Znanih je vseh 77 glasbenih izvajalcev, ki bodo nastopili na deveti ediciji

ŠE ZADNJI PAKET GLASBENIH IMEN:

Slovenski kantavtorski duo 3:rma, estonska avant-disko naveza Ajukaja & Mart Avi, domači techno čarovnik Alleged Witches, slovenska pop/trip hop ustvarjalka Astrid-, avstrijski indie, r&b in dream pop koktajl Aze, predstavnica novega hrvaškega popa Bad Daughter, srbska ambasadorka »kapitalističnega bluesa« Bojana Vunturišević, italijanski elektronski avanturist Capibara, severnomakedonska zvezda v nastajanju Dina Jashari & Drugari, predstavnik češkega elektronskega podzemlja DJ ORY, češki ambasador basovske glasbe DLKTek, izkušeni predstavnik ljubljanskega klubskega podzemlja DVS, mladi up srbskega alter r&b-ja Dzipsii, latvijska avant-pop avanturistka Elizabete Balčus, slovenski jazz futuristi Etceteral, nekonvencionalna češka komorna zasedba Floex Ensemble, madžarski producent ambientalne elektronike iamyank, ukrajinski EBM/dakwave dvojec Kurs Valüt, francoski predstavniki glamurozne psihedelije in seksapilne punkovske energije La Femme, madžarska techno/house producentka LAU, predstavnica češke elektronske scene Lednicka, hrvaški neortodoksni pop/hip-hop duo litl itali, severnomakedonski post-punk podmladek Lufthansa, slovenski jazz tolkalec in skladatelj Luka Matić (Mladi Raziskovalci VI.), samosvoji švedski eksperimentator Max Wainwright, all-star formacija slovenskega garažnega podzemlja Morvern, transžanrsko naravnana slovenska didžejka Moska, madžarska psihedelična godba Óperentzia, ena aktivnejših slovenski didžejk mlajše generacije Raketa, eksperimentalni češkoslovaški jazz duo Ranjevš & Obasz, zastavonoši domače indie dance/nu-disko scene RotorMotor, slovenska techno pustolovca Stagnat, litvanska retrowave nostalgika Superkoloritas, domači noise rock/no wave/impro ekscentriki Svojat, francoske post-punk/noise rock sile The Psychotic Monks, češki ljubitelj nizkih frekvenc Toss in avstrijski techno/bass producent Toupaz.

ŽE NAPOVEDANI IZVAJALCI: ### (HR) I Bel Tempo (LV) I birds of unknown (SI) I boebeck (HU) DayKoda (IT) I DUF feat. VJ5237 (SI) I Eliza Legzdina (LV) I Fran Vasilić (HR) Global Charming I (NL) Gugutke (SI) I Jausmė (LT) I Just Mustard (IE) Kačis (SI) I Katarina Gryvul (UA) I Kenji Araki (AT) I Klotljudi (RS) LAZZARETTO (IT) I Lelee (SI) I Luka Prinčič (SI) I manna (EE) Miha Gantar Trio (SI) I Moveknowledgement (SI) I Nesen (LV) GMB+jesusonecstasy: Nexus AV (SI) I NIVVA (CZ) I O. (UK) I Planeta Polar (LT) Plié (LT) I proto tip (RS) I Puuluup (EE) I PVA (UK) I Sam Handwich (SK) Tittingur (SK) I UCHE YARA (DE) I Unschooling (FR) I X.U.L (SI) Wojciech Rusin (PL) I Wu-Lu (UK) I Zahir (EE) I Zouj (DE) MENT 2023 PLAYLISTA: Za lažje odkrivanje muzik na novo najavljenih imen, smo za vas pripravili osveženo MENT playlisto.

Več na www.ment.si.

Letošnja edicija prinaša tudi prvi fokus – Baltski fokus bo predstavil živahne scene Estonije, Latvije in Litve. Prinaša številne izvajalce, glasbene profesionalce, predstavitve in konferenčne teme, ki so vezane na baltske države. Fokus nastaja v sodelovanju z izvoznimi pisarnami Music Estonia, Music Latvia in Lithuanian Music Business Association ob podpori Baltiškega kulturnega sklada.

MENT tokrat združuje moči z ljubljanskim festivalom elektronske in eksperimentalne glasbe ter zvočne umetnosti SONICA in evropsko kreativno platformo SHAPE+ s posebej kuriranim odrom, posvečenim sodobni izvenserijski in avanturistčni elektronski glasbi iz Vzhodne Evrope. Na MENT konferenci bosta gosta ustanovitelj in umetniški direktor festivala SONICA Martin Bricelj Baraga in vodja SHAPE+ platforme Michael Brenner, gostujoča glasbenika Wojciech Rusin in Katarina Gryvul pa bosta imela tudi vsak svojo glasbeno delavnico.

Več na www.ment.si.

PROGRAM

NOVIH 31:
Hrvaška post-hardcore garda ###, latvijski indie dance dvojec Bel Tempo, intimni madžarski indie pop boebeck, italijanski nu jazz avanturisti DayKoda, slovenski modularni eksperimentator DUF, latvijska r&b/hip hop diva Eliza Legzdina, hrvaški kantavtorski pop fenomen Fran Vasilić, indie kvartet iz amsterdamskega podzemlja Global Charming, slovenski glasniki regionalnih ljudskih tradicij Gugutke, litvanska kantavtorica in skladateljica Jausmė, irski shoegaze melanholiki Just Mustard, slovenski eksperimentalni folk trio Kačis, ukrajinska ambasadorka sodobnih elektronskih tokov Katarina Gryvul, avstrijski postklubski producent Kenji Araki, italijanski lo-fi pop sanjači LAZZARETTO, predstavnik slovenske algorave garde Luka Prinčič, estonska alter r&b pevka manna, nekonformistični avant-jazz trio Miha Gantar Trio, slovenski elektronski avdiovizualni dvojec GMB+jesusonecstasy: Nexus AV, češki futuristični pop duo NIVVA, nažigaški britanski jazz dvojec O., nebrzdani litvanski hrupneži Plié, srbski garažni rock šarmerji proto tip, angleška techno punk trojka PVA, slovaška levopolna indietronika Sam Handwich, slovaški eksperimentalni elektronski dvojec Tittingur, nemška pop rock multiinstrumentalistka UCHE YARA, francoski post-punk nabriteži Unschooling,
slovenski predstavnik atmosferične elektronike X.U.L, poljski preroditelj srednjeveške in renesančne glasbe Wojciech Rusin in estonski noise rock veterani Zahir.

ŽE NAPOVEDANI:
birds of unknown (SI) / Klotljudi (RS) / Lelee (SI)
Moveknowledgement (SI) / Nesen (LV) / Planeta Polar (LT)
Puuluup (EE) / Wu-Lu (UK) / Zouj (DE)

MENT 2023 PLAYLISTA:
Za lažje odkrivanje muzik na novo najavljenih imen, smo za vas pripravili osveženo
MENT playlisto.

KONFERENCA

MENT predstavlja novih 16 konferenčnih imen in izpostavlja nekaj vsebinskih poudarkov. Baltski fokus prinaša celodnevni strnjeni konferenčni program, ki bo posvečen spoznavanju glasbenega dogajanja v baltskih deželah. V povezavi z združenjem neodvisnih založnikov Runda se bo odvil Runda Digital Day, ki bo namenjen digitalnim glasbenim vsebinam. Poleg že najavljenih intervjujev z ustanoviteljem nemške neodvisne založbe City Slang Christofom Ellinghausom in domačo promotorsko legendo Igorjem Vidmarjem, se bo odvil tudi pogovor z Eleno Natale, ustanoviteljico talinskega kluba HALL, ki velja za stičišče baltske elektronske klubske scene. Gost konference bo tudi ustanovitelj in umetniški direktor ljubljanskega festivala SONICA Martin Bricelj Baraga, ki bo predstavil zgodovino in delovanje festivala ter sodelovanje z evropsko platformo SHAPE+. Obetajo se tudi številni drugi tematsko razgibani pogovori, predstavitve in delavnice: festivali in dogovarjanje koncertov v post-covidnem obdobju, trajnostne turneje, preboj na mednarodne glasbene trge, umeščanja glasbe v filme in oglase, priložnosti v web3/DAO skupnostih, ter nenazadnje tudi MENTovi konferenčni klasiki – poslušalnica in hitra mreženja.

NOVIH 16:
Agnese Cimuška (Music Latvia, LV) / Aleksandar Bošković (Believe, RS)
Dominika Maša Kozar (Kino Šiška, MENT, SI) / Elena Natale (HALL, EE)
Inna Lytovka (Music Export Ukraine, UA) / Ļena Šme (Skaņu Mežs, LV)
Kaytlin Davies (Friends With Benefits DAO, DE)
Martin Bricelj Baraga (SONICA, MoTA, SI)
Login Kochishki (Password Production, PIN Music Conference, MK)
Martynas Butkevičius (8 Festival, 8 Days A Week, LT)
Matwe Kaščak (SPFM, Nová Cvernovka, SK)
Michal Brenner (SHAPE+, CZ) / Tanya Korenik (UCE, EE)
Roman Demchenko (Sveta Bar, DamnLoud Agency, EE)
Victor Diawara (Loftas, LT) / Zoran Stajčić (Ravnododna, HR)

VSTOPNICE
Do 28. februarja so na voljo early bird festivalske vstopnice in PRO PASS (festival + konferenca + dostop do delegatske baze + MENT tote bag).

Enajst let je dolga doba, v svetu glasbe pa se čas meri z drugačnimi vatli, kot v dominionu običajnega, karkoli že to je. Dolgoživost ljubljanskega kvinteta, ki je postal sekstet, noiserske sludgerske zveri, ki sliši na ime The Canyon Observer, je prej izjema kot pravilo v svetu ekstremnih obratov, dodatnih decibelov in glasbe, ki terja več truda ter fizičnega in mentalnega napora, da bi jo lahko jemal za svojo. Sam jih jemljem. Že od prvega stika, prvega EPja dalje, eksperimentalnemu zlitju ekstremnih energij ter močnih karakterjev pa je sledila nadaljnja pot. Tudi preko Kube in po FVCKu ter doseganju popolnega nihilizma plošče Noll smo bili po letih, žigosanih s korono ter distopijo odtujevanja, popolnega subjektivizma in dosledne razklanosti, deležni tretje plošče, albuma Figura, ki redefinira vse doslej slišano. Meje na papirju, meje v glavah in meje med nami. Zato, da s poseganjem tudi na polje free jazza ter avantgarde ponudi nekaj več. Tisto nekaj več, kar žene željo po poskušanju, nadgradnji in pobegu od klišejev korak dalje. Proč od varnega zavetja, laboratorij za to pa je medosebni prostor med ljudmi, ki si pustijo blizu. Prav z mislijo na to sem na atipično topel januarski dan odšel proti Detroitu, ljubljanskem glasbenem prostoru sobivanja raznovrstnih ljudi, ki glasbo slišijo, dojemajo na ločene, a njim dane načine. Pred uradnim izidom tretje plošče in pred skorajšnjim nastopom v ljubljanski dvorani Španskih borcev iztočnic za analizo ter pogovor ni manjkalo. Tako zvokovnih, estetskih, filozofskih kot tistih najpomembnejših – pristno medosebnih, katere pa sta basist Nik Franko ter kitarist Gašper Letonja po dolgih letih medosebnega spoznavanja in tipanja, bila tokrat predstaviti tam, kjer je glasbenik res doma – na prostoru za vaje, v univerzumu kreativne moči, energije ter prepotrebnega miru, iz katerega se lahko čas meri tako, kot je edino prav in smiselno.

Avdio intervju na vas čaka tule.

Kako so zveneli na koncertu, kjer so predstavili svež album Figura pa tule.

Prvo, kar je dejstvo, srečnega in zdravega …

Gašper Letonja: Enako, tudi tebi.

Naj bo vrhunsko. Leto izzivov je pred vsemi nami, verjamem pa, da s tem, kar ste si zastavili za mesec januar kot krst, tudi za vas, za The Canyon Observer. Enajst let od začetka, štiri leta od nazadnje, ko smo se dobili v Španskih borcih (dejansko v kavarni SEM, a možgani včasih spišejo svoje kontektualne zgodbe op.p.), ko ste bili ravno pred ali ravno na dan izida plošče Nᴓll, sedaj pa se obeta že tretji celometražni izdelek Figura, ki jo s krasnim teasanjem s posameznimi videospoti in enega (videospot za skladbo Kri op.p.) sem zasledil prav danes, Kri …

Nik Franko: Yes …

… predstavljate folku … Kakšni so občutki, glede na to, da pričakovanja, določene ideje so, kaj pa pričakujete od tega, kar bodo lahko dobili Španski borci v svoji notranjosti z vašim nastopom in pojavo na odru?

Gašper L.: Ne pričakujemo nič, bolj upamo, da bomo vsaj približno prodali dovolj kart … (smeh)

Nik F.: Ja …

Gašper L.: Pa tako … Pričakovanja? Kakšna so? Dejansko nimamo nekih velikih pričakovanj. V to situacijo smo se spustili zato, ker smo si želeli malce začiniti življenje in to je to … (smeh) Nismo razmišljali o tem, kako uspešno bo to ali kakšni bodo odzivi.

Nik F.: To smo naredili bolj zaradi sebe. Itak nam je jasno, da je album, da je glasba zelo naporna, samo nam je to zelo ljubo in v tem smo se našli in če bo to ljudem, ki so nas doslej poslušali, to v redu, super, če ne pa … Jebiga … Kaj hočemo?

Točno tako! Sicer, če se dotaknemo ravno tega – bend kot bend, je dobil vnovič novo reformacijo: razširili ste se za dodatnega člana, (dodatnega bobnarja) Gašperja Prusa, človeka, ki ga poznamo iz drugih glasbenih entitet, kjer je sedel med drugim za bobni zasedbe Grrizli Madams … Kako je prišlo do te združitve, pa, preden bomo šli do stalne dopolnitve, se dotaknimo še dopolnitve z drugimi glasbeniki, ki so prišli iz popolnoma drugih, iz akademsko izobraženih vod (TCO so na albumu Figura začeli sodelovanje z Juretom Boršičem (alt saksofon), Jasno Kolar (bariton saksofon) ter Tadejo Žele in Katarino Kozjek (obe čelistki) op.p.)), v kolikor sem bil prav informiran?

Nik F.: Tadeja in Katarina sta sigurno … Itak, ko smo začeli razmišljati o ideji dveh bobnarjev ter dodatnih inštrumetalijah ter ko smo začeli delati z Gašperjem, sva se s tem Gašperjem (Letonjo, kitaristom zasedbe op.p.) dokaj hitro dogovorila, da bi ga vzeli v stalno zasedbo.

Dobro, verjamem, da ni šla celotna zasedba v skladu z intenco ter da je bil postavljen nek (togi) načrt, verjetno so tu tudi naključja zraven. Od kje se z Gašperjem sploh poznata in je prišlo do tega, da se mu sploh lahko ponudi priložnost sesti za dodaten set bobnov v zasedbi TCO ter da se mu ponudi priložnost preizkusiti, kako v zasedbi funkcionirata dva seta bobnov v kontekstu celotnega zvočnega zidu, ki ga imate že izgrajenega?

Nik F.: Z Gašperjem se poznamo itak že nekaj časa, sicer bolj navidez in nato se je preselil iz sosednjega placa v ta plac, nakar smo se začeli bolj videvat in pogovarjat, tekom korone sem pa imel malce več časa in tedaj smo in nismo bili več toliko aktivni. Zaradi tega malce več ekstra časa in dodatne želje po igranju kitare sem ga vprašal, če se dobiva na placu in nato sva začela igrati skupaj ter sva se zelo ujela, nakar sva naredila še en bend, ki sedaj bolj počiva, ker trenutno jaz nimam časa. Bistvo je, da smo se tako spoznali, zaštekali in ugotovili, da smo si kompatibilni in, ko je prišel Gašper na to orkestralno idejo je pač bil on (Gašper Prus) ta logična izbira, ker je že bil tu na placu in je poznal vse in tudi sam mi je vmes, še preden sva skupaj igrala, omenil, da če bomo kdaj razmišljali o dveh bobnarjih, da se javlja …

Tako je bila ideja potem zasnovana. Omenil si stranski projekt, dodatno še en bend – lahko poveš več o tem? Kateri bend, kakšna zvrst?

Nik F.: Ne bi sedaj izpostavljal …

Gašper L.: Je kul bend sicer, ki igra hardcore in vleče na sludge, glasbeno pa so hitrejši kot TCO, čeprav na Nollu smo imeli tudi mi podobne situacije. Zadeva vleče na hitrejše parte Nolla.

Nik F.: Ne bi govoril trenutno o tem bendu, dokler se sam ne zjasni, kaj točno bomo mi s tem bendom naredili.

Glede na to, da so tu v kontekstu, zelo pomembno, Jure Boršič na saksofonu (Kombo B, Koromač … op.p.), Jasna Kolar na bariton saksofonu, celo dva saksofona torej in pa dve čeli, ki ju imamo tu s Tadejo Žele in Katarino Kozjek. Fak … Že bend je težko koordinirati ter postaviti, da bodo vsi deli postavljeni in funkcionalni – dva bobnarja sta izziv več, kjer bi marsikdo rekel, da se tu vse ustavi in dodatnega koraka sploh ne potrebuješ, štirje dodatni atipični dodatki za noiserski oziroma sludgerski svet, ki so sicer pri free jazzu in eksperimentalnih vodah sicer že videni (a ne pogosto op.p.) … Kako pa ste prišli do teh ljudi, do teh imen?

Gašper L.: Pa v bistvu smo prišli na idejo, da bi delali z dodatnimi inštrumenti, začeli smo tuhtati, koga vzeti in Tadejo smo poznali že od prej prek Hopsyja (pevca Matica Babiča op.p.), tako da o Tadeji sploh ni bilo vprašanje.

Nik F.: Tadeja in Katarina se poznata že dlje časa, zato je Tadeja predlagala še Katarino …

Tu se je zgodila naravna sinergija …

Nik F.: Ja.

Gašper L.: Jureta pa smo dobili kasneje, ko smo iskali ljudi iz tega sveta.

Nik F.: Prvotno smo se pogovarjali z Andrejem Fonom (klarinetist in saksofon iz zasedb Žoambo Žoet Workestrao, Svojat, Horda Grdih op.p.), ki je načeloma bil za stvar, a če bi imel čas ter če bi Jure sodeloval, da bi lahko vadila, nakar je ugotovil naknadno, da bi mu v kopici stvari, ki jih ima trenutno v življenju, bilo to breme preveč oziroma težava je tudi v tem, da ne zna brati not, kar bi terjalo absolutno preveč časa, da bi se naučil te stvari, zakar nam je predlagal Jureta ter Jasno.

Gašper L.: Jasno nam je predlagal tudi Boštjan Simon (saksofonist zasedb Valkro, Container Doxa op.p.), s katerim smo se tudi pogovarjali. Zasnovano je bilo v začetku kot še večji projekt, saj smo imeli še o dodatnem zborčku, a smo ugotovili, da bi bil to prevelik logistični zajeb …

Saj imate že pri tem tukaj velik logistični izziv uskladiti celoto …

Gašper L.: Itak … Sej to, zato je še dobro, da nismo šli v nekaj tako (megalomanskega) zares … (smeh)

Ker to, kar je bilo artikuliranega in slišanega v končnih izdelkih, na posameznih komadih, o celoti še ne morem soditi, ker plošče nisem mogel (še) dati na predvajalnik, je zelo koncizno narejen artikuliran hrup če rečemo tako …

Nik F.: Ja, sej …

Metrika – kar se mi je zdelo prej, da ste imeli bolj na feelingu, na tem da vidiš človeka (vizualna komunikacija v bendu kot tista, ki dirigira glasbeno dinamiko in prehode op.p.), to, kar pa slišim tukaj pri igri obeh setov bobnov in med celoto pa sugerira, da je bil metronom zraven …

Gašper L.: Sej je bil zelo prisoten, ker sicer potrebuješ nekoga, ki ti dirigira ali pač potrebuješ metronom in enostavno brez te matematike, ker smo si vse kompleksno zastavili komade, enostavno ne gre. Vsaj ritmično.

Nik F.: Čeprav ti trije komadi …

Ki ste nam jih dali na pokušino – Slepič, Koža in Kri …

Nik F.: Samo en komad (skladba Slepič op.p.) je z metronomom …

Gašper L.: Kožo v bistvu sedaj igramo brez metronoma.

Nik F. : V začetku smo jo igrali z metronomom. Slepič je odigran z metronomom.

Poslušam igro obeh bobnov in razhajanja med obema enostavno ni …

Nik F.: Sej ne more biti, ker igrata v delih identične parte …

In ti so kirurško natančno odigrani …

Gašper L.: Dejansko sta oba res huda bobnarja – sicer precej različna bobnarja po feelingu in trdoti – ne tako zelo različna, a različna v tem, kako pristopata k stvari mogoče.

Nik F.: Ne, totalno različna bobnarja sta si v tem pogledu!

Gašper L.: Gašper je denimo precej bolj sistematičen, Varga pa je precej bolj intuitiven, ne vem, kako bi to opisal, ker ne bi želel nikogar napačno predstaviti … (smeh)

Še posebej pri bobnarjih, ki so v bendu vedno najbolj matematični del zasedbe …

Gašper L.: Sedaj sta dva egota tu in je treba paziti … (smeh) Sicer, mislim, zelo dobro funkcionirata skupaj.

Kdaj se je snemanje sploh lahko zgodilo – govorimo o dveh letih sinergije ter spoznavanja in tipanja?

Nik F.: V bistvu je plošča je vse nastalo v enem letu. V bistvu smo največ delali z Gašperjem, ker nam je bilo najpomembnejše, da imamo ritmiko urejeno, nato pa smo začeli počasi delati še z drugimi.

Gašper L.: Za ostale smo morali pripraviti tudi nekake partiture.

To si spisal ti ali je kdo drug?

Gašper L.: V bistvu nam novodobna tehnika zelo pomaga, kjer smo naredili linije, ne vem, na kitari ali sintesajzerju, nato se je to izvozilo v en programček in je ta programček spremenil vse skupaj v note. Nato smo morali malce počistiti kakšne anomalije …

To me zanima – kateri program?

Gašper L.: O fak … Sibelius, ja, sicer pa ti že Ripper v bistvu že izvozi partiture v notah lahko, samo moraš biti res zelo precizen ter popravljati ter quantizat (signalno izravnati op.p.) vse skupaj na mreži, ker sicer ti tako razmeče note in vse čisto čudno izpade …

No, enigma razrešena, saj sem si po prvi predstavi predstavljal zlahka že tebe s svečo na mizi, špegli na nosu in nato pisanje partitur na notno črtovje, kot v starih časih … (smeh)

Gašper L.: No, tako daleč ni bilo potrebno iti, ker česar takšnega nisem sposoben narediti, kar zadeva partiture, a je dejansko bilo vse zelo v redu, sem pa o vsem vprašal tako Tadejo kot tudi Jureta, če je vse skupaj dobro pripravljeno in če se bo dalo brati in se je dalo. Sta rekla, da je bil ovse dokaj v redu, je pa v celoti veliko free partov – sicer taktno določenih, a smo tam določili le kak ambient, glasbeni ambient kot so denimo visoki piski ali nizki ali dolgi toni … Dosti je bilo tega, nekaj delov pa je bilo zelo eksaktno določenih.

Nik F.: Če vzamemo za primer Kožo in Kri: pri Koži je začetni del totalno naštudiran, nato so vmes free deli, a vsak free del ima svoje proste elementale, tudi to, a …

Gašper L.: Joj, ne vem, kako se temu reče, a da vemo, kje in kako iti v naslednji part … Iztočnice – kar sta vedno določala po  navadi Varga in pa Gašper.

Nik F.: Besede, pa prav imamo to besedo …

Gašper L.: Pa ves čas jo uporabljamo …

Nik F.: Pa ni oporna točka?

Gašper L.: Ja, oporna točka je, zakaj pa ne, lahko temu rečemo tudi tako. To rabimo, ko menjamo figure …

Je to pogled ali kaj drugega?

Gašper L.: Po navadi, ker točno vemo, koga gledati v danem trenutku, ter slediti, kako in kdaj spremeniti kak part.

To funkcionira tudi z dodatno komorno zasedbo?

Gašper L.: Sej pravim – mi vemo, kdo bo imel to točko – ali Varga ali Gašper: onadva sta v resnici naša dirigenta in okoli njiju se večinoma v bistvu vse vrti in ona dva določata kako dolgi so ti free parti zares.

Glede na to, da bodo na plošči naprej še Križ in Jezik …

Nik F.: Pa uvodni Dih …

Pa Dih kot uvod – glede na to, da se življenje začne s prvim vdihom, ki ga damo v pljuča, da lahko normalno funkcioniramo – če so vsi ostali komadi poimenovani po delih telesa, kako lahko v celoto sam dih kot dejansko funkcija, dejanje, prostorninsko določena enota, dejansko umeščamo kot organ v celoto telesa Figure?

Gašper L.: Samo resno, uau, o tem sploh nismo razmišljali …

Nik F.: Čeprav bi rekel, da pa Dih prav najbolj odstopa od vseh komadov v celoti. Definitivno so si vsi komadi različni, a sonično je komad Dih povsem drugje. Dejansko smo z njim naredili prvič tudi nekaj v tem smislu.

Gašper L.: Pa tudi ta plata konceptualno ni zastavljena k raziskovanju tako zelo ali k konceptom ali filozofska, da smo si karkoli zelo zastavljali tako razumsko …

Fak, pa glih to sem želel povprašati – filozofija tega himeričnega smisla zraščanja celote benda in ideja o anatomiji, kjer, če lahko izvzameš eno stvar, en organ iz celote ven, lahko to nekaj časa funkcionira zase, a išče kontekst … In nato predstava o sedanji razdvojenosti družbe …

Gašper L.: Saj na nek način je bila to tudi osnovna ideja, a je vse zastavljeno obenem tako široko, da imaš lahko vključen element svoje lastne percepcije ter najdeš v celoti svoje lastne ideje, mar ne?

Torej misli in besede: »V času razkroja solidarnosti in porušenih družbenih odnosov Figura s tkanjem neslutenih glasbenih vezi ter vzpostavljanjem nepričakovanih estetskih povezav odkriva ljubezen in lepoto.«

Gašper L.: To je res … (smeh)

So to besede, ki so položene s strani drugih v vaša usta ali so vaše besede?

Gašper L.: Jaz sem začrtal, sicer ne tako pompozno, te besede, ker lahka je ta naša laična, a osnovna ideja vsekakor je, da se dogaja tudi to. Nismo želeli delati neke plošče samo zvočno, kot da gre samo za bend in te dodatne inštrumentalije, vendar smo imeli ves čas v mislih glasbo kot nek skupek za vse te ljudi. Ni bilo nikoli mišljeno, da smo tu The Canyon Observer in potem vsi ti dodatni ljudje. V kontekstu je bilo mišljeno, da vse deluje kot celota. Ni to neka Metallica in neki klasični orkester.

V tem delu v nekem trenutku brišete meje benda …

Gašper L.: Bend še vedno obstaja, a je razširjen. Sedaj pa … Kaj sem ti še želel povedat …

Smo še pri Dihu …? (smeh)

Gašper L.: Ne, sej to … Naslove je nastavil Hopsy, mi smo jih potem malce skorigirali, namen plošče pa je bil skozi fizično podobo človeka izpeljati metaforo za …

Eksistenco? Zvok? Lovljenje trenutkov?

Gašper L.: Za metaforo na družbene odnose in svašta – kot pravim, si lahko to metaforo predstavljaš na mnogo različnih načinov, plato pa si lahko predstavljaš tudi kot alegorijo na pot od rojstva do smrti.

Čeprav Jezik ne bo nikoli konec …

Gašper L.: Ej … Lahko se zadušiš z jezikom … (smeh)

Spet smo pri stvari artikulacije in prav v tem, v artikulaciji – od vašega prvega EP-ja (plošče Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees op.p.) poskušam dojeti tudi besedila, ki se dogajajo v ozadju pri Hopsyju – so besedila sploh ali gre zgolj za skupek glasov, ki so dodani v celoto kot izziv?

Nik F.: Definitivno so besedila.

Prvič odkar ste šli v snemanje kot bend z vsemi efektivnimi nivoji se pri komadu Kri s tem bolj organskim pristopom, ki ga je slišati v Hopsyjevem glasu, slišati več organskega (ter slečene plasti efektov in zvočne maske op.p.), kar je bilo v preteklosti pod vsemi temi plastmi efektov nemogoče razbrati kar se govori ter kar se sliši. Bodo na plati izdana tudi besedila, izpostavljena kot priloženi teksti, ali ste spet rekli: »Njet!«?

Nik F.: Kri nima besedila, ker ima samo zvoke, vsi ostali, z izjemo jezika, tudi ne, Koža pa ima … Ne vem … Jaz sem dosti v precepu ali naj bi dali ta besedila naprej ali ne … Ne vem, se mi zdi, da je bil pri nas vedno problem pri teh besedilih in vokalih to, da smo se jim vedno posvečali na koncu. Vedno smo delali več na glasbi in ko smo razmišljali o tem, smo v studiu prišli do točke, »Fak, še vokali …« in tako ne vem … Si ti kdaj razmišljal, da bi to objavili?

Gašper L.: Uf, nisem res razmišljal, meni je bila logična situacija ta, da jih nismo nikoli objavljali, da jih tudi tokrat ne bomo. Itak jih je dokaj malo in če gledaš tudi koliko je glasbe, se je funkcija Hopsyja, recimo, malce spremenila in tudi on se je drugače koncipiral, si je nabavil neke efekte in dela te noiske, je pa prisoten precej s svojo kanto (perkusijami, skledo, v katero je eksperimentalno metal kovinske vijake za zvočno kuliso op.p.). Šel je korak dalje. Ima tolkala, perkusije, primitivne – ima neko kanto in neke »wind chimes« ,,, Sej ti jih lahko pokažem … (s podesta prinese večjo kovinsko posodo z ribežnom in vsemi kovinskimi dodatki, Hopsyjevo osnovno glasbeno orodje op.p.). Ima tudi enega glinenega ptička, ribežen in takšne stvari … Poleg tega ima cel pedalboard in množico efektov, s katerim dela noise zraven, seveda pa je tu še njegov vokal, seveda … Glas kot inštrument in je konstantno vpet v celoto.

Nik F.: Se mi zdi, da na tej plošči ni toliko prostora za vokal kot na prejšnjih albumih FVCK in Noll, kjer je bila tudi glasba drugače narejena, je pa še pred tem albumom povedal, da bi rad še kaj drugega dodatnega počel zraven, tako se mi zdi, da se je vse skupaj lepo organsko razvilo in dogradilo.

Zelo lepa evolucija in v enajstih letih je že čas, da ga daste tudi špilat kaj … (smeh) Kje in kdaj ste snemali ploščo? Produkcija, kolikor vem, je bila vajino delo ter sta s čaranjem s knofki poskrbela za mastering, mar ne?

Nik F.: Posneli smo v Kamniku, kjer je posnet video …

To je v samostanu?

Gašper L.: Ne, to je kulturni dom …

Nik F.: V kulturnem domu smo posneli en komad že prej in se nam je zdel zelo kul – tudi s strani denarja zelo sprejemljiv in, glede na to, da želimo igrati live, se pravi simultano, brez nekih težkih nasnemavanj, ker smo želeli ohraniti ta »live feeling«, smo iskali večji prostor, va katerega se lahko vsi skupaj postavimo.

Tudi zavoljo akustike ali ta ni bila v prvem planu?

Gašper L.: Prvi plan je bil predvsem kapaciteta prostora, da bo ta zadosti velika …

Pa bo zadosti velik ta vaš prostor za vaje, da boste lahko imeli vaje z vsemi?

Gašper L.: Ja, zaenkrat je bil … (smeh) Je pa na knap, na tesno …

Na masteringu pa je zapisan James Plotkin. Od kod mi je to ime znano?

Nik F.: James Plotkin je človek, ki je delal z bendi, kot so ISIS, Sumac, Converge, Electric Wizzard … – you name  it, ker spisek je res dolg. Z njim smo delali že na plošči FVCK, poleg tega da je cenovno zelo dostopen, je enkraten tudi kot človek. Enkrat vmes smo sodelovali z enim drugim, ki je bil totalno neodziven do stopnje, ko smo dvomili, da bo sploh naredil svoje delo, nato pa sem na Instagramu videl, da smo navedeni kot ena izmed stvari, ki jih je že delal, torej sem čez en teden kasneje v potrditev, da bo svoje naredil, prejel master, medtem ko je pri Plotkinu komunikacija res super. Kljub temu, da je na drugi strani sveta je zelo odziven in kadarkoli in karkoli mu napišeš, sodeluje s teboj in ima predloge in super je bilo doslej sodelovati z njim in tudi zelo šteka vse.

Glede na to, da se je marsikaj redefiniralo v zadnjih letih – tudi glasbeni biznis, kar smo nazadnje obdelali z dotikanjem vprašanja založništva – ste še vedno pri KAPI?

Nik F.: Tako je, pri KAPI ter pri Voxu (založba Vox Project op.p.).

Glede na to, da bo potrebno delati na promociji plošče na intenziven način, sem bil zelo presenečen, da sta za letošnje leto trenutno napovedana le dva koncerta – en je nastop v Španskih borcih 13.januarja, drugi pa nastop v Narodnem domu v Mariboru, mar ne?

Nik F.: V bistvu so trije špili, 13.1. imamo koncert v Španskih borcih, potem 21.1. smo v Zagrebu, kar smo objavili danes – v KSETu  (Klub studenata elektrotehnike op.p.) na njihovo povabilo – v bistvu me je mimogrede na Mentu ogovoril Vid in sem mu povedal, da v KSETu še nismo igrali, omenil sem mu, da delamo nov projekt ter da se slišiva kasneje, ko bo stvar bližje finalizaciji, po izidu prvega komada pa mi je pisal in nas povabil, če bi prišli.

Na kar pomislim – sam vas od prvega trenutka dalje, ko sem vas slišal, globoko spoštujem in vesel sem, da ima vaša glasba tisti dodatek, ki ga dandanes marsikdo v naši družbi niti mogoče ne upa zagrabiti z obema rokama … Vsi, tudi underground, stremijo dandanes k neki formi, k bližnjicam, k milozvočjem in artikulaciji. Noisa v Sloveniji ni veliko, vsaj ne v prvem planu in na produkcijskem nivoju kot ste ga postavili vi. Prav tako nimajo niti vsi noiserski bendi take zaslombe založb, kot ste bili tega deležni vi in kar imate v zadnjih enajstih letih s KAPA Records vi. Težava, ki je, je v tem, da je naš prostor tako zelo majhen, da je težko narediti preboj in priti v polje prepoznavnosti. OK, v enajstih letih ste kot ime postali prepoznavni – tudi zaradi odrskih ne bom rekel izzivov, ki so odvračali pozornost od same glasbe ­(omenim le Hopsyjev eksperiment z obešanjem na kavlje). To je preusmerjalo pozornost od vas, benda in glasbe, na sam akt. Vprašal bi, kako sami sebe po teh enajstih letih percepirate na tej slovenski sceni, karkoli že to je?

Gašper L.: (smeh) Če sem čisto iskren, o tem niti ne razmišljamo, ker pač igramo, kamor smo povabljeni in igramo tistim, ki nas poslušajo, in to je to.

Koliko pa je sploh teh inteligentnih vabil, bom rekel, ker mora biti človek inteligenten, da dojame sam koncept, ker zadeva je res zelo dobra, všečna, škoda pa, da ni več  tega gledališkega naboja zraven, suspenza, ki se zgodi s samo glasbo, je pa obenem manj priložnosti za radijsko dostopnost, obenem ni dovolj medijske podpore, ki si jo zaslužite …

Gašper L.: Saj prostor veš, kako se je razvil – od glasbe in radija … Mislim, edino kar da priložnost sta RŠ in MARŠ. Na RTV ni žal nobene več oddaje. Tudi na radiju ni več zares nobene oddaje, ki bi bila namenjena takim godbam. Glej, tako pač je, ali kaj … Dobro bi bilo, za vso sceno, imeti oddaje kova Aritmija, je pa šlo vse v obratni, manj ugodni smeri. Upam, da se v bodoče neka taka oddaja le pojavi.

Zdaj, transfuzija upanja je morda kakšna tujina, ki je morda bolj dovzetna za ideje in za zvoke, k ipresegajo klišeje, ki jih sedanji čas bolj požira konstantno …

Gašper L.: Spet je ogromno tega in ogromno je bendov v podtalju in če jih iščeš, jih boš našel – tudi dosti bolj inovativnih. Prav tako ne mislim, da je naša plata spet blazno zelo inovativna, ker …

Za slovenske okvirje ta hip je …

Gašper L.: Ja, ampak ko gledaš, ko smo posneli in skupaj dali – situacijsko vidiš podobnosti in stvari, ki si jih kot mlajši človek že poslušal. Še zmeraj se znotraj čutijo ti neki vplivi – razni Sleepy Time Gorilla Museum, Fantomas, Sumac. Sedaj pa ta prostor, pizdarija …

Nik F.: Kot bend smo šli vedno za stvarmi, ki so nam dogajale in vse je šlo iz pogovorov, ali bi naredili to ali drugo in dejansko si nismo nikoli zastavljali neke velike ogromne slike in bi si zastavljali, da želimo izgledati kot tak bend ali podobno …

Tu bi bili spet pri goli formi …

Nik F.: Pa tudi vseeno nam je. Delamo, kar nam dejansko res sede in če bo to zares sprejeto, res super, če ne pa …

Gašper L.: Ni to delano z golim namenom ali v smislu promocije in podobno. Ta projekt je dejansko zajebano skupaj sestaviti za špile sploh in zato smo tu zastavili vse tako, kot smo. Ne vem, če o tem sploh govorimo …

Na free …

Gašper L.: Kdor bo hotel ta projekt, ga bo lahko dobil, če bomo bili vsi dostopni in pri času, sicer bomo igrali v klasični formaciji, kot smo to delali z Nollom in s Fvckom.

Sej sta obe plošči zaslužni za priložnost, da se še odrsko predstavljata in tudi, navkljub času, ker slednji je relativen, da se plasirata na dovzetne trge. So aspiracije za prestop meje – ne samo žanrske, metafizične, temveč tudi geografske?

Gašper L.: Definitivno bi šli na turneje in če bi nam kdo ponudil priložnost, bi jo sprejeli.

Nik F.: Govorimo za orkester ali TCO?

Na splošno, ker aktualni projekt je Figura, za katero je praktično misija nemogoče dobiti vse ljudi na kup in se spraviti dejansko v avtobus, ker kombi bo premajhen za toliko osebja – ter obredete že Avstrijo, Italijo, Hrvaško – no, slednjo boste načeli z Zagrebom, Balkan pa je konec koncev še neraziskani teritorij, vem pa, da tudi, po svoji mentaliteti in občutku, ni naravni habitat za vam tovrstno godbo, a ne? Morda je tu bližje temu Anglija ali kaj drugega. Ne vem – ugibam …

Gašper L.: Mislim, če se bodo pojavile priložnosti, bomo definitivno poskusili s trudom priti do tja, da pa bi delali celo promocijo in iskali pod nujno neke založbe – tega pa ne – ker se mi zdi, da je bend prišel do neke faze, kjer tega ne potrebuje, no bi bilo dobrodošlo, ne potrebuje pa nujno. Zares nam je dovolj to, da nam je fajn, ko delamo.

Nik F.: Jaz mislim, da smo se v teh enajstih letih končno sprostili ter se uspeli najti kot ljudje in kot bend in začeli ustvarjati koherentno. Odkar je Bojan (Varga, bobnar op.p.) prišel zraven se je začel bend nekako sestavljati – dve leti smo potrebovali, da smo se malo bolje poštekali in od tedaj dalje je res užitek ustvarjati glasbo in nam je to tudi nekako glavno vodilo.

Gašper L.: In tudi sprostili smo se nekako kakor bend.

To je bistvo – da lahko najdeš ljudi, in z nekaterimi ste od prvega dne dalje. Sicer so bile tudi menjave in se zgodi, z vsemi pač ne moreš biti kompatibilen. Da pa najdeš tiste ljudi, s katerimi si funkcionalen, da je kemija in ne čutiš totalne averzije do tega, da ti nekdo oponira z določenim pogledom ali gesto ali pa te … No, saj določeni ljudje nas enostavno iritirajo in prav je in pravico imamo do tega, da nismo zmeraj simpatični. Tu, da ste našli družinsko klimo, kar je pomembno …

Gašper L.: Glej ga zlomka – bil je tudi bend, kjer smo imeli idejo, da bi vsi, kjer so nekateri od članov že imeli otroke, da bi posneli v bistvu otroci en komad ter bi dali to nekam gor kot nek free jazz. Otroški … Kar bi bilo zanimivo, a nam ni ratalo … (smeh) To še vse ostaja za vnaprej …

Za peto plato ali za EP, ki bo prišel v kratkem …

Nik F.: Ne, ker za EP imamo tudi že plane.

Gašper L.: To bo že letos, upajmo …

Nik F.: Ne, to enostavno mora biti letos. Je bil že v planu lani, samo so nas poškodbe, bolezni in čas prikrajšali za to ter malce povozile.

Gašper L.: Bil oje turbulentno obdobje … (smeh)

Predvsem tvoja roka, ki si jo imel poškodovano?

Gašper L.: Ja, tudi moja roka, a ne bi govoril še o drugih stvareh, korona … (smeh)

Nik F.: Gašperjeva roka, pa Bojan je zbolel vmes, kjer je prebolel na ta leta norice …

Kar je v teh naših starih letih pošteno nevarno …

Gašper L.: Bojan je imel kar hude težave …

Sedaj pa je, upam, v redu?

Gašper L.: Ja, sedaj je OK …

Nik F.: Navkljub temu, da je figura že aktivna, imamo za vnaprej obilico planov, kaj bi radi naredili. Spet bo dosti odstopanja in ni nič linearnosti.

Gašper L.: Točno, za EP. Že kaj povemo o tem?

Dajte, prosim! To pade v rubriko kratkoročnih in daljoročnih planov, seveda!

Gašper L.: No, ta bo pa bolj punkishin HC  … (smeh)

Kar sem zadnjič slišal pred placom, ko sem se šel dogovarjat za …

Nik F.: Zna bit! Bo vsekakor punk HC, d-beat neocrust situacija …

Gašper L.: Za vnaprej pa imamo tudi clean plato v pripravi … (smeh)

Fak, ne, greste na Izštekane? (smeh)

Gašper L.: Ne bo tako, a veš, bo v redu … (smeh)

Akustika ni v redu?

Gašper L.: Ne, je v redu, samo ne v kontekstu tega benda, po mojem. Tega v okviru tega tu na tak način ne bi delal …

Težko si predstavljam Hopsyja …

Gašper L.: Kje? Si nor? Dej nehi … (smeh)

Nik F.: V tem smislu nismo nikoli imeli zares neke želje.

Dišeče sveče in poduhovljenost …

Gašper L.: To pa je bilo, se spomniš, kar je bilo pri zasedbi Jastreb.

Nik F.: Ti kurijo še žajbelj ali kaj kurijo?

Čeprav žajbelj izganja hudiča …

Gašper L.: V bistvu je imel ta cel šop dišečih palčk ali česa in jih je kuril vse naekrat, nakar je zasmrdelo tako da je cel plac zadimil in cel plac je smrdel po dimu … Sicer hud bend … In, zašli smo …

Ne, nismo, ker je bilo to prav namensko, da se razbije okvire formalne debate, ki so bullshit in prav tako, kot bo ta intervju daljši intervju, kot so običajno, mi je za to prav malo mar, ker v sedanjih časih ljudje nimajo potrpljenja niti poslušati osem minutni komad, ki ni formiran kot klasični instant, ki ga daš v slušalke in poslušaš. Vaša muzika, sori, vas zelo rad gledam ter vam prisluhnem na koncertih, ko vas vidim v živo, težko pa si predstavljam da bo to (Figura) ambientalno ozadje za ljubljenje z nam dragimi …

Gašper L.: Kaj pa veš? Marsi kak človek obstaja na tem svetu … (smeh)

In prav zato sem imel resno intenco, kar je intenca, ki jo bomo za BIS in Rockonnet, da bodo tudi kakšni krajši intervjuji vmes, z video vsebinami, ker folk, če rabijo to instant dozo v žilo dobit, v redu, ampak jaz bom ostal tukaj pri tem, da bom delal tudi daljše pogovore ter se poglobim v srž, ker konec koncev je to bistvo evolucije in ne zapriseganje na instant fragmente in živi s tem. Zato na tej točki, uradno, hvala za tokratno poglobitev, zadnja beseda pa je tudi tokrat vajina.

Nik F.: Ne vem, kaj bi rekel za sklepno misel, ker ne vem, kako se stvari zaključi … (smeh)

Zadnjič ste to res fantastično storili in je bila dejansko haiku misel – pa jo obnovimo: »Za konec pa še povratno sklepno sporočilo bralcem našega spletnega portala. Gašper: Ljubezen. Matic: Smrt. Nik: Premaga vse.«

Gašper L.: Pa sej je to nekaj takega … (smeh)

Ostajamo pri istem?

Gašper L.: Imejte radi tudi življenje, saj življenje zna biti kar zanimivo.

Nik F.: Ne vem, koliko bi se smrti oklepal. Vsaj jaz zrem na Figuro kot na album ljubezni, čeprav to v glasbi niti približno ni očitno, je bil pa narejen z mislijo na to.

Gašper L.: Ja, v bendu je ta neka ljubav.

In luč je na koncu predora. Vedno. In upamo, da ni vlak …

Gašper L.: Če je pa vlak, pa naj bo vlak. Ga bomo ustavili … (smeh)

(intervju pripravil in stipkal Sandi Sadar Šoba; fotografije TCO)

(Nika Records, 2021) 

Težko definiram slovenski rock prostor, ne da bi bila kot osrednja nit mainstreama vanj vtkana raskava, žurerska, nagajiva, a korektna, poslušljiva nit ljubljanske zasedbe Big Foot Mama, ki bi ravno v času začetka COVID histerije morala dopolniti in praznovati polnih 30 let delovanja ter to ovekovečiti, kakopak, s spektaklom v Stožicah pred nabito polno dvorano. Zgodil se je virus, svet je trepetal pred apokalipso, pandemični lockdowni ter prvi, drugi, tretji val strahu in umrljivosti so si sledili v repetitivnih pljuskih in spirali svet, ki ni mogel biti več nikoli enak, kot je bil pred dvema letoma in malce več. Tega so se zavedali tudi možje kvinteta velikonoge mame, ki so hrepeneli po odru, dogajanju, obenem pa so se prilagodili razmeram in preživetveno pluli s tokom. Decembra lani tudi z nastopom na Izštekanih pri Juretu Longyki, ki je doslej slekel in v novo glasbeno podobo zvabil nemalokaterega slovenskega glasbenika ter pustil vsaj v živo zobati malce drugačne sadeže, kot so zrasli na prvobitnem grmu kreative.  

Akustika vsekakor ni prvi akustični »unplugged« album na slovenskem, je pa res, da smo bili v zadnjem času deležni kar nekaj poskusov vračanja v dobo devetdesetih, ko so se po MTV formuli vrstili številni bolj ali manj legendarni in po pomembnosti ključni nastopi številnih legend. Od Alanis, Claptona, Younga, Pearl Jamov, Nirvane in Alice In Chainsov do Stevie Ray Vaughna in še česa navzete recepture so na slovenskem zvenele malce bolj zadržano, previdno, pri določenih pa le drzno, saj so številni kar dobro kohabitirali z akustiko že v svojem primarnem bistvu, je pa res, da BFM niso, vsaj v svojem bistvu ne, bend, ki bi donel akustično. In sledi vprašanje: mar zveni Akustika tako, kot bi nekdo preigraval štikelce legend z manj moči le v goli preobleki in ali je to, česar ste deležni, le striptease ali žur glasba, ki jo za vas producira bend tako, kot bi igrali ob tabornem ognju ali na obrežju Ljubljanice za frende? Malce bo treba počakati, ne razkrijem ‘koj vsega! 

Akustika je splet trinajstih skladb, posnetih in ujetih tako, kot so to v studiu 1 1. decembra 2020 zaigrali svoje sentimentalne zimzelene na Izštekanih, predstavljajo pa celoten prerez tridesetletne kariere, a zaigrajo fantje komade tako, da jim dodajajo funkcionalno in vsebinsko dodatno noto, dodatno zgodbo, sebi lastno novo dimenzijo, ki ne kvari raskavega tona, ki ste se ga v zadnjih treh decenijah od njih navlekli. Že začetek je šokanten in prvinski. Mala nimfomanka je prav zlahka en najbolj preigranih in zguljenih komadov iz kataloga, a mu BFM na Akustiki dodajo ravno prav bluesovsko slide kitaro, ki ji strokovno dodaja sočno noto izjemni Zoran Čalić s svojimi potegi leve roke po vratu kitare. Okusno začinjena mešanica ravno prav odbobnanih subtilnih poudarkov Jožeta Habule, prav minimaliziranega in akcentiranega basa Alena Steržaja in akordov kitare Daniela Gregoriča so platno, na katerem se z novim elanom, novo močjo in izpostavljenostjo na malce nižjih obratih prav lepo definira raskavi vokal vidno dobrovoljnega Grega Skočirja. Medmet podaljšane Nimfomanke, ki v maniri Letečih potepuhov prepleza svoj prostor in preraste po naravni nuji v Črn tulipan je nekaj najbolj naravnega in okusnega. Poigravanje s percepcijo, na kateri v zvenu akustike drdra kompozicijski vlak pravih akordov, a si prav stežka že sedaj predstavljam, da bi bilo lahko slišano še kakorkoli drugače. Razrasli črni divji tulipan ohranja svojo naturo, svoj flow, a na akustiki ne zveni nič manj zapeljujoče in prepričljivo kot na distorzijah in decibelih, pa nočem zveneti patetično in osladno, a kar gre v uho, gre v uho. 

Slab spomin gradi na manj dramatičnem preoblačenju originala, se pa v neki bolj naravno krhki maniri izpostavlja ter stopa v prvi plan z ravno prav zadržanimi kitarami, ki ne hrumijo, ne piskajo ter si ne smejo dovoliti zdrsa v stanje zasanjanosti, ki jo efekti kozmetično popravljajo. Tu sta ravno prav našpičeni akustiki sicer ranljivi, a kdor zna, zna, zato ne izpade v celoti ničesar premalo. Morda k temu pripomore tudi strokovni dotik Žareta Paka na mešalni mizi, a če bend ne bi prepričljivo brlel tudi na manjših obratih, ne bi bilo ničesar za polepšati. Senzualni Vrn se k men je predigra, prav samoumevni vstavek v celoto, bolj razigrani in razgibani, prav »uvojebni« Rola se pa se predstavi kot popolnoma drug komad, kot bi bil spisan na novo. Funkcionira. Pelje. Deluje in klika. Sanja se ti ne z baladnim podtonom, pravimi spaghetti vestern dodatki zveni prav seksi in delujoče tudi v otožnem molovskem zdrsu v bolj ranljive registre. Verjetno je to vsaj po mojem okusu en lepših komadov BFM kataloga, bend pa si dovoli na solo dodati ščepec distorzijske ostrine za priokus, kar ne kvari minimalizma dveh kitar in Gregovega vokala, ki bo na akustični turneji tu še bolj senzualen in v intimnem stiku s publiko. Zraven pa harmonični dodatki harmonia in nato sklepni moricconejevski finale, ko v ciljni iztek prijezdi bend kot celota. Seksi in nič kaj za dodajati ali odvzemati. 

Nekaj je na njej zveni kot bi jo na svoji Bez struje brenkali Parni valjak in je pri tem morda malce preveč sladkana, a OK, morda gre za sentiment, ki so ga BFM morali dati čez svoje filtre, da se postavi basovski grund in kontrast s super odigrano skladbo Normalen, ki pelje in polzi čez pore kot najfinejši parfum, pot pa se ob ravno prav intenzivnih utripih srca zliva s pobožno željo in klicem množic, ki hlepimo po stari normali in ne novim zapovedim prestrašene in zadržane normale. Kul drajv, fantje. Kul dinamika. Kul. In nato test, ki je verjetno najbolj begal in prestrašil marsikoga. Garbage v novi preobleki zveni skoraj reggaejaško, zadimljeno, v začetku tipajoče, a na koncu prav normalno, naravno. Morda ne tako izzivalno in obsceno, a letu 2021 primerno in ravno prav zeleno ter polteno, čeprav tega komada nisem jemal kot skrajno resen komad nikoli. Zatem pa verjetno ena najboljših izvedb komada Led s severa, kjer v kontekst popolnoma naravno pristopi Siddhartovec Tomaž O. Rous s svojim klavirjem. Kombinacija minimalnih kitar, klavirja in Skočirjevega odprtega vokala, ki plava povrh kot odmev vsem tistim, ki smo željni ohladitve, pobega daleč proč od te bedne realnosti, ki izčrpava in prazni pljuča. Lepa kombinacija in po izvrstnih tolkalskih vstavkih Blaža Sotoška ter ravno prav definiranih in ravno prav nastavljenih vokalih spremljevalnega vokalista Žige Jana Kreseta daje velikonogi mami prave podtone, s katero lahko zapeljujejo tudi na minimalnih decibelih. Tudi sede, če tako zahteva red koncertnega okolja, matervola! 

Užitek na replay s svojim povratkom v stanje nekje pri registru Letečih potepuhov, dodaja zadnje tone klasične BFM zabave. Morda bi sam malce manj utripajoče in repetitivno na kitici zastavil basovsko linijo, ki rahlo zastaja, a se pri Cureovski solaži in refrenu lepo zapelje v ravno prav tekoči senzualni zdrs proč od forme ter zasolira, bend pa dobi malce prostora za predah in odpiranje registrov, pa čeprav so ti namensko manj razprti. Nisem več s tabo je še en primer, ko se po prvih akordih ne prepozna skladbe, ki ste jo kot mulci verjetno večkrat kričali na ves glas, da bi si zmanjšali srčno bolečino mladostne razočaranosti. Kako zveni mladost na manj obratih? Prav tako, dragi moji. Sedaj zrelo, predelano, precej bolj ubrano in čuteče, a z dodatkom nečesa novega. Morda izkušenj ali občutka? Morda … in že smo pri sklepu. Pot do sonca, ki je optimističen, spet na slide kitarah, začetek in konec pa si skleneta roke. Okusni finale s ploski rok, bend pa si zaželi sonca, večnega dotika vetra prevetrenosti in svobode ter vam podari malce iluzije brezskrbnosti in lahkotnosti, ne da bi pri tem žrtvovali svojo naturo, svoj izraz, svoj duh, ki ga širijo ter delijo z množicami zadnjih trideset debelih let. 

 In kaj so leta? Zgolj številka, ki pove, koliko smo dali prek svojih registrov. Morda smo s tem postali boljši ljudje, morda bolj modri, morda si dopuščamo preizkušati več, kot nam je to dopuščal mlajši Jaz, seveda pa se pri tem dopušča morda precej bolj naraven pomik k drugosti, ki smo se je nekoč bali, se je otepali, ker ni »tako true«. Akustika je prav senzibilen odsev let in izkušenj, ki jih BFM dostojno nosijo na svojih plečih. Tu je občutek krhkosti, tu je pogum preseči lastno zarisane klišeje, ne da bi spreminjal svoje nature, tu so izkušnje, kjer manj ne pomeni nujno slabšega, obenem pa je tu tudi sla, ki je drugačna od sle mladca, ki bi rad svetu dokazal, da zmore in zna vse. Ta sla je zrela, polna in sočna, najpomembneje pa je, da pozna meje svojih zmožnosti. Akustika ni album, ki bi delal le premeno in izklapljal elektriko ter serviral bend, ki bi tako prav zlahka zvenel nesigurno, prazno in prestrašeno. Akustika je album premen, ki jih lahko uzre le človek, ki je prehodil nekaj poti. Je senzualen, senzibilen, občutljiv in čuteč album, na katerem s svojo zgodovino in dolgo potjo podobno dihajo in čutijo vsi člani peterice iz Ljubljane, predvsem pa je suveren izdelek, ki ne dela sramote nikomur, temveč ga lahko štejemo za tisti The Best Of album, ki je dal vse in še več, od benda pa terjal malce več kot le to, da zmečejo na isti nosilec zvoka jagodni izbor preteklosti, saj se z lovorikami stare slave ne gre pokrivati na enak, prežvečen način, kajneda? 

Sandi Sadar Šoba

Prvi dan konca – epidemije in nekrotičnega stanja, med katerim je svetu zavladalo dvoje: strah in predvsem tišina na koncertnih prizoriščih. Vmes se je v prestolnici sedaj že debelih 32 let stare države odvilo, še bolj pa zamudilo marsikaj. Tudi praznovanje okroglega 30. jubileja zasedbe, ki je sinonim za odrski eksces, zabavo, za »žmohtni slovenski rock’n’roll«. Ljubljanskih veteranov Big Foot Mama najbrž ni potrebno na dolgo predstavljati, saj so s svojim Črnim tulipanom, Nimfomanko, Garbage hip hopom med nogami in predvsem sočno besedo, ki zveni okusno in poslušljivo tudi v slovenščini, gradili in branili pojem slovenske scene in stadionske atmosfere. V vsaki slabi stvari se najde kal dobrega – lahko, če človek ne obupa in verjame vase, za preživetje pa je potrebno biti prilagodljiv, fleksibilen, iznajdljiv, predvsem pa zagrabiti priložnosti ob pravem hipu. Sedaj, v času post-epidemičnih pričakovanj še toliko bolj. Na vroč julijski začetek poletja so veterani decibelnega rocka izklopili svojo divjo naturo, prisluhnili glasu emocij in se pomaknili korak naprej z izidom plošče Akustika, ki je več kot samo poustvarjeni niz the best of komadov, kar postane jasno že po parih obratih, parih poslušanjih, a o tem, obljubim, kmalu. Pomembneje je, da se ne zaspi in ne odmre na lovorikah stare slave in tako sva, polna posebnih emocij, pričakovanj in misli o novi koncertni realnosti, postopnem odpiranju odrov ter vnovičnem vračanju v stanje normale, med hojo do Detroita, razmišljala predstavnika dveh navidez ločenih, a bratskih portalov RockOnNet ter BIS. Preveč je stvari, ki bi nas lahko delilo in postavljalo vsakogar na svoj izolirani otoček, kjer bi okrancljani z maskami samovšečne prazne samopoveličevalnosti zlahka izgubili voljo po ustvarjanju, po pisanju, po premikanju, po gibanju, za čimer lahko sledijo le smrt, praznina in pozaba. Skupaj smo močnejši, je bil moto, prav tako pa je bila to popotnica, ki, verjamem, druži pet krmarjev in veslačev na istem brodu Big Foot Mame: Alena Steržaja, Jožeta Habulo, Zorana Čelića, Daniela Gregoriča in nepogrešljivega moža izza temnih očal z ravno prav razpraskanim glasom, Grego Skočirjem. Ob dogovorjeni uri na dogovorjenem placu, z nasmehom na ustih in iskrenim stiskom rok si pridemo nasproti kot soborci na istem polju, sedemo za mizo in odpremo debato o tem, kar dandanes še toliko bolj šteje in je vse prej kot samoumevno – o glasbi, staranju in brezčasnosti sanj ter hrepenenju po svetu, kot je bil pred skoraj milenijsko odmaknjenih dveh letih.

Najprej bi se zahvalil za vaš čas, ker res ni samoumevno, da vas dobim skoraj vse skupaj za isto mizo. 

Alen Steržaj: To je res redkost, ja. 

Čestitke najprej za novega glasbenega otroka, ki je drugačen, predvsem bolj umirjen kot pretekli albumi. Koncipirate Akustiko kot tipični Big Foot Mama izdelek ali je to le eksperiment, stranski produkt, stranski derivat vašega ustvarjanja? 

Jože Habula: To je AB krvna skupina, nekaj bolj polnega.(smeh) 

Glede na to, da se je akustiko v primerjavi z decibeli velikokrat podcenjevalo, saj je »rock’n’roll zaukazano na decibelih«, ste se vi odločili za slečeno podobo Big Foot Mame. Vesel sem, da smo po 30 letih glasbenega mariniranja, tenstanja, deležni Big Foot Mame v slečeni, akustični podobi, kot je doslej nismo slišali, videli, čutili. Kako se je ta ideja sploh porajala in kakšni so prvi vtisi sedaj, ko ste to za vas posebno formo ujeli in shranili na nosilec zvoka? 

Alen: To se je zgodilo precej oportunistično, saj smo bendi lani zaradi COVID situacije ostali brez koncertov, igrali pa so lahko le bendi, ki so imeli pripravljen aranžma za manjšo, manj številčno publiko zgolj 30 do 50 poslušalcev, kolikor je dopuščala omejitev. Sedeča publika, zaukazana medosebna varnostna razdalja in podobno, kar je bilo forma primerna za akustične koncerte, česar pa doslej nikoli nismo imeli. Ko smo ostali brez koncertov, smo po tej plati rekli, da če hočemo igrati, moramo ukrepati in nekaj narediti. Slučajno je naneslo, da nas je Jure Longyka itak že leta in leta nagovarjal, da se izklopimo in poskusimo svoje skladbe odigrati akustično, a mi nikoli zares nismo čutili potrebe po tem. To se dela takrat, ko si star, a ne? Lani pa je priložnost dala priložnost in vse se je poklopilo. Namesto, da čakamo doma in se smilimo sami sebi ter čakamo na električne čase, smo se odločili prehiteti čas in dohiteli ta mitski nekoč, ki bi bil idealen za ustvarjanje akustike. Longyka nas je uspel povabiti, vse se je poklopilo in mislim, da je to dokaz, da je v sleherni slabi stvari lahko nekaj dobrega. 

Vabilo na Izštekane je sigurno bil izziv, saj ste morali odklopiti elektriko. Kak pa je bil princip poustvarjati glasbo, ki je bila ustvarjena na drugi osnovi, drugih, bolj glasnih derivatih? 

Grega Skočir: Ja, vsak začetek je težek, najprej je bilo potrebno, da po vsem tem, kar nam je dobesedno odrezalo noge – že napeljane Stožice, ki so bile dogovorjene za nesojeno 30-letnico, vsi ti koncerti, ki so bili že dogovorjeni in nato prisilno odpovedani – izziv je bilo sploh dobiti se in pogovoriti, kaj se sploh dogaja. Ampak, moram reči, da smo po vseh teh letih, ko nismo vsak dan v teh naših skupnih zgodbah, na rednem srečevanju na koncertih in na vajah, ko se snujejo novi projekti, razmisliti sploh družno, kaj bo šlo skozi in kako bi se tega sploh lahko lotili. Ali narediš setlisto, ki bo močna in bo govorila sama zase, ali pa naredili nekaj novega, da bo to po domače pilo vodo. Zato moram reči, da smo dober mesec postopno izklapljali iz elektrike v zgodbo akustike, nato pa se je vse skupaj samo še pililo, tako da je morda celo sreča, da smo imeli določen datum za nastop, saj je bil 1. december lani dan, do katerega je bilo to potrebno narediti. Po mojem okusu je bilo vaj preveč, ampak tako je potrebno delat, če se želi kaj narediti! 

Absolutno! Selekcijo pa je v tem vašem celovitem megalomanskem dosedanjem opusu težko delati in reducirati svojo esenco na tistih »tapravih« 13 skladb. Po kakem ključu ste na sito postavljali svoja dela in določali, kaj je in kaj ni zrelo za predelavo v akustiko? 

Jože: Ja, da bi imeli prav neko formulo – te nismo imeli, je pa bil princip ta, da v novo podobo preoblečemo komade, ki so bili nekako najbolj izpostavljeni v celotnem opusu in recimo temu pogojno nekakšen »the best of«. Eni komadi so samostojno zelo dobro zafunkcionirali v novi podobi, z nekaterimi pa smo se malce več ubadali, dejstvo pa je, da imajo vsi komadi isto osnovo – to je, da so nastali na akustiki s kitaro in prvim izrazom na vokalu, kar je bil temelj, baza, na kateri smo gradili dodajali različne inštrumente in širili dispozicijo ter določali, na kakšen  način bi jim dali življenje. Sam priznam, da ko sem vzel rootse in te metlice v roke, je bilo to nekaj popolnoma drugačnega in sem potreboval štiri ali pet vaj, da sem se sploh navadil na princip, na zvok, kako se stvari streže. V začetku sem samo pritegoval in vsi so si le mašili ušesa, saj sem potreboval čas, da je potrebno le nežno dotikat, božat bobne, nato sem vzel druge palice in spet je bilo potrebno poiskati pravi set, pravo mero, pravo ravnovesje. Vse se zdi in sliši drugače, tako da smo po nuji potrebovali malce več časa, da smo pustili občutek in to kemijo po telesu, ko pa je to zagrabilo, pa so se vrata kar odpirala! Nato so začele ideje kar leteti. Vsak s svojo vizijo, idejo, delčkom sebe, ki gre čez druge in nato se vse sestavlja … 

In sestavi v celoto. No, pri tem bi si vnovič izposodil Juretov citat »se je bilo potrebno pomakniti v intimo, ki je bila v tem času celo malce bolj dirigirana? Poustvarjanje bi bila morda prva ideja, prva asociacija, ki bi se tu porodila, vendar ste delali kompozicijsko tako, da so komadi zaživeli samostojno življenje. Kako se je gradila kemija? Verjetno je bilo to delo tek na daljše proge?  

Daniel Gregorič: Ideja in koncept Izštekanih nam ni bil neznanka, vendar je bila naša ideja taka, da ne bo zadoščalo le preiti iz električnih kitar na akustične, temveč da izberemo prave komade, ki so primerni za kaustične verzije, ki bodo »stekli«, seveda pa tudi, da komade prearenžiramo, da ne ostanejo isti, temveč jih produkcijsko malce drugače zašaltamo. Vmes pride tako kak nov akord, nov moment, ki ga prej ni bilo, drugje se spremenijo ritmi … Eni komadi so bili tudi v akustiki v srži enaki kot v električni formi, le da smo jih odigrali na akustične kitare, večina pa jih je doživelo temeljito stilsko preobrazbo. Ena Mala nimfomanka, ki je prežvečena že ne vem kolikokrat, je danes, če prisluhneš komadu, v popolnoma drugi preobleki. 

 Celo bolj všečni? 

 Daniel: Ja, Gregatu celo bolj všečni, saj po novi inerci prav lepo vleče v drugi komad, v Tulipana. To te žene in prisili, da te hite, ki si jih milijonkrat preigral, da jih igraš in jim vpihuješ dušo na drugačen način, z drugim vajbom. 

 Gre za »reinventing the steel« proceduro – potrebno je najti novo ljubezen do tega, kar si že naredil morda celo vnovič vzljubiš to, česar si se naveličal – svoje stare ljubice? 

 Alen: Ja in vzljubiš nazadnje to, čemur si se upiral, a te je duh časa prisilil v to, da se soočiš sam s seboj, obenem pa je poleg soočenja tu celo faktor uživanja v tem. Mala nimfomanka je tak primer in jaz je nikoli nisem videl v akustični podobi ter si jo nisem znal predstavljati, ker je rifovsko narejen in prav ustvarjen za električno kitaro. Zgodil se je ta čudežni moment in moram priznati, da mi je ta aranžma celo bolj všeč. Bolj funkcionira kot celota. Zadnjič smo na tak način preizkusili komad Neki je na njej z zadnje plošče in si rekli, da zaigramo električno varianto in se jo po toliko spremembah enostavno nismo več spomnili … (smeh) 

 Ste morali kje spreminjati tonaliteto? 

 Alen: Pri enem komadu smo morali spremeniti en segment, ga znižat, ker je v osnovi v originalu dosti visok za vokale, ko pa na akustiki malce znižaš energijo, se mora temu prilagoditi tudi vokal in zato je bilo potrebno malce znižati lego, da je dobil pravo energijo.  

Longykova izkušnja je bila izkušnja studia in ko ste slišali končno podobo Izštekanih je napočil čas studia z Žaretom Pakom vnovič na krovu. Koliko pa se studijska izvedba razlikuje od tiste iz Izštekanih? In tu je trinajst komadov, v studiu pa jih je bilo enajst? 

 Alen: Ne, na Izštekanih in na plati je trinajst komadov, na vinilu pa jih bo enajst … 

 Jože: Da bo prostora dovolj za na vinilko. 

 Ko se že dotikamo vinila – vesel sem, da je v dobi, ko se pozablja poslušati glasbo od začetka do konca in je vse v dobi instanta ter hipne gratifikacije, vi na ta način zavračate logiko digitalnega, MP3ja, tako da bomo na jesen deležni zelo smele in kul ideje, da je Big Foot Mama premierno tudi na vinilu, ideja vinila pa tudi pri nas vnovič obujena iz pozabe ter dana v prvi plan? 

 Grega: Naša založba Nika Records že kar nekaj časa izdaja vinile in tu ne bomo pionirji ter nekaj prvega, saj so svojo podobo na vinilu ujeli že kar številni drugi slovenski izvajalci. Kar je pa res in kje smo bili prvi – bili smo eni prvih v Sloveniji, ki smo imeli svoj album posnet na CD formatu leta 1995 (album Nova pravila op.p.). tam pa smo orali ledino. Nedavno sem bil v enem komercialnem nakupovalnem centru in dejansko dandanes v specializiranih trgovinah z glasbo dandanes vidiš 70 – 80 % vinilnih plošč na policah, CD-jev pa je samo kakih 20 %. 

 Lani je dejansko prvič po ne vem koliko letih prodaja vinilk prekosila prodajo na digitalnih nosilcih … 

 Grega: Teko rečem, ali je to zgolj moment ali so ljudje pač spet priskrbeli gramofone, je pa to kul in porast gramofonov je pustil pečat in spremembo v svetu trženja glasbe. Sedaj dobiš glasbo na vinilu za res majhen denar in zraven dobiš še USB ali Bluetooth, da lahko glasbo odneseš s seboj na računalnik, v avto …  

 Je to rešitev za to, da bo glasbeni biznis zagnan na tak način, da bo situacija vzdržna tudi za vas glasbenike, saj se je dalo od glasbe v zadnjem času verjetno bolj slabo živeti? 

 Grega: Če gledamo na število izdanih izvodov, smo nekaj malega zaslužili nazadnje s Tretjo dimenzijo (album iz leta 1999 op.p.), to je še nekaj kapnilo … 

 Jože: smo pa dali zanjo ogromno … 

 Grega: Za spote, da smo naredili nekaj udarnega in, ja, smo morali prodati milijone ali imeti če bi imeli v Srbiji 10 milijonov ogledov … Na Youtubeu, ko imajo to nekateri zrihtano v nulo, mi pa nimamo … 

 Jože: Ko si ravno omenil plato – vinilka ima status enak v zgodovini kultu knjige. Na tem je celotna zgodba in se pridružujem temu, kar si omenil, ne moreš dvigovati igle in preskakovati komad, del komada, pasus, kar ni enako kot pri CD-ju. Poslušaje je tu celovito in potem je to ritual – z obračanjem, čiščenjem, odpiranjem ovoja … 

 Grega: Dvomim, da bi se dalo ljudem iskat pravo razo in se sprehajati po plošči gor in dol. 

 Skoraj tako, kot je imela na nek svoj način patino in poseben pomen kaseta, ki ste jih včasih izdajali s CD-ji na Kif Kifu … 

 Grega: No, pri ta novih, ta zadnjih kasetarjih nisi potreboval sploh kaseto obračat, ker je sam obrnil … 

 Jože: Pa ustavila se je … 

 Daniel: Jaz bi se dotaknil samo še vinila – mi ga ne izdajamo zato, da bi zaslužili. Gre bolj za sentimentalen akt in dejstvo je, da je to nagrada in bo imelo sentimentalno vrednost za glasbene sladokusce ter orto fene, ki si res želijo priklopiti se na glasbo prek igle na nov, bolj oseben način … 

 Grega: Jaz imam enega prijatelja, ki, veste fantje koga, pa ne bom omenjal, ki je rekel, da nima gramofona, bi pa imel LP, da se podpišemo gor in da da to v okvir. Zaradi nas verjetno ne bo kupil gramofona, ker tudi prej ni poslušal vinilk, bi pa dal temu neko svojo spominsko vrednost. Rekel je; »Samo na črno ploščo se podpišite s srebrnim flomastrom in bom imel to kot umetnino na zidu …«Vinila morda ne bo zavrtel, hočem pa reči, da bo s tem dal celoti nek svoj emocionalen pomen obeležja, za katero je pripravljen kupiti ploščo … 

 Jože: CD je hitro izgubil vrednost. Prišel je kot vmesen medij, ki je prišel po kaseti in gramofonu in zelo hitro so začeli presnemavat glasbo, na ovitek si s flomastrom napisal kaj je gor in glasba je ležala po tleh in glasba je tako postopoma izgubljala vrednost, bila razvrednotena. CD si imel v avtu in postal zelo potrošen material, plošča pa je bolj intimna stvar. Dandanes tudi ustreznega medija ni, saj ko kupiš avto, v njem ni predvajalnika – ga moraš posebej kupit … Celo CD predvajalnik in CD kot medij postajajo tako odvečni, v odhajanju … 

 Grega: Ali pa si presnameš to na druge medije … 

 Jože: Na ključek in kaj bolj aktualnega … 

 Alen: Ko si vprašal, če menimo, da bo to rešilo glasbeni biznis – menim, da žal ne, ker duh globalizacije ter interneta je ušel iz stekleničke in dejansko ni poti nazaj, vinil pa je samo namenjen sentimentu, zbirateljstvu in, kot si ugotovil, čeprav se proda več vinilov kot CD-jev, so to tako majhne številke, da ne bo nekega velikega profita – vsaj za bende ne. Gre za to, da je še vedno fajn na nekem nosilcu zvoka izdati album, da imaš medijsko pozornost, pozornost fenov in zbirateljev, dvomim pa, da si bo glasbena industrija kdaj še opomogla od interneta … 

 Veliko je prispevala globalizacija, veliko pa je to posledica dejstva, da smo v dobi instant filozofij in instant kulture na splošno. 

 Alen: Bolj instant produkcije, ker je toliko ene mase tega, ko lahko vsakdo danes objavi vse na internetu in kot, recimo temu tako, najbolj demokratični medij, se v masi bendov in masi komadov in v vsej tej zmedi in nepregledni količini glasbe je nemogoče to pregledat, konzumirat, ker ni nekega enotnega urednika ali nečesar podobnega, kar bi usmerjalo ljudi k dobremu, v nek bend, v nov glasbeni trend, vodil k kakovostni glasbi. Dandanes je vse na algoritmih in vsak ima na Youtubeu svojo playlisto, ni pa velikih zvezd, velikih hitov, ki bi jih poznali vsi zaradi kakovosti, temveč vozi vsak svoje …  

 Jože: Poleg instanta, ki si ga omenil, je močen dejavnik, ki je potegnil vse v negativo v bistvu reciklaža. Kreira se vse in lepi z določenimi predvidljivimi in potencialno všečnimi koščki v umetno celoto samo zato, da bi bilo ljudem všečno. Po navadi je ponavljanje smrt za umetnost in za napredek in nič se ne more razvijati, če se ponavljamo. Vse te puzzle so pripeljale do situacije, v kateri smo sedaj. Še nedavno, ne tako dolgo nazaj, v osemdesetih in devetdesetih, je obstajal nek drug čas, ki ga je milenijska doba izbrisala in v neki meri vulgarizirala. Morda bo šla mladina mimo tega brez najmanjšega problema naprej, mi pa se bomo spraševali, kaj bi lahko naredili, a čas se vrti prehitro … 

 Zgodil se je nov prelom generacij  … No, je pa vinil dopuščal s svojo površino in morda se še spomnite – včasih so bile naslovke albumov prave umetnine, likovne mojstrovine. CD, kar je bilo bolj v moji generacijski dobi, je bil po površini in prostoru manjši in tu je prišlo do slabšanja detaljnosti naslovk. Velika površina dopušča likovni izraz – bi pa navrgel: kako to, da ste na svoj večji format naredili to, da je naslovnica likovna osiromašena tako, da imamo samo črno ozadje, na katerem so nanizani naslovi skladb in je to to? Kako to, da niste šli v likovni eksces, ki bi si ga lahko dovolili? 

 Grega: Pa si videl zadnjo stran?  

 Sliko benda? Videl! 

 Grega: Želeli smo si neko črno-belo zgodbo. Običajno je bilo obratno – imel si sliko in na zadnji strani napisane komade. OK, morda s kakšno olepšavo, kakšnim detajlom …  Pa zgodba ni morda bila tako namenska … 

 Načrtno obrnjena stvar in inverzna slika? 

 Grega: Moram reči, da so tu tudi naši oblikovalci, ki so res vešči in nas čutijo ter nas berejo – v zadnjih treh ali štirih letih … Podali so argumentacijo in ko ti tako povedo »morte to vedet …« nas po domače rečeno enostavno kupijo. Ampak to je the best! 

 Alen: Njihova razlaga je bila: Big Foot Mama je svojo realnost postavila na glavo s to izštekano verzijo, zato je prav, da temu sledi tudi naslovka. Spredaj naslovi komadov in mi se slečemo, tako kot si rekel, bistvo pa nismo mi, ampak sami komadi, zato je postavljena naslovka s spiskom komadov v prvi plan … 

 Bend pa v drugi plan, a brez benda ne gre, saj kaj bi ostalo, če bi iz te enačbe izvzeli bend?  

 Alen: Tako nekako … 

 Smo pa zaradi COVID situacije zamudili pomemben jubilej. No, sem vesel, da je bil danes razglašen konec epidemije, ki vas je prikrajšala za 30. Obletnico, za okrogli rojstni dan bend. Povedali ste, da je bil v pripravi spektakel za Stožice, ki pa ga je ukradel, če rečemo tako, ta virus. Kako pa se bo to slavilo sedaj? Od sedečega koncerta si obletnico v tej umirjeni, sedeči podobi, težko predstavljam …  

Grega: Težko vprašanje. Konec koncev smo sedaj v nekem obdobju, ki obeležuje zgodbo akustike, seveda pa pričakovanja nihajo. Koliko bo ljudi? Sam si rekel »Hvala bogu, da smo prišli do konca nekega temnega obdobja«, sam pa se bojim, kaj bo prinesla jesen. Oktobra bo bolj manj hvala bogu, morda bo bolje kot lansko jesen, a hvala bogu … tako da je sedaj to vse bolj na eni mrtvi točki in ne vemo, kam nas bodo vodile te poti. Sedaj smo tako raje realno na vlaku akustike, ki jo bomo v naslednji dveh ali treh mesecih predstavili. Zgodba oziroma epilog prestavljanja koncerta z leta 2020 na predvidoma oktober 2021 letos v Stožicah je zelo v meglicah. 

 Zaradi situacije si dopuščate rezervni plan. 

 Grega: Seveda. To bomo izvedeli takoj, ko bo mogoče. Ne bomo rekli ne, ker konec koncev nikoli nismo rekli ne.  

 Daniel: Zaenkrat imamo datum drugega oktobra, če bodo razmere in odgovorni to dovolili. Karte so v prodaji, koncert imamo praktično že razprodan. 

 Grega: To ni problem, ampak na enem takem dogodku imeti enajst tisoč ljudi in imeti neke represivne ukrepe ali previdnostne ukrepe – to nemudoma pomeni pol manj če ne več kot pol manj ljudi. Mi smo že sedaj prodal, če bi to naredili po nekih novih kriterijih, čez 1000 kart več, kar bi lahko sedaj sploh dovolili. Če se gremo zares, se gremo zares. 

 Ste bend, ki je naredil v Sloveniji domala vse, kar se narediti da. Dobro, reči, da ste naredili vse- razprodane Križanke, Stožice, Tivoli, igrali ste na vseh možnih večjih in manjših prizoriščih, kar jih naša majhna državica premore. Navajeni ste na mase in na to, da je izmenjava čustev, ki jih imate vi na odru in publika spodaj, intenzivna, glasna, saj si vas brez te ključne sinergije težko predstavljam. 

 Grega: Z akustiko bomo sploh morali prihajati do te energije. Potrebno bo narediti tako, kot to delamo s pametno tehnologijo, ko na elektriko priklopiš svoj telefon na hitro polnjenje. V petnajstih minutah na 100 % … Vem, nekaj časa bomo potrebovali, da dobimo to energijo, backup ljudi, da pridemo do zgodbe, ki si jo vsi želimo in upamo, da bo prišla čimprej.  

 Imate občutek, da je to receptura za satifkacijo za vas kot bend, kot glasbenike na odru. Konec koncev verjamem, da je potrebno imeti krepek odmerek endorfina, ki ga sprošča to, kar si ustvaril in slišiš ter vidiš, da je publika na nogah in navdušena nad tem. Komorno vzdušje akustike pa … 

 Alen: Poglej, po letu in pol brez koncertov je lahko vsak oder dejansko zmagovalen.  

 Jože: Ali pa, kot smo prej omenili, lahko bi že prej kaj naredili, da zadovoljimo na hitro naše potrebe, ampak ni prav, ker kar je na pol, ni nič. Hoteli smo narediti nekaj več in kot smo čakali mi, so na to čakali ljudje in ti dve leti pričakovanj in samoodrekanj, ko se bo to sprostilo, bo to nekaj močnega in intenzivnega, sem prepričan. 

 Tudi na manj decibelih … 

 Jože: Verjamem, da se bo ta energija prelila … 

 Grega: To kolesje, ki drži že trideset in več let. Da bi se ustavil in šel vzvratno … Tudi če klikne kasneje in narediš to dva zobnika kasneje, pomembno je, da se premika naprej … 

 Dajte vsaj malo namigniti – od videoprojekcij in pirotehnike ter intenzivnih vizualnih dražljajev bo sedaj sledila bolj gola, subtilna forma. Imate izdelan koncept, kako bodo stvari v tej novi podobi izgledale seksapilno na odru?  

 Grega: Več ali manj ja, zato pridi na koncert in boš videl. (smeh) 

 Ne bom preveč časa jemal, ker vem, da imate sedaj nujo vzeti si čas zase in za vaje, za igro, za zadnje popravke – bom pa le vprašal, tako kot vedno: kakšni so kratkoročni in kakšni daljno ročni plani? Kratkoročno ti akustični koncerti, ki že trkajo na vrata, si pa po tihem želim slišati, da in če je že v zametkih nov polnokrvni Big Foot Mama album s povsem novimi skladbami? 

 Alen: Ja, nov album je v zametkih, je … Ampak je to zaenkrat še skrito v računalniških mapah … (smeh) in nobene potrebe ni, da bi se nam mudilo, ker danes samo izdati ploščo, v vsej tej poplavi , terja, da si vzameš malce več časa in narediš res dobro. Raje, kot da hitimo in naredimo nekaj samo zato, da je. Big Foot Mama, brez skrbi, bo sigurno, gotovo naredila še kakšno ploščo, brez skrbi! 

 Pa je izziv, da bi že takoj v štartu ostali na akustični kemiji in postavitvi?  

 Alen: A na akustiki? Mislim, da ne. Jaz mislim, da bo štrom na polno, ker to je v naši osnovi, v naši srži, v našem bistvu. 

 Daniel: Vsa ta leta igram Gibsona in mislim, da to pove, da bomo ostali zvesti elektriki. Mislim, da je bil zato ta album akustike težek preboj in nikakor ne lahka in samoumevna odločitev, da gremo v akustiko. Sedaj, ko smo notri, bomo to speljali do konca, ampak do tridesete obletnice oziroma dogodka X let po dejanski trideseti obletnici, do tedaj bomo mi že na elektriki nazaj! 

 No, pa glede na to, da si na Gibsonu 30 let, si si, sklepam, moral za ta dogodek popolnoma na novo postaviti in dokupiti opremo … 

 Daniel: Ja, sem si kupil kitaro Martin, Zoki si je kupil nekaj časa nazaj akustično Gibsonko, tako da je bilo potrebno. Zoki je bil sicer na akustiki že malce bolj prej, jaz sem bil dosledno na elektriki in potrebno je bilo gledati, da oprema funkcionira skupaj. Martinka s svojo nežnostjo in Gibsonka s svojim malce bolj surovim zvokom, da se stvari skladajo. Zoki ima še dvanajstrstrunko, ki jo je uporabil za dva ali tri komade in zelo lepo se uleže v komade.  

 Je bil izziv, ker akustika ne dopušča in ne odpušča skrivanja za plastmi efektov. 

 Daniel: Ne, ne dopušča, tako da je kar dosti dela in si tudi po taki malce bolj umirjeni seansi kar precej prešvican.  

 Upam, da se vaše želje uresničite in da kaj kmalu brez mask in brez omejitev narediti pravi povratek v kolikor toliko spet res normalno realnost. Bi se pa dotaknil gostovanj, saj ste za klavir posedli Tomaža iz Siddharte in ti, Jože si bil izvzet iz zvočne enačbe … 

 Alen: In mene tudi ni v tej zvočni zgodbi. 

 Jože: Nismo se sploh obremenjevali, koga se izvzame in koga ne, saj je pomembno le, da zadeve funkcionirajo. Ko smo imeli sodelovanje s Siddharto (10 let Ritma mladosti leta 2016 op.p.) so na res lep način predelali Led s severa in kar je Tomaž tam igral, je bilo blazno všečno in prva ideja je bila, da bi imeli na Akustiki le ta moment komada. Tako sva se z Alenom samostojno umaknila nazaj in pustila, da sami vokali in malce kitare s klavirjem naredijo svoje. Moram povedat, da je ta verzija prekrasna, fantastična. Upam, da to kaj kmalu vidimo v živo, sklepam pa, da je sedaj malce treme pred koncertom? 

 Alen: Prvi javni nastop smo imeli pred dobrim tednom na promociji za medije na Metelkovi in nas je kar malo stiskalo … 

 Grega: Čeprav posnetki so mi zelo všeč. Posnetki so opasno postavljeni in vse lepo funkcionira. Naš tonski mojster Abe snema komade in po koncertu imamo možnost za analizo in je vse krasno za analizo. 

 OK, sedaj pa to, kar ti, Alen, že poznaš: zadnja beseda intervjuja bodi vedno od benda in kakšno je sporočilo, ki ga namenjate bralcem tokrat dveh medijev – portala RockOnNet in danes premierno še portala BIS (815.si), s katerim danes premierno simbiotično delamo na tem, da družno naredimo nekaj dobrega za slovensko glasbo, za vas bende in za naše bralstvo, saj brez sodelovanja brez fig v žepu, verjamem, ne gre? 

 Klemen Udovč: Itak nas je preveč – medijev – in en drugemu skačemo v zelje in ne more biti na koncu konca nič dobrega ali bolj polnega. 

 Alen: Kako pa se vse skupaj dejansko obnese? 

 Klemen: Obnese? Konec koncev je vse skupaj na ljubiteljski bazi in dejstvo je, da če lahko neke kvalitete, ki jih imamo, vržemo skupaj, je rezultat toliko boljši, občutek solidarnosti pa toliko bolj. 

 In dejansko smo frendi in sam spoštujem tega dedca iskreno in brez fige v žepu. 

 Klemen: S kakšnimi drugimi bi to težje naredili, eni pa se razumemo super. 

 Jože: Točno to – zakaj ne bi gradili skupaj z ljudmi, s katerimi smo si blizu in se razumemo, nekaj dobrega, kar je lahko samo super za bralstvo in za kakovost samih medijev. 

 Sem vesel, da je lahko pobuda in priložnost za to, da stopimo skupaj in naredimo nekaj brez tradicionalne slovenske zavistnosti. 

 Grega: Jaz bi dodal še samo to, da ima naš tolkalist danes rojstni dan, zato recimo le hvala lepa in na svidenje. Vse najboljše! Hvala lepa za vse in na svidenje kmalu na izklopljeni turneji! 

 Tekst: Sandi Sadar Šoba

Foto: Klemen Udovč 

(Nika Records, 2021) 

Ko stopaš v čevlje drugega, prinašaš v kontekst nekaj novega, glasbene predelave in prestopanje iz cone varnega in znanega, svojega na polje tujerodnega je potrebno imeti več stvari – glasba ti mora biti blizu, čeprav ne nujno na isti način, kot je bila domišljena prvotno. Nadalje moraš imeti dovolj (glasbenega) znanja, predvsem pa drznosti, jajc, da prvotno idejo dvigneš na nov, upajmo da višji nivo. Tisti, ki se loteva na tak način preoblačiti Laibache, ki so že v svoji srži in fundamentu estetsko, glasbeno in filozofsko tako močni, da lahko zlahka ostane predelovalec etiketiran z oznakami polovičarja, pretencioznega osebka, ki le stežka napolni čevlje, še manj pa premakne vatle označevanja za ped, kaj šele za meter ali dva dalje, mora biti samozavesten, predvsem pa imeti vizijo. Par let nazaj, ko so se slovenski legendarni kameleoni metala, ljubljanski Noctiferia odločili najprej predelati in rekonceptualizirati svoj lastni izraz ter zvočno podobo s, priznajmo, drzno in dobro ploščo Transnatura, se je napovedovala sprememba, reforma. In slednja, kdo bi si mislil, po letu 2016 prehaja na dvojni novi plato.  

Najprej je tu vsebinska, članska sprememba, saj se tokrat zasedba v spremenjeni formi, lani so se poti razšle z dolgoletnima članoma, kitaristom Romanom Filešem ter bobnarjem Matjažem Gergeto, je zasedba namensko naredila poglobljeno spremembo ter v sestavo povabila ključni menjavi – Andreja Blatnika na kitaro ter nič manj nadarjenega Urbana Krča za bobne. Naslednja je konceptualna sprememba, saj so, kolikor je meni znano, prvič dokumentirano opustili svoj lastni lirični izraz ter se drzno odločili prebrskati kompendij pretresljivih skladb trboveljskega legendarnega kolektiva Laibach ter dokazati, da so koraki naprej možni. OK, pri tem si natočimo čistega vina in nemudoma povejmo, da je reformirati Laibache in delati revolucijo nemogoče, saj so slednji v marsičem, navkljub svoji digitalizirani in eklektični formi odsotnosti in odstopanja od analognega v marsičem bolj metalski kot marsikateri še tako skrajni metalski bend. Noctiferia, čeprav 16 let mlajši od starost industrialnega zvoka totalitarizma umetnosti nad minljivimi konstrukti družbe, so prav s skupnim imenovalcem industrialnega zvoka želeli dodati več analognega metalurškega ter so iz celote posvojili sedem skladb, ki zvenijo več kot le dobro. 

Po eteričnem intru, nasičenem z zvoki tribal bobnov ter naelektrene estetike balkanske ritmike z Barbarians Are Coming (ne čudi, saj je slednje delo spretnih prstov in kaljenega okusa nekdanjega člana zasedbe Dameta Tomoskija) se začne skok v temačni diskurz družbene kritike. Najprej je tu skladba Now You Will Pay z legendarne plošče WAT, ki ponudi že prvo zveneče ime. Na skladbi se vokalno prepletata vokala vidno razpoloženega Giannija ter legendarnega vokalista zasedbe Morbid Angel Davida Vincenta. Podobna barva obeh vokalov, temačni narativ nizko uglašenih kitar, predvsem pa zavest, da je po Milanovi temni prezenci tokrat Evil D barval konture zloveščega neba 21. stoletja grozečih migracij, ksenofobije in fašistoidne nestrpnosti, ki smo ji v tem času še tako prekleto priča, z metalurško pedantnim kolektivom estetov z vizijo, ki so si Laibache na nek način zvočno prikrojili tako, da se niso morali odpovedovati lastni esenci. No History pri tem ne spreminja barve in intence. Krasno plavajoče kitare in mastna produkcijska linija, v kateri je ravnotežje masivnih, mastnih, nasičenih distorzij obeh kitar, ki ju narekuje ostra in lucidna taktirka Igorja Nardina, v popolnem ravnovesju z izvrstno ritem sekcijo Uroša Lipovca in Urbana Krča. Bend diha in funkcionira polno, pika na i pa so ti grleni in tako neslovensko zveneči grleni vokali izvrstnega Giannija (čeprav v zadnjih letih na vokalnem polju metalurgov lahko najdemo tudi na tej strani Alp še par konkurentov, a o tem drugič). 

Demonična barva plesne gotske skladbe Tanz Mit Laibach zveni sočno, Mayhemov vokal izvrstnega Attile Csiharja pa koketira z originalom, le da mu produkcijski prijemi Petra Dimnika dajejo prikrito vampirsko noto, nekaj res temno krvavo gotskega. Tu smo potegnjeni v krvavi ples skrajnosti, smrti, minevanja in vojaških doktrin, zvoka bobnov (samo)uničenja, fašističnih ideologij, ki pa so jo trboveljski očaki namensko postavljali v odsev družbi, ki se rada kiti z barvami demokratičnosti, v srcu pa nosi prekleto več kot obet dobrega. Kapitalizem izpija temeljito in krade zrak iz pljuč svobodnemu posamezniku, ki pa je vse prej kot osvobojen svojih okovov. In Noctiferia s svojim poigravanjem z lučjo in temo to plastično in sugestivno stopnjujejo. Tudi pri elegiji o umiranju Evrope Eurovision, ki se odpoveduje puhlim višjim smislom, saj ni vizije. Zvočna vizija prekleto obstaja, Noctiferia pa s subtilno igro ostre dinamike dodajajo ravno prav liturgični šus na odprte rane sladkega trpljenja. Seksi, moram priznati, ta kombinacija črnine, gostega krvavega pesimizma in prav zvenečega zadržanega besa, ki žge na polno tudi z manj decibeli … 

Sandi Sadar Šoba

foto: Miro Majcen

S podpisom tega poziva sporočamo Vladi Republike Slovenije, da je zadnji čas, da se predloge Koalicije glasbenega sektorja vključi v prihajajoči PKP 9, saj so gospodarske družbe in ostali subjekti, ki delujejo v prireditvenem sektorju že povsem izčrpani. Če zaradi ukrepov za preprečevanje okužb izgubimo še eno poletje, ki s festivali in ostalimi množičnimi prireditvami zagotavlja največji delež prihodka v prireditvenem sektorju, bo škoda za večino udeleženih prevelika, da bi se ta sektor sploh še kdaj pobral na noge.

Predlagamo, da se v sodelovanju z NIJZ sklene realen plan postopnega odpiranja javnih dogodkov z jasnim semaforjem glede na faze epidemije in s potencialnimi datumi za orientacijo organizatorjev. Glede na trenutno situacijo bi se lahko odpiranje pričelo 1. 4. 2021 in trajalo do 1. 7. 2021, ko bi se dogodki lahko odvijali brez kakršnihkoli omejitev.

Spodaj naštete predloge, vključno s poroštveno shemo, ki glede na plan cepljenja s prvim julijem predvideva odpravo vseh omejitev za prireditve, smo poslali na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki naj bi po naših informacijah predloge že pretočilo v člene zakonov za PKP 9, te pa mora dokončno podpreti najprej vladna koalicija in v sklepni fazi še Parlament.

LINK ZA PODPIS

V zadnjih tednih so tovrstne poroštvene sheme že sprejele Avstrija, Nemčija in Nizozemska, ki s 1. 7. 2021 načrtujejo odpravo vseh omejitev, nedavno pa je plan postopnega odpiranja prizorišč sprejela tudi Velika Britanija, ki namerava odpraviti vse omejitve za množične prireditve od 21. 6. 2021 dalje. Novici z Otoka so sledile številne napovedi festivalov, ki gostijo tudi več kot 100.000 ljudi dnevno, da se bodo letos zagotovo odvili. 

Glede na dejstvo, da v Sloveniji tako velikih prireditev nimamo, se nam zdi smiselno, da se iniciativi odpiranja prizorišč priključi tudi Slovenija in tako reši prireditveni sektor pred popolnim uničenjem.

K podpisu poziva vabimo glasbenike_ce, organizatorje_ke, ozvočevalce_ke, odrske delavce_ke, oblikovalce_ke, tehnike_ce, prevoznike_ce, scenske delavce_ke… vse zaposlene v prireditvenem sektorju in podpornike_ce.

Pobudniki poziva so:
– Koalicija glasbenega sektorja
– Sindikat glasbenikov Slovenije
– GIZ KOS (Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije)
– SIGIC / Slovenski glasbeno-informacijski center
– Dobrodelno društvo MiDelamoDogodke

Opis in predlogi v celoti: KLIK. 

(Moonlee Records, 2020) 

Beograd. Usodno leto 2020. Stanje popolne stiske. Jeza. Nemoč. Bes. Decibeli. Prekleto, kako lahko najtemačnejša stanja duha in časa izvabijo iz nedrij psihe najostrejšo in najudarnejšo glasbo, kar so jo fant ter dve dekleti, ki slišijo na ime Repetitor ustvarili v zadnjih 15 letih, kolikor porajajo glasbene albume! Iščete glasbo, s katero bi lahko popolnoma poustvarili in ubesedili vakuum leta, ki nam je vzelo vse ter na obenem na obsceni način podarilo zavest, da smo lahko žrtve ali pa se samodejno odločamo za preživetje ter boj za obstanek? Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji je lahko krasno čtivo za vas! Od nekdaj sem bil prepričan, da je nova srbska scena s svojimi hrupnimi in iskrenimi izbruhi nezadovoljstva ter prodorne lirike bolj kreativna in bolj potentna od marsikatere scene, ki si dandanes samovoljno in trendovsko nadeva oznako alternative, obenem pa stremi po prodajnih parametrih in konformizmih. Repetitor so pri tem nedvomno upravičeno eminence koncertnih odrov, ki so nas doslej odnesli ter nam spodrezali noge s številnimi odrskimi vragolijami ter efektivno udarno kemijo Borisa Vlastelice, Ane Marije Cupin ter Milene Milutinović. Da, najbolje se gode, če si lačen, željen in hrepeniš po spremembah! Prav zato je osem novih skladb četrte dolgo pričakovane plošče, ki kombinira zvok DIY garaže, se poigrava z idejo novo konstituiranega balkanskega punk izraza ter noisa z noto poslušljivosti generalno to, kar ste od Repetitorjev pričakovali, sami pa so v svoji prvinski surovi biti dodali tisto nekaj več, kar je prekleto težko ali nemogoče hliniti ter poustvarjati. 

Recept je enostaven, preprost, saj je za dobre stvari dovolj le troje: dobro razgreta in piskajoča nadistorzirana kitara, ki ji z mikrofonom parira prepoteni Boris, dodatek ravno prav razglašenih glasilk in do konca navitega basa Ane Marije Cupin ter brutalno posneti in z udarci zlorabljeni bobni Milene Milutinović, vmes pa naelektrena kemija treh ljudi, ki gredo na vse ali nič ter ne šparajo z ranami, s krvjo, poškodbami. Uvodna Džungla z nemirom, psihozo, zadetostjo od sedanjosti ter decibeli uničene mladosti, brezupa, sivine in brezizhodnosti situacije, ki postulira in spremlja scenografijo novoizvoljenega fašizma. Super ozadje za punkoidno brutalnost, za nevrotične rife, za krasni nemir, ki ne tolaži in ne vabi v sanjavi ples temveč v kaotičnost, revolt, prekipevanje in prehitro bitje srca! Brez kozmetike, kiča, puhlic! 

Kroz vetar dodaja antipod s stonerskim, sanjavim ritmom, usodnimi vokali Ane Marije, ki je postpunkovsko vabljiva in nalezljiva, ko ponuja svoj sad masivnega basa ter ravno prav psihotičnimi vokali, ki ubesedujejo sanjavo meglico in klice prek sape vetra, ko se veliki Drugi hrani z njenimi plodovi, željami, sanjami ter ji nastavlja pasti. Morda gre za novodobno liturgijo odtujeni ljubezni, morda za okusni trip minimalizma krasne stopnjevane dinamike, ki govori o podobah iz tesnobnih sanj, ki so realnost … Vsekakor se v tem ravno prav načetem imaginariju porajajo v odmevih parih tonov stanje hipnotičnosti, vdanosti v usodo, fatalizem pa se pretvarja v stanje tihega besa, ki poraja revolucijo, neti kresove upora. Morda … Gorim je aluzija preteklosti, organske preproščine, ki ste jo pri Repetitorjih povzeli kot stanje normale. Spev o pomanjkanju, o načetosti, o urbanem propadu, ki ga Boris pripoveduje z disonantno kitaro, krasen in učinkovit paket ravno prav razglašene celote, ki je kompaktna, deluje in funkcionira kot tridelni gigant, ki mu ni mar za galantnost in nežne predigre. Pridih organskega upora in odpovedi sistema, ki spominja na čase prehoda iz osemdesetih v devetdeseta, se z grungersko distorzijo komada Kost i koža predaja gnusu nad stanjem sedanjosti. Življenje, ki to ni. Svet, ki ne daje tolažbe. Čas nesmislov in zloma sistema vrednot. V prvem planu pa človek, ki hira, umira, gnije, izginja ter se pretvarja v delce aparata, se pa vseeno temu odpoveduje in upira. Navdihnjeni in naelektreni z nabojem sedanjosti Repetitor furajo svoj oratorij hrupnega in otipljivega odpiranja tretjega očesa, čistijo čakre ter bljujejo v svet izvrstne disonančne rafale.  

Sa izvora vrača v prvi plan žensko energijo, ki v ničemer ne brzda stanja nemira in prekrasnega kaosa. Antipesem o ljubezni, ki to ni, je sonična odiseja od hrupnega posilstva čutov do vnovič doomovsko navdihnjene katarzične zgostitve, iz katere prasketajo Borisovi nebrzdani kitarski rifi. Da, vse pregoreva in se pregreva zato, da bi lahko s komadom Roba s greškom malce zmanjšali naval krvi v glavo ter se predali stanju resigniranja, nalivanju čistega nesvetega dima v bong resnice ter si priznati, da je uničena, izgubljena in za vekomaj pokvarjena cela generacija, če ne več njih, zgolj zato, da so lahko samodržni oligarhi z ozkimi materialnimi potrebami vzeli vse, pokradli sanje ter nam vzeli vero v ideale. Stonerski film, a na način srbske garaže funkcionira katarzično in izvrstno. Sklep v dualnosti dveh skladb sklepa sta pika na i. Izolacionistična skladba Danima z umetnim beatom ter navidezno umiritvijo sprehodi poslušalca po praznini stanja apatije, zaprtosti med štirimi stenami zaukazanih urbanih zaporov. Ker smo »pasivni uporniki«. Ker je to »boj za obstanek«, ki mu pritegnejo še krasni otroški glasovi otroškega zbora, ki še bolj nakocini in poudari stanje popolnega narobe. Repeticija, enoličje, obrat v krogu. Fak! In potem konec s skladbo Noćima, ki se na podoben način a s kitaro v rokah odloča dark waveovsko dodati zadnji dotik brezupa in hladu noči kot zadnji udar brezzračja, s katerim so Repetitor celoto spletli v smiselno celoto. 

Dragi moji, iščete nekaj genialnega in dobrega? Iščete razlog za bivanje in upor? Iščete odgovor na večno vprašanje smisla? Morda je prav v plošči beograjskih alternativnih magov Repetitorjev srž resnice in seme, iz katerega se lahko povije nekaj dobrega. Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji morda ne poustvarja vsega, česar smo se pri fantu in dekletih navzeli do sedaj. Morda ni veliko optimizma v verzih, a ne živimo v optimističnih časih. Morda je še veliko stvari, ki bi jih lahko plošča izpovedala, a jih zaradi prekratkosti formata ali namenskega odtegljaja prav principialno noče povedati, da si boste lahko kaj mislili in domislili sami. Saj veste – najboljše stvari se porajajo zaradi nuje, zaradi frustracije in lakote in če kaj, je leto popolne ohromelosti in globalne ujetosti prineslo nekaj dobrega, kar bo vredno, v to sem prepričan, proslaviti v prvih vrstah pod odri – ko nam bodo dovolili ter bodo to dopuščale barvne lestvice fašistoidnih vodij, ki si domišljajo, da so demokratični ali ko bomo lahko odmislili in ukrotili obsedno stanje virusa, ki je hujši od tega, pred katerim se skrivamo in neuspešno borimo že debelo leto.  

Sandi Sadar Šoba

(Dallas Records, 2021) 

Primorci so imeli od nekdaj v sebi tisto nekaj, kar odlikuje in loči prave polnokrvne rockerje od pop štancarjev. Igrivost, iskrivost ter žmoht z dodatkom, ravno pravšnjim, porednosti? Morda, čeprav ne bi šel v podrobno analizo od primera do primera, ker le-ta nima smisla, vsekakor pa mora biti nekaj na tem, saj je nov izdelek Jureta Lesarja po le treh letih nakar sem prvič dobil v glodanje sicer obetavnega, a ne presežnega Zemljinega sina v predvajalniku zagodel drugi plošček, ki sprašuje Je kaj novega? Hm, po parih obratih poslušanega lahko rečem, da oblikovno raje kot kup novotarij zaradi novotarij samih raje okusen splet retro obarvanih blues rockerskih štikelcev z globino, patino in okusno začinjeno liriko, ki se v času najhujše krize osamljenosti, osamitve, zapiranja, asocialnosti poigrava z dobro znano tematiko dvojine, zaljubljenosti, strasti, obžalovanja, zapuščanja in odpuščanja, a pojdimo lepo po vrsti, velja? 

Zavedam se, da se po debelem letu depresije, ko so mi v grlu zastajale besede primer in so prsti odločno bojkotirali ples po tipkovnici pravi razlogi za pisanje in ubeseditev občutkov lahko namenjeni le dobri glasbi, prav rad pa priznam, da je bil en izmed pozivov k povratku v stanje zagona dejansko osem skladb, ki bi se lahko podpisovale z imenom zasedbe Eskobars, so pa empirični dokaz temu, da človek z jasno idejo in vizijo lahko premika gore in spreminja svet. Na bolje ali vsaj dodaja slišan in čuten glas v sivini tihih in pokornih množic navidez brezčutnih robotov ali pokornih ovac. In slednje se lahko identificirajo same, ne bi šel v podrobnosti. Pa preidimo raje k plošči, ki je dala zagon. Začevši z uvodno skladbo Parfum, ki spomni na čase odprtih klubov, lokalov in koncertov ter mladih deklet v prvih vrstah, ki so kradle poglede. Krasni rock’n’roll groove ravno prav umazanih kitar, orgel ter bobnov, na katere se ravno prav brezbrižno, ravno prav neuglašeno in raskavo poliva bariton beatniškega poeta, ki govori o netenju strasti ter vonju dehtečega dekleta, »ki je dala ime poletju« če si sposodim Jureta. Okusno in poslušljivo, ravno prav neslovenceljsko, s pridihom bluesa, note Janeza Zmazka Žana, okusnih Sausages, še bolj note americane sedemdesetih, slide kitar, orglic in hammondov ter plesne note southern rocka na počasnem off beatu ter dodatek slide kitare (da, Zoran Čalić iz zasedbe Big Foot Mama zna in zmore, fantje in dekleta, narediti s parimi toni kocinjenje!). Končno nekaj stopnjevanega organskega muziciranja, ki ne gode na iste note kot radijski stihoklepi in milenijski abotneži, ki ne zmorejo stkati ali nočejo stkati nekaj efektivnega na tistih pravih treh podkrepljenih akordih, ki funkcionirajo, ter hočejo v dveh minutah iz sebe iztisniti vse, kar znajo, slednje pa je bolj generično in prazno. Ne, Jure ni tak!  

Med in čajna je nadaljevanje dobrega obeda, kjer se skoraj tako kot pri Jožetu Pegamu  v kontekst lepo dodajajo saksofonski toni Mateja Kužla. »Nedelja je dan za kavbojke,« morda ni najbolj seksi verz, a se v z občutkom igrani blues (ne, slednji ni tu zgolj zaradi forme same, temveč se dodaja v celoto kot sredstvo opisovanja). Kondenz na steklu, zasople srage potu, senzualno slačenje in pričakovanje strastnega ljubljenja, ki ga Jure ubesedi na pravi način. Ne vem, kako gresta k temu petelinjemu zajtrku še med in čajna (salama?), a je pripoved o polnokrvnem seksualnem stapljanju, eksploziji občutka sugestivna kot cinematična projekcija. Da, tudi pri nas znamo streči takim stvarem, ko pa se Jure v igri podkrepljuje s podtoni pravih ljudi, z bobni Davida Morgana in perkusijami Martina Janežiča –Bucota, Juretovega vokala in parih tonov akustike ter prehajanje iz stanja tihote v krešendo … Po Janezu dela tudi Jure to z občutkom, matervola, če veste, kaj mislim? Ne? Morda bo čas za odpraševanje starih plošč vaših postaranih fotrov ali starejših bratov? 

Si kaj utrujena sprašuje po tem, če je glavna antagonistka utrujena od reševanja sveta, nevrotičnih šefov ali zdolgočasnega moža, obenem pa se kot tabletka sreče ponuja strast zaljubljanja in poigravanja s prepovedanimi sadovi. Jure je poreden in filantropski! Poleg tega pa fenomenalno glasbeno razigran ter poln resonantnih skladb, ki obetajo prevetritev na radijskih valovih. Dosti je bilo mehkocurnih osladnosti! Dosti je bilo previdnosti! Jure odpira registre in si dovoli iti do ločnic mišljenega, a redko tako lepo slovensko ubesedenega, obenem pa, priznam, je le redko tako sočno zvenela slovenska beseda ter bila obenem oplemenitena s tako dobrim produkcijskim zvokom, ki je tako asimptomatično naš, slovenski. Hja, morda zato, ker ni pripisljiv a priori naši pokorni in pridni, korektni slovenski nravi. Lesarjev ima v sebi nekaj več. Prihajam domov zveni tako kot brezčasni napev med Bobom Dylanom, Rollingi, ki jim nekje v ozadju pritegne E Street Band, Jure pa je sebi lasten in ravno enigmatičen, nedorečen. Kot trubadur, ki se po prekrokani in vroči noči vrača domov, da bi se prebujal in dramil v novo realnost, v novo jutro, skupaj s tisto ta pravo, ki je prava za vsa jutra in dni do večnosti. Morda je vmes slišati opravičljivi podton? No … 

Moja moja z rockabilly iskrico koketira z nekim drugim časom in zvočnimi kulisami. Elvis, Eight Bomb groove ter ta lepi drajv, ki te ob Hammondih pelje iz stanja šestdesetih skoraj v filmske prizore Doorsov, a jure ni Jim. Jure je pri poetizaciji bolj zemeljski, ne eterični. Polteni verzi o osvoboditvi, o klicu po vdihu na polna pljuča, o pobegu, odhajanju, naivni nespetosti, neposedovanju – ti zvenijo nekako skladno z duhom svobode, ki pa ni stanje duha časa in prostora, v katerem živimo. Gre za iskreni krik po odhodu daleč proč od COVID normativov in zaprtosti v kletke z napačnimi ljudmi? Morda, a ta frustracija neti in ustvarja dobro glasbo, moram priznati. Senzualna naslovna skladba Je kaj novega je sanjava baladica, ki dodaja v kontekst malce več cukra, bosa nova ritma, izmuzljivih medenih prizorov, ki kot gost škrlatni dim polni pljuča ter vas zaziblje v stanje umirjenosti, topline …  Žeja je bližje mojemu naravnemu stanju s temi krasnimi plastmi kitare, razslojenostjo, psihedelično nežnimi dotiki mehkobe. Krasen komad o prebolevanju, obžalovanju, subtilni predirnosti pogrešanja, ki se posluša kot okusni kavbojski soundtrack osamljenega jezdeca na valovih minevanja v žaru enega izmed zadnjih sončnih vzhodov, ko se glavni junak zgodbe zave minljivosti in neulovljivosti časa, predvsem pa tega, da smo sami krojači svoje sreče. »Jutri bom močnejši,« se zborovsko, kot v filmu Hair razpre v finale, s katerim si želimo vsi biti le v stiku sami s seboj, s svojim centrom sreče in uresničenosti, ne pa da smo zaprti na parih kvadratih. Dejansko, dragi moji, stremimo le k spremembi programa in ukinitvi nečloveških imperativov, ki nas žejajo po stanju normale, ki daje smisel in ga ne jemlje. In tu smo že skoraj pri koncu, spev lepote in dobrega pa sklepa korektna skladba senzualij, Malo po malo. Zven klavirskih tipk, minimalij, na katere se dodaja Jure, ki odpušča, daje poslednjo liturgično odvezo odnosom z napačnimi, ki odhajajo v preteklost ali pa kličejo k reševanju dneva nocoj in ne jutri, saj jutri ne obstaja. Morda malce patetike, a z namenom, verjamem. 

Tako, pa smo prispeli do konca prvega spleta besed, misli in občutij po dolgem, predolgem času. Odprem si hladilnik, iz njega vzamem ravno prav hlajeno pivo in iskreno z občutkom hvaležnosti izpijem tisti najslajši prvi srk ter priznam, da se tako, kot sem se dobro počutil med poslušanjem te okusne, lahko bi rekel seksi (ali über sexy) plošče nisem počutil že dolgo časa ne – no, vsaj ne zavoljo tega, ker so jo spisali domorodni glasbeniki, saj je takih plošč, kjer ni mašil, malo. Tokrat, dragi moji, dejansko lahko odgovorim avtorju na uvodno vprašanje retorično poimenovanje plošče Je kaj novega z odgovorom »ne in hvala bogu, da ne«, saj sem se lahko zavoljo dobre glasbe iz nekega poznanega filma našel tudi sam, si dovolil samo resonirati na tistih pravih frekvencah ravno prav začinjenega rocka in bluesa s potenco in to je, priznajmo, včasih dovolj, da se nam ne zmeša od tišine, od molka, od zamorjenosti in statike, ki poraja stanje depresije. Včasih je potreben le žarek sonca in upanja, včasih je potrebno le malce preproste zabave in glasbe, ki ne stremi na prvo žogo le pasati na vse pogrošne komercialne radije, čeprav bo tam zavoljo kakovosti in nivoja, priznajmo, vsekakor prišla in prav je tako! Bravo Jure, še več takih darov v bodoče in ne izgubiti kompasa, ki tokrat v drugo kaže definitivno v pravo smer! 

Sandi Sadar Šoba

Odrska konstrukcija v obliki smreke kot opozorilo na pozabljeni prireditveni sektor, foto: Miro Majcen

Včeraj je na Kongresnem trgu zasvetila nenavadna odrska konstrukcija. To so od jutra do večera gradili požrtvovalni delavci, ki sicer postavljajo odre po vsej Sloveniji.

Unikatni objekt, ki bo na trgu stal do konca leta opozarja na težave vseh zaposlenih v prireditvenem sektorju. Ta je v začetku marca prvi zaprl svoja vrata, po poletju (skoraj) brez festivalov, po letu okrnjenih koncertov in odpovedanih turnej, pa je njegova prihodnost še vedno negotova.

12 metrov visoko konstrukcijo si je zamislil oblikovalec luči Črt Birsa (Blackout), postavila pa jo je kopica zagnanih odrskih delavcev. Pri tem so z izposojo opreme pomagala podjetja Akustika Pirman, Akustika Primožič, Event Lighting, Intralite, Mugada, Osvetlitev Daf, Prozvok in STRC, izposoja prireditvene opreme. Pri dovoljenjih in kritju osnovnih stroškov je pomagala Mestna občina Ljubljana, samo postavitev pa je organiziralo društvo MiDelamoDogodke.

AKCIJA ZA ODRSKE DELAVCE

Akcija za odrske delavce je v prvem tednu zbrala 2000 evrov. S prodajo majic, puloverjev in vrečk društvo zbira denar za potrebne pomoči – 100% izkupiček bo namenjen delavcem v krizi. Pomoč je v tokratni akciji namenjena delavcem iz zaodrja. Prošnje za pomoč bo društvo začelo zbirati v kratkem. 

Društvo vzpodbuja podporo vsem vpetim v dogodke – glasbenike podprimo z nakupom njihovih albumov, odrske delavce pa z nakupom majic!

https://tinyurl.com/midelamodogodke

V zadnjem letu je bilo odpovedanih na tisoče dogodkov, ugasnili so prihodki, nekateri so se znašli na robu preživetja. Na težave vseh delavcev v zaodrju in seveda vseh nastopajočih, je društvo opozorilo že septembra z videom #midelamodogodke, ki si ga je na Facebooku in YouTubu ogledalo več kot 50.000 ljudi. Pozneje je na problematiko opozarjalo še z akcijo #LightItInRed, v kateri se je 44 slovenskih prizorišč za en večer obarvalo rdeče. Decembra je zagnalo dobrodelno akcijo za odrske delavce.

FACEBOOK: https://www.facebook.com/MiDelamoDogodke
INSTAGRAM: https://www.instagram.com/midelamodogodke/
DOBRODELNA AKCIJA: https://tinyurl.com/midelamodogodke