V naslednjih tridesetih letih se na svetovni ravni kljub deklarativnim pozivom in zavezanosti k tej strategiji premik na bolje ni zgodil.

To je bil razlog, da je Svetovna zdravstvena organizacija jeseni leta 2008 izdala novo poročilo, ki ponovno poziva države , da osnovni zdravstveni dejavnosti  posvetijo večjo pozornost in da svojo zdravstveno politiko preusmerijo od golih kazalcev učinkovitosti in poslovne uspešnosti zdravstvenega sistema k zagotavljanju zdravstvenega varstva na osnovni ravni^.

V zadnjih tridesetih letih se je na področju osnovne zdravstvene dejavnosti veliko spremenilo tudi v Sloveniji, kjer imamo z zdravstvenimi domovi na področju osnovnega zdravstvenega varstva veliko izkušenj (prvi pri Lukovici datira iz leta 1926). Leta 1978 je bila Slovenija še del bivše Jugoslavije, s katero je delila tudi Štamparjeva načela glede primarnega zdravstvenega varstva in zdravstvenih domov kot organizacijske oblike, ki je najbolj optimalno omogočala uveljavljanje teh načel. Z razpadom sistema so se začele pojavljati tudi dileme o smiselnosti zdravstvenih domov, ki so bili dotlej paradni konj jugoslovanskega zdravstvenega sistema^{3 4}.

Prednost prvih zdravstvenih domov je bila uspešnost pri reševanju zdravstvenih problemov ogroženih skupin prebivalstva s pomočjo pospeševanja zdravja in preventive ter aktivno odkrivanje in zdravljenje nekaterih socialno in okoljsko pogojenih bolezni. Tak način organizacije primarnega zdravstvenega varstva je kmalu dokazal številne prednosti. Pri zdravstveni politiki pa se je poglobila socialno medicinska zavest^{5 6}. Zdravstveni dom je bil verjetno ena najbolj inovativnih idej in eden največjih uspehov tedanjega zdravstva, saj je premaknil središče zanimanja od konkretnega bolnika, ki je uspel  priti do zdravnika na skupine prebivalstva in njihove najbolj žgoče probleme. Uspel se je odzvati na potrebe prebivalstva, zagotovil je pravičnost v dostopu do zdravstvene službe, omogočil je izvajanje javnozdravstvene politike države in bil je ekonomsko učinkovit.

Ne glede na to strokovno uspešnost zdravstvenih domov, je bilo v Sloveniji zelo malo znanstvenih prispevkov, ki bi se ukvarjali z osnovno zdravstveno dejavnostjo kot stebrom javnega zdravja, predvsem z njeno organizacijo⁷. Tudi zaradi tega v zdravstveni politiki pa prevladujejo predvsem pobude, kako urediti financiranje, privatizacijo in nadzor nad izvajanjem zdravstvene službe, ne pa s tem, kako naj bi se zdravstveni dom odzival na potrebe prebivalstva.

Razvoj zdravstvenih domov kot organizacijskih oblik dela v zdravstvu je šel v smer obravnave zdravstvenih problemov posameznikov, ne pa v smer celovite obravnave zdravstvenih problemov prebivalstva, ki jih je zagovarjal Štampar. Taklasičen kurativni pristop, je favoriziral sistem plačevanja zdravstvenih storitev. Strogo predpisana struktura in financiranje, zagotovljeno le za zatečene dejavnosti in obseg storitev, postaja vedno večja ovira za uresničevanje enega osnovnih konceptov zdravstvenega doma, tj. aktivnega iskanja ogroženih. Poleg tega je bilo primarno zdravstveno varstvo sistemsko in politično prepuščeno v načrtovanje in upravljanje občinam, ki pa na to vlogo niso bile pripravljene. Odpiranje zasebnih oblik organizacije zdravstvene službe na osnovni ravni so podpirale vse glavne pristojne institucije (Ministrstvo za zdravstvo, Zdravniška zbornica, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije). Drobitev je pokazala na številne probleme dotedanje organizacije in odprla nova vprašanja.

Uporabniki so z veliko naklonjenostjo sprejeli nove možnosti pri iskanju zdravstvenih storitev, saj je bilo pod naslovom zasebne prakse slutiti večjo dostopnost do zdravstvenih storitev in skrb za večjo zadovoljstvo uporabnikov. Šele odločna iniciativa vodstev zdravstvenih domov je povzročila, da se je začelo na proces uvajanja zasebne prakse gledati kritično tudi z vidika zdravstvene politike, ki se je doslej pri reševanju krize v zdravstvu izkazala za premalo učinkovito. Pojavili so se prvi uradni pomisleki glede nenadzorovanega prehoda, prvi enotni osnutki koncesijskih pogodb in zahtevki po reviziji starih.

Zdravstveni dom je postal konglomerat z neopredeljeno vsebino in predstavlja le priročno obliko neprofitne organizacije, ki na sorazmerno človeški način omogoča delo vsem zdravstvenim delavcem, ki sami ne želijo voditi poslovanja lastnega zavoda ali podjetja in zagotavlja široko paleto zdravstvenih storitev, ki pogosto niti ne sodijo na primarno raven. Obstoj zdravstvenega doma kot javnega zavoda dodatno ogroža ideja, da se dejavnosti, ki so vezane na zakonodajo, teritorialno območje in periodične dejavnosti (npr. cepljenje, preventivni pregledi ipd.), izločijo iz sedanjih zdravstvenih domov in najdejo novo organizacijsko obliko. Vse bolj kaže , da bo od številnih paradnih dejavnosti zdravstveni dom obdržal le tiste, ki jih nosilci zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo integrirano, tj. ob rednih obiskih bolnikov, računajoč, da se vsak bolnik oglasi pri zdravniku vsaj enkrat v petih letih.

Poseben problem predstavlja dejstvo, da je zdravstveni dom izgubil svoj originalni smisel celovitosti in postal ambulantno-poliklinična organizacija, ki jo določa do podrobnosti zacementirano financiranje dejavnosti po posameznih segmentih. Zdravstveni dom predstavlja samo še stavbo, v kateri domujejo različne službe, od katerih številne niso delile paradigme osnovne zdravstvene dejavnosti, sodile pa so v okvir pogodb na primarni ravni. Zaradi tega se je lahko zvijačno v zdravstvenem proračunu prikazovalo, da je slovensko zdravstvo usmerjeno v primarno raven, čeprav so te službe v velikem delu pokrivale specialistično dejavnost⁸.

Tak razvoj osnovne zdravstvene dejavnosti in zdravstvenih domov je v nasprotju s prevladujočimi trendi o razvoju osnovne zdravstvene dejavnosti v svetu, kjer se krepi timsko delo in kjer se vse več pozornosti poudarja temu, da mora biti osnovna zdravstvena dejavnost organizirana tako, da odgovarja zdravstvenim potrebam skupnosti ^9-12.

Zdravstveni dom, kakršen je sedaj, ne odgovarja več potrebam moderne dobe in je potreben prenove. Ta prispevek predstavlja nadaljevanje strokovne diskusije in poskus prikaza ideje »novega zdravstvenega doma« kot koncepta, ki bi predstavljal posodobitev te ideje za prihodnost.

NAČELNA IZHODIŠČA ZDRAVSTVENEGA DOMA

Če želimo znanstveno utemeljiti zdravstveni dom v prihodnosti, potem je potrebno najprej opredeliti načela, ki bi ga opredeljevala. Nekatera od teh načel predstavljajo že večkrat preverjene principe, ki veljajo za kakovostno primarno zdravstveno varstvo (večinoma jih poznamo pod izrazom »dispanzerska metoda dela«), druga pa so posledica modernih trendov v medicini in družbi.

Zdravstveni dom naj bi izhajal iz naslednjih izhodišč:

• Usmerjenost v zdravje

Temeljna naloga zdravstvene dejavnosti na osnovni ravni je zagotavljanje čim boljšega zdravja prebivalstva, ki ga ustanova oskrbuje. Medtem ko se večina kurativnih dejavnosti lahko izvaja preko posamičnih ambulant, predstavlja koordinacija preventive in promocije zdravja temeljno nalogo zdravstvenega doma. Zdravstveni dom bi zaradi tega moral postati središče načrtovanja in izvajanja promocije zdravja in preventivnih programov, usmerjenih v ohranitev in krepitev zdravja. Postati bi moral mora središče zdravstvenovzgojne dejavnosti na lokalni ravni. Le-ta naj bi bila usmerjena v čim širši krog prebivalcev.

Trenutno med ključne naloge pri izboljševanju načina življenja sodijo preprečevanje kajenja, zdrava in uravnotežena prehrana, zadostna telesna vadba, preprečevanje odvisnosti, skrb za duševno zdravje, skrb za starostnike in hudo bolne.

Zdravstveni dom naj bi prevzel koordinacijo in uveljavljanje politike javnega zdravja na področju krepitve in ohranjanja zdravja. Tako bi postal  žarišče, pobudnik, strokovni koordinator in spremljevalec podatkov o uspešnosti politike promocije zdravja. Sodelovati bi moral z lokalnimi centri za promocijo zdravja, ki bi lahko ustanovili v samem zdravstvenem domu, v civilni družbi ali pri drugih pravnih subjektih. Pri svojem delu bi se povezal z lokalno skupnostjo in drugimi partnerji, ki lahko pripomorejo k dvigu zdravstvene kulture, prosvetljenosti in zdravstveno usmerjenih aktivnosti.

Na območju zdravstvenega doma že sedaj tečejo številni javnozdravstveni projekti v organizaciji različnih subjektov in praviloma nepovezani z zdravstvenim domom kot nosilcem osnovnega zdravstvenega varstva.

Taki so npr. projekti »Zdrava mesta« in »Zdrave šole«, pa tudi društva za samopomoč itd. Zdravstveni dom se ostalim sodelavcem priključi s svojimi kapacitetami in skrbi za koordinacijo aktivnosti.

• Populacijski pristop

Temeljna značilnost zdravstvenega doma naj bi bila njegova skrb za geografsko opredeljeno skupino populacije, kar zdravstvenemu domu omogoča usklajevanje populacijskih pristopov z individualnimi, ki jih izvajajo posamezni zdravniki. Na tak način bi zdravstveni dom lahko poskrbel za posebej ogrožene skupine prebivalstva in usklajeval kurativne in populacijske pristope. Zaradi dobre razpršitve zdravstvenih domov po vsej Sloveniji so le-ti najbliže občanom, ki v zdravstvenem domu že sedaj vidijo določeno središče dogajanja na področju zdravstvene vzgoje in krepitve zdravja. Poznavanje populacije je ključno za izvajanje dispanzerske metode dela.

Tako bi zdravstveni dom lahko v sodelovanju z lokalno skupnostjo uskladil sezname opredeljenih bolnikov po posameznih izvajalcih osnovne zdravstvene dejavnosti in register prebivalcev, da bi našli občane, ki zaradi katerega koli razloga nimajo izbranega osebnega zdravnika, ki bi lahko neposredno skrbel za večino občanovih potreb po krepitvi in ohranjanja zdravja. Povezovanje z regionalnimi zavodi za zdravstveno varstvo bi lahko bistveno pripomoglo k dvigu javnega zdravja.

• Izvajanje nacionalne strategije

Dolžnost zdravstvenega doma bi morala biti izvajanje nacionalne politike osnovne zdravstvene dejavnosti na lokalni ravni. To pomeni, da bi morala država opredeliti nacionalni program ukrepov in prioritet na osnovni ravni, zdravstveni dom v sodelovanju z občino in drugimi akterji pa bi načrtoval in koordiniral za okolje ustrezne aktivnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Izvajanje nacionalne strategije bi omogočilo tudi kakovosten nadzor kvalitete opravljenega dela, ki ne bi bil le nadzor kvalitete opravljenih storitev, temveč nadzor nad kvaliteto oskrbe zaupane populacije v skladu z nacionalnbo strategijo.

• Sodelovanje populacije v določanju prioritet

Zaradi povezave s populacijo bi zdravstveni dom moral imeti možnosti, da bi relativno samostojno določal del svojih prioritet. Zaradi čim boljše odzivnosti na potrebe konkretnega okolja je potrebno zdravstvenemu domu zagotoviti relativno svobodo in fleksibilnost pri načrtovanju in izvajanju zdravstvenih ukrepov. Temu je nujno prilagoditi sistem financiranja

Zdravstveni dom bi moral v sodelovanju s predstavniki civilne družbe, organizacij bolnikov in lokalne skupnosti organizirati različne oblike ocene prednostnih nalog, načrtovanja skupnih akcij in ocene doseženega. V ta namen bi lahko zdravstveni dom organiziral občasna posvetovanja, kjer bi se obravnavalo zdravstvene probleme skupnosti in skupin prebivalcev.

• Razvojno delo

Zaradi izvajanja takih pooblastil bi zdravstveni dom moral imeti možnost razvojnega dela, ki bi vsebovalo

-          spremljanje izvajanja ukrepov (Za potrebe lastnega dela in lokalnih skupnosti mora spremljati učinke javnozdravstvenih ukrepov pri lokalnem prebivalstvu, izdelati oceno zdravstvenih razmer na lokalni ravni in oceno pojmovanja zdravja in odnosa prebivalcev do lastnega zdravja.);

-          pedagoško delo;

Novi zdravstveni dom bi moral načrtovano in projektno pristopiti k organizaciji učnih ambulant za izobraževanje medicinskotehničnega kadra, študentov medicine in zdravnikov specialistov. Mentorske ambulante in mentorji bi morali dobiti poseben status. Pri tem ni pomembno, ali gre za ambulanto v sklopu zdravstvenega doma ali ambulanto s koncesijo.

-          razvojno delo (predvsem spremljanje uvajanja novih tehnologij in ukrepov).

Z lastnimi raziskavami s področja javnega zdravja in v sodelovanju z območnimi zavodi za zdravstveno varstvo bi zdravstveni dom lahko analiziral populacijske podatke na svojem območju, definira zdravstvene probleme, rizične populacije in načrtuje potrebne aktivnosti.

Mentorji bi se morali preko svojega dela s študenti in specializanti vključiti v projektno znanstvenoraziskovalno delo s proučevanjem konkretnih problemov na primarnem nivoju. Tako nastali projekti so osnova za celovito oceno zdravstvene problematike in s tem načrtovanje ukrepov za izboljšanje zdravstvenega stanja populacije.

Poleg prvega stika z bolniki zaradi diagnostike in zdravljenja bo še naprej potrebno preventivno delati s ciljnimi skupinami prebivalstva (npr. otroci, mladina, ženske, moški, delavci, ostareli, invalidi, ogrožene in marginalne skupine prebivalstva) in spreminjati zdravju škodljive vzorce vedenja. Naloga zdravstvenega doma je na podlagi lastnih analiz in analiz zavodov za zdravstveno varstvo ter Inštituta za varovanje zdravja izbirati ključne naloge in načrtovati javnozdravstvene ukrepe za svoje območje, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje vključi v svoje financiranje.

POGOJI ZA URESNIČITEV KONCEPTOV

• Sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni

Če bi zdravstveni dom uspel izvajati razvojno delo, bi se lahko  aktivno vključeval v snovanje »zdrave javne politike« že kot iniciator in koordinator aktivnosti na lokalnem področju, formalno pa tudi kot koordinator izvajalcev javne zdravstvene službe na primarni ravni. Tako bi sodelovanje z zdravstveno politiko preraslo iz sedanjih pogajanj z izvajalci storitev v strokovni dialog o oskrbi populacije na lokalni ravni. Zdravstveni domovi bi lahko organizirali strokovne in organizacijske posvete izvajalcev, kjer bi načrtovali vsebino in obseg zdravstvene službe ter se dogovarjali o spremljanju uspešnosti dela. Taki posveti bi imeli značaj strokovnih srečanj in bi bistveno popestrili ponudbo posvetov, ki so sedaj pod močnim vplivom industrije, saj bi jih podprli občinski odbori za zdravstvo.

Zaradi razdrobljenosti lokalnega političnega prostora bi občine z zdravstvenim domom sodelovale na ravni koordinacije, kjer bodo že predhodno uskladile svoje možnosti in potrebe, da ne bo prihajalo do aismetričnih zahtev glede organizacije zdravstvene službe, obenem pa bo občanom zagotovljena enakost in pravična dostopnost.

• Zakonodaja

Nova vsebina in organizacijska struktura nujno pogojuje spremebe v zakonodaji, ki opredeljuje vsebino zdravstvene dejavnosti na primarni ravni ter  organizacijske pogoje za njeno izvajanje. Na področju financiranja je trenutna zakonodaja nefleksibilna in je nujno dopolniti  vse zakone in podzakonske akte, ki urejajo sistem financiranja zdravstvene dejavnosti. Poleg tega je potreben sprejem predpisov, ki bodo urejali namenska in variabilna sredstva v zdravstvenem domu z novimi vsebinami in projektnim ter izobraževalnim delom.

Zakonodaja mora predvidevati jasno metodologijo ocenjevanja kakovosti in poslovne odličnosti in s tem definirati tudi vire finančnih spodbud..

• Spremembe v financiranju

Financiranje kurativne dejavnosti bi se moralo spremeniti tako, da bi bilo utemeljeno na plačevanju kakovosti, ne pa količine opravljenega dela. Nujna je nova opredelitev  in zasnovano na že uveljavljenih načelih z nujnim poenotenjem standarda ambulante v osnovni dejavnosti.

Nova izhodišča te s tem nove vsebine, zlasti projektno in vzgojno delo narekujejo zagotovitev posebnih namenskih sredstev, ki bi omogočala fleksibilnost pri načrtovanju in izvajanju zdravstvenih ukrepov. Financiranje takih projektov, ki lahko sčasoma ob dokazani učinkovitosti prerastejo v redno finanicranje, bi moralo biti večpartitno. Nujna je vključitev lokalnih proračunovin raznih oblik komercialnih zavarovanj.

Projektne naloge, načrtovanje in ocenjevanje ukrepov pa zahteva tudi dodatni »variabilni del« sredstev, ki bi bila podlaga za začetek projekta ali programa in možnost za kandidaturo za dodatna sredstva preko razpisov lokalnih in državnih organov.

• Informatizacija

Zdravstveni domovi in vsi izvajalci na primarni ravni prispevajo ogromne količine podatkov v skupni informacijski sistem države, od katerih pa dobijo bore malo uporabnih povratnih podatkov. Obstoječi informacijski sistem je potrebno nadgraditi z ekspertnimi sistemi za kakovostnejše in bolj varno delo, obenem pa na podlagi vnaprej definiranih kazalcev kakovosti vnašati podatke, ki bodo pomembno prispevali k analiziranju uspešnosti zdravstvenih programov in načrtovanju izboljšav. Te podatke bi morala analizirati inštitucija na nacionalni ravni.

• Organizacijska struktura

Zdravstveni dom bi se organiziral na osnovi dejavnosti, ki naj bi jih zagotavljal. Razdelitev dela znotraj zavoda je stvar organizacije dela v posameznem zdravstvenem domu in ne bi smela biti predpisana s pogodbo o financiranju. Organizacijske oblike osnovnega zdravstva niso nujo enake po celi državi. Delo zdravnikov v mestih je drugačno od tistega na podeželju, zato je drugačnemu slogu dela treba prilagoditi tudi organizacijo službe oz. razmerja služb znotraj novega zdravstvenega doma.

Velikost organizacije bi morala biti prilagojena okolju in zmožnostim služb za racionalno zagotavljanje osnovnega zdravstvenega varstva občanom. Podlaga organizacije bi moral biti vpeljan sistem kakovosti in celovito obvladovanje kakovosti kot način vodenja. Vse dejavnosti sekundarne ravni bi se morale organizacijsko izločiti iz zdravstvenega doma kot poslovnega subjekta in nastopiti kot samostojni subjekt v obliki poliklinike. Če bi  pri izvajalcih sekundarne dejavnosti prišlo do interesa, da del svoje dejavnost izvajajo na lokaciji zdravstvenega doma, bi jo tam lahko v soglasju z zdravstvenim domom in lokalno skupnostjo organizirali kot »out-reach«, tj. oddaljeno ambulantno dejavnost, vendar bi ta dejavnost bila jasno specialistična in ne primarna.

JAVNOZDRAVSTVENE PRIORITETE ZDRAVSTVENEGA DOMA

V novem zdravstvenem domu bi morale biti ključne naloge, ki jih mora zagotoviti neposredno ali s koordinacijo drugih izvajalcev, ne pa nosilci dejavnosti. Številne aktivnosti že sedaj opravljajo različni zdravstveni in nezdravstveni profili, čeprav se to delo pogosto pripisuje določenim specialnostim, ki bodo v prihodnje predvsem načrtovalec in supervizor nalog.

Zdravstveno varstvo otrok in mladine

Zdravstveno varstvo otrok in mladine ima dolgo tradicijo in obsežen program pogostih presejalnih pregledov. Proučiti bi bilo treba, kako bolje osmisliti število in vsebino presejalnih pregledov, ki pogosto ne dohajajo novih zdravstvenih problemov mladih. Celoten program je potrebno še bolj približati potrebam mladih in njihovih staršev. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da številne aktivnosti, namenjene mladim, tečejo slabo koordinirane tudi mimo zdravstvenih domov. Eden nujnih ukrepov bo tudi uvedba diplomirane medicinske sestre v šole, kjer manjka usposobljenega kadra za zdravstveno vzgojo, preventivo in triažo bolezni ter poškodb.

Zdravstveno varstvo žensk, nosečnic in porodnic

Zdravje žensk presega poenostavljeno gledanje na zdravje žensko kot na zagotovitev enostavne ginekološke kurative in nosečnosti in se predvsem dotika psihosocialnih stisk predvsem v aktivnem življenjskem obdobju. V zdravstvenih domovih ustaljena praksa žal temu razvoju ni sledila. Iz pretežno preventivne dejavnosti je nastala pretežno ginekološka kurativna ambulanta, kar ni primarni namen te dejavnosti. Na tem področju še vedno vlada nered, saj se v ginekoloških ambulantah v zdravstvenih domovih pogosto izvaja specialistična dejavnost, v bolnišničnih in oddelčnih ambulantah pa osnovna zdravstena ginekološka dejavnost.S programoma DORA in ZORA se ginekološke ambulante vsaj deloma vračajo h koreninam, čeprav je sodelovanje teh programov z zdravstvenim domom slabo. Zanesljivo pa bi morali zdravstveni domovi lahko še naprej ohraniti zdravstveno vzgojo (šola za starše) in poporodno oskrbo na domu (patronažno - babiška služba).

Zdravstveno varstvo moških

Zdravstveno varstvo moških doslej ni bilo deležno pozornosti, kar ima za posledico prezgodnjo umrljivost zaradi samomorov, poškodb, bolezni zasvojenosti, srčno-žilnih in rakavih bolezni. Ker so redkejši obiskovalci ambulant so tudi težje dostopni za različne zdravstevnovzgojne, presejalne in preventivne dejavnosti, v katere bi se morali usmeriti prihodnji preventivni programi.

Zdravstveno varstvo delavcev

Z reformo zdravstvenega sistema so se zdravniki medicine dela še bolj zaprli v svoje ordinacije in z državno diktiranimi razpisi, ki zahtevajo izbiro najcenejšega ponudnika, pogosto niti ni nujno, da bo isti specialist medicine dela pripravil varnostno oceno in kasneje tudi izvajal obdobne preglede. Tudi pri slednjih zaradi razpisov prihaja do pogostih menjav izvajalcev in s tem k manj intenzivnemu spremljanju zdravstvenega stanja zaposlenih skozi daljše obdobje.

Delovno-pravna, invalidsko-pokojninska in zdravstvena zakonodaja so anahronistične glede trajne in začasne nezmožnosti za delo.

Zdravstveno varstvo starih

Zdravstveno varstvo ostarelih postaja vedno večji segment  dela. Dokler je njihovo funkcionalno stanje takšno, da zmorejo sami skrbeti zase, zadošča obdoben nadzor s strani patronažne službe in obisk zdravnika v ambulanti ali na domu. Skupine starejših prebivalcev se bodo v prihodnosti večale in zahtevale več časa in s tem ustreznega kadra, ki bo lahko bdel nad zdravjem starostnikov.

Zdravstveno varstvo kroničnih bolnikov

Kronični bolniki so sami ključ do uspešnega vodenja svojih kroničnih bolezni. Številni se združujejo v različna združenja zaradi boljše seznanitve z boleznijo, medsebojne psihološke podpore, nadzora nad boleznijo, njenimi posledicami in shajanja z boleznijo. Večinoma se organizirajo izven zdravstvenih domov in zajemajo le najbolj angažirane bolnike. S stališča pravičnosti to ni povsem ustrezno, saj bi podobno skrb zaslužili prav vsi. Zdravstveni dom bo skrbel za koordinacijo, povezovanje aktivnosti in pretok informacij med izvajalci. Sedanji normativ splošne ambulante v nasprotju z vsemi drugimi ambulantami na primarni ravni ne zajema diplomirane medicinske sestre, ki bo v novem zdravstvenem domu prevzela vodenje kroničnih bolnikov s ciljnimi vrednostmi kontroliranih parametrov bolezni, njihovo zdravstveno vzgojo in motivacijo za zdrav življenjski slog. Zdravstveno vzgojni centri se bodo morali razširiti in izvajati zdravstveno vzgojo tudi preko sedanjih starostnih meja.

Zdravstveno varstvo invalidov in hudo bolnih ter onemoglih

Večina invalidov, hudo bolnih in onemoglih se sooča s številnimi drobnimi vsakdanjimi problemi kot nepremostljivimi ovirami. Če sta zdravniška in patronažna oskrba s strani zdravstvene dejavnosti ter pomoč na domu kot oblika socialne pomoči še nekako izvedljive, pa se pogosto zatika pri infrastrukturi, družabništvu in vsakdanjih gospodinjskih opravilih, ki jih težko bolni ne morejo več opravljati. Do domske namestitve je težko priti, pa tudi ustrezna ni za vse. Plačnik bo moral zdravstvenemu domu moral omogočiti fizioterapijo in delovno terapijo na domu, občine pa se bodo morali bolj angažirati pri zbiranju ponudnikov storitev, ki jih hudo bolni potrebujejo najbolj, tj. hišna opravila, kuhanje, osebna nega ipd. Ob ustrezni podpori koordinativne naloge lahko prevzame tudi zdravstveni dom.

Zdravstveno varstvo drugih ogroženih in marginalnih skupin prebivalstva

Ker je v zadnjem času zdravstveni dom vedno bolj tonil v sivino vnaprej predvidenih storitev, se ni več ukvarjal z raziskovanjem svojega okolja in iskanjem ogroženih skupin prebivalstva. Tudi marginalne skupine so bolj ali manj slučajni uporabnik storitev zdravstvenega doma, medtem ko se z njimi ukvarjajo različne humanitarne, civilne in verske organizacije. Tudi ti bi morali najti svoje mesto v novem zdravstvenem domu. Tak primer so ambulante centrov za zdravljenje odvisnosti, ki so organizirani pri zdravstvenih domovih in ambulante za nezavarovane.

SOŽITJE ZASEBNIH IN JAVNIH ORGANIZACIJ OSNOVENGA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA

Zdravstveni dom bi se moral organizacijsko preoblikovati v obvladljive enote, za katere pa ne bo pomembno, ali je nosilec dejavnosti zasebna ali javna organizacija, zasebnik ali javni uslužbenec. Za delovanje in izvajanje javnozdravstvene funkcije, bi bila potrebna dodatna sredstva, ki bi omogočala izvajanje teh nalog ne glede na siceršnji proračun zdravstvene dejavnosti v javnem zavodu. Zdravstveni dom naj bi tako postal koordinator delovanja mreže izvajalcev celotnega programa osnovnega zdravstvenega varstva in pri tem povezoval delo zaposlenih v javnem zavodu in koncesionarjev. Ker lokalna politika doslej ni pokazala sposobnosti, da prevzame vlogo načrtovalca in koordinatorja mreže, mora to vlogo prevzeti novi zdravstveni dom.

Zaradi tega je nujno, da država zaupa vodenje tega centra najboljšim strokovnjakom z znanji s področja javnega zdravja in managementa. Merila za izbiro vodilnih, predvsem strokovnih direktorjev in vodij služb, v zdravstvenem domu bi morala biti enaka kot pri vodjih na bolnišničnih oddelkih in klinikah. Če takih strokovnjakov primanjkuje, je potrebno vzpostaviti sistem izobraževanja. Pri tem je treba preseči večno dilemo ali naj bo direktor zdravstvenega doma zdravnik ali ekonomist. Glede na povsem novo vsebino zdravstvenega doma je nujno, da je to strokovnjak s končanim visokošolskim študijem in dodatnim znanjem s področja javnega zdravstva, kar lahko pridobi le z ustreznim podiplomskim študijem. Zato je tu naloga države, da se vključi v posodobitev že obstoječih študijskih programov managementa v zdravstvu  ali pa vzpostavi nove.

VERTIKALNO POVEZOVANJE

Osnovna zdravstvena dejavnost in z njo zdravstveni domovi bi se pri strokovnih in raziskovalnih vprašanjih morali naslanjati na nacionalno referenčno inštitucijo, ki jo je pri medicinski fakulteti potrebno še ustanoviti. Brez osrednje institucije, ki bo sposobna integrirati javno zdravstvo in klinično medicino ter  usmerjati dogajanje in vodenje posameznih zdravstvenih centrov glede na lokalne potrebe in zmožnosti ni bodočnosti za kakovost primarnega zdravstvenega varstva.

Pri načrtovanju in analizah javnozdravstvenih aktivnosti na svojem območju se zdravstveni dom povezuje z območnimi zavodi za zdravstveno varstvo, ki mu posredujejo povratne podatke in sodelujejo pri načrtovanju in spremljanju zdravstvenih ukrepov na območju zdravstvenega doma.

SKLEP

Zdravstveni dom predstavlja genialni izum, ki je nastal v prvi polovici prejšnjega stoletja. Zaradi svoje uspešnosti so njegove ideje prevzemali praktično povsod po svetu. Vendar se mora tako kot katerakoli druga organizacija v strateškem smislu  ukvarjati z  vprašanji: o ocenjevanju  problemov z razvojnega vidika, o ugotavljanju poslovnih priložnosti, o preverjanju dotedanjih in postavljanju novih razvojnih zamisli. O njih mora odločati na osnovi dolgoročnega časovnega horizonta, torej na osnovi postavljanja svojih strateških ciljev, razvijanja in ocenjevanja strategij ter izbiranja najboljših med njimi.

Zdravstveni dom se je v pogojih nove zdravstvene zakonodaje znašel v zelo nezavidljivem položaju, saj njegova vloga ni bila jasno in strokovno opredeljena. Tako je postal prepuščen lokalnim interesom in sposobnosti managementa, da vzdržuje doseženo organiziranost na ustrezni ravni.

Z razvojnega vidika je ob nedorečenosti zdravstvene politike nujno, da zdravstveni dom znova prevzame svojo prvotno vlogo in z njo prevzame funkcijo kurativno-preventivnega centra za promocijo zdravja in se aktivno vključi v snovanje politike zdravega življenja in lastne skrbi za zdravje v širšem družbenem prostoru.

Darinka Klančar

Igor Švab

Janko Kersnik

1. Rawaf S, DeMaeseneer J, Starfield B. From Alma-Ata to Almaty: a new start for primary health care. Lancet 2008;DOI:10.1016/S0140-6736(08)61524-X:1-3.

2. Švab I. Alma Ata 1978, Almaty 2008. Zdravstveno Varstvo 2008;47(4):159-160.

3. Švab I. Primary health care reform in Slovenia: First results. Social Science & Medicine 1995;41(1):141-144.

4. Borovečki A, Belicza B, Orešković S. 75th anniversary of Andrija Štampar School of Public Healzh - What can we learn from our past for our future? Croatian Medical Journal;43(4):371-373.

5. Urlep F, Švab I, Rotar Pavlič D. Razvoj osnovnega zdravstve v Sloveniji zadnjih 130 let. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov dru§inske medicine SZD, 2002:18-27.

6. Pirc I. Zdravje v Sloveniji. II. Knjiga. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922-1936. Ljubljana: Higijenski zavod Ljubljana, 1938.

7. Švab I, Premik M. Zdravstveni dom. Primarno zdravstveno varstvo. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Institut za socialno medicino, 1995:37-41.

8. Švab I, Kesrnik J, Klančar D. Zdravstveni dom : relikt preteklosti ali vizija prihodnosti. Zdravstveno Varstvo 2005;44(4):173-82.

9. Wise H. The primary care health team. Arch Intern Med 1972;130:438-44.

10. Pollock AM, Majeed FA. Community oriented primary care. British Medical Journal 1995;310(6978):481-482.

11. Pollock AM, Majeed FA. Community oriented primary care. British Medical Journal 1995;310:481-482.

12. Valderas JM, Starfield B, Forrest CB, Sibbald B, Roland M. Ambulatory Care Provided by Office-Based Specialists in the United States. Ann Fam Med 2009;7(2):104-111.

Sorodne objave:

• Vse zdravstvene ustanove v Sloveniji (0)
• Fant, ki je pri 12 letih alergičen skorajda na vso hrano (0)
• Leva ali desna stran možganov? Test (12)

12►

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

Sorodne objave:

• Najnovejša obuvala medicinskih sester v Sloveniji (0)
• Mavec (0)

Sorodne objave:

• Zdravstveno gradivo in sekcije zbrane na portalu (0)
• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (1)

Sorodne objave:

• Video utrinki iz večerne zabave z Mambo Kingsi na Simpoziju iz urgentne medicine v Portorožu 2oo7 (0)

Sorodne objave:

• Zabavne slikovne galerije (0)
• Nekaj čudovitih človeških šarenic (1)
• Pogovor med zdravnikom in svojci (2)

Prireditev je potekala v okviru meseca sociale in zdravja pod okriljem Študentske organizacije univerze v Ljubljani (ŠOU) s podporo Leka in podjetja Jamnica.

Njen glavni namen je bil spodbujanje ljudi k zdravemu življenjskemu slogu in ozaveščanja javnosti o problematiki bolezni srca in ožilja, ki so najpogostejši razlog smrti pri nas.

Tekači so se lahko preizkusili na progah dolgih 2 km, 4 km in 10 km. Prijavnine ni bilo.

Hkrati je potekala akcija ozaveščanja javnosti o problemu boleznih srca in ožilja in v sklopu nje brezplačne meritve holesterola, krvnega sladkorja, tlaka in ogljikovega oksida v izdihanem zraku. Na prizorišču so potekale še naslednje spremljevalne dejavnosti: tečaj oživljanja z uporabo  avtomatskega defibrilatorja, pogovor s priznanim tekaškim strokovnjakom Urbanom Praprotnikom, test tekaške obutve, predstavitev športnih srčnih merilcev in očal ter degustacija športnih in mlečnih napitkov.

Tek Misli na srce postaja tradicionalen, saj je letos potekal že četrtič. Prireditev je namenjena širši populaciji, ljudem vseh starosti.

Teka se je udeležilo preko 1100 tekačev, prišli pa so tudi številni obiskovalci, ki niso tekli, so pa glasno spodbujali tekače ali se udeležili ostalih spremljevalnih dejavnosti.

Odzivi so bili zelo pozitivni. Ljudje so bili navdušeni nad brezplačnimi meritvami, dobro organiziranim tekom in pozitivnim vzdušjem. Naklonjeno je bilo tudi vreme.

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

Specializacija iz ginekologije in porodništva je zelo široka. Velik del specializacije pokriva tudi kirurgija.

V programu specializacije ni posebej opredeljen del, kjer bi se specializanti lahko naučili osnovnih kirurških tehnik.

Teh se običajno naučimo v prvih mesecih kroženja na  ginekologiji, ko je specializant  razpisan kot drugi asistent k operaciji in  seveda nihče ni zadovoljen z našim asistiranjem. Večina nas niti ne ve kako se inštrumenti imenujejo.

Od nas se pričakuje, da smo vešči osnovnih kirurških tehnik  že iz fakultete. Žal seveda temu ni tako. Preden se lotimo kirurgije s področja ginekologije ali porodništva nimamo izkušenj niti z manj zahtevnimi kirurškimi posegi. Na travmatologiji se specializant kali v mali operacijski na urgentnem bloku in potem počasi napreduje.

Zaradi vseh teh pomislekov smo se v SATOGu – združenju specializantov ginekologije in porodništva Slovenije, odločili da organiziramo prvo delavnico osnovnih kirurških tehnik za specializante našega področja. V Veliki Britaniji je to že ustaljena praksa. Tam delavnica traja več dni je  obvezen del programa specializacije in pogoj za opravljanje prvega dela MRCOG.

Odziv na vabilo v ISISu je bil velik. Prijavilo se je 50 specializantov iz cele Slovenije, kar je še potrdilo našo misel, da je tako izobraževanje potrebno. Delavnica je potekala v soboto 28.3.2009 v predavalnici ginekološke klinike (dopoldanski teoretični del) in v vajalnicah inštituta za anatomijo na MF v Ljubljani (popoldanski praktični del).  K sodelovanju smo povabili prof.dr. Uroša Ahčana, specialista plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Osvežil nam je spomin na osnove šivanja ran, vozlanja, dreniranja ran in odstranjevanja šivov. Predavanje pa je popestril z zanimivimi primeri s dobre in slabe klinične prakse, med predavanjem pa smo vozlali in šivali na umetnih kosih kože.

Sledilo je zabavno predavanje as.dr. Leona Megliča dr.med., specialista ginekologije in porodništva, ki nas je spomnil na anatomijo sprednje trebušne stene in predstavil tehnike vstopa v trebušno votlino (spodnja mediana laparatomija, laparatomija po Pfannenstielu, …).

Mag. Gorazd Kavšek, dr.med. specialist ginekologije in porodništva je predaval o porodniških operacijah. Osredotočili se je na carski rez. Predstavil je načine ekstrakcij ploda pri posameznih indikacijah za s.c. in opozoril na pasti pri tej zahtevni operaciji. Predavanje je bilo polno praktičnih nasvetov, predvsem pa je verjetno vlilo strahospoštovanje do carskega reza vsem, ki smo bili v predavalnici.

Eden prvih posegov s katerim se poleg abrazij srečamo v naši specializaciji je šivanje epiziotomijske rane. Oskrba je rane je zahtevna predvsem pa odgovorna naloga. Dr. Kavšek nam je predstavil anatomijo medeničnega dna, poudarek je bil na  strukturah, ki je v praksi ne vidijo tako lepo kot v anatomskih atlasih, so pa za funkcijonalnost in estetski izgled še kako pomembne. Praktično je bilo šivanje epiziotomij prikazano popoldan, na modelih.

Po dobrem kosili v restavraciji Štorklja, smo se lotili praktičnega dela. Pripravila sta ga prof.dr. Mirko Omejc, dr.med., specialist abdominalne kirurgije in as. Aleš Sedlar z oddelka za urologijo.

V dveh skupinah smo se po krajšem predavanju lotili šivanja poškodbe mehurja oz. črevesa. Šivali smo na prašičjih tkivih in na umetnih materialih, ki simulirajo črevo. Katja Jakopič dr.med., specializantka ginekologije in porodništva, ki se je udeležila učen delavnice (ne vem imena in kje ste bili) nam je prikazala šivanje rupture presredka tretje in četrte stopnje.

Delavnica je trajale cel dan. Kot je razvidno iz anket, ki so jih na koncu izpolnili udeleženci, bi bilo potrebno delavnico razširiti na več dni, da bi imeli še več časa za praktično delo.

Porodilo se je veliko idej za drugo leto, ko bi morda lahko ponovili začetni del delavnice za tiste, ki jim letos ni uspelo priti. Delavnico pa bi lahko nadgradili z nadaljevalnih delom, za tiste že nekoliko bolj izkušene začetnike.

Mislim, da je delavnica uspela. Rezultate ankete kažejo da je delavnica uspela. Pohval je bilo veliko, pripomb malo. Slednje  bomo z veseljem upoštevali drugo leto. Vsi predavatelji so dobili oceno višjo od 4 (na lestvici od 1 do 5).

V imenu organizacijske ekipe  se jim zahvaljujem za pomoč in upam, da bomo še sodelovali. Zahvalila bi se še prof. dr. Ksenji Geršak, ki nam je ves čas stala ob strani z uporabnimi nasveti in podjetju Johnson & Johnson, ki je prispevalo šivalni material, tkiva in modele.

Upam, da bo delavnica pripomogla, k izboljšanju spretnosti ginekoloških prstov mlajše generacije.

Sorodne objave:

• Novo gradivo v sekciji Ginekologija in Porodništvo (0)
• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (1)

Ekipi: Splošna bolnišnica Jesenice  vs. Zdravstveni domovi Gorenjske

Rezultat: 4 : 10

Enkratno, športno, veselo, družabno in nepozabno!

Vse pohvale organizatorjem srečanja tako športnega kot družabnega. Upam, da se vidimo zopet naslednje leto!

V nadaljevanju si oglejte fotogalerijo

1234...678►

Sorodne objave:

• Inline derbi Splošna Bolnica Jesenice vs Zdravstveni dom Jesenice (0)

Letošnja že trinajsta akcija Moj zdravnik je, tako kot vsako leto, trajala zadnje tri zimske mesece, od 3. januarja do 13. marca. Glasove za izbrane zdravnike so sodelujoči pošiljali preko interneta, z letaki in s kuponi, s klici v posebne oddaje na radijskih postajah in na brezplačno telefonsko številko, pošiljali pa so tudi SMS-sporočila. Glasovalci so izbranim zdravnikom poklonili priznanje za svoje dobro, pogosto naporno, delo in odnos, ki jih imajo do svojih pacientov. Potrdili pa so tudi prizadevanja uredništva Vive, da je dober odnos med zdravnikom in bolnikom eden od pomembnejših gradnikov kakovosti zdravnikovega dela.

Priznanje vsem zdravnikom smo izročili 2. aprila na slavnostni podelitvi na Ljubljanskem gradu v družbi predstavnikov zdravstvene stroke in tistih, ki pomembno prispevajo k visoki ravni in ugledu slovenskega zdravstva.

Slavnostni govorec letošnje prireditve je bil minister za zdravje Borut Miklavčič, prireditev je povezovala igralka Maja Martina Merljak, nastopila je pevka Kristina Oberžan, za živahnost pa je poskrbel Magnifico s kitaristi.

Click here to view the embedded video.

Moja zdravnica 2009 Alenka Simonič, dr. med., spec. splošne medicine,

se je iskreno zahvalila za priznanje: “Priznati moram, da sem res prijetno presenečena in vesela, da so moji bolniki zadovoljni z mano. Naj dodam, da gre pri tem za obojestransko zadovoljstvo. Vedno sem pripravljena pomagati, ljudem skušam prisluhniti, razumeti njihove težave in se o vsem odkrito pogovoriti.”

Glavna in odgovorna urednica revije Vive Vesna Žunič je na podelitvi povedala: “Danes je morda bolj kot kdajkoli jasno, da živimo v času, ki zahteva temeljit premislek o tem, kako želimo živeti in kakšno dediščino želimo zapustiti. Kaže, da se je dosedanji način življenja izčrpal, in da v ospredje prihajajo vrednote, ki so bile doslej ponekod žal zanemarjene. Vrednote, ki postavljajo v središče sočutje, iskrenost, toplino, spoštovanje sočloveka in življenja v vseh njegovih oblikah.” Viva skupaj z ljudsko akcijo Moj zdravnik te vrednote neguje že ves čas izhajanja.

Nad potekom akcije in glasovanjem je tudi tokrat bdela naša strokovna komisija, ki jo sestavljajo prim. Marko Demšar, dr. med., Dean Klančič, dr. med., Ivan Cibic, dr. med. in prof. dr. Pavle Poredoš, dr. med.

In kdo so dobitniki letošnjih priznanj?

Moja zdravnica 2009

Letos je največje število glasov in tako naziv Moja zdravnica 2009 dobila Alenka Simonič, spec. splošne medicine

Novomeščanka Alenka Simonič se je že kot otrok vedno igrala, da je zdravnica in razlagala, da bo pomagala bolnim ljudem. Sedaj že 12 let opravlja delo splošne zdravnice. Specializacija iz splošne medicine jo je pritegnila zato, ker je zdravnik družinske medicine navadno zdravnik, ki je človeku najbliže in najdostopnejši. Njun odnos je tudi trajnejši, zato zdravnik bolnika bolje pozna, z njim se večkrat pogovarja in mu prisluhne. Nemalokrat zadostuje že lepa beseda. V ambulanti novomeškega zdravstvenega doma skrbi za približno 2.100 bolnikov, za katere pravi, da si je treba vzeti čas. “Drugače ne gre.

Nekateri ga potrebujejo več, drugi manj - treba se je prilagajati. Pozorno poslušanje bolnikove anamneze je zelo pomembno, saj lahko v številnih primerih prav na osnovi te postaviš diagnozo.” Največ ji pomeni, da svojim bolnikom zna in zmore pomagati, pri tem pa je izredno pomemben tudi dober odnos. “Bolniki mi zaupajo in tudi jaz njim.

Nemalokrat izvem od njih tudi kaj koristnega, saj so nekateri zelo informirani.” In ravno zato ker je želela za svoje bolnike poskrbeti kar najbolje, se je odločila za delo v zasebni ambulanti. Skupaj z medicinsko sestro si sama organizira delo, tako da poteka s čim manj zapleti in nepotrebnega čakanja. Od nekdaj jo je zanimala tudi urgentna medicina. Redno je vključena v dežurno službo in službo nujne medicinske pomoči, ki jo organizira prav zdravstveni dom.

Z novomeškim zdravstvenim domom, z vsemi kolegi in sodelavci, dobro in korektno sodeluje. Kolikor ji čas dopušča, se ukvarja s športom - rada teče, hodi, smuča in pleše, večkrat pa skoči tudi na morje. Ob podelitvi priznanja je povedala, da je prijetno presenečena in vesela, da so njeni bolniki zadovoljni z njo.

Moj ginekolog 2009 je postal Nenad Šepić, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

Nenad Šepić se je rodil v Kostanjici na Hrvaškem. Že kot otrok si je želel študirati medicino. Njegova teta je prva opazila njegov dar za zdravniški poklic in ga prepričala, naj se raje odloči za to pot. Študij medicine je opravil v Zagrebu, leta 1982 pa se je preselil v Prlekijo. Specializacijo je končal leta 1990 v Ljubljani, od leta 1997 pa v Ljutomeru dela kot zasebnik koncesionar.

V svoji ambulanti skrbi za pet tisoč pacientk. Meni, da je delo na podeželju še posebno odgovorno ter da zanj potrebuje ogromno znanja, poguma in dobre presoje. Pravi tudi, da je moških ginekologov vse manj, da izgubljajo bitko s kolegicami, zaradi česar morajo v svoje delo vložiti več truda. Posvetiti se komunikaciji s pacientkami, saj le tako lahko razblinijo predsodke in si pridobijo njihovo zaupanje.

Največ prostega časa preživi s soprogo, ki je tudi zdravnica, anesteziologinja, zato sta si lahko v veliko podporo. Po vseh teh letih še vedno dela z ljubeznijo. Če bi še enkrat izbiral, bi znova izbral medicino.

Sicer pa dobro skrbi za svoje zdravje, saj rad igra nogomet, redno hodi v fitnes in se zdravo prehranjuje. Ob podelitvi priznanja je povedal: “Priznanje je zame potrdilo, znamenje zaupanja in izziv za delo v prihodnje. Doživljam ga kot priznanje vsej ekipi, zato bi se svojima medicinskima sestrama Zdenki Štrakl in Nadi Prelog rad zahvalil za dolgoletno sodelovanje.”

Moj pediater 2009 je postal Dušan Kolarič, dr. med., spec. pediatrije

Dušan Kolarič, rojen na Ptuju, si je že v otroških letih želel postati zdravnik, med študijem pa je opazil, da mu je še posebno blizu pediatrija. Osemindvajset let in pol je delal na otroškem oddelku Splošne bolnišnice Ptuj, kjer je bil tudi predstojnik oddelka, nato pa je sprejel nov izziv. Zdaj že štirinajst let dela v Zdravstvenem domu Ormož. Delo ga zelo veseli, njegov največji čar pa vidi v tem, da po tem, ko novorojenček prvič pride v njegovo ordinacijo, postopoma gradita odnos.

Pravi, da je težje kot z otrokom doseči pristen stik s starši. Pomembno je, da skupaj s starši odkrije rešitev za otrokovo bolezen. Pri njegovem delu pa sta najpomembnejša diagnostika in sodelovanje z drugim zdravniškim osebjem. “Zlepa ne napišem terapije, dokler nisem povsem prepričan v njeno ustreznost. Od tega načina dela, ki je zelo vezan na službe, ki delujejo zunaj zdravstvenega doma, ne odstopam. Srečo imam, da sem bil predstojnik oddelka, zato sem v dobrih stikih s subspecialistično dejavnostjo po Sloveniji, tako da mi za svoje paciente ni težko urediti dodatnih preiskav.

Menim, da bi delo povsod moralo potekati tako.” Pacientov ima veliko, 1.800, kar je za pediatra na primarni ravni preveč. Sicer pa pravi, da je to priznanje v resnici priznanje celotni ekipi. Razveselilo je tako njega kot njegovi medicinski sestri.

Kadar potrebuje počitek, se najraje odpravi v gore. Dopust vsako leto preživi na Gorenjskem, kjer se najlažje sprosti in pozabi na skrbi, če je le možno, pa odpotuje tudi v tuje kraje.

Moja družinska zdravnica 2009 pa je postala Ana Slapšak Gorinšek, spec. splošne medicine

Svoje delo opravlja že 31 let. V zasebni ordinaciji v Sevnici, ki jo vodi dvanajst let, skrbi za 2.200 pacientov, o katerih pravi, da se starajo skupaj z njo. To obenem pomeni, da je tudi njeno delo vse zahtevnejše, saj pacienti potrebujejo čedalje več pomoči, zahtevnejši pa so tudi pacienti, saj od zdravnikov pričakujejo več kot nekoč. “Sicer pa znatno bolje skrbijo za zdravje, tudi z našo pomočjo.

Želimo si, da bi se zavedali, da je najpomembnejša skrb zase, šele potem za druge.” Pravi tudi, da se odnos med bolnikom in osebnim zdravnikom gradi leta in leta. Najprej si je treba pridobiti zaupanje, potem pa to zaupanje ohranjati z delom. Prizadeva si, da bi bil njen odnos do pacienta prijazen, prijeten in spoštljiv, to pa je obojestransko delo.

In to, da je pacient zadovoljen, je zasluga celotne ekipe. “Pacienti niso glasovali le zame, pač pa za mojo ambulanto, v kateri dela tudi moj tehnik, Marjan Slabšak, ki je izredno dober sodelavec in organizator dela, z dobrim občutkom za ljudi.

Vse to prispeva k tekočemu delu, ki je v zadovoljstvo vseh.” Dodaten izziv ji pomeni mentorstvo študentom medicine in specializantom družinske medicine, vključuje pa se tudi v nujno medicinsko pomoč in dežurno službo v zdravstvenem domu.

Po napornem delovniku se najraje sprošča na domačem vrtu. Rada se ukvarja s športom, prebere dobro knjigo ali se odpravi na potovanje. Brez podpore družine in še posebej moža, ki ji ves čas njene poklicne poti stoji ob strani in ji pomaga, še posebej v času zasebništva, se ne bi mogla toliko posvetiti svojemu delu, kot to počne sedaj. “Mislim, da sodim med tistih deset odstotkov srečnih ljudi, ki radi delajo to, kar delajo. Z užitkom opravljam svoje delo in še vedno mi je izziv.” Želi si le več kolegialnosti, vzajemne pomoči ter prijaznosti in spoštljivega odnosa med kolegi.

Click here to view the embedded video.

Click here to view the embedded video.

Avtorja fotografij

Marko Vanovšek (Nenad Šepić, Dušan Kolarič)

Diana Anđelić (Ana Slapšak Gorinšek, Alenka Simonič)

Sorodne objave:

• Utrinki iz delavnic osnovnih kirurških tehnik za specializante ginekologije in porodništva (0)