1. one is copyrights (and maybe even patents),
2. the second is distinction between the virtual and the real,
3. and the third one is this.

(image via LeContainer; author(s) unknown)

Actually I think that stylus pen has a bright future ahead of it. And if you still do not believe me, watch this fascinating exploration of manual dexterity.

¹ At this point I have to make clear that we are still talking about touchscreens replacing the mouse and not necessarily the keyboard. Personally I think that keyboards are going to stay with us for a while longer.

Punca je zadnjih šest let preučevala poezijo za otroke in usode poetov, ki so jo izlivali na papir. Iz te “obsesije” se bo aprila rodil dvojni CD, ki ga iskreno priporočam vsem s pomanjkanjem lirike v življenju. Pravi zaključek konference se je – ravno zaradi njenega nastopa – zgodil še v dvorani in ne slabo uro kasneje na precej dolgočasni večerji v prenovljenem hotelu Maya onkraj reke Los Angeles.

A kaj bi govoril. Prepričajte se sami…

Moram priznati, da niti ne vem, kako sem naletel na Johna Brockmana, a takrat sem prvič kupil na Amazonu rabljeno knjigo. Njegove Digerati: Encounters with the Cyber Elite, ki je prvič izšla 1996, pač slabih deset let kasneje ni bilo mogoče dobiti v drugačnem stanju. Do konca leta 2005 sem potem – popolnoma pod vtisom – kupil še The New Humanists: Science at the Edge in še dve drugi, ki pa sta me manj navdušili. Te njegove knjige so zelo podobne predavanjem na TED-u. Kratki eseji, nabiti z razmišljanji in idejami izjemnih posameznikov, ki navdušujejo in dvigujejo motivacijo. Za vse, ki se ukvarjajo s tehnologijo pa je Digerati tudi obvezno čtivo.

No, a ni šlo samo za neko banalno podobnost med knjigo in konferenco. Med prebiranjem prve knjige sem namreč prvič slišal za TED. Ja, eden od digitalnih literatov, ki so prispevali svoje razmišljanje, je bil tudi Richard Saul Wurman, oče konference o tehnologiji, zabavi in oblikovanju. Takrat je bila to še konferenca zaprtega tipa (invitation only),  vsebina pa zato občutno slabše dostopna kot danes. Potem pa je Chris Anderson (ne, ni to wiredov-long-tail Chris) januarja 2007 priredil koncept, odprl konferenco za splošno javnost in sočasno s tem začeli objavljati na spletu posnetke predavanj – danes vsem znanih TEDTalks. Tistim, ki jih morda še ne poznate, priporočam ogled. Ali dva. Ali tri. Saj vemo, kako je s tem, mar ne. ;-)

Danes pa je nastopil tisti(!) dan. Dopoldne sem na recepciji prevzel svoj bedž, popoldne pa še festivalsko torbo, potem pa se udeležil uvodnega dela predavanj – TED University. Jutri začnemo s “tapravim” programom. Ker se poznam, ne obljubim, da bom sproti poročal, kako in kaj. Skoraj zagotovo pa bom spisal še dva zapisa: kaj se je dogajalo v zadnjem letu do konference, potem pa še enega, kako je bilo.

Me res zanima, ali bo zloglasni TED upravičil pričakovanja.

Takrat sem bil prepričan, da je priporočilo prijatelja (četudi je le Facebook frend), ena od najpomembnejših dimenzij, ki bi jo lahko Facebook s pridom unovčil¹. Pravzaprav sem o tem prepričan še danes, le trenutna implementacija mi ni preveč všeč. Fejsbukovci so namreč – mislim, da lani jeseni – oglasom dodali možnost, da jih uporabnik “priporoči”. Preprosto, s klikom na “všeč mi je” pod oglasom. Pravzaprav me je – zdaj, ko pišem o tem – začelo zanimati, kaj (in koliko) so s tem dosegli.

No, kakorkoli že, na podlagi odličnih izkušenj z eno drugo zadevo, mislim, da se trenutno – dokler ne bodo zgornjega predloga dodelali – največji potencial skriva v Facebook poslovnih straneh (Facebook Business Pages). Prepričan sem namreč, da so podjetja pripravljena tudi plačevati za tovrstno prisotnost na njihovi platformi.

Tim Kendall, direktor unovčevanja pri Facebooku, je pred dvema mesecema omenjal, da imajo 300 tisoč poslovnih strani². Če bi uspeli pobirati od vsake blagovne znamke recimo 7,99 US$ na mesec, bi jim to prineslo 29 milijonov šuškov na leto že danes. Če bi vpeljali še premium opcijo s funkcionalnostmi, ki jih osnovna različica nima, zanjo zaračunali trojno ceno in bi se jih desetina odločila zanjo, pa bi se številka ustavila malo pod 35 milijoni. Ako bi uvedli progresivno lestvico glede na število oboževalcev, pa raje sploh ne računam.

Vem, da sem zgornji izračun precej poenostavil, a pomembno je, da bi bila implementacija relativno preprosta. Za podjetja, ki se načrtno lotevajo prisotnosti v tej socialni mreži, pa bi taka naročnina predstavljala le majhen strošek glede na rezultate, ki jih je mogoče doseči. Sploh če upoštevamo, da te strani – za razliko od Googla – ponujajo tudi vpogled v osnovno demografijo (zvestih) oboževalcev in kaj jih motivira.

Poleg tega pa blagovna znamka dobi preko poslovnih strani dostop do newsfeeda vseh oboževalcev in posledično do njegovih “prijateljev”. In kako že pravijo … prijatelji mojih prijateljev so moji prijatelji.

¹ Mar ni to veliko lepša in pa klena slovenska beseda za “monetiziranje”. ;-)
² Businesses turn to Facebook for word-of-mouth advertising (USA Today, 5. avgust 2009)

Ostaja pa tudi dejstvo, da vse to ne bo rešilo časopisov. Ti potrebujejo nov poslovni (organizacijski?) model.

Zapis je nadaljevanje zgodbe iz: Časopisi, nikoli več #1 in Časopisi, nikoli več #2
Dodatno branje: Članek Sonje Merljak o plačljivosti spletnih vsebin z naslovom “Kdo bo spregovoril, ko bodo prišli po nas?” v Sobotni prilogi (4. julij 2009)

Prepričani pa ste lahko, da bo model plačevanja – kakršenkoli že bo –, funkcioniral samo za časopise, ki bodo ponujali pretežno specializirano² ali pa samosvojo vsebino. Drugih (plačljivih) medijev ne bo.

¹ Za razjasnitev ozadja toplo priporočam Owning the Story … še posebej od 15. minute naprej (via Mitja Mavsar. Hvala!)
² Med specializirane medije sodijo tudi lokalni mediji.

Verjetnost, da bo hiperpovezan kibernavt informacijo dobil prej iz medija kot po enem izmed drugih kanalov, je res pičla. In četudi je izvor informacije medij sam, se bo informacija razširila preko drugih kanalov tako hitro, da tega noben medij ni in verjetno tudi nikoli več ne bo sposoben unovčiti.

Trditev, ki sem jo zadnje dneve slišal večkrat, da je smrt Michaela Jacksona pomenila tudi smrt CNN-a kot ga poznamo, ker so z objavo novice zamujali dve uri, zato ne drži (v celoti). Skupaj z Jacksonom je umrla le iluzija medijev, da so lahko le ažurne informacije njihov modus vivendi. Zanimivo bo torej opazovati, kako lahko novičarstvo preživi brez monopola nad to dimenzijo.

(se nadaljuje: tukaj)

PS. Debata se je začela:

• Malcolm Gladwell: Priced to Sell
• Chris Anderson: Dear Malcolm: Why so threatened?
• Seth Godin: Malcolm is Wrong
• Grega Fras: Zakaj časopisi ne bodo propadli?

¹ Z vprašanjem, kako pobrati zaslužek od novic se v zadnjem delu Breaking News Online: How One 19-Year Old Is Shaking Up Online Media ukvarja tudi Marshall Kirkpatrick. (via Blaž Miheljak)

A če je Don’t Stop Me Now le Top Gear v drugačnem formatu, so ostale bukvice precej bolj zanimive. V I Know You Got Soul Jeremy opisuje stroje, ki imajo dušo – tiste torej, ki so iz tehničnega, oblikovalskega ali pa izključno družbenega vidika nekaj posebnega. Imajo tisto nekaj. Opiše, kako je jokal, ko so prizemljili letalo Concorde, ne more dovolj prehvaliti Zeppelinov, čeprav so bili popoln flop (ne, ne govorim o bendu), in poje hvalo AK47, ki ga večina pozna pod bolj ljudskim imenom kalašnikov.

No, pravi biser pa sem odkril šele v tretje. Prvi del – ja, ja … tip je preklemansko produktiven – sveta kot ga vidi Clarkson ali v originalu The World According to Clarkson. Angleški humor v najčistejši obliki. In to o vsem drugem, razen o avtomobilih. ;-)

Za konec in v pokušino pa vam ponujam kratko anekdoto, ki jo je Jeremy zapisal v Don’t Stop Me Now. Kot protiargument, zakaj ne kupiti BMW 645Ci, navaja med drugim tudi iracionalne predsodke, ki jih imajo ostali vozniki proti voznikom beemvejev. Podobne skratka kot jih imajo Angleži proti Škotom, še posebej odkar so v Trainspottingu videli Begbieja …

Sometimes, though, people are bullied for no reason. A friend of mine was at the Edinburgh Festival once, which, so far as I can work out, involved sitting in a pub drinking lots of beer. This meant, inevitably, that pretty soon he rushed off to the lavatory to be sick.

Unfortunately, and I guess we’ve all been there, stomachular reversal is not an event which can be tamed and timed. So it all started to arrive before he made it to the stalls.

At the last moment he shoved the cubicle door open and vomited extravagantly . . . all over some poor chap who was in there doing, and minding, his own business.

Without a word my friend slammed the door shut and then thought: “Oh no. I have just been sick all over someone who is Scottish. He is bound to come out of there and pull my arms off.” So, confused by drink, he thought he’d better get the first punch in.

With that he opened the door again, and before running away planted a huge fist in the man’s startled face.

— Jeremy Clarkson iz recenzije BMW 645Ci

Pa prijetno branje! Posebej priporočam na dopustu.

¹ Za vse, ki vas zanima, od kod kar naenkrat toliko knjig tega avtorja, je tukaj krajša digresija. Šolska prijateljica moje mame ima dva sina, ki imata založbo Insignis. No, ta založba izdaja Clarksonove knjige kot po tekočem traku, saj se na Poljskem prodajajo v milijonskih nakladah. Biznis je pač biznis in ga je treba kuti, dokler je vroč. Jaz pa sem na knjige naletel po naključju, ko so kot (promocijsko) darilo ležale na eni od knjižnih polici v spalnici mojih staršev.

Za usodni korak obstajajo vsaj štirje razlogi.

Prvi. V digitaliziranem in omreženem svetu televizijski oglas – kot simbol stare dobe – ne more ustvarjati blagovne znamke. Lahko ustvarja le zavedanje. Medtem ko se blagovno znamko ustvarja v interakciji z njenimi uporabniki. Najučinkovitejše “komunikacijske” kampanje za blagovne znamke digitalne dobe bodo tako ustvarjali kreativci v tesnem sodelovanju z giki; če ne bodo tehnični zanesenjaki že sami.

Drugi. Drobitev medijev in hitrost izmenjave informacij zahteva od agencije digitalne dobe obvladovanje podatkov o uporabnikih v obsegu in po dinamiki, kot ju do sedaj niso bile vajene. Agencije bodo, za zagotavljanje celostnega vpogleda v uporabnike prek vseh medijev in ostalih točk stika, odvisne od najnaprednejših tehnoloških platform. Bolj po domače povedano: delo v agenciji bo še veliko bolj prežeto s tehnologijo kot je danes.

Tretji. Premik je nujen takoj in ne šele čez leto ali dve, ker so uporabniki že tam. Vedno več se jih naseljuje v ta krasni novi kiber svet. Kaj naseljuje … živijo v njem. Pogovarjajo se, izmenjujejo ideje in datoteke, objavljajo in berejo. Aktivno sodelujejo pri ustvarjanju tega sveta. Ciljne skupine, ki so samo poslušale, kaj jim imate za povedati, so postale sogovorniki, ki se bodo z vami pogovarjali samo, če bodo za to imeli presneto dober motiv. In če boste držali dane obljube.

Zadnji, a morda ne najmanj pomemben. Če tega koraka ne boste storili, boste poleg naročnikovih kupcev hitro izgubili tudi vaše zaposlene, ki ne bodo razumeli vašega zastarelega sveta. In ko bodo novonastale “tehnološke” agencije s trga pobrale še preostale – ali pa vsaj najbistrejše – ume, kaj bo ostalo vam?

Pričujoči zapis je skrajšana različica članka, ki bo objavljen v Financah 26. novembra 2008, na predvečer 11. Sempla. Objavljam ga že sedaj, ker bom čez teden dni poskušal raje objaviti nekaj o spletni politični kampanji za LDS, ki jo bom na tem istem dogodku predstavil v petek, 28. novembra ob 16.15. Se vidimo, mar ne? ;-)

Attack ads don’t always work. There’s a reason most product marketers don’t use attack ads. All they do is suppress sales of your opponent, they don’t help you. Since TV ads began, voter turnout has progressively decreased. That’s because the goal of attack ads is to keep your opponent’s voters from showing up. Both sides work to whittle down the other. In a winner-take-all game like a political election, this strategy is fine if it works.

So why didn’t the ads work this time?

The tribe that Obama built identified with him. Attacking him was like attacking them. They took it personally, and their outrage led to more donations and bigger turnout. This is the lucky situation Apple finds itself in as well. Attacking an Apple product is like attacking an Apple user.

— Seth Godin: Marketing lessons from the US election

Ali lahko torej sklepamo, da bomo v prihodnjih – vedno bolj internetno (beri: plemensko) obarvanih – političnih kampanjah videvali manj tovrstne “propagande”?

¹ Poudarki v besedilu so moji.

Ker avtomobile še vedno jemljem na zelo utilitaren način, me to, da se vozim v “stari škatli”, ne moti. Če prav pomislim, je celo zabavno. Tudi Liviji se zdi. Ne razumem pa zastopnika, da priložnosti ni izkoristil in me ni nakuril za nakup drugega družinskega avta. Če bi mi namesto že davno odsluženega modela za ta dva tedna posodil … recimo … Mazdico dve (seveda športno različico), se morda(!) ne bi bil več pripravljen ločiti od nje.
Kaj pa vi?

As I write these lines Obama has raised more than 400 million US$ from more than 1.5 million donors. Some eagar optimists predict that he will raise as much as 1 billion US$ by the end of the campaign. And that he’ll raise that money from 5 million donors. Regardless if he wins or not, we can already comfortably say he will beat Howard Dean’s result from the 2004 election by more than 10 times. Howard had managed to raise a little over 50 million US$ from 650.000 donors before he dropped out of the campaign.

So, the tool that was – ironically – first used in the presidential election in 2000 by John McCain (yes, the John McCain) is in fact producing very fine results. So what now?

… Obama wins

Let us now travel in time and stop somewhere in the summer of 2009. Barack’s been in office for a few months now and Hillary is still campaigning – OK, let’s be serious for a while longer. At that moment the only thing I want to know is this:

Is Barack Obama using the internet to give at least some of the governing power back to the people or not?

I think that IF he wins and it turns out that he used it all just to win the campaign, it will have a significantly negative impact on the future of (online) politics. The real change that (at least some of) his supporters are waiting for is not about the power that the internet gave him during the campaign. I believe they want to support someone who will let them use the power of the internet to participate in the next government.

They expect it will change the way the politics is done.
They want it to last throughout the whole presidency.
And beyond.

O vsaki stvari v parlamentu bomo odločali tako, kot bodo z neposrednim glasovanjem odločili člani stranke. Svoje odločitve bodo člani v centralo sporočali v obliki kratkega sporočila SMS.

Grega je leta kasneje (in zaenkrat še neuspešno) nekaj iz teh debat želel uporabiti kot nosilni steber stranke BBS – Blogerji in blogerke Slovenije. ;-) Še pomnite, tovariši?! Kliknite in skrolajte do 22.6.2007

No, medtem ko eni samo filozofiramo, se drugi lotijo dela. Avstralska stranka Senator On-Line je podobno idejo že spravila v življenje¹. Je pa res, da bi bilo danes bolj fancy ustanoviti Twitter stranko (Strawpoll). Vsak simpatizer stranke bi dobil Twitter račun in bi lahko preko njega oddal svoj glas. Še več, zelo(!) na kratko bi lahko svoj glas tudi “utemeljil”.

Se mi zdi, da je aktualna zgodba s kandidaturo Paris Hilton še kako primerna za prikaz delovanja tega sistema. Na včerajšnje vprašanje na zgoraj omenjenem Strawpoll: “If you had to choose one for president: Britney Spears (1) or Paris Hilton (2)?” so uporabniki odgovarjali tako, da so v Twitter napisali: “@strawpoll [odločitev] [utemeljitev]”. Torej, podobno kot je že odgovarjal eden izmed uporabnikov: “@strawpoll Paris Haven’t you seen her presidential commercial yet? It’s HOT! And she’s mentally a bit more stable.”

Za boljše delovanje sistema bi bilo treba le še: (a) ukiniti omejitev na samo dva možna odgovora [pull] in (b) uporabnikom dovoliti dodajanje odgovorov, če se ne prepoznajo v ponujenih [push].

Težave na vidiku

Kasneje, ko me je spet zaneslo v družbeno-politične vode in sem se “igral” s projektom Skupnost², sem naletel na morda enega od resnejših problemov, ki bi utegnil pokopati tovrstno stranko: nesposobna bi bila vladati. Za vladanje potrebuješ najprej ljudi, ki bodo strokovnjaki za določeno področje in bodo lahko pripravili koherenten predlog za urejanje nekega področja. Z SMS/Twitterjem se tega ne da. Potem potrebuješ vsaj še nekaj ljudi, ki bodo znali pripravljene (in v parlamentu potrjene) predloge udejanjati. No, tudi tega se z SMS/Twitterjem ne da. Dobili bi torej stranko, ki bi ob morebitni zmagi na volitvah dobila večino sedežev v parlamentu, vlade pa ne bi mogla voditi, saj za to ne bi imela definiranih postopkov (spomnite se edine točke statuta in programa).

A če bolje pomislite, morda to niti ne bi bilo tako napačno. Vlade v tem primeru ne bi sestavljala in zakonov ne bi potrjevala koalicija, ampak parlament neposredno po nareku ljudstva. O vsakem ministru pa bi se glasovalo po SMS/Twitter principu. Morda bi se s tem uresničila želja Franceta Bučarja, ki se je zadnjič v intervjuju za Večer spet pridušal, da je parlament trenutno samo servis vlade.

Torej … kdo je za?! ;-)

¹ Barbara, hvala za namig.
² I will be back, oh yes, I will be back. ;-)

Internet in predvolilna kampanja

“YouTube in podobni servisi so postali za politike pomembno komunikacijsko orodje, včasih pa tudi nočna mora […] Z YouTubom oziroma z internetom nasploh so navadni ljudje dobili enako moč, kot je bila do takrat rezervirana za množične medije in PR-oddelke politikov.”

Negativna kampanja “[…] lahko včasih prinese odlične rezultate. V trideset sekund je lažje stlačiti vse nasprotnikove šibkosti kakor vsebinsko bogata sporočila. Problem negativnih kampanj je, da zmanjšujejo volilno udeležbo in povzročijo občutek, da volivec izbira med slabim in slabšim.”

“Internet na letošnjih parlamentarnih volitvah še ne bo imel ključne vloge v politični kampanji. Čisto drugače bo že na prihodnjih volitvah čez štiri leta, morda na lokalnih čez dve leti. Prvi dokaz, da bo tako, bomo morda dobili še letos, če bo v ZDA zmagal Barack Obama, ki je Hillary Clinton premagal ravno zaradi interneta.”

Le klik do politika / Delo, 28. julij 2008 (PDF; ~200 kB)

Komentar na podatke, da ima vse več Slovencev blog

“Blogerjev ne zanima toliko obisk kot pa samoizražanje in preizkušanje, kaj je mogoče narediti v javni sferi.”

Vse več Slovencev ima blog / Dnevnik, 22. julij 2008

O blogerjih, blogosferi in njenem vplivu

“[…] premalo [se] dela na vsebini z dodano vrednostjo […] osebne izpovedi in informacije, povzete iz drugih virov, največkrat mainstream medijev, pač niso tovrstna vsebina”.

“Začutili smo, da lahko sodeluje kdor koli. Spreminja se naša percepcija o nas samih. Prej smo bili odjemalci, potrošniki – popolna asimetrija torej -, zdaj smo lahko tudi (so)ustvarjalci. Ta oživljena potreba po participaciji je najpomembnejši rezultat komunikacijske (r)evolucije.”

“To emancipiranje navadnega človeka predstavlja precejšen problem tako za podjetja kot za politiko […] posameznik ima namreč naenkrat moč, ki je bila prej rezervirana za oglaševalske oddelke v podjetjih in PR-oddelke politikov. Tak emancipiran posameznik pa se tej moči ne bo zlahka odpovedal.”

WWW centri moči / Dnevnik Objektiv, 21. junij 2008

Hrana

Morda še komu ni znano: povprečen Američan jé obupno hrano. Teden dni, ko smo potovali po podeželju in se nismo mogli zateči v restavracijo z azijsko, turško ali južnoameriško hrano, ki jih je San Francisco poln, smo precej trpeli. Holesterol dvigajoči zajtrki, ki vključujejo toast, jajca, za prst debel kos šunke, krompirček ali kečap, še raje pa kar vse skupaj, pač ne vplivajo ravno blagodejno na motivacijo za aktivno preživljanje časa. Verjamem, da premorejo tudi odlične restavracije, a je naslednji primer veliko bolj nazoren. Glavni hit za otroke v restavraciji Paradise Cove pri Malibuju ni bilo eksotično sadje kot bi morebiti kdo pomislil, ampak pečen krompirček s praženimi lignji in začinjen z omako iz majoneze v – pazite – v kozarcu za sadno kupo. Fascinantno. Kids just love it! :-)

Policaji

Ne vem, kako jim uspeva, a policajev ne vidiš (skoraj) nikjer. Potem pa se nekega dne lotiš izvajanja malo bolj nenavadnega manevra sredi prerije, kjer tudi drugega avta ne srečaš ravno pogosto, in glej ga zlomka – kar naenkrat se pojavijo na križišču. Počasi obrnejo v tvojo smer, poblisnejo z lučmi in spustijo kratek “tweeyou”. Iz avta stopita uniformirana gospoda in te samozavestno ogovorita. Malo povprašata, kam smo namenjeni in ali vem, kaj počnem. Ko jima odkrito povem, da obračam, ker nisem prav zavil, ju zanima samo še, ali vem, kako priti do kamorkoli smo že namenjeni. Potem se z “drive safe … good day, sir” poslovita. Vljudno in profesionalno. Pri nas policaje vidiš povsod in skoraj vedno, ko te ustavijo, razmišljaš le o tem, koliko te bo stalo.

Uniforme

No, ko smo že pri uniformiranih možeh, velja omeniti še to, da sem se zdaj še na lastne oči prepričal, da imajo Američani zagotovo najlepše uniforme na svetu, s katerimi bi se lahko kosale kvečjemu uniforme nemškega Wehrmachta. Pa ne govorim samo o vojakih ali policistih, ampak celo navadne park rangerke zgledajo solidno, medtem ko pri nas policistke stlačijo v fantovske gate in mislijo, da so s tem pripomogli k dvigu njihove avtoritete.

Opozorila

Američani so obsedeni z usmerjevalnimi tablami, navodili in opozorili. Na vsakem koraku vas z napisi vzgajajo, kako se morate obnašati oziroma česa ne smete početi. Najbolj resna opozorila – če hočejo narediti distinkcijo z manj pomembnimi – morajo v tej poplavi usmeritev zato še dodatno opremiti z obveznim: “It’s the law!”

Jezik

Nekaj sem o tem že pisal v prvem delu, pa nič ne de, če še malo razpredam. V San Franciscu poznajo tri uradne jezike. Poleg angleščine še španščino in mandarinščino. Glede na to, da precej (na novo priseljenih?) prebivalcev slabo razume angleško, so prisiljeni v javnih prostorih večino besedil objavljati v vseh treh jezikih. Marsikateri otrok pa se poleg angleščine uči vsaj še španščine, če ne že obeh. Scena s tržnice v Blade Runnerju, v kateri Gaff in Deckard govorita v neki čudni mešanici, se v tistem trenutku ni zdela več tako zelo oddaljena prihodnost.

Prava storitvena ekonomija

Za konec bi rad omenil samo še slednje. Nikjer drugje nisem doživel storitvene ekonomije v tako čisti obliki kot tu. Pri nas – kljub temu, da se nam zdi, da so storitve že prevzele primat na gospodarskem področju – smo z uveljavljanjem takšnega gospodarstva še daleč. V ZDA so že spoznali, da storitvena ekonomija ne pomeni, da opravimo neko storitev za kupca (recimo mu prodamo čevlje), ampak da ga servisiramo, dokler ne rešimo njegovega problema – torej, dokler je naša stranka. Tako v ZDA ne boste imeli večjih težav, tudi če po treh dneh prinesete čevlje nazaj v trgovino in poveste, da vas žulijo. Skoraj brez besed vam bodo čevlje zamenjali za druge. In če se bodo zmotili in bodo na blago zapisali prenizko ceno, vam ga bodo za takšno ceno tudi prodali. Pri nas pa se vam bodo v najboljšem primeru le opravičili za napako – in vam zaračunali pravo ceno. V ZDA je kupec car, vsak njegov problem pa vaš izziv in priložnost za posel.

*** Zapis je zadnji v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji. Prvega si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj. ***

Vse je (lahko) posel in vse je (lahko) veliko

Ljudje tukaj živijo za posel. Ne gre za to, da bi ves prosti čas zamenjali za službo, ampak za podjetnost na nivoju, ki ga nisem srečal od časov tavelikih kriz na Poljskem iz osemedesetih (še pomnite: “tri červene za matrac”), ko so moji sonarodnjaki izkoristili vsak trenutek, da so naredili posel. Tukaj nihče ne čaka, da bi mu kdo dal podporo ali subvencijo. Noben kmet ne računa na to, da bo dobil podporo od razvojnega sklada, ampak se loti kmetovanja samo, če je prepričan, da bo s tem zaslužil. Pravtako ne računa na povračilo škode v primeru suše, ampak naredi (investira) vse, da se mu pridelek ne bi posušil.

In ko se pelješ in ob cesti spremljaš en sam vinograd, ki se milje in milje razprostira od horizonta na levi do horizonta na desni, ob tebi pa hrumijo večtonski osebni avtomobili … potem pa se še ustaviš v obcestni restavraciji in ti prinesejo porcijo, s katero se nasiti cela naša družina – kljub temu, da ima Livija ogromen apetit ;-) – ugotoviš, da tukaj živijo za velike stvari. Vse mora biti najboljše, največje … če je to velik biznis pa še toliko bolje.

Zgodovina, zadostno … spoznavanje narave in družbe, odlično

Saj ne pravim nič novega, če povem, da ljubitelji muzejev v ZDA ne bodo prišli na svoj račun. Tudi galerije – kljub temu, da smo v SFMOMA ravno ujeli razstavo del Fride Kahlo, ki je bila pravi posladek – niso ravno obsežne. Najde se sicer precej novih stvari, za celovit pregled (globino) pa jim – vsaj del iz starejših obdobij – malo zmanjka. Ampak dogaja – sodobna umetnost – se jim pa zelo … sploh tukaj v SF.

As long as it’s good enough, it’s good enough

Če je kdo mislil, da je tukaj vse high-tech, se je zelo zmotil. Američanom je funkcionalnost najvišja vrednota. O funkcionalnosti govorim kot o razmerju med stroški in učinki. Elektriko imajo napeljano na predpotopen način, saj ob cestah stojijo leseni drogovi, na katerih so kabli popolnoma kaotično prepleteni med seboj, daljnovodi pa dobijo popolnoma novo sliko. Ceste so popolnoma neurejene – sploh spremljevalni objekti – in so vzdreževane le toliko, da služijo namenu. V nacionalnih parkih pa ti namesto vinjete ali lične kartice (s črtno kodo ali RFID) za vstop dajo navaden blagajniški račun opremljen s sofisticiranim selotejpom. Tako vstopnico si potem nalepiš na notranjo stran vetrobranskega stekla. Skratka, na vsakem drugem koraku te opomnijo, da lahko stvari funkcionirajo tudi na zelo bazičnem nivoju. Pri nas – se mi zdi – hočemo vedno state-of-the-art rešitve, čeprav jih bomo brez potrebe preplačali. KISS (keep it simple stupid) je tu način življenja.

*** Zapis je drugi v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji . Prvega si lahko preberete tukaj. ***

Prazniki

Usoda je zelela, da smo na obisku ravno za njihov najvecji drzavni praznik. Sele tu se mi je posvetilo, kaj je pravzaprav tako cudaskega pri nasih drzavnih praznikih. Tukaj se praznuje ‘od spodaj’. Ljudje organizirajo zabave, parade, proslave, ognjemete … pri nas pa – tako kot je temu ze od nekdaj – drzavne proslave organizira oblast. Zato tukaj – ceprav ob hamburgerjih in takosih – vse izpade spontano, kot praznik. Pri nas pa – kljub TV prenosu iz Cankarjevega doma – nekako, no, posiljeno.

Promet

Promet je tukaj urejen nadvse izvrstno. Skoraj nobenega stresa. Oznakovanje je odlicno, le na nekaj pravil se mora clovek navaditi. Recimo krizisca s stirimi znaki STOP. Ceprav bi morebiti kdo pomislil, da velja pravilo desnega, gre predvsem za demonstracijo kurtoaznosti: glede na to, kdo je prej pripeljal v krizisce in kdo komu odstopi prednost, se krizisce tudi sprazni. Pomembno pa je to se veliko bolj kot s prakticnega s psiholoskega vidika, saj ne gre za uveljavljanje prednosti, ampak za dogovor. Nekaj, cesar bi Slovenci – cetudi vsaj na cestah – potrebovali vec. Pa se tole … ko se enkrat postavis na avtocesti, promet v retrovizorju dobesedno stoji. Vsi peljejo dolocenih 65 milj na uro in na sest pasovnicah je to kar grozljiv – pa hkrati prijeten – obcutek. Je pa res, da si v teh razmerah ne predstavljam obiska pri babici v Krakowu, saj bi potreboval za pot, ki jo opravimo v slabih desetih urah, najverjetneje tri dni. :-) S prvim vmesnim postankom nekje za Dunajem, drugim pa tik ob poljsko-ceski meji. Glede tega mi je EU veliko bolj pri srcu.

Reconquista

Dokaz, da se tudi z najmogocnejso vojsko in najnaprednejsim gospodarstvom ne da boriti proti cloveku, je ponovno osvajanje te obljubljene dezele s strani mehiskih potomcev, katerim so to zemljo pred slabima dvema stoletjema vzeli. Ja, nekateri kraji so samo se administrativno pod upravo ZDA, vecinsko prebivalstvo pa so chicanosi. Na trgovinah bodo kmalu viseli napisi: ‘we speak english’.

Toliko zaenkrat. Baterije pocasi zmanjkuje, zato nadaljevanje sledi.

Finance

Preden se lotimo seciranja problema, poglejmo najprej številke. Facebook je imel lani 150 milijonov dolarjev prihodkov, letos pa jih načrtujejo nekje med 300 in 350, kar pomeni približno stoodstotno rast. Precej, mar ne. A le na prvi pogled … vzemimo za primerjavo Google. Ta je imel leta 2001 za 86 milijonov prihodkov, naslednje leto pa že 440 milijonov, kar je bila štirikrat višja rast kot jo napovedujejo Facebooku za letošnje leto. Poleg tega bo Facebook po ocenah ustvaril 50 milijonov prihodkov iz poslovanja dobička (še bolj natančno EBIDTA), 200 milijonov pa namerava imeti izdatkov za investicije (CapEx). Kar preprosto pomeni, da bodo s svojim poslovanjem ustvarili 150 milijonski minus.²

Saj vem, da številke niso vedno najboljši napovedovalec prihodnjega uspeha nekega podjetja, so pa zagotovo pomemben indikator trenutnega stanja. Zakaj torej Facebook hodi po precej drugačni poti od Googla? Morda se odgovor skriva v uvodu tega zapisa. Facebook namreč služi trenutno predvsem z običajnim oglaševanjem in dokapitalizacijami (lani samo Microsoft 240 milijončkov), nima pa rešitve à la Googleov Adwords, s katero bi resneje premešal karte na trgu.

Interes = ključna beseda = ?

Z oglaševanjem je mogoče služiti bajne vsote le, če poznamo interes kupca in mu lahko ponudimo blago/storitev našega naročnika. Izjemnost Googleovega modela je ravno v tej preprostosti. Ne zanima jih, ali sedim pred ekranom jaz, moj oče ali moja hči. Kot ciljne skupine imamo popolnoma različne lastnosti: starost, spol, prihodki, izobrazba … a imamo v trenutku, ko iščemo otroško kolo, kljub temu vsi trije enak interes.

In kako najlažje dobiš od človeka informacijo, kaj ga trenutno zanima? Tako, da ta v neko – lahko tudi popolnoma obskurno – polje vpiše ključno besedo ali dve in klikne najdi. Morda tudi zato tem besedam pravijo “ključne”. Še več, v spletnem iskalniku nikoli ne gre za nek splošen interes posameznika, ampak za interes posameznika v točno tistem trenutku. Ne gre torej za podatek, kaj me zanima v življenju (česar so polni Facebookovi profili), ampak za podatek, kaj me trenutno “muči” in zato motivira.

Kako lahko torej Facebook najde način za prodajanje učinkovitega oglaševanja?

Edini interes, ki ga lahko Facebook detektira precej bolj natančno kot Google in bi ga moral bolje izkoristiti, je, katera oseba trenutno zanima našega uporabnika. Ako bi Facebooku uspelo ta interes izkoristiti za to, da bi uporabniku v tistem trenutku ponudil produkt ali storitev, bi pri oglaševalcih zagotovo vzbudil pozornost.

Princip pa je skrajno preprost. Facebook naj vzpostavi tak sistem, da bodo lahko na eni strani uporabniki vnašali podatke o izkušnjah s produkti ali storitvami, na drugi pa sistem, ki bo tem izkušnjam na čim manj moteč in čim bolj intuitiven način pripel oglase.

Poglejmo primer. Po prijavi v Facebook se mi na seznamu dogodkov med drugim izpiše, da je Peter kupil novi iPhone 3G. Podatek pritegne mojo pozornost zato, ker menim, da se Peter spozna na mobilnike, sam pa se ravno odločam o nakupu novega. Ob kliku na podrobnosti lahko izvem, ali je zadovoljen z nakupom ali ne, poleg “recenzije” pa se mi prikaže oglas za nakup tega mobilnika v spletni trgovini. Oglasno sporočilo dobi dodaten motivacijski moment, saj vedno nastopa skupaj z mnenjem oziroma priporočilom osebe, ki jo uporabnik pozna. Garantiram, da bi bil oglas v takem kontekstu še bolj učinkovit kot je sedaj, ko nastopa med rezultati iskanja.

Zdaj je treba samo še motivirati uporabnike, da bi podatke o svojih izkušnjah (nakupih) vnašali v sistem. Morda že s tem, da se uporabnikom ponudi del zaslužka glede na klike ali realizirane nakupe. Glede na izkušnje pa se mi zdi, da potrebe po izražanju navdušenja nad dobrim “nakupom” ni treba pretirano vzpodbujati.

Kaj še bi lahko Facebook storil drugače kot Google?

Google večino svojih prihodkov ustvarja v trenutku, ko uporabnik zapusti njihovo spletno mesto – klikne na oglas. Facebook bi lahko poslovni model zastavil še malo drugače in ustvarjal prihodke dokler bodo uporabniki ostajali na njem. No, a to je povsem nova zgodba…

¹ Vir finančnih podatkov za Google in Facebook.
² Medtem pa je imel Google leta 2002 pri že omenjenih 440 milijonih prihodkov 200 milijonov presežka.

Opomba k objavi
Nekaj napak v Mercatorjevi spletni trgovini se vleče še iz časov, ko smo takrat še na Profanu delali prvo prenovo. Precej jih je trgovina pridelala z leti, saj nekatere rešitve, ki so bile za tisti čas (~2001) morda še v redu, danes zagotovo niso več. A neglede na vse to, se opazi, da se še niso resno lotili analize in sanacije.
No, medtem ko sem pripravljal tale zapis, so nas na Innovatifu povabili k oddaji ponudbe za analizo spletne trgovine in uporabniške izkušnje ob spletnem nakupovanju, tako da se je nekaj kljub vsemu začelo premikati. Ker pa pri analizi ne bomo sodelovali – ja, tudi rezultate smo že dobili – lahko svoje nasvete brez slabe vesti tudi objavim. Brezplačno. ;-)

Kupci in nakupovanje

No, preden se lotimo problemov in rešitev, bom še malo pofilozofiral o tem, kako uporabniki nakupujejo in kako jim ustreči… V osnovi jih lahko razdelimo na tri osnovne tipe:

• iskalce – tisti, ki se v navadni trgovini takoj zaženejo k pultu z informacijami ali pa se kaj hitro obrnejo na osebje, da jih usmeri k ustreznemu regalu;
• brskalce – tisti, ki poskušajo spoznati sistem, po katerem je urejeno blago, in ki bodo raje sami poiskali produkt … in to ne glede na to, ali jim bo tak način nakupovanja vzel trikrat več časa, kot če bi vprašali;
• lovce – tisti, ki so se ali odzvali na promocijsko akcijo (lovijo kapitalca) ali pa so preprosto zunaj na lovu (uplenili bodo katerokoli žival, ki se jim bo zdela primeren plen).

Kako torej v Mercatorjevi spletni trgovini zadovoljijo posamezen tip uporabnika?

V spletnem Mercatorjevem centru

Amazon.com že leta ponuja iskalnik kot prvo izbiro pri nakupovanju. Prepričan sem, da se tudi ob obisku spletne trgovine Mercator precejšen del uporabnikov zažene v trgovino skozi iskalnik, ki pa ga je Mercator sramežljivo skril na vrhu strani, namesto da bi ta nadomestil nefunkcionalne spustne menije (tam, kjer piše “začni z nakupom”). No, morda pa so ga zakrili namenoma, saj je skoraj neuporaben. Vrača namreč preveč nerelevantnih rezultatov, da bi si lahko privoščili imeti izdelke brez fotografij! Niz “riž” vrne 160 postavk, med katerimi najdemo poleg riža še čokolade z rižem, juhe, jogurt in celo pralni prašek Ariel(?). Še bolj zanimive rezultate vrne niz “mleko”. 257(!) postavk, med njimi pa alpsko mleko, mlečno čokolado, ducat preparatov za sončenje, tekoča mila, bonbone, napolitanke, mačjo hrano in celo kavo. Kljub temu sem ga bil v končni fazi prisiljen uporabljati, saj je brskanje rešeno še bolj obupno.

Neuporabnim spustnim menijem, ki so še ne-ne-povem-čigavo maslo, sem se kot dobro obveščen uporabnik spretno izognil s klikom na “kazalo vseh izdelkov” in se skozi delikateso prebil do vakumsko pakiranih mesnin. 125 izdelkov – spet – brez ene same fotografije! Prav, pa poskusimo raje z iskalnikom… ;-))

Po neuspešni zadovoljitvi iskalcev in brskalcev, pa Mercatorjevci uspešno odvrnejo od nakupa še lovce. Na vstopni strani ni namreč nobene akcije?! Niti ene atraktivno predstavljene ponudbe. Akcije, ki peljejo na strani s še več teksta pač ne štejejo. Novice, navigacija, seznami brez fotografij in najbolj iskano: jajca, mleko in papirnate brisače. Kako zelo neseksi.

Rešitve

Upam, da bodo pri naslednji prenovi izpopolnili vsaj iskalnik (ga premaknili na neko bolj prominentno mesto ter izboljšali logiko za iskanje in prikaz rezultatov). Poleg iskalnika pa bi vtis precej popravil en sam samcat uredniški poseg: oprema izdelkov s pomenljivimi fotografijami. Ta poseg bi pozitivno prispeval k boljši uporabniški izkušnji vseh treh tipov uporabnikov.

Zame osebno pa bi bil največji izziv iskanje alternativnih načinov nakupovanja v spletni trgovini. Za prikaz, kaj imam v mislih, štiri ideje za drugačen način spletnega nakupovanja:

1. Neskončna prodajna polica
   Uporabnik izbere skupino (npr. čistila), produkti pa se mu razvrstijo v iTunes pahljačo (CoverFlow) ali pa se odvrtijo na vrtiljaku (nekaj podobnega, a v občutno manjšem obsegu, smo naredili za vodo Dana).
2. Čarovnik po embalaži
   Uporabnik vnese tip izdelka (pijača) in opis embalaže (plastenka, zelena, velika), sistem pa mu poišče izdelke, ki ustrezajo specifikaciji (Radenska). Na primer, “testenine, modra škatla” in bingo: Barilla … “vrečka, prozorna, moder napis, oreščki” … bingo: študent futer Mix Bix.
3. Tloris trgovine
   Uporabnik izbere Mercatorjev center, ki ga najpogosteje obiskuje (mu je domač) in potem preko tlorisa dostopa do posamezne skupine izdelkov.
4. Nakupovalni seznam
   Uporabnik vnese seznam izdelkov in za vsako vrstico mu sistem ponudi na eni strani kategorije s proizvodi, na drugi pa blagovne znamke. Ko se uporabnik odloči, se mu fotografije izdelkov pojavijo v mreži. Sistem v zgornjem delu ves čas kaže potek nakupa: naslednji/prejšnji izdelek na seznamu in koliko je še do konca.

Na offline delu pa bi si želel predvsem bolj prilagojen način dostave: tudi za vikend in še isti dan. Verjamem, da bi bil marsikdo pripravljen dodatno seči v žep, če bi ta možnost obstajala. Tako pa ostaja zaenkrat edina svetla točka Mercatorjeve spletne trgovine generiranje novega nakupa na podlagi preteklih nakupov (ali pa možnost “Moj izbor”). Tako lahko pozabite na večino tegob z izbiranjem izdelkov in voziček vedno znova napolnite s “standardnim” šopom izdelkov. Za karkoli drugega se raje napotite do najbližje trgovine – boste zagotovo prej opravili.

Edina tolažba oziroma bolje rečeno dodatna potuha za Mercator je ta, da je najbližja trgovina najverjetneje njihova.

¹ Obvestilo za javnost vam postreže s podrobnejšimi informacijami o ciljih prenove.
² V obstoj tovrstnih razlogov verjamem, saj sem tudi sam delal na podobno velikih projektih, med katerimi bi se našli tudi Mercatorjevi.

Danes uporabniki zapuščajo preobljudene točke – ne glede na to, ali so to klasični mediji ali najbolj obiskana spletna mesta – in se vedno bolj zadržujejo po prijetnih domačih kotičkih, kjer igrata najpomembnejšo vlogo zaupanje in nekompromisno zadovoljevanje uporabnikovih interesov. Še več … z uveljavljanjem RSS, ki omogoča ponujanja vsebin v standardizirani obliki, vedno več uporabnikov tudi dalj časa ne obišče spletnega mesta, ki je vir vsebin, ampak te vsebine spremlja v svojem unikatnem mediju. V mediju torej, kjer ni oglasov in sporočevalcev, s katerimi uporabnik ni privolil v “pogovor” ali pa jim ne zaupa. Na dolgi rok tako okolje ustvarja občutno manj kohezivno publiko, zgodbe pa imajo vedno težje delo, če želijo postati “velike zgodbe, ki so vplivale na celo generacijo”.

Poleg tega, da so izgubile nadzor nad izbiro kanalov, so blagovne znamke v veliki meri izgubile tudi nadzor nad vsebino sporočil. Ne samo, da se morajo srečevati z uporabnikom v okolju, ki si ga je sam izbral, ampak se morajo prilagoditi tudi običajem, ki veljajo v tisti skupnosti. Ne govorimo torej več o ciljnih skupinah, sestavljenih iz nepovezanih posameznikov, ki jih je (slučajno) družil podoben življenjski slog, ampak o skupnostih. Torej o posameznikih, ki se poznajo in med seboj intenzivno komunicirajo. V takšni situaciji, ko ima vsak uporabnik (teoretično) enake možnosti za komuniciranje kot blagovna znamka, imajo uporabniki izjemno moč. Ti emancipirani potrošniki v vsakem stiku z blagovno znamko pričakujejo pristnost, resnicoljubnost in osredotočenost na uporabnika. Zato so bile blagovne znamke v veliki meri že prisiljene opustiti neresničen in prazen govor.

Kaj je torej največja skušnjava, ki jo imajo blagovne znamke v dani situaciji? Pripeljati uporabnike nazaj na svojo zabavo in predvajati glasbo po lastnem okusu. Težava, ki se je morda ne zavedajo najbolje, pa je v tem, da, četudi jim to uspe, ne bodo mogle več nadzirati pogovorov tako, kot so bile tega vajene. Neverjetno mobilni in vedno bolj razvajeni uporabniki, pa so pripravljeni zabavo, ki jim ne bo po godu, tudi kaj hitro zapustiti. Edina smiselna poteza, ki jo lahko naredi blagovna znamka, je torej ta, da se začne čim pogosteje pojavljati na zabavah, kjer se pojavljajo njeni uporabniki. In se trudi med udeleženci pustiti pravi vtis, da bodo drugi govorili o njej.

Besedilo je povzetek ključnih točk predavanja, ki sem ga imel pred nekaj dnevi na 17. SOF-u.

Opomba k objavi
Tema najbrž res ne sodi v moj železni repertoar, a sem se s političnimi sistemi precej intenzivno ukvarjal, ko sem pripravljal projekt Skupnost. Ta je trenutno v fazi mirovanja in nič ne kaže, da bo kmalu ponovno lansiran. Tudi zato sem se odločil, da nekatera spoznanja iz tega raziskovanja objavim. Ako vam bo zapis všeč, bom morda v prihodnje objavil še kakšno podobno zadevo. Zato tudi nova kategorija: Res publica.

Ustava združenih držav določa, da ima vsaka od petdesetih zveznih držav ravno toliko elektorjev, kolikor ima skupaj predstavnikov v kongresu (US House of Representatives ima 435 članov) in senatu (US Senate ima 100 članov). Vseh elektorjev, ki odločajo o predsedniku države, pa je – skupaj s tremi elektorji, ki predstavljajo Washington DC – 538.³

Kongres in senat

Število kongresnikov se določa vsakih deset let na podlagi števila prebivalcev. Kot že rečeno, je vseh članov kongresa 435. Po zadnjem cenzusu iz leta 2000 vsak član kongresa zastopa približno 647.000 prebivalcev. Največ kongresnikov ima tako Kalifornija: slabih 34 milijonov prebivalcev te zvezne države zastopa 53 kongresnikov. Poleg predstavnikov v kongresu pa ima vsaka od petdesetih zveznih držav – ne glede na velikost, število prebivalcev ali ekonomsko moč – še po dva predstavnika v senatu. Tako so snovalci ameriške ustave vsaj malo ublažili razlike, ki nastajajo zaradi neenakomerne poseljenosti države.

Dva principa zastopanja volje ljudstva

Pri delitvi elektorjev samo Maine in Nebraska ne uporabljata večinskega (winner takes it all) sistema, po katerem vsi elektorji iz posamezne zvezne države glasujejo za kandidata, ki je zmagal. In to ne glede na to, ali je zmagal s pol milijona glasov prednosti ali enim samim. Kako deluje sistem v praksi, se je zelo nazorno pokazalo tudi na zloglasnih volitvah leta 2000, ko je vseh 25 elektorskih glasov Floride pripadlo Georgeu W. Bushu, kljub temu, da je bila razlika med njim in Alom Goreom malo več kot 500(!) glasov⁴, kar je predstavljalo pičlih 0,02%.

Volja ljudstva samo kot napotek, ne kot obveza

Kljub temu, da velja nenapisano pravilo, da elektorji – ki so dejanski nosilci volilne pravice – glasujejo tako, kot so odločili volilci iz njihove države, jim tega ni treba upoštevati. Nihče pa ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi se elektorji v nasprotju s privzeto prakso odločili drugače kot jim nalaga volja ljudstva, saj se to še ni zgodilo.⁵ Trenutno je najbližje odgovoru na to dilemo vroča razprava o tem, kako bi se morali v primeru tako tesnega izida, kot se trenutno obeta v boju za predsedniško nominacijo med Hillary in Barackom, odločiti superdelegati.

Superdelegati in nevezani delegati

Podoben princip s posredniki poznata glavni politični stranki – demokrati in republikanci – tudi v predvolilnem obdobju, torej v času izbiranja kandidata za predsednika države. Le da jim namesto elektorji, pravijo delegati. Do sem vse lepo in prav, a poleg “navadnih” delegatov, ki so vezani na voljo ljudstva⁶, poznata obe stranki tudi “posebne” delegate. Ti pa so zavezani samo lastni vesti. Svoj glas lahko oddajo poljubnemu kandidatu, vsak njihov glas pa šteje enako kot glas “navadnega” delegata.

Pri republikancih štrevilo nevezanih delegatov (unpledged delegates) zaradi kompleksnega sistema imenovanja variira med 6 in 20 odstotkov vseh delegatov. Pri demokratih pa predstavlja skoraj osemsto superdelegatov, med katerimi so voditelji stranke na lokalnem nivoju, kongresniki in ostali strankini funkcionarji, skoraj petino vseh glasov. Trenutno je glas enega demokratskega superdelegata težek približno toliko kot 10.000(!) glasov volilcev.

Od leta 1980, ko so vpeljali te übermensche, navkljub temu, da predstavljajo zajeten del volilnega telesa, niso imeli pomembnejše teže pri končnem izboru kandidata. Bodo pa zato – tako napoveduje tudi večina analitikov – letos še nekaj časa osrednja tema političnih pogovorov in analiz. Konec avgusta pa morebiti tudi jeziček na tehtnici, ki bo odločil, kateri izmed dveh preostalih demokratskih kandidatov bo na koncu dobil nominacijo.

¹ Winston Churchill se je o demokraciji izrazil še bolj ostro: “Democracy is a terrible form of government, but it’s the best one we have.”
² Množica je lahko neumna, zmanipulirana ali oboje. Da vseh možnih procesnih napak sploh ne omenjamo.
³ Po 23. amandmaju k ustavi ima Washington DC – kljub temu, da drugače nima zastopnikov v kongresu in senatu – na volitvah enako število elektorjev, kot jih ima zvezna država z najmanj zastopniki.
⁴ Al Gore je na volitvah leta 2000 na državni ravni zbral celo več glasov kot Bush, pa kljub temu ni zasedel Bele hiše.
⁵ Dogajali so se sicer primeri, ko je posamezen elektor glasoval drugače kot bi moral, a se “nepokorščina” večjih razsežnosti še ni zgodila. So se pa nekateri s tem scenarijem poigravali že omenjenega leta 2000, ko so menili, da bi bilo pravično(?!), če bi elektorji s Floride – v nasprotju z voljo prebivalcev – prvič v zgodovini uporabili svojo moč in podprli Gorea, ker je ta dobil več glasov na državni ravni. Debato o prirejenih rezultatih in resnični volji prebivalcev Floride pustimo tokrat ob strani.
⁶ A imajo tako kot elektorji pri izboru predsednika tudi vezani delegati možnost, da oddajo svoj glas kateremu koli kandidatu.

Še bolj kot nerazumevanje tega področja s strani upravljavcev blagovnih znamk, me v obup spravljajo ponudniki, ki to nerazumevanje izkoriščajo. No, saj po svoje jih razumem, da hitijo kovati železo, dokler je še vroče, a kar je preveč je preveč … »Le kaj boste s spletnim mestom. To ima danes že vsak obrtnik. Pravi (poslovni) potenciali se skrivajo v socialnih mrežah. Vas zanima?« … »Odlično! Imamo ravno eno pravšnjo za vas.« … »Aha, dve blagovni znamki da upravljate. Dobro. Socialno mrežo za drugo znamko vam bomo vzpostavili za pol cene.«

Ali je torej res, da si mora vsaka blagovna znamka, ki da kaj nase, v naslednjega pol leta omisliti svojo lastno spletno socialno mrežo? Nak, ni res! Ni namreč tako pomembno, da sami organiziramo zabavo, ampak predvsem to, kakšen vtis bomo na zabavi pustili. Pa naj organizira to zabavo kdorkoli že. Če bi bilo pomembno nasprotno in bi držala zgornja predpostavka, bi bilo bolje organizirati lasten pižama party pri sestrični doma in upati, da se bo zabava razživela, kot pa se udeležiti zabave v trenutno najbolj obiskanem lokalu, kjer glasbo vrti eden od najboljših didžejev na sceni.

Moj nasvet vsem, ki se boste znašli pred zgornjo dilemo, je: nehajte se ukvarjati z gradnjo in opremljanjem lastnega lokala. Ozaljšajte se in se pojavite tam, “kjer dogaja”. Čim večkrat. In ne pozabite narediti pravega vtisa.

Po podatkih je bila v letu 2006 skoraj polovica vseh prodanih mobilnikov opremljena s fotoaparatom/kamero¹. Samo finska Nokia, ki si je odrezala dobro tretjino celotne pogače mobilnega trga v letu 2006, je tisto leto prodala slabih 180 milijonov mobilnikov s kamerami. No, podobna številka se je pojavila lani, ko se je število prodanih mobilnikov ustavilo pri 1,15 milijarde (12,4 % rast glede na 2006), med njimi pa je bilo že 15 odstotkov (slabih 180 mio) opremljenih s sistemom GPS.²

Berg Insight v eni od analiz sicer omenja, da bo GPS sistem šele naslednje leto “obvezen” del vseh mobilnikov višjega razreda, a Garminova poteza, ki je pred tednom dni predstavil Nuvifone, nakazuje, da se je resna bitka za nov segment trga že začela. Poteza, ki jo je potegnil Garmin, pa je zanimiva tudi z drugih vidikov.

Prvič. Zdi se mi, da ima Garmin sposobno vodstvo, saj očitno ne bodo čakali, da “novo” področje, ki nastaja s spajanjem satelitske navigacije in mobilnikov, zasedejo proizvajalci slednjih. Čez pol leta si bodo raje sami odrezali del trga z mobilniki.

Drugič. Garmin ima ogromno izkušenj z uporabniškimi vmesniki na majhnih napravah, ki jih uporabniki ponavadi uporabljajo v situacijah, ko niso ravno polno osredotočeni na upravljanje z njimi. Zato so morali Garminovci upravljanje z napravami narediti kar se da intuitivno in preprosto. iPhone tako dobiva prvo pravo konkurenco na tem delu ponudbe.

Tretjič. Garmin ima ogromno informacij, ki so locirane v prostoru. Od tu do cele plejade storitev, ki bodo temeljile na lokacijskih podatkih (Location Based Services)³ in bodo uporabnikom na voljo preko njihovih najbolj zvestih spremljevalcev, je le še lučaj.

Za prvo točko mi je – nič nenavadnega – bolj malo mar. Zaradi druge sem rahlo na trnih, saj me zanima, kakšne novosti bo Garmin predstavil na uporabniškem vmesniku. Zaradi tretje pa se mi že cedijo sline. Kot uporabniku in kot tistemu, ki bo storitve snoval. Katere storitve bi bili najbolj veseli vi?

¹ Leta 2006 so proizvajalci prodali milijardo mobilnikov, od tega kar 500 milijonov tistih s kamerami. Vir: Strategy Analytics.
² Ker je trenutno edini polno delujoči satelitski navigacijski sistem ameriški GPS, je to tudi končna številka. ;-) Mimogrede, podatke o številu GPS-mobilnikov je prispeval Berg Insight.
³ Ima kdo predlog za krajši prevod za Location Based Services?

Ostalo je zgodovina. Profano je bil takrat že del Skupine Futura, Sulake (to je finsko podjetje, ki razvija Habbojev svet) pa je lansiralo fenomenalni svet Habbo, ki danes deluje v 31(!) lokalnih različicah. Mi smo naš AdTown, ki bi moral postati virtualno srečevališče (slovenskih) oglaševalcev, sicer končali, a je projekt po nekaj mesecih odšel v pozabo, saj je bila soba večji del dneva prazna. Oglaševalci so pač imeli bolj pametno delo … vsaj takrat se nam je zdelo tako. Da naša obsesija ni stala na tako zelo trhlih nogah, še podatek, da ima v času, ko se “prijateljstva” sklepajo predvsem na Facebooku, neprimerno prikupnejši Habbo izjemnih 86 milijonov uporabnikov. Za primerjavo, Facebook jih ima 62 milijonov.²

Ves ta tekst pa je le zelo dolg uvod v predstavitev kitajskega prispevka k “pikselizaciji” sveta. Predstavljam vam torej kitajsko verzijo GoogleMaps – Edushi³. Od vsebine so mi sicer razumljive samo nekatere ikone na desni, kjer kraljuje McDonald’s, a to v trenutku, ko se navdušujem nad delom, ki so ga opravili Kitajci, in obujam spomine, niti ni tako zelo pomembno.

¹ Vsaka podobnost z restavracijo Zlata ribica iz Ljubljane je le naključna. :-)
² Podatki so navedeni za januar 2008. Ostale dobite tukaj: Habbo in Facebook.
³ Edushi (po nekaterih informacijah) pomeni preprosto Emesto, na podoben način pa so poleg Šanghaja zrisali še 20 drugih kitajskih mest. Za primerjavo še povezava do Šanghaja kot ga vidi Google Maps.

Google s storitvami Google TV Ads, Google Audio Ads in Google Print Ads vstopa na področja, kjer so ga redki pričakovali, predvsem pa si ga je malokdo tam želel. Najmanj so lahko tega veseli zakupovalci medijev, medtem ko so lahko oglaševalske agencije kljub vsemu malo bolj mirne. No, predvsem tiste, katerih poslovanje – oziroma vsaj večji del – ne temelji na medijskem zakupu.

Planiranje oglaševalske akcije iz naslonjača, sprotno spremljanje rezultatov in upravljanje z akcijo med trajanjem, prinašajo v tradicionalno oglaševanje tisto, kar nas navdušuje pri spletnem oglaševanju: hitrost, fleksibilnost in merljivost. Najverjetneje pa bo Google zaradi obsega kaj kmalu ponudil tudi zelo konkurenčne pogoje zakupa.

Poudarki

Način izvedbe se za posamezen tip oglaševanja razlikuje v nekaj tehnikalijah. Tiskani oglasi na primer ne tekmujejo za objavo z ostalimi ponudniki (oglaševalci) tako kot na GoogleAds, ampak vašo ponudbo pregleda in odobri ali zavrne tiskani medij sam. Če še nimate časopisnega oglasa¹, ga lahko znotraj servisa tudi ustvarite. In ne, niste se zmotili – tako ustvarjeni oglasi izgledajo precej zanič. Tako da je ta “čarovnik” bolj izhod v sili kot nekaj, česar bi se redno posluževali. Pri televizijskih in radijskih oglasih pa vam lahko do oglasa pomaga Ad Creation Marketplace, kjer lahko poiščete in izberete ponudnika, ki vam bo televizijski ali radijski oglas izdelal.

Sistem oglaševanja na TV je trenutno malo pred časom, saj zahteva uporabnike z digitalno televizijo in naprednim ponudnikom (s primernim STB). Zato pa lahko oglaševalcem v poročilih ponudi tudi podatke o tem, koliko gledalcev je videlo oglas do konca, na kateri sekundi so najpogosteje gledalci prenehali z gledanjem oglasa in koliko časa gledalci v povprečju sploh gledajo oglas.

Pri radijskih oglasih pa dodatno navdušuje možnost, s katero lahko preko Googla spremljamo število ljudi, ki je poklicalo na našo telefonsko številko, ki smo jo vključili v radijski oglas. Google zabeleži, kdaj je do klica prišlo, in preusmeri klic na našo “pravo” telefonsko številko. Saj vem … nič revolucionarnega, a spremljanje vseh rezultatov na enem mestu tudi ni od muh. ;-)

Za ostale funkcije pa si poglejte še te tri predstavitve (v angleščini): TV, Audio & Print.

Dobro, kaj pa tolažba?

Storitve so še v povojih – ufff, ste si že oddahnili, mar ne ;-) – in (zaenkrat) na voljo le v ZDA. Tako da lahko, če se bo Google s Slovenijo obiral, kot se z njo obira iTunes, brez zadržka pozabite na ta zapis.

¹ Na tem mestu velja omeniti, da gre za zakup oglasnega prostora v časopisih, ne pa tudi v revijah.

S to trditvijo sem se že tolikokrat pošalil, da mi je zlezla pod kožo. Če sedanjik v stavku nadomestim s prihodnjikom, pa sem tezo pripravljen tudi precej energično zagovarjati. ;-) Pravzaprav sem prepričan, da bo potrebnega vedno več napora, če ne bo celo nemogoče obstajati izključno v nemrežni obliki¹. No, a to ni tema tega zapisa … morda kdaj drugič še kaj o tem.

Takole razmišljam. Pravzaprav je nepomembno, ali se podjetje načrtno ukvarja s svojo spletno prisotnostjo ali ne. S tem, ko pridobiva word of mouse koncept trženja vedno večji vztrajnostni moment, bo podjetje slej ko prej na internetu tudi pristalo. Že danes restavracije in frizerji, ki niso nikoli investirali niti atoma energije v internetizacijo, obstajajo na internetu – v zgodbah kibernavtov.

Preden si torej ustvarite račun na Facebooku ali odprete album s fotografijami na Flickru, se “poguglajte”. Tako boste videli, kakšna je vaša kiberpodoba, še preden ste se odločili aktivno vključiti v mrežo. Enak napotek velja za nemrežne ponudnike – vse vodovodarje in vedeževalke in specializirane trgovinice, ki svoj posel gradite na osebnih priporočilih – preverite ali ste res tako zelo offline kot se vam zdi in kakšna je pravzaprav podoba, ki jo imate v kiberprostoru.

Za ostale pa tale izziv. Kako na učinkovit in uporabniku prijazen način na enem mestu zbrati in urediti informacije o teh nemrežnih ponudnikih. Kako ustvariti prostor, kjer bodo kibernavti vnašali informacije o ponudnikih in se opredeljevali do njihove ponudbe (jih ocenjevali po vzoru Digga ali česa podobnega). Obstoječe “rumene strani” (#1, #2, #3) tega pač ne počnejo dovolj dobro. Pravzaprav to² počnejo zanič.

Škoda je namreč, da nihče ne ve za mojega odličnega maserja. In to samo zato, ker ta RES ne potrebuje spletnega mesta.

¹ Zavedati se moramo namreč, da ne samo, da bo vedno večji delež subjektov (oseb, podjetij, blagovnih znamk itd.) prisotnih v mreži s svojo kiberpodobo, ampak da jih bo precej pristalo na spletu tudi brez védenja o tem. Problem je že danes viden na Facebooku, ko so fotografije ljudi objavljene brez njihove privolitve. Poznam jih kar nekaj, ki so se že resno hudovali nad tem. ;-)
² Saj vem, da je pri marsikateri fokus drugje (poslovni podatki za podjetja), a kljub temu…

Googleova poteza, da se raje kot na razvoj lastnega mobilnika osredotoči na razvoj platforme, je ključnega pomena za razumevanje dveh poslovnih konceptov. Apple je vzel mobilnik, tuhtal in razvijal ter ga ponudil v obliki, ki se mu zdi ta trenutek optimalna. Mojstrsko poliranje taktike torej. Potem pa je veliki G na špekulacije, kaj bo za iPhoneom sploh lahko še ponudil, namesto s predstavitvijo bolj ali manj uspešne stvarce, odgovoril v svojem slogu. S platformo Android je ponovno dokazal, zakaj je vodilni na svojem področju in zakaj se ga bomo nekoč morda še zelo bali. S tem, ko je v Open Handset Alliance za sodelovanje pri projektu Android združil preko 30 vodilnih podjetij iz sveta informacijske in komunikacijske tehnologije, je postavil temelje za razvoj nove odprte platforme za mobilnike. Ali bo odločilna prednost pred Microsoftovo platformo za mobilnike ravno ta odprtost bomo sicer še videli, a se mi zdi, da so na dobri poti¹.

Google je skratka dokazal, da je na svojem področju to, kar je bil Jan Boklöv v smučarskih skokih. Vizionar. Mojster, ki bo določil strategijo za vse ostale. Zgodba o prevladi v svetu mobilnikov se bo zato končala tako, da bo iPhone na koncu kvečjemu le eden izmed mobilnikov, ki bodo nosili oznako “Certified Gphone”.

A veliko bolj zanimivo kot psevdo-rivalstvo med Applom in Googleom, ki sem ga skonstruiral za potrebe tega zapisa, bo spremljati, kako bosta na izziv odgovorila Nokia (et al.) in Symbian in pa seveda že omenjeni Microsoft… Open Handset Alliance bo prednost pred Finci – ki bodo, zaradi penetracije trga in zavezi odprtemu sistemu, najverjetneje resnejši konkurent kot Microsoft – črpal iz podpore svojih članic (velikih operaterjev kot sta NTT DoCoMo in T-Mobile, proizvajalcev kot so Motorola, Samsung, HTC in prozvajalcev strojne opreme kot sta Intel in Nvidia). Predvsem pa lahko Androidu prevlada uspe ravno zaradi vsebin in servisov, ki jih lahko ponudi Google.

Ste pripravljeni na leto 2008?! Lov na mobilnega uporabnika in ustvarjalca se je začel.
Zase vem, da bom v njem užival vsako sekundo. To pa želim tudi vsem vam!

¹ Dokaz za to je več kot 4.000 modulov, ki jih je za uporabo na Google IG v letu 2006 razvila skupnost sama (žal nisem našel bolj sveže številke). Opogumljeni s temi rezultati in podžgani z uspehi Facebookovih aplikacij, so lansirali projekt OpenSocial, Androdid pa je samo nadaljnje uresničevanje te filozofije.

Bolj kot samo spletno mesto so zanimive “spremljevalne” aktivnosti, ki so lahko v navdih podobnim projektom v Sloveniji, recimo tistemu Z glavo na zabavo. Med drugim bomo našli natečaj za najbolj izviren filmček na temo odvajanja od kajenja, podporo gibanju GetR!EAL in še posebej zanimiv spletni servis Fixnixer, ki ponuja tritedensko odvajalno terapijo, podprto s tako imenovanimi novimi mediji. Omenjeno spletno mesto bo prav prišlo še posebej vsem tistim, ki boste ob novem letu (spet) sprejemali resne odločitve.

Za ostale pa v pokušino trije (uradni) filmčki na temo naših odločitev z velikim ‘O’:

• Duh iz stekleničke
• Bumerang
• Drevo

• če bi jo želeli prikazati na ekranu (berite: ekranih) v celoti, bi jih potrebovali kar 135 (pri resoluciji 1280×1024);
• če bi jo želeli shraniti na svojem trdem disku, bi ji morali odmeriti zajetnih 96 GB, torej toliko kot bi potrebovali za več kot 20 filmov v DVD ali preko 130 filmčkov v DivX formatu;
• če bi jo želeli natisniti s 300 dpi pa bi potrebovali kar dva lista formata A0 – torej več kot kvadratni meter površine.

Fascinantno! Sploh na ekstremnih povečavah, ko so vidne še tako majhne podrobnosti.
Tisti, ki boste brali Dana Browna (še enkrat), si spletno mesto obvezno shranite med priljubljene. ;-)
Za ostale še nekaj tehničnih podrobnosti ali pa nekaj njihovih drugih projektov.

PS. Tadej, hvala za informacijo.

Iskren prijatelj, ki mu ne morem zaupati, pravzaprav ni nič boljši od tistega, ki je neverodostojen in neiskren. Oba namreč pričakujeta, da bom vedno razumevajoč jaz. Blagovna znamka, ki zaupanja ne upravičči, ne more biti uspešna, pa čeprav je (pri iskanju opravičil) zelo iskrena.

Odgovornost je veliko bolj pomemben del verodostojnosti kot iskrenost. Blagovni znamki bom namreč pripravljen spregledati njeno neiskrenost, če bo pripravljena za svoje dejanje prevzeti odgovornost. Dokaz za to so ponudila testiranja uporabniške izkušnje. Pokazala so namreč, da imajo uporabniki, ki so imeli problem z blagovno znamko, pa je bil ta ustrezno razrešen, pozitivnejšo percepcijo blagovne znamke, kot tisti, ki težav sploh niso imeli. Za blagovno znamko je torej lažje in na dolgi rok tudi ceneje, če se v situaciji, ko je soočena z neskladjem med obljubo in njeno uresničitvijo, ne zapleta, ampak ponudi rešitev.

Prav tako kot ne smemo verodostojnosti zreducirati na iskrenost, moramo biti pazljivi, da iskrenosti ne enačimo z odkritosrčnostjo. Podjetju oziroma blagovni znamki ni treba z uporabniki deliti prav vsega. Tako kot naši starši marsičesa ne vedo o nas, pa smo v njihovih očeh še vedno vredni zaupanja, si lahko tudi blagovna znamka privošči zamolčati “umazane” podrobnosti. Seveda z zavedanjem, da ji lahko uporabniki ob vsakem trenutku za to izstavijo račun. Takrat pa mora biti blagovna znamka pripravljena sprejeti odgovornost tudi za zamolčano.

Zadnja implikacija ugotovitve, da je pravzaprav verodostojnost in ne iskrenost odločilnega pomena, pa je odpravljanje naslednje zmote. Iskrenost zelo povezujemo s prijateljstvom, kar lahko v nekaterih situacijah slabo vpliva na identiteto blagovne znamke. Poenostavljanje, da smo zdaj vsi frendi in lahko zaradi tega ukinemo distanco¹, ni vedno dobra poteza. Uporabniki pač nismo z vsako blagovno znamko skupaj krav pasli, mar ne. ;-) No, zaupanja vreden pa je lahko tudi tujec …

¹ V poljščini obstaja beseda “spoufalenie”, ki dobro ujame pomen, ko neupravičeno odpravimo distanco med osebama.

PS. Motiv je izbran slučajno, ko sem nanj naletel ob prebiranju novic o včerajšnjem vnovičnem masakru.

Poleg tega, da so ponudniki “prisiljeni” v zadovoljevanje še tako samosvojega interesa (vsakega?) posameznika, so se nekateri znašli še v enem zanimivem položaju. Zaradi združevanja komunikacijskega in distribucijskega kanala je lahko od zavedanja (oglas na iskalniku Google) do nakupa (najnovejša pesem vašega priljubljenega izvajalca v vašem iPodu) le nekaj klikov.

Novi potrošnik

Način poslovanja pa se ni spremenil samo v maloprodajnem segmentu, ampak je stalna povezanost med ponudniki in odjemalci, ki jo zagotavlja internet, spremenil tudi poslovanje storitvenih podjetij. Če ne drugega, so stranke postale tako razvajene, da pričakujejo hitre, učinkovite in poceni storitve. V nasprotnem primeru se brez težav in obotavljanja preusmerijo drugam. In to nemalokrat šele po tem, ko so ostalemu svetu na svojem ali kakšnem drugem blogu vesoljnemu svetu razkrili vse vaše napake.

Zaradi te mobilnosti in povezanosti pa se je spremenil tudi način komuniciranja z uporabniki. Podjetja – pa tudi oglaševalske in PR agencije, ki so delale v njihovem imenu – so večinoma izgubila nadzor tako nad izbiro kanalov kot nad vsebino sporočil. Še več, uporabniki niso začeli komunicirati le s ponudnikom, pač pa so začeli svojo moč črpati predvsem iz izjemno intenzivne komunikacije med seboj. Ker ta emancipirani potrošnik v vsakem stiku s ponudnikom pričakuje pristnost, resnicoljubnost in osredotočenost na uporabnika, so bili ponudniki prisiljeni opustiti najprej neresničen, potem pa še prazen govor.

V razmerah, ko so se mediji in konzumiranje medijskih vsebin tako drastično spremenili, pa produciranje drugačnih televizijskih oglasov, boljše skrivanje plačanih člankov ali prenos oglaševanja na internet, preprosto ne zadoščajo. Trženje v takšnih razmerah je vsak – dobesedno vsak – stik med vašo blagovno znamko in njenim uporabnikom. Vsaka obljuba, ki jo vaša blagovna znamka da, pa vaš dolg do uporabnika, ki uresničevanje te obljube vsak trenutek budno spremlja.

Pričujoči zapis je skrajšana različica članka, ki je bil objavljen v Financah 28. novembra 2007, na predvečer 10. Sempla.

Podeljevanje nagrad

Zaradi zmede, ki je nastala lani, ko po festivalu nihče ni prav dobro vedel, katere nagrade je podelila žirija (strokovno telo), katere pa SOZ, partnerji in drugi sponzorji, smo podeljevanje slednjih prestavili na prvi dan (sredo). Četrtkov večer se bo zaključil s podelitvijo srebrnih in zlatih nagrad, ki se podeljujejo v kategorijah². Zadnji večer, v petek, pa se bo podelilo samo velike nagrade, nagrade za najboljši produkcijski hiši in najprestižnejšo – nagrado za agencijo leto.

Petkova podelitev bo potekala tako, da bodo vsa dela, ki so prejšnji dan prejela zlate nagrade, nominirana za veliko nagrado. Zmagovalec, ki bo lahko stopil na oder, pa bo eden. Ves čas festivala bodo udeležencem na voljo vmesni rezultati – trenutni vrstni red prijaviteljev in število zbranih točk. Ja, tudi na dramaturgiji smo veliko delali. ;-)

Nagrajevanje

Z letošnjim letom se ukinja določilo, da lahko žirija v vsaki kategoriji podeli največ eno zlato nagrado. Zunanjemu opazovalcu se morda to ne zdi ravno velika sprememba, a vpliva na dve pomembni stvari. Če je v kategoriji več odličnih del, zdaj žiriji ne bo treba več cincati, katero si nagrado bolj zasluži, ampak bodo z zlatimi nagradami nagrajena vsa dela, ki dosegajo določen standard.

Še bolj pomembne implikacije pa ima ta sprememba na kategorizacijo del, saj omogoča brezskrbno ukinjanje kategorij v skupinah, kjer te niso resnično potrebne. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Tako kot se je ponudba v novi ekonomiji zaradi pojava dolgega repa razdrobila na nepregledno število niš, se drobijo tudi komunikacijski kanali. Mojca Randl je rada ob tem potegnila analogijo s sistematizacijo delovnih mest, ko po definiranju 273 nalog, kaj hitro najdem še nekaj, česar nismo predvideli. Nadaljnje drobljenje skupin zato ne more obroditi želenih rezultatov. Kakovost del je treba ocenjevati neodvisno od kategorij, kategorizacija – če je sploh potrebna – pa naj služi izključno organizacijskim potrebam. Zaradi vsega povedanega sem prepričan, da bomo kmalu (tudi na SOF-u)³ dočakali popolno ukinitev kategorij. Nekoč pa morda še ukinitev skupin, kdo ve…

Nove skupine

Pri preoblikovanju sistema skupin je pravtako prišlo do večjih sprememb, pa jih bom na hitro povzel kar za vsako skupino posebej.

1. Film (ne samo TV oglasi, ampak premikajoča slika ne glede na medij objave, torej tudi kino oglasi in spletni filmčki)
2. Tiskani oglasi (prejšnja skupina tiskanih oglasov in plakatov je razpadla na dve: tiskani oglasi in plakati)
3. Plakati (poleg plakatov so v tej skupini vključene tudi vse zunanje površine, stavbe, pločniki itd.)
4. Neposredno trženje (temeljita preureditev bivše skupine C – druga oglasna sredstva; kategorije so se porazdelila po drugih skupinah, v na novo poimenovani skupini pa so ostali: katalogi, brošure, embalaža, direktna pošta in oprema prodajnih mest)
5. Korporativna oglasna sredstva (končno rešitev za večno problematično umeščanje teh tako specifičnih kategorij: celostne podobe, letna poročila, koledarji in poslovna darila)
6. Interaktivno oglaševanje (dodana sicer nova kategorija za viralne akcije, internetne kampanje in komunikacijo, ki vključuje mobilnike, a s pridržkom; bomo videli, kaj bodo prijavitelji prijavljali … na Magdaleni se kategorija ni obnesla)
7. Radijski oglasi (skoraj nespremenjena)
8. Inovativne oblike komuniciranja (brez kategorij, samo domišljija: eno samo samosvoje delo ali pa inovativna kampanja)
9. Celostne oglaševalske akcije (ukinjene kategorij)

Še zadnji lepotni popravki

Omeniti velja omeniti še to, da smo ukinili kategorijo samopromocija. Dela, ki so bila prijavljena v to kategorijo, niso mogla tekmovati za veliko nagrado, pravilo pa je omejevalo izključno agencije. Mediji in podjetja so dela, ki so jih pripravila sama zase (napovedniki ali pa oglasi iz lastnega marketinškega oddelka), prijavljala v ostale skupine. Samopromocija (agencij) je tako pristala v “navadni” kategoriji (oglaševalske) storitve.

Na festivalu tudi ne bo več televotinga! Nagrade publike in razna SMS glasovanja so odpravljena, saj sodijo na izbor evrovizijske popevke, ne pa na strokovno prireditev.

Kaj pa dobre vile? Nagrada za najbolj duhovito delo se bo od zdaj naprej podeljevala naročniku, torej tistemu, ki je bil dovolj pogumen, da je neko izjemno duhovito delo lahko dobilo publiko. Hm, kaj pa, če nagrado dobi ponaredek (t.i. ghost)? Ja, ni druge, na naslednji seji bo treba še malo debatirati …

BTL⁴

Osebno pa sem še najbolj navdušen nad spremembno, da smo število skupin – torej velikih nagrad in s tem glavnega vira točk – povečali za polovico. Poleg tega, da bo mogoče več točk dobiti že s (teoretično) neomejenim številom prejemnikov zlatih nagrad, se je fond točk od velikih nagrad povečal s 60 na 90. Za ilustracijo naj omenim, da je lani Futura DDB kot agencija leta zbrala 100 točk, drugouvrščeni Publicis pa 72. Od sedemnajstega SOF-a naprej bo morala agencija leta suvereno obvladovati čim večji spekter komunikacijskih orodij in kanalov. Če je bilo pred desetimi leti mogoče zmagati tudi z eno samo glavno nagrado (za televizijski oglas na primer), bo treba naslednje leto točke pridno nabirati v vseh skupinah. Tekmovanje bo še zanimivo… ;-)

Toliko. Kaj pa vi menite o vsem tem skupaj?

¹ Po lanskih spremembah, ko smo vpeljali funkcijo izvršnega direktorja tekmovalnega programa, smo se lahko letos skupaj z Mojco, Mitjem, Matejo, Tanjo in Lučko lotili prenove. V neverjetno pozitivnem vzdušju nam je uspelo doseči soglasje o vseh bistvenih spremembah.
² Kategorije so sklopi, ki dodatno delijo tekmovalne skupine. V kategorijah se podeljuje srebrne in zlate nagrade. Izmed zlatih nagrad pa se potem v vsaki skupini izbere ena velika nagrada (Grand Prix).
³ Na Magdaleni se bo to po vsej verjetnosti zgodilo že na naslednjem festivalu.
⁴Ne, tokrat to ne pomeni below the line, ampak bottom line.

No, kljub temu, da stvarca (ali ni to dober prevod za gadget) omogoča prebiranje tudi časopisov in – pazite – blogov¹, se mi zdi, da nepopravljivi romantik, kakršen sem, kljub vsem neslutenimi možnostim, šelestenja papirja ne bom tako hitro zamenjal za skrolanje². No prav, mogoče bom še najlažje nadomestil časopise – ko bo znal inspirator³ prikazovati tudi barve .

¹ Grega, mogoče bi morali namesto tiskane izdaje Blogorole subvencionirati – najhujšim ljubiteljem pa podariti – “tote stvarce”. ;-)
² Bolj resna kritika pa je zapisana v Newsweekovem članku z naslovom The Future of Reading, bolj na kratko in zato bolj prebavljivo pa tudi v tem zapisu.
³ Kindle pomeni namreč navdušiti, inspirirati, vneti (strast). Mogoče je lahko tudi vnemek ali pa kar kindl.

O ozadju in novostih na SOF bom lahko več napisal v prihodnjih dneh, ko bodo dobile še zadnje uradne blagoslove, zato bom zgodbo zaenkrat zapeljal v drugo smer. Po aktivnem sodelovanju s festivalom Golden Drum, dveh mandatih v STP SOF in tik pred deseto obletnico Magdalene, mojega najljubšega projekta, sem si namreč zaželel novega festivala².

Poimenujmo ga z delovnim naslovom Brand Experience Festival. Hm, pravzaprav bo bolj trendovsko zvenelo, če ga takoj opremim z obveznim uvodnim I-jem in mu s tem hkrat definiram tudi območje delovanja. Naj bo torej iBEF mednarodni festival. ;-)

OK, ime imamo, zdaj pa koncept. Na festivalu ne bodo tekmovale bolj ali manj zabavne domislice na gigant plakatih in v trideset sekundnih oglasih, ampak blagovne znamke. Podjetja bodo prijavila svojo blagovno znamko, certificirani ocenjevalci pa bodo deset mesecev³ spremljali, ali blagovna znamka uresničuje obljubo, ki jo daje uporabnikom, oziroma ali nudi uporabnikom pozitivno izkušnjo. Skratka, zadeva ne bo potekala po abotnem sistemu à la Superbrands, kjer strokovnjaki izbirajo super znamke, ampak skozi celoletno testiranje s strani pravih uporabnikov. Ti bodo živeli in dihali z blagovno znamko vseh deset mesecev in medtem preverjali, kako deluje njihova podpora kupcem, kako rešujejo reklamacije, kako znamka zadovoljuje njihove potrebe …

Vsaka blagovna znamka, ki bo prijavljena na tekmovanje (kačink) in bo v tajnem spremljanju⁴ dosegla dovolj visoko oceno, bo dobila nagrado. Vsi prijavitelji pa bodo – neglede na dosežen rezultat – dobili poročila s podrobno analizo, kje so bili uspešni in kje se jim je zalomilo. Zato, da bodo lahko ustrezno ukrepali.

¹ Svet tekmovalnega programa SOF ali krajše STP SOF je organ, ki določa, kako bo vsako leto izveden tekmovalni del festivala. S tem je eden od najpomembnejših členov, saj določa kategorije, nagrade in način nagrajevanja ter izbrira predsednika žirije (mandatarja). Ta pa si potem iz ostalih kandidatov sam izbere preostale člane žirije.
² Ne, to še ne pomeni, da ga bom ustanovil … samo zaželel sem si ga. ;-)
³ Po grobi oceni odpade en mesec za prijave, en mesec pa za objavo in promoviranje rezultatov.
⁴ Nekaj v smislu znanega AAA Diamond Rating ocenjevanja hotelov in restavracij. Ali pa kluba petih cejev Relais & Châteaux.

A vsaka prekinitev je za nekaj dobra. Tisti deset minut sem se ukvarjal s tem, ali je opravičilo, ki ga občinstvu izreče hostesa, dovolj, da odtehta neprijetno izkušnjo. Konec koncev slabi štirje evri, ki smo jih odmerili za storitev, niso ravno drobiž.

Recimo torej, da obstajata v osnovi dve možnosti, kako se opravičiti. Če seveda opustimo tretjo možnost, ko problem preprosto zignoriramo. Prva možnost je opravičilo, ki ga hostesa zakriči v dvorano. Boljši način pa je kartica z opravičilom, ki vam jo ponudijo pri izhodu iz dvorane in je opremljena z vavčerjem za 20-odstotni popust pri nakupu karte za katerokoli naslednjo kino predstavo¹.

Po prvem scenariju odidemo iz dvorane slabe volje in – sploh, če se vam v kratkem času izkušnja ponovi – že preigravamo možnost, da bomo naslednjič raje obiskali kakšen drug kulturni dogodek. Zaradi pomanjkanja konkurence se pač težje odločimo, da si bomo kino predstavo ogledali drugje². Po drugem scenariju nas pisno opravičilo dodatno pomiri, kupon pa nam da vedeti, da operater ceni našo pozornost (beri: naš denar). Mislim, da ni treba dodatno poudarjati, da je med prvim in drugim pristopom bistvena razlika.

A kaj, ko s tem operater sebi dela škodo, boste porekli. No, pravzaprav to ni čisto res. V tistem, ki kupona ne bo izkoristil, bo imel zadovoljno stranko, ki bo spoštljiv odnos zagotovo omenila vsaj enemu znancu. Naslednjič, ko bo cincala med dvema predstavama, pa se bo mogoče, ravno zaradi te pozitivne izkušnje, odločila za njegovo. Poleg tega se bo med obiskovalci našlo tudi nekaj tistih, ki bodo želeli vnovčiti kupon in bodo obiskali še eno predstavo, četudi je niso nameravali. Zase vem, da bi bil pripravljen sprožiti nenačrtovano operacijo “Varuška za tamalo”, da mi le ne bi bilo treba frokat s kuponi. Zdaj pa povejte, če to ni inovativno pospeševanje prodaje… ;-)

¹ Takšne kartice je preprosto pripraviti in bi jih lahko imeli pripravljene tudi za druge podobne primere.
² Z gledališči – pa še marsičem drugim, kjer je konkurenca močnejša – je že drugačna pesem.

Pričujoči zapis je bil najprej del že omenjenega zapisa o identiteti kot kompetenci, a se mi je tema zdela preveč obširna, da bi jo samo omenil v njem. Potem pa me je Igor s svojim komentarjem na prvi zapis malo prehitel in nanizal nekaj zelo zanimivih dilem. Torej…

Identiteta kot odgovornost

Kdaj ste pripravljeni narediti (večjo) svinjarijo: ko ste anonimni ali ko ste med ljudmi, ki vas poznajo? Če ste se spomnili absolventskega izleta, kjer se počenja neumnosti tudi pred znanci, poskusimo drugače. ;-) Koliko nestrpnih ali obscenih komentarjev bi napisali, če bi morali zraven objaviti svoj obraz? Mogoče tu, pa tam kakšnega, praviloma pa ne. Mogoče bi na internetu brez anonimnosti manj starih prdcev preživljalo svoj čas v klepetalnicah, kjer se zadržujejo dvanajstletnice. Z ukinitvijo anonimnosti bi namreč prišla odgovornost. Z njo verjetno kakovost(?), zagotovo pa tudi manj zasebnosti. A se mi zdi, da ob vseh podatkih, ki jih puščam Googleu in drugje v mreži, zasebnosti – kljub vsaj navidezni anonimnosti – nimam več kaj prida.

A anonimnost je samo – morda celo manjši – del problema. Drugi del je privzemanje drugih identitet in s tem tudi možnost kraje identitete drugega, o čemer se je pred kratkim v zapisu Pridi na Facebook, še preden te ukradejo! razpisal Mitja¹. Gre pa za sorodno situacijo tej, o kateri sem že pisal, ko kibernavti nimamo učinkovitega načina², kako dokazati, da imamo večjo – ekskluzivno! – pravico do svoje kiberpodobe kot tisti, ki je privzel našo identiteto. V tistem zapisu sem se vprašal, “[A]li torej obstaja realen interes po spletnem servisu, ki bo izdajal kiber osebne izkaznice³, s katerimi bomo lahko brez dvoma dokazovali našo identiteto?”

Namesto jasnega odgovora naj odgovorim z besedami Deckarda, ko v Blade Runnerju pravi: “Replicants are like any other machine, they’re either a benefit or a hazard… If they’re a benefit, it’s not my problem.” Mislim, da pomanjkanje načina za identifikacijo postaja vedno manj “a benefit”. In ne glede na to, da sem se včasih tudi sam s pridom zavil v plašč anonimnosti ali pa privzel drugo identiteto⁴, sem se pripravljen temu odpovedati. Saj se mi zdi, da prave skupnosti ne moremo graditi na anonimnosti⁵.

¹ Dobro, da se je Vuk javno distanciral od tega dejanja.
² Obstaja sicer pravno varstvo, pa digitalna potrdila, a je vse skupaj ali prepočasno, predrago ali prekomplicirano, da bi bilo res uporabno.
³ Universal webwide identity (glej Lesson 2).
⁴ Ne pa tudi identitete drugega. :-)
⁵ Z ukinitvijo anonimnosti se morda ne bi bilo treba popolnoma odpovedati možnosti za privzemanje drugih identitet, saj bi še vedno – kot velja za večino blogerjev – ustvarjali pod psevdonimi. Zagotoviti bi bilo treba le dovolj preprost način, kako ugotoviti, kdo je v resnici oseba, ki se skriva za vzdevkom.

Pa vendar – razen, če vam to še vedno počne mamica – počnete enako slaboumno opravilo vsakokrat, ko perete perilo. Ob vsakem pranju znova dozirate prašek za eno samo pranje in se tepete po glavi, ko se spomnite, da ste pozabili doliti Calgon. V takšnih trenutkih se mi vedno znova pojavi vprašanje, zakaj se reševanja tega tako očitnega problema še niso lotili. Okoli bobna je namreč dovolj prostora za rezervoar za prašek, kamor bi stresli celo (vsaj) tri kilogramsko vrečko praška. Preostali prostor pa bi lahko namenili za rezervoar za Calgon. Pralni stroj bi potem sam doziral potrebno količino pralnega sredstva in z lučko na kontrolni plošči javil, ko bi ga začelo primanjkovati.

No, spomnim se, da sem v to debato – dolgo od Katschberga do Ljubljane – enkrat pred leti že zapletel Roka Jenka, vodjo oblikovanja (nove generacije) pralnih in sušilnih aparatov Gorenje. Če se prav spomnim, so bili takrat ravno v zaključni fazi pripravljanja omenjene nove generacije aparatov, ki je kasneje pobrala tudi nekaj nagrad. Takrat se nam je vsem v avtu zdelo popolnoma smotrno, da se tak aparat izdela, a se do danes to še ni zgodilo¹.

Obstaja teorija(?), da tovrstno spremembo blokirajo proizvajalci pralnih praškov, saj bi se na ta način zmanjšala poraba pralnih sredstev. Uporabniki jih namreč doziramo občutno preveč, kot bi jih bilo potrebno. A če je to res, je treba zgodbo izkoristiti v promocijske namene. Saj proizvajalci pralnih praškov niso ravno “dobri fantje” in bi vam uporabniki bolj malo zamerili, če bi se spustili v konfrontacijo z njimi … še več, če me občutek ne vara, so etikete “EkoBio” zadnje čase precej čislane.

Gorenje se sicer trudi trženjsko nastopati na trgu, a še vedno preveč v skladu s strategijo, ki jo je predstavil minister Turk na zaslišanju in sem jo že imel priložnost pokritizirati. Mehke inovacije (priznani oblikovalci, sodelovanje s Swarovskim) so sicer dober način za ohranjanje ali pa rahlo povečevanje tržnega deleža, niso pa dovolj za resnejše premike. Za slednje so potrebne inovacije tipa SmarTable.

Tam, kjer vsi trobijo v isti rog, je namreč dobro igrati flavto².

¹ Ali kdo ve za pralni stroj, ki bi to že zagotavljal?
² Blaž, hvala za nov hladilnik ;-)

Identiteta kot kompetenca

O tej dimenziji sem nekaj že pisal lani v zapisu “Kaj je z mojo identiteto?”, gre pa za vprašanje, ali lahko iz podatka, kdo je avtor vsebine, določimo kakovost posredovane informacije. Trenutno namreč večina sistemov deluje po demokratičnem principu en človek en glas¹.

Dober primer pomanjkljivosti takšnega sistema je Wikipedia, ki postaja pomemben vir znanja, a je v znanstvenih krogih ne obravnavajo kot kredibilen vir. To pa zato, ker na njej vsak uporabnik šteje enako. V debati o srčnih zaklopkah sta torej popolnoma enako obravnavana glas srčnega kirurga in glas mozoljastega najstnika. O izkušnji Jarona Lanierja, ki je moral na Wikipedii večkrat zapored popravljati napačne podatke o sebi, pa sem tudi že že večkrat pisal.

Uporaba identitete posameznika za določanje kompetence – in posledično kakovosti in verodostojnosti vsebin – pa ni pomembna samo za zloglasni dvapikanič splet, ampak bo odločilno vlogo odigrala tudi pri uveljavljanju semantičnega spleta. Brez vsaj zadovoljivih mehanizmov klasificiranja informacij po kakovosti – in med temi mehanizmi je kompetenca avtorja zelo pomembna – semantični splet ne more zaživeti.

Konec koncev tudi Googleov Pagerank uporablja za osnovo koncept kompetence. Sicer jo določa na podlagi predpostavke, da če določeno stran citira (linka) veliko in kakovostnih spletnih mest, potem je to spletno mesto najverjetneje bolj »kompetentno« kot ostala. Torej ima bolj kakovostno vsebino in bo zato tudi prej zadovoljilo uporabnikove potrebe.

Tako kot je vir informacije nepogrešljiv podatek na sodiščih ali v novinarstvu že danes, bo to tudi na spletu, ki se utaplja v morju nepreverjenih in nerelevantnih vsebin. Kakovosti (verodostojnosti in relevantnosti) informacij se pač ne da določati samo po številu zagovornikov. Ako bi temu bilo tako, bi bila danes zemlja še vedno središče vesolja.

¹ Pogosto pa tudi to ne drži, saj si lahko tisti, ki so bolj pri volji oziroma imajo več časa, lahko ustvarijo poljubno število identitet in tako še dodatno popačijo informacije.

Ali kot pravi Dana Carvey v Waynovem svetu: “It’s almost too easy.” ;-)

A punčka ni edina, ki ne razume, za kaj pravzaprav gre. Kljub temu, da je stvar neverjetno preprosta, oglaševalcem še vedno ni jasno, v čem je bistvo.

Nagrada za zvestobo mora biti brezpogojna.

Oglaševalci pa zelo radi postavljajo dodatne pogoje ali omejitve. Zakaj bi bile stvari preproste, če so lahko komplicirane. Zakaj prav vsi postavljajo pogoje, da je mogoče nalepke unovčiti do konca meseca? Zakaj Spar menjava izgled nalepk? Ali tisti, ki imajo nalepke iz prejšnjega kroga niso dovolj zvesti? So premalo odločni in zagrizeni in jih je treba kaznovati?

Tako mimogrede. Ko so v Sparu začeli z drugim krogom zbiranja teh nalepk, sem bil navdušen nad Tuševo potezo z vedno enakimi nalepkami. Rekel sem si, da ti pa res obvladajo. Celo katalog z različnimi izdelki so ponudili. Potem pa sem opazil, da tudi oni postavljajo omejitev, do kdaj je nalepke mogoče unovčiti. Pohitite torej, saj je časa le do 2. novembra. Kaj bo po tem datumu z nalepkami, ne vem. Zato se opravičujem, če sem usekal mimo. Zdaj pa nazaj k tekstu.

Razumem, da lahko brisač ali loncev, ki so namenjeni za nagrade, zmanjka. A še vedno lahko ponudite kaj drugega, kajne … Če želite vzpodbuditi, da se bodo kupci prej odločali za prevzem (včasih celo nakup!) izdelkov, določite pravila, da se bodo izdelki menjavali vsake tri mesece in vnaprej napovejte, kaj boste ponujali v celem letu. Kaj … predaleč naprej je treba planirati? Ja, saj vas razumem.

Punčki na plakatu torej raje sporočajte: “Odlične ocene si prinesla iz šole. Zdaj boš dobila tistega plišastega medvedka, ki si ga želela, ampak prej moraš še pospraviti svojo sobo.” Helou?!!

Oglaševalci, ko boste naslednjič želeli nagraditi zvestobo kupcev oziroma uporabnikov, zaključite stavek v splošnih pogojih pred besedo “ampak”. Ali pa raje ne dajajte nagrad. Ostali pa, ko boste naslednjič izkazovali zvestobo, bodite pozorni s čim vse pogojujejo vašo nagrado. Zvestoba partnerju, ki govori o zvestobi, le dokler ima sam koristi, je v najboljšem primeru naivna.

Ali kot v filmčku na ponujene kupone odgovori potrošnica: “If you knew me, you’d know I don’t care about that.”

¹ Sicer je zbiranje enakih nalepk korak v pravo smer. A le, če bodo nalepke ostale vedno enake in bodo umaknili datum, do kdaj jih je še mogoče unovčiti.

Skratka, avtor uspe na duhovit način izpostaviti problem, nadaljevanje, v katerem so rešitve, pa bo moral vsak oglaševalec (ali agencija) poiskati sam.

Oglas si lahko ogledate na Youtubeu, ozadje in potek celotne zgodbe pa na posebej za to priložnost postavljenem blogu Bring The Love Back.

Z vsako novo tekmovalno skupino, ki bo nastala kot nekakšen spin-off skupine inovativnega komuniciranja, in zmanjševanjem pomena oglaševanja v klasičnih medijih, bo namreč Novi Evropi ostajalo manj. Če bodo Novo Evropo želeli ohraniti, bodo morali nenovoevropskim deželam onemogočiti dostop do novih in morda tudi do katere od že obstoječih skupin. A mislim, da sta želja po vsakoletnem preseganju števila prijav in praksa iz preteklih let, ko se je vedno več tekmovanja odpiralo za vse, tehtnico tako rekoč že prevesili na stran, kjer Nova Evropa ne obstaja več.

No, a tudi agencije niso brez problemov, saj se še vedno ukvarjajo z iskanjem prostora pod novim soncem, ki ga je prižgal informiran, samozavesten in mobiliziran kupec. A medtem ko se je letošnji SOF ukvarjal šele z analizo fenomena, se je na Golden Drumu iz nastopov tujih gostov pokazalo, da nekateri že vedo, kako se lotevati posla v teh spremenjenih razmerah.

Precej se je govorilo o tem, da je treba – blablabla, to slišimo že stotič – uporabnika angažirati in ga obravnavati individualno. Nič več torej množičnih medijev, kjer gre za posredovanje, samo še interaktivni mediji, ki omogočajo sodelovanje. Potem pa še o tem, da je medij vse, kar se pojavi med blagovno znamko in uporabnikom.

Ob vseh tovrstnih pametnih izjavah, pa se mi zdi, da je vsem postalo popolnoma jasno predvsem to, da komuniciranja ni mogoče več nadzorovati tako kot prej. Agencija – ali pa oglaševalec sam – je zato podobna fantu, ki zbere prijatelje na dvorišču in s seboj prinese žogo. Ali se bo igralo nogomet, košarko ali med dvema ognjem, pa ni več pod njegovim nadzorom. Fant lahko sicer delno vpliva na odločitev s tem, ko prinese nogometno žogo ali prvi predlaga, katero igro bi igrali. Zagotovila, da se bo nogomet res igralo, pa nima.

Prej, ko se bodo torej agencije sprijaznile s tem, da ne morejo v celoti nadzorovati kampanje, da ne morejo vedeti, kdaj se bo kampanja končala in kakšno bo končno sporočilo, lažje bodo ponujale rešitve, kjer bodo nepričakovani preobrati in presenečenja del teh rešitev, ne pa motnja.

Za festival pa upam, da se bosta samorefleksija, ki jo bo moral opraviti, in odkritje novega poslanstva v oglaševalskih agencijah, zgodila čim prej. Drugače bo Golden Drum – kot se je včeraj na zaključnem banketu sočno izrazila ena od udeleženk – postal “dogodek, na katerem stari prdci nagrajujejo oglase¹ za prostato.”

¹ Letos sta bila z glavnimi nagradami nagrajena kar dva. Grand Prix, najvišjo nagrado v skupini televizijskih oglasov, je prejel oglas Opera, srebrno nagrado v skupini radijskih oglasov pa oglas S.O.S.

Dovolj bodi torej besed, raje si kar sami poglejte, kako zadeva deluje. Še QuickTime verzija.
Potem pa preberite še dokument s podrobnostmi (PDF, ~20MB!).

Potreba pa najverjetneje ni povezana z individualizmom – v katerem se danes išče krivdo za vse -, saj se radi pohvalimo tudi z uspehi skupine, katere člani smo. Veliko bolj verjetno se potreba napaja iz prepričanja, da je dovolj dobro samo tisto, kar daje rezultate. Torej, kar ne daje rezultatov, ni uspešno in je družbi v breme. Mi pa nočemo biti niti za trenutek spoznani za breme. Zato se, ko rezultate dosežemo, hitimo hvaliti.

Še vedno ne verjamete? Dobro. Zakaj mislite, da toliko skrivnosti pricurlja na dan? Občutek, da vemo nekaj, česar drugi ne, pa o tem “uspehu” ne moremo govoriti, je lahko za nekatere preprosto nevzdržen. Saj ni pomembna vsebina skrivnosti, pomembno je dejstvo, da sem ravno JAZ eden redkih, ki to vem. Še? Ste zaposleni v oglaševalski agenciji? Ste? No, potem se s sodelavci zagotovo pogosto “prepričujete”, čigava je bila pravzaprav ideja?

Potreba po (samo)hvali je torej precej neprijetna zadeva, a jo lahko obrnemo tudi nam v prid. Če nam uspe pri stranki vzbuditi občutek, da je sklenila dober posel, smo prišli pravzaprav do najboljšega oglasa za našo blagovno znamko. Le kdo se ne bi pred prijatelji pohvalil z uspešno kupčijo? Ali pa, komu boste verjeli bolj kot vašemu prijatelju, ki s tistim posebnim žarom v očeh opisuje, kako je “uplenil kapitalca”? Pomanjkljivo oblečeni dečvi na gigant plakatu zagotovo ne.

In končno, če ne bi bilo te potrebe, bi se verjetno tudi marsikateri množični morilec danes še vedno sprehajal med nami.

PS. Za konec še pripetljaj za nepopravljive skeptike … Tina mi je zadnjič v avtu tako mimogrede (konteksta se niti ne spomnim) omenila instant pravilo iz zakladnice deset-načinov-za-samouresničitev-in-boljši-biznis, ko kupcu dan ali dva po nakupu pošlješ sporočilo s pohvalo, da je opravil res dober nakup. Pa sem se samo smejal, česa vsega si avtorji tovrstnih priročnikov ne izmislijo. A glede na to, da se lahko s tem poveča občutek uspešne kupčije, se lahko poveča tudi verjetnost, da se bomo z nakupom pohvalili pred prijatelji. Od tam pa je samo še korak, da se njegovi prijatelji oglasijo v naši trgovini. Mogoče pa stvar sploh ni tako iz trte izvita. :-)

Jaz bi se z vsemi močmi trudil v svojem podjetju izkoreniniti ravno takšno miselnost. A to sem jaz, ostali pa …

• Naročite se na vse zapise v kosu
• Naročite se samo na osrednje zapise
• Naročite se samo na pinge (kratke zapise)
• Ne želite biti naročeni (žal, tu ne morem ponuditi povezave)

Prepričan sem, da boste med ponujenim našli najprimernejši način zase. Pa prijetno branje.

Za vse, ki vas zanima več o projektu, MMC Kibla v petek, 26. oktobra ob 20.00, organizira predstavitev projekta. Več na Kiblix. [Obvestilo dodano 15.10.2007]

Nicholasa sem imel priložnost poslušati v Cankarjevem domu na prvem letu mojega študija. V dveh urah mu je uspelo predstaviti toliko impresivnih zadev, da sem si predavanje zapomnil do danes. Med drugim je predstavil tudi e-papir. In to slabih 15(!) let nazaj. Spomnim se pa tudi, da je bilo predavanje za tiste čase strupeno drago. Z Andrejem sva vstopnici dobila od Mance Košir ali pa ju je on priberačil pri Anuški Ferligoj.

Skratka, ko sem zvedel za akcijo, sem najprej želel samo donirati 200$, potem pa odkril, da se bo od 12. novembra mogoče priključiti k akciji po sistemu Give One Get One. Odločil sem se torej, da bo sočasno, ko bo en otrok v Ruandi ali pa v Kambodži odkrival čare tehnologije, to na drugem koncu sveta in na enakem računalniku počela tudi moja hči. Akcija bo sicer trajala omejen čas in samo v Združenih državah, a se na srečo Tinin brat ravno konec novembra za leto dni seli v Kalifornijo.

Če pa mi kljub vsemu ne uspe, vsaj vem, kaj bo moja naslednja donacija.

Potem pa sem naletel na Neon Bible, video spot, ki zares zaživi šele v novem okolju – na interaktivni televiziji. Aja, pa ne samo gledat, tudi kliknite kaj. :-)

Od šestih zjutraj naprej namreč se od mostu čez Savo do vrha klanca vije pločevinasta kača. Če se vključiš vanjo, boš do Celovške potreboval slabo uro. No, a ta zapis ni namenjen analizi prometa v Ljubljani. Iz dolgega uvoda se da izluščiti dve stvari. Prva je ta, da imam zjutraj – ko je glava še spočita – precej časa za razmišljanje. Druga pa je odgovor na vprašanje, zakaj se vsi tisti avtomobili, ki so kljub vsemu še vedno namenjeni predvsem vožnji po asfaltiranih poteh, vsako jutro navdušeno zaganjajo med njive?

Učinek pred vsem oziroma predvsem učinek

Odgovor na postavljeno vprašanje je, zato ker to daje rezultate. Sam sem sicer bolj zagovornik celovito urejenih rešitev, a hkrati vem, da se bom pred dilemo lepo ali učinkovito, največkrat odločil za učinkovito¹. Na spletu pa to velja še veliko bolj kot drugje. Na spletu me ne moti – vsaj ne preveč – slabo oblikovanje, čudaška uporabniška izkušnja ali zmeden postopek, samo da so rezultati. Da pri tem nisem osamljen, pritrjujejo številni spletni servisi v beta različici. Marsikatero med njimi, kljub napakam, daje tudi odlične poslovne rezultate.

Vsi grdo oblikovani servisi, ki dajejo učinke, so podobni makadamski cesti, ki me vsako jutro vsaj petkrat hitreje kot lepo asfaltirana Tacenska pripelje do Celovške. Uporabniki bodo namreč samo enkrat – razen, če res(!) ni alternative – stali v zastoju na lepem asfaltu. Naslednjič bodo raje zavili na makadam. Zato je veliko bolj pomembno ponuditi odlično storitev kot začeti s popolnim spletnim mestom, za katerim se skriva slaba storitev. Ko se bo vedno več uporabnikov vozilo po vaši cesti, boste morali samo še zakrpati luknje ali celo položiti asfalt. Pri tem vam bodo zagotovo pripravljeni pomagati tudi uporabniki.

¹ Seveda so tudi izjeme. Največkrat ta princip prekršim, ko kupujem stvari za stanovanje. Pod blagodejnim vplivom Tininega čuta za estetiko (ja, oblikovalka je) se občasno spremenijo tudi prioritete.

Ljudje in tehnologija, skupaj

Izkoriščanje izključno (oziroma pretežno) informacij, ki so generirane s strani ljudi, je premalo za nadaljnji razvoj. Upravljanje z vsebinami (human generated content) se mora združiti z upravljanjem s podatki (computer generated content) in ponuditi skozi nove storitve uporabnikom celovit kontekst.

Za informacijo o tem, kakšen je promet na cesti in ali je nekje zastoj, nam ni treba čakati, da se bo eden od udeležencev v prometu odločil to informacijo sporočiti AMZS. Že danes informacije o gostoti prometa beleži tehnologija samodejno. Podobnih sistemov za avtomatično zajemanje podatkov je že danes ogromno in vedno več jih bo. A kaj, ko informacije ostajajo ali neizkoriščene ali pa so na voljo omejenemu krogu ljudi.

Prepričan sem, da se bo v prihodnje konkurenčna prednost podjetij (in države) gradila z vzpostavljanjem okolja, v katerem bo skupnost začela izkoriščati tudi informacije, ki jih ljudje ne moremo vnesti (ker jih na primer s človeškimi čutili ne moremo zaznati) ali jih ne zmoremo vnašati (prehitro spreminjanje ali pa prevelike količine podatkov) v sistem.

Nov kamenček v razvojni strategiji Slovenije

Predlagam torej, naj Slovenija kot del v svoje razvojne strategije vzpostavi okolje, v katerem bo javno (na internetu) in v standardizirani obliki (XML ali kaj podobnega) dostopnih čim več podatkov¹, ki so na voljo institucijam.

Za uresničitev tega moramo:

1. zakonsko določiti, da morajo vse organizacije, ki so neposredni ali posredni proračunski porabniki … ja, tudi podjetja, ki bodo dobila posel na podlagi razpisov … podatke, ki jih zbirajo v sklopu naročenih projektov, ponuditi javno in v standardizirani obliki;
2. vzpostavi imenik podatkovnih zbirk – spletno mesto, kjer bodo zbrani podatki o tem: katere zbirke so na voljo, kako je mogoče dostopati do teh podatkov, v kakšni obliki so podatki in kaj pomenijo.
3. Omogočiti ostalim zainteresiranim organizacijam in posameznikom, da v imenik vpišejo svojo zbirko in tako podatke ponudijo drugim.

Koliko novih (naprednih, spletnih, dvanula … poljubno vstavi) storitev, ki bodo služile uporabnikom, lahko razvijemo v takem okolju in kakšen ustvarjalni potencial ob vseh teh inovacijah se lahko sprosti, si ne znam predstavljati. A bolj bistveno je, da bomo na ta način v Sloveniji široko odprli prostor za:

• nastanek novih podjetij, ki bodo temeljila na informacijsko-komunikacijski tehnologiji;
• razvoj novih storitev, ki bodo koristile prebivalcem;
• tuje investicije predvsem na področju (visokih) tehnologij, ki bodo prihajale s podjetji, ki bodo Slovenijo uporabljala za testno okolje pri razvoju novih rešitev.

Stvari torej, o katerih se zadnje čase precej govori, mar ne?!

¹ Izjema so osebni podatki ali podatki, ki jih je mogoče neposredno povezati s konkretnimi osebami.

Cela zgodba pa je taka…

Pred dobrim mesecem me je na enem od mnogih skupnih kosil Blaž vprašal, če imam na Nokii podporo T9 – kar je pravzaprav pomenilo, ali obstaja v mobilniku slovenski ‘slovarček’, ki je nujni predpogoj za pravilno delovanje T9 – in ali ga uporabljam. Cinično sem mu odvrnil, da slovarček sicer obstaja, ampak da je ne glede na to T9 popolnoma neuporaben. Jaz pišem, izpisujejo pa se neke čudne besede. Pa pravi Blaž: “Pa, a ti sploh štekaš koncept?” Sem rekel, da me niti ne zanima, ker v nobenem primeru ne more biti toliko boljši način vnosa teksta, da bi se bil pripravljen privaditi. No, tu sem se kapitalno zmotil. T9 ne samo, da odlično deluje, ampak je hitrejši in pisca (vsaj v začetku) prisili, da uporablja pravilno slovenščino. Ha!

Zatem sem šel – ponešen na krilih navdušenja – skozi nekaj deset podobnih pogovorov … le, da sem tokrat nastopal v vlogi Blaža. Malo manj poraščen po bradi in malo manj tehnično podkovan kot on, a z vsakim novim konvertitom tudi bolj samozavesten in vedno bolj prepričan, da je sistem res dober.

Kako deluje?

Stvar je preprosta. Ko želiš vpisati besedo, pritisneš vsako tipko (pod katero je črka) samo enkrat. Tudi, če je na drugem ali tretjem mestu … za besedo POLET torej 76538. Pet pritiskov. Na podlagi kombinacije sistem v slovarčku poišče besede, ki ustrezajo zaporedju. Če je ustreznih besed več, se z zvezdico sprehodiš skozi možne opcije in če besede ni v slovarju, jo s tem, da jo črkuješ (uporabiš star način vnosa), avtomatično dodaš v slovar. To je vse. V starem načinu bi za besedo ‘polet’ moral 10-krat pritisniti na tipke (1+3+3+2+1). Namesto pet, torej deset. 100 odstotkov več! In to za eno besedo … Če se komu ljubi, naj izračuna koliko časa in energije lahko prihraniš², če prijatelju pošlješ sporočilo, da si “spoznal prečudovito ornitologinjo”, na star način ali pa z uporabo T9.

Prav, a kaj je tu tako presenetljivega?

Poleg vnovične potrditve, da so učinkovite rešitve pogosto tudi neverjetno preproste, me je presenetilo spoznanje o sebi. To, da sem bil tako prekleto prepričan v svoje poznavanje tehnologije in uporabniških vmesnikov, da nisem videl prednosti, ki jih nov način uporabe ponuja. V tolažbo – jalovo, pa vendar – mi je le, da v tem sploh nisem osamljen. Vsak, ki sem mu razložil koncept T9 in ga še ne uporablja, je najprej trdil, da je obstoječ način vnosa teksta optimalen. Ali vsaj dovolj dober in da je škoda energije za privajanje na spremembo.

Zdaj pišem sporočila veliko hitreje in z navadnim mobilnikom odgovarjam na e-pošto. Ostali pa sta tudi dve vprašanji, ki mi ne data miru. Zakaj smo ljudje tako hitro zadovoljni že z dovolj dobrim, potem pa – v prepričanju, da veliko bolje tako in tako ne more biti – nismo niti pripravljeni poskusiti nečesa novega? Drugo vprašanje, ki je bolj kočljivo, me sili v iskanje, kaj še je v mojem življenju dovolj dobro, pa ne vidim, da bi lahko bilo veliko bolje.

¹ Sistem za pravilno delovanje potrebuje bazo z besedami v jeziku, ki ga avtor besedila uporablja. Brez tega je T9 neuporaben.
² Še več “prihranka” je na sistemih, ki besede ponujajo vnaprej že po nekaj pritisnjenih tipkah …

Za primerjavo je treba omeniti, da si je intervju s Paris Hilton, ki jo je dan po prihodu iz zapora v svoji oddaji gostil Larry King, ogledalo 3,2 milijona gledalcev². To je trikrat več gledalcev kot si oddajo ogleda ponavadi, zato bo še posebej zanimivo opazovati, kdaj bo posnetek Mikinega prostesta presegel gledanost omenjenega intervjuja.

Morda je treba na tem mestu dodatno opozoriti le še na manjšo, a mislim da pomembno, podrobnost. Uredniki MSNBC-ja ne samo, da so novico umestili v program, ampak so jo umestili na prvo(!) mesto kot najbolj pomembno temo tistega dne. Nenavadno, ne?! A mediji niso edini, ki imajo težave z opredeljevanjem do Parisinih prigod, saj je precej polemik sprožila tudi premestitev Hiltonove iz zapora v domači pripor že po prvih treh dneh prestajanja kazni. Domnevno zaradi psiholoških težav. Ali se je morala po tednu dni v domači oskrbi vrniti za prave zapahe zaradi pritiska javnosti, pa še danes ni povsem jasno. No, kakorkoli že…

V znamenje podpore pogumnemu dejanju Mike v naslednjih dneh pozorno spremljajte, kaj slovenski tiskani in elektronski mediji postavljajo v ospredje in s katerimi temami zapolnjujejo vaš čas.

Ste še vedno prepričani, da si ravno te novice zaslužijo vašo pozornost?

¹ Podatek o ogledih zajema oglede tudi oglede različic istega posnetka na YouTubeu.
² Podatek o gledanosti je objavilo več medijev, med drugim tudi New York Post 29.7.2007. Variety pa je navedel podatek, ki ga je izmeril Nielsen Media Research, in sicer 1,4 milijona gledalcev starih med 25 in 54 let.

Kljub ostremu nasprotovanju brazilskega oglaševalskega združenja ABP, je mestni svet odlok potrdil in meščani že čutijo posledice sprejetega odloka. Sicer prepoved ne zajema oglaševanja na vseh površinah, kot na primer na avtobusnih postajah ali nekaterih ostali delih mestne infrastrukture, a mesto kljub temu izgleda kot pokopališče gigantov. Predvsem zato, ker konstrukcij, na katerih so bili oglasi nameščeni, oglaševalci še niso odstranili. Čakajo namreč, ali se bo odlok “prijel”. Nastalo situacijo je izkoristil fotograf Tony de Marco in jo dokumentiral.

Meščan Gustavo Piqueira iz Rex Design studia je med pozitivnimi učinki omenil primere, ko so izpod oglasnih panojev, ki so jih v svoja dvorišča in na hiše – pogosto zaradi finančne stiske – nameščali predvsem revnejši meščani, pokukale stavbe, za katere ljudje sploh niso vedeli, da obstajajo. August Moya, kreativni direktor oglaševalske agencije DDB Brasil pa o vsem tem meni, “da bodo prihodnje generacije hvaležne mestni oblasti za sprejetje tega odloka“, in dodaja, da je prepoved v njihovi agenciji le vzpodbudila nov val inovativnosti in motivirala ustvarjalce k iskanju rešitev, ki ne posegajo tako grobo v strukturo mesta kot so to počeli tovrstni oglasi.

Ob vsem tem se seveda sprašujem, ali je Ljubljana (morda Slovenija?) sploh pripravljena in sposobna narediti podoben korak?

Verjetno se je ravno zato vedno znova zatekal k udeležencem, ki so legitimirali njegov obstoj in mu s svojo pozornostjo nehote povečevali vpliv. Ponujati prave rešitve je bilo mogoče le zato, ker smo znali poslušati, kaj si udeleženci želijo in izpolnjevati njihova pričakovanja. Nikoli se nismo postavili na piedestal, od koder bi zavračali predloge v prepričanju, da vse vemo.

Tako smo dober mesec po vsakem festivalu še stotič debatirali o smiselnosti ene izmed kategorij, o kiksih v programu, načrtih za naslednje leto … Predvsem pa smo intenzivno obdelovali vse odzive udeležencev. Zdaj, ko nisem več neposredno vpleten v organizacijo, bom nekaj od te refleksije (predvsem tekmovalnega dela) izvedel tukaj. Poleg razmišljanj boste nekateri mogoče zaslutili tudi to, da se je za marsikatero odločitvijo, ki je izgledala samoumevna, skrival dolg in mučen premislek.

No, zdaj pa dovolj leporečenja in gremo k refleksiji …

Kako upoštevati kontekst

Z odločitvijo, da za produkcijo del poskrbi festival, smo že pred leti poskusili razrešiti težave s pošiljanjem del, ki so nekaterim onemogočale sodelovanje na tekmovanju. Verjetno so se tudi zato takrat na festivalu začela pojavljati dela iz Irana in Avstralije. A kaj, ko se je hkrati s tem izgubil precejšen del konteksta: v kakšnih pogojih je delo nastalo, kako je izgledalo v resnici? Ali je bil plakat del masovne serije ali pa je bilo ročno izdelanih le deset primerkov. Dela, ki so nastala pod različnimi pogoji, v različnih formatih in iz materialov različne kakovosti, so zaradi elektronske prijave izgubila del identitete.

A to je le del zgodbe o komuniciranju izven konteksta. Bolj pomembno je to, da bo morala Magdalena šele najti načine, kako za žirijo in gledalce prav vsako delo, ki tekmuje, postaviti v kontekst¹. Komuniciranje, ki je iztrgano iz okolja, je nemogoče ustrezno oceniti.

Kako upoštevati publiko kot (so)ustvarjalca

Ena od dilem, ki ostaja še vedno nerešena – kljub vpeljavi skupine Experimental – je, kako prijaviti in ocenjevati komuniciranje, pri katerem ima pomembno vlogo publika sama. Torej, kako (če sploh) zajeti ocenjevanje platforme, ki je omogočila nastanek dela. Druga možnost je, da se platforma ne ocenjuje ločeno, ampak se ta informacija samo upošteva pri ocenjevanju, torej, kako je platforma prispevala k rezultatu. Pa smo spet pri kontekstu.

Popraviti napako z imenom “nagrada sponzorja”

Nagrada sponzorja (sponsor award), ko se pri kreativnih razpisih podeli denarna nagrada, tudi če ni dela, ki si zasluži zlati modrc, je slaba poteza. Vnaša namreč (še večjo) zmedo in shizofrenost v sistem nagrad, saj ne moremo jasno odgovoriti na vprašanje, ali je zdaj to delo dobro ali ne?

Nepodeljene denarne nagrade za razpise bi mogoče veljalo zbirati v mošnjičku, ki bi ga na koncu dobil zmagovalec Magdalene³. Predvsem zato, da bi se dokončno utišalo govorice, ki se pojavljajo zadnja leta, ko se ni podelilo nekaj več teh nagrad. Očitki, da organizator vpliva na žirijo, naj se nagrada ne podeli, da bi lahko obdržal denar zase, je popolnoma neresen. Ali ne bi bilo bolje pri 600 prijavljenih delih dvigniti prijavnino za 5,00 €, kot zadržati 3 nagrade in kompromitirati tekmovanje s prirejanjem rezultatov?

No, neglede na to, bi tak sistem to debato zaključil.

Ostali (lepotni?) popravki

V tekmovanju je treba narediti naslednje spremembe:

• Ukiniti nagrajevanje paraoglasov (spoofs), saj so tovrstni oglasi izgubili posebno vlogo², ki so jo imeli pred leti kot promotor anti-korporativističnih oziroma anti-potrošniških idej. Če že nagrajevati ukvarjanje s konkretno temo, bi bilo treba razmisliti o novih temah, katerim bi veljalo posvetiti posebno pozornost. Na primer zadnje čase precej popularni temi podnebnih sprememb ali kaj podobnega.
• Spletne igre prenehati obravnavati kot posebno kategorijo, saj je prijavljenih premalo (kakovostnih) del, da bi sploh lahko izbirali in potem izbrali dobra dela.
• Redefinirati kategorijo oglaševanja in komuniciranja na mobilnikih, ki nikoli ni zaživela kot smo načrtovali. Mogoče je platforma še preveč okorna in se bo razcvetela šele v prihodnjih letih.
• Razširiti skupino Motion … nastajajo namreč vedno novi formati in z vedno večjo demokratizacijo produkcijskih sredstev (cenejša oprema in dostop do znanja) tudi vedno več dobrih rezultatov.
• Ukiniti srebrni modrc za mladega kreativca. Obstaja lahko samo en newcomer of the year. Malo nesmiselno je govoriti o drugem newcomerju, mar ne?

In če se že ne bo upoštevalo nič od zgoraj zapisanega, bi bilo treba vsaj ukiniti nagrado publike. Ta kvazi televoting stoji konceptualno na tako trhlih nogah, da so tudi rezultati temu primerni in je za to škoda energije.

¹Zanimivo rešitev so ponudili ne enem izmed festivalov poljskega plakata, kjer so za žiriranje in razstavo vse plakate polepili enega poleg drugega in tako vsaj delno poustvarili situacijo, ko plakati v realnem življenju tekmujejo med seboj za pozornost občinstva.
² Pred nekaj leti smo po podobnem premisleku ukinili nagrado za zavrnjene oglase. Kaj je sploh posebnega na zavrnjenem oglasu?
³ Ta ideja ni zrasla na mojem zeljniku, a se mi zdi kar dobra rešitev.

Prva tema je osnutek zakona o visokem šolstvu in razvojno-raziskovalni dejavnosti, ki je med drugim razburil tudi predstavnike univerz, študente in tudi sindikat vzgoje in izobraževanja.

Kmalu bo več kot dve leti od trenutko, ko je Francija zavrnila evropsko ustavno pogodbo. Trenutka, ki je še dodatno vzpodbudil razmišljanje o izgubljanju posluha oblasti za potrebe državljanov. Nekako od takrat je zorela ideja, kako slovenski kiberskupnosti ponuditi prostor, kjer bo lahko o nekaterih aktualnih družbeno-političnih vprašanjih oblikovala skupno stališče. To stališče bo v danem trenutku zaključen dokument, ki se bo skozi sodelovanje skupnosti toliko obrusil, da bo predstavljal konsenz, ki ga je bila ta skupnost v zvezi z določenim vprašanjem do tistega trenutka sposobna doseči.

V tem času sem iskal tudi najbolj primerno platformo in ker nisem našel takšne, ki bi zadovoljila vsem zahtevam, sem se po daljšem premisleku odločil, da bom poskusil z najbolj primernim orodjem ta hip: Mediawikijem, ki poganja bolj znano Wikipedijo.

Stanje

Slovenska država je svojim državljanom v zakonodajnem postopku – kljub vsej tehnologiji, ki je danes na voljo – omogočila sodelovanje pri upravljanju države²:

• z javno predstavitvijo mnenj in preko nefunkcionalnega obrazca, kjer lahko registriran uporabnik odda svoje mnenje;
• s posredovanjem pripomb in vprašanj preko drugega obrazca, preko katerega so bila doslej posredovana vsega 3(!) vprašanja, ki so zanimiva za širšo javnost, če upoštevamo, kaj je objavljeno na strani s pogostimi vprašanji;
• z dopisovanjem s poslancem, poslansko skupino ali predsednikom DZ preko tretjega, tokrat malo naprednejšega obrazca.

Dokaz za ne ravno spodbudno stanje je tudi izjava ministra Viranta o vnašanju preštetih glasov na volitvah 2006 kot “najbolj pomembnem koraku” [sic!] e-participacije v Sloveniji³.

Rešitev

Skupnost bo morala sama poskrbeti za to, da bo v uveljavljanju svojih pravic kot suverena v državi, izkoriščala vsa možna sredstva. Čakanje, da bo pobuda prišla “od zgoraj” je naivno. Eden izmed tovrstnih poskusov je spletno mesto E-demokracija, ki se ukvarja z vprašanji povezanimi z aktivno participacijo državljanov v sodobnih demokracijah, ki jim jo omogoča internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije. Projekt Skupnost bo skušal ta prostor še dodatno odpreti.

Platforma

Wiki okolje – kljub nekaterim resnim pomanjkljivostim – nudi precej tistega, kar lahko bistveno pripomore k uspehu te pobude:

• rezultat sodelovanja posameznikov, ki so vpleteni, je zaključen dokument;
• zadnja različica dokumenta, je rezultat konsenza;
• v ospredju niso posamezniki kot na blogih ali forumih, ampak ideja (tema).

Postopek

1. Področja bodo razdeljena podobno kot so razdeljena delovna področja vlade.
2. Vsak predlog bo imel obvezna naslednja poglavja:
   1. POVZETEK (na kratko kaj naj bi urejal predlog)
   2. STATUS (stanje, v katerem se dokument nahaja; npr. izhodišča, vroča debata, zaključen dokument ipd.)
   3. PREDLOG (besedilo dokumenta; glavni del)
   4. ZA / PROTI (argumenti, povezave, ozadja, sklepi pogovora ipd.)
   5. AKCIJA (sugestije, kako se dodatno aktivirati za uveljavitev predloga)
3. Vsak predlog bo mogoče v razdelku POGOVOR komentirati.

Podrobneje bo sistem (so)delovanja objavljen na www.skupnost.si ob začetku delovanja spletnega mesta.

Nepretenciozen poskus

Vabim torej vse, ki želite sodelovati pri tem poskusu mobiliziranja skupnosti, da se angažirate. Od 1. junija 2007 bo na naslovu www.skupnost.si dostopna instalacija aplikacije MediaWiki, kjer bomo poskusili, ali lahko skozi sodelovanje tvorno sodelujemo pri upravljanju javnih zadev.

¹320.000 € za vzpostavitev baze vprašanj in odgovorov ter 327.157 € za sam sistem. (Dnevnik, 14.4.2007)
² Vsi navedni postopki so dostopni s spletnega mesta Državnega zbora preko poglavja Dialog(?!).
³ “Najbolj pomemben korak smo naredili na zadnjih voltivah leta 2006. Usposobili smo namreč 500 uradnikov na občinah, ki so z digitalnimi potrdili vnašali rezultate volitev.” (Finance, 17.4.2007; str. 45)

Blog: avtor in čas

Uspeh blogov vidim ravno v tem, da postavljajo v središče avtorja in njegovo osebnost. Koncept bloga skozi to, da avtorju zagotavlja popolno uredniško svobodo in razvijanje lastnega stila, na nek način omogoča predstavitev oziroma ustvarjanje “kiberosebnosti” posameznika. In kljub temu, da je lahko ta osebnost popolnoma neresnična, gre za zelo individualizirano vsebino, do katere se lahko ostali – prav tako individualizirani posamezniki – skozi komentarje kvečjemu opredeljujejo. Ne morejo pa v to vsebino posegati, je spreminjati. Poleg fokusiranja na osebnosti, pomembno vlogo igra tudi kumulacija znanja, ki se vrši skozi zaporedno nizanje zapisov v času². Vsak zapis je posnetek [snapshot] določenega trenutka in ima najpogosteje že ob objavi polno vrednost. Vse “nadgradnje” pa potekajo bodisi skozi linearno nizanje komentarjev v debati, ki sledi, ali pa skozi – spet linearno – nizanje novih zapisov.

A tako kot sta izpostavljanje avtorja in časovno nizanje zapisov, prednosti, sta to hkrati tudi slabosti koncepta. Postavljanje avtorja v ospredje pri vsakem zapisu – kar se na blogih nehote zgodi skoraj vedno – za kompetenco “medija” ni ravno najbolj koristno. Bralci v medijih še vedno iščemo vsaj navidezno objektivnost. Občutek torej, ki ga blogi v svoji subjektivnosti niso sposobni nuditi. Če ne verjamete, se vprašajte, zakaj revije niso sestavljene pretežno iz kolumn. Ali pa poiščite v tem dejstvu odgovor, zakaj vam je šel Marko Crnkovič na zadnji strani Dela – bolj ko ste ga brali – na živce … sicer ne vedno, pa vendar. No, linearnost na drugi strani pa povzroča, da so zapisi na blogih precej minljivi. Spomnite se samo, kdaj ste nazadnje na kakšnem blogu prebrali vsaj pet zapisov iz arhiva. Ste?! Skupaj z vsemi komentarji?

Wiki: skupnost in téma

Wiki za razliko od bloga v ospredje postavi temo pogovora. S tem, ko sistem omogoča, da kdorkoli poseže v vsebino, se izgublja osebnostna nota, a se vsebina po principu “več glav več ve” širi na področja, o katerih prvi avtor morda ne ve nič. Posebnosti posameznika se žrtvuje za kumulacijo znanja, ki ni linearna, ampak kontekstualna. Vse to pa na način, ki ga je sposobna uresničevati samo skupnost posameznikov. V tem procesu se obrusijo skrajnosti in vsebina, ki nastane, predstavlja (v idealnem primeru) konsenz skupnosti o določeni temi.

Izgubljanje skrajnosti pa ni vedno dobra stvar, saj se je že večkrat pokazalo, da je izjemnost odraz skrajnosti in ne povprečja. Med pomanjkljivosti wiki modela sodi tudi izgubljanje avtorstva (osebnostne note), saj to ne vpliva samo na negativno percepcijo pri avtorjih, ki niso naklonjeni izgubljanja lastne individualnosti v brezosebni masi, ampak postavlja izzive tudi pred tiste, ki se ukvarjajo z urejanjem avtorskih pravic. Da o tem, kako Wikipedia še vedno ni uspela razrešiti problema diktature (nevedne) večine, sploh ne govorim. O tem, kako višje vrednotiti informacije, ki jih prispevajo bolj kompetenti avtorji, sem namreč že pisal v zapisu Kaj je z mojo identiteto. Gre pa za zgodbo Jarona Lanierja, ki je moral na Wikipedii večkrat zapored popravljati napačne podatke o sebi(!). Sistem je namreč enako obravnaval njegov “glas” kot glas kateregakoli drugega internavta.

Razlike

Opomba: Spodnja razmejitev ne zajame vse možnih različic enega ali drugega modela, ampak je poenostavljen pregled splošnih značilnosti.

Kompetenca avtorjev in pomembnost teme

Skupna problema obeh konceptov pa sta ta, da imajo za sodelovanje najmanj časa ravno tisti, za katere bi si najbolj želeli, da sodelujejo, in da najmanj pomembna vsebina sproža najbolj intenzivno “sodelovanje”³. In nisem ravno prepričan, da je odgovore na ta izziva sploh mogoče najti.

Blog plus wiki je bliki?

Ali je mogoče oba koncepta združiti tako, da se slabosti čim bolj odpravijo in se pri tem prednosti obeh ohranijo? Nekateri so poskušali, a se je večina poskusov končala bolj ali manj neuspešno. Mogoče je težava v tem, kar je izpostavil Martin Fowler, eden prvih, ki je poskušal združiti oba koncepta. Ko so mu očitali, da je naredil nekaj “nedopustnih” kompromisov in zato ne more govoriti o “pravem” Blikiju, je odgovoril: “Tako kot jaz nimam vseh lastnosti svoje matere, ampak sem mešanica obeh staršev, tudi moja rešitev nima vseh lastnosti obeh konceptov”.

Sam sem se precej časa ukvarjal s tem, kako postaviti Bliki s čim manj kompromisi. In kljub temu, da moj prvi prototip Blikija nosi letnico 2005 in mi v dveh letih ni uspelo zbrati energije, da bi platformo postavil in podvrgel preizkusu, bi rad idejo v kratkem realiziral. Zato me na tej točki zanima, katere lastnosti se vam zdijo tako vitalnega pomena za uspeh posameznega koncepta, da jih je treba na vsak način ohraniti.

¹ Lahko bi govorili tudi o neke vrste različnih modelih državljanskega novinarstva oziroma aktivnega poseganja posameznikov (skupnosti) v medijsko sfero.
² Glede na to, da osebni dnevniki temeljijo na tem, ta druga lastnost potisne bloge še bolj v sfero izpovedovanja osebnih izkušenj v najširšem smislu in iz avtorja napravi kronista.
³ Problem je bolj znan kot dilema o barvi lope za kolesa.

Za tiste, ki se ne boste mogli ali želeli prebijati skozi celoten pogovor, je tu kratek seznam tem in kako so si sledile:

1. o spremembah v odnosu uporabnikov do interneta in spleta;
2. o tem, kako vzpodbujati aktivno sodelovanje uporabnikov pri soustvarjanju vsebin;
3. o poskusih urejanja informacijskega kaosa;
4. o razlikah med semantičnim (3.0) in skupnostnim (2.0) konceptom spleta;
5. o izzivih, kako zagotaviti več kakovostnih vsebin;
6. o spremembah v oglaševanju;
7. o prihodnosti blogov in ostalih medijev.

Glede na precej vročo debato o reguliranju vsebin na spletu, ki trenutno poteka v slovenski blogosferi, bi rad izpostavil eno misel, ki je povezana s to debato.

Na eni strani ljudje vložimo ogromno energije v to, da postavimo neko platformo in omogočimo, da se ta platforma uporablja na zelo demokratičen način. […] Na drugi strani si pa želimo to, kar smo prej ustvarili, zaradi naše nečimrnosti, regulirati, češ, naj se ta platforma uporablja samo za relevantne stvari. Če smo ustvarili platformo, ki omogoča ljudem, da sproščajo svojo kreativnost, je bolj vprašanje tistega na drugi strani, da v tem kupu najde tisto, kar je relevantnega. Tu moramo ohraniti liberalistični duh, ne pa omejevati uporabnikov, samo zato, ker smo užaljeni, ko – zaradi kaosa – ne najdemo relevantnih informacij.

Dvanula je mobilizacija skupnosti in ukinjanje monopola nad komuniciranjem

Neglede na vse, kar je bilo povedano o dvanula, bi lahko poanto povzel s tem, da dvanula predstavlja mobilizacijo in sprostitev kreativne energije skupnosti. Takšna emancipirana skupnost zahteva pristnost, resnicoljubnost in osredotočenost k uporabniku, kar korenito spreminja tako poslovanje kot komuniciranje. Demokratizacija na področjih kot so produkcija, distribucija in urejanje (zbiranje in obdelovanje) vsebin pa postavlja pred vse vpletene nov izziv: kako se pogovarjati z novo skupnostjo in njenimi člani.

Fokus: prava strategija in razvoj produktov/storitev

Kot pravi Seth Godin se podjetja večinoma osredotočajo na piljenje taktike, medtem ko bi bilo treba – vsaj takrat, ko nam stvari nikakor ne grejo – premisliti o pravi strategiji. Taktika namreč predstavlja izboljševanje storitve ne glede na to, ali storitev sploh kdo potrebuje oziroma je pripravljen zanjo plačati (pravo ceno). Kot konkurenčno prednost podjetij omenja Seth že samo pripravljenost na spreminjanje strategije. Oglaševalcem lahko pri sprejemanju takšne pomembne odločitve precej pomagajo tudi oglaševalske agencije, saj so lahko kot “zunanji opazovalec” manj obremenjene. Ker pa razpršenost uporabnikov in njihove pozornosti otežuje tudi iskanje in doseganje prave ciljne skupine, je veliko bolj smotrno poslovni proces obrniti in namesto iskanja uporabnikov za naše produkte, ponudbo prilagoditi uporabnikom oziroma, še bolje, posameznemu uporabniku.

Reklamacije in ne “reklame”

Intenziven razvoj orodij za komuniciranje, povezovanje in sodelovanje je povzročil, da največja težava tistih, ki so nadzorovali komuniciranje (oglaševalci, agencije, politika itd.), pravzaprav ni v tem, da želijo uporabniki komunicirati z njimi, ampak v tem, da uporabniki komunicirajo med seboj. Oglasi zato v svetu, kjer je nadzor nad komuniciranjem skoraj(?) nemogoč, ne bodo mogli opravljali svoje naloge tako dobro kot do sedaj. K zmanjševanju učinkov oglaševanja pa pomembno pripomore tudi dejstvo, da uporabniki veliko prej kot oglaševalec vedo, da je določen proizvod zanič – in so to pripravljeni tudi glasno povedati. Zato je veliko bolje financirati centre za podporo uporabnikom kot oglaševalske akcije. Sploh, če ste storitveno podjetje…

¹ Vsem, ki ste s težavo vstali in prišli na predavanje, pa ste bili razočarani, sem dolžen opravičilo. In zavezo, da bom naslednjič stvari poskušal opraviti z malo več navdušenja. Ostalim pa hvala za komentarje in razmišljanja, ki ste jih prispevali po predavanju.

Poleg umeščanja (shranjevanja) in priklica (iskanja in izpisa) nam je ostala še zadnja operacija, ki jo izvajamo nad informacijami: spreminjanje.

Spreminjanje

Z dilemo shranjevanja različic dokumenta ste se ob shranjevanju zadnjih sprememb v dokumentu bržkone že srečali. Kako poskrbeti za to, da število različic istega dokumenta ne bo povzorčilo popolne nepreglednosti? Ali je ta zadnja različica res tista prava ali pa je bila prejšnja različica kljub vsemu boljša … no, cela mogoče ne, vsaj ta del pa je bil zagotovo boljši? Kako torej zagotoviti, da bodo spremembe delovale v prid uporabniku, ne pa v njegovo škodo … odgovor je verzioniranje, ki ga med drugimi uporablja tudi Wikipedia.

Poleg sprememb, ki so posledica namernega posredovanja s strani uporabnika, obstaja še tip sprememb, ki jih je veliko težje zajemati. Gre za vpliv spremembe ene informacije na (so)odvisne informacije. Tega dela ne bom bolj podrobno razčlenjeval, bi pa rad v tem kontekstu omenil čas kot pomemben dejavnik, ki neodvisno od uporabnika vpliva na stalno spreminjanje informacij. Tako kot vpliva na mnoge stvari v fizičnem svetu, bi moral v prenovljenem sistemu vplivati tudi na informacije. Današnji dogodek, ki smo ga včeraj shranili kot napovednik, bo jutri sodil v poročila o dogodku. Torej bi bilo logično, da bi ga čez teden dni iskali v mapi “poročila” in ne več v mapi “napovedniki”. Pri spreminjanju informacij o ljudeh, pa je najboljši primer informacije, ki je odvisna od časa, starost osebe. Če bi ljudje v vsakdanjem življenju operirali z dnevom rojstva, bi bila zadeva precej preprosta, tako pa je za nas veliko bolj uporaben podatek starost osebe v danem trenutku; torej razlika med današnjim dnem (ki pa se stalno spreminja) in dnevom rojstva.

Tok spominov

Časovna komponenta je tako zelo pomembna pri shranjevanju naših spominov, da jo je Gelerntner opredelil s konceptom lifestream. Sam bom v tem primeru raje kot o toku življenja govoril o toku spominov, saj tako tolmačenje bolje opiše osnovno idejo. Gre namreč za koncept, po katerem vse, kar se nam v življenju zgodi in od česar si potem del zapomnimo (torej shranimo), poteka tako, da spomin vključimo v linearni tok spominov. V trenutku, ko moramo “zapis” posodobiti – ker se je z neko informacijo, ki jo že imamo vključeno v tok, nekaj zgodilo – jo izvlečemo, dopolnimo in shranimo nazaj. A če pogledamo natančneje, lahko ugotovimo, da v tok spominov ne shranjujemo spremenjenega zapisa na zdaj novo mesto, ampak pravzaprav shranimo v tok samo referenco na pretekli zapis in kaj se je spremenilo. To je tudi veliko bolj smotrno. Zgodovina o zapisu je pomembna – pa tu ne gre toliko za natančne datume, ampak bolj za sosledje – saj lahko le tako s premikanjem po toku pridemo do posnetka, kakšen je bil spomin v nekem konkretnem trenutku.

Kljub temu da profesionalni sistemi za upravljanje z dokumenti ali za varnostno kopiranje (incremental backup) s pridom uporabljajo omenjene metode, je za uporabnika še najbolj nazoren primer, kako deluje sistem spreminjanja zapisa in nadzora nad preteklimi različicami, že omenjena Wikipedia. Da je sistem uporabnikom jasen in – kljub določenim pomanjkljivostim¹ – dobro deluje, kaže neverjeten uspeh tega projekta (v začetku leta 2007, po šestih letih delovanja, je Wikipedio sestavljalo več kot 1,6 milijona zapisov).

Wikipedia, če jo primerjamo z blogi, je dober primer tudi za to, kako čas in intenzivnost spreminjanja vplivata na drugačno percepcijo istih informacij. Bolj ko je zapis oddaljen v času ali večkrat ko se določen zapis spreminja, manj pomembna je točna umeščenost zapisa v toku spominov. Uporabnikova potreba, da ve, kako je debata potekala, v določenem trenutku nehote odstopi mesto potrebi po vedenju, kaj je predmet oz. še bolje, kaj so zaključki debate.

Iskanje pravih rešitev

Medtem ko Microsoft poskuša s projektom MyLifeBits – se mi zdi, da precej neuspešno² – udejanjiti Gelerntnerjev koncept toka življenja, je Google z implementacijo označevanja v Gmailu (sporočila) in Docs & Spreadsheets (datoteke) že zajahal val evolucije v načinu shranjevanja informacij. Na drugi strani Wikipedia dokazuje, da lahko sistem verzioniranja bistveno pripomore k izgradnji kolektivne zbirke zapisov, iste principe pa bi lahko tudi sami s pridom uporabili za vzpostavitev naše individualne zbirke. Ogromna količina informacij, ki jo danes ustvari povprečen uporabnik, bo slej ko prej pokazala na resne pomanjkljivosti obstoječega datotečnega sistema. Ta je bil zasnovan v drugem času, za drugačne potrebe in uporabniku vsiljuje preveč nepotrebnih omejitev.

In kljub temu, da je tudi Gelertnerjevo podjetje, ki naj bi spravilo v življenje koncept toka spominov, propadlo in vse skupaj ne zveni preveč obetavno, bomo – če pogledamo malo bolje – v kiberprostoru našli tudi nekaj uspehov. Konec koncev so ravno blogi precej uspešna implementacija lifestream koncepta. Še več, mogoče smo ravno zaradi njih začeli osnovne enote informacij (zapise) označevati (tagging oz. labeling).

¹ Najbolj očiten problem je favoriziranje konsenza (množice) pred kompetentnostjo (avtorja).⇑

² Neuspeh pri vzpostavitvi take rešitve, ki bi bila zanimiva tudi za širše množice, pripisujem predvsem temu, da so ga (spet) zastavili preveč megalomansko. Veliko bolj pametno bi bilo te stvari udejanjati postopoma in sproti preverjati odzive uporabnikov. ⇑

Takole je s tem … ker se mi zdi, da se mora vsak pripraviti na izlet, sem že danes sprejel odločitev o tem, kdo prejme obljubljeno kotizacijo. Po daljšem premisleku jo dajem Hadu, to pa predvsem zato, ker me je spodbudil k razmišljanju o IMS – sistemu za čim lažje upravljanje z informacijami: naslednji stopnji razvoja CMS – sistemov za upravljanje z vsebinami spletnih mest 2.0, :-) Ostalim – Gregorju, Martinu, Mitji in Boštjanu – pa hvala in upam, da se vsi vidimo na morju.

Moja teza …

Medtem ko na internetu “čakamo” na splet tretje generacije in po tem, ko smo preživeli leto, v katerem je bila ena od najbolj vročih fraz Splet 2.0, smo skoraj spregledali, da je internet začel bistveno spreminjati tudi oglaševanje. Sočasno s tem, ko se je internetu zgodil boom skupnosti, se spreminja tudi oglaševalska pokrajina in posledično tudi vloga vseh akterjev v njej.

Tradicionalni oglaševalski trikotnik je potiho postal kvadrat. Potrošniki oziroma bolje uporabniki so z razvojem tehnologije in orodij, ki omogočajo nove načine komuniciranja in ustvarjanja skupnosti, dobili vzvode, s katerimi se postavljajo enakovredno ob bok oglaševalcem, medijem in oglaševalskim agencijam.

In če zelo težko pristanem na verzioniranje spleta, saj so vsi koncepti, ki poganjajo “naslednje generacije”, znani že dolgo in jih je idejni oče spleta Tim Berners-Lee definiral že takrat, ko ga je snoval, z lahkoto ob oglaševanje zapišem številko nove različice.

Iz predstavitve je razvidno, da je Apple spet ponudil nekaj tehnoloških bonbončkov: senzorje, ki spremljajo, kaj se dogaja z aparatom in omogočajo, da se aparat odziva na vplive iz okolja (npr. menjavanje ležeče in pokončne slike na ekranu brez pritiska na gumb), in Multi-touch, za katerega sem že lani upal, da bo udejanjen tudi v kakšnem gadgetu. Poleg tehnoloških novosti je treba omeniti tudi uporabniški vmesnik, ki je – glede na to, kar so pokazali na spletnem mestu – odličen. Skrbi me samo, kako hitro bo ekran umazan od prstov (k čemer bo multi-touch prispeval levji delež) do te mere, da bo gledanje filmčkov nemogoče, a verjamem, da so pri Applu mislili tudi na to. No, velik izziv je pri tovrstnih požrešnežih energije tudi avtonomija baterije. Apple sicer zagotavlja 5 urno avtonomijo (pogovori), a glede na to, da mojemu gizmu, ki ima deklariranih slabih 7 ur, precej hitro poide sapa, res ne pričakujem resnih presežkov, kvečjemu nasprotno.

Skratka, čim prej ga je treba dobiti v roke in preizkusiti. Če bo iPhone revolucionaliziral svet mobilnikov vsaj pol toliko kot je iPod glasbenega, bo to dobro.

Ako bi nam situacija dopuščala, bi vsak pošiljatelj SMS sporočila v realnem času zagledal na travniku cvetlico s svojim sporočilom, a je trenutek zahteval drugače … zadeva pa je kljub temu izpadla precej dobro.

Miha je ob zaključku glasovanja za nagrado Izidor 2007 opravil nekaj preizkusov, ki so pokazali, da je spletno mesto tudi dobro sestavljeno. In čeprav je šopek prijavljenih del precej nereprezentativen za produkcijo v Sloveniji, tudi takšne potrditve – ki jih naročniki ponavadi ne zaznajo – dajo snovalcem svojevrstno priznanje.

Že od prve oddaje Piramida, ki je na sporedu prvega programa ob torkih zvečer, sem prepričan, da format oddaje Piramida ne ustreza poslanstvu javne televizije, ki naj bi skrbela za dvigovanje nivoja komuniciranja v družbi in argumentiranega predstavljanja mnenj ter za produkcijo kakovostnih vsebin. Oddaja Piramida ne izpolnjuje nobenega od navedenih postulatov. Zato sem jo nehal gledati in se z argumentom, da ne morejo vse oddaje ustrezati vsem gledalcem, tolažil. A je bil tak “protest” kratkega diha.

Mitja Čepič – prijatelj iz študentskih let in takrat sotrpin pri reviji Zofa – se je v Financah že razpisal o oddaji in za nekaj časa nekako pomiril moje razburjenje.

Da vam pišem, pa sem se odločil po včerajšnjem hujskaškem šovu (tega tudi pri najboljši volji ne morem imenovati oddaja), v katerem se je potrdilo dejstvo, da format oddaje ne more zagotavljati pričakovanega nivoja kakovosti. Oddajo sem si ogledal le zato, ker sem bil šokiran nad izborom gostov, ki so bili predstavljeni v napovedniku in ki je kar klical po katastrofi.

Posledica izbora gostov, ki so nastopili v oddaji 28. novembra, bi lahko bila v drugačnih okoliščinah kvečjemu neokusna oddaja, tako pa smo bili priča podpihovanju najnižjih človeških strasti. Odgovornost za sovražni govor v oddaji, poceni senzacionalizem in situacijo, ki je nastala po omenjeni oddaji ne samo na hodniku RTV stavbe ampak tudi v slovenski javnosti, boste morali prevzeti vsi, ki ste to omogočili: voditeljica, ki situaciji v studiu ni bila dorasla, in uredniki, ki ste dovolili, da se takšna oddaja sploh pojavi na televiziji.

Zaradi zgoraj povedanega glasno protestiram proti tovrstni praksi in zahtevam, da oddajo – ne samo zaradi včerajšnje oddaje in posledic, ki jih bo imela – za vedno umaknete s sporeda.

Podobni odzivi na oddajo v blogosferi dokazujejo, da je situacija resna:

• Miss Nymphee
• Had
• gemanov edNEvnik
• Milan’che
• Drugi dom
• Tok zavesti
• JaKove misli (Nymphee, thnx)

Prah se je dvignil tudi v medijih:

• Večer
• Dnevnik
• Delo

Zganile so se tudi druge organizacije in posamezniki:

• Društvo novinarjev Slovenije
• Mirovni Institut
• Varuh človekovih pravic
• Kolektiv uredništva informativnega programa RTV Slovenija
• 5 članov programskega sveta (je zahtevalo sklic izredne seje)

Problem ‘prevzemanja’ identitet bo še pridobil na teži ob potrditvi moje hipoteze, da se za Janezom D., ki objavlja na Blogosu, v resnici skriva nekdo drug kot sam predsednik (pa pri tem ne mislim na predsednikov alter ego). Trdim namreč, da je šlo preprosto za kopiranje in prenašanje na Blogosovo stran besedil, ki jih je na strani Gibanja za pravičnost in razvoj objavil predsednik države.

5. novembra ob 23.00 zadnja objava Janeza D. še ni prenešena na Blogos.

Zakaj sploh načenjam to temo? S problemom identificiranja avtorja sem se srečal pri preučevanju wiki modela sodelovanja na spletu, ob raziskovanju semantičnega spleta ali rangiranju relevantnosti informacij v novem modelu shranjevanja informacij. Skoraj na vsakem koraku se vedno znova pojavlja vprašanje, kako na internetu vzpostaviti mehanizem za ugotavljanje oz. preverjanje kdo je avtor informacije. O tem, da je to resna težava, je v eni od svojih anekdot pripovedoval tudi Jaron Lanier. Zgodilo se mu je, da je moral na Wikipedii večkrat zapored popravljati napačne podatke o sebi(!). Sistem je namreč enako obravnaval njegov ‘glas’ kot glas kateregakoli drugega internavta.

A napačni podatki so še najmanjše zlo. Predstavljajte si, da nekdo, ki ima več časa, denarja in energije kot vi, skozi ‘ponarejen’ blog ustvarja vaš virtualni lik po svoji lastni podobi. Ako bo torej njegov vaš blog imel več bralcev kot vaš, boste v očeh precejšnjega kroga ljudi pravzaprav neka druga oseba. Učinkovitega načina, kako tem bralcem dokazati, da imate vi večjo (ekskluzivno?) pravico do svoje kiberpodobe, pa pravzaprav ni. V takih trenutkih se spomnim tretjerazrednih srhljivk, v katerih na koncu pred glavnim junakom stojita dve isti osebi: le da je ena prava (dobra?!), druga pa se samo izdaja za pravo. Vsak od obeh likov seveda poskuša našega junaka prepričati, da je ravno on pravi … in junak se mora pravilno odločiti. Kar mu praviloma uspe.

Ali torej obstaja realen interes po spletnem servisu, ki bo izdajal kiber osebne izkaznice, s katerimi bomo lahko brez dvoma dokazovali našo identiteto? Mogoče jo bo Janez D. še kako potreboval.

Sistemi za identifikacijo na spletu obstaja sicer že dolgo, a (osebni) certifikati oz. digitalna potrdila kot temu pravi Tadej, niso dovolj preprosti za uporabo. Težaven je tako postopek za pridobitev kot njihova uporaba … sistem za identifikacijo torej še čaka na 2.0 revolucijo.

Komentar na afero MM | Jonasu bi bilo treba podeliti častni znak za to, kar je storil za slovensko blogosfero z zapisom MM ima strupen blog, kjer je objavil informacijo o ghostwriterju. Problem tega, kar se je zgodilo namreč ni v tem, da je namesto Marka Miliča besedila pisal Jaka L., ampak to, da tega bralcem nihče ni povedal.

Raziskovalci ob takšnih izzivih črpajo neizmerno inspiracijo iz poskusa poustvarjanja človekovih možganov. Kaj se torej dogaja s spomini – zaključenimi celotami informacij, ki jih shranjujemo v glavi – od trenutka, ko nastanejo, do trenutka, ko jih potrebujemo? Nad njimi izvajamo naslednje funkcije:

• umeščanje
  (poleg shranjevanja sta ključnega pomena opis oz. klasifikacija in povezovanje z drugimi zapisi);
• priklic
  (v priklicu se skrivata dve komponenti, iskanje in izpis);
• spreminjanje
  (poleg novih informacij, ki vplivajo na spreminjanje zapisov in povezav med njimi, je ključen dejavnik, ki spreminja spomine, čas).

Enake funkcije kot jih izvajamo nad spomini v glavi, izvajamo v računalnikih nad datotekami. Datoteke v tem primeru predstavljajo elektronski zapis zaključene celote informacij in jih omenjam zgolj zaradi lažjega razumevanja problema. Nikakor pa ne želim namigovati, da je sistem datotek/map kot ga poznamo danes edini pravilen ali celo najboljši način urejanja informacij.

Umeščanje

Pri današnjem konceptu upravljanja z datotekami v procesu umeščanja izvedemo dve operaciji: datoteko poimenujemo in shranimo v mapo. S spomini ne naredimo niti prve, niti druge operacije. Spomin zapišemo v skupno ‘mapo’ in ga takoj povežemo z ostalimi zapisi. Če bi se torej želeli približati temu sistemu, bi morali datoteko, ko jo shranimo, razčetveriti (angl. quarter). Mape in druge datoteke bi morale prežati na nove datoteke in se z njimi – če bi algoritem ocenil, da je smiselno – povezati. Ponudba za Microsoft bi se tako lahko v hipu znašla v mapah: ponudbe, microsoft, wordovi dokumenti, tomasz, danes … in bi bila povezana z drugimi sorodnimi datotekami.

Poleg tega, da moramo(?!) datoteko poimenovati in jo shraniti v točno določeno mapo, obstaja v obtoječem sistemu še nekaj nenavadnih omejitev: datoteka ne more biti brez imena ali imeti več imen, ne more biti hkrati v dveh mapah ali v nobeni, isto ime kot druga pa ima lahko le, če nista v isti mapi.

Tudi s klasificiranjem datotek imamo težave, saj to ponavadi storimo le s pripenjanjem pripone. Tako definiramo le, s katerim programom smo jo ustvarili in kateri program jo bo znal odpreti. No, v resnici naš stroj datoteko avtomatsko opiše še z datumom, avtorjem in nekaj sistemskimi atributi, ki uporabniku koristijo bore malo ali pa le občasno (velikost datoteke na primer samo, ko praznimo diskovje).

Zagotovo pa preveč energije vlagamo v iskanje novega unikatnega imena za datoteko. Ali kot pravi Gelerntner: “If you have three pet dogs, give them names. If you have 10.000 head of cattle, don’t bother.” Bolje bi se bilo posvetiti klasificiranju oz. označevanju (angl. tagging) datotek. Saj si tudi informacije v spomin prikličemo po vsebini, ne pa po imenu.

Kako koncept označevanja datotek izgleda v praksi, lahko preizkusite z Google Docs. Ko začnete pisati, vam dokumenta ni treba poimenovati, ampak ga v enem trenutku preprosto samo shranite. Seveda, da ga boste lahko kasneje – ko se bo nabralo sto in več dokumentov – našli, vam bosta pomagala Googleov iskalnik in oznake (angl. tag). Dokument “označite” tako, da zanj preprosto vnesete poljubno število ključnih besed, ki jih ločite z vejico. Google tako ponovno orje ledino in uporabnika vzpodbuja k označevanju dokumentov in ne k iskanju imena.
[Pripis dodan 13.10.2006 in črtan 3.7.2007, ko je Google spremenil način upravljanja z datotekami]

Priklic

Kot že rečeno, je priklic sestavljen iz iskanja in prikaza rezultatov. Na nivoju iskanja gre za izpis najbolj relevantnih enot informacij glede na podane parametre (glej PageRank na Wikipedii, kako Google prihaja do relevantnih rezultatov). O tem obstaja precej pametnih besedil, zato ne bi rad zašel preveč v detajle. Ključen problem, ki ga še ni uspelo v celoti rešiti, izhaja iz dejstva, da je mogoče relevantnost ugotavljati tako iz vsebine kot iz tega, kdo je avtor informacije. O boleznih srca se bo verjetno veliko bolj relevantno opredeljeval kardiolog kot ekonomist. PageRank sicer upošteva ‘moč’ reference, ki kaže na stran, a še vedno gre tu le(?) za oceno, ki jo daje stroj. Sicer je mogoče kompetentnost avtorja ugotavljati iz same vsebine, a se tudi tu pojavijo težave. Mimogrede, nezmožnost ugotavljanja kakovosti vira je ena od najbolj resnih hib Wikipedie, saj moje mnenje o erupcijah vulkanov šteje enako kot mnenje priznanega geologa.

Pri izpisih se težave pojavljajo predvsem takrat, ko želimo rezultate različnega tipa izpisati na različne načine. Gre za to, da lahko rezultate na poizvedbo ‘Fidel’ (res je, Castro je prvi rezultat tega iskanja po moji glavi) izpišem kot podobo (slika bradatega moža v SMB obleki) ali kot podatek v nekem besedilu (naslov članka, ki sem ga prebral pred kratkim v reviji The Economist). V iskalnikih ta problem rešujejo z zavihki: podatke tipa slika iščem na enem, video posnetke na drugem, novice na tretjem, lokacijo na zemljevidu pod četrtim zavihkom in tako naprej. Kako torej te podatke prikazovati ne glede na tip, pa kljub temu na urejen način?

***
Se nadaljuje … o spreminjanju, toku spominov in iskanju pravih rešitev.
***

Medtem ko obstaja neke vrste konsenz o smeri razvoja tehnologije, pa se odgovori vprašanih o vplivu, ki ga bo razvoj tehnologije imel na družbo, bistveno razhajajo.

Za pokušino nekaj napovedi za leto 2020:

• angleščina ne bo izpodrinila ostalih jezikov;
• nekateri se bodo prostovoljno in iz protesta odločili živeti “odklopljeno”;
• tehnologija nam – kljub vedno večji količini avtomatiziranega zbiranja in obdelave podatkov – ne bo ušla izpod nadzora.

Med glavnimi razvojnimi prioritetami prevladujeta dve. Prva je razvoj mreže in usposabljanje čim širšega kroga ljudi, da jo bodo lahko uporabljali. Druga pa zagotavljanje sistemskega in pravnega okolja, ki bo zagotavljalo, da bodo uporabniki mrežo lahko uprabljali po svojih željah in glede na svoje potrebe.

Celotno poročilo je zanimivo branje ne toliko zaradi rezultatov ampak predvsem zaradi mnenj in komentarjev vprašancev, ki so vključeni v dokumentu.

Poročilo o prihodnosti interneta [PDF; 530KB]

Vsi, ki imamo za sabo kup spletnih projektov, smo kaj kmalu ugotovili, da – če lahko standardiziramo tipe vsebin znotraj enega spletnega mesta – lahko to verjetno storimo tudi na bolj globalni ravni. Dober primer tega so novice, saj se kaj kmalu pokaže, da so na vseh(?) spletnih mestih definirane z enako šablono. OntoWorld sicer za “prvo” standardizacijo ni izkoristil novic kot sta to do neke mere storila Google ali Najdi.si, ampak dogodke in ljudi. Temu bodo verjetno sledili tudi drugi tipi vsebin.

Standardizacija zapisa za ljudi sicer ni nova stvar, saj je koncept FOAF (Frienf-of-a-Friend) – torej košček semantičnega (3.0) spleta – precej stara zadeva. Predstavlja pa dober primer, kaj semantični splet je in buri našo domišljijo, kakšne bodo posledice take standardizacije.

• Več o projektu RDF (vsebine o semantičnem spletu na W3C)
• Članek o Wikipedii 3.0
• Swoogle (iskalnik po semantičnem spletu) :-D

Bil je edini med nami, ki je bil že v drugem letniku Popperjanec, torej pripadnik teoretske smeri. Ostali smo bili le študenti komunikologije. Bil je tudi eden redkih, ki je zelo hitro razumel, o čem govori Splichal. Njegova zagnanost in ljubezen do znanosti je od mene zahtevala kar nekaj neprespanih noči, ko mi je dal konec prvega letnika v prebiranje sto strani tretjega(!) dela njegove seminarske naloge z neskončno dolgim naslovom: “Televizija je najprej v televiziji šele potem v gledalcih: poskus teorije (televizijske) komunikacije”.

Spomnim se, kako je nekega dne ves zgrožen stopil k meni in povedal, da se je na avtobusu pogovarjal z dvema dekletoma in ko je povedal, da študira toeretsko-metodološko smer komunikologije, so one izjavile: “midve pa normalno”. Od takrat naprej se je trudil, da bi nas čim več tudi teoretično smer jemali za “normalno”.

Osebno sem ga spoznal, ko me je povabil k sodelovanju pri ustvarjanju revije študentov FDV, ki smo jo poimenovali Tema. Zaradi njega sem spoznal Mitjo Čepića, Majo Petrović, Uršulo Lipovec-Čebron, Jano Kobal, Igorja Velepiča, Elviro Bojadžić in Jureta Vižintina. On je bil prva točka v moji socialni mreži po prihodu v Ljubljano.

Zakrivil je tudi usodno srečanje z Gregorjem Frasom, s katerim sta se spoznala na Tribuni. Tudi zaradi njegovega prepričevanja smo ustanovili vseslovensko študentsko revijo Zofa, a so se kasneje zaradi nje naše poti tudi razšle: mi smo manj študirali, on pa vedno več. Ali kot se je lepo izrazil Jure, ko smo mi pavzirali, je on diplomiral, magistriral in doktoriral. Brez njega bi verjetno ne bilo Profana, ne Innovatifa, Jure bi bil zaposlen v nekem muzeju :-), jaz bi klepal besedila za oglase v eni od oglaševalskih agencij, Grega pa bi se – namesto z iTIVI-jem – kot profesor ravnokar ukvarjal z izpraševanjem nove generacije filozofov.

Zdaj, ko ga ni, mi je v tolažbo le dejstvo, da nama je uspelo pred slabim letom po dolgem času obnoviti stike. Ko mi je na zadnjem kosilu rekel, da mi ne bo vrnil povabila, sem imel – sam ne vem, zakaj – slab občutek. Kasneje sva se še nekajkrat dobila, a mi je tisto pravo kosilo res ostal dolžen. Ne samo kosilo, tudi jesensko gostovanje s predavanjem na Primorski univerzi. Komunikološki srenji pa številne teoretske tekste, saj je bil zagotovo najbolj pronicljiv komunikolog naše generacije.

Kot strasten šahist je ocenil, da igra slabo partijo in predal igro. Žal mi je le, da me ni bilo zraven, ko so pospravljali figure.

• število uporabnikov se vedno bolj koncentrira na storitvenih spletnih mestih [web service; spletnih servisih], obisk predstavitvenih pa se zmanjšuje;
• posamezni razvijalci spletnih mest so začeli – vzpodbujeni s finančnimi posledicami dejstva iz prve alinee – spoznavati, da je treba fokus pri razvoju tovrstnih servisov preusmeriti tako, da bodo ti v večji meri izkoriščali moč računalnikov, ki stojijo ob naših pisalnih mizah.

O prvi alinei se bo v diplomi, ki jo pravkar pripravlja, predvidoma razpisal Mitja in to tezo verjetno bistveno bolj natančno utemeljil, sam pa bi se rad malo ustavil ob drugi, saj izvablja kar nekaj zanimivih vprašanj.

Ker je bil splet zasnovan s precej drugačnim namenom kot ga ima danes, je večina spletnih mest še vedno zasnovanih tako, da večji del dela (obdelave podatkov) opravijo strežniki. Ob tem pozabljamo, da se s pristajanjem na to “pravilo” odpovedujemo moči našega namiznega računalnika, ta pa zato postane le zelo drag terminal.

Na to igro so v preteklosti pristali tudi takšni velikani kot je Google. Še več, ravno Google je na storitvah (Search, Analytics, Calendar, Spreadsheets …), ki so postavljene v skladu z omenjenim principom, zgradil svoj imperij in ugled.

Pri bolj natančnem pogledu na spletno pokrajino pa se pokaže, da Google spretno izrablja tudi obrnjen princip. S programoma Google Earth ali Picasa so brez slabe vesti zatajili princip, s katerim so se povzpeli na sam vrh spletne industrije. Oba programa namreč izkoriščata internet samo za pobiranje podatkov, pravo moč pa črpata iz resursov na uporabnikovem namiznem računalniku.

Ali bo rast števila uporabnikov, ki zahtevajo vedno večji delež procesorske moči in spomina na oddaljenih strežnikih, obrnil trend in bomo kmalu dobili spletna mesta, ki se bodo naselila v naših računalnikih, strežniki pa bodo namenjeni samo hranjenju podatkov in koordinaciji? Ta scenarij je ne samo mogoč, ampak tudi precej verjeten.

Izziv, ki stoji pred razvijalci spletnih mest, je torej razmišljati na drugačen način: o razvoju takšnih spletnih servisov, ki bodo znali izkoriščati prednosti obeh konceptov. V najslabšem primeru pa težiti k razvoju takšnih spletnih rešitev, ki bodo naselile čim več računalnikov. Saj je ključna stvar, ki se je morajo zavedati, da bodo uporabniki ob uresničitvi takega obrata precej manj mobilni; ko bodo imeli namizno različico iskalnika (npr. Google Desktop), bodo težko presedlali na konkurenčnega. Če je današnjemu uporabniku težko zamenjati “domačo stran” v brskalniku, bo enkrat nameščeno aplikacijo, ki jo uporablja vsak dan, zamenjal še težje. Tudi zato se je dobro podvizati.

Svetlobna hitrost določa mejo, kako hitro lahko putuje informacija, Planckova konstanta določa, kako majhne lahko postanejo stvari preden izginejo, gravitacijska pa kako velike so lahko stvari preden se sesujejo same vase. Izhajal pa je še iz dveh predpostavk: da je laptop zgrajen iz kilograma snovi v enem litru prostornine.

No, po opravljenih izračunih se je za ta superlaptop pokazalo:

• da lahko opravi 10⁵¹operacij v sekundi, ima 10³¹ bitov spomina in deluje pri taktu 10²⁰ Hz;
• da je najhitrejši prenos podatkov v litrskem prostoru približno 10⁴⁰ bitov na sekundo (to je tudi najhitrejša internetna povezava);
• da lahko najhitrejši izračun opravi v samo 10^-27 sekunde (prostornino smo morali zmanjšati do 10^-81 m³).

Sicer pa se je po izračunu pojavil problem, saj ne vemo, ali lahko rezultat obdelave informacij, ki jih pošljemo v črno luknjo (po tem, ko jih ta obdela), sploh dobimo nazaj. To pa je ključna lastnost, ki jo črna luknja mora imeti, če jo želimo uporabljati kot računalnik. Po Hawkingovem prepričanju informacije, ki jih izžareva črna luknja nimajo nobene povezave z informacijami, ki so “padle” vanjo, a na srečo obstajajo tudi teorije drugih znanstvenikov, Preskilla na primer. Ta je stavil s Hawkingom, da velja ravno nasprotno, da na informacije, ki prihajajo iz črne luknje, vplivajo informacije, ki so vstopile. Dokaza, kaj je prav in kaj ne, pa zaenkrat še ni.

Še ena zabavna stvar se zgodi, ko se pomaknemo v ekstreme, nadaljuje Seth. Današnji laptopi večino svojega računskega potenciala porabijo za to, da sploh obstajajo v materializirani obliki, kar je – pa naj se sliši še tako nanavadno – pravzaprav dobro. Če bi računalnik ves ta potencial porabil za “upravljanje” z informacijami, bi uporabnik imel v naročju hkrati najzmogljivejši laptop in miniaturni veliki pok.

Za bolj podrobne izračune in še kak zanimiv podatek, ki sem ga izpustil, si preberite cel članek (PDF; 287 KB)

Eden od glavnih argumentov, ki jih Jaron navaja v prid svoji tezi, je ta, da se strojna oprema sicer še vedno razvija v Moorovem tempu in bi bila Rayeva napoved mogoče le uresničljiva. Vendar v enačbi obstaja še ena spremenljivka: programska oprema. In ta predstavlja glavni mlinski kamen razvoju umetne inteligence, saj se pogosto ne izboljšuje, ampak se v nekaterih primerih celo slabša. Spomnite se, kaj vse je dalo opraviti z Wordstar urejevalnikom besedil. Še danes marsikateri uporabnik ne bi znal izkoristiti vseh njegovih funkcij. MS Word – ki pravzaprav služi istemu cilju – je po številu vrstic kode nekajkrat obsežnejši in shranjuje dokumente v velikosti celotnega nekdanjega programa Wordstar.

In zato, ker programska oprema ovira potencialni nastanek umetne inteligence, kiberromantiki – torej ljudje, ki verjamejo v nje skorajšnje rojstvo – sebe poneumljajo, da bi pokazali, kako “pametni” so računalniki danes. Zakaj sicer bi nastala znana Microsoftova sponka [paperklip].

Sam sicer ne morem v popolnosti pristati na Jaronov fatalizem, a me je njegovo razglabljanje napeljalo k razmišljanju, zakaj smo programom, če so “neumni” (beri: glavni krivec, da umetna inteligenca ne bo nikoli obstajala), že danes prepustili odločanje o tem, kaj v našem svetu šteje. Simptomov tega stanja ni treba iskati daleč.

Na Technorati – najpomembnejšem zbirališču blogov – pravijo, da “je spletno iskanje radikalno spremenila preprosta ideja, da lahko relevantnost spletnega mesta ugotovimo na podlagi števila strani, ki so povezane s to stranjo.” Mar ni ravno to najboljši primer, kako se lahko ideja umetne “inteligence” spridi. Računalniškemu algoritmu smo prepustili odločanje o tem, kaj je relevantno in kaj ne, katera tema je pomembna in kateri se ni smiselno posvečati.

Princip zbiranja vsebine [content aggregation] s pomočjo algoritmov, ki se je razpasel sočasno s popularizacijo RSS-a (standardiziranega zapisa vsebine v XML obliki), pripelje situacijo celo do takega absurda, da zbiralci vsebine [content aggregators] pobirajo vsebino drug pri drugem. Hranijo torej sami sebe. Pomemben vidik zbiranja vsebine je tudi izgubljanje identitete avtorjev, ki so odgovorni za vsebino teh medijev. A o tem v enem od prihodnjih prispevkov, ko se bom bolj posvetil primerjavi konceptov blog in wiki.

Kako zbiranje vsebine in določanje relevantnosti na podlagi algoritmov izgleda v praksi, si lahko ogledate na strani Newsmap. Mimogrede, ideja in izvedba te strani je res dobra, pa vendar … Kljub temu, da daleč za vsem tem stojijo ljudje, s pristajanjem na takšno ureditev (kiber)sveta, pravzaprav pristajamo na kreiranje sveta po vzoru Slovenskih novic. Samo metodo smo zamenjali; o pomembnosti teme ne odloča denar bralcev, ampak algoritem.

We Feel Fine od avgusta 2005 zbira po blogih informacije o emocionalnem stanju piscev. Pri projektu navdušujeta tako ideja kot izvedba: uporabniški vmesnik in način prikaza informacij sta izredno domišljena.

Za več kot leto dni sem pozabil na Processing (lani smo na Magdaleni gostili Mariusa Watza, ki je imel delavnico na to temo), potem pa me je Boris D. – ki se je ravnokar vrnil iz Barcelone s festivala OFFF – spomnil, kako zanimive stvari se da izvesti s pomočjo Processinga. Processing je odprtokodna aplikacija za programerje-umetnike, ki želijo upravljati s slikami, animacijami in/ali glasbo.

Še dve zanimivi stvari, ki ju je Divjak prinesel s festivala:

• Natzke (če ste kdaj pripravljali papirnati katalog v Flashu, vam bo takoj jasno)
• Love Lines (istih avtorjev kot projekt “We Feel Fine”)

In nikoli prej kupec ni mogel tako hitro preveriti, ali obljubljeno drži ali ne in ali je ta obljuba res boljša od konkurenčnih obljub, kot lahko to stori na internetu.

V komunikacijskem modelu pošiljatelj-prejemnik je šum sporočilu najstrašnejši sovražnik. Šum lahko namreč spremeni, zmaliči ali celo zabriše obljubo blagovne znamke. Na internetu je odpravljanje šumov še veliko bolj pomembno, kot v fizičnem svetu. Medtem ko ima lahko ulica samo omejeno število trgovin s čevlji in je treba – ko teh zmanjka – za obisk druge opraviti naporno potovanje na drug konec mesta, je konkurenčna blagovna znamka na internetu le klik stran.

Načrtovalci spletnih mest zberejo zahteve, pripravijo strukturo in navigacijo, določijo kako in s čim bo struktura zapolnjena. Da bi lahko to izvedli, morajo razmisliti o vseh vidikih poslovanja: od poslovnih in komunikacijskih ciljev podjetja do potreb kupcev.

A tako kot je v oglaševanju samoumevno, da mora agencija nuditi najprej odlično podporo, šele potem idejno in ustvarjalno močno komunikacijo, tako v naši branži uporabnostni vidik že dolgo ni konkurenčna, razlikovalna prednost, ampak nujen pogoj. Kultura uporabnosti je vladala internetu dovolj dolgo, da je splet postal uporaben. Danes dodano vrednost gradijo inovacije in ustvarjalno komuniciranje. Kar je dobro, saj so bile blagovne znamke vedno bolj stvar srca, strasti, intuicije.

A obljubo je kljub temu treba držati.