Untitled

Natalie Merchant, čista poezija (TED2010)

Tomasz — Sat, 13 Feb 2010 05:50:56 +0000

Naporni trije dnevi so za mano, saj se je na odru Convention Theatre Centra v Long Beachu v zadnjih 72 urah zvrstilo vsaj sto(!) predavateljev in nastopajočih. Jutri je zadnji dan. Letošnji TED bomo zaključili okoli treh popoldan, tako da bom imel zvečer vsaj malo časa, da vtise preteklih dni tudi zapišem. Preden pa se spravim spat, še vesela novica: Nathalie Merchant se po - mislim, da sedmih letih - vrača z novim solo albumom Leave Your Sleep.

Punca je zadnjih šest let preučevala poezijo za otroke in usode poetov, ki so jo izlivali na papir. Iz te “obsesije” se bo aprila rodil dvojni CD, ki ga iskreno priporočam vsem s pomanjkanjem lirike v življenju. Pravi zaključek konference se je - ravno zaradi njenega nastopa - zgodil še v dvorani in ne slabo uro kasneje na precej dolgočasni večerji v prenovljenem hotelu Maya onkraj reke Los Angeles.

John Brockman, ti si kriv (TED 2010)

Tomasz — Wed, 10 Feb 2010 05:00:13 +0000

Preden sem priletel v Long Beach na TED2010, sem prejel sporočilo, naj dopolnim svoj profil na TED.com. Češ, da bom šele tako - z uporabo nekega njihovega spletnega networking orodja - lažje našel sorodne duše na konferenci, ki se je bo v naslednjih dneh udeležilo preko dva tisoč ljudi. No, med drugimi je tudi polje “My TED story”. In saj res … kaj je moja zgodba o TED-u?

Moram priznati, da niti ne vem, kako sem naletel na Johna Brockmana, a takrat sem prvič kupil na Amazonu rabljeno knjigo. Njegove Digerati: Encounters with the Cyber Elite, ki je prvič izšla 1996, pač slabih deset let kasneje ni bilo mogoče dobiti v drugačnem stanju. Do konca leta 2005 sem potem - popolnoma pod vtisom - kupil še The New Humanists: Science at the Edge in še dve drugi, ki pa sta me manj navdušili. Te njegove knjige so zelo podobne predavanjem na TED-u. Kratki eseji, nabiti z razmišljanji in idejami izjemnih posameznikov, ki navdušujejo in dvigujejo motivacijo. Za vse, ki se ukvarjajo s tehnologijo pa je Digerati tudi obvezno čtivo.

No, a ni šlo samo za neko banalno podobnost med knjigo in konferenco. Med prebiranjem prve knjige sem namreč prvič slišal za TED. Ja, eden od digitalnih literatov, ki so prispevali svoje razmišljanje, je bil tudi Richard Saul Wurman, oče konference o tehnologiji, zabavi in oblikovanju. Takrat je bila to še konferenca zaprtega tipa (invitation only), vsebina pa zato občutno slabše dostopna kot danes. Potem pa je Chris Anderson (ne, ni to wiredov-long-tail Chris) januarja 2007 priredil koncept, odprl konferenco za splošno javnost in sočasno s tem začeli objavljati na spletu posnetke predavanj - danes vsem znanih TEDTalks. Tistim, ki jih morda še ne poznate, priporočam ogled. Ali dva. Ali tri. Saj vemo, kako je s tem, mar ne. ;-)

Danes pa je nastopil tisti(!) dan. Dopoldne sem na recepciji prevzel svoj bedž, popoldne pa še festivalsko torbo, potem pa se udeležil uvodnega dela predavanj - TED University. Jutri začnemo s “tapravim” programom. Ker se poznam, ne obljubim, da bom sproti poročal, kako in kaj. Skoraj zagotovo pa bom spisal še dva zapisa: kaj se je dogajalo v zadnjem letu do konference, potem pa še enega, kako je bilo.

Me res zanima, ali bo zloglasni TED upravičil pričakovanja.

Facebook poslovne strani

Tomasz — Thu, 08 Oct 2009 19:20:47 +0000

Lani poleti sem v zapisu Kako rešiti Facebook? na glas razmišljal, s kakšnim poslovnim modelom bi lahko Facebook začel služiti resen denar. 15. septembra 2009 je FB presegel mejo 300 milijonov uporabnikov in prej kot je načrtoval ustvaril pozitiven denarni tok (ibid.). Zato razmišljajmo naprej.

Takrat sem bil prepričan, da je priporočilo prijatelja (četudi je le Facebook frend), ena od najpomembnejših dimenzij, ki bi jo lahko Facebook s pridom unovčil¹. Pravzaprav sem o tem prepričan še danes, le trenutna implementacija mi ni preveč všeč. Fejsbukovci so namreč - mislim, da lani jeseni - oglasom dodali možnost, da jih uporabnik “priporoči”. Preprosto, s klikom na “všeč mi je” pod oglasom. Pravzaprav me je - zdaj, ko pišem o tem - začelo zanimati, kaj (in koliko) so s tem dosegli.

No, kakorkoli že, na podlagi odličnih izkušenj z eno drugo zadevo, mislim, da se trenutno - dokler ne bodo zgornjega predloga dodelali - največji potencial skriva v Facebook poslovnih straneh (Facebook Business Pages). Prepričan sem namreč, da so podjetja pripravljena tudi plačevati za tovrstno prisotnost na njihovi platformi.

Tim Kendall, direktor unovčevanja pri Facebooku, je pred dvema mesecema omenjal, da imajo 300 tisoč poslovnih strani². Če bi uspeli pobirati od vsake blagovne znamke recimo 7,99 US$ na mesec, bi jim to prineslo 24 milijonov šuškov na leto že danes. Če bi vpeljali še premium opcijo s funkcionalnostmi, ki jih osnovna različica nima, zanjo zaračunali trojno ceno in bi se jih desetina odločila zanjo, pa bi se številka ustavila malo pod 35 milijoni. Ako bi uvedli progresivno lestvico glede na število oboževalcev, pa raje sploh ne računam.

Vem, da sem zgornji izračun precej poenostavil, a pomembno je, da bi bila implementacija relativno preprosta. Za podjetja, ki se načrtno lotevajo prisotnosti v tej socialni mreži, pa bi taka naročnina predstavljala le majhen strošek glede na rezultate, ki jih je mogoče doseči. Sploh če upoštevamo, da te strani - za razliko od Googla - ponujajo tudi vpogled v osnovno demografijo (zvestih) oboževalcev in kaj jih motivira.

Poleg tega pa blagovna znamka dobi preko poslovnih strani dostop do newsfeeda vseh oboževalcev in posledično do njegovih “prijateljev”. In kako že pravijo … prijatelji mojih prijateljev so moji prijatelji.

¹ Mar ni to veliko lepša in pa klena slovenska beseda za “monetiziranje”. ;-)
² Businesses turn to Facebook for word-of-mouth advertising (USA Today, 5. avgust 2009)

Ne jokajte za časopisi, jokajte za novinarji

Tomasz — Wed, 08 Jul 2009 19:00:07 +0000

Demokracija še vedno potrebuje ne samo informiranega ampak predvsem osveščenega državljana. Dejstvo je, da bomo tudi v prihodnosti – ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mediji – potrebovali avtorje, ki bodo iz mase informacij znali poiskati bistvo, raziskati ozadja in narediti zaključke. Uporabniki potrebujemo snovalce, ki bodo vse to počeli profesionalno in za plačilo.

Prav tako nam je vsem internavtom (upam, da že danes) popolnoma jasno, da še kako krvavo potrebujemo dobre urednike. Ne samo za to, da bodo med sadovi ustvarjalnih izbruhov iskali presežke, ker to že danes zadovoljivo opravi skupnost s pomočjo spletne infrastrukture, ampak za to, da bodo provocirali avtorje, naj naredijo korak dlje in ponovno preverijo dejstva ali postavijo kakšno neprijetno vprašanje več.

Ostaja pa tudi dejstvo, da vse to ne bo rešilo časopisov. Ti potrebujejo nov poslovni (organizacijski?) model.

Zapis je nadaljevanje zgodbe iz: Časopisi, nikoli več #1 in Časopisi, nikoli več #2
Dodatno branje: Članek Sonje Merljak o plačljivosti spletnih vsebin z naslovom “Kdo bo spregovoril, ko bodo prišli po nas?” v Sobotni prilogi (4. julij 2009)

Časopisi: Nikoli več (drugič)

Tomasz — Fri, 03 Jul 2009 19:15:19 +0000

Morda bodo mediji spoznali, da lahko – podobno kot pornografska spletna mesta – odlično živijo tudi izključno od sladokuscev in se bodo nehali ukvarjati s povprečnimi uporabniki. Vsebino bodo prodajali publiki, ki zahteva visoko kakovostno vsebino in jo je pripravljena tudi plačati. Raja pa bo ostala “zunaj” in bo zadovoljevala svoje potrebe na bolj bazični ravni. S tem, kar bo na voljo brezplačno.

Največja težava medijev, ki ponujajo vsebino z izključno informativno oziroma nizko interpretativno vrednostjo, je v tem, da jo pač morajo(!) ponujati brezplačno. Konkurentov, ki ponujajo to “isto” vsebino brezplačno, je preprosto preveč¹. Takoj, ko bo moral uporabnik plačati zanjo – ne glede na to ali v obliki “klasične” naročnine ali mikroplačila – jo bo raje poiskal drugje. In to lahko stori v trenutku. Pravzaprav je zvestoba do teh medijev zelo nizka, saj uporabniki spremljajo hkrati več medijev, ki ponujajo enako vsebino.

Prepričani pa ste lahko, da bo model plačevanja – kakršenkoli že bo –, funkcioniral samo za časopise, ki bodo ponujali pretežno specializirano² ali pa samosvojo vsebino. Drugih (plačljivih) medijev ne bo.

¹ Za razjasnitev ozadja toplo priporočam Owning the Story … še posebej od 15. minute naprej (via Mitja Mavsar. Hvala!)
² Med specializirane medije sodijo tudi lokalni mediji.

Časopisi: Nikoli več (prvič)

Tomasz — Wed, 01 Jul 2009 20:30:13 +0000

Mediji, ki bodo svoj poslovni model postavili izključno na ažurnosti, bodo propadli. To še posebej velja za časopise in spletne medije, ki črpajo ideje za svoje poslovne modele iz časopisne tradicije. Ažurnost ni več dimenzija, ki bi jo lahko mediji prodajali.

Verjetnost, da bo hiperpovezan kibernavt informacijo dobil prej iz medija kot po enem izmed drugih kanalov, je res pičla. In četudi je izvor informacije medij sam, se bo informacija razširila preko drugih kanalov tako hitro, da tega noben medij ni in verjetno tudi nikoli več ne bo sposoben unovčiti.

Trditev, ki sem jo zadnje dneve slišal večkrat, da je smrt Michaela Jacksona pomenila tudi smrt CNN-a kot ga poznamo, ker so z objavo novice zamujali dve uri, zato ne drži (v celoti). Skupaj z Jacksonom je umrla le iluzija medijev, da so lahko le ažurne informacije njihov modus vivendi. Zanimivo bo torej opazovati, kako lahko novičarstvo preživi brez monopola nad to dimenzijo.

(se nadaljuje: tukaj)

PS. Debata se je začela:

¹ Z vprašanjem, kako pobrati zaslužek od novic se v zadnjem delu Breaking News Online: How One 19-Year Old Is Shaking Up Online Media ukvarja tudi Marshall Kirkpatrick. (via Blaž Miheljak)

Feljtonist Jeremy Clarkson

Tomasz — Sat, 27 Dec 2008 21:45:33 +0000

Mnogi Jeremyja Clarksona poznate kot voditelja razvpite avtomobilistične oddaje Top Gear, ki jo vrtijo na BBC. Meni pa se je v preteklih dneh predstavil tudi kot pisec podlistkov oziroma feljtonov. In moram priznati, da me je ne samo prijetno presenetil ampak tudi navdušil.

Najprej sem v enem samem dnevu pogoltnil štiristo strani njegove Don’t Stop Me Now, v kateri na sebi tako zelo značilen način predstavi kakšnih šestdeset avtomobilov. No, prav … nisem prebral vseh recenzij. Spustil sem tistih deset najbolj eksotičnih avtomobilov, o katerih ne sanjam niti takrat, ko sanjam, da imam na računu nekaj sanjskih milijonov. Pa še to le zato, ker me je na polici čakalo še šest(!) knjig izpod njegovega peresa.¹

A če je Don’t Stop Me Now le Top Gear v drugačnem formatu, so ostale bukvice precej bolj zanimive. V I Know You Got Soul Jeremy opisuje stroje, ki imajo dušo – tiste torej, ki so iz tehničnega, oblikovalskega ali pa izključno družbenega vidika nekaj posebnega. Imajo tisto nekaj. Opiše, kako je jokal, ko so prizemljili letalo Concorde, ne more dovolj prehvaliti Zeppelinov, čeprav so bili popoln flop (ne, ne govorim o bendu), in poje hvalo AK47, ki ga večina pozna pod bolj ljudskim imenom kalašnikov.

No, pravi biser pa sem odkril šele v tretje. Prvi del – ja, ja … tip je preklemansko produktiven – sveta kot ga vidi Clarkson ali v originalu The World According to Clarkson. Angleški humor v najčistejši obliki. In to o vsem drugem, razen o avtomobilih. ;-)

Za konec in v pokušino pa vam ponujam kratko anekdoto, ki jo je Jeremy zapisal v Don’t Stop Me Now. Kot protiargument, zakaj ne kupiti BMW 645Ci, navaja med drugim tudi iracionalne predsodke, ki jih imajo ostali vozniki proti voznikom beemvejev. Podobne skratka kot jih imajo Angleži proti Škotom, še posebej odkar so v Trainspottingu videli Begbieja …

Sometimes, though, people are bullied for no reason. A friend of mine was at the Edinburgh Festival once, which, so far as I can work out, involved sitting in a pub drinking lots of beer. This meant, inevitably, that pretty soon he rushed off to the lavatory to be sick.

Unfortunately, and I guess we’ve all been there, stomachular reversal is not an event which can be tamed and timed. So it all started to arrive before he made it to the stalls.

At the last moment he shoved the cubicle door open and vomited extravagantly . . . all over some poor chap who was in there doing, and minding, his own business.

Without a word my friend slammed the door shut and then thought: “Oh no. I have just been sick all over someone who is Scottish. He is bound to come out of there and pull my arms off.” So, confused by drink, he thought he’d better get the first punch in.

With that he opened the door again, and before running away planted a huge fist in the man’s startled face.

— Jeremy Clarkson iz recenzije BMW 645Ci

Pa prijetno branje! Posebej priporočam na dopustu.

¹ Za vse, ki vas zanima, od kod kar naenkrat toliko knjig tega avtorja, je tukaj krajša digresija. Šolska prijateljica moje mame ima dva sina, ki imata založbo Insignis. No, ta založba izdaja Clarksonove knjige kot po tekočem traku, saj se na Poljskem prodajajo v milijonskih nakladah. Biznis je pač biznis in ga je treba kuti, dokler je vroč. Jaz pa sem na knjige naletel po naključju, ko so kot (promocijsko) darilo ležale na eni od knjižnih polici v spalnici mojih staršev.

Komunikacijska agencija nove dobe

Tomasz — Wed, 19 Nov 2008 21:00:20 +0000

Ne preveč provokativna ugotovitev: smo v digitalni dobi. Dopolnjena s provokativno trditvijo: komunikacijska agencija nove dobe mora postati tehnološko podjetje. Ako ste torej kapitan ene izmed njih, pa še niste usmerili ladje v območje, kjer se marketing prepleta s tehnologijo, je danes morda zadnji trenutek, da to storite.

Ta usmeritev pa ne velja samo za agencije, ki imajo internetne in njim podobne oddelke, ampak za vse komunikacijske agencije … ki bi rade ostale v poslu. Prepričan sem, da se bodo tiste, ki se z nostalgičnim pogledom le ozirajo nazaj, čez nekaj let spominjale današnjih dni precej manj zadovoljne.

Za usodni korak obstajajo vsaj štirje razlogi.

Prvi. V digitaliziranem in omreženem svetu televizijski oglas – kot simbol stare dobe – ne more ustvarjati blagovne znamke. Lahko ustvarja le zavedanje. Medtem ko se blagovno znamko ustvarja v interakciji z njenimi uporabniki. Najučinkovitejše “komunikacijske” kampanje za blagovne znamke digitalne dobe bodo tako ustvarjali kreativci v tesnem sodelovanju z giki; če ne bodo tehnični zanesenjaki že sami.

Drugi. Drobitev medijev in hitrost izmenjave informacij zahteva od agencije digitalne dobe obvladovanje podatkov o uporabnikih v obsegu in po dinamiki, kot ju do sedaj niso bile vajene. Agencije bodo, za zagotavljanje celostnega vpogleda v uporabnike prek vseh medijev in ostalih točk stika, odvisne od najnaprednejših tehnoloških platform. Bolj po domače povedano: delo v agenciji bo še veliko bolj prežeto s tehnologijo kot je danes.

Tretji. Premik je nujen takoj in ne šele čez leto ali dve, ker so uporabniki že tam. Vedno več se jih naseljuje v ta krasni novi kiber svet. Kaj naseljuje … živijo v njem. Pogovarjajo se, izmenjujejo ideje in datoteke, objavljajo in berejo. Aktivno sodelujejo pri ustvarjanju tega sveta. Ciljne skupine, ki so samo poslušale, kaj jim imate za povedati, so postale sogovorniki, ki se bodo z vami pogovarjali samo, če bodo za to imeli presneto dober motiv. In če boste držali dane obljube.

Zadnji, a morda ne najmanj pomemben. Če tega koraka ne boste storili, boste poleg naročnikovih kupcev hitro izgubili tudi vaše zaposlene, ki ne bodo razumeli vašega zastarelega sveta. In ko bodo novonastale “tehnološke” agencije s trga pobrale še preostale – ali pa vsaj najbistrejše – ume, kaj bo ostalo vam?

Pričujoči zapis je skrajšana različica članka, ki bo objavljen v Financah 26. novembra 2008, na predvečer 11. Sempla. Objavljam ga že sedaj, ker bom čez teden dni poskušal raje objaviti nekaj o spletni politični kampanji za LDS, ki jo bom na tem istem dogodku predstavil v petek, 28. novembra ob 16.15. Se vidimo, mar ne? ;-)

Nič več negativnih političnih kampanj?

Tomasz — Wed, 05 Nov 2008 09:49:11 +0000

Za Delo sem konec julija izjavil, da je problem negativnih političnih kampanj, da “zmanjšujejo volilno udeležbo in povzročijo občutek, da volivec izbira med slabim in slabšim.” Seth Godin pa je pred včerjašnjimi predsedniškimi volitvami v ZDA ponudil dodatno – bolj trženjsko obarvano – razlago fenomena¹.

Attack ads don’t always work. There’s a reason most product marketers don’t use attack ads. All they do is suppress sales of your opponent, they don’t help you. Since TV ads began, voter turnout has progressively decreased. That’s because the goal of attack ads is to keep your opponent’s voters from showing up. Both sides work to whittle down the other. In a winner-take-all game like a political election, this strategy is fine if it works.

So why didn’t the ads work this time?

The tribe that Obama built identified with him. Attacking him was like attacking them. They took it personally, and their outrage led to more donations and bigger turnout. This is the lucky situation Apple finds itself in as well. Attacking an Apple product is like attacking an Apple user.

— Seth Godin: Marketing lessons from the US election

Ali lahko torej sklepamo, da bomo v prihodnjih – vedno bolj internetno (beri: plemensko) obarvanih – političnih kampanjah videvali manj tovrstne “propagande”?

¹ Poudarki v besedilu so moji.

Nadomestni avto – poslovna priložnost

Tomasz — Tue, 28 Oct 2008 19:34:49 +0000

Morda bom jutri spet sedel v svojem avtu. Kljub temu, da je že dva tedna pri mehaniku, se s Tino s tem ne obremenjujeva preveč. Dobil sem namreč nadomestni avto. Mazdo 6 karavan sem začasno zamenjal za precej manjšo in skoraj desetletje staro Mazdo Demio.

Ker avtomobile še vedno jemljem na zelo utilitaren način, me to, da se vozim v “stari škatli”, ne moti. Če prav pomislim, je celo zabavno. Tudi Liviji se zdi. Ne razumem pa zastopnika, da priložnosti ni izkoristil in me ni nakuril za nakup drugega družinskega avta. Če bi mi namesto že davno odsluženega modela za ta dva tedna posodil … recimo … Mazdico dve (seveda športno različico), se morda(!) ne bi bil več pripravljen ločiti od nje.
Kaj pa vi?

What if Barack …

Tomasz — Wed, 27 Aug 2008 20:04:19 +0000

If Obama wins the election in November this year, he’ll prove once more that the internet can bring new supporters (voters) in the election race. But that’s actually nothing special, because we already know that from the US presidential elections in 2004. Howard Dean and Joe Trippi already proved it four years ago. The real question behind his quest for change is this: can he take the thing a step further?

As I write these lines Obama has raised more than 400 million US$ from more than 1.5 million donors. Some eagar optimists predict that he will raise as much as 1 billion US$ by the end of the campaign. And that he’ll raise that money from 5 million donors. Regardless if he wins or not, we can already comfortably say he will beat Howard Dean’s result from the 2004 election by more than 10 times. Howard had managed to raise a little over 50 million US$ from 650.000 donors before he dropped out of the campaign.

So, the tool that was - ironically - first used in the presidential election in 2000 by John McCain (yes, the John McCain) is in fact producing very fine results. So what now?

… Obama wins

Let us now travel in time and stop somewhere in the summer of 2009. Barack’s been in office for a few months now and Hillary is still campaigning - OK, let’s be serious for a while longer. At that moment the only thing I want to know is this:

Is Barack Obama using the internet to give at least some of the governing power back to the people or not?

I think that IF he wins and it turns out that he used it all just to win the campaign, it will have a significantly negative impact on the future of (online) politics. The real change that (at least some of) his supporters are waiting for is not about the power that the internet gave him during the campaign. I believe they want to support someone who will let them use the power of the internet to participate in the next government.

They expect it will change the way the politics is done.
They want it to last throughout the whole presidency.
And beyond.

Neposredna demokracija

Tomasz — Tue, 12 Aug 2008 07:19:14 +0000

Ena izmed idej, ob kateri smo se na Profanu - ali pa je bilo to že pri Zofi - najbolj zabavali, je bila ustanovitev SMS stranke. Ne, ne gre za danes že skoraj pozabljeno stranko mladih, ampak za stranko, ki bi imela eno samo točko statuta in programa:

O vsaki stvari v parlamentu bomo odločali tako, kot bodo z neposrednim glasovanjem odločili člani stranke. Svoje odločitve bodo člani v centralo sporočali v obliki kratkega sporočila SMS.

Grega je leta kasneje (in zaenkrat še neuspešno) nekaj iz teh debat želel uporabiti kot nosilni steber stranke BBS - Blogerji in blogerke Slovenije. ;-) Še pomnite, tovariši?! Kliknite in skrolajte do 22.6.2007

No, medtem ko eni samo filozofiramo, se drugi lotijo dela. Avstralska stranka Senator On-Line je podobno idejo že spravila v življenje¹. Je pa res, da bi bilo danes bolj fancy ustanoviti Twitter stranko (Strawpoll). Vsak simpatizer stranke bi dobil Twitter račun in bi lahko preko njega oddal svoj glas. Še več, zelo(!) na kratko bi lahko svoj glas tudi “utemeljil”.

Se mi zdi, da je aktualna zgodba s kandidaturo Paris Hilton še kako primerna za prikaz delovanja tega sistema. Na včerajšnje vprašanje na zgoraj omenjenem Strawpoll: “If you had to choose one for president: Britney Spears (1) or Paris Hilton (2)?” so uporabniki odgovarjali tako, da so v Twitter napisali: “@strawpoll [odločitev] [utemeljitev]“. Torej, podobno kot je že odgovarjal eden izmed uporabnikov: “@strawpoll Paris Haven’t you seen her presidential commercial yet? It’s HOT! And she’s mentally a bit more stable.”

Za boljše delovanje sistema bi bilo treba le še: (a) ukiniti omejitev na samo dva možna odgovora [pull] in (b) uporabnikom dovoliti dodajanje odgovorov, če se ne prepoznajo v ponujenih [push].

Težave na vidiku

Kasneje, ko me je spet zaneslo v družbeno-politične vode in sem se “igral” s projektom Skupnost², sem naletel na morda enega od resnejših problemov, ki bi utegnil pokopati tovrstno stranko: nesposobna bi bila vladati. Za vladanje potrebuješ najprej ljudi, ki bodo strokovnjaki za določeno področje in bodo lahko pripravili koherenten predlog za urejanje nekega področja. Z SMS/Twitterjem se tega ne da. Potem potrebuješ vsaj še nekaj ljudi, ki bodo znali pripravljene (in v parlamentu potrjene) predloge udejanjati. No, tudi tega se z SMS/Twitterjem ne da. Dobili bi torej stranko, ki bi ob morebitni zmagi na volitvah dobila večino sedežev v parlamentu, vlade pa ne bi mogla voditi, saj za to ne bi imela definiranih postopkov (spomnite se edine točke statuta in programa).

A če bolje pomislite, morda to niti ne bi bilo tako napačno. Vlade v tem primeru ne bi sestavljala in zakonov ne bi potrjevala koalicija, ampak parlament neposredno po nareku ljudstva. O vsakem ministru pa bi se glasovalo po SMS/Twitter principu. Morda bi se s tem uresničila želja Franceta Bučarja, ki se je zadnjič v intervjuju za Večer spet pridušal, da je parlament trenutno samo servis vlade.

Torej … kdo je za?! ;-)

¹ Barbara, hvala za namig.
² I will be back, oh yes, I will be back. ;-)

Pametnjakovič

Tomasz — Tue, 05 Aug 2008 08:58:41 +0000

Kratek izbor izjav, ki sem jih zadnje čase dal za slovenske medije o stanju interneta v Sloveniji, blogih in blogerjih, predvsem pa o vlogi interneta v predvolilnih kampanjah. Stavim, da bolj ko se približujemo volitvam, več bo priložnosti za tovrstna razglabljanja. Zato naj bodo spodnje izjave uvod v ta “prečudoviti” čas. ;-)

Internet in predvolilna kampanja

“YouTube in podobni servisi so postali za politike pomembno komunikacijsko orodje, včasih pa tudi nočna mora [...] Z YouTubom oziroma z internetom nasploh so navadni ljudje dobili enako moč, kot je bila do takrat rezervirana za množične medije in PR-oddelke politikov.”

Negativna kampanja “[...] lahko včasih prinese odlične rezultate. V trideset sekund je lažje stlačiti vse nasprotnikove šibkosti kakor vsebinsko bogata sporočila. Problem negativnih kampanj je, da zmanjšujejo volilno udeležbo in povzročijo občutek, da volivec izbira med slabim in slabšim.”

“Internet na letošnjih parlamentarnih volitvah še ne bo imel ključne vloge v politični kampanji. Čisto drugače bo že na prihodnjih volitvah čez štiri leta, morda na lokalnih čez dve leti. Prvi dokaz, da bo tako, bomo morda dobili še letos, če bo v ZDA zmagal Barack Obama, ki je Hillary Clinton premagal ravno zaradi interneta.”

Le klik do politika / Delo, 28. julij 2008 (PDF; ~200 kB)

Komentar na podatke, da ima vse več Slovencev blog

“Blogerjev ne zanima toliko obisk kot pa samoizražanje in preizkušanje, kaj je mogoče narediti v javni sferi.”

Vse več Slovencev ima blog / Dnevnik, 22. julij 2008

O blogerjih, blogosferi in njenem vplivu

“[...] premalo [se] dela na vsebini z dodano vrednostjo [...] osebne izpovedi in informacije, povzete iz drugih virov, največkrat mainstream medijev, pač niso tovrstna vsebina”.

“Začutili smo, da lahko sodeluje kdor koli. Spreminja se naša percepcija o nas samih. Prej smo bili odjemalci, potrošniki - popolna asimetrija torej -, zdaj smo lahko tudi (so)ustvarjalci. Ta oživljena potreba po participaciji je najpomembnejši rezultat komunikacijske (r)evolucije.”

“To emancipiranje navadnega človeka predstavlja precejšen problem tako za podjetja kot za politiko [...] posameznik ima namreč naenkrat moč, ki je bila prej rezervirana za oglaševalske oddelke v podjetjih in PR-oddelke politikov. Tak emancipiran posameznik pa se tej moči ne bo zlahka odpovedal.”

WWW centri moči / Dnevnik Objektiv, 21. junij 2008

America or bust - zadnji del trilogije

Tomasz — Tue, 15 Jul 2008 19:25:30 +0000

Doma smo. Počasi urejamo vtise v svojih glavah in goro fotografij, ki smo jih posneli v zadnjih treh tednih. Prvo je prijetno, slednje pa precej mukotrpno. V naslednjih nekaj vrsticah se zato raje ukvarjam z vtisi in tako priobčujem še zadnji del razmišljanj o “nenavadni” deželi na drugi strani Atlantika. Na kratko pa le to: všeč mi je ta dežela in zagotovo se bom še kdaj vrnil.

Hrana

Morda še komu ni znano: povprečen Američan jé obupno hrano. Teden dni, ko smo potovali po podeželju in se nismo mogli zateči v restavracijo z azijsko, turško ali južnoameriško hrano, ki jih je San Francisco poln, smo precej trpeli. Holesterol dvigajoči zajtrki, ki vključujejo toast, jajca, za prst debel kos šunke, krompirček ali kečap, še raje pa kar vse skupaj, pač ne vplivajo ravno blagodejno na motivacijo za aktivno preživljanje časa. Verjamem, da premorejo tudi odlične restavracije, a je naslednji primer veliko bolj nazoren. Glavni hit za otroke v restavraciji Paradise Cove pri Malibuju ni bilo eksotično sadje kot bi morebiti kdo pomislil, ampak pečen krompirček s praženimi lignji in začinjen z omako iz majoneze v - pazite - v kozarcu za sadno kupo. Fascinantno. Kids just love it! :-)

Policaji

Ne vem, kako jim uspeva, a policajev ne vidiš (skoraj) nikjer. Potem pa se nekega dne lotiš izvajanja malo bolj nenavadnega manevra sredi prerije, kjer tudi drugega avta ne srečaš ravno pogosto, in glej ga zlomka - kar naenkrat se pojavijo na križišču. Počasi obrnejo v tvojo smer, poblisnejo z lučmi in spustijo kratek “tweeyou”. Iz avta stopita uniformirana gospoda in te samozavestno ogovorita. Malo povprašata, kam smo namenjeni in ali vem, kaj počnem. Ko jima odkrito povem, da obračam, ker nisem prav zavil, ju zanima samo še, ali vem, kako priti do kamorkoli smo že namenjeni. Potem se z “drive safe … good day, sir” poslovita. Vljudno in profesionalno. Pri nas policaje vidiš povsod in skoraj vedno, ko te ustavijo, razmišljaš le o tem, koliko te bo stalo.

Uniforme

No, ko smo že pri uniformiranih možeh, velja omeniti še to, da sem se zdaj še na lastne oči prepričal, da imajo Američani zagotovo najlepše uniforme na svetu, s katerimi bi se lahko kosale kvečjemu uniforme nemškega Wehrmachta. Pa ne govorim samo o vojakih ali policistih, ampak celo navadne park rangerke zgledajo solidno, medtem ko pri nas policistke stlačijo v fantovske gate in mislijo, da so s tem pripomogli k dvigu njihove avtoritete.

Opozorila

Američani so obsedeni z usmerjevalnimi tablami, navodili in opozorili. Na vsakem koraku vas z napisi vzgajajo, kako se morate obnašati oziroma česa ne smete početi. Najbolj resna opozorila - če hočejo narediti distinkcijo z manj pomembnimi - morajo v tej poplavi usmeritev zato še dodatno opremiti z obveznim: “It’s the law!”

Jezik

Nekaj sem o tem že pisal v prvem delu, pa nič ne de, če še malo razpredam. V San Franciscu poznajo tri uradne jezike. Poleg angleščine še španščino in mandarinščino. Glede na to, da precej (na novo priseljenih?) prebivalcev slabo razume angleško, so prisiljeni v javnih prostorih večino besedil objavljati v vseh treh jezikih. Marsikateri otrok pa se poleg angleščine uči vsaj še španščine, če ne že obeh. Scena s tržnice v Blade Runnerju, v kateri Gaff in Deckard govorita v neki čudni mešanici, se v tistem trenutku ni zdela več tako zelo oddaljena prihodnost.

Prava storitvena ekonomija

Za konec bi rad omenil samo še slednje. Nikjer drugje nisem doživel storitvene ekonomije v tako čisti obliki kot tu. Pri nas - kljub temu, da se nam zdi, da so storitve že prevzele primat na gospodarskem področju - smo z uveljavljanjem takšnega gospodarstva še daleč. V ZDA so že spoznali, da storitvena ekonomija ne pomeni, da opravimo neko storitev za kupca (recimo mu prodamo čevlje), ampak da ga servisiramo, dokler ne rešimo njegovega problema - torej, dokler je naša stranka. Tako v ZDA ne boste imeli večjih težav, tudi če po treh dneh prinesete čevlje nazaj v trgovino in poveste, da vas žulijo. Skoraj brez besed vam bodo čevlje zamenjali za druge. In če se bodo zmotili in bodo na blago zapisali prenizko ceno, vam ga bodo za takšno ceno tudi prodali. Pri nas pa se vam bodo v najboljšem primeru le opravičili za napako - in vam zaračunali pravo ceno. V ZDA je kupec car, vsak njegov problem pa vaš izziv in priložnost za posel.

*** Zapis je zadnji v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji. Prvega si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj. ***

America or bust #2

Tomasz — Tue, 08 Jul 2008 06:42:38 +0000

Obisk pri Tininem bratu zaključujemo z nekaj dnevi v San Franciscu. Prejšnji teden smo bili zelo pridni in naredili slabih tri tisoč kilometrov (če se zdi to komu premehkužno, preberite zadnji del poglavja “Promet” v prejšnjem zapisu) s postanki nekako takole: Lake Tahoe, Yosemite, Kings Canyon & Sequoia, LA, Pinnacles in povratek ob pacifiški obali. T’is somethin’ more I’ve learned …

Vse je (lahko) posel in vse je (lahko) veliko

Ljudje tukaj živijo za posel. Ne gre za to, da bi ves prosti čas zamenjali za službo, ampak za podjetnost na nivoju, ki ga nisem srečal od časov tavelikih kriz na Poljskem iz osemedesetih (še pomnite: “tri červene za matrac”), ko so moji sonarodnjaki izkoristili vsak trenutek, da so naredili posel. Tukaj nihče ne čaka, da bi mu kdo dal podporo ali subvencijo. Noben kmet ne računa na to, da bo dobil podporo od razvojnega sklada, ampak se loti kmetovanja samo, če je prepričan, da bo s tem zaslužil. Pravtako ne računa na povračilo škode v primeru suše, ampak naredi (investira) vse, da se mu pridelek ne bi posušil.

In ko se pelješ in ob cesti spremljaš en sam vinograd, ki se milje in milje razprostira od horizonta na levi do horizonta na desni, ob tebi pa hrumijo večtonski osebni avtomobili … potem pa se še ustaviš v obcestni restavraciji in ti prinesejo porcijo, s katero se nasiti cela naša družina - kljub temu, da ima Livija ogromen apetit ;-) - ugotoviš, da tukaj živijo za velike stvari. Vse mora biti najboljše, največje … če je to velik biznis pa še toliko bolje.

Zgodovina, zadostno … spoznavanje narave in družbe, odlično

Saj ne pravim nič novega, če povem, da ljubitelji muzejev v ZDA ne bodo prišli na svoj račun. Tudi galerije - kljub temu, da smo v SFMOMA ravno ujeli razstavo del Fride Kahlo, ki je bila pravi posladek - niso ravno obsežne. Najde se sicer precej novih stvari, za celovit pregled (globino) pa jim - vsaj del iz starejših obdobij - malo zmanjka. Ampak dogaja - sodobna umetnost - se jim pa zelo … sploh tukaj v SF.

As long as it’s good enough, it’s good enough

Če je kdo mislil, da je tukaj vse high-tech, se je zelo zmotil. Američanom je funkcionalnost najvišja vrednota. O funkcionalnosti govorim kot o razmerju med stroški in učinki. Elektriko imajo napeljano na predpotopen način, saj ob cestah stojijo leseni drogovi, na katerih so kabli popolnoma kaotično prepleteni med seboj, daljnovodi pa dobijo popolnoma novo sliko. Ceste so popolnoma neurejene - sploh spremljevalni objekti - in so vzdreževane le toliko, da služijo namenu. V nacionalnih parkih pa ti namesto vinjete ali lične kartice (s črtno kodo ali RFID) za vstop dajo navaden blagajniški račun opremljen s sofisticiranim selotejpom. Tako vstopnico si potem nalepiš na notranjo stran vetrobranskega stekla. Skratka, na vsakem drugem koraku te opomnijo, da lahko stvari funkcionirajo tudi na zelo bazičnem nivoju. Pri nas - se mi zdi - hočemo vedno state-of-the-art rešitve, čeprav jih bomo brez potrebe preplačali. KISS (keep it simple stupid) je tu način življenja.

*** Zapis je drugi v vrsti vtisov s popotovanja po Kaliforniji . Prvega si lahko preberete tukaj. ***