Dušan mi je podaril arhivsko kolekcijo filmov (kar pomeni, da je vsem že pred desetimi leti potekel rok uporabe), zato sem treniral na dia in barvne negative, čaka pa me še nekaj črno-belih (in zaloga čisto nove Portre za posebne priložnosti in posebne ljudi).

Dovolj besedičenja, gremo gledat fotke!

To je bil očitno Fujichrome RDP II (ki se mu zdaj reče Fuji Provia). Zelo star, zelo pretečen in zelo moder, zato malce barvne korekcije.

Matic trenira. Jaz pa tudi, na Velvio.

Martin.

Oskar? Olaf? Obelix =)

Mami. Fotomodel, seveda :)

Sabina. Še vedno Velvia, še vedno fine barve.

To je pa Maja in spet Provia. Original je bil malo bolj moder :)

In še ena, ki je zame zelo posebna. Prvi akcijski posnetek! =) Ivan v akciji. Če se ne motim, je bila tole Agfa. Tudi zanimive barve.

Na spletu je kar nekaj vodičev za izdelavo, a nisem našel takega, ki bi natančno pojasnil točne mere pri mašineriji. Očitno prilika zame, da povzamem :)

Potrebujemo:

• škatlo (po možnosti trdo in tako, ki ne prepušča svetlobe, recimo od čevljev ali kaj podobnega)
• srebrno folijo (za sendviče!)
• flomaster ali črn lepilni trak (sprej za potuho)
• šivanko (drobno)
• olfa nož (najbrž bi šlo tudi s škarjami, če niste preveč nerodni)
• meter
• selotejp
• fotografski papir (pravi foto papir, ne tisti za  printat fotke)
• napolitanke (optional)

Postopek

1. Ohišje
Izmerimo škatlo. To je dokaj bistveno. Razložim ob priliki. Nato na sredino ene stranice (načeloma ne pokrova) izrežemo luknjo, cirka 1×1 centimeter. Škatlo nato od znotraj pobarvamo s črnim flomastrom ali oblepimo s črnim trakom. Tisti bolj lenobne sorte jo ponavadi kar posprejajo s črnim sprejem. Zakaj tolikokrat poudarjam črno? Ker s tem zmanjšamo odseve svetlobe znotraj škatle. Škatlo lahko polepimo tudi z zunanje strani, ampak to je bolj za vizualni efekt. Ker Delamaris fotoaparat je bistveno bolj hardcore =) Namig: če jo boste prelepili, luknjo lahko izrežete tudi kasneje, jasno.

2. Zaslonka in zaklop
Na notranjo stran škatle (tam, kjer imamo načeloma našo dokaj oglato luknjo) nalepimo košček srebrne folije za sendviče, ki prekrije odprtino. Po neki teoriji bi morala biti zdaj v škatli popolna tema (tako kot v hladilniku, ko zapreš vrata, pravijo). Nato skozi to tanko srebrno folijo naredimo eno majceno luknjico s šivanko. Ponavadi na zaženemo cele šivanke skozi, ampak le prebodemo s konico. Luknjica naj ima premer cirka 0,4 mm. Tam na oko :)
Kot zaklop lahko uporabimo košček črnega lepilnega traku (ali srebrnega ali rumenega ali… pač nekaj, kar ne prepušča svetlobe). Če ste špilavne volje, lahko sami izdelate tudi neke vrste zaklop in sprožilec… Jaz sem se hecal v tej smeri, pazljivi bodite le, da ne bo light leakov. There!

TwinLens fotoaparat, huda reč =)

3. Vstavljanje svetlobno občutljivega medija
Ali loadanje filma :) OK, v teoriji je stvar dokaj preprosta… Zapremo naš zaklop, da svetloba ne pride noter, nato gremo v nek silno temačen prostor (mi mu rečemo kar temnica, go figure) in tam vstavimo foto papir. V takšen aparat bi načeloma lahko vstavili tudi pravi film (recimo ČB negativ), ampak je lažje, če damo kar en košček papirja, v mojem primeru recimo 10×6 cm, ki ga s selotejpom pritrdimo na zadnjo (notranjo) stran škatle, torej vizavi naše male luknjice.
Ko je papir enkrat noter (aha, naj še enkrat poudarim, da to ni nek print papir ala canon ali HP, ampak proper foto papir, recimo Efke, Ilford ali kaj podobnega), zapremo škatlico in jo zadaj dobro zalepimo. Res, pazljivo, da ne bo kake ekstra špranje.

4. Fotkanje
Gremo ven, pazljivo izberemo motiv, natančno kadriramo in sprožimo!
Hehe, seveda… OK, v resnici je to bolj tako, da postavimo aparat in ga usmerimo v objekt, potem pa naredimo fotko in nimamo pojma, kaj bo notri in koliko bo notri. Glede na to, da je goriščnica relativno kratka, je tole na slikah širokokotni pinhole. Če bi luknjico naredil na levi ali desni strani, bo dobil bolj “tele” varianto. Jasno? Upam. Sicer pa probajte, saj sta lahko tudi 2 luknjici na eni škatli, le med slikanjem naj bo ena zaprta.
Papir je bistveno manj občutljiv kot film, zato ponavadi traja kar nekaj minut, da napravimo posnetek. Glede na to, da imamo fiksno zaslonko (heh), je čas osvetljevanja odvisen predvsem od svetlobnih pogojev (vremena). Prav tako je pametno paziti, da ni preveč vetrovno, sicer bomo imeli na fotki kakih 17 kadrov. Ali pa pač gor postavite en kamen, tudi zaleže, če niste ravno iz Ajdovščine.

5. Tehnikalije
To je tisto, kar pogrešam pri večini vodičev… Kako velika slika bo, koliko časa osvetljevati, kakšno luknjico narediti… Kdo bi vedel?
Zato nam pride prav Camera design calculator, kjer levo zgoraj vnesemo goriščnico (to je razdalja med luknjico in papirjem, ergo globina škatle), potem pa nam (desno zgoraj) izračuna optimalni premer luknjice. Delamaris pinhole (TwinLens edition) ima goriščnico 6 centimetrov, torej ima luknjico premera švoh 0,4 mm, neka škatla za čevlje z goriščnico 29 centimetrov pa ima 0,7 mm luknjico (to bi bil že bolj “tele” pinhole).
Zanimivo je tudi polje Image diameter, ki nam pove, približno kako velika bo projecirana slika na papirju (načeloma bi morala biti diagonala našega koščka papirja manjša od tega premera; v nasprotnem primeru se pojavi vinjetiranje).
V zadnji vrstici pa imamo še čaroben podatek glede časa osvetljevanja. Če slikamo na film, pač vpišemo, koliko ASA ima film, če pa fotkamo na papir, potem pa je to malce bolj kavbojsko. Načeloma velja, da je v primeru jasnega in sončnega vremena ASA okrog 8 ali celo 10. Če pa je oblačno ali temno (ali če fotkamo notri, pod lučmi), pa je ekvivalent ASA recimo 2 (za delno oblačno je okrog 5, za občutek).
Ko vpišemo podatek o svetlobni občutljivosti medija (ASA/ISO), nam na desni izračuna priporočeni čas osvetlitve. V primeru, da slikamo na papir, je to ponavadi kar nekaj minut, v oblačnem vremenu celo do pol ure. Zdaj je najbrž jasno, zakaj mora biti škatla pri miru (ali pod kamnom).
Obstaja še en tak fleten pinhole calculator, ki daje podobne rezultate.

6. Razvijanje
Skočite v temnico, odprete škatlo, ven vzamete film in ga razvijete v kemikalijah. V 15 minutah ste fertik in že lahko vstavite nov papir in greste delat novo fotko. Ampak se bolj splača narediti nekaj več “aparatov” in z njimi slikati sočasno. =)

Zaključek

Camera obscura (pinhole) je preprost fotoaparat, ki ga lahko izdelamo sami v nekaj minutah. Ko slikamo prvič, ponavadi še ne vemo natančno, kako širok kader bomo zajeli, ampak z vajo dobimo občutek in vsaka naslednja fotka je boljša, zato nikarte ne obupajte, če ne rata iz prve. Meni ni, naslednje 3 so bile pa super :)

Hvala Dušanu, Bojanu, Jaku in Ani za pomoč pri delavnici. mwa*

Če se odločite, da bi šli na katero od pustovanj, ki jih organizirajo po Sloveniji, vsekakor priporočam Markovce, ker so ljudje tam še posebno prijazni in sproščeni, brez težav se gibate med maskami in se nasploh imate fino. Kot smo se imeli tudi mi.

Seveda poslikano na film.

V boj z goro se nas je podalo 6 članov FK Kamnik in pridruženi pohodnik Bine, vrh pa smo osvojili vsi. Nekaj se jih je na poti tudi izgubilo in so prišli na Mangart. Go figure?! Baje Maja ni videla odcepa za Vršič. Ker je Vršič res tako lahko zgrešiti, ne?

Either way, čaj in jota sta še vedno najboljša na 2000. Tako kot slike od Jaka in Ane, ki me spet nekaj šimfa v zadnjem odstavku.

Kak predlog, kam iti drugo leto v Kamniške?

Že res, da sem po mestu ogromno prehodil, a tokrat sem videl toliko novih, neznanih stvari, da me je potegnilo, da bi šel še kdaj. Nasploh me vedno preseneča, da se v Pragi orientiram bistveno bolje kot v Ljubljani. Go figure.

A, saj res! Da ne bom pozabil na fotke. Očitno je Praga pravi poligon za preskušanje mojih fotoaparatov (skoraj toliko kot Bratislava). Tokrat je bila z mano Bessa R3a s 40 mm objektivom. Digitalec je počakal v sobi in je prvo fotko naredil šele v Ljubljani, sicer pa sem poslikal kar 5 filmov. Rangefinder je res nekaj posebnega. Priznam, malce sem se bal ročnega ostrenja, ampak strah je bil odveč, zadeva mi je pravzaprav zelo všeč in komaj čakam, da razvijem še DIA filme. Tokrat pa črno-beli, za pokušino.

Jaz sem kar nekaj časa razmišljal in prišel do sklepa, da praktično nikoli ne slikam s teleobjektivom, da ne maram posnetkov rož in da mi sploh ne potegne makro. In ker vedno težim k temu, da bi bile slike kar najbolj ostre, sem se tokrat odločil za poetično neostrino.

Odzivi na rezultat tovrstnega umetniškega ustvarjanja niso bili najbolj pozitivni, tako da se bom mogoče še nekaj časa držal mojih 35 mm :) Vseeno pa pokažem, kaj je nastalo.

Všeč? Mogoče vsaj ena? =) Slikano v Arboretumu. 4x narava, 2x divja žival. Pa še slike, ki jih je za ta večer pripravil Jaka.

Odločal sem se med dvema, prednost pa je dobila najbolj sveža, ki sem jo naredil v Zagrebu pred dobrim mesecem, z (delovnim) naslovom Čiščenje tržnice.

Sodelovalo je 16 avtorjev iz (mislim da) osmih držav, iz Slovenije še Peter Pokorn iz Škofje Loke, ki je pripravil serijo Pomlad v vinogradu. Lepa.

Hvala Simonu in Dušanu, ki sta mi pomagala pri izboru in postavljanju v tako kratkem času! Hvala tudi Mateju in Roku, ki sta šla zraven na otvoritev, much appreciated.

Vabljeni v MC Kotlovnica v Kamniku v sredo, 13. aprila, ob osmih zvečer. Predstavili bomo nekaj še nevidenega foto materiala, predvsem pa z vami delili zanimive popotniške štorije.

Kako se lotiti poti, na kaj je dobro biti pozoren, kako priti na tekme in do avtogramov, kje kupiti čevlje, kaj se splača videti in česa ne… Vse to vam povemo iz prve roke.

Je Hooters fajn? Je Anže še bolj fajn? Kaj vse so prehodile naše nogice? Se je pošast odstranila? Odgovore dobite v sredo :)