bolezni, ki povzročajo demenco, povsem razlikujejo. Predvsem Alzheimerjevo bolezen, ki je najpogostejši vzrok, je treba odkriti čimprej, saj so zdravila najbolj učinkovita v začetni fazi bolezni.
Kritično mnenje

Ta bolezen je zelo težka za paciente oz. varovance kot za njihove sorodnike. Zelo je pomembno, da se s takšnimi ljudmi dosti ukvarjamo jim namenimo nekoliko več časa jih sprašujemo preprosta vprašanja in večkrat vprašamo ista vprašanja da s tem  omilimo izgubo spomina da si pacient več zapomni. Lahko se z njimi igramo kakšne miselne igre ali spomin, da so možgani čim bolj aktivni. Sicer ta DSO ima posebno skupino za dementne ljudi  in se z njimi bolj ukvarjajo jih vključujeo v različne dejavnosti ampak ni pa tistega individualnega pristopa, ki bi ga mogoče kdo od njih potreboval, sicer so pa zaradi omejenosti osebja namreč prisiljeni delati z tako malim številom zaposlenih.

LITERATURA

1.Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2, 2006

Volker in Widmar (2000,8) pa ugotavljata, da depresije ne smemo zamenjevati s splošnim kolebanjem čustvenega življenja, saj je to bolezen z jasno začrtano sliko pojavov. Nasprotno duševni bolezni, je depresija oblika melanholije in je praviloma prehodna. Različno trajanje in moč sta odvisna od vzrokov in premagovanja. Lahko ju pojasnimo kot del nevrotične motnje, nastale zaradi preobremenjenosti duha in telesa, ali biološko. Beseda depresija prihaja iz latinščine in pomeni potlačenost, ali pobitost.

Duševni znaki:

• Depresivno razpoloženje
• Tesnoba in strah
• Čustvena otopelost
• Depresivno razmišljanje
• Motnje koncentracije in spomina
• Blodnje in halucinacije
• Samomorilski nagibi

Oblike depresij:

• Psihogene depresije
• Endogene depresije
• Somatogene depresije (Kabza in Meyendorf;1998,64)

 REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZN

Predpogoj za smiselno zdravljenje depresije je, da bolnik prizna svojo motnjo kot tako in tudi sam želi zdravniško oskrbo. Prizadeti ne sme svojega stanja zamenjati z navadnimi občutki nesreče, ampak ga mora spoznati, kot znak bolezni. Tudi sram ni primeren, saj depresija ni bolezen, ki bi se je bilo potrebno sramovati (Kabza in Meyendorf, 1998; 109).

Načini zdravljenja:

Obstajajo trije načini zdravljenja:

• psihoterapija,
• zdravljenje z zdravili,
• elektrokonvulzivno zdravljenje (elektrošoki) (Mc Kenzie, 2000; 60).

PSIHOTERAPIJA: je zdravljenje s psihološkimi sredstvi. Namen takega načina zdravljenja je zajezitev simptomov in včasih sprememba osebnih lastnosti. Psihoterapija je bistveni del zdravljenja depresij, vendar je postopek različen in odvisen od bolezenske slike. Depresije zaradi duševnih vzrokov, torej obdelava notranjih konfliktov, obremenjujočih človeških odnosov in ravnanje v problematičnih življenjskih okoliščinah, zahtevajo pogovorno obliko. Obstajajo različne vrste psihoterapije, ki temeljijo na različnih teorijah(ibid,2000).

ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILI: antidepresivi so najpomembnejša skupina zdravil za zdravljenje depresij. Spodbujajo dobro voljo in blažijo strah. Pri nastanku depresije imajo veliko vlogo snovi prenašalke, kot je noradrenalin. Zdravila, ki povzročajo pomanjkanje teh snovi, prikrivajo simptome bolezni (ibid,2000).

ELEKTROKONVULZIVNO ZDRAVLJENJE (EKZ): namenjeno je bolnikom s hudo obliko depresije, pri katerih vsi drugi načini zdravljenja ne učinkujejo. EKZ ne rešuje težav, ki so povzročile depresijo, pomaga pa, da se oboleli vrne v stanje, ko se s temi težavami lahko sooči. EKZ, tako kot zdravila proti depresiji, ne zagotavlja, da se napad depresije morda ne bo ponovil (ibid,2000).

KRITIČNO MNENJE

Za depresijo lahko zboli vsak – mlajši, starejši, moški, ženske, zlasti pa tisti, ki so živeli, ali živijo v stresnih in obremenilnih okoljih. Menim, da je to zelo resen in obenem pogost problem in da se ga je treba lotiti oziroma rešiti na pravi način(pogovori z pacienti, razne delavnice).

LITERATURA

• Mc Kenzie, K. (2005). Kako razumeti depresijo. Ljubljana. Založba Pisanica
• Volker, F., Widmar, P. (2000). Depresije. Prepoznavanje – preprečevanje –

zdravljenje. Ljubljana. Slovenska knjiga

• Kabza, H., Meyendorf, R. (1998). Depresije in strah: Zdravljenje – zdravila –

samopomoč. Logatec: Kele in Kele

V zadnjih letih se pojavljajo različni po Gramu negativni bacili, ki so odporni proti karbapenemom. Lahko izločajo karbapenemaze, ali pa so odporni zaradi drugih mehanizmov odpornosti. Namen tega besedila je predvsem opredelitev in označevanje epidemiološko posebej pomembnih, proti karbapenemom odpornih izolatov po Gramu negativnih aerobnih bacilov.

Navedene so tudi preiskave nadzornih kužnin na te bakterije. Ukrepi za preprečevanje širjenja različno odpornih bakterij so lahko različni, zato je potrebno izolat nedvoumno označiti, opozoriti, da gre za pomembno odpornost – oznakam, kraticam ob izolatu, pravimo značilnost izolata. Oznake se lahko spreminjajo v toku mikrobiološkega postopka, odvisno od podatkov, znanih v določenem trenutku. Oznake in opredelitve morajo biti enotne v celotni državi – splošno sprejetih oznak v svetu ni.

Neposredni stik Najpomembnejši in najpogostejši način prenosa bolnišničnih okužb.
Kapljični prenos Do kapljičnega prenosa lahko pride, kadar pride oseba v stik s kapljicami, ki jih okuženi izkašlja, izkiha ali ki nastanejo pri določenih posegih, npr. pri bronhoskopiji, ali pa nastanejo že pri samem govoru. Tak prenos je značilen za majhne razdalje.
Prenos po zraku Do prenosa po zraku pride bodisi z drobnimi delci okuženih kapljic (v velikosti 5 µm ali manj), ki ostanejo v zraku zelo dolgo časa, ali delci prahu, ki vsebujejo povzročitelja. Takšen prenos se lahko zgodi na dolge razdalje. Pri preprečevanju so pomembni ustrezni filtri zraka in prezračevanje. Na ta način se prenašajo na primer Legionella, Mycobacterium tuberculosis ter virus rdečk in noric.
Prenos preko okuženih predmetov V to skupino spada prenos preko okužene hrane, vode, zdravil, opreme in raznih pripomočkov.
Prenos z vektorjem Kot vektorji lahko nastopajo razne živali, na primer komarji, muhe, podgane ….

Kaj so antibiotiki?
Antibiotiki, znani tudi kot protimikrobna zdravila, so zdravila, ki lahko ubijejo bakterije ali zaustavijo njihovo rast in s tem ozdravijo okužbe pri ljudeh, živalih in včasih tudi pri rastlinah. Antibiotiki so zdravila proti bakterijskim okužbam (kot so pnevmokokna pljučnica ali okužbe krvnega obtoka s stafilokoki); protimikrobna zdravila, ki učinkujejo proti virusom, se običajno imenujejo protivirusna zdravila (kot so zdravila proti gripi, virusu HIV in herpesu). Vsak antibiotik ne učinkuje proti vsaki bakteriji. Obstaja več kot 15 različnih razredov antibiotikov, ki se razlikujejo po kemijski sestavi in protibakterijskem učinku. Antibiotik lahko učinkuje proti samo eni ali več vrstam bakterij.

Kaj je odpornost na antibiotike?
O odpornosti bakterij na antibiotike govorimo takrat, ko nekateri antibiotiki izgubijo sposobnost, da uničijo bakterije ali zaustavijo njihovo rast. Nekatere bakterije so naravno odporne na nekatere antibiotike (notranja ali inherentna odpornost). Bolj zaskrbljujoče je, da nekatere bakterije, ki so v normalnih okoliščinah občutljive na antibiotike, postanejo odporne zaradi genetskih sprememb (pridobljena odpornost). Odporne bakterije preživijo tudi ob prisotnosti antibiotikov in se še naprej širijo, kar podaljša trajanje bolezni ali povzroči celo smrt. Okužbe, ki jih povzročajo odporne bakterije, utegnejo zahtevati več pozornosti ter zdravljenje z drugačnimi in dražjimi antibiotiki, ki utegnejo imeti resnejše neželene učinke.

Vzroki odpornosti na antibiotike

Kaj je najpomembnejši vzrok odpornosti na antibiotike?
Odpornost na antibiotike je naravni pojav, ki nastane zaradi mutacij genov bakterij. Vendar pa prekomerna in neustrezna uporaba antibiotikov pospešuje nastanek in širjenje bakterij, odpornih na antibiotike. Antibiotiki občutljive bakterije uničijo, medtem ko odporne bakterije ob izpostavljenosti antibiotikom še naprej rastejo in se množijo. Te odporne bakterije se lahko širijo in povzročajo okužbe tudi pri osebah, ki niso jemale antibiotikov.

Kaj je »neustrezna« uporaba antibiotikov?
Neustrezna uporaba pomeni uporabo antibiotikov v napačen namen: večino prehladov in primerov gripe povzročajo virusi, proti katerim antibiotiki NISO učinkoviti. V takšnem primeru zdravstvenega stanja ne boste izboljšali z jemanjem antibiotikov: antibiotiki ne znižajo povišane telesne temperature, niti ne lajšajo simptomov, kot je kihanje.

Neustrezna uporaba pomeni tudi nepravilno uporabo antibiotikov: če skrajšate trajanje zdravljenja, zmanjšate odmerke, antibiotikov ne jemljete tako pogosto, kot je predpisano (zdravilo vzamete enkrat na dan namesto 2- ali 3-krat na dan, kot je predpisano), v telesu nimate zadostne količine zdravila, zato bakterije preživijo in lahko postanejo odporne.
Glede časa in načina jemanja antibiotikov vedno upoštevajte navodila zdravnika.

Katere bolezni povzročajo odporne bakterije?
Bakterije, ki so odporne na več zdravil, lahko povzročijo številne okužbe: okužbo sečil, pljučnico, kožne okužbe, drisko in okužbe krvnega obtoka. Predel okužbe je odvisen od vrste bakterije in zdravstvenega stanja bolnika.

Bolniki, ki se zdravijo v bolnišnici, so izpostavljeni tveganju za okužbe, ki niso povezane z razlogom za sprejem v bolnišnico, vključno z okužbami krvnega obtoka in mesta operativnega posega, kot je MRSA (povzroča jo bakterija Staphylococcus aureus, odporna na meticilin; meticilin je antibiotik, ki je običajno učinkovit proti Staphylococcus aureus), okužbami z bakterijo Enterobacteriaceae, ki izloča ESBL (beta laktamaze razširjenega spektra; gre za encime, ki lahko izničijo učinek nekaterih antibiotikov), okužbami srčnih zaklopk zaradi bakterije Enteroccocci, odporne na vankomicin, ter okužbami mesta operativnega posega in ran zaradi bakterije Acinetobacter baumannii, odporne na karbapeneme.

Problem odpornosti na antibiotike

Zakaj je odpornost na antibiotike problem?
Zdravljenje okužb, ki jih povzročajo odporne bakterije, je izziv: antibiotiki, ki se običajno uporabljajo, niso več učinkoviti, zato morajo zdravniki izbrati druge antibiotike. To lahko prepreči pravočasno ustrezno zdravljenje bolnika, kar lahko povzroči zaplete, vključno s smrtjo. Bolnik utegne poleg tega potrebovati več pozornosti ter zdravljenje z drugačnimi in dražjimi antibiotiki, ki utegnejo imeti resnejše neželene učinke.

Kako resen je problem?
Položaj se s pojavom novih sevov bakterij, odpornih na več antibiotikov hkrati (gre za bakterije, odporne na več zdravil), le še slabša. Takšne bakterije lahko nazadnje postanejo odporne na vse obstoječe antibiotike. Brez antibiotikov bi se vrnili v obdobje, ko antibiotikov brez katerih presaditve organov, kemoterapija pri zdravljenju rakavih obolenj, intenzivna nega in drugi zdravstveni postopki ne bi bili več mogoči, še niso poznali. Bakterijske okužbe bi se širile in povzročale smrt, saj bi postale neozdravljive.

Ali je problem resnejši kot v preteklosti?
Pred odkritjem antibiotikov je na tisoče ljudi umiralo zaradi bakterijskih okužb, kot sta pljučnica ali okužba po operativnem posegu. Potem ko so odkrili antibiotike in jih začeli uporabljati, je postalo vedno več bakterij, ki so bile sprva občutljive, odpornih, poleg tega so razvile številne načine, kako izničiti učinke antibiotikov. Ker se odpornost povečuje, v zadnjih letih pa je bilo razvitih in danih v promet le malo novih antibiotikov, predstavlja problem odpornosti na antibiotike zdaj glavno grožnjo za javno zdravje.

Kako je problem mogoče rešiti?
Za ohranjanje učinkovitosti antibiotikov smo odgovorni vsi. Odgovorna uporaba antibiotikov lahko pomaga zaustaviti širjenje odpornih bakterij in ohraniti učinkovitost antibiotikov za uporabo v prihodnjih generacijah. Zato je treba vedeti, kdaj je primerno jemati antibiotike in kako jih je mogoče jemati odgovorno. Uspešne kampanje za ozaveščanje javnosti, ki so že potekale v nekaterih državah, so prispevale k zmanjšanju porabe antibiotikov.
Vsi lahko pomembno prispevamo k zmanjšanju odpornosti na antibiotike:
• Bolniki:
Pri jemanju antibiotikov upoštevajte navodila zdravnika.
Kadar je mogoče, preprečite okužbo z ustreznim cepljenjem.
Redno umivajte roke sebi in svojim otrokom, na primer po kihanju ali kašljanju pred dotikanjem drugih predmetov ali ljudi.
Vedno uporabljajte antibiotike, ki vam jih je predpisal zdravnik; ne uporabljajte ostankov zdravil ali antibiotikov, ki ste jih dobili brez recepta.
O odstranjevanju ostankov zdravil se posvetujte s farmacevtom.
• Zdravniki in drugi zdravstveni delavci, npr. farmacevti in medicinske sestre:
Antibiotike predpisujte le, kadar je treba, in sicer v skladu s smernicami, ki temeljijo na preteklih izkušnjah. Kadar je mogoče, predpišite antibiotik, ki je specifičen za posamezno okužbo, in ne antibiotika s širokim spektrom delovanja.
Bolnikom razložite, kako lahko lajšajo simptome prehlada in gripe brez antibiotikov.
Bolnike poučite, zakaj je pomembno, da pri zdravljenju upoštevajo navodila zdravnika, ki jim je predpisal antibiotike.

Odpornost na antibiotike v Evropi

Ali je odpornost na antibiotike v Evropi problem?
Podatki, pridobljeni s spremljanjem, kažejo, da predstavlja odpornost na protimikrobna zdravila čedalje večjo težavo za javno zdravje v evropskih bolnišnicah in skupnostih. Odpornost bakterije Escherichia coli na glavne antibiotike se povečuje v skoraj vseh evropskih državah. Ta bakterija povzroča okužbe sečil in resnejše okužbe ter sodi med bakterije, ki najpogosteje povzročajo okužbe.

Svet Evropske unije je leta 2001 za rešitev te težave javnega zdravja izdal priporočilo, v katerem je države pozval k sprejemu ukrepov za zagotovitev preudarne uporabe antibiotikov (Priporočilo Sveta z dne 15. novembra 2001 o preudarni rabi protimikrobnih sredstev v humani medicini (2002/77/ES)). Nekatere države so že pred nekaj leti oblikovale nacionalne programe, vključno s kampanjami za ozaveščanje javnosti, ter poročale o zmanjšanju tako porabe antibiotikov kot odpornosti na antibiotike.

Zakaj so nekatere države bolj ogrožene kot druge?
Razlike v stopnji odpornosti povzročajo številni dejavniki, vključno z uporabo antibiotikov, vrsto zdravljenih bolezni, kakovostjo bolnišnične oskrbe, stopnjo imunizacije in družbenimi dejavniki. Ni vedno mogoče določiti, kolikšen delež odpornih okužb povzroča kateri od teh dejavnikov. Iz podatkov evropskega sistema za spremljanje odpornosti na protimikrobna zdravila (http://www.rivm.nl/earss/) je razvidno, da se odpornost postopno povečuje od severa proti jugu, pri čemer je za skandinavske države in Nizozemsko značilna nizka stopnja, za južno Evropo pa visoka stopnja odpornosti. V državah z nižjo stopnjo odpornosti je poraba antibiotikov običajno manjša, medtem ko je v državah z višjo stopnjo odpornosti na antibiotike njihova poraba večja.

[wp_ad_camp_1]

Kakšna je odpornost v drugih območjih sveta?
Neustrezna uporaba antibiotikov je težava globalne razsežnosti. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je objavila globalno strategijo in smernice za pomoč državam pri vzpostavljanju sistemov za spremljanje odpornosti na antibiotike in pri izvajanju učinkovitih ukrepov (npr. pri zagotavljanju, da je antibiotike mogoče dobiti le na recept). Medtem ko v državah v razvoju ljudje še vedno umirajo zaradi pomanjkanja ustreznega zdravljenja z antibiotiki, je odpornost na antibiotike zaradi neustrezne uporabe razlog za zaskrbljenost na vseh celinah.

Odpornost na antibiotike pri živalih za proizvodnjo živil

Kateri antibiotiki se uporabljajo pri živalih za proizvodnjo živil? Ali so povezani z antibiotiki, ki se uporabljajo pri ljudeh?
Antibiotiki, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bakterijskih okužb pri živalih, sodijo v iste kemijske skupine kot antibiotiki, ki se uporabljajo pri ljudeh: makrolidi, tetraciklini, kvinoloni, beta laktami, aminoglikozidi. To pomeni, da se lahko bakterije, odporne na antibiotike, ki se uporabljajo tudi za zdravljenje okužb ljudi, prenesejo tudi na živali.

Ali uporaba antibiotikov pri živalih za proizvodnjo živil prispeva k problemu?
Nekatere odporne bakterije, ki jih povezujemo z uživanjem hrane, npr. Campylobacter ali Salmonella, se lahko prenesejo z živali na ljudi s hrano. Odporne bakterije se lahko prenesejo na ljudi tudi ob neposrednem stiku z živalmi. Ne glede na to je glavni razlog za odpornost na antibiotike pri ljudeh uporaba antibiotikov v humani medicini.

MRSA

Kaj je MRSA?
Bakterija Staphylococcus aureus je pogosta bakterija, prisotna na koži in v sluznici pri 20 % do 30 % zdravih ljudi. Včasih lahko povzroča okužbe, če vstopi v telo. Običajno povzroča okužbe kože in ran, lahko pa tudi okužbe pljuč, mesta operativnega posega, krvnega obtoka, srca, kosti ter druge invazivne okužbe. Bakterija Staphylococcus aureus, ki je odporna na meticilin (ali na oksacilin, vrsto penicilina), se imenuje MRSA ali „na meticilin odporni Staphylococcus aureus“. Običajno je MRSA, ki jo je mogoče najti v bolnišnicah, odporna na številne druge antibiotike.

Kako se prenaša MRSA?
MRSA se prenaša predvsem ob neposrednem stiku med ljudmi ali s priborom oz. z zdravstvenimi napravami. Visoko tveganje za prenos MRSA lahko predstavlja tudi uporaba antibiotikov.

Kakšna so tveganja za okužbo z MRSA v bolnišnicah?
V bolnišnicah lahko MRSA preide v kri ali druga telesna tkiva kadar koli med oskrbo, zlasti ob izvajanju invazivnih postopkov, kot so operativni poseg, injekcije in predihavanje. Tako pridobljena MRSA lahko povzroči lokalne kožne okužbe ali življenjsko nevarnejše okužbe, kot so pljučnica, okužbe krvnega obtoka in okužbe na mestu operativnega posega. Za zmanjšanje tovrstnega tveganja se v bolnišnicah izvajajo preventivni ukrepi: umivanje rok ali razkuževanje z alkoholno raztopino, uporaba antiseptikov pred izvajanjem operativnih posegov, presejanje in osamitev bolnikov, pri katerih je visoko tveganje prisotnosti odporne bakterije, ter preudarna uporaba antibiotikov.

Kakšna so tveganja za okužbo z MRSA zunaj bolnišnice?
zunaj bolnišnice se lahko okužite z MRSA, če ta vstopi v telo skozi rano na koži. O okužbah z MRSA zunaj bolnišnice (CA-MRSA) so poročali iz mnogih držav, npr. iz atletskih društev in zaporov v Severni Ameriki, poleg tega je bil ugotovljen tudi prenos okužbe na družinske člane. Običajno je za to okužbo značilen tesen stik med osebami. Okužbe s CA-MRSA so običajno kožne okužbe (gnojne bule), abscesi, včasih pa so lahko tudi hujše (npr. okužbe krvnega obtoka), zlasti če CA-MRSA izloča toksin, npr. Panton-Valentine levkocidin (PVL).

Kako lahko zaščitim sebe/svojo družino pred okužbo z MRSA?
Najbolje lahko sebe in svojo družino pred MRSA zaščitite tako, da upoštevate preproste higienske ukrepe: očistite in pokrijte rane, ureznine in praske, vzdržujte čistočo rok, dokler se ne zacelijo, ter si ne izmenjujte britev ali brisač. Če se okužite z MRSA, vprašajte svojega zdravnika ali medicinsko sestro, katere higienske ukrepe morate vi in družinski člani upoštevati v bolnišnici in po vrnitvi domov.

Escherichia coli

Kaj je Escherichia coli?
Escherichia coli ali E. coli sodi med najpogostejše bakterije v prebavilih (črevesju) vsakega izmed nas. Sodi v družino bakterij, imenovano Enterobacteriacae (sem sodita tudi Klebsiella in Enterobacter). E. coli je običajno neškodljiva, vendar lahko včasih povzroči okužbe, predvsem okužbe sečil. V preteklih letih so poročali o povečanju števila okužb z E. coli, odporno na več antibiotikov hkrati, vključno s flourokinoloni in cefalosporini tretje generacije.

Kaj privede do pojava odporne E. coli?
Predhodno zdravljenje z antibiotiki, npr. s flourokinoloni, povečuje tveganje pojava odporne E. coli. Odporna E. coli se lahko nato širi med ljudmi.

Kakšna so tveganja okužbe z odporno E. coli v bolnišnicah?
Tveganje v bolnišnicah pomeni, da lahko ob izvajanju invazivnih postopkov, npr. operativnega posega ali injekcije, E. coli iz vašega lastnega črevesja preide v kri ali druga tkiva. E. coli lahko dobite tudi z neposrednim stikom z drugo osebo (prek stiska roke). To lahko nato povzroči številne okužbe, npr. okužbe sečil, pljučnico, okužbe krvnega obtoka in okužbe na mestu operativnega posega. Za zmanjšanje tovrstnega tveganja se v bolnišnicah izvajajo preventivni ukrepi: preudarna uporaba antibiotikov, antiseptiki pred izvajanjem operativnih posegov, aseptični postopki za preprečevanje okužb sečil, higiena rok ter presejanje bolnikov, pri katerih je tveganje za prisotnost odpornih bakterij visoko.

Kakšna so tveganja odporne E. coli zunaj bolnišnice?
Glavni dejavnik tveganja odporne E. coli zunaj bolnišnice je predhodno zdravljenje z antibiotiki. Učinkovito zdravljenje okužbe sečil z odporno E. coli se utegne zakasniti, kar lahko povzroči hude zaplete, npr. okužbe ledvic ali krvnega obtoka.
– See more at: http://ecdc.europa.eu/sl/eaad/antibiotics-get-informed/factsheets/Pages/general-public.aspx#sthash.2wPPibFh.dpuf

Pojavljanje povzročiteljev je potrebno spremljati v vsaki zdravstveni ustanovi z rednim vodenjem pojavnosti različnih mikroorganizmov in evidentiranjem predvsem na antibiotike odpornih bakterij, ki lahko povzročijo bolnišnične okužbe.  Najpogostejše bolnišnične okužbe so okužbe sečil, ki predstavljajo kar 40% vseh, od tega je kar 80% povezanih z urinskim katetrom. Sledijo okužbe kirurških ran, kjer kar 40% predstavljajo okužbe, ki nastanejo pri kontaminiranih in primarno inficiranih ranah. Bolnišnične pljučnice predstavljajo med vsemi bolnišničnimi okužbami od 15 do 20% delež (Kramar, 2013).

Odporne bakterije povezane z bolnišničnimi okužbami:

• MRSA – meticilin rezistentni Staphylococcus aureus: je pomemben povzročitelj seps, pljučnic, okužbe ran in drugo. Naseljuje kožo in sluznice zdravih in bolnih; spekter antibiotikov za zdravljenje je zožen; hitro se prenaša med pacienti, ki postanejo nosilci (se kolonizirajo); 11 – 33% pacientov koloniziranih z MRSA dobi okužbo; smrtnost pri sistemskih okužbah je visoka; nosilstvo pa ne ogroža zdravega človeka.
• ESBL ( Extended – spectrum beta – lactamases) – laktamaze beta širokega spektra. ESBL encime izločajo gram negativne bakterije. Najpogosteje E. coli, Klebsiella pneumoniae. Razgrajujejo betalaktamski obroč penicilinov, cefalosporinov in monobaktamov, zato je bakterija na te antibiotike odporna. Bakterije z ESBL lahko pacienta le kolonizirajo: naseljujejo kožo in sluznice. Rezervoar so prebavila (Gagič, 2009).

Zelo pomemben pri prenosu bolnišničnih okužb je rezervoar, kjer se mikroorganizmi zadržujejo in razmnožujejo. Za prenos bolnišničnih okužb so pomembne poti prenosa. Kar v 90%  je pot prenosa bolnišničnih okužb preko rok, v 9% je prenos preko predmetov in v 1% je prenos preko zraka. Vsaka okužba mora imeti vstopno mesto v organizem, to so lahko dihala, koža, kri, prebavila. Mikroorganizmi imajo sposobnost, da tudi izstopijo iz organizma, največkrat je to preko telesnih izločkov. Okužba nastane, ko se v človeku mikroorganizmi razmnožujejo, kar povzroči imunski odgovor organizma proti povzročitelju (Gagič, 2009).

K dejavnikom, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti pacienta različnimi invazivnimi posegom, štejemo operativne posege, urinski kateter, žilni kateter, umetno predihavanje, kirurški in drugi invazivni posegi v telo, vsadki, protimikrobna zdravila, citostatiki, imunosupresivi, diagnostičnoterapevtski in negovalni postopki, kot so vstavljeni dreni, sonde, sapnični tubusi, izvajanje aspiracije (Kramar, 2013).

 Reševanje problema

Preprečevanje okužb temelji na štirih glavnih ukrepih: zmanjševanje občutljivosti pacientov, dejavnikov tveganja (npr. zdravljenje diabetesa, skrajševanje trajanja invazivnih postopkov), zmanjšanje števila mikroorganizmov (razkuževanje, sterilizacija, antibiotična profilaksa), zmanjševanje možnosti prenosa (izolacijski ukrepi). Pravne podlage za izvajanje ukrepov preprečevanja prenosa okužb v saki zdravstveni dejavnosti so opredeljene v Zakonu o nalezljivih boleznih in Pravilniku o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (Kramar, 2013).

Najpomembnejši ukrep pri preprečevanju okužb je pravilna higiena rok. Izolacija je skupek ukrepov, s katerimi  v bolnišnici preprečujemo širjenje mikroorganizmov in z mikroorganizmi povzročenih bolezni med bolniki, zaposlenimi, obiskovalci.

Standardni ukrepi izolacije so:

• Higiena rok,
• Uporaba zaščitnih rokavic,
• Uporaba maske in zaščite za oči, ali obraz,
• Uporaba zaščitnega predpasnika ali zaščitnega plašča,
• Čiščenje in razkuževanje površin in opreme,
• Pravilno odlaganje ostrih predmetov,
• Pravilno rokovanje z bolniških perilom in prevoz bolniškega perila,
• Ustrezen prevoz in premeščanje bolnika (čim več preiskav in terapevtskih posegov opravimo v sobi bolnika),
• Osveščanje obiskovalcev, omejeno število obiskovalcev
• Pravilno rokovanje z odpadki (Ahec, 2012).

[wp_ad_camp_1]

Kritično mnenje

V intenzivni internistični terapiji medicinske sestre zelo natančno spremljajo navodila za preprečevanje bolnišničnih okužb. Veliko poudarjajo higieno rok, o kontaktnih izolacijah opozarjajo zdravnike, radiološke inženirje, osebje čistilnega servisa in tudi med sabo. Uporabljajo vsa sredstva v kontaktni izolaciji, ki so opredeljena v standardu. Nočne omarice, obposteljne mizice, ograje in stranice bolniške postelje, stojalo za infuzije, kable od aparatur in delovne pulte redno razkužujejo z razkužilom za površine. Na tasah pri postelji so pripravljeni kontejnerji za ostre predmete, razkužila za roke, mila in losjoni za telo za bolnika in živosrebrni termometer. Vsi predmeti, ki pridejo v stik s kontaktno izolacijo, tam ostanejo ali jih zavržemo. Izvajajo nadzorne brise pri vseh sprejetih pacientih, razen če ti niso sprejeti z oddelka, kjer so bili že brisani.

Literatura

Ahec L, Pristavec T. Preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb v okviru akreditacije v Splošni bolnišnici Jesenice. In: Bahun M, Kramar Z, Skela Savič B,eds. Trajnostni razvoj na področju kakovosti in varnosti – povezava med akreditacijo in varno ter kakovostno obravnavo pacientov: zbornik prispevkov, Kranjska Gora, 20. in 21. September 2012. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice; 2012: 61-64.

Gagič R. Preprečevanje bolnišničnih okužb v intenzivni terapiji in vloga medicinske sestre: [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede;2009.

Kramar Z. Bolnišnične okužbe. In: Pivač S, eds. Izbrane intervencije zdravstvene nege – teoretične in praktične osnove za visokošolski študij zdravstvene nege. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice;2013:32-39.

Monitoring je kontrola z elektronskimi aparati v intenzivni negi in je v današnjem času že potrebno dopolnilo za neposredno opazovanje bolnikovih vitalnih funkcij (Dragonja, 1972).

Na monitorju so prikazane naslednje vitalne funkcije:

EKG

Elektrokardiogram je grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišice (Pocajt, 2001).

Elektrode se postavijo po naslednjih pravilih:

D1 – desna roka in leva roka

D2 – desna roka in leva noga

D3 – leva roka in leva noga

AVR – desna roka

AVL – leva roka

AVF – leva noga (Pocajt, 2001).

PRITISK-RR

Normalne vrednosti RR so odvisne od starosti, spola in konstitucije. Na tlak vplivajo še mirovanje, spanje, aktivnost, lega telesa, psihično stanje… RR je pri ženskah nekoliko nižji kot pri moških. Srednje vrednosti:

•          dojenčki: 75/50 mmHg

•          šolski otroci: 95/60 mmHg

•          odrasli: od 110 – 140/60 -90 mmHg (Klasinc, 2009).

PULZ-HR

Pulz je utripanje perifernih arterij in je kazalo delovanja srca in žilne stene. Utripanje arterije otipamo z blazinicami prstov.

Normalne vrednosti so odvisne od starosti:

novorojenčki: okoli 140 /min

otroci:  do 2. leta – 120 /min, v 4. letu – 100/min, v 10. letu – 90 /min, v 14. letu – 85/min

odrasli: moški – od 60 – 70 /min, ženske 70 – 75 /min (Klasinc, 2009).

Mesta za tipanje pulza so: vratna arterija (a. carotis), koželjnična arterija (zapestje; a radialis), arterija na notranji strani nadlahti (a. brachialis), senčnična arterija (a. temporalis), stegenska arterija (a. femoralis), podkolenska arterija (a. poplitea), arterija na hrbtišču stopala (a. dorsalis pedis) (Klasinc, 2009).

DIHANJE

Dihanje je izmenjava plinov med zunanjim zrakom in krvjo. Dogaja je s v pljučnih mešičkih. Dihalni center je v možganih, v podaljšanem hrbtnem mozgu. Ta pošilja dražljaj dihalnim mišicam, ki omogočajo gibanje prsnega koša, ta pa ventilacijo (predihanje), prezračevanje pljuč. Normalno dihanje strokovno poimenujemo evpneja (Klasinc, 2009)..

Vrednosti dihanja:

novorojenčki: 40 – 44 vdihov in izdihov / min

otroci: 25 – 30 vdihov in izdihov / min

odrasli: 16 – 18 vdihov in izdihov / min (Klasinc, 2009).

TEMPERATURA

Normotermija: 36°C – 37,2°C

Hipotermija: pod 36°C

Hipertermija: 37,1 °C – 40°C (Klasinc, 2009).

PULZNA OKSIMETRIJA SpO2

Pri zdravem človeku, bo normalna odčitana vrednost saturacije (SaO2) med 97% – 99%. Pri ljudeh z normalno vrednostjo hemoglobina je vrednost  95% klinično še vedno sprejemljiva, kar je pod to mejo je potrebno zdravljenje (Klasinc, 2009).

Problem z vidika zdravstvene nege:

Vrste vitalnih parametrov, ki se hitro spreminjajo, ne moremo nepretrgoma kontrolirati brez dobre monitorske aparature, ki nam zdržema kaže merilne vrednosti in nas takoj opozori na kritično situacijo z nevarnimi mejnimi vrednostmi. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je osebni kontakt z bolnikom nepogrešljiv in odločilne važnosti, da lahko nevarne situacije pravočasno opazimo, objektivno presodimo in ternu primerno hitro ukrepamo (Dragonja, 1972).

[wp_ad_camp_1]

Kritično mnenje:

Menim, da je na kliniki Golnik, natančneje na oddelku za intenzivno nego in terapijo za paciente, ki so na monitorjih dobro poskrbljeno. Nekaterim se VF merijo na vsako uro in pri tem so zelo natančni, pri ostalih pacientih pri merjenju VF  pa je prav tako prisotna natančnost. Ob morebitnih življensko ogroženih VF to vse vidijo na monitorjih ki jih imajo, opozorilo se sproži z glasnim piskanjem.

Literatura:

Dragonja Š. Elektronsko nadzorovanje v intenzivni negi. Obzor Zdr N. 1972; 6: 214-222

Klasinc M., Rozman M., Kisner N., Verčko Pernat S. (2006). Zdravstvena nega 1. Maribor: založba Pivec

Pocajt M., Širca A. (2001). Anatomija in fiziologija

Odpadki, ki nastajajo v zdravstveni dejavnosti zaradi načina nastajanja, lastnosti in količin zahtevajo poseben način ravnanja. Upravljanje z odpadki v zdravstvu se nanaša na ravnanje v ustanovi, kjer odpadki nastajajo in na način ravnanja z odpadki po tem, ko ustanovo zapustijo.

Vsi, ki rokujejo z odpadki morajo biti primerno zaščiteni in izobraženi glede pomembnosti pravilnega dela z odpadki. Razvrščanje odpadkov na mestu nastanka, transport, skladiščenje in končna obdelava so pomembni za obvladovanje bolnišničnih okužb v ustanovi, kjer nastajajo in tudi potem, ko ustanovo zapustijo, zaradi dejstva, da nepravilno ravnanje lahko predstavlja vir okužb (Ahec, 2010).

REŠEVANJE PROBLEMA

Odpadke delimo glede njihove sestave  in možne nevarnosti v več vrst;

– komunalni odpadki

– patološki odpadki

– infektivni odpadki

– ostri predmeti

– farmacevtski odpadki

– nevarni kemični odpadki

– doze pod pritiskom

– radioaktivni odpadki

Zbiranje in ločevanje odpadkov se izvaja na mestu nastanka. Embalaža je določena za vsako vrsto odpadkov. Embalaža mora nedvoumno označevati vrsto posebnih odpadkov. Vreče iz plastičnih materialov za enkratno uporabo morajo biti dovolj močne, da so odporne proti poškodbami in nepropustne za tekočine (Komisija za preprečevanje bolnišničnih okužb, 2000).

V SBJ nastajajo štiri vrste odpadkov in ostankov; nevarni, nenevarni, mešani komunalni odpadki in ostanki primerni za ponovno predelavo.

[wp_ad_camp_1]

Črne vreče- vanje odlagamo mešane komunalne odpadke ter vse ostale odpadke, ki ne sodijo med infektivne. Tudi v sobah z izolacijo se komunalni odpadki zbirajo v črno vrečo.

Rumene vreče- za zbiranje infektivnih odpadkov v izolacijskih sobah, v prevezovalnicah, na prevezovalnih vozičkih, ter tam kjer lahko nastanejo infektivni odpadki.

Kot infektivni odpadek smatramo tistega, ki vsebuje patogene agense v zadostni količini, da povzročijo obolenje. Mednje uvrščamo: kri in krvave telesne tekočine, krvav ali gnojen obvezilni material, materiale ali predmete za enkratno uporabo, ki so prišli v stik z bolnikom z določeno okužbo- bolnik v izolaciji (MRSA, HIV, AIDS, HEPATITIS C…), oblačila, rokavice in drug higienski pribor kontaminiran s krvjo (Kalan, 2005).

KRITIČNO MENENJE

Menim, da je za pravilno ločevanje odpadkov v Splošni bolnišnici Jesenice na oddelku za zdravstveno nego dobro poskrbljeno, napake se pojavljajo med študenti, ki še niso tako vešči pri svojem delu, trenutek nezbranosti in zgodi se napaka, ki nas lahko stane hudega prenosa okužbe. Transport je dokaj dobro zagotovljen in reden, občasno pa se naredi, da se v sanitarnem izlivu, kjer zbirajo odpadke za transport zgodi, da se v dopoldanskem času nakopiči veliko število vreč, prostor tako izgleda neurejen in možnost okužbe se tako veča, saj se plastificirane vreče na ploščicah lahko poškodujejo. Osebje stopa čez vreče, ko hodi na toaleto in hitro se lahko zgodi poškodba vreče. Vreč je na oddelku vedno dovolj, prav tako pa vozičkov. Medicinske sestre dobro skrbijo za ločevanje odpadkov, saj imajo tudi notranji nadzor higieničarke.

4 VIRI

1-  Ahec L., Upravljanje z odpadki v zdravstvu – primer dobre prakse v Splošni bolnišnici Jesenice, zbornica zveze 2010.

2-  Komisija za preprečevanje bolnišničnih okužb v Kliničnem centru, 2000 (dostopno na; http://www.kclj.si/spobo/odpadki.pdf ).

3- Kalan T., gospodarjenje z odpadki v Splošni bolnišnici Jesenice, 2005, Univerza v Mariboru.